Slomškova knjigarna Maribor
Po 30-letni poti Slomškove knjigarne – od dobre knjige do pestrega versko-darilnega programa
Misel na lično knjigarno ob večernem soju luči in vzdušju, ki kar vabi, da vstopimo, si v miru prelistamo to ali ono knjigo, se pogrejemo od zunanjega mraza in najdemo še kaj za svojo dušo, je seveda zelo vabljiva. In k sreči ni neuresničljiva. Tokrat zato povabilo v prenovljeno Slomškovo knjigarno v središču Maribora, nedaleč od stare lokacije – po novem v samem središču, na Gosposki ulici.
SLOMŠKOVO MESTO DOBI SLOMŠKOVO KNJIGARNO
Slomškova knjigarna bo drugo leto obhajala 30-letnico svojega delovanja. Ob obisku Maribora in knjigarne sem k predstavitvi razvoja knjigarne povabil njeno pobudnico in prvo vodjo poslovalnice Danico Gostenčnik ter današnjo vodjo poslovalnice Barbaro Čivre. Začnemo na začetku in ga. Danica pripoveduje: “Ideja o knjigarni s katoliškimi izdelki se je rodila že pred osamosvojitvijo Slovenije. Iz svoje življenjske preizkušnje sem nekako spoznala, da v Mariboru primanjkuje trgovina z versko ponudbo. Pri frančiškanih so sicer imeli trgovinico, vendar je bila v notranjih prostorih, ne tako dostopna z ulice.”
- SLOMŠKOVA ZALOŽBA
Kmalu po odprtju Slomškove knjigarne je vzklila tudi ideja o založbi. Škof dr. Franc Kramberger je ob obletnici smrti blaženega Antona Martina Slomška, 24. 9. 1993, ustanovil Slomškovo založbo. Njen prvi in glavni urednik uredniškega zbora je bil prof. dr. Stanko Janežič, ki je bil tudi pobudnik ustanovitve. Želja je bila nadaljevati delo Cirilove tiskarne, ki je tiskala knjige do druge svetovne vojne.
Kot je poudaril moj sogovornik, urednik Vlado Lešnik, ki se je založbi pridružil leta 1996, “je založba ves čas delovala na način, da je imela več zunanjih urednikov, ki so predlagali in sooblikovali knjižni program. Sodelujemo tudi s tujimi založbami, še največ z nemškega govornega področja. V preteklih letih smo izdali precej del Anselma Grüna ter Phila Bosmansa. Omeniti pa velja še enega največjih evropskih projektov, ki ga je v Slovenijo ‘pripeljala’ Slomškova založba, to je serija Youcat. V okviru tega projekta smo izdali že 5 naslovov, pravkar pripravljamo za tisk Youcat Sveto pismo, ostaja nam pa še Sveto pismo za otroke.
Pri izzivih za naprej se je treba ob manj prodanih izvodih knjig bolj premišljeno odločati, kaj vse izdajati in v kakšnem obsegu. V prihodnjem letu, ko bo 100-letnica rojstva Stanka Janežiča, bomo pripravili monografijo v sodelovanju z njegovimi sorodniki in Občino Ormož.
Svojo idejo je predstavila odgovornim na Nadškofiji Maribor in dobila spodbudo, tako da je začela konkretno razmišljati v tej smeri. “Brez podpore in spodbude škofa Krambergerja in g. Kraševca knjigarne ne bi bilo. Ravno takrat se je na Slomškovi ulici 3 prenavljala stavba in pokazala se je priložnost, da bi tam lahko začeli s poslovanjem. Začetki so bili zelo pestri, zidarsko in gradbeno obarvani … Dogovorili smo se za sodelovanje z verskimi založbami kot tudi dobavitelji drugih artiklov, in tako je knjigarna začela poslovati. Na začetku sem bila v knjigarni sama, kot prva zaposlena pa je prišla v knjigarno Barbara Čivre, ki je v vlogi vodje poslovalnice danes.”
VELIKA ŽEJA PO VERSKIH IZDELKIH
“Naj nadaljujem z opisom prvega adventnega časa v knjigarni decembra leta 1990. Takrat so bile popularne kasete in na pultu smo imeli radiokasetofon, na katerem sva z Barbaro vrteli kasete s cerkveno glasbo. Prav ganljivo je bilo videti, kako so ljudje stali pri pultu in poslušali; tudi solze so tekle.”
O tem obdobju je ga. Barbara dodala, da “je bil to nepredstavljiv čas – tako v smislu, kako so ljudje doživljali prisotnost verskih knjig, predmetov v prosto dovoljeni prodaji, ali da so lahko poslušali cerkveno glasbo. Prodali smo ogromno kompletov jaslic, čeprav so bile na izbiro zgolj dvoje plastične jaslice in ene narejene iz gipsa. To so bili posebni dogodki v posebnem času, ko so se ljudje začeli zavedati, da je z osamosvojitvijo Slovenije nastopil tudi čas verske svobode.”
Kljub temu so se v knjigarni od vsega začetka zavedali, da s svojo ponudbo ne smejo nagovarjati samo verujočih. “Knjigarna je morala biti široka, in v tem duhu smo potem tudi začeli sodelovati z drugimi založbami, s pomočjo katerih smo ponudbo razširili.”
PRELOMNICA V LETU 2013
Vzpostavitev knjigarne in delo v njej je postalo in ostalo v mojih sogovornicah globoko ukoreninjeno. “Moram priznati, da sem bila tudi sama zelo pretresena in žalostna, ko se je Nadškofija Maribor znašla v težki situaciji. Ob tem sem zelo trpela, saj je knjigarna postala del mene. Bilo je veliko negotovosti, kaj bo s knjigarno, kako bo z zaposlenimi, s poslovanjem, in bi se rada zahvalila vsem, ki so pomagali, da je knjigarna ohranila svojo dejavnost. Knjigarna je z zavzetim delom zgradila svoj pomen v Mariboru in v njej je bilo vzpostavljeno veliko dobrih veliko odnosov s strankami, duhovniki … Ob tem hvala tudi Ognjišču, da je v letu 2013 prevzelo Slomškovo družbo in zagotovilo normalno nadaljnje poslovanje. Danes z velikim veseljem gledam na to novo knjigarno, ki je z novimi prostori dobila nov zagon. Vesela sem, da je tako lep prostor in da je s pestro ponudbo dobro poskrbljeno za stranke,« je zaključila ga. Danica.
Na zdajšnjo vodjo poslovalnice Barbaro sem naslovil nekaj vprašanj o sodobnih kupcih in kupnih navadah, kakšen utrip je zaznati v knjigarni in kaj vse lahko obiskovalec Slomškove knjigarne tam najde. 
Kako vidite današnji utrip v knjigarnah na splošno in še posebej v Slomškovi knjigarni?
Predvsem boleče in žalostno je skozi leta doživeti, kako je upadlo zanimanje za knjigo. Vsem zmanjkuje časa za bistvene stvari, vendar smo branje za dušo ter versko rast prehitro opustili. Na pojem knjige je vplivala tudi tehnologija, saj so se ljudje navadili brskati po spletu. Tudi duhovniki so se odvadili kupovati knjige – če so včasih kupili skoraj vsako versko knjigo, je danes precej drugače. Ker se posledično kupuje manj knjig, smo v nabor izdelkov, ki jih kupci lahko pri nas dobijo, sčasoma dodali tudi širok in pester versko-darilni program.
Kako smo se stranke v teh treh desetletjih spremenile?
Danes so kupci veliko zahtevnejši, z izdelanim okusom oz. vsaj neko predstavo, kaj bi si želeli. Če je v prvih letih bilo vse dovolj dobro, samo da je bilo, prihajajo danes kupci z najrazličnejšimi okusi, željami, tudi pričakovanji, vsak želi zelo visoko kvaliteto za zelo nizko ceno. Če je bilo nekoč več kot dovolj imeti v ponudbi 10 različnih križev, jih danes tudi 40 ali 50 ni dovolj.
Poleg tega prihajajo v našo knjigarno ljudje tudi na pogovor, na posvet, iščejo sogovornike, želijo nekaj toplih besed. Prihajajo seveda tudi neverni ali tisti, ki so se oddaljili od Cerkve, pa so tukaj našli nek vmesni prostor, da se izrazijo, na to temo kaj povedo, zaradi tega lahko pri sebi tudi kaj spremenijo.
Ko omenjate ponudbo za različne okuse: kako bi predstavili nabor izdelkov, ki je na voljo obiskovalcem knjigarne?
Najprej bi omenila, da je knjigarna na novi lokaciji precej večja, kar posledično pomeni, da lahko ponudimo veliko večjo izbiro izdelkov. Knjigarna ponuja svoje izdelke v prostornem pritličju, nekaj ponudbe pa se nahaja tudi v prvem nadstropju, ki je dostopno tudi z dvigalom.
Ponudba je veliko bolj pregledna in je tudi vsebinsko razporejena. Na voljo je pestra paleta izdelkov ob posameznih zakramentih, ko se iščejo knjižna ali druga versko obarvana darila za krst, prvo sveto obhajilo, sveto birmo, ne manjka primernih daril ob sklenitvi zakonske zveze, za rojstne in godovne dneve, v tem jesensko-zimskem času je na voljo veliko darilnega programa za Miklavža, posebej bogat je jaslični program, kjer ponujamo jaslice v kompletih ali tudi posamezne figure in jaslične dodatke, ne manjka izdelkov za duhovnike itd. Vsekakor se za vsakega lahko najde kaj iz res pestre ponudbe.
Kakšne so vaše želje za Slomškovo knjigarno za naprej?
Za naprej smo seveda najprej veseli vseh tistih strank, ki se k nam vračajo. Teh ni malo in z leti je dober občutek, ko ti stranke zaupajo in se vračajo. Želimo si, da bi nas na tej novi lokaciji odkrilo veliko novih strank, da bi na križišču raznih poti ostali in še bolj postali eno od duhovnih središč in stičišč, kajti če nas kaj dviga kot narod in tudi kot vsakega posameznika, nas dvigata vera in kultura – knjiga in duhovnost!
V naši knjigarni lahko ljudem ponudimo miren prostor, prijazen odnos, širok nabor izdelkov in da lahko pridejo tudi takrat, ko se želijo umakniti iz vsakdanjega vrveža. Res je prijetno videti, ko se v knjigarni nehote srečajo prijatelji, tudi duhovniki, in svoje poslanstvo vidimo tudi v tem, da smo lahko kraj srečevanja.
Za konec bi še poudarila, da ni naključje, da nosimo ime Slomškova knjigarna. V vseh teh letih preizkušenj, ko je bilo še posebej zahtevno obdobje, smo čutili Slomškovo pomoč in prepričana sem, da smo tudi z njegovo pomočjo še vedno tukaj in na voljo našim obiskovalcem.
Na novi lokaciji na Gosposki ulici se sedaj nahaja tudi logistični center s centralnim skladiščem za potrebe celotne mreže Ognjišča in Slomškove knjigarne. Ko ljudje iz cele Slovenije naročajo izdelke po spletu ali po telefonu, se njihova naročila pripravi in odpremi v Mariboru.
ERJAVEC, Matej. Slomškova knjigarna Maribor. (Na obisku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str. 58-61.
»Koledovanje je obredni obhod, ko obhodniki-koledniki v glavnem okoli božiča, novega leta in praznika svetih treh kraljev obiskujejo hišo za hišo v vasi ali soseski in domačinom s pesmijo-kolednico voščijo srečo in zdravje. (…) O koledovanju govorimo navadno samo takrat, ko imamo v mislih obhod za božič, novo leto, za svete tri kralje« (Niko Kuret). Za koledniške obhode je značilno, da koledniki obiščejo vse hiše v kraju, po pozdravu in sprejemu zapojejo ali izrečejo koledniško besedilo z voščilom, sprejmejo zanj dar, se za dar zahvalijo in se poslovijo. Koledovanje je povezano s krščanskim praznovanjem božiča; koledniške pesmi govorijo o Jezusovem rojstvu in o obisku Modrih. Koledniki prinašajo v domove voščilo miru, veselja in blagoslov. Danes pri svojih obhodih zbirajo darove za misijone. Pred drugo svetovno vojno je bilo koledništvo živo po vsej Sloveniji, po vojni je bilo prepovedano, v samostojni državi pa se oživlja in vedno bolj krepi.
IME IN ZAČETEK
KOLEDNIKI PRI NAS
Že pred ‘uradnim startom’ trikraljevske akcije pri nas (1994/1995) so se v tedniku Družina leta 1990 oglasili koledniki ljubljanske mestne župnije Rakovnik, ki so obiskali 320 družin; leta 1991 je bil tam objavljen zapis o trikraljevski pevski turneji v župniji Cerklje ob Krki. Leta 1992 iz poročila iz Gorenjega Logatca zvemo, da je že leta 1987 takratni župnik Janez Kompare “obnovil star koledovanjski običaj”. Leta 2008 je Mateja Novak, koordinatorka trikraljevske akcije pri MSS povedala, da se za koledovanje odloča vedno več župnij. Prvo leto (1995) je sodelovalo 50 župnij, potem pa iz leta v leto več – leta 2008 že okoli 200 župnij! Z naraščajočim številom župnij narašča tudi vsota darov, ki se ob koledovanju zberejo za naše misijonarje. Prvo leto je bilo zbranih nekaj več kot 4 milijone tolarjev, leta 2007 pa 172.259 evrov (okoli 41 milijonov tolarjev). Danes je trikraljevska akcija razširjena v 378 slovenskih župnijah, kjer je med božičem in svetimi tremi kralji (2018/2019) približno 6000 kolednikov, organiziranih v 1861 skupinah obiskalo kakih 90.000 domov.
KOLEDOVANJE 2015: Mladi Begunjci so se trikraljevske akcije udeležili prvič. Spodbujala jih je zavest, da izhajajo iz župnije, v kateri je bil rojen slikar Maksim Gaspari. Nepozabne so njegove razglednice z božičnimi motivi, na katerih so upodobljeni tudi koledniki (Begunje pri Cerknici). »Ooo, koledniki!!! Kakšno veselje … To smo čakali … Le pridite, le pridite!« V naši župniji smo obudili star običaj da so bili prazniki lepši za vse … Dve skupini zagnanih kolednikov, sedem ur koledovanja po vsej župniji, umazani čevlji, mrzli prsti in neizmerno zadovoljstvo (Čemšenik). 
Nedeljo Božje besede v Sloveniji, tokrat petič na ravni vesoljne Cerkve, obhajamo 21. januarja 2024 pod geslom: »Poglejte, s kako velikimi črkami vam pišem s svojo roko« (Gal 6,11) 
Apostol Janez se v svojem evangeliju predstavi kot “učenec, ki ga je Jezus ljubil” (Jn 21,20). Bil je najmlajši v zboru dvanajsterih apostolov, Gospodu vedno najbližji. Skupaj z bratom Jakobom in Petrom je bil priča Jezusovega poveličanja na gori Tabor in obujenja Jairove hčerke. Edini od apostolov je ostal Jezusu blizu v njegovem trpljenju – tudi pod križem na Kalvariji, kjer mu je umirajoči Odrešenik izročil svojo Mater. V apostolsko službo je bil poklican hkrati z bratom Jakobom, ko sta z očetom Zebedejem popravljala ribiške mreže. Sam pa je zapisal, da je bil učenec Janeza Krstnika, ki je nekega dne pokazal na Jezusa, ko je šel mimo: »Glej, Božje Jagnje!« (Jn 1,36) in Janez je šel za njim. Po Jezusovem vstajenju se je skupaj s Petrom prepričal, da je njegov grob prazen. Po Gospodovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha je deloval v Efezu, kjer je bil tudi varuh Jezusove matere Marije. Čudežno je bil obvarovan mučeniške smrti in izgnan na otok Patmos, kjer je napisal Razodetje, preroško knjigo Nove zaveze in zadnjo knjigo Svetega pisma. Umrl je okoli leta 100 v visoki starosti. (sč)
Prav nič nenavadno ni, da najmlajši član družine, benjaminček in postružek, velja za scrkljančka. Za tistega torej, ki ga imata starša najraje. In običajno se ta scrkljanček, benjaminček in postružek tega naziva brani ter trdi, da to ni res, ali celo, da ga nihče ne mara!
Skušam – po svetopisemsko – biti vsem vse, a na koncu koncev se zdi, da nisem nikomur nič. Oziroma vsem v napoto!
Neki Indijanec si je zelo dolgo želel obiskati mesto. Končno je nastopil težko pričakovani dan. Ko je prišel na cilj, je na železniški postaji naročil taksi. Taksist ga je sprejel z globokim poklonom in mu z roko pokazal na sedež v avtu.