V pismu meseca ste nekoč zapisali: »Ne enačimo lahkomiselnosti z zaupanjem v Boga. Predrzno zaupanje je celo greh.« Na misel mi pridejo misijonarji: vsem nasprotovanjem, težavam, odsvetovanjem, tveganjem ali nevarnostim navkljub so postavili na prvo mesto prinašanje evangelija in zakramentov tudi v najbolj oddaljene kraje, tudi v najtežjih okoliščinah. Tveganj so se dobro zavedali, pa so poslanstvo izbrali pred skrbjo za lastno dobro in marsikdo je v tej plemeniti drži in dejanju tudi izgubil življenje. Mislim, da smo pred leti pri šmarnicah brali o življenju in delovanju Friderika Barage, ki je šel oznanjat, krstit, spovedovat po več dni daleč v hudi zimi, v snegu in ledu, v snežnih nevihtah tudi peš v oddaljene kraje Severne Amerike. Dobro se je zavedal, da lahko zmrzne ali ga raztrga divja zver. Odrekel se je sebi, da bi lahko prinašal Božjo milost drugim. Mi take like občudujemo, hvalimo in nekatere tudi molimo kot svetnike. Ali je bil Baraga lahkomiseln, celo predrzno grešen? Kje se konča zaupanje, kje se začne predrznost?
Mirko

Hvala vam za vaša globoka vprašanja. Imate prav. Mnogi oznanjevalci evangelija so tvegali svoja življenja, da bi ljudem oznanjali Kristusa. Naš veliki misijonar Baraga, ki ga omenjate, je lep primer take apostolske gorečnosti. Kako naj torej ravna kristjan, zlasti oznanjevalec, v primeru, ko bi moral tvegati pri oznanjevanju evangelija? Kristjan lahko tvega, a v primeru, da gre za dobro, za oznanjevanje evangelija ali za korist drugega človeka. Lahko bi napisali, več ko tvega, bolj je svetniški. A tvega lahko sebe. Ne sme pa postavljati v nevarnost tujega življenja!
In pri koronavirusu gre ravno za to, da bi v primerih, ko se bližamo ljudem, ko se z njimi rokujemo, se jih dotaknemo itd. spravil v nevarnost njihovo življenje in življenje ljudi, s katerimi se bodo srečali, zlasti življenja starejših, kroničnih bolnikov … Zato se iz ljubezni do bližnjega odrekamo temu tveganemu ravnanju. Naj se sliši še tako ironično, a naša fizična oddaljenost od ljudi je pokazatelj naše ljubezni do njih. Ljubezen do bližnjega je (skupaj z ljubeznijo do Boga) največja Jezusova zapoved (prim Mr 12,30-31).

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 11 (2020), 46.

Na vas se obračam z vprašanjem glede urejanja števila otrok v družini. Z možem sva v spolnosti resnično uživala. Vse bolj je postajal to trenutek nečesa svetega, podaritve in povezovanja. Sedaj, ko se je hiška napolnila, sva uvedla naravno metodo. In nastal je problem. Zame – ženo – je to velika odpoved, da se v dneh, ko bi možu in sebi lahko podarila nekaj čudovitega, držim nazaj, in se trudim biti za, v dneh, ko mi do spolnosti niti ni. Vedno bolj jasno v sebi čutim, da to ni v Božjem načrtu. Bog je preveč dober in spoštljiv do človeka. Če mi daje želje, mi po njih tudi govori. Nikakor ne morem sprejeti, da bi Bog vame položil nekaj svetega, čudovitega in potem zahteval, da se temu vsak mesec znova odpovem. S tem ubijam sebe in mi je zelo težko. Rotim Boga, naj mi pokaže pravo pot in skušam preslišati njegov klic, naj mu v vsem zaupam. Naj Njemu prepustim tudi to področje, ki ga sedaj želim imeti pod kontrolo. To bi bilo sicer res najbolj preprosto. Do sedaj je vse ‘zrihtal’ in verjamem, da bi tudi na tem področju naredil vse tako, da bi bilo prav. Saj je gospodar narave! Njemu ni problem tako voditi drobnih celic, da do spočetja ne pride, niti mu ni problem urediti situacij tako, da se v najbolj plodnih dneh toliko dogaja, da zvečer pomisliš le še na spanec. Mislim, da je Bogu všeč, če mu prepustimo naša življenja. In vendar ja, Bog je dal človeku razum in tudi to z razlogom. Prosim vas za teološki odgovor. Bom vesela tudi morebitnih odzivov s strani parov, ki ste v tej metodi našli izpolnitev obeh.
Tina

Ker je vaše vprašanje zelo posebno, saj je naravna metoda urejanja spočetja med slovenskimi zakonci žal premalo poznana, čeprav se o njej v zadnjih desetletjih vse več govori, uvaja na seminarjih, piše na spletu (Zavod Iskreni: FertilityCare; Zavod Živim itd), v knjigah (Priročnik več avtorjev Naravno in zanesljivo; Naravno načrtovanje družine, s primeri ciklov od pubertete do méne, MD, Celje 2012 itd.) in zloženkah, bom odgovor – da bo različnim bralcem bolj razumljivo – postavil v širši kontest katoliškega pojmovanja urejanja spočetja. Iz vašega vprašanja ugotavljam, da vam je dobro znan nauk katoliške Cerkve o urejanju spočetja. S problemom urejanja spočetja oz. odgovornega starševstva se srečujejo vsi mladi in zdravi zakonski pari. V moralni teologiji razlikujemo abortivno in neabortivno kontracepcijo, pri prvi gre za onemogočanje ugnezditve že oplojenega jajčeca, pri drugi pa za preprečitev oploditve. Čeprav cerkveni nauk nasprotuje vsakršni kontracepciji, sta abortivna in neabortivna kontracepcija neprimerljivi, saj že izraz abortivna (splavna) pomeni, da gre pri prvi za splav (abortus), pri drugi pa za preprečitev oploditve. Po krščanskem moralnem nauku se urejanje že spočetega otroka ne sme reševati s splavom, ki je, po nauku pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu Veselje in upanje 2. vatikanskega cerkvenega zbora, “gnusen zločin” (CS 51,3). To omenjam zaradi zmede večkrat tudi med kristjani, čeprav je vam to vse znano, saj sta se z možem odločila za naravno metodo, ki je postala znana šele v dvajsetem stoletju in jo tudi pri nas kot sprejemljivo in najboljšo možnost svetujejo katoliški svetovalci za urejanje spočetja.

NARAVNA METODA – NARAVNO IN ZANESLJIVO
Zaradi tistih bralcev revije Ognjišče, ki ne poznajo naravne metode urejanja spočetja naj odgovorim s kratko predstavitvijo priročnika Naravno in zanesljivo Mohorjeve družbe (Celje 2012), ki predstavlja naravno načrtovanje spočetja, posledično družine, s primeri ciklov od pubertete do méne: “Življenje z naravnim načrtovanjem družine nas vodi k temeljnim spoznanjem bioloških struktur in fizioloških dogajanj v človeškem telesu, h globljemu razumevanju različnih vplivov in možnih motenj ter k potrebni odprtosti, da damo naravi njej potreben prostor in jo s svojim načinom življenja dolgoročno podpremo. Morda je prav mešanica soudeležbe pri naravnih procesih in možnost razširitve znanja o vaši lastni plodnosti v vas zbudila zanimanje za naravno načrtovanje družine. V najnovejši izdaji knjige Naravno in zanesljivo je opisana simpto-termalna metoda Sensiplan, najbolj zanesljiva metoda naravnega načrtovanja družine. Z znanjem, ki ga ponuja, lahko zakonca ozavestita svojo plodnost ter prevzameta odgovornost zanjo. S pomočjo opazovanja in razumevanja telesnih znakov lahko določita plodne in neplodne dni v ženskem ciklu ter se v svojem ljubezensko-spolnem življenju ravnata po svojih željah: lahko se izogneta nosečnosti ali pa v najbolj plodnih dneh povabita otroka medse”.
Zavod Iskreni (Iskreni.net) ponuja uvajanje v naravno metodo FertilityCare, ki žensko nauči, kako naj opazuje svoje telo in prepoznava znake, ki govorijo, kdaj se nahaja v plodnem in kdaj v neplodnem obdobju cikla. Tako naravna metoda lahko pomaga zakoncema k izognenju nosečnosti kljub spolnosti v času ženinih neplodnih dni in k lažji nosečnosti v najbolj plodnih dneh v ženinem ciklu. Tudi poznavanje teologije telesa, o kateri imamo danes veliko napisanega tudi v slovenščini, lahko pripomore, da se krščanska zakonca lažje in z večjo odprtostjo, medsebojnim zaupanjem, empatijo in z upoštevanjem drug drugega lažje odločita za naravno metodo, ki mnogim pomaga, da živijo v polnosti svoje zakonsko življenje.
Gornje pismo pa našteva probleme, ki jih lahko doživlja žena kljub uporabi naravne metode urejanja spočetja, o čemer se manj piše in govori, saj na zemlji nobena metoda ni tako popolna, da bi vsem parom brezhibno in vsestransko ustrezala, čeprav je prav naravna metoda, ki seveda zahteva določeno disciplino in predvsem medsebojno ljubezen in empatijo, najbolj pomaga uresničevati krščansko pojmovanje urejanja spočetja. S pomočjo nje številni krščanski zakonci, ki so sprejeli že optimum otrok v svojem življenju, živijo radostno zakonsko življenje.

ZAKONSKO ŽIVLJENJE – DUHOVNA DARITEV
In šele sedaj, gospa Tina, k odgovoru na vaše vprašanje, ki ste se odločili za naravno metodo urejanja spočetij in čutite problem ter ste v stiski, ki jo dokaj podrobno opišete. Najprej iskrene čestitke, ker sta imela z možem milost, da sta – kot pišete – “hiško” napolnila z otroki. Četudi števila otrok ne omenjate, čutite pa, da je sedanja številka vajinih otrok za vaju najprimernejša tudi pred Bogom. Sam bom v odgovoru ostal na načelni ravni in predvsem nakazal, kako bi lahko svoj zakonski problem, ki je stvaren in večplasten, poskušala reševali. Zakrament zakona je predvsem zakrament ljubezni med možem in ženo, ki se v različnih življenjskih obdobjih različno uresničuje in slavi Gospoda. Drugi vatikanski cerkveni zbor v dogmatični konstituciji o Cerkvi Luč narodov vabi, da bi vse svoje življenje, zakonci in družine, tudi zakonsko in družinsko življenje živeli v moči krstnega duhovništva kot “duhovno daritev” (C 34), tj. daritev v Svetem Duhu. V koncilski dogmatični konstituciji Luč narodov gleda Cerkev na vse kristjanovo življenje kot duhovno daritev: “Vsa kristjanova dela, molitve in apostolske spodbude, zakonsko in družinsko življenje, vsakdanje delo, duševni in telesni počitek, če to izvršujejo v Duhu, pa tudi nadloge življenja, če jih prenašajo potrpežljivo, postanejo duhovne daritve, prijetne Bogu po Jezusu Kristusu (prim. 1 Pt 2,5) (C 34)”. To velja torej tudi za vajino zakonsko življenje, ki vključuje tudi spolnost, in prav tako vaše družinsko življenje, če ga živite in izvršujete v Svetem Duhu, kot vabi apostol Pavel: “Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev” (Rim 12,1). V tem smislu imenuje Gregory K. Popcak in drugi krščanski avtorji človeško spolnost na splošno in spolnost med možem in ženo “sveta spolnost” (Prim. Gregory K. Popcak, Sveta spolnost – dih jemajoča, vznemirljiva in izpolnjujoča, Založba Emanuel, Ljubljana 2018; Ksawery Lnotz, Seks, kakršnega ne poznate, Za zakonce, ki ljubijo Boga, Slomškova založba, Maribor 2010; On živi, 25 vprašanj o bioetiki, Založba Emanuel, Ljubljana 2010 itd.). Naslove knjig in spletne naslove navajam za tiste, ki bi radi o tem več zvedeli in si pomagali.

ODLOČATI SE ZA VEČJO, BOLJŠO STVAR
Pri vaju gre za problem urejanja spočetja, ne rojstva, kajti kot kristjana zavračata splav in abortivno kontracepcijo (maternični vložek: spirala, mirena; hormonsko kontracepcijo, ki prepreči ugnezdenje potencialno spočetega življenja ali prekine novonastalo življenje), toda kljub uporabi naravne metode imata določene stiske, ki ste jih opisali. Okrožnica papeža sv. Pavla VI. Humanae vitae iz leta 1968, ki zavrača vsako kontracepcijo (HV 4), nima sicer značaja nezmotljivosti, res pa je tudi, da je Kristus postavil cerkveno učiteljstvo za vodstvo našega moralnega življenja in zato mora katoliški kristjan tudi redni nauk tega učiteljstva vestno upoštevati. Ob navedeni okrožnici so avstrijski škofe poudarili stalni nauk moralne teologije: “Obstaja svoboda vesti, ne obstaja pa svoboda glede oblikovanja vesti”. Na vaše vprašanje v tem kratkem odgovoru zaradi široke problematike ni mogoče celostno odgovoriti, kar pa ne pomeni, da ni odgovora. Že leta 1974 je moralni teolog Štefan Steiner spregovoril o navskrižju na subjektivnem področju (saj objektivnega navskrižja ne more biti), ki ga imenuje tudi perpleksen primer, to pa zato, ker se človek, ki vidi dolžnosti v nasprotju, boji, da bi katere prekršil in tako storil greh, kar ga spravlja v vznemirjenost. “Kaj naj naredita zakonca, ki prideta v zvezi z urejanjem spočetja v perpleksno stanje? Na to vprašanje so v svojih izjavah k okrožnici Humanae vitae odgovorili številne škofovske konference, ki se sklicujejo na tradicionalno moralno načelo o ravnanju v perpleksnem primeru. To načelo je najbolj pristojni moralist Cerkve, sv. Alfonz Ligvorijski, formuliral takole: ‘V perpleksnem primeru je treba izbrati manjše zlo.’ Francoska škofovska konferenca pa to načelo podaja v pozitivnem smislu: ‘Kadar se nekdo nahaja pred dvema dolžnostima, ki zahtevata istočasno izpolnitev, in se pri tem ne more izogniti slabemu, naj bo njegova odločitev takšna ali drugačna, je treba po tradicionalni modrosti pred Bogom premisliti, katera od nasprotujočih si dolžnosti je večja.’ Zakonci, ki so v perpleksnem stanju, morajo torej izpolniti tisto dolžnost, ki jo po iskreni vesti spoznajo za večjo, čeprav ne izpolnijo manjše dolžnosti; drugače rečeno: izogniti se morajo večjemu zlu, čeprav s tem storijo manjše zlo. V enem zakonu je lahko večja dolžnost to, da se zakonci odrečejo spolnemu občevanju, ker z direktno kontracepcijo ne smejo urejati rojstev, v drugem primeru pa je lahko večja dolžnost, da s spolnimi dejanji skrbijo za zakonsko dolžnost, čeprav bi zaradi tega morali urejati rojstva s kontracepcijo. Kaj je večje in kaj je manjša dolžnost, odloča iskrena vest zakoncev. … Zakonci, ki po prepričanju svoje vesti direktne kontracepcije nimajo, vsaj v svojem primeru, za težki greh, in zakonci, ki v perpleksnem primeru storijo manjše zlo, smejo brez predhodne spovedi prejeti evharistijo. Gotovo je namreč, da ne store težkega formalnega greha. Eni in drugi pa so dolžni svoje ravnanje ponovno preverjati, da bi čimbolj skladno ravnali z naukom cerkvenega učiteljstva. Prav je tudi, da se od časa do časa kontracepcijske dejavnosti spovedo; zakramentalna milost jim bo namreč pomagala, da ne bodo samovoljno ravnali in da se bodo mogli čimbolj varovati zla pri urejanju spočetij” (Š. Steiner, Ko se poročita ljubezen in seks, Celovec 1974, 69-71). Gornji navedek Štefana Steinerja, moralnega teologa, je vam gotovo razumljiv, seveda je mišljena neabortivna kontracepcija. Vi po pogovoru z možem in oba po pogovoru z Bogom, morda tudi s spovednikom, bosta najlažje ugotovila, če gre v vajinem položaju za nasprotujoiče si dolžnosti oziroma za “perpleksni primer”. Tako se bosta lažje in mirneje odločila “za manjše zlo”, saj je pogosto pravilen odgovor skrit v podrobnostih, ki so verjetno samo vama znane.

NARAVNA METODA VIR SREČE IN ZDRAVJA
Na koncu odgovora bi še rad povedal, da so številni zakonci, ki so se odločili za naravno metodo, srečni in živijo zdravo ter bogato zakonsko življenje. Moj odgovor je načelen in splošen in se mi zdi prav, da ste, Tina, povabili tiste pare, ki prakticirajo uspešno naravno metoda urejanja spočetij, da bi se vključili z anonimnim in konkretnim pogovor o naravni metodi v prihodnjih številkah revije Ognjišče. S tem bi prispevali lahko svoj delež k spodbujanju in odločanju za poznavanje in uvajanje v naravno metodo in tudi pomagali tistim, ki imajo kljub temu težave, da bi osvetlili, kako jih rešujejo pred svojo vestjo in Bogom. Upam in želim, da bi se zaradi vašega vprašanja in mojega odgovora, kljub mogočim manjšim težavam, vse več mladih krščanskih zakonskih parov odločilo za naravno metodo urejanja spočetja in veselo ter radostno živelo zakonsko, tudi spolno življenje, kot hvalnico Bogu in “duhovno daritev”. Poznavanje in prakticiranje naravne metode pri urejanu spočetja je za katoliškega kristjana moralno najbolj sprejemljiva, “ekološko” in zdravstveno neškodljiva, komunikacijsko ter dialoško najbolj povezovalna, ki pa zahteva med zakoncema milost in odločitev za empatijo. Naravna metoda urejanja spočetja je lahko ena od najbolj dragocenih odločitev, seveda obeh zakoncev, za medsebojno ljubezen in za odgovorno starševstvo.

V. Škafar, Pisma, v: Ognjišče 11 (2020), 43-45.