Ob stoletnici smrti arhitekta Sagrade Famílie

Papež Leon XIV. je v začetku junija letos obiskal Barcelono. Maševal je v znameniti baziliki Svete družine. Obisk so pripravili v sklopu slovesnosti ob 100-letnici smrti arhitekta znamenite katedrale Antonija Gaudíja, papež je blagoslovil novozgrajeni osrednji stolp katedrale in obiskal Gaudíjev grob v kripti. Kdo je bil arhitekt, čigar 100-letnico smrti obhajamo?

Skromni začetki, izjemen talent

Že kot otrok je zbolel za revmatično vročico. Bolezen ga je spremljala večji del življenja, a umrl je v nesreči, star 73 let. Po osnovni šoli je obiskoval katoliško gimnazijo, ki so jo vodili redovniki. Pri njih je bil deležen trdne verske vzgoje. V Barceloni je na visoki tehnični šoli študiral arhitekturo. Diplomiral je leta 1878. Med študijem je kot pomočnik delal pri znanih inženirjih in arhitektih. Tako si je plačeval stroške študija. 

Poleg »tehničnih znanosti« ga je zanimala humanistika. Obiskoval je predavanja iz filozofije, estetike in zgodovine. Sodeloval je pri koncertih in gledaliških predstavah, bral poezijo in klasike ter obiskoval najpomembnejše spomenike in naravo v različnih pokrajinah. Vsa spoznanja je uporabil pri arhitekturnem ustvarjanju. Zanj je bila narava mojstrsko delo Stvarnika, kjer odsevata Resnica in Lepota. Umetnost je pojmoval kot ustvarjanje na podlagi vzorcev in sledil zakonom, ki jih je razkril v naravi. Tako umetnost je pojmoval kot edini cilj svojega življenja. 

Skromen in duhoven človek 

Gaudí se nikoli ni poročil. Skrbel je za svojega očeta. Ta je namreč dosegel visoko starost. Prav tako je prevzel skrb za osirotelo in bolehno nečakinjo. Po njeni smrti leta 1912 je sam živel v hiši, oktobra 1925 pa se je preselil v skromno stanovanje pri Sveti družini. Bil je zelo pozoren do sodelavcev in delavcev na deloviščih, ki jih je vodil. Z njimi je ohranjal trdna prijateljstva. 

Bil je asket, zelo pobožen in znan po skromnem življenju. Njegovo prijateljevanje z nekaterimi duhovniki in tudi škofi mu je pomagalo pri razumevanju bogastva bogoslužja. Prav tako se je zanimal za socialni nauk Cerkve. Že v mladosti je postal pozoren na socialne težave svoje dobe. Imel je posluh za razmere, v katerih so živeli delavci. Ta svoja zgodnja zanimanja je izrazil z arhitekturo na Delavski zadrugi Matronese, ki je bila prva tovarna v lasti delavcev v Španiji. Zgodaj je spoznal, da slabih razmer delavcev ne morejo rešiti materialistični mesijanizmi (na premer komunizem), ampak  sledenje socialnemu nauku Cerkve. 

Leta 1926 ga je zbil tramvaj. Do usodne nesreče je prišlo, ko se je arhitekt, tako kot vsak dan, po koncu delovnega dne sprehodil od gradbišča Sagrade Famílie k maši v cerkev sv. Filipa Nerija v središču mesta. (Tudi sicer je častil tega svetnika.) To je manjša baročna cerkev na enem od mirnejših in bolj zaprtih trgov v srednjeveškem mestnem jedru, nedaleč od gotske mestne katedrale.

Tu je arhitekt po maši rad sodeloval pri petju gregorijanskega korala, večkrat v družbi prijatelja slikarja Joana Llimone, ki je bradatega arhitekta uporabil za model pri slikanju italijanskega svetnika.

Gledano s človeškimi očmi je bilo njegovo življenje polomija. Nekaterih velikih del, ki jih je načrtoval, nikoli niso niti začeli. Nobeno delo ni bilo docela dokončano. Mnoga pa so bila tarča kritike in nerazumevanja uradnih izobražencev, njegovih sodobnikov. Občudovalo ga je samo malo jedro prijateljev in vizionarskih umetnikov, skupaj s preprostimi ljudmi in otroki. 

Med špansko državljansko vojno (1936–1939) je bila Sagrada Família ena od številnih cerkvenih stavb v Barceloni, ki so jih napadle revolucionarne (levičarske) milice. Leta 1936 so anarhisti požgali Gaudíjev atelje in uničili skoraj vse njegove izvirne načrte, modele in skice, kar je močno otežilo nadaljnjo gradnjo.

Zadostilni tempelj 

Znamenito cerkev Svete družine so začeli graditi leta 1882, a še pod drugim arhitektom. Gaudí je prevzel delo leta 1883. Prvotno zasnovo je preoblikoval v monumentalno zgradbo, prežeto z versko simboliko. Takrat mu je bilo enaintrideset let. Že od začetka se je poistovetil z dejstvom, da bo cerkev zadostilni tempelj. Gotovo večina današnjih številnih obiskovalcev te cerkve ne ve, da gre za zadostilno svetišče. Pobudo za gradnjo je začel pobožni knjigarnar, ko je ustanovil Duhovno združenje sv. Jožefa, »da bi se prebudila mlačnost zaspanih src, ogrela za dobrodelnost in pripomogla k temu, da bi se Gospod usmilil države«. Gaudí je posvetil svojo umetnost in vso svojo energijo v službo Božje slave vsa leta, ko je bil pri tem delu, predvsem zadnjih deset let svojega življenja, ki jih je posvetil izključno gradnji te cerkve. Prepričan, da brez žrtvovanja ni mogoče nadaljevati dela, se je odrekel materialnim dobrinam ter živel v molitvi in pokori.

V zadnji tretjini svojega življenja je po maši običajno preživel delovni dan pri delu do pol šestih, ko je peš odšel do cerkve sv. Filipa Nerija. 

Krščanske kreposti – znamenje svetništva

Antoni Gaudí je jasno vedel, kako krhka je človeška narava z vsemi nagnjenji, ki jih ima. Skušal je spoznati svoje napake, posebno tiste, povezane z njegovim močnim značajem, značilnim za ljudi iz njegove rojstne pokrajine. Prizadeval si je za evangeljsko popolnost. Ta je temeljila na ljubezni do Boga in služenju drugim. Zavestno je sledil katoliški morali. Ko se je popolnoma posvetil gradnji cerkve, je zapustil lagodni zunanji blišč, ki ga je užival kot mladi arhitekt z velikim poklicnim ugledom. Vero je prejel že v domači družini. Njegova mati je zelo častila Marijo.

Gaudíjeva duša je bila polna Božje ljubezni. S to se je napajal pri maši, drugih obredih in ljudskih pobožnostih. Ta ljubezen se je v njem preoblikovala v ljubezen do bližnjega: do družinskih članov, prijateljev, sodelavcev, domovine, jezika in kulture. 

Gojil je trdno vsakdanje duhovno življenje. Vsak dan je bil pri maši in prejel obhajilo. Branje in premišljevanje evangelija se je odražalo na likovnih predstavitvah skrivnosti Jezusovega življenja na cerkvi Svete družine. Narisal je prizore za pročelje Rojstva in za drugi dve pročelji (Trpljenje in Slavo). Ko je obiskovalcem razlagal dela na cerkvi, je bila ta razlaga lepo oznanjevanje krščanskega učenja. Evangeljski prizori so ob njegovih besedah naredili vtis na vsakega, tudi na tistega, ki se je oddaljil od verskega življenja. 

Ljubil je bogoslužje. Kot arhitekt je poudarjal, da načrtuje cerkve predvsem za bogoslužje. Vse drugo mora biti podrejeno bogoslužju. Častil je Božjo Mater Marijo in sv. Jožefa. Njegova dela, tudi posvetnega značaja, so kronana s križem štirih vej, ki imajo v mnogih primerih anagram Svete družine JMJ (Jezus, Marija, Jožef).

Bil je skromen in je ljubil uboštvo. Menil je, da »uboštvo prinaša eleganco in lepoto; bogastvo prinaša obilje in zapletenost, ki ne moreta biti lepa.«

Bil je zelo marljiv. O dobro opravljenem delu je menil: »Na splošno ljudje, ko nekaj delajo in se to bliža dobremu, zavrnejo izboljšanje in se zadovoljijo z doseženim. To je napaka. Ko je nekaj na poti popolnosti, naj se izpolni do najboljšega.«Kreposti, ki jih je živel, so temeljile na globoki in nenarejeni ponižnosti. Menil je, da je njegov izjemni umetniški talent, ki se je kazal v neverjetnih zmožnostih, da je snoval neobičajne oblike v prostoru, Božji dar. Nikoli se ni bahal z njimi. 

Trudil se je, da bi izkoreninil svoje pomanjkljivosti. Za domišljave in pikolovske ljudi je rad uporabljal ostre besede. Ker pa je vedel, da to ni prav, se je tega izogibal. 

Duhoven in duhovit 

Bil je duhovit. Užival je v šalah. Prijateljeval je z več ljudmi. Posebno rad pa je imel otroke. Rosa Pares se ga takole spominja: »Otroci, ki so tam živeli, so se igrali … ko nas je videl don Anton, se nam je približal in nam kaj rekel. Izgled dobrega človeka … nam je zbujal zaupanje in smo pritekli k njemu. Teta Marija nas je kregala: Ne motite don Antona! Toda on je rekel: Ne veš, da je naš Gospod hotel, da so mali tukaj!« Vedno je bil zelo skromen, tako pri hrani kot pri stanovanju. Posebno spokorno in v odrekanju hrane je živel v postnem času. Leta 1894 bi zaradi strogega postenja skoraj umrl.

Gaudíjev postopek za beatifikacijo

Po povedanem ni čudno, da so leta 1992 začeli postopek za Gaudíjevo beatifikacijo. V Barceloni so ustanovili Združenje za beatifikacijo Antonija Gaudíja, ki je začelo zbirati pričevanja in dokumentacijo. Pozneje so pripravili tudi knjižico. Iz nje sem večinoma tudi črpal podatke o njegovem svetniškem življenju. Cerkvene oblasti so podprle beatifikacijski postopek. Barcelonski nadškof je imenoval vicepostulatorja in zaprosil Rim za dovoljenje. Ko ga je prejel, se je začel škofijski postopek. Ta se je končal leta 2003. Takrat so poslali vso dokumentacijo v Rim in Gaudí je prejel naziv Božji služabnik. Leta 2025 je papež Frančišek potrdil Gaudíjeve junaške kreposti. To tudi pomeni, da ga Cerkev uradno priznava kot človeka izjemnih krščanskih kreposti. Od tega trenutka ga lahko imenujemo častitljivi Božji služabnik. Za beatifikacijo je sedaj potreben potrjen čudež na njegovo priprošnjo.

Papež Benedikt XVI.: »Gaudí, genialen arhitekt in dosleden kristjan«

Papež Benedikt je 7. novembra 2010 posvetil baziliko Svete družine. Med homilijo je Gaudíja označil za »genialnega arhitekta in doslednega kristjana«. »Bakla vere je gorela do konca njegovega življenja, bila živeta z dostojanstvom in absolutno strogostjo.« Ta izjava je postala najbolj navajano mnenje o arhitektu. Papež je še poudaril, da Sagrada Família ni le arhitekturni dosežek, temveč izraz Gaudíjeve osebne vere in predanosti, ko je o arhitektu dejal: »Človek, ki je bil duša in rokodelec tega projekta.« 

Papež je tudi povezal Gaudíjevo arhitekturo z duhovno teologijo svetlobe, lepote in transcendence ter dejal, da je mogočna bazilika »vidno znamenje nevidnega Boga, kateremu v slavo se dvigajo ti stolpi«. 

Papež Benedikt je govoril o Gaudíju kot izjemno nadarjenem arhitektu; človeku globoke in dosledne vere; asketu, ki je živel skromno in predano; umetniku, ki je svojo vero prelil v arhitekturo ter kot ključnem ustvarjalcu enega največjih sakralnih projektov sodobnosti. Ne moremo tudi mimo papeževe označbe »prerok upanja«. Ta se vedno bolj uveljavlja.

Gaudíjev gozd

Kako razumeti Gaudíja kot arhitekta danes? Stoletje, ki nas loči od njegove smrti, je doba tako globinskih sprememb na ravni družbe, tehnologije in kulture, da lahko rečemo, da Gaudí pripada drugemu svetu. Katalonski umetnostni kritik in pesnik Juan Eduardo Cirlot je že leta 1966 zapisal, da »čeprav časovno blizu, je njegovo delo bolj vrhunec dolgega procesa, ki se je začel z vzponom krščanstva in predromanske umetnosti, kot pa začetek naših časov«. Če z delom Gaudíja primerjamo široki spekter arhitekture preteklega stoletja, se ta razlika zdi zares očitna: bogata ornamentalnost in barvitost, večplastna simbolnost ter količina ročnega dela, ki so značilni za vsa njegova dela, je tuja moderni in sodobni arhitekturi, a toliko bližja celotnemu drevesu arhitekturne tradicije pred tem, ki prek zgodovinskih slogov 19. stoletja, klasicizma, baroka, renesanse in srednjega veka sega do antike, če ne prav do samih začetkov človeške kulture.

Hkrati pa se včasih zdi, da Gaudí še danes nagovarja slehernika kot redkokateri arhitekt pred njim ali za njim. Obiskovalec ne potrebuje razlage, da bi se ga delo dotaknilo in ga tako ali drugače osupnilo. Bližji pogled na oblike, barve in arhitektov način dela pokaže ustvarjalca, ki v vsaki nalogi poskuša preseči ustaljena pričakovanja in poskuša pravila postaviti na novo. Njegove valujoče mase, skorajda otroško neobremenjene barve in kolaži napovedujejo kasnejše abstraktno slikarstvo in kiparstvo.

Osnovni odgovor na Gaudíjevo enigmo moramo iskati v njegovem času. Kot se je treba vedno znova opominjati ob srečevanju z genialnimi posamezniki, je njihova izjemnost – poleg milosti »talenta«, ki je pravzaprav posebno globoka občutljivost, razvita individualna zavest in trdoživa življenjska moč – vedno sad zelo globokih korenin in dobrega humusa. Ta humus je bil Gaudíju v najširšem smislu ustvarjalno vrenje po celotni Evropi v istem času, poznano pod francoskim imenom art nouveau [ar nuvó], »nova umetnost«, na Dunaju in pri nas pa kot secesija. To umetniško gibanje z mnogimi lokalnimi posebnostmi po Evropi pomeni svojevrsten vrhunec meščanskega stoletja po francoski revoluciji, ki ga je najmočneje zaznamovalo romantično iskanje individualnega izraza, avtentičnosti in narave. Umetniki so te ideale sprva iskali v zgodovinskih slogih, kar je posebej očitno v zanimanju za srednji vek in uveljavitvi neogotske arhitekture, ustvarjalci nove umetnosti pa so odvrgli neposredne zgodovinske reference v svojih delih, da bi po vzoru rasti in prepletenosti naravnega sveta dosegli organsko celovitost umetniškega dela. 

Umetnost te dobe najlažje prepoznamo po valovitih linijah rastlinskih ornamentov, ki se odražajo tudi v oblikah lesenega pohištva ali ograj in svetilk iz umetelno kovanega železa; po barvitosti, ki se navdihuje neposredno v naravi ter nasploh po vsestranski bujnosti izraza, značilni tako za arhitekturo kot slikarstvo in glasbo. Poudarjeni sta virtuoznost in inovativnost, ki temeljita na mojstrskem obvladovanju medija. Razkošje in vznemirljivost te umetnosti se odlično prilega ekonomskemu razcvetu meščanskega sloja, zmagovalcu industrijske revolucije, toda njen poudarek na ročnem delu obenem tudi išče odgovor na odtujeno množično proizvodnjo in etično krizo industrijske dobe. 

Katalonija, kjer to obdobje imenujejo modernisme, je bila eno najbolj izrazitih in samosvojih žarišč tega gibanja, kar je povezano tako z ekonomskim razcvetom čezatlantske trgovine (z vsemi njenimi temnimi platmi) kot z nacionalnim preporodom (renaixença) domače kulture in jezika. Ponovno odkrivanje srednjeveške kulture je igralo pomembno vlogo v romantični kulturi širom Evrope, kjer se je povezovalo z iskanjem nacionalnih korenin prebujene narodne zavesti, še posebej izrazito pa je bilo v Kataloniji, ki ima izredno bogato dediščino romanske in gotske arhitekture iz časov, ko še ni bila del enotnega španskega kraljestva. V finančno in kulturno vzpodbudnem okolju pristanišča, kjer se je svetovljanska izmenjava idej mešala z močnim domoljubnim poudarjanjem tradicije, se je tako oblikovalo obširno polje ustvarjalcev in obrtnikov, ki so razvijali vse bolj drzne oblikovalske in tehnične rešitve. Tako že dela Gaudíjevih sodobnikov, kot sta arhitekta Domènech i Montaner in Puig i Cadafalch, zadostujejo, da lahko Barcelono štejemo med najzanimivejša središča nove umetnosti.

V tem okolju je pognal korenine samosvoj Antoni Gaudí i Cornet, kleparjev sin iz podeželskega mesta Reus južno od Barcelone. Gaudí je vse življenje trpel za šibkim zdravjem in revmatičnimi obolenji, ki so mu že v otroštvu za daljša obdobja onemogočali igro z vrstniki. Introvertirani in nadarjeni fant se je zato v samoti predajal opazovanju narave, kar ga je globoko zaznamovalo. Občudovanje stvarstva in narodne dediščine se je v njem prepletalo z vse močnejšo osebno vero, ki mu je dajala močan temelj, iz katerega se je njegov ustvarjalni zanos razvijal drzno in neobremenjeno. 

Gotske katedrale tako Gaudí ni želel samo slogovno posnemati – želel je obuditi duha njenih ustvarjalcev in nadaljevati njihovo delo na nov način, skladen z njegovim poznavanjem naravnega sveta in zmožnostmi svoje dobe. Oboje je vidno na prvi pogled: stolpi Sagrade Famílie vzbudijo nezgrešljivo asociacijo na gotske katedrale, a jih ne moremo zamenjati s srednjim vekom. Nekaj dosti mehkejšega, bolj organskega je v njih – morebiti celo orientalskega: kot študent je Gaudí skrbno preučeval zbirko vzhodnjaške fotografije, ki je bila kot tedaj velika tehnološka informacijska novost na voljo v knjižnici fakultete. 

Obstaja še dosti bližja povezava. Nedaleč od Barcelone leži katalonska sveta gora Montserrat s samostanom ob Marijini romarski cerkvi, ki je (celo za neverujoče) duhovno središče naroda. Montserrat je prava čudežna gora s skalnatimi formacijami nenavadnih gobastih oblik, ki spominjajo na kupole, prste ali živalski svet. Skorajda nemogoče si je zamisliti, da tako močna podoba ne bi vplivala na Gaudíja, gorečega domoljuba in katoličana, ko je snoval svoje svetišče v obliki gore sredi katalonske prestolnice.

V vseh svojih delih je arhitekt iskal načine, kako iz »mrtvega« gradiva ustvariti živ stavbni organizem. Tu je smiselno spomniti, da stara Barcelona ni samo gotsko, ampak tudi baročno mesto, v Gaudíjevem delu pa lahko prepoznamo sintezo enega in drugega: če je bilo za gotsko arhitekturo značilno iskanje drznih konstrukcijskih rešitev pri dvigovanju proti nebu, baročna arhitektura želi intenzivnost duhovnega doživetja vere izraziti z napetostjo in valovanjem trdne materije. Gaudí sijajno združuje oboje na popolnoma nov način, v duhu celostne umetnine pa arhitekturo neločljivo poveže s skulpturo, ki znova povezuje in nadgrajuje tako gotski kot baročni pristop.

Ob srečevanju s katalonskim arhitektom je težko prezreti presenetljive vzporednice z Jožetom Plečnikom. Slovenski arhitekt je bil dvajset let mlajši in ustvarjala sta v bistveno drugačnih okoliščinah. Toda vzporednic ni malo: oba sta izhajala iz skromnega obrtniškega ozadja, kar jima je privzgojilo spoštovanje do preprostih delavcev in ljudstva, druži ju izjemen občutek za gradivo in obrt, podobna sta si celo v zunanji podobi skromno oblečenega belobradega asketa – arhitekturnega modreca. Predvsem pa sta bila oba globoko verujoča katoličana, ki sta koreninila globoko v tisočletni krščanski kulturi in sta svoje življenje povsem posvetila arhitekturi, ki sta jo razumela kot način molitve in slavljenja. Oba so rojaki prepoznali za svetniška kandidata. 

Omenjali smo arhitektove korenine in humus, iz katerega je pognalo bujno drevo njegove ustvarjalnosti. Toda mogoče bi bilo bolje govori o gozdu. Gaudí je bil nesporni spiritus agens svojih del, a ni delal sam – še več, pogosto je težko ločiti njegov avtorski prispevek od dela sodelavcev. Med njimi posebno mesto zaseda Josep Maria Jujol [žužol], mojster barve in vsaj enakovreden avtor znamenitih mozaikov iz razbite keramike v Parku Güell, ki jih tako samoumevno pripisujemo imenu Gaudí. Odgovoren je bil, sledeč mojstrovemu prototipu, za osupljivo inovativne balkonske ograje Case Milá iz kovanega železa, ter impresionistično barvito fasado Case Batlló. Tudi drugi stalni sodelavec, arhitekt Francesc Berenguer, je samostojno prevzemal naloge, nepogrešljivo pa je bilo tudi mojstrstvo kiparja Llorença Matamale. Nenazadnje je ta pomen sodelovanja vgrajen v samo idejo Sagrade Famílie: osnovno, genialno seme, ki ga je posadil Gaudí, še tudi po sto letih vztrajno rase. Kot je v zgledu za moderno dobo neobičajne avtorske ponižnosti predvidel arhitekt, so njegovo delo prevzeli drugi, sadovi tega dela pa danes navdihujejo ljudi najrazličnejših prepričanj in ozadij širom sveta.

---

B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 6 (2026), 44-49.