Dolgo časa sem premišljevala, ali bi se oglasila ali ne, pa sem se le odločila, da vam napišem nekaj besed. Čudim se in ne morem razumeti, da nekdo po več kot pol stoletja zahteva, da se mora Cerkev opravičiti za nasilno pokristjanjevanje. Omenili ste, da sta papež Janez Pavel II. in papež Frančišek molila v ta namen, kar pomeni veliko več kot opravičilo. Vprašanje je, če je kriva Cerkev, ker so bile v tistem času razne svetne prisile.

Vedeti pa je treba, da bo o vsem tem sodil Bog, ker je on sodnik in ne ljudje. Stara sem 78 let in vzgojena sem bila verni družini. Že v otroštvu smo hodili k šmarnicam, zornicam, redno k maši in k spovedi, a mi nihče ni rekel nič slabega, pa imam tudi veliko grehov.

Če bi mi kakšen duhovnik rekel kaj slabega, pa zaradi tega ne bi opustila maše, saj hodim k maši zaradi Jezusa, ki me čaka v Cerkvi.

Danila

V svojem kratkem pismu ste pisali predvsem o dveh stvareh. Najprej o prošnji Cerkve za odpuščanje (pri pokristjanjevanju). Po vašem je nepotrebna, saj so v tistem času bile ‘razne prisile’. Mimogrede – pokristjanjevanje ni potekalo pred več kot pol stoletja, ampak veliko prej. Drži, da so bile razne prisile, a to ne odvezuje Cerkve, da bi ravnala tako kot druge ustanove. Tudi če bi za vse stvari ljudi silili, za vero to ne sme veljati. Vera je preveč sveta in velika zadeva, da bi vanjo koga silili, vse pa k veri lahko prijazno povabimo. Po pristnih zgodovinskih virih pokristjanjevanje Slovencev ni bilo nasilno, kakor bi ga nekateri radi prikazovali v zadnjem obdobju, še posebej v komunističnih časih. Sklicevali so se na Prešernovo pesnitev Uvod h Krstu pri Savici, kjer pa ne opisuje zgolj zgodovinskih dejstev, ampak zgodovinsko snov literarno obdela. To mu pesniška svoboda pač dopušča.
Če se člani Cerkve niso pregrešili pri pokristjanjevanju, so se pa marsikdaj v zgodovini. Ni res vse, za kar Cerkev obtožujejo, gotovo pa je, da so njeni člani v zgodovini delali napake. Nekateri tudi zločine. Prav zaradi tega dejstva je papež sv. Janez Pavel II. v svetem letu 2000 prosil odpuščanja za te napake. Vam se taka prošnja ne zdi potrebna. Niste edini. Tudi v tistem času so nekateri zaradi tega papeža zelo kritizirali. V tistem času nas je obiskal upokojeni reški škof Josip Pavlišić in kot izkušenega človeka sem ga vprašal, kaj meni o papeževi prošnji za odpuščanje. Odgovoril je: »Cerkev ljudem vedno priporoča, naj prosijo Boga in ljudi odpuščanja, zato je prav, da tudi sama stori enako.« Jakobovo pismo pravi: »Priznavajte drug drugemu grehe in molite drug za drugega« (Jak 5,16). Prositi za odpuščanja je veliko dejanje, ki ga zmorejo samo duhovni ljudje. Sveti Janez Pavel II. ga je zmogel. Veliki indijski državnik Mahatma Gandi je dejal, da slabiči zaradi svoje šibkosti ne zmorejo izreči opravičila, niti ga sprejeti! Da je prositi odpuščanje težko, kaže tudi dejstvo, da je malo drugih organizacij in ustanov prosilo odpuščanja za napake, ki so jih storili.

Da je prositi odpuščanja nekaj plemenitega, me je v zadnjem času prepričal upokojeni nadškof Anton Stres, ki je ob zlati maši prosil za odpuščanje: »Ob jubileju duhovništva tako ne preostane nič drugega, kakor to, da smo velikemu pastirju ovc hvaležni, da nas je privzel v svoje pastirovanje, hkrati pa dovolj dovzetni za ponižno prošnjo, naj nam odpusti, če se nismo izkazali dovolj vredni tega zaupanja.« Podobno je ob odhodu v pokoj naredil mariborski nadškof Franc Kramberger. Kdo od nas je tako popoln, da mu ni treba prositi odpuščanja? Nihče. Vsi smo samo zmotljivi ljudje, ki lahko grešimo – tudi vi sami v pismu priznavate, da ste grešni – in zato moramo prositi odpuščanja.

Ob koncu pisma dodajate, da zaradi napak Cerkve oziroma duhovnikov ne smemo prenehati hoditi v cerkev. Strinjam se z vami, čeprav nekateri ljudje zatrjujejo, da so nehali hoditi v cerkev, ker se jim je zameril kakšen duhovnik. Verjamem, da je to neprijetna izkušnja, čeprav sem tudi večkrat doživel, da so nekateri poiskali izgovor za svoje neobiskovanje maše v duhovnikovem neprimernem vedenju. Nekateri so obsojali duhovnika, ki je odločno zahteval od njih, naj živijo kot kristjani. Tega mu ne bi smeli zameriti, saj je to njegova dolžnost. Res je, da je lahko kateri od duhovnikov to storil na neposrečen način.

Lahko se zgodi, da kakšen duhovnik s svojim slabim življenjem pohujša vernike. Pisatelj Pavle Zidar v knjigi Hokuspokus kaplan opisuje mladega duhovnika, ki je na novo prišel v župnijo in je na poti srečal staro ženico. Menil je, da ta ne ve, zakaj veruje. Zato jo je malo ‘preizkusil’, misleč, da ga ne pozna. Najprej jo je previdno vprašal, če veruje. Ona mu je pomenljivo odgovorila, da vere ne bi zavrgla zaradi interesov in da imeti sedem otrok ni enako kot preštudirati sedem debelih knjig, kakor jih je on, in mu tako prijazno dala vedeti, da ga je prepoznala in da tudi on ne ve vsega. Kaplan jo je še vprašal, če bi verovala, tudi če bi videla duhovnika grešiti. In ženica mu je odgovorila: »Sem jih že videla in jih še bom. Dolgo sem na svetu. Videla sem že vse grdobije. Saj ni duhovnik moja vera. Moja vera je Jezus.«

Tako je ta preprosta ženica povedala globoko resnico, da svoje vere ne smemo graditi na človeku, ampak na Bogu. Lepo in dobro je, če nas na poti vere podpirajo ljudje, a to se ne zgodi vedno. Napake ljudi, tudi duhovnikove, naj nas ne odvrnejo od obiska maše ali sodelovanja v župniji. Kako žalostno je, ko kdo reče: “Odkar je prišel novi župnik ne hodim k maši” ali “Ne sodelujem v župniji”. Taka miselnost je znamenje slabotne vere ljudi. Če so prej hodili zaradi duhovnika k maši in sodelovali v župniji, so to delali zaradi človeka. Če v cerkev hodimo zaradi Boga, nas menjave župnikov ne bodo motile. Ko je bil neki mlad duhovnik premeščen iz versko dobre podeželske župnije v mestno župnijo, o kateri je bilo znano, da pri maši in pri cerkvenem življenju sodeluje malo ljudi, mu je neka modra žena v imenu župnijskega občestva ob slovesu in zahvali dejala: »V župniji, kamor vas pošilja škof, so ljudje drugačni in tudi okolje je drugačno, Bog pa je isti!«

Spominjam se nekega človeka, ki je trdil, da bi hodil v cerkev, če bi imeli drugega župnika, ker da sedanji ni dober. Morda je bil v nekaterih stvareh res nekoliko neroden. Pa je v župnijo prišel drug župnik, ki je dobro opravljal svoje delo, a omenjenega ‘kritika’ ni bilo v cerkev …

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 6-7.

9. avgust 1932, Koritnice pri Knežaku, + 18. februar 2020, Koper

(*ob obletnici rojstva). Spominjamo se “očeta Franca” – oznanjevalca s pisano in tiskano besedo, z govorjeno in živo besedo, z dejavno in uresničeno besedo; – ki je vse svoje moči in svoje znanje posvetil širjenju modrosti in razumnosti med ljudmi; – ki je videl cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti opazili; – ki je neustrašno oral ledino na številnih področjih; – ki se je noč in dan trudil, da bi Evangelij dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; – človeka, ki je na svoji dolgio življenjski poti uspešno prebrodil številne preizkušnje, pasti in grožnje; – in si je vse življenje prizadeval, da dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti. “Oče Franc” je bil človek, ki si je upal “stopiti iz čolna”.

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je skupaj z očetom Bojanom in očetom Silvestrom dal krila župnijskim oznanilom in župnijskim domačim ognjiščem, dal krila mladini in mladinskim skupinam, dal krila veroučnim skupinam in počitniškim pohodnikom. Duh, ki veje, kjer hoče, je razpihal vonjave Cerkve in cerkvenega življenja, preplavil srca mladih in odraslih, odpihnil strah in zagrenjenost, in napolnil vso deželo in vsa njena srca! Nastalo je najprej Farno Ognjišče, ki je hitro preraslo v mladinsko revijo Ognjišče, ki se ji je kmalu pridružila Založba Ognjišče. Pisatelji in pesniki in prevajalci in uredniki so se vrgli na delo in število pisnega gradiva je raslo kot gobe po dežju in naklade in zbirke so hitro začele presegati vsa pričakovanja in vsa načrtovanja.

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je odprl svoja usta in začel oznanjati skrivnosti starodavnih časov z govorjeno besedo … tako, da je ustanovil Radio Ognjišče, ki je s svojo bližino in svežino hitro osvojil srca poslušalcev in s celotnim svojim sporedom, s svojim odnosom do poslušalcev in do sveta, do države in do Cerkve, do človeških in krščanskih vrednot, ki jih brani, z glasbo, ki jo predvaja, s pogovori, ki jih pripravlja, s prenašanjem obredov in različnih verskih in drugih prireditev, z ocenami in presojami, ki jih izraža, je sol in kvas v Cerkvi in v družbi na Slovenskem.

Pravilno je razumel in vzel zares naročilo: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih!« (Mt 5,16) … in začel v Ognjišču z dobrodelno rubriko Predal dobrote, ki je želela pomagati ljudem v vseh različnih stiskah, in se je hitro razrasla in obogatila še pod drugimi nazivi ter se ob osamosvojitvi preimenovala v Slovensko Karitas. Med najbolj znane karitativne dejavnosti spada tudi njegova skrb za invalide in bolnike, ki jih je obiskoval in jih predstavljal v reviji Ognjišče. Zanje je organiziral romanje invalidov in bolnikov na Brezje, ki je z leti prešlo v nacionalno romanje invalidov, bolnikov in starejših. Prav tako je vsem znana njegova velika ljubezen do misijonarjev in njegova stalna skrb zanje v njihovih potrebah in preizkušnjah.

Vse to njegovo delo je bilo blagoslovljeno in rodovitno … Vse svoje moči in svoje znanje je posvetil širjenju modrosti in razumnosti med ljudmi, videl je cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti opazili, neustrašno je oral ledino na številnih področjih; noč in dan se je trudil, da bi evangelij dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; koliko različnih preizkušenj, pasti in groženj je na svoji dolgi poti uspešno prebrodil … vse življenje pa si je tudi prizadeval, da dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti … Pri vsem tem pa nikoli ni iskal samega sebe. Vodilo njegovega življenja in dela je bilo Jezusovo naročilo; “Iščite najprej Božje kraljestvo.” (Mt 6,3)

Nekaj misli “očeta urednika”:

• Kadarkoli sem vložil svoj trud za to, da bi drugi v svoji bridki stvarnosti življenja ne omagal, sem se čutil bolj človeka.
• Kot vsak dober oče, Bog hoče, da prevzamemo nase odgovornosti in se ne obnašamo kot razvajeni otroci. V preizkušnji in svobodi pokažemo, koliko ga ljubimo.
• Starši, ne dajte se varati zunanjemu videzu. Tudi vaši odrasli otroci vas imajo radi, bolj kot si mislite.
• Kakor se je civilizirani človek poglobil v zakone narave, tako bi se moral poglobiti sam vase. To pa se mu upira.
• Kaj se dogaja v človekovi duši zadnje trenutke življenja, ne vemo. Prav gotovo pa daje Bog posebne milosti, zlasti če so bili naši grehi slabosti in ne hudobije.
• Resnično krščansko življenje človeka ne postavlja v oblake. Nasprotno, postavlja ga na najbolj realna tla. Daje mu moči, da sprejme življenje, kakršno je in ga obvlada.
• Vera ni balzam za rane. Vera je moč, da prestopimo svoj sebični prag in iščemo srečo drugih. Brez tega ni resnične vere.
• Kristjani vemo, da je najbolj važno, da smo “simpatični” Bogu. Biti moramo zares prepričani, da je on naš Oče, ki nas ima rad.
• več:

Življenjska pot

Franc Bole se je rodil 9. avgusta 1932 v Koritnicah pri Knežaku očetu Ivanu, ki je bil logar v gozdovih na Snežniku, in materi Jožefi Smrdel.

V osnovno šolo, ki je bila v italijanščini, je hodil v Knežaku; ko mu je bilo dvanajst let je odšel za bratom Ivanom v malo semenišče na Reko, kjer je bil pouk seveda v italijanščini. Leta 1947 so semeniščnike iz Reke poslali v novoustanovljeno semenišče v Pazinu v Istri. “Tako sem en tuj jezik – italijanski, zamenjal z drugim – hrvaškim. V tem obdobju sem se tudi bolj jasno odločil za duhovniški poklic. Pravzaprav odločitev ni bila tako težka, ker sem veliko bralin se zanimal za krščansko socialno misel. Navdušenje za socialno dejavnost Cerkve je utrjevalo mojo pripadnost Cerkvi in odpiralo pot moji odločitvi.” Po maturi v Pazinu 18. junija 1952 se je jeseni vpisal na teološko fakulteto v Ljubljani, kjer se ni posvečal samo študiju.

“V semenišču smo zmeraj nekaj snovali. Na ciklostil smo razmnožili nekaj manjših knjig… Med bogoslovnim študijem mi je (kot enem od redkih) uspelo dobiti vizo in tako sem cele tri počitniške mesece štopal po Franciji. Takrat je bila Francija vzor v liturgični obnovi, imela je najbolj sodoben in prodoren verski tisk, med mla­dimi duhovniki je bilo zelo veliko pobud, navdušenja. Napolnil sem si kovčke s časopisi, izrezki, revijami, z vsem, kar bi mi lahko koristilo pri bodočem pastoralnem delu. Takrat nisem niti sanjal, da bo to dejansko moje bodoče delo.”

Ob začetku njegovega bogoslovnega študija se je družina preselila v Postojno in tam je po mašniškem posvečenju v ljubljanski stolnici 29. junija 1958 teden pozneje pel novo mašo. Tedanji voditelj Apostolske administrature Slovenskega Primorja (predhodnice koprske škofije) dr. Mihael Toroš je želel, da bi Franc Bole teološke študije nadaljeval do doktorata. Toda obrnilo se je drugače: postojnski župnik se je moral vrniti v ljubljansko škofijo, ker je bil od tam, v Postojno pa naj bi prišel eden primorskih duhovnikov, ki so delovali v hrvaški Istri, pa mu je to preprečila Udba. O novem letu 1959 je moral Franc Bole dati slovo ljubljanskemu bogoslovju in oditi v Postojno za župnijskega upravitelja.

“V Postojno sem prišel z vsem navdušenjem mladega duhovnika. Že v bogoslovju sem si v zadnjih letih zadal nalogo, da bom delal z mladino. Začel sem odpirati župnišče za mlade. Nabavili smo nekaj iger, organizirali smo strežnike in mladinski pevski zbor. Takrat niso bile dovoljene nobene organizacije, strežnikov pa nam niso mogli prepovedati.” S strežniki in člani mladinskega pevskega zbora je “zloglasni župnik” Franc Bole vsako leto med počitnicami kakšen teden preživljal na morju, na otoku Krku. “Na taborjenju sem spoznaval mlade, njihove potrebe, značilnosti, za kaj so občutljivi.”

Prav to “spoznavanje” je bilo spodbuda za rojstvo Ognjišča, našega mesečnika, ki se je sprva imenoval Farno ognjišče, pa nikoli ni hotel biti le župnijski list. Njegova zasnova, ki sta jo tkala postojnski župnijski upravitelj Franc Bole in koprski kaplan Bojan Ravbar, je bila od vsega začetka podobna kasnejši, sedanji.

“Čim več primerov iz življenja, čim več stvari, ki ljudi zanimajo, zato pa nobenih pridig, filozofiranja in uvodnikov.”

Prva številka Farnega Ognjišča je kot glasilo župnij Koper in Postojna zagledala beli dan na velikonočno jutro, 18. aprila 1965. Na ciklostil (tiskarna ga ni sprejela) je bilo razmnoženih 1300 izvodov – 800 za Postojno in 500 za Koper. Franc Bole je bil avgusta 1965 premeščen iz Postojne v Bertoke pri Kopru.

“Če bi ostal župnik v Postojni, se ne bi mogel tako posvetiti Ognjišču. Z Bojanom sva ponovno poskušala prodreti v tiskarno in tokrat nama je uspelo: koprska tiskarna Jadran je sprejela naše naročilo in tako smo tiskali 5.000 izvodov. Naslednje leto je naklada narasla že na 18.000 izvodov. Ko smo prišli do 40.000 izvodov, je to postalo prevelika obremenitev za majhno koprsko tiskarno. Preselili smo se na Delo v Ljubljano. Leta 1970 smo prišli na 80.000 izvodov in ta naklada se nam je zdela kot zgornja meja.”

Koprski škof dr. Janez Jenko je avgusta 1967 Franca Boleta raz­rešil upravljanja župnije Bertoki, da se povsem posveti urejanju Ognjišča, ki se je odprlo v širši slovenski prostor. Bojan Ravbar, soustanovitelj Ognjišča, je po študiju v Rimu postal župnik v Kopru in ni mogel več sodelovati pri listu. Po prometni nesreči, ki je terjala skoraj dveletno zdravljenje, je leta 1968 prišel na uredništvo Silvester Čuk. Dragoceni pa so bili tudi zunanji sodelavci, ki so nam s svojimi glasovi dali vedeti, da je Ognjišče njihovo.

“Veliko so nam pomenila pisma, ki so jih pošiljali naši mladi bralci. Ta pisma so nam odkrivala njihovo podobo: kaj mislijo, kako se počutijo, kaj potrebujejo, kakšni so njihovi problemi, dvomi, težave. Brez pisem bi zelo težko ostali v živem stiku z mladimi.”

Pa je še raslo: leta 1984 je bila dosežena “magična meja” 100.000 izvodov, najvišjo naklado – 104.000 izvodov pa je Ognjišče doseglo leta 1989. Bole je prevzel najprej mesto glavnega in odgovornega urednika (1965-2002) revije Ognjišče, kakor se je list leta 1966 preimenoval. List je najprej izdajala Apostolska administratura za Slovensko Primorje, nato Slovenske rimokatoliške škofije, leta 1990 pa je bilo ustanovljeno Tiskovno društvo Ognjišče, katerega predsednik je Bole od ustanovitve naprej, in v okviru tega društva revija izhaja še danes.

V tistem času je bilo na Slovenskem zelo malo verske literature, zato je urednik Franc Bole s sodelavci že v drugem letu izhajanja Ognjišča zasnoval dve knjižni zbirki: Mala in Žepna knjižnica Ognjišča, ki naj bi bralcem postregli s knjigami z versko in vzgojno vsebino. V zbirki Žepna knjižnica Ognjišča je doslej izšlo 39 knjig v skupni nakladi okrog 570.000 izvodov, v Mali knjižnici pa 16 knjižic v skupni nakladi 218.000 izvodov. Prva leta, ko je bila “lakota” po knjigah velika, so bile naklade zelo visoke. Veliko poslanstvo sta med mladimi na področju vzgoje za ljubezen opravili knjigi francoskega pisatelja duhovnika Michela Quoista Dnevnik Anamarije in Danijev dnevnik. Skoraj ni verne slovenske družine, ki ne bi imela Kratkega Svetega pisma s slikami, ob katerem svoje malčke uvajajo v svet Božje ljubezni do človeka.

Septembra leta 1967 je začel v Ognjišču z dobrodelno rubriko Poštni predal dobrote. V njem je bila poleg drugih podrubrik (Dopisovanje, Most prijateljstva in Želijo pomagati)  tudi podrubrika Sklad Antona Vovka. Z zbranimi sredstvi je urednik želel pomagati ljudem v stiski. Ta je tedanje oblastnike motilo, ker so videli v tem organizirano karitativno delovanje Cerkve, ki je bilo tedaj v Sloveniji prepovedano. Motilo pa jih je tudi poimenovanje sklada po preganjanem škofu Vovku. Zaradi zbiranja prostovoljnih prispevkov za ta sklad je bil Bole in nekaj njegovih sodelavcev kaznovanih z denarno kaznijo. Zaradi karitativne dejavnosti je imel 16. 7. 1974 tudi hišno preiskavo uredništva Ognjišče in svojega stanovanja. Pri preiskavi so iskali denar, ki so ga zbrali v rubriki Predal dobrote. Za tri leta mu je bil odvzet potni list. V resnici pa jim je šlo za oviranje, če že ne zatrtje izdajanja revije in delovanja založbe.

Razpoznavni znak kristjana je dejavna ljubezen do bližnjega, h kateri je Ognjišče spodbujalo svoje bralce od vsega začetka. Iz povezovanja z bolniki, ki jih je urednik Bole obiskoval in v vsaki številki Ognjišča enega predstavil v rubriki Naši preizkušani, je nastala pobuda za romanje bolnikov in invalidov na Brezje. Prvo je bilo avgusta 1969, kmalu je preraslo v enega največjih verskih shodov pri nas. Ko smo z osamosvojitvijo naše države leta 1990 svobodneje zadihali, je zaživela Slovenska Karitas in urednik Ognjišča Franc Bole je bil do leta 1993 njen prvi direktor.

Zaradi svoje karitativne dejavnosti je bil Bole med ustanovitelji Slovenske Karitas in njen prvi direktor (1990-1993).

Nadvse pomembna pridobitev za Cerkev na Slovenskem, sad prizadevanj Franca Boleta, je Radio Ognjišče, ki se je prvič oglasilo iz kletnih prostorov nove cerkve sv. Marka v Kopru 6. junija 1994, iz studia v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano pa 28. novembra istega leta. Pot do tega je bila dolga in naporna. “Radio Ognjišče je hotel biti že od vsega začetka nacionalna in ne lokalna radijska postaja, zato smo (novembra 1991) zaprosili za pet frekvenc – za pet oddajnikov na tistih vrhovih, od koder bi lahko pokrivali večji del Slovenije.” Vsebinska zasnova Radia Ognjišče se je poslušalcem hitro priljubila in mnogi od njih ga velikodušno podpirajo kot Prijatelji Radia Ognjišče (PRO).

Istočasno si je prizadeval tudi za ustanovitev cerkvene televizije pod imenom TV3. Projekt, ki mu je Bole tudi postal direktor, je zašel v težave in po nekaj letih je bil prodan drugim lastnikom.

Bole je član UCIP-a (Union Catholique International de la Presse – Mednarodnega združenja katoliškega tiska) in CERC-a (Conference Europeenne des Radios Chretiennes – Evropskega združenja krščanskih radiev). Leta 1985 ga je papež Janez Pavel II. odlikoval z nazivom monsignor.

Bole je zaradi svojega prizadevanja, da bi Cerkev imela svoje medije in zaradi oznanjevanja v njih postal večkrat tarča napadov in preganjanj socialistične oblasti. Poleg tega, da je bil obsojen zaradi karitativne dejavnosti, je bil obsojen zaradi članka v Ognjišču, a bil na drugi stopnji oproščen.  Leta 1960 je bil še kot župnijski upravitelj v Postojni obsojen na zaporno kazen 15 dni, ki jo je prestal v Kopru.

Po demokratizaciji pa je prejel tudi več cerkvenih in družbenih odlikovanj: Slovenska škofovska konferenca mu je podelila Odličje svetega Cirila in Metoda (1993), Občina Koper Nagrado 15. maj (1997),  Revija Naša žena priznanje Ljudje odprtih rok (1999), za svoje založniško dejavnost pa je leta 2005 prejel Schwentnerjevo nagrado. 30. oktobra 2013 ga je predsednik republike Boris Pahor odlikoval z redom za zasluge, leta 2018 pa je prejel častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo, ki ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov (ZNP).

DELA

V prvih letih svojega duhovniškega poslanstva (po letu 1958) je s predavanji  sodeloval v raznih katehetskih posvetovanjih. Nekaj člankov je prispeval v Katehetske zbornike. Pozneje pa je napisal nekaj člankov tudi v Novo mladiko, Cerkev v Sedanjem svetu in Družino. Vedno je iskal nove načine za oznanjevanje evangelija, zlasti med mladimi.

Pisma, na katera je odgovarjal v Ognjišču, so zbrana v dve knjigi. Leta 1997 je izšla knjiga Pisma uredniku v visoki nakladi 10.000 izvodov, leta 2002 pa je izšla knjiga Pisma mladih uredniku.

Knjiga o življenju in delu Franca Boleta

Ognjišče je za veliko noč 2020 pripravilo poseben pirh – knjigo o Francu Boletu – ustanovitelju Ognjišča, založbe, radia …. Pred 55 leti (velika noč 1965) je za podobno (tiskano) darilo poskrbel takrat mladi postojnski župnik Francelj, ki je (skupaj s koprskim kaplanom Bojanom Ravbarjem), vernikom v Postojni in v Kopru ponudil – Farno ognjišče. Sredi februarja 2020 se je Franc Bole od nas nenadoma poslovil in v spomin nanj in njegovo delo smo pripravili knjigo spominov.
Knjiga Franc Bole uresničevalec evangelija predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo … Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode … Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

SPOMENIK PRED CERKVIJO V KNEŽAKU

Koprski škof Bizjak je v nedeljo, 25. avgusta 2024 v Knežaku (Boletovi rojstni župniji) pred cerkvijo blagoslovil doprsni kip, ki naj nas “kliče k vedno večji zvestobi do Gospoda in do njegove Cerkve”. Kneški župnik Lojze Milharčič je o Boletu povedal: »Bil je drzen in bil je vizionar. Tega včasih manjka. Drznosti se bojimo, vizionarstvo pa je, se mi zdi, obdaritev, poleg osebnega iskanja.« Poudaril je Boletov pomen tudi za župnijo Knežak in širšo skupnost. »Bole je v našem okolju preživel 12 let, preden so šli z družino v Postojno. Se je pa vedno rad vračal in vedno me je spraševal, kako je v Knežaku zadnja leta.«

Postal sem duhovnik z željo, da bi bil dober župnik, kasneje sem moral ubrati pota, ki mi jih je Bog pokazal. Odgovornost razumem prav v sprejemanju tistih predlogov, ki jih kaže Bog, in ne tistega, kar bi človeku najbolj prijalo.

več:
S. ČUK. Franc Bole: “Najbolj si srečen, ko se daruješ za druge”: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2022), 91.
na spletni strani Ognjišča:
Franc Bole, urednik revije Ognjišče
Franc Bole, začetnik Založbe Ognjišče
Franc Bole – oče romanja invalidov in bolnikov na Brezje
Franc Bole in dejavna ljubezen do bližnjega
Pogreb pokojnega msgr. Franca Boleta

pripravil Marko Čuk