Avtor: Marko

• “Z veseljem bodimo Kristusovi učenci vse življenje”
  Kateheza je umetnost podajanja in pričevanja vere
  Dr. Franc Zorec, voditelj tajništva Slovenskega katehetskega urada (SKU), je bil sogovornik na temo kateheze, ki v zadnjih letih – ne samo zaradi situacije z epidemijo – doživlja precejšnje spremembe. SKU je pripravil Slovenski katehetski načrt, Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije nov Pravilnik za katehezo, vstopamo v novo katehetsko leto … Vabljeni torej k branju pogovora o pristopu h katehezi, ki nikakor ni omejena samo na osnovnošolce, ampak vključuje vse starostne skupine.

  – Glede na to, da bova govorila o verouku in odraščanju v veri, vas prosim, da najprej poveste nekaj besed o svojem odraščanju in spominih na obiskovanje verouka.
  Odraščal sem v tradicionalni družini, kjer je bila prisotna molitev, nedeljska maša. Glede verouka se spomnim, da sem bil v skupini pri s. Mirjam, ki je s posebno toplino predstavljala vsebine vere, vedno je imela zanimive slike, vrtela celo filme, ki jih je imela na filmskem traku. Pri njej sem čutil posebno zavzetost za stvari, ki nam jih je želela posredovati. V višjih razredih sem verouk seveda obiskoval, vendar so bili to časi, ko nas je zanimalo še vse drugo.
  Naslednji močan spomin na katehezo in doživljanje vere so ministrantske duhovne vaje, tudi druženja z duhovniki v poletnih mesecih na kakšnih potepih, kjer ni bilo toliko v ospredju poučevanje o veri, ampak življenje vere; zadosti je bila zavest, da nas je vera povezovala. Še bolj se mi je to utrdilo na tednih duhovnosti v Logarski dolini in Stržišču. V teh krajih sem doživel veselje življenja in vere med mladimi, ko smo se družili, prepevali, se pogovarjali o verskih vsebinah. Vsa ta doživetja in spoznanja so me potem vodila tudi na pot duhovniškega poklica.

  – Na svoji duhovniški poti ste se prav v smeri kateheze še dodatno izobraževali, celo doktorirali iz raziskovanja 50-letnega obdobja kateheze na Slovenskem. Kako je prišlo do odločitve, da se posvetite tudi temu področju?
  Zanimanje za to področje se je začelo že v času študija, pri predmetu katehetika, ki ga je predaval prof. Ivan Rojnik. Pri njem sem videl, da mu to področje in vsebina tega predmeta veliko pomenita. To mi je bila prva spodbuda. Ko sem nato prišel kot diakon in kasneje kaplan na župnijo, sem prevzel nekaj razredov kateheze in ob tem doživljal, da kateheza ni enostavna stvar. V resnici je precej zahtevna.
  Imel sem občutek, da mi nekaj manjka, da bi za dobro izvajanje kateheze moral imeti veliko več znanja. Čutil sem potrebo, da v tej smeri še nadgradim svoje znanje. Po dobrem letu in pol kaplovanja me je poklical nadškof Kramberger in me vprašal, če sem pripravljen iti študirat v Rim. Predlagal je smer katehetika. Tako sta sovpadla njegov predlog in moje zaznavanje potrebe: za dve leti sem šel na študij v Rim.
  V magistrski nalogi sem se najprej ukvarjal s preučevanjem katehetskih tednov, kjer se izobražujejo kateheti. Področje vzgoje katehetov je zelo pomembno, saj je katehet prva metoda in prevedena vsebina kateheze v sodobni jezik. Pri doktorski nalogi pa sem primerjalno predstavil še druge vidike kateheze skozi obdobje 50 let v Sloveniji in tujini.

  dr. Franc Zorec,
  župnik župnij Bakovci in Tišina, je voditelj tajništva Slovenskega katehetskega urada in voditelj Pastoralne službe v škofiji Murska Sobota, hkrati vodi tudi škofijski odbor za katehezo in referat za oznanjevanje v škofiji Murska Sobota. Leta 2013 je doktoriral s področja kateheze, in sicer z disertacijo Petdeset let župnijske kateheze na Slovenskem, njena srednjeevropska primerljivost in smernice za nadaljnji razvoj.
  V Slovenskem katehetskem uradu je dejaven od leta 1995 in je v tem času prispeval veliko člankov, predavanj, nagovorov in pisem s področja katehetike, namenjenih družinam, staršem, katehetom ter duhovnikom. Sodeloval je pri pripravi Slovenskega katehetskega načrta pa tudi pri izdaji še svežega Pravilnika o katehezi, ki ga je pripravil Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije.

  – Lahko izpostavite nekaj ključnih ugotovitev iz teh dveh nalog?
  Mogoče je najbolj presenetljivo, da se določene »težave« pri razmisleku o katehezi v petdesetih letih sploh niso spremenile. Kot pred 50 leti se tudi danes soočamo z občutkom nemoči pri prenosu vere pri osnovnošolcih, ko je kateheza usmerjena le nanje. Da je to premalo, se je kazalo takrat in se kaže danes. Danes lahko osnovnošolce opremimo z vsemi orodji in vsebinami, ki jih potrebujejo v tem času, vendar to ni dovolj, da bi oni lahko samostojno naredili korak naprej in prenesli vero tudi v svoje mladostniško in odraslo življenje. Osnovnošolska kateheza je za kaj takega prešibka.
  Kot danes se je tudi takrat kazala potreba po katehezi za odrasle. O tem je spregovoril drugi vatikanski koncil; katehetski pravilnik iz leta 1971 je poudaril, da je treba katehezirati vse starostne skupine, začenši pri starejših. Vendar je pri tem bila neka nemoč in premik se ni mogel zgoditi. To se mi zdi ključnega pomena še danes. Kako narediti katehezo ne samo za otroke, ampak za vse starostne skupine, predvsem za odrasle?
  Tehnično se je pokazalo, da se stvar dá rešiti, vsebinsko pa je bila kar težava. Zato je plenarni zbor Cerkve na Slovenskem leta 2000 rekel, da je treba ustvarjati dvostebrno katehezo. Prvi steber je osnovnošolska, že vpeljana kateheza, za drugi steber pa naj kateheti in župnija najdejo načine, kako z drugačnim pristopom nagovarjati celotno družino. S tem bi se spodbudilo starše, da živijo, poglabljajo, pričujejo svojo vero in jo v družinah živijo skupaj s svojimi otroki.

  – Kaj bi opredelili kot cilj kateheze? Vemo, kam želimo z njo pripeljati oz. usmeriti posameznika v določenem starostnem obdobju?
  Cilj kaheze je srečati Jezusa in živeti življenje z Njim. Tega cilja pa se ne more doseči v prvih 14 letih življenja. Pravzaprav zares zaživimo šele v mladostniškem in kasneje v odraslem življenju, ko se pojavijo različna življenjska vprašanja, situacije in preizkušnje. Vsi ti kasnejši dogodki zahtevajo nov odgovor vere; če ni dodatne katehetsko-verske spodbude, ki bi te situacije opredelila in nagovorila, potem nam za te preizkušnje zmanjka verskih odgovorov. Vera za mladostnika in odraslega nima nobenega pomena, če v njej ne najde pomoči za življenje, odgovorov na iskanje smisla in svojega mesta v svetu.
  Ker vera v otroški dobi ne more podajati odgovorov na vsa življenjska vprašanja, je toliko pomembneje, da takšna vprašanja naslavlja kateheza za odrasle. Gre za pot, ki nas lahko postopno, korak za korakom, v skladu z našo življenjsko situacijo, vodi k cilju: živeti in hoditi z Jezusom skozi celo življenje.

  – Kakšno vlogo in naloge ima Slovenski katehetski urad (SKU) in kako poteka delo?
  Prva in bistvena naloga SKU-ja je, da povezuje katehete in jim je na razpolago, če potrebujejo kakšno pomoč. To pomeni, da pripravljamo in organiziramo izobraževanja in jih opremljamo s potrebnimi gradivi.
  Stik s kateheti in priprava katehetskih gradiv sta najpomembnejši pomembni področji dela SKU-ja, saj je vedno treba iskati pristope v katehezi. V koronskem času je bilo treba hitro organizirati katehezo na daljavo, vzpostaviti tehnične povezave, pripraviti gradiva, da so bila na voljo v digitalni obliki, in tako priti naproti katehetom, da se je kateheza lahko izvajala na daljavo. Katehete smo skušali usposobiti, da bi bili na daljavo spodbuda za življenje vere v družinah pa tudi za poglobitev verskega življenja posameznika glede na njegovo stopnjo razvoja in ob uporabi različnih možnosti, ki jih ponuja digitalna tehnologija. Vse pridobljeno znanje na tem področju je sedaj dragoceno in ga skušamo uporabiti pri načrtovanju dela tudi za naprej.
  SKU poleg dela in komunikacije s kateheti skrbi tudi, da se člani SKU-ja izobražujemo, hodimo na mednarodna srečanja in sledimo razvoju pogledov na katehezo v drugih državah in okoljih.

  – Kakšen pa je utrip glede kateheze drugod po Evropi oz. svetu in v kolikšni meri je izvajanje kateheze v Sloveniji primerljivo z drugimi državami?
  Določene stvari so primerljive, čeprav se moramo zavedati, da smo v Sloveniji nekoliko posebni. Pri nas ni nobenega verouka v šoli in je treba poučevanje o veri in uvajanje v življenje vere povezati ter združiti na ravni župnije. V večini drugih držav so pouka o veri šolarji deležni že v šoli, in je tako na župnijski ravni treba delati le na tem, kako naučeno povezati z življenjem. Vendar brez težav ne gre nikjer. V tujini na primer opažajo, da verski pouk v šoli odtuji otroke in celotno družino od župnije. V šoli imajo namreč otroci sv. mašo, spoved, pouk o veri, tako da stika z župnijo skoraj nimajo oziroma je ta zelo šibak in vezan le na prejem zakramentov.
  Kljub šolskemu pouku o veri pa v tujini ugotavljajo, da otroci pridobijo malo tega znanja. V tem smo si podobni. Tudi mi smo pogosto prepričani, da mladostniki po devetih letih verouka nič ne znajo.
  Dejansko pa je treba vedeti, da ne gre za uk! Vedno, ko govorim o teh stvareh, želim biti dosleden in uporabljati besedo kateheza, ki pomeni odmevanje vere v mojem življenju, in ne zgolj učenje o veri. Biti veren je kombinacija dvojega: o veri nekaj vedeti, predvsem pa jo živeti. Kjer je verski pouk v šoli, lahko pouk o veri izvajajo učitelji, ki jim je to zgolj služba – v sebi nimajo pričevanjskega elementa. Če pa ni pričevanja vere, se kateheza ne more zgoditi. Tudi pri nas ugotavljamo, da je zelo pomembno, da katehet v sebi nosi močan naboj in željo, da posreduje svojo lastno izkušnjo vere – in da to posreduje celotnemu župnijskemu občestvu. Celotno župnijsko občestvo pa je poklicano, da s svojim življenjskim pričevanjem katehizira svoje člane.

– Če sedaj strneva vse povedano – kaj vse je potrebno, da je kateheza lahko uspešna?
Potrebujemo navdušujočega kateheta, otroke, ki imajo vsaj osnovno zanimanje in željo po spoznavanju vere, ter podporno domače okolje s strani staršev in župnijske skupnosti, v katero kot družina prihajajo.
Poleg kateheze osnovnošolskih otrok je v župniji mnogo priložnosti za katehezo odraslih. Vsaka skupina v župniji, vsako malo občestvo naj bi bilo deležno kateheze: tako pevski zbor, župnijski pastoralni svet, biblična skupina … Vsaka taka skupina naj bi imela tudi katehezo in si tako pomagala pri poglabljanju vere. Ne smemo gledati preozko in misliti, da se kateheza odvija samo med osnovnošolskimi učenci in v veroučnih učilnicah. Pričevanje in posredovanje vere poteka tudi med člani drugih skupin v župniji in v občestvu na sploh. Gre za zavest, da ima vsak kristjan misijonski naboj, s pomočjo katerega lahko izkušnjo vere predaja naprej. Vprašanje pa je, ali so voditelji teh skupin tudi usposobljeni, da lahko izvajajo takšno katehetsko pričevanje.

– Ko govorimo o vlogi katehetov, ki je zelo pomembna, je treba izpostaviti pomen Katehetsko-pastoralne šole. Lahko kaj več poveste o njej? Zakaj je pomembno, da bi jo vsi kateheti opravili?
Katehetsko-pastoralna šola predstavlja prve korake na poti katehetskega poučevanja. Zajema pouk nekaterih teoloških predmetov, da lahko bodoči katehet poglobi poznavanje vsebine vere. Drugi del predstavlja metodološko opremljanje za katehezo.
V sklopu tega opravijo kandidati za katehete nekaj hospitacij pri urah različnih katehetov, zapišejo opažanja in se o njih pogovorijo s kateheti in pozneje z mentorjem. Imajo pa tudi polletno prakso v eni od katehetskih skupin. Spremlja in usmerja jih mentor.
S končano Katehetsko-pastoralno šolo dobi kandidat eno od nujnih kompetenc za pridobitev kanoničnega poslanstva za katehiziranje, ki mu ga ob priporočilu domačega župnika in zglednem verskem življenju podeli krajevni škof za dobo petih let. Po petih letih mora zaprositi za podaljšanje ter predložiti dokazila o svojem katehetskem in verskem življenju.
Letos pa je papež Frančišek uvedel novost in ustanovil službo kateheta, s katero lahko tisti, ki imajo kompetence, po škofu sprejmejo trajno službo in živijo poslanstvo kateheta vse življenje.
Pri kanonični misiji ali pa postavitvi v službo kateheta gre za pomembno poslanstvo, za delovanje znotraj občestva Cerkve, kjer katehet ne dela zase ali iz svojega vzgiba, ampak ga pošilja Cerkev – podobno, kot je Jezus poslal apostole po svetu, da so v Njegovem imenu oznanjali in delali čudeže.

– Kako je z izvajanjem kateheze tam, kjer kateheti nimajo pridobljenega znanja ali celo podeljene kanonične misije s strani škofa in se situacije rešuje tudi bolj prosto?
Glede primernosti posameznih katehistov bi rekel takole: enako težavno je, če se za katehista postavi nekoga, ki ni izobražen, je pa iskreno in praktično veren, ali če se postavi nekoga, ki je katehetsko izobražen, pa ne prakticira vere, niti nima karizme, da bi ta prenos izkušnje vere lahko navdušujoče prenašal. Gre za nujno povezanost dveh močnih področij: znanja in hkrati iskrene osebne vere. Če katero od teh dveh manjka, potem v celotni podobi kateheta gotovo nekaj primanjkuje. O tem zelo natančno govori tudi novi Pravilnik za katehezo.

– Pred kratkim je izšel novi Pravilnik za katehezo, ki ga je pripravil Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije. Katere novosti prinaša?
Pravilnik je dober in prinaša kar nekaj aktualnih poudarkov, hkrati pa potrjuje smer, ki jo je v našem prostoru začrtal Slovenski katehetski načrt, izdan leta 2018. Eden od njih je tako imenovano »prvo oznanilo« ali kerigma, ki je osrednja vsebina krščanstva. Najpomembnejše oznanilo je, da je Jezus Kristus za nas umrl, bil pokopan in je vstal od mrtvih. To je središčno oznanilo, zato ga je treba večkrat izpovedovati, oznanjevati, da bi se zavedali, kaj ta vsebina pomeni in da smo v tej vsebini naše vere tudi mi odrešeni. Omenjena vsebina je bila včasih premalo poudarjena. Razlagali in pripovedovali smo o različnih prilikah, nismo pa poudarjali te resnice. Zato je treba to pripovedovati na različnih ravneh kateheze – najprej otrokom na njim primeren način, nato v fazah odraščanja v čedalje kompleksnejši obliki, da bo lahko vsebina te osrednje verske resnice odgovarjala na različna življenjska vprašanja ljudi.
V povezavi s tem prvim oznanilom je v novem pravilniku omenjen katehumenatski model kateheze, ki pomeni, da je treba najprej prebuditi zanimanje in interes, željo po veri in verskem poglabljanju. Na tej točki se nam dogaja, da marsikdo vstopi v osnovnošolsko katehezo brez posebne želje ali hotenja po verskem znanju in poglabljanju vere. Mnoge družine po krstu otroka vse do njegovega vstopa v šolo vero odložijo. Mnoge družine z majhnimi otroki ne hodijo k maši, doma ne molijo in se o veri ne pogovarjajo. Tak otrok odrašča v verskem zatišju. Ko začne obiskovati šolo, pa ga pripeljejo h katehezi. Tam vstopi v proces kateheze, ne da bi karkoli vedel o veri in pomenu vere za življenje. Kvečjemu dobi občutek, da je vera za otroke, ki začnejo hoditi v šolo, in se potem s končanjem šolanja tudi zaključi – saj je tudi starši ne živijo.
Pravilnik prinaša še mnoge vsebine, vezane na spoznavanje vere in pripravo na zakramente, pa o mistagogiji in metodologiji kateheze. Povsod je priporočeno katehetovo dodajanje osebne izkušnje vere in pričevanje o delovanju Boga v njegovem življenju. To je tako imenovana narativna metoda. Spomnim se profesorja v Rimu, ki je vedno poudarjal, da je treba pripovedovati in povezati tri zgodbe: Jezusovo zgodbo, osebno zgodbo življenja vere in učenčevo – torej tistega, ki ga imamo pred sabo. Mogoče je to nekoliko težje pri otrocih, vendar toliko pomembneje pri odraslih. Zavedamo se, da smo, kot pravi novi Pravilnik, vsi poklicani k življenju učenčevstva in misijonarstva.

– V tem času, konkretneje leta 2018, je izšel tudi Slovenski katehetski načrt. Kaj prinaša?
Slovenska škofovska konferenca je po izidu pastoralnega načrta Pridite in poglejte naročila Slovenskemu katehetskemu uradu, naj pripravi katehetski načrt. Vse to je zahtevalo proces in čas je tekel. Slovenski katehetski načrt sedaj predstavlja osnovo za pripravo gradiv in doseganje ciljev kateheze glede na različna starostna obdobja: osnovnošolce, mlade, odrasle, posebej so navedeni tudi cilji za družine. Gre za cilje, ki so opredeljeni s stopnjami rasti v veri, in ne le na ravni vsebine znanja. Gre za izzive življenja vere, zapisane v pastoralnem načrtu Pridite in poglejte:

• k izvirom, ki predstavljajo vsebino verskega življenja;
• poklicanost in poslanstvo;
• živa občestva, kjer smo kot posamezniki povabljeni, da se priključimo nekemu občestvu;
• sočutje in pravičnost;
• sprava in odpuščanje.

Če teh pet področij združimo, dobimo paleto kriterijev, po katerih lahko ocenjujemo napredek posameznikove rasti v veri v različnih starostnih obdobjih.
Na podlagi ciljev in kriterijev v katehetskem načrtu poteka prenova katehetskih pripomočkov. Trenutno je v teku prenova pripomočkov za prvo triletje in gradiv za drugo triletje. Zadnje triletje pa je bilo pred kratkim prenovljeno, vendar zahteva stalno preverjanje in spreminjanje, saj je to obdobje, v katerem so mladi, ki se najhitreje spreminjajo, in je potrebnih največ prilagoditev. Hkrati je to tudi čas, ko poteka priprava na prejem zakramenta sv. birme, in tudi to zahteva toliko večjo pozornost. Vsekakor je ne glede na pripomočke katehet spodbujen, da spremlja posamezno skupino katehizirancev in gradivo prilagodi tako, da bo odgovarjalo njihovi potrebi in stopnji rasti v veri.

– Za konec še vprašanje o Slomškovem bralnem priznanju. Kakšna je za prihodnost njegova vloga v tem pogledu kateheze?
V Slomškovo bralno priznanje je vključenih okoli 3000 predšolskih in osnovnošolskih otrok. Nekateri so v to bralno spodbudo vključeni vseh devet let, spet drugi samo kakšno leto ali dve. Zadnja leta je v slovenskih župnijah začelo svojo pot tudi nekaj skupin odraslih bralcev, ki ob prebranih knjigah skupaj razmišljajo in pripravljajo različne bralne in kulturne dogodke v okviru župnije.
Če sva prej omenjala narativno metodo v podajanju kateheze, ki je pomembna za rast v veri, je potem jasno, da je vloga branja in pripovedovanja o prebranem pomembna za katehezo. Slomškovo bralno priznanje vsekakor močno priporočam in vabim k sodelovanju.
V izboru niso ponujene samo verske knjige, ampak so to zgodbe iz življenja, s pomočjo katerih se lahko razvije pogovor o konkretnih vprašanjih, zagatah, situacijah. Glede na to bi dejal, da je Slomškovo bralno priznanje zelo dobra podporna dejavnosti katehezi, ki ima dobre učinke na otroke in tudi odrasle, saj jih navaja k branju in razumevanju tistega, kar preberejo. Hkrati knjiga vabi člane družine, da lahko nekaj berejo na glas, starši lahko ob prebranem tudi izkoristijo priložnost za razlago ali prebrano podkrepijo s svojo izkušnjo.

ERJAVEC, Matej. (Gost meseca) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 6-10.

Pomemben poudarek kateheze je misijonska razsežnost, ki pomeni, da to, kar verujem, tudi pričujem in liturgično obhajam. Na tej točki se mi zdi, da se zalomi že pri starših. Starši premalo pričujejo svojo vero in jo premalo pokažejo otrokom. Če tega ni, je pot vere otrok bistveno težja. Katehet lahko marsikaj stori in pričuje, toda če ni te zaslombe v domačem okolju, če otroci ne vidijo, kako se oče pokriža, kako mama vodi molitev, potem nekaj manjka. Če pa vidijo, kako starša zaupata v Božje varstvo, če se to izraža tudi v družini, je to za otroke nekaj nenadomestljivega.