Novice - Revija Ognjišče

Gore … hribi in doline …

Napisal marko na 1. septembra 2026. Objavljeno v Novice, Za začetek.

V trenutku slabosti …
načet od poletnega, počitniškega brezdelja …
skoraj dolgčasa …
sem pogledal proti vrhu gore in vrgel kost ničhudegasluteči možinji, ki je mirna in zamišljena sedela poleg mene, rekoč: »Bi šla? Morda?«
Možinja se na videz ni zmenila za kost, čez čas pa je brez besed vstala, šla in mi – ničhudegaslutečemu – pripravila sendviče, v nahrbtnik vrgla še prvo pomoč ter pulover in mi zjutraj … še v trdi temi … na vprašanje: »A ti to čisto resno?!« mirno in zamišljeno odgovorila: »Zvečer mi boš hvaležen.«
In sva šla. Čisto resno.
Vzpon kot vzpon. Naredila sva tako rekoč vse napake, ki jih mora narediti nekdo, ki se vsake toliko zbudi iz turističnega dremeža in se gre igrat planinca: Od tega, da sva malo zgrešila pot in sva se vrnila na izhodiščno točko, do tega, da sva se v prvo strmino zagnala kot da gre za svetovno prvenstvo in je bilo posledično pri vdihu vedno premalo sape, pri izdihu pa vedno preveč. Ko bi bilo potrebno zaužiti malo vode, se nisva ustavila, ker sem bil “ravno v naletu”, ko pa sva se končno ustavila, sem se nažlampal, da se mi je potem med hojo polivalo čez rob. In je bila majica mokra kot da sem se polil in ne pil!
Skratka …
Ugotovil sem, da imam želje sedemnajstletnika, voljo štiriindvajsetletnika in kondicijo šestdesetletnega kadilca. Z astmo. In umetnim kolkom.
A kot že tolikokrat prej, se je znova izkazalo, da če je duh voljan … meso – pa naj je še tako slabo, slabotno, ali v mojem primeru: polmrtvo – nima izbire. In mora iti, kamor ga peljeta glava in srce. Malo trme pri vsem tem početju nikakor ni odveč, čeprav bi bila boljša – kondicija!
Prišla sva na vrh. Pôt je bil obrisan. Razgled je bil lep. Čaj sladkan.
Na vrsti je bil povratek v dolino, »da bo še kaj od dneva«, kot se reče … In sledil je tisti čudni življenjski paradoks – ki je znan vsakemu turistu, ki se kdaj pa kdaj igra planinca, le naivnež, kot jaz, ga vedno znova pozabi in boleče izkusi v praksi – da je spust težji in nevarnejši od vzpona. A duh je, čeprav nekoliko skrhan, moje klinično mrtvo telo vseeno privlekel do doma.
Zvečer, ko so se mi povrnili občutki v spodnjih okončinah, o kaki hvaležnosti ni bilo ne duha in sluha. Niti slutnje.
A po nekaj dnevih, ko sem lahko spet brez bolečine zravnal hrbet … ko sem lahko vstal iz fotelja brez pomoči rok … sem pogledal proti vrhu gore in rekel: »Osvojil sem te. Spet. Morda ne zadnjič!«
In sem bil hvaležen.

In razmišljam: Naše življenje so hribi in doline … Vzponi in spusti …
Gore. Same gore:
Gora Horeb, gora božjih zapovedi …
Gora Tabor, gora spremenjenja …
Gora Blagrov, gora življenjske modrosti in vere …
Oljska gora, gora premišljevanja in sprejetja, pa tudi gora vnebohoda …
Gora Kalvarija, gora trpljenja, ki je – a ni hecno? – bolj hrib kot gora …
In gora Gospod poskrbi, v deželi Morija, gora popolnega darovanja …morda najtežja od vseh, a je spust sladak …
In so ljudje, ki se vzpenjajo kar naprej … vsak dan druga gora … celo več gora v enem dnevu …
In so ljudje, ki se vse življenje vzpenjajo le na eno od gora …
So ljudje s kondicijo …
In so ljudje, ki se vsake toliko zbudijo iz turističnega dremeža in se grejo igrat … človeka …

In je hvaležnost. Ob večernem mraku. Ko gledaš goro in ji šepetaš:
»Osvojil sem te. Spet. Morda ne zadnjič!

ČUŠIN, Gregor, (kolumna) Ognjišče (2016) 9, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Preljubi moj slovenski kristjan! (9)

Napisal marko na 1. septembra 2026. Objavljeno v Za začetek, Novice.

(…) Kakšne vzgoje so, doma in v šoli, deležni naši otroci? Kakšnih vzgledov? Pogledov? Nazorov? Nasvetov? Doma in v šoli!?
Doma, kot so ga poznali naši starši, nad katerim sta lebdeli in bedeli očetova palica in materina ljubeča roka, prva je delila pravico in čuvala dom, druga pa je delila hrano in čuvala ognjišče, že zdavnaj ni več. Ne bom sodil, kaj je prav in kaj narobe. Nekdo, ki je bil večkrat tepen kot sit, ima popolnoma upravičeno drugačne poglede na vzgojo in življenje kot tisti, ki mu ni ničesar manjkalo, tudi ljubezni ne. A dejstvo je, da so naši očetje odvrgli palice, domove in stanovanja pa smo začeli zaklepati, naše matere pa so odkrile zamrznjeno hrano, ognjišče pa je zamenjal plinski štedilnik. In zdaj, ko smo že sami starši, nas prepričujejo da sta dom in družina »preživeta forma, ki v sodobnem svetu ne more več adekvatno opravljati svoje primarne funkcije« in nam zato kot prednostno izbiro ponujajo »partnerstvo«, kjer se bosta dva očeta ali dve materi bojda uspešneje spopadla s sodobnim starševstvom.

Tudi šole, kot smo jo poznali svoj čas, ni več. Pa temu niso krivi samo šolniki naše polpretekle zgodovine. Če prisluhnemo blaženemu Antonu Martinu Slomšku, katerega god obhajamo konec septembra, vidimo da korenine ljuljke, ki je zrasla s pšenico, segajo precej dlje v zgodovino:

»Učitelj ne sme misliti, da je svojo dolžnost dovršil, če je svoje učence gladko brati in čedno pisati naučil. Kaj pomaga, če je glava prebrisana, srce pa hudobno in robato. Branje in pisanje je le lupina, jedro pa krščanska omika in žlahtno srce … Novim šolskim prerokom je znanje glavna stvar, verske vaje pa le pritiklina. Toda ne pomislijo, da je znanstvena omika brez pobožnosti za vsako ljudstvo samo olišpan grob njegovega blagostanja … Grešijo vsi tisti šolski postavodajalci, starši in vzgojitelji, ki hočejo šole le posvetne imeti, šolsko mladino predvsem za minljivi svet izšolati, ne pa tudi za večnost.« Pa še nekaj za starše: »Otroška vzgoja je najimenitnejše delo, ki ga malokdo prav zna, čeravno le dvojno opravilo ima: otroke skrbno varovati, jih pridno učiti in vsega dobrega vaditi … Kako slabo ravnajo starši, ki svoje otroke pomehkužijo, jim vse po volji pustijo, glavo s prevzetnimi mislimi napolnijo, čez svoje otroke nikoli kaj hudega slišati ne marajo, od otrok pa radi sprejemajo tožbe čez druge in se za otroke, krive ali nedolžne, potegujejo.«

Kot bi bilo zapisano včeraj, kaj! A naj te ne zavede! Nikakor nisem eden tistih zavrtežev, ki prisegajo le na staro, preizkušeno in bežijo pred novim in nepoznanim. A modrim besedam bom prisluhnil vedno in vsepovsod. Moliva, draga sestra, dragi brat v Kristusu, kot so včasih naši predniki: Za zdravo pamet! Za našo mladino! Za oblastnike! Za starše! Za duhovnike! Za mir! Moliva, da bova ob jeseni življenja mirne vesti potegnila črto, preštela pridelek in pridelano, pobrano, potrgano in požeto pospravila v kašče večnosti.

Tega ti v letošnji jeseni v polnosti želim!

G. Čušin, Na začetku, Ognjišče 9 (2010) 3.

Rešilna vrvica rožnega venca

Napisal marko na 1. septembra 2026. Objavljeno v Novice, zgodbe.

Zaposlena sem bila v majhnem kolektivu, kjer smo se lepo razumeli – bili smo kot malo večja družina. Nekega leta smo za kolektivni izlet izbrali Barcelono, drugo največje mesto v Španiji.
»To bo pa nekaj lepega! Pa še z letalom potujemo!« nisem mogla skriti navdušenja pred sodelavkami, ki so name gledale s pravim materinskim pogledom in se nasmihale mojemu mladostnemu navdušenju. Bila sem iste starosti kot otroci večine od njih in ob njihovem razvajanju pa tudi vzgajanju sem se prav dobro počutila. Ljubkovalno so mi pravile naš benjamin.
Srečno smo pristali. Uživala sem v ogledu lepega mesta: Ramblas – pisana tržnica, Kolumbova ladja v pristanišču Sredozemskega morja, nedokončana Gaudijeva Sagrada Familia in še in še. Z ozkotirno železnico smo se odpeljali tudi ven iz mesta, po Kataloniji. Tudi ta vožnja je bila posebno doživetje. Podali smo se tudi na njihovo slavno božjo pot k črni Materi Božji na Montserrat. Spotoma smo se na kratko poučili o njeni zgodovini.
Ko o Španijo zasedli muslimanski Arabci in so uničevali krščanska znamenja, so Španci Marijin kip prenesli na to nazobčano-spiljeno goro (kar pomen montserrat) in ga tam skrili v votlino. Ko so Arabci odšli in je napočil čas, da bi kip lahko prinesli iz skrivališča, ga niso mogli spraviti iz votline. Marija je hotela ostati tam. Najprej so postavili majhno cerkev in votlina s kipom je oltarni prostor. Napisali so: »Tukaj se ni dala premakniti sveta podoba.« Pozneje pa so zaradi naraščajočega števila romarjev zgradili veliko cerkev z dvanajstimi stranskimi oltarji in ob njej samostan.
Kar strah me je bilo, ko nas je vzpenjača vlekla skoraj navpično navzgor na vrh. “Le kako jim je uspelo tam gori postaviti cerkev, saj mora biti kot orlovsko gnezdo?” sem se spraševala pri vzpenjanju.
Na vrhu je bila pred nami velika cerkev in nad vrati nas je pozdravil napis: “Tvoji sinovi bodo od daleč prišli.” Med temi sinovi nebeške Matere smo bili tudi mi, ki smo jo od daleč prišli obiskat na to goro Katalonije, ki si jo je sama izbrala.
Na moje veliko začudenje je bilo tam precej avtomobilov in avtobusov. »Na goro se pride tudi po zložnejši poti, z druge strani,« sem ugotovila. Cerkev je bila polna vernikov, da smo se komaj prerinili v njeno notranjost. Do solz me je ganilo petje množice, ki je ubrano pela pesem o Montserratu – od vsega besedila sem razumela samo to besedo. “Kako pobožni ljudje so tukaj!” sem se čudila. “Kot pri nas pri Mariji Pomagaj na Brezjah vneto častijo isto nebeško Mater Marijo. Semkaj prihajajo iz nebes neštete milosti in uslišanja, to je svet kraj.”
“Z romanja je treba prinesti domov odpustke,” so me vedno učili, Kupila sem nekaj malenkosti, ki so mi padle v oči, za moje prijatelje. Potem pa sem zagledala velike lesene rožne vence. Bili so tako lepi v svoji preprostosti, narejeni iz lesenih jagod, nanizanih na vrvici, in velikega lesenega križa. Prav zagledala sem se vanje. Najraje bi kar vse pobrala in nesla domov, a to bi bil zame prevelik zalogaj. Izbrala sem dva: “Enega bom dala svojemu fantu (zdaj je že dolgo moj mož), drugega pa bom obdržala zase za spomin na to čudovito romarsko pot,” sem se odločila.
Doma sem ponosno pripovedovala, kaj vse smo videli in doživeli v teh nekaj dneh, ki smo jih preživeli v Španiji. Razdelila sem tiste ‘male odpustke’, ki sem jih namenila svojim domačim. Ko sem pokazala rožni venec, pa je moja svakinja od navdušenja kar zaploskala: »Kako lep rožni venec! Daj ga nam, da bo krasil našo novo hišo!« me je prosila. Hiša je bila res nova in komaj nekaj mesecev prej se je bratova družina veselo vselila v novi dom.
Bila sem malo v zadregi: “Če ga dam, sama ne bom imela ničesar za spomin. Pa vendar ji ga moram dati, saj bo to edini sveti predmet v tej lepi hiši – če ga bodo sploh kam obesili.”
Pogledala sem mamo in videla njene vprašujoče oči, polne pričakovanja.
“Da, seveda ga moram dati. Že zaradi mame, ki jo tako boli, ker bratova družina ne hodi več v cerkev.”
Čez nekaj tednov sem se oglasila pri njih in glej: na steni v kuhinji je vise tisti lepi, preprosti rožni venec. Srce mi je zaigralo od zadovoljstva nad samo seboj, da sem vendar storila nekaj lepega.
Kmalu sem se poročila in tako prišla do onega drugega rožnega venca, ki zdaj krasi moj dom in me spominja na to romanje v moji mladosti, na moje čudovite soromarje, s katerimi sem preživela toliko lepih, duhovno bogatih ur. Večina od njih je že odšla po večno plačilo k Bogu.
Toliko vsega je bilo: gradili smo hišo, prihajali so otroci, dogajale so se nam nesreče, prišla je bolezen in imeli smo nepokretnega bolnika. Na koncu je bila bolezen močnejša, prišla je tudi smrt. Stiki z brati in sestrami so bili zelo redki, kar ni bilo pravega časa, telefon je nadomeščal osebne obiske.
Pred kratkim pa je moj brat hudo zbolel. Staršev nimamo več, odšli so že v večnost, zato smo se po njihovi smrti bolj navezali drug na drugega. Takoj, ko mi je bilo mogoče, sem šla brata obiskat. Prvo, kar mi je padlo v oči in jih od prekipevajočih čustev in spominov orosilo, je bil tisti leseni rožni venec. Vsa ta dolga desetletja visi na najbolj vidnem mestu v hiši. Utrnila se mi je misel: “Saj ne more biti pri nebeški Materi pozabljen nekdo, ki ima spoštljivo na očeh najmočnejše orožje njenih otrok – rožni venec.”
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 44

Nikoli ne nehaj upati

Napisal marko na 1. septembra 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

Adam Clarke (1762 – 1832) je bil velik teolog, toda v šoli mu je šlo zelo trdo. Nekega dne je obiskal šolo imeniten gost in učitelj je pokazal na Adama Clarka: »To je najbolj zabit učenec na šoli.«

Preden se je visoki gost poslovil, je stopil do Adama in mu prijazno dejal: »Bodi brez skrbi, fant. Morda boš nekoč še velik učenjak. Le pogumno naprej, trudi se in vztrajaj.« Za učitelja je bil deček brezupen primer, za imenitnega obiskovalca pa otrok, ki veliko obeta.

In kdo ve, če niso prav obiskovalčeve besede spodbudile dečka, da je v življenju tako veliko dosegel

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2019), 43.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 80.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ali se Bog resnično zanima za nas?

Napisal marko na 31. avgusta 2026. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj, Novice.

Ali ima Bog srce? Na to vprašanje nam delno odgovarja sam z besedami, ki jih je rekel Mojzesu:

Gospod je rekel: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal njegovo vpitje zaradi priganjačev. Da, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim iz rok Egipčanov in ga popeljem iz te dežele v dobro in prostrano deželo« /…/ (2 Mz 3,7-8).

Rada bi podčrtala nekaj povedi iz zgornjega odlomka.

“Dobro sem videl …” Včasih Bogu očitamo, da ne vidi naših stisk. Bog ima vedno odprte oči! Pač pa smo mi večkrat slepi za stiske ubogih. Prvo znamenje ljubezni je, da opaziš potrebe bližnjega.

“in slišal …” Bog ni gluh za naše tožbe, ampak nas posluša s pozornim in odprtim srcem. Poslušanje je sprejemanje. Ni mu skrito, kaj se dogaja z nami, ampak dobro ve, kaj nas teži. Prav zaradi tega je “stopil dol” iz nebes na zemljo. Postal je “eden izmed nas”, da bi nam odprl pot v nebesa.

Osvoboditev Izraelcev iz faraonovega suženjstva je predpodoba in znamenje tega, kar je kasneje naredil Jezus, ko nas je odrešil greha in smrti. Bog se je učlovečil, da bi lahko premagal smrt, ki je bila naša končna usoda. Z vstajenjem pa nam je podaril večno življenje in neizrekljivo nebeško srečo. Mar ni to veličastno?

VINERBA, Roberta. Sto in eno vprašanje o Bogu. Koper: Ognjišče, 2019, str. 18–19.

Vprašanje in odgovor je iz knjige Sto in eno vprašanje o Bogu, v kateri avtorica skušala odgovoriti na vprašanja o Bogu in Božjem. Vsak dan se namreč soočamo z neskončno uganko Boga in človeka, o kateri nam je več neznanega kot znanega (čeprav si morda domišljamo, da nam je vse jasno). V svoji zmedenosti, zapletenosti in razpetosti med zemeljsko omejenostjo in hrepenenjem po neskončnem se nam vprašanja porajajo kar sama od sebe: Upam, da bodo vprašanja na teh straneh vzbudila tudi tvojo radovednost in te spodbudila k razmisleku. Morda se boš z nekaterimi od njih srečal prvič. Tp niso matematične enačbe z eno samo pravilno rešitvijo, ampak lahko na vsako od njih odgovorimo na več načinov. Zato odgovori v tej knjigi niso nekaj dokončnega, ampak bolj namigi, smernice in iztočnice za nadaljnje preučevanje, ki se ga bo vsakdo lotil na sebi lasten način.

Odgovore dopolnjujejo navedki iz Svetega pisma, Katekizma katoliške Cerkve in drugih cerkvenih dokumentov pa tudi komentarji svetnikov, pesnikov, pisateljev in drugih vidnih osebnosti.

S to knjigo se boš podal na duhovno potovanje – vase. Na njem boš odkril samega sebe takega, kakršen si, brez mask. Odkril pa boš tudi znamenja in sledove Nekoga, ki te že od nekdaj ljubi in išče, Nekoga, ki si mu tako dragocen, da je zaradi tebe umrl.

Roberta Vinerba
STO IN ENO VPRAŠANJE O BOGU

232 strani, 13 x 21 cm, integralna vezava, zanimiva grafika
cena: 14,90 €

Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Kako naj to knjigo uporabljam?

Lahko jo prebereš od začetka do konca, ali uporabljaš kot priročnik in odpreš po potrebi. Posamezna vprašanja lahko obravnavate v veroučni skupini in jih morda uporabite pri kakšnem kvizu.

Ugotovil boš, da te bo knjiga spremenila, ti razširila obzorja, dala nova spoznanja in navdihnila sveže zamisli – predvsem pa te bo utrdila v veri in poglobila tvoj odnos z Bogom.

Ker vsebuje odgovore na najpogostejša vprašanja o Bogu in Božjem, je lepo darilo za vsakogar.

pripravlja Marko Čuk

Robert Schuman

Napisal marko na 29. avgusta 2026. Objavljeno v V spomin, Novice.

(* ob obletnici) Robert Schuman je bil demokrščanski politik, tudi predsednik francoske vlade in zunanji minister te države. Imamo ga za enega od očetov evropskega združevanja. Skupaj z nemškim politikom Konradom Adenauerjem in italijanskim Alcidejem De Gasperijem – oba sta bila krščanska demokrata – je bil zagovornik evropskega združevanja, ki bi v prihodnosti preprečilo spopade in vojne med evropskimi narodi. ‘Schumanova deklaracija’ iz maja 1950, v kateri je francoski šef diplomacije predložil Nemčiji sodelovanje na področju premoga in jekla, velja za dokument, ki pomeni začetek evropskega združevanja. Schuman je bil praktičen vernik. Vsak dan je bil pri maši, živel je neporočen in je svoje politično delovanje, kakor so napisali njegovi sodobniki, pojmoval kot svoj duhovni poklic laika. Pri svojem političnem delovanju se je navdihoval v spisih sv. Tomaža Akvinskega, francoskega katoliškega filozofa Jacquesa Maritaina in v družbenem nauku papeža Pija XII. Postopek za beatifikacijo je leta 1985 začel škof iz Metza Pierre Raffin, 22 let po Schumanovi smrti. Slabih dvajset let kasneje so končali z zbiranjem potrebnih dokumentov za škofijski postopek in proces nadaljevali v Vatikanu na Kongregaciji za zadeve svetnikov, kakor določajo pravila. Od 19. junija 2021 pa je “oče evropske zveze” še bližje razglesitvi za blaženega, saj je papež Frančišek podpisal dekret, s katerim je Robertu Schumanu priznal junaške kreposti.

več o Robertu Schumanu

njegova misel:

Združena Evropa je mogoča, če jo povezujejo skupne duhovne in moralne vrednote: dostojanstvo človeka, človekove pravice, svoboda, demokracija, sožitje in sodelovanje, spoštovanje kulturne različnosti, socialna pravičnost, verska svoboda, zdravo okolje in blaginja za človeka vredno življenje.

pripravlja Marko Čuk

Možgani in njihove funkcije

Napisal marko na 28. avgusta 2026. Objavljeno v Novice, Narava in zdravje.

Možgani so najkompleksnejši in najbolj dovršen organ v našem telesu, sestavljeni iz več kot 100 milijard živčnih celic, ki iz okolja (zunanjega in notranjega) sprejemajo informacije in se nanje odzivajo. Slednje omogočajo povezave ali stiki živčnih celic, ki med seboj komunicirajo v obliki električne in kemične komunikacije. Možgani s tem nadzorujejo celotno telo; omogočajo gibanje, čutenje (bolečino, voh, okus, sluh, vid, izločanje hormonov, delovanje organov, na katere mi nimamo vpliva npr. krčenje želodca, peristaltiko, delovanje srčne mišice, dihanje …).

Možganska aktivnost tvori um, zavest in misel. Z njimi organiziramo vsakdanje življenje, se odločamo in načrtujemo. Veselje, radost, smeh in razvedrilo, trpljenje, žalost, potrtost in žalovanje prehajajo iz naših možganov. Možgani so aktivni v fazi budnosti in tudi med spanjem. Do leta 1950 so mislili, da možgani med spanjem mirujejo. Sedaj vemo, da je to daleč od resnice.

ožganska aktivnost se nadaljuje tudi v spanju, vendar se vzorci zelo razlikujejo. Aktivnost se poveča v fazi spanja, ki ji pravimo REM (Rapid eye movement), spanje s hitrim premikanjem očesnih zrkel ter zmanjša ali umiri v fazi globokega spanja NREM (Non-rapid eye movement).

UPORABA MOŽGANOV

Vsi uporabljamo možgane, razlika je v namenu uporabe in kako ter koliko jih izkoriščamo. Bolj ko jih uporabljamo, bolj so sposobni. Možgani namreč neprestano kopičijo znanje in veščine. Več pridobljenega znanja in spretnosti pomeni več miselnih orodij za uspešno reševanje problemov in soočanje z vsakodnevnimi izzivi, ne glede na starost.

Velikokrat se je pisalo, da v našem vsakdanu uporabljamo zgolj 10 % naših možganov. Izvor te trditve ni znan. Morda izvira iz prejšnjih stoletij, ko so znanstveniki razpravljali in preučevali možgane ter trdili, da so nekatere umske dejavnosti omejene na določene dele možganov. In ideja o 10% uporabe je postala zelo priljubljena in se hitro širila. Pomislimo, kaj bi se zgodilo, če bi izgubili 90% naših možganov in ostali z 10%? Že pri bolnikih lahko opazimo, da manjše poškodbe možganov vodijo v uničujoče posledice. Glede na današnje znanje je malo verjetno, da bi se kje v možganih skrivale posebne, neuporabljene sposobnosti. Uporabljamo jih kar v celoti.

SPOMIN

Pri tvorbi spomina sodeluje več možganskih področij. Karkoli vidimo, slišimo, vonjamo, občutimo, se naučimo, se shrani v naših možganih kot spomin. Možgani omenjene podatke shranijo v točno določenih predelih in jih zaporedno in postopno obdelujejo, lahko bi rekli, da možgani posamezne dele spomina na isto stvar shranijo v različnih delih. Ko spomin prikličemo, električni dražljaji iz posameznih delov možganov povežejo shranjene delčke spomina in jih združijo v smiselno celoto. Če pomislite na en dogodek v vašem življenju (diploma, poroka), boste spomin na barvo oblačila priklicali iz enega dela možganov, razpoloženje iz drugega, itd.

POZABLJANJE

Kadar smo bolni in utrujeni, se to pozna tudi pri našem spominu. S pešanjem telesne kondicije peša tudi spomin, zato je pomnjenje s starostjo običajno slabše. Zdrav človek večjih težav s spominom nima. Vsi vemo, kako pripraviti zmes za palačinke, skuhati kavo ali se pripeljati domov. Nekateri bolniki, predvsem z Alzheimerjevo boleznijo, pa te sreče nimajo, saj bolezen uničuje sposobnost spomina in mišljenja.

Obstaja pa dober ojačevalec spomina, predvsem za zdrave in mlade posameznike – učenje in študij!

ŠKODLJIVI STRES

Vsi vemo, da ima stres slabe vplive na naše telo, da slabi odpornost in zato hitreje zbolimo. Znano je, da stres vpliva na možgane in jih lahko tudi spremeni. Dolgotrajni stres spreminja strukturo možganov in uničuje sposobnost možganov za učenje in spomin. Pojavijo se lahko težave s koncentracijo in spopadanje z lastnimi čustvi. Kronični stres lahko vodi do duševnih bolezni, kot so depresija in anksioznost, poveča pa tudi nagnjenost k zasvojenosti.

KAJ MOŽGANI POTREBUJEJO?

Možgani, kot vsak drug organ v našem telesu, potrebujejo za dobro delovanje dovolj kisika, pravo hrano ter dovolj gibanja.

PREHRANO

Možgani predstavljajo le 2 odstotka telesne mase, porabijo pa 20 odstotkov goriva, ki ga dobimo s hrano in pijačo. Različne snovi, ki jih vnesemo v telo, prav tako vplivajo na delovanje možganov: na spomin, učenje, koncentracijo, budnost, odločanje in drugo pomembno mentalno sposobnost. Pravilna prehrana je pomembna za možgane odraslih oseb, otrok in zarodkov.

Za možgane je zelo pomembna zadostna koncentracija krvnega sladkorja (glukoze), premalo ali preveč glukoze pa oslabi mentalne sposobnosti. Prav tako je pomembna zadostna količina železa, ki možganom dovaja kisik. Delovanje možganov oslabi tudi pomanjkanje določenih mineralov, vitaminov in tekočine. Pomembne so tudi beljakovine in nasičene maščobne kisline.

Na dobro delovanje umskih funkcij vpliva hrana kot so: ribe, temna zelenjava, rdeča čebula, jagodičevje, ananas, korenje, kumina in v zmernih količinah kava. Posebno dobro vplivajo na izboljšanje spomina listi drevesa Ginkgo biloba. To je starodavna vrsta drevesa s številnimi zdravilnimi učinki. Izvleček iz njegovih listov je znan po vsem svetu zaradi funkcije spodbujanja možganov in boljšega spomina.

TELESNO AKTIVNOST

Telesna aktivnost varovalno vpliva na zdravje možganov. Raziskovalci ugotavljajo, da imajo telesno aktivne osebe boljše umske sposobnosti. Vadba spodbuja povezave med živčnimi celicami ter preprečuje njihov propad, posledično dobro vpliva na spomin in počutje.

Preko drugih rastnih dejavnikov pa vadba vpliva tudi na nastajanje novih žil in s tem na večjo prekrvavljenost možganov.
Učinki telesne aktivnosti na možgane so lahko tudi posredni, saj zmanjšuje tveganje za debelost, visok krvni pritisk in sladkorno bolezen, ki predstavljajo dejavnike tveganja za demenco in upad umskih sposobnosti. Z zmanjševanjem tveganja za srčno-žilne bolezni, zmanjšujemo tudi tveganje za nastanek demence. Priporočljiva je zmerna telesna aktivnost, pri kateri se utrip srca rahlo poveča in se rahlo zadihamo (hitra hoja, plavanje) ….

POČITEK

Možgani so med spanjem dokaj aktivni in izločajo pomembne hormone, ki nas ščitijo pred boleznimi. Iz tega sledi, da je kakovostno spanje ključni del našega življenjskega sloga, naše možgane pa v spanju odklopimo od čutnih zaznav. Pomanjkanje spanja in počitka vpliva na pozornost, koncentracijo in spomin. Med spanjem možgani izločajo škodljivo beljakovino amiloid-beta, ki je povezana z alzheimerjevo boleznijo in ki se tvori v možganih med budnostjo.

V času dopusta pa si privoščite nekoliko sprostitve in odmik od običajnih stvari ali okolja (telefoni, računalniki …) ali na kratko “možgane na pašo”.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 08, str. 94.

Strah ubija

Napisal marko na 27. avgusta 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

Nekega jutra je smrt šla proti mestu. Človek, ki jo je srečal, jo je vprašal: »Kaj pa ti tukaj? Kaj hočeš?« – »Prišla sem po sto ljudi,« je odgovorila smrt. »Grozno!« se je zdrznil človek. »To je moje delo,« je odvrnila smrt.

Mož je pohitel, da bi posvaril ljudi, kaj namerava smrt. Zvečer je mož zopet srečal smrt in ji očital: »Rekla si mi, da si prišla po sto ljudi, zakaj si jih potem vzela tisoč?« Smrt je odgovorila: »Jaz sem držala besedo in sem vzela samo sto ljudi, drugi so umrli zaradi strahu.«

Strah je in vedno bo usodna bolezen srca. Jezus zato opogumlja svoje učence: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini! Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez volje vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev.« (Mt 10,28-31).

Ne skrbite in ne vznemirjajte se, da bo danes konec sveta, v Avstraliji je naš danes že jutri.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2019), 61.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 68.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Preprosto o Svetem pismu

Napisal marko na 26. avgusta 2026. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče, Novice.

Duhovito ilustriran, jasen, dostopen in zabaven vodnik po največji knjižni uspešnici, kar jih je kdaj koli izšlo: po Svetem pismu! Lahko rečemo, da je to najbolj posrečen način doslej – za spoznavanje največje svetovne knjižne uspešnice.

Namen te knjige je, da bralcu ponudi ‘za pokušino’ nekaj kratkih odlomkov iz vsebine vseh svetopisemskih knjig.
Tu je pojasnjeno, kaj se v vsaki posamezni svetopisemski knjigi dogaja, zakaj je pomembna in kdo v njej igra glavno vlogo …
Zato le prelistajte in odkrili boste še veliko več o najpomembnejši knjigi, kar jih je bilo kdaj koli napisanih!

Kaj je torej Sveto pismo? Sveto pismo je knjižnica. Ali pa antologija. Vsekakor ne gre za eno samo knjigo, ampak za zbirko številnih različnih vrst knjig oziroma zapisov, vključno z zgodovino, poezijo, zgodbami, pravnimi kodeksi, pregovori in reki, apokaliptičnimi vizionarskimi opisi, spevi, pismi … Sveto pismo je knjiga, polna knjig. Kaj pa je v njej? Torej, vsebuje šestinšestdeset knjig, povezanih v eno izdajo. Razdeljene so na dva dela: Staro zavezo ali Hebrejske spise (39 knjig) in Novo zavezo ali Krščanske spise (27 knjig). Nekatere izdaje Svetega pisma vsebujejo tudi tretji del, ki se imenujejo Devterokanonične ali Apokrifne knjige.

Knjige Svetega pisma je dejansko sestavljalo in pisalo veliko različnih ljudi skozi dolga tisočletja. Ta knjiga pa vam bo predstavila osnove (in še malce več!) o vsaki posamezni knjigi.

PREPROSTO O SVETEM PISMU

128 strani, 15 x 19 cm, broširano, barvne ilustracije
redna cena: 12,90 €
s kartico zvestobe 11,61 €

iz vsebine:

Zakaj je pomemben? (Matejev evangelij)

Vsebina Matejevega evangelija je precej podobna ostalim evangelijem – kljub temu pa tudi zelo edinstvena. Vsebuje tudi znameniti govor na gori (poglavja 5 – 7). Matej predstavlja daljši zapis Jezusovih naukov o koncu časov in različne podrobnosti o nadnaravnih dogodkih v času Jezusovega vstajenja. Poudarek je na ‘nebeškem kraljestvu’. Matej zaključi z veliko nalogo: z Jezusovim navodilom učencem, naj gredo in blagovest o njem razširijo po vsem svetu .

Pismo Efežanom: Odrešeni smo. Umrli smo v grehu, zdaj pa živimo v Kristusu. Zato opustite stare navade. Združite se v edinosti in zablestite!

Preseneti me!

Ali ste vedeli, da poglavij in vrstic Svetega pisma v izvirnem besedilu ni bilo? Ali pa, da sadež, ki sta ga jedla Adam in Eva in ga po izročilu imenujemo jabolko, v Svetem pismu pravzaprav nikoli ni poimenovan? Kar se nas tiče, bi lahko jedla tudi banano!

Kaj se dogaja? (Esterina knjiga)

Uvodni prizor se dogaja v zimski palači kralja Ahasverja v Suzah. Kralj k sebi pokliče prelepo kraljico Vašti, da bi se z njeno lepoto pobahal na razkošni gostiji. Kraljica njegovo prošnjo zavrne O. Ahasver jo v besu zavrže in priredi lepotno tekmovanje, da bi si poiskal drugo ženo. Zmagovalka je mlado dekle po imenu Estera @. Estera je judinja, toda po nasvetu svojega bratranca Mordohaja to dejstvo prikrije. Z njeno pomočjo Mordohaj posvari kralja pred načrtovanim atentatom, njegovo dobro delo pa zabeležijo v knjigi letopisov.

Medtem pa Haman, visoki perzijski uradnik, vztraja, da bi se mu ljudje morali priklanjati. Mordohaj ga zavrne in Haman že načrtuje maščevanje. Kralja Ahasverja naščuva, da podpiše odlok, s katerim bodo pobili vse Jude . Mordohaj v obupu prosi Estero, naj pri kralju posreduje v dobro svojih rojakov. Estera čaka na ustrezen trenutek. Neke noči kralj Ahasver ne more zaspati, in da bi mu čas hitreje minil, mu berejo knjigo letopisov. Zapis v knjigi ga spomni na Mordohajevo dejanje, zato se odloči, da ga bo nagradil. Pokliče Hamana, ki pa se je že pripravil na Mordohajevo smrt. Haman je globoko ponižan, ko ugotovi, da bo Mordohaj nagrajen . Na slovesni gostiji Estera kralju izreče svojo prošnjo in razkrije Hamanovo zaroto. Kralj naroči, naj Hamana obesijo na vislicah, ki jih je Haman dal napraviti za Mordohaja. Ahasver ne more preklicati ukaza za napad na jude, dovoli pa jim, da se branijo, in tako so rešeni . Naslednji dan priredijo slavje in praznujejo svojo rešitev.

Kaj sploh je? (Razodetje)

Ali poznate tiste politične stripe, v katerih lev pooseblja Veliko Britanijo, medved Rusijo, orel pa Ameriko? No, Razodetje je malce podobno takšnim stripom. Gre za vizijo, ki kar prekipeva od različnih simbolov in podob. To je nekakšna epska, protiimperialistična, apokaliptična razprava. Vsebuje vrsto pisem različnim Cerkvam. Vse to dokazuje, da Razodetja v resnici sploh ne moremo ‘razodeti’.

Preseneti me!

Prvi človek, ki je za opis teh besedil uporabil izraz “ta biblia” je bil Klemen Aleksandrijski, ki je deloval okoli leta 215. Pri tem je imel v mislih le hebrejsko biblijo. Prvo zabeleženo rabo tega izraza, tako za krščansko kot tudi za hebrejsko biblijo najdemo okoli leta 223. Hieronim, ki je živel in delal v 4. stol. po Kr., je uporabil izraz “bibliotheca”, kar pomeni knjižnica ali zbirka knjig.To je bil splošen izraz, ki so ga v latinskem jeziku uporabljali več stoletij.

pripravlja: Marko Čuk

Zasledovanje

Napisal marko na 26. avgusta 2026. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

Zaskrbljena voznica je ustavila na robu ceste, ker je videla, da ji neki avto že precej časa sledi. Avto, ki ji je sledil, se je ustavil tik za njo. Stopila je iz vozila, da bi videla, zakaj jo nadleguje.

Na svoje veliko začudenje je ugotovila, da je na parkirišču ‘zapela’ z odbijačem svojega avtomobila drugo vozilo in ga vlekla za seboj.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2019), 86.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kako naj to knjigo uporabljam?

UPORABA MOŽGANOV

SPOMIN

POZABLJANJE

ŠKODLJIVI STRES

KAJ MOŽGANI POTREBUJEJO?

PREHRANO

TELESNO AKTIVNOST

POČITEK

Zakaj je pomemben? (Matejev evangelij)

Preseneti me!

Kaj se dogaja? (Esterina knjiga)

Kaj sploh je? (Razodetje)

Preseneti me!

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing