Skip to main content

Delaj veselo, delo je Božji dar, ki nam zemljo polepša, živež poslajša, nam zdravje ohrani in nas greha obvaruje. Ni dobro delo, če ni veselo.(bl. Anton Martin Slomšek)

beleznica bozo2019

Urednikova beležnica januar 2021

beleznica bozo2019

S to božično številko, čeprav v negotovih okoliščinah, začenjamo novi letnik Ognjišča. Že sedeminpetdeseti (57)! Tudi tokratni prinaša nekaj novosti. Gotovo boste opazili, da smo pismo meseca združili z drugimi pismi, ki so sedaj skupaj sredi revije. Uvajamo novo kolumno o vzgoji, ki jo bo pisal dr. Sebastjan Kristovič z univerze Alma Mater Europaea. Gregor Čušin bo še naprej pisal pisma svetnikom, duhovitost njegovih dnevnikov pa bo ‘nadomestil’ p. Karel Gržan s svojimi dogodivščinami.

beleznica plamen

Spet boste v Ognjišču lahko našli recepte za kuhanje, tokrat recepte s. Vendeline, katere kuharica je izšla pri Ognjišču. Svoja razmišljanja ob kuhanju bo prispevala Edvina Novak, ki je omenjeno kuharico uredila. Praktično bo tudi pisanje o prvi pomoči in negi bolnika.

beleznica plamen

Opazili boste tudi, da so nekatere rubrike osvežili, posodobili in naredili bolj privlačne, saj vam želimo še naprej prinašati dobre vsebine v sodobni podobi (Gost meseca, Priloga, Komentar, Priporočamo, berite ….). Nekatere rubrike bodo krajše tudi zato, ker smo zmanjšali število strani Ognjišča. Že zadnjič sem napisal, da ostaja naročnina na Ognjišče nespremenjena kljub višjim stroškom.

beleznica plamen

V drugem delu revije, kjer vsebino pomagajo sooblikovati mladi, se bomo še naprej osredotočili na vsebine, ki sooblikujejo mladi rod – od mesečnih bolj poglobljenih tem do razumevanja odnosov med dekleti in fanti. Mladi so polni vprašanj, stisk in njihov glas hočemo slišati in ga tudi objaviti s pomočjo zaporniškega duhovnika Roberta Friškovca in s sodelovanjem s katoliškimi gimnazijami po Sloveniji. S svojimi kolumnami pa nas bogati idrijski župnik Marko Rijavec, ne bo pa zmanjkalo niti znanstvene radovednosti kot tem iz popularne kulture.

beleznica plamen

Poslavljata se dolgoletna sodelavca Jože Ramovš, ki je pisal o medgeneracijskem dialogu, ter Karolina Kalan, ki je v rubriki Življenje nas uči sedemnajst let predstavljala matere z zanimivimi ali pretresljivimi življenjskimi izkušnjami. Njima in vsem sodelavcem se zahvaljujem za zvesto sodelovanje.

beleznica plamen

Sedanja epidemija je prizadela tudi Ognjišče. Naše knjigarne so letos bile več mesecev zaprte. In so še sedaj. Pozna se izpad dohodka iz časa ob koncu leta, ko ljudje opravijo največ prazničnih nakupov. Res je, da ste nekateri opravili svoje nakupe prek telefona in spleta, za kar se vam najlepše zahvaljujemo, a bomo kljub temu, tako kot mnogi drugi, težje preživeli letošnje leto. Zaradi povedanega letos nismo mogli priložiti stenskega koledarja, ki smo ga v preteklih letih podarili naročnikom, saj bi v tem času za nas pomenil prevelik strošek. Vemo, da vas je večina to sprejela z razumevanjem in pogum nam vliva dejstvo, da nam stojite ob strani. Smo vam pa zato že v prejšnji številki pridali lep listni koledar.

beleznica plamen

Nočemo jamrati, saj dobro vemo, da se je naša revija že rodila v težkih časih, ki so jo spremljali tudi pozneje. Vedno pa ste jo reševali, vi, dragi zvesti naročniki in bralci. Zato vas vabim, da ostanete zvesti naročniki tudi naprej. Še več! Pomislite, komu bi lahko poklonili Ognjišče in koga nagovorili, da bi postal naročnik. Zato tudi tokratnemu Ognjišču v sredini pripenjamo naročilnico, s katero boste na našo revijo lahko koga naročili. Iskreno smo vam hvaležni za vašo zvestobo, kar bomo kazali z našim vztrajnim trudom mesečno izdajati dobro revijo in dobre knjige po dostopnih cenah, pa tudi z našo dostopnostjo v knjigarnah, telefonu in na spletu.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 4.

povejmo z zgodbo 12 2020a

Zgled čuječnosti

povejmo z zgodbo 12 2020aOgnjenik Vezuv je za časa starega Rima zasul Pompeje in po skoraj dva tisoč letih so pod strjeno lavo našli zasuto mesto in njegove prebivalce. Bili so tam, kjer sta jih v trenutku presenetila lava in pepel: v kuhinji, v spalnici, na ulici … Rimskega stražnika so našli pri mestnih vratih. Stal je prav tam, kamor ga je postavil poveljnik, z orožjem v rokah. Najditelji so se začudili: po dva tisoč letih je stražar stal na svojem mestu z orožjem v roki in zgovorno pričeval o svojem zvestem in čuječem opravljanju službe.

Lep primer čuječnosti, o kateri govori evangelij (Mr 13,33) in h kateri nas kliče adventni čas.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2020), 37.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.
.

povejmo z zgodbo 12 2020d

Odrešujoča Božja ljubezen

Janezek ni bil priden. Oče in mama sta mu dejala: »Če ne boš priden, Miklavž ne bo prišel in ti ne bo nič prinesel. Miklavž ne obdari otrok, ki ne ubogajo.«

povejmo z zgodbo 12 2020dKo razmišljamo o Bogu, mu pogosto pripisujemo podobno ravnanje. Njegov prihod naj bi zaslužili s svojim obnašanjem. Bog ne bo prišel k nam, dokler ne bo videl, da smo njegovega obiska vredni. Toda če bi bili vredni, Bogu sploh ne bi bilo treba priti k nam. Bog prihaja k nam prav zato, ker nismo vredni, saj smo grešniki, kajti odrešenje potrebujejo grešniki.
Hvalnica Zaharija, očeta Janeza Krstnika Hvaljen Gospod, Izraelov Bog jasno pove, da je Bog poslal Odrešenika svojemu ljudstvu ne zato, ker mu je bilo to vedno zvesto, marveč kljub nezvestobi, da izkaže usmiljenje našim očetom (Lk 1,72). Bog ravna tako, ker je sočuten Bog, ker mu je mar za ljudi, saj je “dober in človekoljuben Bog” (Tit 3,4) in nas ni rešil, ker bi bili pravični, ampak “po svojem usmiljenju” (Tit 3,5).

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2020), 37.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Zgodbe za dušo 14, Ognjišče, Koper, 2022, 59.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

klik 11 2020e

Poslušanje radia brez šumenja

klik 11 2020eDobra štiri leta je, odkar smo v Sloveniji dobili ponudbo radijskih programov, ki oddajajo v boljši kvaliteti, brez motenj pri sprejemu, brez šumenja itd.
S ponudbo in tehnologijo digitalnega radia DAB+ se je realizirala ideja in možnost, da se večini prebivalcev v Sloveniji ponudi večjo pestrost, predvsem pa pokritost, saj gre za boljšo pokritost kot pri lovljenju FM frekvenc radijskih postaj. Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) je v letu 2016 tudi Radiu Ognjišče podelila pravico za razširjanje radijskega programa v novem, digitalnem načinu radijskega oddajanja na območju Slovenije. Tako so poslušalci lahko 22. septembra 2016 prvič zaslišali Radio Ognjišče na sistemu DAB+.

Prednosti digitalnega radia DAB+ so predvsem:

  • Ni motenj oz. je signal tako odporen na motnje pri sprejemu, da le-te ne pridejo do izraza. Signal se torej ves čas sliši zelo dobro, če preidemo čez mejo, pa signal enostavno zgine, brez šumenja.

    klik 11 2020a

  • V sistemu FM je frekvenčni pas radijskih postaj zelo zaseden, je v tem sistemu pa je lahko znotraj enako širokega frekvenčnega pasu skupaj več radijskih postaj. V omrežju R1 je 19 radijskih postaj, tudi Radio Ognjišče.
  • Tovrsten digitalni signal se veliko bolje obnese v primerih, ko smo mobilni. Na poti po Sloveniji nam pri prenosu iz enega oddajnika na drugega v avtu rado šumi. Pri sistemu pri DAB+ se to ne dogaja. Celo več: DAB+ omogoča bistveno boljšo kvaliteto predvajanja kot dosedanji sistem.
      KUPITE RADIO DAB+ V NAŠI SPLETNI TRGOVINI

      Tudi Radio Ognjišče oddaja v novem, digitalnem načinu radijskega oddajanja na območju Slovenije. Za boljši sprejem in čistejši zvok, lahko poskrbite z novim radijskim sprejemnikom, ki je lahko tudi lepo darilo. Za sprejem programov v digitalni tehniki potrebujemo ustrezne sprejemnike, ki morajo obvezno imeti oznako DAB+. Oznaka DAB v SLO ni dovolj.
      Ob nakupu vam podarimo tudi knjižico z navodili za uporabo radijskega sprejemnika v slovenskem jeziku, navodili kako nastaviti Radio Ognjišče ter še nekaj drugih podatkov radia Ognjišče.

  • Pri digitalnem oddajanju se poveča možnost posredovanja informacij preko tega signala, kar uporabniki vidimo kot boljšo izkušnjo na radijskih sprejemnikih. Na ekranih le-teh lahko vidimo celo kakšno sliko, razne informacije o pesmi, izvajalcu itd., lahko je viden program radia, mogoče je poslušanje podkastov itd.

KAJ JE POTREBNO ZA POSLUŠANJE RADIA PREK DIGITALNEGA SIGNALA?
Poslušalci bodo za sprejem programov v digitalni tehniki potrebovali ustrezne sprejemnike, ki morajo obvezno imeti oznako za tehnologijo DAB+. Oznaka DAB ni dovolj, saj sprejemnik, izdelan za DAB, ni zmožen dekodiranja signala DAB+, ki je v uporabi v Sloveniji. Pri nas je že možno kupiti sprejemnike, ki podpirajo signal DAB+, pa tudi posamezni avtomobilski proizvajalci sprejemnike DAB+ že vgrajujejo v avtomobile.

PREIZKUSILI SMO
Za potrebe tega članka smo na testiranje prejeli dva radijska predvajalnika različnih cenovnih razredov glede na lastnosti in funkcije, ki jih ponujata.

klik 11 2020bPhilips TAR5005
Kot prvega predstavljam zelo enostaven, a vsestranski domači radio. Brez odvečnih, nepotrebnih možnosti – torej za vse tiste, ki si želijo enostaven radio, ki podpira digitalno tehnologijo DAB+. Radio krasi LCD-zaslon, kjer so dobro vidni izpisani podatki o postajah, pesmih itd.
Ob vklopu se najprej pojavi meni, ki nas vodi skozi namestitev radijskih postaj. Ko izberemo iskanje DAB-postaj, se začne avtomatsko iskanje vseh postaj, ki jih lahko predvajamo. Pred nami se pojavi seznam postaj, in tiste, ki jih redno poslušamo, si lahko shranimo v poseben seznam priljubljenih postaj.
Pri takšni velikosti in priročnosti je edina škoda, da ne ponuja napajanja tudi preko baterij, saj bi se s tem zelo povečala prenosljivost in uporabnost takega radia tudi v prostore ali v naravo, kjer nimamo pri roki električnega omrežja. Za kaj takega bi bilo treba poseči po modelu TAR5505, ki ima možnost predvajanja s pomočjo baterij.
Gotovo enostaven radio z budilko, priporočljiv za tiste, ki od radijskega sprejemnika ne pričakujejo nobene dodatne povezljivosti ali funkcij, ki jih tako ali tako ne bi potrebovali, želijo pa si dober zvok, jasen meni in enostavne nastavitve.

klik 11 2020cPhilips TAR5505
Prednost prenosnega radijskega sprejemnika je možnost napajanja ali preko električnega omrežja ali preko baterij. Sprejemnik DAB+ zagotavlja kristalno čist sprejem. Na sprednji strani radia so gumbi za iskanje postaj, izbiranje vira predvajanja, glasnost se upravlja z velikim vrtljivim gumbom. šifra 001501
FM radijske postaje, DAB + radijske postaje, Bluetooth predvajanje vsebin, Shranjevanje do 20 radijskih postaj, 20,6 x 14 x 10,6 cm.

klik 11 2020dPhilips TAR8805
Drugi radijski aparat ima v naboru nekaj več lastnosti, ki so usmerjene k uporabnikom, ki bodo radijske zvočnike lahko uporabljali za predvajanje glasbe iz mobilnih naprav.
Na začetku naj povem, da je bil ob odpiranju škatle prvi pomislek, da je radijski sprejemnik manjši, kot si ga človek predstavlja na podlagi fotografij na spletu. Je 27 cm širok in zgolj 11,5 cm visok ter 16 cm globok. Je dobrega videza in daje vtis kvalitetne izdelave. Mreža na zvočnikih je svetleča, ostali del radijskega sprejemnika je mat črne barve.
Ob vklopu se v barvah zasveti 6,1 cm velik TFT-zaslon in čarovnik za namestitev nam pomaga pri prvih nastavitvah. Glede na dejstvo, da se ta radio lahko poveže v splet preko povezave Wi-Fi, lahko s pomočjo gumbov izberemo naše domače omrežje in se tudi vpišemo.
Ko se vpišemo, lahko na zaslonu izbiramo med tipi virov, iz katerih želimo predvajati glasbo. Na voljo imamo internetni, DAB in FM način predvajanja radijskih postaj, z radiem se lahko povežemo tudi preko tehnologije Bluetooth in predvajamo glasbo iz različnih predvajalnikov, ima pa ta radio tudi pripomoček za vse tiste, ki prisegate na pretakanje glasbe preko ponudnika Spotify, saj lahko uporabljamo mobilni telefon kot daljinski upravljalnik za Spotify. Za povrh in dejansko na vrhu pa čaka prijetno presenečenje – postaja za brezžično polnjenje Qi, kar pomeni, da ko na to mesto položimo mobilni telefon, se le-ta začne avtomatsko polniti (če seveda naš telefon podpira takšen način polnjenja). Če tega ne podpira, je na voljo še priključek USB, tako da lahko polnimo telefon s pomočjo običajnega polnilnega kabla.

POSLUŠANJE RADIA
Kot pri prej opisanem modelu je tudi tukaj preprosta nastavitev radijskih programov: glede na to, da podpira tehnologijo DAB, gremo v meni in nastavimo avtomatsko iskanje postaj DAB. Ko prvič nastavljamo postaje DAB, prepustimo radiu, da samodejno opravi pregled vseh postaj, ki so na voljo za poslušanje. Ves seznam programov si radio zapomni, tako da ni potrebe, da bi ob vsakem zagonu izvajal pregled razpoložljivih postaj.
Posebej bi izpostavil še možnost poslušanja internetnega radia. To pomeni, da radijski sprejemnik s pomočjo spleta najde več kot 100 radijskih postaj – domačih in tujih –, ki jih lahko poslušamo s pritiskom na gumb. Tako so vam na voljo tematske radijske postaje iz nemško, francosko, angleško, špansko govorečega področja, ne manjkajo pa niti postaje iz Slovaške, Poljske …, od Classic FM, do Radio Swiss Jazz, France Musique … Gotovo dobrodošla popestritev za vse, ki si želijo večje pestrosti v ponudbi radijskih postaj ali predvajane glasbe.

SHRANJEVANJE PRILJUBLJENIH RADIJSKIH POSTAJ
V radijski sprejemnik si je mogoče shraniti 20 priljubljenih postaj. Zelo dobrodošla je možnost, da si lahko na seznam priljubljenih shranimo postaje iz različnih virov – npr. 10 slovenskih postaj iz vira DAB, nato 5 tujih postaj, ki smo jih našli preko internetnega vira, in če želimo, še kakšno iz vira FM. Tako imamo ne glede na vir predvajanja priljubljene postaje zmeraj zbrane na kupu.
Ne manjkajo niti podkasti
In če to še vedno ni dovolj, je na voljo še meni Podkasti, kjer si lahko z nekaj gumbi poiščemo priljubljene podkaste. To pomeni, da so vam vsi podkasti Radia Ognjišče na voljo zgolj nekaj klikov proč, brez da bi jih morali iskati na telefonu ali računalniku.
In ko smo že pri telefonu – s pomočjo tehnologije Bluetooth lahko z radiem povežemo tudi telefon ali drugo napravo, ki se lahko poveže s to tehnologijo, in uporabimo radio kot zvočnik za vsebino, ki jo npr. želimo predvajati s svojega mobilnega telefona.

ERJAVEC, Matej, (Klik), Ognjišče (2020) 11, str. 78-79

kolumna rijavec 11 2020

Zdaj več ne greš od nas

kolumna rijavec 11 2020Zdaj več ne greš od nas
Na spomlad sem že videl tvoj obraz,
ko češnjam cvetje trgala si z glave.
In spet sem videl te poletni čas,
ko s točo rjula si čez žitne trave.

Zdaj je jesen. Zdaj več ne greš od nas.
Ker boš trgatev z nami praznovala
povsod si že postavila vešala
iz golih vej, štrlečih v beli mraz.

Zmrazi me, ko berem to Gradnikovo pesem, Mors victrix ji je dal ime, »Zmagujoča smrt« bi ji nekoliko olepšano rekli po naše, saj pač nekoliko melanholičnega pogleda na naš svet ne maramo, kakor da bi kdo hotel najti nekaj, kar bi pokvarilo idilo milnega mehurčka našega trenutnega počutja. Podobno kakor žalost smo tudi smrt popolnoma pregnali na obrobja naših mest in življenj, tam so zdaj pokopališča, tam so ljudje, ki so umrli jeseni in pozimi, spomladi in poleti, prav tako, kakor pravi Gradnik. Samo še vsake toliko trpimo, da nas ošvrkne, ko kot strašljiva neznanka stopi na prag naše hiše in koga vzame … In zato jo tudi hitro odslovimo, naj gre čimprej proč, da se je ne bi več spominjali, luknjo, ki jo je napravila, pa karseda hitro napolnimo s čim drugim …
Ker nam nekaj vzame, nekaj lepega in dragocenega, nekaj, kar bomo pogrešali, zato je ne maramo, zato polnimo te s smrtjo zavrtane luknje z zabavo, z delom ali čimerkoli drugim, to prazno, votlo, pusto, grdo in težko prostorje. Tako jo nekako skušamo odpoditi stran, ona pa ostaja tu, kar naprej se vrača in nas ne pusti pri miru, spomladi, poleti, jeseni in pozimi, vsakič z drugim obrazom pride, a vsakič tako kruta, da je ne bi prezrli, da je ne bi mogli pozabiti. Ne zaradi njene krutosti, zaradi njene pomembnosti zdaj več ne gre od nas. Da bi to, kar nam je izkopala praznega in težkega v našem življenju, enkrat končno dopustili …
Smrt je namreč milostni dar Boga ljudem. Poglejte vendar na jesen, kako nekaj lepega, čeprav otožnega je gledati drevo, ko list za listom izgublja svojo poletno podobo, kako nekaj normalnega je, da nam novembra koraki šumijo. Smrt je nekaj normalnega, večna spremljevalka življenja je, za roko ga drži, kakor majhnega otroka, ki še ne ve natančno, kam. Z njo se namreč učimo spuščanja stvari in ljudi, ne glede na to, kako težko je to, učimo se dajati in se poslavljati, se odpovedovati nekomu, nečemu, kar imamo radi, kar tako ali tako nikdar ni bilo naše, zavedati se, da je bilo vse samo nezasluženi dar, s tem spoznavati, kako ljubljeni smo in tako postajati svobodni in polni zaupanja: da bi nekoč kakor češnjevi cvetovi v viharju ali žitne trave v toči ali pa v belem mrazu tudi mi zmogli oditi, da bi bili sposobni zadnji trenutek izročiti Bogu vse, kar imamo, svoje življenje. Da se bi mu mogli popolnoma prepustiti, da se bi mu mogli popolnoma vreči v objem.kolumna Marko Rijavec3
Tega ne znamo kar tako, strah nas je dajati, ker mislimo, da ne bomo nič, ko bomo vse izgubili. Za to se učimo s smrtjo, z vsako, še tako majhno smrtjo, z vsakim grižljajem, ki ga poklonimo, vsako jesen, ko odidejo lastovke v neznano, vsako jutro, ko odidemo drug od drugega, vsak večer, ko pokopljemo dan: da smo, kar smo, Božji ljubljenci, namreč, in da nikoli ne bomo nič drugega, tudi brez tega, kar imamo.

RIJAVEC, Marko. (kolumna MP). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 84

zgodba2 11 2011

Katarinino darovanje

Bližal se je praznik Vseh svetnikov, dan spomina na rajne in začetek njim posvečenega meseca. Katarina je skrbno uredila grob svojih staršev. Njun grob je sicer obiskovala vsako nedeljo, za ta praznik pa ga je še posebej lepo uredila. Ko je delo končala, je ob svežem cvetju prižgala svečo, potem pa sklenila roke in molila. Po molitvi je zamišljeno zrla v nagrobnik.
»Tu sta, moja draga oče in mati. Koliko časa je še do takrat, ko se vama tudi jaz pridružim? Kakšen bo ta naš grob potem? Ali bo kdo kdaj poruval plevel, položil nanj cvetko in prižgal svečko? Ali pa bo naš grob tak, kot je oni tam v sosednji vrsti: sorodniki so se tožarili za zapuščino, groba pa nihče ne pogleda, le soseda včasih populi najbolj bohoten plevel, da se njegovo seme ne bi raznašalo po vsem pokopališču,« je razmišljala Katarina. Potem se je pokrižala in počasi zapustila pokopališče z otožno mislijo, da se bo prej ali slej pridružila svojim staršem na tej božji njivi.
zgodba2 11 2011Vzela je kolo, ki ga je bila ob prihodu naslonila na zid pokopališča, ter se po klancu navzdol spustila proti domači vasi. Tedaj pa – ojoj!, je nekaj zaškrtalo, prednje kolo je zaplesalo, krmilo je ni več ubogalo.
»Ravno v največji strmini, ko je hitrost največja, se mi je moralo to zgoditi! Ali bom srečno zvozila do ravnine, ali me bo zaneslo pod kakšen nasproti vozeč avtomobil in se bom že danes pridružila staršem?« je bila vsa v skrbeh Katarina, ko je zaman skušala zmanjšati hitrost in obvladati kolo, ki pa je ni ubogalo in Katarina je zletela preko njega in z glavo udarila ob kup kamenja ob cesti.
»Ravno na glavo! Pa morda ne bo prehudo, saj zavesti nisem izgubila,« je po prvem strahu pomislila Katarina in potipala boleče čelo. Dlan je bila v hipu polna krvi! S težavo se je postavila na noge.
»Ljubi Jezus, ti veš, komu je ta moja bolečina potrebna,« je prosila v svojem srcu. »Nakloni njene sadove tistemu, za katerega veš, da mu je potrebna. Praznik Vseh svetnikov se bliža, morda bo kdo omahoval, da bi pred praznikom stopil v spovednico. Po tej moji bolečini mu daj moči in poguma za spravo s teboj. Zato to preizkušnjo vdano sprejemam,« je šepetala Katarina.
Kolo je pustila na kraju nesreče ter počasi odtavala do najbližje hiše. Pozvonila je. Gospa Majda, ki je odprla vrata, je kriknila od strahu ter se odmaknila od vrat. »Za božjo voljo, kaj pa se je zgodilo?« je vprašala. »Padla sem s kolesom; vi ste najbližji: prosim vas, ali mi lahko kaj pomagate?« je zaprosila Katarina. Gospa Majda je povabila Katarino v sobo, ji ponudila stol ter odhitela v avto po pribor za prvo pomoč.
Skrbno, nežno, kolikor je le mogla, je čistila Katarinin okrvavljeni obraz, potem pa ji je pomolila ogledalo. »Glejte, naredila sem, kar sem mogla; ali naj vas odpeljem na urgenco?« je vprašala. Zdaj je kriknila Katarina, saj je bil njen obraz tako iznakažen, da se skoraj ni spoznala. Na čelu je bila velika rana, ob njej še buška kot velika vijolična sliva. Celo lice je bilo ena sama rana, opraskano od kamenja.
»Mislim, da ne bo tako hudo, zavesti nisem izgubila, verjetno so poškodbe bolj zunanje,« si je dajala poguma. »Vseeno vas prosim, da me zapeljete k prijateljici, medicinski sestri Brigiti, morda bo še ona kaj pomagala ali pa svetovala za urgenco,« je zaprosila Katarina.
Majda je takoj po telefonu poklicala sestro Brigito, tako da je ta ponesrečenko že pričakovala s svojimi medicinskimi pripomočki, ko jo je Majda pripeljala k njej.
»Imela si srečo v nesreči, draga moja,« ji je rekla. »Če bi bila ta rana le kakšen centimeter proč, na sencih, ne bi vstala s kraje nesreče, tako pa, upajmo, ne bo hudega,« je ugotovila medicinska sestra in se z vso skrbjo posvetila bolniški oskrbi nesrečne Katarine.
Katarina je med tem ves čas sama pri sebi ponavljala svojo prošnjo Jezusu: »Gospod, te moje bolečine poklanjam tistemu, ki je potreben božjega usmiljenja.« Majda je obljubila, da bo spravila na varno pokvarjeno kolo, Brigita pa je zagotovila, da bo svojo ponesrečenko že drugi dan obiskala, in Majda je Katarino odpeljala domov.
Sledila je boleča noč brez spanja. Katarina je ponavljala svojo prošnjo, svoje darovanje: »Gospod, naj to koristi nekomu, ki moje darovanje potrebuje. «
Naslednje jutro se je oglasil pismonoša. Poleg časopisa ji je izročil tudi belo pismo. Pisava ji je bila znana: bila je pisava župnika Florijana. To ne more biti, med nama je prišlo do nesporazuma, zato se mi zdi čudno, da bi mi pisal, je razmišljala Katarina in dolgo strmela v pismo, ki si ga kar ni upala odpreti. Ko pa ga je odprla in prebrala nekaj kratkih vrstic, so se v njenih očeh zalesketale solze. Brala je: »Nocoj se v moji župniji prične sveti misijon. Priporočam ti to važno zadevo v molitev in darovanje. Oprosti, da se nisem oglasil že prej, pa saj razumeš, da sem imel veliko dela s pripravo.« Katarina je pogledala datum pisma: bil je od prejšnjega dne.
»Ljubi Jezus,« je zavzdihnila, »torej ‘nocoj’, prav ta večer, ko sem doživela to nesrečo, morda prav tisto uro, ko sem Ti vdano darovala svoje bolečine, se je pričel misijon v fari župnika Florijana. Torej prav njemu si naklonil sadove moje darovane bolečine. S tem si mi hotel tudi pokazati, da ne smem hraniti zamer v svojem srcu. Prav v času misijona se največ ljudi bori, ali bi stopili v spovednico ali ne. Vse, kar me je zadelo, sem želela darovati prav v ta namen. Ljubi Jezus, ti si naklonil njemu, ki sem ga zaradi neumnega nesporazuma izključila iz svojih molitev, milost, da z darovanjem bolečine izpolnjujem obljubo, da vedno podpiram njegovo duhovniško delo,« je še dolgo razmišljala Katarina in dolgo je tudi rožni venec drsel skozi njene prste.

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe) v: Ognjišče (2011) 11, str. 22-23.

zgodba5 11 2011

Poslednja želja

Previdno odprem vrata majhne, zatemnjene sobe. Na postelji ob zidu leži moški. Obstanem in z nemirnim, begajočim pogledom iščem znan obraz. Velike vdrte oči strme vame in me vlečejo k sebi s čudno, neustavljivo silo. Dolgo se nisva srečala. Stari župnik iz vasi pod goro. Umira. Pred nekaj tedni so mu zaradi hude, neozdravljive bolezni odrezali obe nogi pod kolenom.
Trudoma premaknem svoji nogi in se približam postelji. Nekaj bi mu moral reči. Sedem na rob ležišča in ga gledam. Kam so šle zdaj vse moje besede? Na obrazu, potnem in belem, vidim, da me je spoznal. Kaj bo rekel on? Vem, da moram dokončati svoje misli, vse svoje vedenje, resnice in dvome. Bil je čudovit duhovnik; za njim je dolgo in bogato življenje. Ljudje so ga spoštovali in imeli radi. Dvigne roko in jo obnemoglo spusti na odejo. V meni vrejo spomini, ki so več kot to. Vsako nedeljo je stal pred cerkvijo med svojimi farani. Kakor oče, ki svetuje svoji družini. Za slehernega je imel veselo in pošteno besedo, nasvet, misel za prihodnost. Kakor nekoč davno, ko je bilo vse drugače kot danes. zgodba5 11 2011Ob krstu, poroki ali pogrebu, vselej z nekakšnim posebnim odnosom do lastnosti, ki je temelj naše vere – človeški ponižnosti. Vedno so vsi utihnili in njegove besede so padale globoko v srca nas begajočih, izgubljenih v grabežljivosti in uživaštvu. Nikoli ni imel nikakršnega bogastva: denar mu je bil nujno sredstvo za dosego pomoči drugim. Preživel je zaslišanja in pretepanja. Poslušal je žalitve in poniževanja svojega poklica …
Gledam ga. Tako rad bi slišal njegove besede, njegovo zadnjo željo. Gotovo jo ima. Vsak ima svojo – poslednjo željo. V meni vrejo pekoče misli o naši prihodnosti. Saj res, ko je nad vasico hrumela nevihta poletja, je stekel pod zvonik. Otožno se nasmehnem. Plačeval je študij mlademu fantu, bodočemu duhovniku … Znova se premakne, Bolečina poslednjih minut mu skremži obraz. Hipoma se dvigne. Gleda me. Njegove oči otroško vdano in proseče zro vame. Tedaj zaslišim njegov glas. Izreče svojo zadnjo željo: »Rad bi – pokleknil! …« Osuplo se dvignem. Nima več nog, a rad bi pokleknil, poslednjič v podobi svojega dolgega življenja! Kimam brez besed in vem, da je ponižnost resnica in rešitev naše prihodnosti. On pa globoko vzdihne in – izdihne. Hitro pokleknem k njemu in vzamem njegovo desnico v svojo. Nanjo kapljajo moje vroče solze. Karkoli rečejo, te roke so bile svete, so bile duhovniške. Blagoslavljale so, povzdigovale Kruh in Vino. Samo te roke lahko storijo to in nobene druge! Mi pa pozabljamo, prazni, odtujeni, nehvaležni, brezverni. To se ne bo nikoli spremenilo. Toda življenje nas bo naučilo nove, resnične ponižnosti, ki je prihodnost duhovništva in vere. Globoko v meni je ta resnica, ki je mnogi ne doumejo. So stvari, ki se začenjajo vedno znova, in je resnica, ki je ena sama in neuničljiva in večna, kakor Bog in Človek v večnosti …

STANISLAV. (zgodbe) v: Ognjišče (2011) 11, str. 52-53.

pismo 11 2020b

Zaupanje v Boga in lahkomiselnost

V pismu meseca ste nekoč zapisali: »Ne enačimo lahkomiselnosti z zaupanjem v Boga. Predrzno zaupanje je celo greh.« Na misel mi pridejo misijonarji: vsem nasprotovanjem, težavam, odsvetovanjem, tveganjem ali nevarnostim navkljub so postavili na prvo mesto prinašanje evangelija in zakramentov tudi v najbolj oddaljene kraje, tudi v najtežjih okoliščinah. Tveganj so se dobro zavedali, pa so poslanstvo izbrali pred skrbjo za lastno dobro in marsikdo je v tej plemeniti drži in dejanju tudi izgubil življenje. pismo 11 2020bMislim, da smo pred leti pri šmarnicah brali o življenju in delovanju Friderika Barage, ki je šel oznanjat, krstit, spovedovat po več dni daleč v hudi zimi, v snegu in ledu, v snežnih nevihtah tudi peš v oddaljene kraje Severne Amerike. Dobro se je zavedal, da lahko zmrzne ali ga raztrga divja zver. Odrekel se je sebi, da bi lahko prinašal Božjo milost drugim. Mi take like občudujemo, hvalimo in nekatere tudi molimo kot svetnike. Ali je bil Baraga lahkomiseln, celo predrzno grešen? Kje se konča zaupanje, kje se začne predrznost?
Mirko

Hvala vam za vaša globoka vprašanja. Imate prav. Mnogi oznanjevalci evangelija so tvegali svoja življenja, da bi ljudem oznanjali Kristusa. Naš veliki misijonar Baraga, ki ga omenjate, je lep primer take apostolske gorečnosti. Kako naj torej ravna kristjan, zlasti oznanjevalec, v primeru, ko bi moral tvegati pri oznanjevanju evangelija? Kristjan lahko tvega, a v primeru, da gre za dobro, za oznanjevanje evangelija ali za korist drugega človeka. Lahko bi napisali, več ko tvega, bolj je svetniški. A tvega lahko sebe. Ne sme pa postavljati v nevarnost tujega življenja!
In pri koronavirusu gre ravno za to, da bi v primerih, ko se bližamo ljudem, ko se z njimi rokujemo, se jih dotaknemo itd. spravil v nevarnost njihovo življenje in življenje ljudi, s katerimi se bodo srečali, zlasti življenja starejših, kroničnih bolnikov … Zato se iz ljubezni do bližnjega odrekamo temu tveganemu ravnanju. Naj se sliši še tako ironično, a naša fizična oddaljenost od ljudi je pokazatelj naše ljubezni do njih. Ljubezen do bližnjega je (skupaj z ljubeznijo do Boga) največja Jezusova zapoved (prim Mr 12,30-31).

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 11 (2020), 46.

darovanje Gospodovo1

sv. Maver (21. november)

darovanje Gospodovo1

Sv. Maver je bil škof v Poreču, ki so ga na poti v Rim ujeli in ga usmrtili okoli leta 300.

Sv. Mavru Poreškemu so pri nas posvečene tri cerkve, vse na Primorskem (KP škofija). Ž. c. sv. Mavra stoji v Izoli (sozavetnika sv. Donat in Sikst II.), kjer ga častijo v spomin na čudež na njegovo priprošnjo leta 1380, ko je mesto rešil pred Genovežani. P. c. sv. Mavra sta na Mostu na Soči in v Rjavčah (Pregarje). (mč).

      

   maver2

 

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 11, str. 115
 

pismo 11 2020a

Hiša se je napolnila z otroki in nastal je problem, kako naprej z urejanjem spočetij

Na vas se obračam z vprašanjem glede urejanja števila otrok v družini. Z možem sva v spolnosti resnično uživala. Vse bolj je postajal to trenutek nečesa svetega, podaritve in povezovanja. Sedaj, ko se je hiška napolnila, sva uvedla naravno metodo. In nastal je problem. Zame – ženo – je to velika odpoved, da se v dneh, ko bi možu in sebi lahko podarila nekaj čudovitega, držim nazaj, in se trudim biti za, v dneh, ko mi do spolnosti niti ni. Vedno bolj jasno v sebi čutim, da to ni v Božjem načrtu. Bog je preveč dober in spoštljiv do človeka. Če mi daje želje, mi po njih tudi govori. Nikakor ne morem sprejeti, da bi Bog vame položil nekaj svetega, čudovitega in potem zahteval, da se temu vsak mesec znova odpovem. S tem ubijam sebe in mi je zelo težko. Rotim Boga, naj mi pokaže pravo pot in skušam preslišati njegov klic, naj mu v vsem zaupam. Naj Njemu prepustim tudi to področje, ki ga sedaj želim imeti pod kontrolo. To bi bilo sicer res najbolj preprosto. Do sedaj je vse ‘zrihtal’ in verjamem, da bi tudi na tem področju naredil vse tako, da bi bilo prav. Saj je gospodar narave! Njemu ni problem tako voditi drobnih celic, da do spočetja ne pride, niti mu ni problem urediti situacij tako, da se v najbolj plodnih dneh toliko dogaja, da zvečer pomisliš le še na spanec. Mislim, da je Bogu všeč, če mu prepustimo naša življenja. In vendar ja, Bog je dal človeku razum in tudi to z razlogom. Prosim vas za teološki odgovor. Bom vesela tudi morebitnih odzivov s strani parov, ki ste v tej metodi našli izpolnitev obeh.
Tina

Ker je vaše vprašanje zelo posebno, saj je naravna metoda urejanja spočetja med slovenskimi zakonci žal premalo poznana, čeprav se o njej v zadnjih desetletjih vse več govori, uvaja na seminarjih, piše na spletu (Zavod Iskreni: FertilityCare; Zavod Živim itd), v knjigah (Priročnik več avtorjev Naravno in zanesljivo; Naravno načrtovanje družine, s primeri ciklov od pubertete do méne, MD, Celje 2012 itd.) in zloženkah, bom odgovor – da bo različnim bralcem bolj razumljivo – postavil v širši kontest katoliškega pojmovanja urejanja spočetja. Iz vašega vprašanja ugotavljam, da vam je dobro znan nauk katoliške Cerkve o urejanju spočetja. S problemom urejanja spočetja oz. odgovornega starševstva se srečujejo vsi mladi in zdravi zakonski pari. V moralni teologiji razlikujemo abortivno in neabortivno kontracepcijo, pri prvi gre za onemogočanje ugnezditve že oplojenega jajčeca, pri drugi pa za preprečitev oploditve. Čeprav cerkveni nauk nasprotuje vsakršni kontracepciji, sta abortivna in neabortivna kontracepcija neprimerljivi, saj že izraz abortivna (splavna) pomeni, da gre pri prvi za splav (abortus), pri drugi pa za preprečitev oploditve. Po krščanskem moralnem nauku se urejanje že spočetega otroka ne sme reševati s splavom, ki je, po nauku pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu Veselje in upanje 2. vatikanskega cerkvenega zbora, “gnusen zločin” (CS 51,3). To omenjam zaradi zmede večkrat tudi med kristjani, čeprav je vam to vse znano, saj sta se z možem odločila za naravno metodo, ki je postala znana šele v dvajsetem stoletju in jo tudi pri nas kot sprejemljivo in najboljšo možnost svetujejo katoliški svetovalci za urejanje spočetja.

NARAVNA METODA – NARAVNO IN ZANESLJIVO
Zaradi tistih bralcev revije Ognjišče, ki ne poznajo naravne metode urejanja spočetja naj odgovorim s kratko predstavitvijo priročnika Naravno in zanesljivo Mohorjeve družbe (Celje 2012), ki predstavlja naravno načrtovanje spočetja, posledično družine, s primeri ciklov od pubertete do méne: “Življenje z naravnim načrtovanjem družine nas vodi k temeljnim spoznanjem bioloških struktur in fizioloških dogajanj v človeškem telesu, h globljemu razumevanju različnih vplivov in možnih motenj ter k potrebni odprtosti, da damo naravi njej potreben prostor in jo s svojim načinom življenja dolgoročno podpremo. Morda je prav mešanica soudeležbe pri naravnih procesih in možnost razširitve znanja o vaši lastni plodnosti v vas zbudila zanimanje za naravno načrtovanje družine. V najnovejši izdaji knjige Naravno in zanesljivo je opisana simpto-termalna metoda Sensiplan, najbolj zanesljiva metoda naravnega načrtovanja družine. Z znanjem, ki ga ponuja, lahko zakonca ozavestita svojo plodnost ter prevzameta odgovornost zanjo. S pomočjo opazovanja in razumevanja telesnih znakov lahko določita plodne in neplodne dni v ženskem ciklu ter se v svojem ljubezensko-spolnem življenju ravnata po svojih željah: lahko se izogneta nosečnosti ali pa v najbolj plodnih dneh povabita otroka medse”.
Zavod Iskreni (Iskreni.net) ponuja uvajanje v naravno metodo FertilityCare, ki žensko nauči, kako naj opazuje svoje telo in prepoznava znake, ki govorijo, kdaj se nahaja v plodnem in kdaj v neplodnem obdobju cikla. Tako naravna metoda lahko pomaga zakoncema k izognenju nosečnosti kljub spolnosti v času ženinih neplodnih dni in k lažji nosečnosti v najbolj plodnih dneh v ženinem ciklu. Tudi poznavanje teologije telesa, o kateri imamo danes veliko napisanega tudi v slovenščini, lahko pripomore, da se krščanska zakonca lažje in z večjo odprtostjo, medsebojnim zaupanjem, empatijo in z upoštevanjem drug drugega lažje odločita za naravno metodo, ki mnogim pomaga, da živijo v polnosti svoje zakonsko življenje.pismo 11 2020a
Gornje pismo pa našteva probleme, ki jih lahko doživlja žena kljub uporabi naravne metode urejanja spočetja, o čemer se manj piše in govori, saj na zemlji nobena metoda ni tako popolna, da bi vsem parom brezhibno in vsestransko ustrezala, čeprav je prav naravna metoda, ki seveda zahteva določeno disciplino in predvsem medsebojno ljubezen in empatijo, najbolj pomaga uresničevati krščansko pojmovanje urejanja spočetja. S pomočjo nje številni krščanski zakonci, ki so sprejeli že optimum otrok v svojem življenju, živijo radostno zakonsko življenje.

ZAKONSKO ŽIVLJENJE – DUHOVNA DARITEV
In šele sedaj, gospa Tina, k odgovoru na vaše vprašanje, ki ste se odločili za naravno metodo urejanja spočetij in čutite problem ter ste v stiski, ki jo dokaj podrobno opišete. Najprej iskrene čestitke, ker sta imela z možem milost, da sta – kot pišete – “hiško” napolnila z otroki. Četudi števila otrok ne omenjate, čutite pa, da je sedanja številka vajinih otrok za vaju najprimernejša tudi pred Bogom. Sam bom v odgovoru ostal na načelni ravni in predvsem nakazal, kako bi lahko svoj zakonski problem, ki je stvaren in večplasten, poskušala reševali. Zakrament zakona je predvsem zakrament ljubezni med možem in ženo, ki se v različnih življenjskih obdobjih različno uresničuje in slavi Gospoda. Drugi vatikanski cerkveni zbor v dogmatični konstituciji o Cerkvi Luč narodov vabi, da bi vse svoje življenje, zakonci in družine, tudi zakonsko in družinsko življenje živeli v moči krstnega duhovništva kot “duhovno daritev” (C 34), tj. daritev v Svetem Duhu. V koncilski dogmatični konstituciji Luč narodov gleda Cerkev na vse kristjanovo življenje kot duhovno daritev: “Vsa kristjanova dela, molitve in apostolske spodbude, zakonsko in družinsko življenje, vsakdanje delo, duševni in telesni počitek, če to izvršujejo v Duhu, pa tudi nadloge življenja, če jih prenašajo potrpežljivo, postanejo duhovne daritve, prijetne Bogu po Jezusu Kristusu (prim. 1 Pt 2,5) (C 34)”. To velja torej tudi za vajino zakonsko življenje, ki vključuje tudi spolnost, in prav tako vaše družinsko življenje, če ga živite in izvršujete v Svetem Duhu, kot vabi apostol Pavel: “Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev” (Rim 12,1). V tem smislu imenuje Gregory K. Popcak in drugi krščanski avtorji človeško spolnost na splošno in spolnost med možem in ženo “sveta spolnost” (Prim. Gregory K. Popcak, Sveta spolnost – dih jemajoča, vznemirljiva in izpolnjujoča, Založba Emanuel, Ljubljana 2018; Ksawery Lnotz, Seks, kakršnega ne poznate, Za zakonce, ki ljubijo Boga, Slomškova založba, Maribor 2010; On živi, 25 vprašanj o bioetiki, Založba Emanuel, Ljubljana 2010 itd.). Naslove knjig in spletne naslove navajam za tiste, ki bi radi o tem več zvedeli in si pomagali.

ODLOČATI SE ZA VEČJO, BOLJŠO STVAR
Pri vaju gre za problem urejanja spočetja, ne rojstva, kajti kot kristjana zavračata splav in abortivno kontracepcijo (maternični vložek: spirala, mirena; hormonsko kontracepcijo, ki prepreči ugnezdenje potencialno spočetega življenja ali prekine novonastalo življenje), toda kljub uporabi naravne metode imata določene stiske, ki ste jih opisali. Okrožnica papeža sv. Pavla VI. Humanae vitae iz leta 1968, ki zavrača vsako kontracepcijo (HV 4), nima sicer značaja nezmotljivosti, res pa je tudi, da je Kristus postavil cerkveno učiteljstvo za vodstvo našega moralnega življenja in zato mora katoliški kristjan tudi redni nauk tega učiteljstva vestno upoštevati. Ob navedeni okrožnici so avstrijski škofe poudarili stalni nauk moralne teologije: “Obstaja svoboda vesti, ne obstaja pa svoboda glede oblikovanja vesti”. Na vaše vprašanje v tem kratkem odgovoru zaradi široke problematike ni mogoče celostno odgovoriti, kar pa ne pomeni, da ni odgovora. Že leta 1974 je moralni teolog Štefan Steiner spregovoril o navskrižju na subjektivnem področju (saj objektivnega navskrižja ne more biti), ki ga imenuje tudi perpleksen primer, to pa zato, ker se človek, ki vidi dolžnosti v nasprotju, boji, da bi katere prekršil in tako storil greh, kar ga spravlja v vznemirjenost. “Kaj naj naredita zakonca, ki prideta v zvezi z urejanjem spočetja v perpleksno stanje? Na to vprašanje so v svojih izjavah k okrožnici Humanae vitae odgovorili številne škofovske konference, ki se sklicujejo na tradicionalno moralno načelo o ravnanju v perpleksnem primeru. To načelo je najbolj pristojni moralist Cerkve, sv. Alfonz Ligvorijski, formuliral takole: ‘V perpleksnem primeru je treba izbrati manjše zlo.’ Francoska škofovska konferenca pa to načelo podaja v pozitivnem smislu: ‘Kadar se nekdo nahaja pred dvema dolžnostima, ki zahtevata istočasno izpolnitev, in se pri tem ne more izogniti slabemu, naj bo njegova odločitev takšna ali drugačna, je treba po tradicionalni modrosti pred Bogom premisliti, katera od nasprotujočih si dolžnosti je večja.’ Zakonci, ki so v perpleksnem stanju, morajo torej izpolniti tisto dolžnost, ki jo po iskreni vesti spoznajo za večjo, čeprav ne izpolnijo manjše dolžnosti; drugače rečeno: izogniti se morajo večjemu zlu, čeprav s tem storijo manjše zlo. V enem zakonu je lahko večja dolžnost to, da se zakonci odrečejo spolnemu občevanju, ker z direktno kontracepcijo ne smejo urejati rojstev, v drugem primeru pa je lahko večja dolžnost, da s spolnimi dejanji skrbijo za zakonsko dolžnost, čeprav bi zaradi tega morali urejati rojstva s kontracepcijo. Kaj je večje in kaj je manjša dolžnost, odloča iskrena vest zakoncev. … Zakonci, ki po prepričanju svoje vesti direktne kontracepcije nimajo, vsaj v svojem primeru, za težki greh, in zakonci, ki v perpleksnem primeru storijo manjše zlo, smejo brez predhodne spovedi prejeti evharistijo. Gotovo je namreč, da ne store težkega formalnega greha. Eni in drugi pa so dolžni svoje ravnanje ponovno preverjati, da bi čimbolj skladno ravnali z naukom cerkvenega učiteljstva. Prav je tudi, da se od časa do časa kontracepcijske dejavnosti spovedo; zakramentalna milost jim bo namreč pomagala, da ne bodo samovoljno ravnali in da se bodo mogli čimbolj varovati zla pri urejanju spočetij” (Š. Steiner, Ko se poročita ljubezen in seks, Celovec 1974, 69-71). Gornji navedek Štefana Steinerja, moralnega teologa, je vam gotovo razumljiv, seveda je mišljena neabortivna kontracepcija. Vi po pogovoru z možem in oba po pogovoru z Bogom, morda tudi s spovednikom, bosta najlažje ugotovila, če gre v vajinem položaju za nasprotujoiče si dolžnosti oziroma za “perpleksni primer”. Tako se bosta lažje in mirneje odločila “za manjše zlo”, saj je pogosto pravilen odgovor skrit v podrobnostih, ki so verjetno samo vama znane.

NARAVNA METODA VIR SREČE IN ZDRAVJA
Na koncu odgovora bi še rad povedal, da so številni zakonci, ki so se odločili za naravno metodo, srečni in živijo zdravo ter bogato zakonsko življenje. Moj odgovor je načelen in splošen in se mi zdi prav, da ste, Tina, povabili tiste pare, ki prakticirajo uspešno naravno metoda urejanja spočetij, da bi se vključili z anonimnim in konkretnim pogovor o naravni metodi v prihodnjih številkah revije Ognjišče. S tem bi prispevali lahko svoj delež k spodbujanju in odločanju za poznavanje in uvajanje v naravno metodo in tudi pomagali tistim, ki imajo kljub temu težave, da bi osvetlili, kako jih rešujejo pred svojo vestjo in Bogom. Upam in želim, da bi se zaradi vašega vprašanja in mojega odgovora, kljub mogočim manjšim težavam, vse več mladih krščanskih zakonskih parov odločilo za naravno metodo urejanja spočetja in veselo ter radostno živelo zakonsko, tudi spolno življenje, kot hvalnico Bogu in “duhovno daritev”. Poznavanje in prakticiranje naravne metode pri urejanu spočetja je za katoliškega kristjana moralno najbolj sprejemljiva, “ekološko” in zdravstveno neškodljiva, komunikacijsko ter dialoško najbolj povezovalna, ki pa zahteva med zakoncema milost in odločitev za empatijo. Naravna metoda urejanja spočetja je lahko ena od najbolj dragocenih odločitev, seveda obeh zakoncev, za medsebojno ljubezen in za odgovorno starševstvo.

V. Škafar, Pisma, v: Ognjišče 11 (2020), 43-45.