7. avgusta 1919 je vojaška oblast upravljanje Prekmurja predala civilni oblasti. Po 900 letih je bila pokrajina Prekmurje spet združeno z matično domovino. V Beltincih se je na ljudskem zborovanju zbralo več kot 20.000 ljudi in plebiscitarno podprlo priključitev Prekmurja matici. V spomin na ta dogodek je od leta 2006 v Sloveniji državni praznik.

Leta 1999, ob 80. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, je pri Pomurski založbi izšla knjiga Naše Prekmurje, v kateri je zbrano vse, kar je o Prekmurju pisal dr. Matija Slavič, ki je najbolj zaslužen za to, da je do te združitve prišlo. »Kot dober poznavalec prekmurske preteklosti in sočasnih razmer,« beremo na zavihku ovitka, »je Slavič vsa svoja prizadevanja za priključitev prekmurskih Slovencev matični domovini postavil na temeljne kamne vsake narodnosti: strnjena naseljenost, avtohtonost, svoj jezik kot osnova kulturnega razvoja in narodne zavesti. Slavič je vsa svoja dokazovanja in utemeljevanja oprl na te temelje narodnosti Slovencev med Muro in Rabo in uspel – člani antantne mirovne konference so poleti 1919 Prekmurje prisodili Sloveniji v okviru na novo nastale Države SHS, kasneje Jugoslavije. Dne 12. avgusta 1919 so ga zasedle jugoslovanske čete.« Slavičeve zapise, raztresene po zbornikih, revijah in časopisih je zbral, uredil in Slavičev boj za Prekmurje predstavil arhivar in zgodovinar Viktor Vrbnjak.

PARIŠKA MIROVNA KONFERENCA

V svoji predstavitvi življenja in dela Matija Slaviča je Viktor Vrbnjak precej prostora odmeril njegovemu boju za Prekmurje na pariški mirovni konferenci, ki se je pričela januarja 1919. Po pravilniku so bili navzoči predstavniki zmagovitih sil (antante) in pridružene članice. Vsaka država je imela določeno število delegatov, ki so zastopali njene koristi. Zastopniki ‘malih’ držav so imeli pravico prisostvovati skupnim sejam, pri odločanju pa niso imele enakopravnega glasu. Delegacijo Kraljevine SHS, ki je do maja 1919 nastopala kot delegacija Kraljevine Srbije, je decembra 1918 imenovala beograjska vlada Stojana Protića. V Pariz je prišla 5. januarja 1919. Sestavljalo jo je sedem pravih delegatov, od katerih so bili štirje pooblaščeni in so sodelovali na plenarnih sejah; med temi je bil Slovenec Ivan Žolger. Najvažnejša je bila politična delegacija, nižji telesi sta bili sekretariat in sekcije. Za nas je bila pomembna etnografsko-zgodovinska sekcija, v kateri sta delovala tudi cerkveni zgodovinar dr. Franc Kovačič ter prevajalec Svetega pisma in profesor dr. Matija Slavič. Mariborski Narodni svet za slovensko Štajersko s pododsekom za Prekmurje je Kovačiču poveril referat za meje na slovenskem Štajerskem, Slaviču pa za meje v Prekmurju. Oba sta bila dobro pripravljena, ker sta stanje poznala. Ko je Matija Slavič dobil ta mandat, je v začetku septembra 1918 prepotoval Prekmurje do sedanje državne meje na severu ter obiskal skoraj vse narodno čuteče duhovnike. »Najbolj pa smo Jugoslavijo z združenimi Slovenci ustanavljali v Beltincih pri župniku Štefanu Kuharju in v Bogojini pri župniku Ivanu Baši.« Bila sta najboljša Slavičeva informatorja o Prekmurju v odločilnem trenutku priključevanja te dežele v širši slovenski narodni prostor. Narodna vlada v Ljubljani je januarja 1919 obravnavala položaj v Prekmurju in spoznavala prav na podlagi Slavičevega referata. Slavič je pripravil memorandum o Prekmurju, s katerim je jugoslovanska delegacija v Parizu prvič javno zahtevala priključitev celotnega slovenskega ozemlja med Muro in Rabo k jugoslovanski državi. Predstavniki ‘velikih’ so dobili v roke zanesljivo informacijo tako o narodni opredelitvi kakor tudi o slovenskih imenih, ki so jih Madžari pogosto spreminjali. Naša delegacija je imela že od srede februarja 1919 gradivo za obravnavo Prekmurja pripravljeno. Zahtevala je Prekmurje s porabskimi Slovenci do Monoštra. Utemeljitev te zahteve je napisal Slavič, ki se je skliceval na obstoječe jezikovno stanje. Mariborski Narodni svet je že proti koncu leta 1918 razmišljal, da bi z generalom Maistrom zasedel Prekmurje, toda Narodna vlada v Ljubljani tega ni podpirala. Prekmurska slovenska navdušenca Ivan Jerič in Štefan Kuhar sta po Cankarjevem pogrebu decembra 1918 obiskala vlado in vojaško poveljstvo v Ljubljani z željo, da bi Prekmurje kmalu zasedli. Dobila sta vtis, da tam sploh niso vedeli, kje je Prekmurje!

Vrhovni svet mirovne konference je 9. julija 1919 sprejel sedanje meje v Prekmurju ob razvodnici med Rabo in Muro. Na seji jugoslovanske delegacije v Parizu 16. julija 1919 so sklenili poslati predsedniku konference Francozu Clemenceauju zahtevek, da jugoslovanska vojska zasede Prekmurje, kar je Vrhovni svet 1. avgusta odobril in 12. avgusta so jugoslovanske čete brez bojev zasedle Prekmurje in 17. avgusta so uvedli civilno upravo. Osvoboditev Prekmurja 17. avgusta 1919 je pomemben dogodek ne samo za prekmurske Slovence, pač pa za vse združene Slovence. Po tisoč letih je nastopila nova oblast, ki je prekmurskega človeka pustila v miru vsaj v domači besedi. Za besedo prekmurska svoboda se skrivajo številni možje naše preteklosti, ki so z ohranjanjem in negovanjem domače besede v govoru in pismu budili ljudstvo k zavednemu slovenstvu.

MATIJA SLAVIČ: PREKMURJE JE SLOVENSKO

Matija Slavič je kot izvedenec za Prekmurje za mirovno konferenco v Parizu napisal posebno razpravo v francoščini, s katero je prepričljivo in z obilnim dokumentarnim gradivom dokazal slovenski značaj Prekmurja in njegovo pripadnost k Jugoslaviji. Velikega pomena je bila barvna Etnografska karta Prekmurja, ki nazorno prikazuje naseljenost Slovencev med Muro in Rabo po podatkih ljudskega štetja v letu 1890.

Slavič jo je dal izdelati in natisniti leta 1919 za člane pariške mirovne konference, za katere je bila tako prepričevalna, da po njej niso več omahovali, kam pripadajo prekmurski Slovenci.

Prvi dokaz je že ime pokrajine. Prekmurje imenujemo del nekdanje jugozahodne Madžarske, ki leži blizu štajerske meje na drugem bregu (prek) Mure, Madžari označujejo to ozemlje z besedo ‘Totsag’, ki pomeni ‘slovenska pokrajina’, kar jasno dokazuje, da je naseljena s Slovenci. S cerkvenega vidika je bilo Prekmurje že združeno z drugimi jugoslovanskimi pokrajinami (v zagrebški nadškofiji). Prekmurci so potomci Slovencev, ki so se naselili v nekdanjo rimsko provinco Panonijo in iz tega izvira ime ‘panonski Slovenci’. Med letoma 840–874 so bili Panonski Slovenci združeni v samostojni državi – torej so bili Slovenci iz Madžarske in Štajerske že nekdaj združeni. Na delu tega ozemlja danes živijo Slovenci v sklenjeni skupnosti in ohranili so zavest narodne pripadnosti in jezik, v katerem so tudi literarno ustvarjali zlasti v času reformacije in protireformacije, ko je bila prekmurščina, ki je zdaj narečje, v Prekmurju knjižni jezik. Kar zadeva narodnostno podobo Prekmurja, poudarja Slavič, se na uradno madžarsko statistiko ni mogoče zanesti, ker je zelo pristranska. Kot dokaz navaja vas Turnišče, kjer so leta 1881 našteli 998 Slovencev in 43 Madžarov. Po uradni statistiki leta 1910 pa je bilo tam 961 Madžarov in le 261 Slovencev – po župnijski statistiki pa je bilo tam samo 20 Madžarov, Slovenca pa 1202! Verodostojni viri so bili cerkveni šematizmi, ki tudi navajajo, v katerem jeziku se opravlja v cerkvah bogoslužje. Slovensko prekmursko narečje je bilo ukinjeno v šolah in vseh uradih, zavetje je našlo samo v cerkvah. Slavič našteva 19 katoliških in 8 evangeličanskih župnij, ki so obdržale bogoslužje v slovenskem jeziku. »Navedene župnije mejijo ena na drugo tako, da med njimi ni nobenih tujih strnjenih elementov. Zato je njihovo območje nedvomno slovensko.« Uradna statistika je na tem območju zabeležila: 33.263 Madžarov, okoli 10.000 Nemcev ter nekaj Hrvatov, Slovakov, Srbov in Romunov ter 72.287 ‘ostalih’ (Slovencev); skupaj 115.916 prebivalcev, od teh 72.459 Jugoslovanov. »Tudi v pristranski madžarski statistiki vidimo, da so v tej deželi Jugoslovani v veliki večini in da so njihove zahteve o pripojitvi Prekmurja k državi Srbov, Hrvatov in Slovencev povsem utemeljene.« Opozoril je tudi na gospodarski vidik. »Prekmurje tvori geografsko celoto s Štajersko, ki leži na desnem bregu Mure in je gospodarsko navezano na Spodnje Štajersko, ki tudi sama vzdržuje pomembne stike s Prekmurjem. Prekmurski kmetje so izvažali svoje pridelke v Radgono in Ljutomer, ki sta oskrbovala Prekmurje z industrijskimi proizvodi.« Madžarska vlada pa ni dovolila, da bi se Prekmurje gospodarsko razvilo s pomočjo povezav s štajerskimi Slovenci, zato ni zgradila nobenega mostu na območju Prekmurja. Promet je potekal s pomočjo brodov. Kljub temu se je razvilo zelo močno trgovanje med obema bregovoma Mure, kar kaže pomembnost gospodarskih povezav med Prekmurjem in Štajersko.

Svojo predstavitev Prekmurja za pariško mirovno konferenco je Matija Slavič zaključil takole: »Čeprav so bili Prekmurci zatirani v največji možni meri tisoč let, nikoli niso izgubili svoje narodne zavesti. Madžari so jim odvzeli šole in upravo, niso jim pa mogli odvzeti jezika. Ko je ameriški predsednik Wilson razglasil pravico narodov do samoodločbe, so se oglasili prekmurski Slovenci. Madžarom se je to gibanje zdelo nevarno. Sklicali so skupščin v Murski Soboti 20. oktobra 1918 in hoteli dopovedati, ‘da na Madžarskem ni Slovencev, ampak samo Madžari, ki govorijo slovensko’. Slovenci so protestirali in odgovorili: ‘Mi smo Slovenci. Živela Jugoslavija!’ (…) Ko so Madžari predlagali, da bi v Prekmurju ustanovili poseben slovenski okraj, ki bi se imenoval ‘Murska županija’, so posredno sami priznali, da Prekmurje oblikuje posebno celoto, ki ne sodi v okvir madžarskih meja. Prekmurje naj bo v državi, v katero se želi njegovo prebivalstvo vključiti zaradi etnografskih, geografskih, kulturnih in gospodarskih povezav. To željo so najjasneje izrazili v geslu: “Od Monoštra vse do Čentibe za Jugoslavijo!”«

CERKEV V PREKMURJU DO LETA 1918

Kratek pregled zgodovine krščanstva in Cerkve na ozemlju današnjega Prekmurja je za zbornik Škofija Murska Sobota 2006 pripravil Vinko Škafar. Med panonskimi Slovenci sta oznanjala evangelij sveta brata Ciril in Metod, ki sta se leta 869 na poti iz Moravske v Rim ustavila pri knezu Koclju v Blatenskem Kostelu. Pokazala sta mu v slovanskem jeziku spisane bogoslužne knjige, ki jih je knez močno vzljubil. Bratoma je zaupal 50 učencev, da bi jih pripravila za duhovniško službo. Leta 896 so se v Panoniji naselili poganski Madžari. Kralj sv. Štefan (†1037) je na krščanski podlagi uredil svojo državo. Prekmurje je ostalo še dobrih sto let povezano s Slovenci med Muro in Dravo in pripadalo pod salzburško nadškofijo. Za časa kralja Ladislava I. (1077–1095) je bilo Prekmurje cerkvenoupravno razdeljeno: sedanje Dolnje Prekmurje je pripadlo škofiji v Zagrebu (ust. 1094), Gornje pa škofiji v Györu, čeprav bi bili vsi radi pod zagrebško škofijo. V drugi polovici 16. stol. je bilo ozemlje med Muro in Rabo pretežno protestantsko. Za ohranitev in oživitev katoliške vere v celotnem Prekmurju je bila zelo pomembna ustanovitev škofije v Sombotelu leta 1777, v kateri so bili združeni vsi prekmurski katoličani. Po ljudskem štetju leta 1890 je v današnjem Prekmurju živelo 81.816 ljudi, od tega po verski pripadnosti 68 % katoličanov, 30 % evangeličanov, ostali so bili Judje in kalvinci.

Prekmurska Evangeličanska cerkev je bila vezana na Kraljevino Ogrsko, prekmurski katoliški duhovniki pa so zlasti v drugi polovici 19. stol. navezovali s Slovenci na drugem bregu Mure. Med ljudi so širili knjige Družbe sv. Mohorja, ki so ohranjale in krepile njihovo narodno zavest. Da bi ustavile dotok slovenskih knjig, so madžarske oblasti leta 1904 dovolile izdajo katoliških tiskov v prekmurskem jeziku: Kalendar Srca Jezušovoga, mesečnik Marijin list in tednik Novine. Vse tri je urejal Jožef Klekl st., najpomembnejša politična osebno­st ‘prevratne’ dobe.

PRIZADEVANJA ZA PREKMURSKO ŠKOFIJO

Jugoslovanska vojska je na pobu­do Vrhovnega sveta mirovne konference 12. avgusta 1919 zasedla Prekmurje, sedanje meje pa je začrtal tako imenovani trianonski mir, podpisan 4. junija 1920. S politično mejo pa še ni bila začrtana tudi škofijska meja. Sombotelski škof je hotel, naj Prekmurje vsekakor ostane v sklopu njegove škofije. V začetku februarja 1919 je svojemu zaupniku sporočil, da bo prišel v Prekmurje, “da moji verniki vidijo, kako se nadpastir briga za njihovo usodo”. To škofovo potovanje je bilo bolj politično kot pastoralno, zato se narodno zavedni duhovniki nikjer niso udeležili sprejema in škof je moral svoje potovanje predčasno končati. Konec avgusta 1919 je škof za prekmurske dekanije, ki so jih zasedli Jugoslovani, imenoval dva generalna vikarja. Najbolj znan prekmurski duhovnik je bil tisti čas Jožef Klekl st. in njemu je ljubljanski škof Jeglič v imenu Jugoslovanske škofovske konference 14. aprila 1921 pisal: »Škofje jugoslovanski imamo ob koncu aprila sestanek v Zagrebu … Prosim Vas, sporočite mi mnenje in želje gospodov in ljudstva v Prekmurju. Mogoče je dvoje: a) Prekmurje se združi z lavantinsko škofijo, ako pri vas tako mislite, mogel bi se apostolski upravitelj priporočati lavantinski škof, b) Prekmurje postane lastna škofija. Ker bi bila samo po sebi premajhna, se ji od lavantinske škofije doda Ljutomer in njegova okolica, ki po položaju in značaju gravirata Prekmurju. V tem slučaju bi morali navesti ime enega duhovnika, ki bi bil za upravitelja najbolj sposoben, pa bi ga ljudstvo in duhovniki najbolj radi sprejeli.« Nobeden od duhovnikov te težke in odgovorne naloge ni hotel sprejeti, zato je Klekl predlagal škofu Jegliču, naj Sveti sedež imenuje lavantinskega škofa za prekmurskega administratorja. To se je zgodilo 1. decembra 1923: lavantinski (mariborski) škof Andrej Karlin je postal apostolski administrator Prekmurja. Jožef Sakovič, župnik v Turnišču, eden od možnih kandidatov za prekmurskega škofa, je v pridigi dejal: »Poglejte, kako se je zgodovina obrnila: spet pripadamo tja, kamor smo pripadali pred 1070 leti … Tako je prav. Slovenci potrebujemo slovenskega škofa, katerega razumemo.« Škof Karlin je vernikom Slovenske krajine ‘napisal’ prvo pastirsko pismo v prekmurščini. Na žalost pa je škofijsko vodstvo v Mariboru prehitro, brez postopnosti vsiljevalo knjižni jezik v cerkve in katehezo. Že omenjeni Sakovič se je potožil: »Naše stare pravice v cerkvi in šoli so nam začeli odvzemati. In to, kar je najbolj obžalovanja vredno, tudi cerkvena oblast je uganjala z nami politiko.« Vse bolj glasna je postajala težnja po polni priključitvi Prekmurja mariborski škofiji. To se je uresničilo z odlokom Svete stolice 9. junija 1964. Slovesno pa je bila ta priključitev zaznamovana s proslavo 8. septembra 1964 v Murski Soboti, ko je svojega slovenskega škofa dr. Maksimilijana Držečnika navdušeno sprejela ogromna množica.

RODILA SE JE ŠKOFIJA MURSKA SOBOTA

Papež Benedikt XVI. je 7. aprila 2006 podpisal odlok o ustanovitvi treh novih škofij na naših tleh s sedežem v Celju, Murski Soboti in Novem mestu. Kako je prišlo do tega, je ob razglasitvi povedal tedanji ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran. Ob razglasitvi samostojne slovenske države je Katoliška cerkev na Slovenskem obsegala tri škofije: Ljubljano (ustanovljeno 1461), Maribor (1228) in Koper (svoje korenine ima od 6. stol.). Že ob ustanovitvi samostojne Slovenske škofovske konference (19. februarja 1993) je bila izražena misel o preureditvi cerkvene pokrajine, kar je podprl tudi Sveti sedež. Ustanovljena je bila komisija, ki je začela zbirati gradivo in razmišljati o možnostih in načinih urejanja te pomembne naloge. Nazadnje je dozorela odločitev. Slovenska škofovska konferenca je z odlokom nadškofa Franca Rodeta, njenega predsednika, dne 24. aprila 1998 ustanovila medškofijsko posvetovalno komisijo za ustanovitev novih škofij. Njena naloga je bila opredeljena v ustanovnem aktu tako, da prouči vprašanja, koliko, kje in v kakšnih mejah naj bi obstajale nove škofije. Vendar se zamisel še ni uresničila. Leta 2005, ko je na ravni Slovenske škofovske konference ponovno prišlo na površje vprašanje oblikovanja novih škofij na Slovenskem, je pristopila k temu vprašanju vsaka škofija posebej. Mariborska škofija je sprejela sklep, da na njenem ozemlju nastaneta dve novi škofiji s sedežema v Celju in Murski Soboti. Namen ustanovitve novih škofij v ‘majhni’ Sloveniji je: doseči večjo preglednost škofije, omogočiti lažje povezave med župnijami in škofijo, rast zavesti pripadnosti škofiji in bolj neposreden stik škofa z verniki.

Pozabljena in zapostavljena Slovenska krajina s pridruženo Prlekijo (dekanijo Ljutomer) je končno postala samostojna škofija, ‘cerkvena kneževina’. Od mariborske škofije je ‘odščipnila’ 17,4 % njenega ozemlja. Za njenega prvega škofa je bil imenovan in posvečen Marjan Turnšek, ravnatelj Bogoslovnega semenišča v Mariboru. Ob ustanovitvi je imela škofija 120.146 prebivalcev, od katerih je bilo 95.463 katoličanov (79,5 %). V službi Božjega ljudstva je bilo 45 duhovnikov, 11 redovnikov ter 6 redovnic. (V 19. in 20. stoletju je bilo Prekmurje najrodovitnejša slovenska pokrajina po duhovnih poklicih; leta 1935 je bilo iz Prekmurja živečih 90 duhovnikov, 40 bogoslovcev, 74 redovnikov in 273 redovnic!) Škofijo sestavlja 36 župnij, ki so med seboj povezane v treh dekanijah: Lendava, Ljutomer in Murska Sobota. Stolnica v Murski Soboti, ki je dobila sedanjo podobo pred dobrimi sto leti, je posvečena sv. Nikolaju. Glavni zavetnik škofije je slovanski blagovestnik sv. Metod. Škofijsko romarsko svetišče cerkev Marijinega vnebovzetja v Turnišču, ki se prvič omenja v listini madžarskega kralja Bele IV. leta 1267. Leta 1915 so ob stari cerkvi zgradili novo, v katero so prenesli vso baročno opremo, ki je dotlej krasila staro cerkev. Cerkvi imata skupno vmesno steno. V tronu velikega oltarja je milostni kip Marije z detetom Jezusom v naročju. Prav ta milostna podoba je cilj romarjev, ki se zgrinjajo k Mariji pod Logom v posebno velikem številu zlasti ob prazniku Marije Vnebovzete.

Iz Letopisa Katoliške cerkve v Sloveniji 2017 povzemam nekaj podatkov iz desetletne zgodovine Škofije Murska Sobota. Škof Turnšek je vzpostavil potrebne strukture za delovanje škofije, imenoval člane Zbora svetovalcev, člane Škofijskega pastoralnega sveta in druge sodelavce. 28. novembra 2009 je papež Benedikt XVI. škofa Marjana Turnška imenoval za nadškofa pomočnika v Mariboru, za njegovega naslednika pa imenoval mariborskega pomožnega škofa Petra Štumpfa, salezijanca, domačina iz Beltinec. Po umestitvi 10. januarja 2010 je škof Štumpf nadaljeval zastavljeno delo v duhu svojega škofovskega gesla S teboj, Mati Marija. Vidnejši dogodki v tem času so bili: ureditev samostana in prihod sester klaris v Turnišče (28. junija 2012), škofijski misijon ob desetletnici škofije (december 2015–avgust 2016). Drugi dogodki so zabeleženi v škofijskem zborniku (koledarju) Stopinje, škofijskem glasilu Poti k Bogu in na škofijski spletni strani. Največji ‘zaklad’ škofije Murska Sobota sta dva svetniška kandidata, Božja služabnika Danijel Halas (1908–1945) in Alojzij Kozar (1910–1999). Za Danijela Halasa, župnika v Veliki Polani, ki je umrl kot mučenec 16. marca 1945, se je postopek začel že leta 2000. Škofijski postopek je bil končan 19. februarja 2014 in se sedaj nadaljuje v Rimu. Postopek za kanonizacijo Božjega služabnika Alojzija Kozarja, župnika v Odrancih in pisatelja, se je po prejemu dovoljenja Kongregacije za zadeve svetnikov s škofovim odlokom začel 29. decembra 2015. Vzornika svetosti naj bosta svetilnika vernikov soboške škofije in naše domovine!

ČUK, Silvester. Naše Prekmurje. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str 50-67.

več o Prekmurju in njegovih narodnih buditeljih … v knjigi:

• Zver, Stanislav, Jožef Klekl : prekmurski čedermac, TD Ognjišče, Koper 2000
• in knjigi Tebi Slovenska krajina, Ognjišče – SZ, Koper 2019

v reviji Ognjišče:

• ČUK, Silvester, Naše Prekmurje (priloga), Ognjišče 08, 2019, str. 58-65
• ERJAVEC, Matej, dr. Stanislav Zver (gost  meseca) Ognjišče, 07 2019, str.8