(ob obletnici) »Žal mi je, da je med naju padla črna senca drugega dela vaše knjige o umetnosti na Primorskem. Ker obstaja cca. 40 cerkva, opremljenih po ‘danih možnostih’ od moje roke v bivši Julijski Benečiji, kar nima primera v svetovnem merilu, in ni bilo omembe vredno moje pol-življenjsko delo v dobro našemu ogroženemu življu, smatram ta del za neznanstven. (…) Za mojo 70-letnico in 50-letnico nepretrganega dela v pomanjkanju bi želel, da se ta moj opus obdela na istem založništvu in kot nadaljevanje Vaše knjige, če ne, bom prisiljen najti založbo v tujini v brk šentflorjanski dolini in domovini mačehi. To sem moral enkrat povedati in če natančno pretehtate, mi morate dati prav.« Tako je pisal slikar in kipar Tone Kralj takrat vodilnemu slovenskemu umetnostnemu zgodovinarju Francetu Steletu ob izidu njegove knjige Umetnost v Primorju (Slovenska matica, 1960), a v njej njega sploh ni, pred tridesetimi leti pa ga je prav Stele kot umetnika častil. Tone Kralj, »Dolenjec po rodu, je po srcu postal Primorec, saj se je Primorski posvetil v času njene najtemnejše zgodovine in ji ostal zvest do smrti« (Verena Koršič Zorn). V domovini ‘mačehi’ je bil po krivici zapostavljen. Počastimo ga ob 120-letnici njegovega rojstva.

BRAT FRANCE, NJEGOV PRVI UČITELJ

Tone Kralj se je rodil 23. avgusta 1900 v Zagorici pri Dobrepolju kot predzadnji od šestih otrok kmečke družine. Njegovo nadarjenost je prvi opazil dobrepoljski kaplan Andrej Orehek. »Šel sem mu nastavit Miklavža in prinesel mi je čuda risalnih reči. Iz hvaležnosti sem mu kasneje, ko sem bil že slikar in je on postal župnik v sosednji fari (Struge), poslikal cerkev. To je bila edina cerkev, ki sem jo poslikal v stari Jugoslaviji.« V družini pa so za umetnika namenili pet let starejšega Franceta in ga poslali v podobarsko šolo v Celovec, Toneta pa za duhovnika in ga leta 1912 poslali v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Ta se mu je z ilustriranjem šolskega glasila Domače vaje začela odpirati pot v umetniško ustvarjanje. Leta 1917 je moral iti na fronto, po vrnitvi je končal gimnazijo, obenem pa ‘v šoli’ brata Franceta ustvarjal. Spomladi leta 1920 je prvič nastopil v javnosti: z bratom je sodeloval na vseslovenski umetnostni razstavi v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani, kjer ga je opazil Rihard Jakopič in na njegovo priporočilo je bil sprejet na praško akademijo. Do leta 1923 se študiral kiparstvo pri Janu Štursi, izpopolnjeval se je na Dunaju in Parizu, v Benetkah in Rimu pa se je posvetil študiju arhitekture. »Močno si je želel vsaj enkrat v življenju ustvariti celostno umetnino, v kateri bi lahko združil arhitekturna, kiparska, slikarska in dekorativna stremljenja« (Verena Koršič). Ves čas študija v tujini je sodeloval na razstavah v domovini, leta 1922 se je priključil umetniškemu društvu Klub mladih. Do leta 1927 je bil umetniško in idejno tesno povezan z bratom Francetom, nato pa sta se razšla. Dejansko je bil starejši brat France, slikar in kipar, Tonetu vzor in učitelj. V javnosti sta prvič nastopila skupaj na razstavi v Jakopičevem paviljonu leta 1920. Do razhoda sta priredila štiri skupne razstave. Kot prva ekspresionista pri nas sta Kralja po težkih in bridkih spoznanjih prve svetovne vojne svojo umetnost obrnila navznoter, v svet duševnih stanj in razmišljanj. Tonetova umetnost si je vztrajno utirala pot v svet. Trikrat zaporedoma (1926, 1928, 1930) je bil povabljen na mednarodni bienale moderne umetnosti v Benetkah, kar mu je odprlo pot do razstavljanja na tej pomembni likovni prireditvi brez predhodne žirije. V teh letih je sodeloval na razstavah po raznih evropskih mestih in prejel številna priznanja. Leta 1928 se je poročil z umetnico Maro Jeraj, ki je z njim sodelovala pri poslikavi cerkva na Primorskem. Kot religiozni slikar se je uveljavil s svojimi oljnatimi slikami, osnutki in litografijami na mednarodnih razstavah cerkvene umetnosti v Antwerpnu (1930), Padovi (1931) in Milanu (1931). V Antwerpnu skupaj z ženo Maro. »Med vsem, kar je tukaj videti, je nekaj lepega predvsem v delu Toneta Kralja,« je zapisal eden od kritikov. »Marija z detetom Mare Kralj je po občutju malce mehkejša, vendar je v tej nežnosti poseben čar.«

TRI STOPNJE NJEGOVEGA USTVARJANJA

Umetnostni zgodovinar France Stele (1886–1972) je umetniški razvoj Toneta Kralja razdelil na tri stopnje. Prva je trajala od leta 1920 do konca leta 1923, ko sta nastopila skupaj z bratom Francetom in je v njunih delih prevladoval ekspresionizem. Med Tonetovimi umetninami, ki so nastale v tem času, Stele navaja oljno sliko Po nevihti, kjer je po neurju na opustošenem polju ostal le še krik groze nad uničeno letino; med kipi malo plastiko, med grafikami pa osnutke za poslikavo župnijske cerkve v Dobrepoljah. Na drugi stopnji (1924–1927) je Tone še vedno pod bratovim vplivom, a v njegovih delih začenja prevladovati domača religiozna vsebine. Iz tega obdobja Stele navaja njegovo oljno sliko Slovenska kmečka svatba, ki je nastala tik pred odhodom na Primorsko; od kipov Križani (v lesu), od grafik pa ilustracije knjige Alojzija Resa Rožice sv. Frančiška. Tretja stopnja, ki se pričenja leta 1927, je doba cerkvenega in religioznega monumentalnega slikarstva. Župnijsko cerkev sv. Helene na Premu je poslikal že leta 1921, ko ga je zaprosil župnik Ignacij Žgajnar, dolenjski rojak. Že tam je upodobil mogočni figuri sv. Cirila in Metoda, ki simbolizirata slovansko/slovensko identiteto. Sv. Ciril drži v roki odprto knjigo, v kateri je s staroslovanskimi in cirilskimi črkami napisan očenaš.
»Sakralnih tem na Primorskem se je loteval intenzivno, zato pa so druga področja umetniškega ustvarjanja skoraj zastala« (Tosja Kozina). V tridesetih letih so nastala olja velikega formata Moj oče, Predpomlad, Družinski portret, Judita. Na Primorskem je Tone Kralj portretiral več pomembnih osebnosti: Ivana Trinka, Ivana Rejca, Lojzeta Bratuža. Opremil in ilustriral je tudi več knjig Goriške Mohorjeve družbe in Goriške matice do fašistične ukinitve vsega slovenskega tiska na Primorskem. Njegovi so nagrobni spomeniki Lojzetu Bratužu v Gorici, Ivanu Trinku na Trčmunu, Venceslavi Beletu v Šempasu.

UMETNOST V SLUŽBI OBRAMBE

Cerkev na Premu je poslikal kot 21-letni mladenič, nekaj let kasneje pa se je njegove pot cerkvenega slikarja začela strmo vzpenjati. »Primorska je v njem zaslutila veliko umetniško osebnost in ga je z vsem srcem osvojila, umetnik pa je že po požigu Narodnega doma zaslutil črne oblake nad Primorsko in ji sklenil posvetiti svoje najboljše moči« (Verena Koršič Zorn). Po nastopu fašizma se je za Slovence na Primorskem, ki so po prvi svetovni vojni prišli pod Italijo, začel neizprosen boj za obstoj. Tone Kralj jih je v tem boju podpiral s svojo umetnostjo. Umetnost je pojmoval kot močno orodje, ki človeka intimnejše nagovori kot beseda in ima pri tem izjemno duhovno in etično poslanstvo, je zapisala Verena Koršič Zorn. To njegovo pogumno in zvesto poslanstvo je opisal Egon Pelikan v monografiji Tone Kralj in prostor meje (Cankarjeva založba, Ljubljana 2016). V njej pogosto navaja, kar je umetnik sam povedal v pogovoru z urednikom Ognjišča Francem Boletom aprila 1972. ‘Napredni’ primorski duhovniki, člani Tajne krščansko socialne organizacije in Zbora svečenikov sv. Pavla, je povedal Tone Kralj, “so premišljali: fašizem preganja slovensko besedo, domači jezik bi moral iti v pozabo, naj pa govorijo slike!” Pri svojih cerkvenih poslikavah je uporabljal celo vrsto raznih fašističnih simbolov kot znamenja zatiranja, v letih vojne pa vse bolj realistično (požgane brkinske vasi, italijanske in nemške vojaške uniforme, čelade). Pomensko nasprotje na njegovih slikah predstavljajo slovenske narodne barve, najpogosteje pa je dvigal zavest tlačenih ljudi z upodobitvijo sv. Cirila in Metoda, najvidnejših slovanskih svetnikov. Na vseh upodobitvah sveta brata držita odprto knjigo z besedilom (navadno je to očenaš) v različnih slovanskih pisavah. Svoja sporočila je posredoval s svetopisemskimi prizori, zelo pogosto s postajami križevega pota. ‘Negativci’ (fašisti, nacisti) so upodobljeni z značilnimi nastopaškimi držami in s spačenimi obrazi (Mussolini), ‘pozitivci’ (preganjani in zatirani Slovenci) pa v svetlih barvah kot glasniki umetnikovih vrednot – vere in narodnosti. Tone Kralj je bil zelo molčeč človek. Za številne ideološko zgovorne detajle njegovih slik je ponavadi vedel samo župnik, ki je delo naročil, za nekatere pa le slikar sam. Zanimivo je dejstvo, ugotavlja Pelikan, da v Kraljevem opusu primorskih cerkvenih poslikav od vsega začetka najdemo tudi neprikrit optimizem in napoved zmage nad fašizmom.

18 CERKVA PRED VOJNO IN MED VOJNO

Najprej je bil povabljen v Podgoro pri Gorici, a je bilo preblizu mesta in župnik se je (upravičeno) prestrašil. Tedaj pa se je iz Volč pri Tolminu oglasil župnik Alojzij Kodermac: “Pridi k meni!” To je bilo leta 1927. V prezbiteriju župnijske cerkve je naslikal na eni stani apostola sv. Petra in Pavla, na drugi pa v enaki velikosti slovanska apostola sv. Cirila in Metoda in ju je s tem ‘izenačil’. Sveta brata držita knjigo, v kateri je v latinici izpisan starocerkvenoslovanski očenaš. »V Volčah sem si priskrbel cel kup nasprotnikov in prijateljev: eni so bili strašno za, drugi prav tako strašno proti. Moj stil je bil namreč nekaj čisto novega. Tisti, ki so bili proti, so dosegli, da mi je goriški nadškof Sedej v svoji škofiji prepovedal slikati po cerkvah.« Ko je to zvedel Virgil Šček, župnik v Avberju na Krasu, mu je sporočil: “Pridi k meni, jaz sem pod tržaško škofijo!” Tedanji tržaški škof Alojzij Fogar, ki so ga kasneje fašisti pregnali, je Kralja sprejel. Šček je v svoje Paberke zapisal: »Slikarije je napravil Tone Kralj. Pri meni je spal in jedel. Skromen v obleki, še bolj v govorjenju. Miren značaj. Ves čas, ko je slikal, je imel v rokah papir in svinčnik. Neprestano je risaril in delal načrte.« Preuredil je celotno cerkev. »Tam sem delal kontraband. Na hiter način: delavci so mi postavili oder, potem pa sem se zaprl v cerkev in delal vse sam.« V ladji župnijske cerkve v bližnjem Tomaju je upodobil Slovensko družino, ki jo je vključil v sakralni prostor ob Sveti družini (1928). Pri poslikavi božjepotne cerkve na Mengorah pri Tolminu (1929/1930) je sodelovala žena Mara, ki je naslikala lepo Marijino podobo za glavni oltar, Tone je na prvi postaji križevega pota naslikal Kristusa (slovenski narod) pred Pilatom (Mussolinijem), ki si umiva roke. Znamenita božjepotna cerkev na Svetih Višarjah je bila nujno potrebna prenove in Tone Kralj se je dela lotil spomladi leta 1930. »Na Višarjah je bilo zelo težko delati, ker je stavbenik gradil cerkev kar vrh ruševin in stene so bil vse polne solitra. Od njih je teklo, da se je spomladi pod korom naredilo pravo jezero. Slike na stenah so dejansko popolnoma propadle. Leta 1960 sem tiste slike vse ponovno naredil na lesonit. Zdaj so odmaknjene od stene in kaže, da bolj zdržijo.« S svojimi poslikavami na Višarjah se je Tone Kralj najbolj približal ljudskemu okusu. V župnijski cerkvi Svete Trojice na Katinari nad Trstom je Kralj na mogočnem križevem potu naslikal alegorijo fašističnega sodstva. V novi župnijski cerkvi sv. Silvestra v Pevmi pri Gorici (1934) je na sliki Preganjanje prvih kristjanov med gledalci cesar Neron z Mussolinijevim obrazom. Poslikavo župnijske cerkve sv. Lucije v Mostu na Soči (1939/1940) je moral prekiniti, ker so mu fašistični oblastniki prepovedali delati. Umaknil se je v Benetke, kjer je ob študiju arhitekture delal slike za to cerkev: dvajset platen, katera so potem pritrdili na stene. V župnijski cerkvi na Šentviški Gori (1941) v vlogi Kristusovega mučitelja nastopa Mussolini kot nadzornik bičanja sv. Vida (slovenskega naroda), bičata ga črnosrajčnik (italijanski fašizem) in rjavosrajčnik (nemški nacizem).

S Šentviške Gore je šel v Hrenovice pri Postojni (1942/1943). »Tu sem muke zatiranega slovenskega naroda upodobil na sliki Jezusovega bičanja. Vojaki, ki mučijo Jezusa, imajo italijanske čelade«. Naslednja postaja je bila Lokev na Krasu, kamor ga je povabil dr. Anton Požar (1942/1943). »Lokev je nekje višek moje slikarije po primorskih cerkvah. Tam je Kristus v najrazličnejši podobi prikazan kot človeški dobrotnik. Na prvi sliki Kristus – dobri Pastir vleče ovčko iz žičnih ovir, zadaj je Kras, hribi (Nanos) in pa goreče vasi.« Zatožili so ga fašistom v Sežano, ki so naročili karabinjerjem, naj zadevo preiščejo. Kralj je imel posebno nehoteno lastnost, da se je, ko je bil v zadregi, široko zarežal. Virgil Šček je karabinjerjem dejal, da je slikar bebec, in komisija je brez preiskave odšla. Na povabilo župnika Viktorja Berceta je preuredil celotno župnijsko cerkev sv. Martina v Slivju v Brkinih (1943/1944). Na sliki Vstalega Kristusa vojaki nosijo italijanske čelade, na reliefnem križevem potu ima Pilat obraz Mussolinija. V Dekanih pri Kopru (1944) je poslikal prezbiterij. Ko je ob morju postalo ‘prevroče’, je odšel v Sočo pri Bovcu (1944), kjer je kot svetnika (brez svetniškega sija) upodobil (zdaj že blaženega) Antona Martina Slomška in Friderika Baraga. V bližnji Trenti (1945) je dočakal konec vojne in svoje občutje je izrazil s pojočimi angeli na stropu cerkvice. Po vojni (1954–1956/1957) je slikal v Vrtojbi. Na upodobitvi Križanega v župnijski cerkvi Srca Jezusovega na njegovi levici med pogubljenimi izstopa Karl Marx s svojim Kapitalom, družbo mu dela Stalin, na njegovi desnici pa je med izvoljenimi slovenski mučenec Filip Terčelj. Na delih, ki jih je v letih 1951–1969 ustvarjal v 26 krajih Primorske (na obeh straneh meje) in celo na Hrvaškem, narodnoobrambna ikonografija ni bila več tako potrebna. Očitno je imel še veliko načrtov, kot je razvidno iz korespondence med Kraljem in primorskimi duhovniki vse do umetnikove smrti 9. septembra 1975 v Ljubljani. Pisatelj in esejist Taras Kermauner je o Tonetu Kralju zapisal: »Živel je iz navdiha in poslanstva, zato je ustvaril veličastno – po kvantiteti ogromno, po kvaliteti izredno delo. V tem pogledu mi je za zgled.«

BOLJ CENJEN NA TUJEM KOT DOMA

»Dejstvo, da je Tone Kralj poleg ogromnega premičnega slikarskega in kiparskega opusa poslikal v svojem nekaj več kot petdesetletnem javnem delovanju nad štirideset cerkva, ga postavlja v edinstven položaj ne samo na evropski, ampak celo na svetovni sceni,« je zapisala umetnostna zgodovinarka Verena Koršič Zorn v svoji knjigi o našem umetniku. Doma je bil Tone Kralj, zlasti na začetku, deležen kakšne pohvalne ocene, na splošno pa je bil zapostavljen. Umetnostni zgodovinar France Stele se je leta 1928 na svojih ogledih umetnin ustavil v Avberju. »Brez pretiravanja lahko izjavim, da je bila po Tonetu Kralju preurejena in poslikana skromna podeželska cerkev v Avberju najjači vtis celega mojega pota.« Leta 1932 je Stele priznal: »S Tonetom Kraljem je dobila naša cerkvena umetnost po bratih Šubic prvo samostojno kvaliteto«, po tridesetih letih pa je to ‘pozabil’. Podobno je bil takrat navdušen umetnostni kritik Karel Dobida, ki je v reviji Mladika zapisal: »Morda je baš Tonetu Kralju usojeno, da ustvari naš pravi slovenski slog v slikarstvu, kdo ve? Eno pa je gotovo že danes: na religioznem polju in v cerkvenem slikarstvu mu ga pri Slovencih po originalnosti, moči in čustveni širini ni para.« Goriški nadškof Sedej Kraljevim poslikavam sprva ni nasprotoval. Ko je 15. septembra 1928 prišel v Volče posvetit novo cerkev, je bil njegov odziv več kot pozitiven, pod vplivom konservativcev pa je kasneje v škofijskem listu župnikom prepovedal nadaljnja naročila. Slikarja je vzel v zaščito tržaški škof Alojzij Fogar, velik prijatelj Slovencev, in odtlej je Kralj lahko slikal po vsej Primorski. Ko je delal v Soči (1944), na ozemlju, ki so ga nadzorovale partizanske enote, ga je zasledovala OZNA, češ da je sovražnik “našega pokreta in aktivistov”, nasprotna stran pa ga je razglašala za “organiziranega komunista in ateista”. Slikarja je vzel v bran Viktor Berce, župnik v Slivju, kjer je Kralj slikal leto poprej. V pismu uredniku glasila, ki je Kralja blatilo, je zapisal: »Izjavljam, da ni res, kar pišete, da je Kralj popoln ateist, ki že 25 let ni prejel zakramentov. G. Kralj je za časa bivanja v Slivju mesečno vsak prvi petek prejel sv. zakramente. Redno vsako jutro je bil pri sv. maši. Ob nedeljah vedno tudi pri večernicah. Z nami v družini je zvečer molil rožni venec.«
Po vojni je čutil, da ga odrivajo. »Meni, ki sem se toliko boril proti fašizmu, niso dali delati niti enega spomenika. Pa kot da bi med obema vojnama za denar delal! Delal sem iz čistega idealizma … Tudi nagrade sem dobival samo v inozemstvu.« Prva nagrada doma je bila Levstikova nagrada za ilustracije mladinskih knjig po vojni (1950). Končno so se tudi v domovini spomnili nanj: ob petdesetletnici umetniškega delovanja je Kostanjevica na Krki pripravila veliko retrospektivno razstavo, leta 1972 pa je prejel najvišje priznanje – Prešernovo nagrado. V utemeljitvi Upravnega odbora beremo: »Kot eden utemeljiteljev slovenskega ekspresionizma, ki je odpiral naš prostor v svet, in kasneje kot tvorec polnokrvnega, osebno obarvanega realizma, je pred nami razgrnil enciklopedično širok opus, ki zajema malone vse likovne panoge od risbe in intimne grafike, preko oljnih slik in plastike, do monumentalnih stenskih dekoracij in posegov v arhitekturo.« Monumentalne stenske dekoracije so seveda njegove poslikave cerkva na Primorskem.

S. Čuk, Tone Kralj slikar primorskih cerkva (Priloga), v: Ognjišče 8 (2020), 50-57.