S strahom in čudno tesnobo v srcu je pričakovala sveti večer. Namesto da bi se veselila praznika Jezusovega rojstva, se je počutila nesrečno in neizmerno žalostno. Že nekaj dni je pekla in pospravljala po hiši. Takoj ko je prišla iz službe, se je lotila dela, da bi družini pripravila čim lepše praznovanje, a strah pred tem čudovitim večerom ji je vedno bolj polnil srce.
“Bo tudi letos tako, kot je bilo lani?” se je spraševala.
Lani jo je Boštjan, sedaj že njen mož, prav na sveti večer prvič pripeljal domov, da pove svojim trem otrokom, da se bosta poročila. In to prav na ta večer! Tega ne bi smela storiti, s tem sta napravila največjo napako. Tega sta se zavedla šele, ko je bilo že prepozno. Vse življenje se bo z grenkobo spominjala tistih trenutkov. To je bil najbolj žalosten božič v njenem življenju.
Boštjan je bil že dve leti vdovec. Žena mu je umrla za rakom in ga pustila s tremi nedoletnimi otroki. Takrat, ko so izgubili ljubljeno mamo, je Lovro imel šestnajst let, Mateja dvanajst, Polonci pa je bilo komaj pet let. Videl je, da tako ne gre naprej: dom potrebuje gospodinjo, otroci pa žensko, ki bo do njih ljubeča. Da bi jim nadomestila mater, ne, tega jim ne more nihče, tega se je dobro zavedal. Sam ni zmogel vsega. Delal je v dveh izmenah in tako so bili otroci vsak drugi teden cele večere sami – tako ni šlo naprej.
Z Andrejo sta se poznala vse življenje. Bila sta iz istega kraja, da pa bi bila kdaj v mladosti par, ni nobeden od njiju niti pomislil. On si je kmalu ustvaril družino. Svojo Minko je spoznal na gasilskih vajah v sosednji vasi. Zaljubila sta se in se poročila. Povezovalo ju je mnogo stvari: tudi ona je bila gasilka, oba sta rada hodila v hribe, ona je delala v isti tovarni kot računovodkinja in oba sta imela zelo rada ples. Pričela sta skupaj hoditi k folklori, bilo jima je res lepo, dokler nista posegli vmes bolezen in smrt. In družinske sreče je bilo v hipu konec.
Drugačno življenje pa je imela ona, Andreja. Odkar je za silo odrasla, je skrbela za bolehne starše. Njo sta dobila, ko sta bila oba že čez štirideset. “Zgodil se je čudež,” sta večkrat ponavljala in svoji edinki posvečala vso svojo ljubezen. Tako je ob skrbi zanju kar pozabila nase. “Moram jima vrniti, ko sta tako lepo skrbela zame,” si je vedno govorila in niti pomislila ni, da bi si ustvarila družino. Ko je od zdravnika zvedela, da verjetno nikoli ne bo mogla imeti otrok, je opustila še zadnjo misel na poroko. Izučila se je za kuharico in dolga leta kuhala v osnovni šoli, doma pa je skrbela za skromno domačijo in za starše. Prvi se je pred nekaj leti od tega sveta poslovil oče, kakšno leto za njim pa še mama. In ostala je sama.
Z Boštjanom sta se nekajkrat srečala pred šolo, ko je prišel iskat svojo najmlajšo, in tako so se pričele tkati neke vezi. Ne, to ni bila zaljubljenost, ampak všeč sta si bila. Ko mu je povedala, da ne more imeti otrok, je upal, da bo vzljubila njegove tri. Njej ni bilo prijetno ob misli, da bi bila na stara leta sama. Vedela je, da je Boštjan dober človek in da ji bo z njim lepo, pa sta postala par. »Po novem letu se bova poročila, da boš lahko prišla k nam,« ji je rekel, »še prej pa morava povedati otrokom.«
Ko je prišla na sveti večer v hišo, da se pogovorijo, se je vse sesulo kot hišica iz kart. Sedli za mizo k večerji. Ko je oče spregovoril, so otroci obnemeli. Potem pa je izbruhnilo. »Mi ne rabimo nikogar, smo lahko sami, naše mame ni več, druge pa nočemo!« je prvi položil žlico na mizo Lovro. »Mačehe pa že nočem, da nas bo tepla, kot piše v knjigah,« je šlo na jok Mateji. Mala Polonca pa je zajokala: »Svojo mamico hočem!« in se stisnila k starejši sestri. Potem so vsi trije vstali in zapustili kuhinjo. Jedi se ni nihče dotaknil, tudi onadva ne. Potem so prišli, oblečeni za polnočnico.
»Se bodo že unesli, boš videla,« jo je skušal tolažiti. »Ne, mene ne bodo nikoli sprejeli, preveč slabega se je vedno govorilo o mačehah. Jaz bi jih imela zelo rada,« je rekla žalostno.
Potem so se vsak zase odpeljali k polnočnici: otroci z očetom, ona pa sama s svojim avtom. Bilo je prvič, da ni stopila na kor k pevcem, kjer je tako rada prepevala. Stisnila se je v kot in celo mašo prejokala. Tri starejše ženice so jo začudeno gledale in ji prišepetavale: »Kar jokaj, solze so najboljše zdravilo za ranjeno dušo, me že vemo.« Na božič ni šla nikamor.
Po kosilu je prišel Boštjan in celo popoldne sta premlevala, kako naprej. »Veš, božič je praznik družine in sinoči so otroci še posebej pogrešali mamo. Vsako leto so skupaj pripravljali praznovanje, letos pa sem se vrinila jaz, ko še niso bili pripravljeni,« je razglabljala. »Res sva ga polomila,« je priznal Boštjan, »in kar nekaj časa bo trajalo, da bova to popravila.«
Poroko sta prestavila na pomlad, do takrat pa ni več zahajala k njim domov. Le kuhala je zanje pri sebi, da jim je Boštjan vozil domov in se mu ni bilo treba ukvarjati še s kuhanjem. Precej je sicer že pomagala Mateja, vsemu pa le ni bila kos. Tudi likala jim je ona. Drugače pa so se izogibali drug drugemu. Če so se srečali pred šolo ali pred cerkvijo, so se vljudno pozdravili in to je bilo tudi vse.
Aprila sta se na tiho poročila. Odpeljali so se z Boštjanovim bratom in ženo, ki sta ju ves čas podpirala in spodbujala, v Piran in tam preživeli en res lep dan. Otroci so odklonili, da bi šli z njimi, čeprav so zelo radi hodili na morje. »Je še premrzlo za kopanje,« sta rekla starejša dva in pri tem je ostalo.
Potem se je preselila k njim in življenje je teklo dalje. Otroci je niso odklanjali, sprejeli pa tudi ne. Vedno so do nje držali neko razdaljo. Sami so pospravljali sobe, Mateja Lovrovo in svojo, v kateri je zraven nje spala tudi mala Polonca. Ona jim je samo pripravila posteljnino, v njihove prostore pa ni vstopila, tudi takrat ne, ko jih ni bilo doma. Ni se ji zdelo pošteno, da bi izrabljala njihovo odsotnost.
Le nekega večera je vstopila v sobo deklet in hotela pokrižati Polonco. Ta jo je prijela za roko in zašepetala: »Saj se znam sama.« »Vem, a bi te rada tudi jaz,« je rekla skoraj plaho. »Ne, ti je že ne boš križala!« je od računalnika skočila Mateja. »Samo mami nas je lahko, ti pa ne boš nikoli naša mami, nikoli!« Globoko ranjena je zapustila sobo. Kadar sta bili z malo sami, je ves čas čebljala, se pogovarjala z njo in ji bila ves čas za petami, ko pa sta bila zraven starejša dva, je bila tiho. Ti njuni skupni trenutki so bili zanjo nepopisno lepi in tako srečna je bila.
Pa se je odločila. Nekaj dni pred božičem je vsem trem napisala lepo pismo in ga dala v roke Mateji: »Prosim, da to moje pismo preberete skupaj.« V njem je napisala, kako rada jih ima. Sama ne mora imeti svojih otrok, pa je zato postala žena očeta, ki ima nje, da bi jim bila mama. Odprla jim je svoje srce in opisala svoje življenje prej, ko je bila še sama, in zdaj, ko živi z njimi in je kljub zadovoljstvu zelo zelo žalostna, ker je ne sprejmejo.
Že naslednji dan so po šoli vsi trije prišli k njej v kuhinjo in malce v zadregi vprašali: »Ali ti lahko pomagamo?« »Seveda, le pridite!« se je nasmehnila in jim že delila predpasnike. V hipu je nastal živžav, vsi trije so govorili drug čez drugega, pol peciva in piškotov so prežgali, ker tudi ona od samega veselja ni bila dovolj pozorna. Ostala je previdna: »Ne smem se jim preveč približati, da se spet ne zaprejo kot školjke,« si je dopovedovala. Med delom mame ni omenjal nihče, le enkrat je Mateja pripomnila, da je take piškote najraje pekla tudi mama. Naslednje dni so ostajali dlje pri njej v kuhinj, še vedno pa so bili ‘na varnostni razdalji’. “Morda pa je moje pismo vendarle padlo na rodovitna tla,” je pomislila na najboljše.
Prišel je božični večer. Sedli so k večerji. Oče je, kot vedno, pomolil, otroci pa kar niso prijeli za žlice, dregali so drug drugega in si nekaj prišepetavali. Onadva sta jih samo gledala in molčala. “Ali bodo šli od mize takoj, ko bodo pojedli, ali pa se bomo nocoj mogli pobotati,” se je spraševala.
Tedaj so vsi trije vstali in Mateja je spregovorila: »Oprosti, Andreja, za vse, kar smo ti v teh mesecih hudega storili. Žal nam je za vse solze, ki si jih potočila zaradi nas. Zdaj vemo, da nas imaš zelo rada, in obljubljamo ti, da bo odslej drugače.«
Ponudila ji je roko, ona pa je planila okrog mize in vse tri stisnila k sebi. Od sreče je zajokala in zajokali so tudi vsi trije otroci ter se še bolj stisnili k njej. Kako so ves ta čas pogrešali nežno roko, ki bo jih božala, kako so pogrešali nekoga, h kateremu bi se zatekli po nasvet in tolažbo, s katerim bi delili veselje ob uspehih. Prezgodaj so izgubili mater, ona pa je bila trdno odločena, da jo bo skušala vsaj malo nadomestiti. Vse to jim je povedala v pismu, jim ponudila svoje srce, svoj materinski objem. Zaupali so ji, ker so čutili, da misli iskreno. Zato so na ta sveti večer prisrčno objeti v znamenje, da hočejo popraviti zamujeno. “Škoda, da jim nisem pisma napisala že prej,” je pomislila, “a je že Bog hotel, da gremo vsi skozi to preizkušnjo.”
»Ali ti lahko rečem mama?« je spregovorila Polonca. »Tako hudo mi je, ko nimam komu reči te lepe besede.« Vanjo je bilo uprtih dvoje prosečih oči, v katerih so se lesketale solze. »Seveda, vedno lahko, vesela bom. Tvoja prava mama je v nebesih, jaz jo samo nadomeščam,« se je skušala pošaliti. »Vem, vem,« je rekla mala, »vseeno pa ti bom od danes naprej vedno rekla mama.« Prižela jo je k sebi na prsi. Drobno telesce se je privilo k njej in od ugodja rahlo zadrhtelo. V tem trenutku se je zaobljubila, da bo storila vse, da te drage otroke ostreči s svojo materinsko ljubeznijo.
Tako iz srca še nikoli ni pela pri polnočnici, h kateri so šli skupaj, saj je čutila, da se zanjo pričenja novo, lepše življenje.

KUMER, Anica, (zgodbe), Ognjišče (2020) 1, str. 30-31.

Prvi božič, ki mi je bolj živo v spominu, sega daleč nazaj v otroštvo. Moj starejši brat je takrat prišel na dopust iz Niša, kjer je služil vojsko. Stara sem bila tri leta. Hiša, preprosta, vendar topla, praznično razpoložena, v kotu mah, ki je s smrečico dajal svoj značilen vonj, na mahu papirnate jaslice. Oči so se mi ves čas pasle na teh jaslicah, ki so bile lepo živo barvane, in ponosno sem sedela v naročju našega vojaka, ko smo pred jaslicami molili rožni venec. Včasih si zaželim, da bi se vsaj za hip vrnila v ta sveti večer.
Drugi božič, ki sem ga zelo lepo preživela in doživljala, je bil čez dobrih dvanajst let. V naši župniji smo že takrat ali pa spet takrat začeli med božično devetdnevnico nositi Marijo. Dve dekleti iz ene vasi sta jo sprejeli in nosili po cerkvi, naslednji večer pa izročili dvema iz druge vasi. Pri vseh dekletih iz naše vasi sem doživela čast, da sem smela nositi Marijo v procesiji po cerkvi. Vsi so imeli prižgane svečke in šli med petjem za Marijo, ko je iskala prenočišče za Jezusa. To so bili nepozabni večeri, globoko doživeti, da bi se človek kar zjokal. “Marija, pridi k nam! Polna hiša nas je, a tudi za vaju z Jožefom bo še dovolj prostora. Peč je topla, pa tudi hrane ne manjka,” bi najraje rekla Mariji, ko je bila večer za večerom poslana proč od vrat, nazaj v temno, mrzlo noč.
Tretji božič, ki se mi je še posebno vtisnil v spomin, me veže že na novi dom. Vsaka hiša ima svoje navade in tudi pri nas je bilo tako. Doživljanje božičnega večera je bilo še bolj poglobljeno. Tisto leto je bilo v naši hiši še prav posebno veselo: imeli smo dva meseca starega dojenčka, našega sina, tako zaželenega in težko pričakovanega, ker se je prvi otrok rodil mrtev. Tašča, ki smo ji pravili ‘naša mama’, je bila zadnjih deset let popolnoma slepa, ker si je od hudega izjokala oči. Bila je vojna vdova, veliko je trpela in sama vzgajala tri majhne otroke. Tako rada je imela svojega prvega vnuka, ki ga nikoli ni videla, da se ni nehala Bogu zahvaljevati zanj. Sveti večer je bil prepojen s kropljenjem z blagoslovljeno vodo, s kajenjem in z molitvijo. Okrog vseh poslopij, hlev in klet, vsak prostor je bil deležen tega blagoslova. Če je bilo veliko snega, je mož čez dan naredil gaz, da sva šla po njej in slavila Boga, ki se je rodil na svet kot človeški otrok. To delamo še danes. Ko smo vse pokropili in pokadili, smo pri jaslicah zmolili vse tri dele rožnega venca, odkar so štirje, pa vse štiri. Višek svetega večera je maša polnočnica.
Četrti božič, ki je izstopal, je bil čez tri leta, ko se je sinu pridružila hčerka, in smo spet imeli dva dojenčka: Jezuščka in malo punčko. Bila je zelo huda, mrzla in debela zima. Naš triletni sin je tako vneto prosil, da bi šel z nama pokropit in pokadit okrog poslopij, da sva ga vzela s seboj. Ko smo prišli nazaj v toplo hišo, je pokleknil poleg očeta in med molitvijo vseh treh delov rožnega venca klečal ob njem, čeprav mu ne bi bilo treba. Je tudi otroka prevzela skrivnostna lepota svete noči? Pred polnočnico sta oba otroka že spala kot angelčka in delala družbo Jezuščku, ki ga sin nikoli ni pozabil pozdraviti: “Lahko noč.Jezušček!” Naša mama pa je bedela pri njima, molila in tiho prepevala božične pesmi, ko sva odšla v cerkev. Mislila je, da oba spita, a vnuček jo naenkrat vpraša: »Kaj je to: migljajo?« Poslušal jo je, ko je pela tisto lepo Glej zvezdice božje migljajo lepo, odprto široko je sveto nebo …
Peti božič je bil nekaj posebnega za vso našo državo. Na radiu so predvajali božične pesmi. Naša mama je bila takrat že nepokretna, potem ko jo je tretjič kap. Ležala je nepremično in poslušala in poslušala, iz ugaslih oči pa so ji tekle solze sreče. »Da se je to zgodilo pri nas, v naši državi! Saj ne morem verjeti, da sem to dočakala. Bog bodi zahvaljen!« je govorila. Srečna sem bila že zaradi nje, ki je bila tako zelo preskušena v življenju, tako prizadeta, poniževana, a je kljub temu iz vsega srca in iz dna duše vdana v Božjo voljo. Zame je bila svetniška mama. Spominjam se, da sem se pri polnočni maši zahvalila novorojenemu Detetu, da ji je dal okusiti to veselje.
Naslednji božič je bil pri nas v znamenju smrti in hkrati rojstva za novo, večno življenje. Naša mama je vedno govorila: »Kako srečen je tisti, ki umre na sveti večer! Takrat so nebeška vrata na stežaj odprta.« Bog ji je naklonil to milost. Mirno je zaspala v jutru dneva, ki se je končal z božičnim večerom. Takrat še nismo imeli mrliške vežice in mama je na zadnji sveti večer, ki je bil po obredih tak kot vsi pred njim, ležala doma. Bila je dobra žena in hiša je bila polna ljudi. Nekaj jih je ostalo doma, drugi pa so šli počastit novorojenega Odrešenika k polnočni maši. Bilo je žalostno – vsako slovo je žalostno in boleče – a misel, da se ji je izpolnila želja, da jo je Bog presadil v svoj vrt ravno takrat, ko se je rodil kot človeški otrok na ta svet in nam prinesel upanje, je bila močnejša.
Tako smo pri nas preživljali božične večere, tako jih še danes. Papirnate jaslice smo pospravili (ne zavrgli) in postavili lepše s hlevčkom, ovčkami, pastirji. Na dreveščku ni več doma narejenih okraskov iz papirja od bonbonov, ni več piškotov, ki so imeli nebeški okus, ampak se bleščijo okraski iz trgovine, utripajo razne lučke. Vsako leto pričakujemo božič ob adventnem venčku in molimo ob prižganih svečah.
Zunanja podoba se je spremenila. V moji notranjosti pa je še ista toplina ob besedi božič, ista hvaležnost Bogu, da se je ponižal in sprejel našo podobo in se rodil na svet zame, zate, za vse nas, da nas je odrešil. Rodil se je iz Device Marije, jo klical mama, kot jo zdaj kličemo mi, saj smo njeni otroci ter Njegovi bratje in sestre. Pokazal nam je, kakšna mora biti prava družina! In v naši družini je vedno mesto za Njega, saj ima svoj prostor v našem domu in v naših srcih.
HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 98.

Domov je prihajal dvakrat na leto, ob božiču in ob veliki noči. Tako se je sladkemu pričakovanju praznikov vedno dodal še on. Vedno je bil tisto zadnje, najlepše, kar se mi je še zgodilo do konca prazničnih dni.
Kadar sem pekla, sem se spominjala, kako sva pekla najine prve piškote. Bili so iz prsti in gline, namočene v vodi. Sušile sva jih na soncu in jih nato prodajala. Otroka še. Za božič sva spet tekala drug okoli drugega, menjavala sva lučke in okraske na smrečici, ki smo ji doma pravili ‘drevešček’, že dolgo pred tem sva nabirala mah v skalah pod gradom, za jaslice, vse sva počela skupaj.
Najlepše od vsega pa je bila pot k polnočnici. Mrzle zasnežene poti, luči po hišah in zvonjenje pri fari. Nikoli nisva zamudila, vedno sva šla skupaj.
Vsi so pravili da sva par in meni je bilo to strašansko všeč.
Enkrat, po taki polnočnici, pa sva domov grede hodila počasneje od drugih, začela sva zaostajati in nazadnje sva ostala čisto sama na zasneženi poti.
»Ali ni bilo lepo,« sem rekla, ker je bil Metod kar tiho.
»Ja, lepo je bilo,« je rekel počasi in potiho tudi sam. »Kadar sva takole skupaj, je vedno lepo!«
Odtegnila sem roko, s katero me je držal, pa jo spet poprijela. Imela sva vroče in potne dlani, le okoli naju je bil hlad, mrzel veter je pihal.
Metod me je potegnil bliže in potisnil moje roke v globoke žepe svojega plašča. Stopila sem na prste in se dvignila, toliko, da sva se s čelom dotaknila drug drugega. Luna je prav tisti hip ošinila veje nad nama in vse se je kar naenkrat zjasnilo. Stisnila sem se obenj in se mu zagledala v oči.
»Čisto premražena si,« je rekel potiho in sklonil glavo.
»Ne, ne … Saj me ne zebe … Takole že ne …« sem zašepetala in potisnila obraz nekam pod ovratnik njegovega plašča
Ostala sva tako, dokler naju ni začelo zebsti.
Ko sva spet stopila na pot, sva se prijela za roke, poskakovala sva po snegu drug ob drugem in vse do doma molčala. Nobeden ni hotel prekiniti tistega lepega trenutka, kakor da bi se nečesa bal …
»Kje pa hodiš v tem mrazu? Ura je pol dveh …« je rekla mama, ko sem stopila noter. Čisto potiho. Vendar me je slišala.
»No, zdaj sem doma …« sem zamrmrala in stekla na vrh.
Naslednji dan me ni več spraševala. Pogledala je name tu in tam, pričakovala sem, da bo še kaj rekla.
Pa ni!
Za božični večer je prišel Metod k nam. Kar postavil se je v kuhinjo, nerodno je mencal z dolgimi rokami in begal z očmi okrog, kakor da me prvič vidi.
»Nekaj imam za k tvojim jaslicam,« je rekel nazadnje. »Nekaj lepega sem ti prinesel!«
»A res!« sem vzkliknila in vrgla krpo s katero sem nekaj brisala v kraj.
»Poglej!«
Metod je odvil papir in v rokah mu je ostala majhna steklena kroglica. Svetila se je v luči, pod katero je stal. Stresel je tisto čudo in jo na hitro obrnil, pa spet obrnil in približal mojim očem.
V stekleni kroglici so se vsule snežinke, vsule so se na rdečo streho hišice in na plot ob nji.
»A ni lepa …«
»Ja, je … Lepa je … Kje si jo pa dobil?«
»Od krošnjarja sem jo kupil, že pred prazniki. Nisem vedel, kaj naj ti dam za božič …«
«In prav to hišico si izbral! Taka je kot prava. Le da je majhna …« sem vzkliknila, poskočila k njemu in ga poljubila na lice. Kar tako.
Metod je zardel, nerodno se je prestopil in me prijel za roko.
»Enkrat … Veš …« je zajecljal, »enkrat bom tako hišico naredil. Ko bom imel denar. Veliko … Tako, da ti bo všeč.«
Pokimala sem mu in zaplesala s tisto čarobno kroglico po kuhinji kakor vrtavka. Toliko, da se nisem zaletela v mamo, ki je prav takrat stopila noter.
»Ali se nista že sinoči od polnočnice vse zmenila? Pozna ura je bila …« je zanergala in malo jezno pogledala v Metoda. »Pri vajinih letih sem jaz …«
»Mama …«
Metod se je nasmehnil in ravno tako hitro kot je prišel, tudi odšel.
»Metod!« sem zakričala za njim. »Jutri na Štefanovo pa le pridi na piškote. Cimetove zvezdice bodo!«
»Ja? Kdaj jih boš pa spekla?« je rekla mama. Pa še kaj bi, pa je vstopil oče, prišel je bliže, ravno se je vrnil s hleva.
»Tako! Živina je sita, zdaj bo pa praznik! Ves dan!«
Tako je rekel in tako je tudi bilo. Lep, miren in zasnežen božič smo imeli. In zvečer je dišalo po potici in po kadilu in po cimetovih zvezdicah. Z mamo sva jih napekli polno skledo.
Ko je na Štefanovo prišel Metod, smo se že prijazno pogovarjali, pili smo domači mošt in grizljali sladke cimetove piškote. Po hiši je dišalo, vse okoli je dišalo. Joj, kako je bilo sladko!
Stekleno kroglico s hiško sem dala k jaslicam na omari. Med ovčke, pastirce, prav pod betlehemsko zvezdo. Mislila sem na Metoda, samo o njem še. Tisti božič in še veliko božičev za njim.
Toda …
Leta so minevala in kmalu sva odrasla in šla vsak svojo pot. Metod je šel zelo daleč, predaleč, da bi ostalo vse tako, kot v tisti stekleni kroglici.
Dolgo mi ni pisal, za mojo poroko je poslal le voščilnico, po tistem pa dolgo ničesar več … Imela sem ga v mislih tu in tam, a dobro sem vedela, da si je tudi sam že ustvaril družino in da je s tem verjetno vsega konec.
Kar naenkrat pa se je spet pojavil! Pri nas doma. Prišel je sam, nič nisem spraševala, zakaj, vesela sem ga bila.
Nobenih zamer, nobenih težkih besed, le lep spomin, ki je še vedno lebdel med nama, naju je spet povezal.
In sklenila sva, da bova ta srečanja ohranila.
Srečanja za praznike.
Metod je poslej prihajal domov vsako leto dvakrat. Za veliko noč in za božič. Najprej je prišla njegova voščilnica in takoj za njo tudi sam. Zame je bil ves ta čas tak, kot je vedno bil. Vihrav, nasmejan in prisrčen. Okoli njega je kar žarelo, tako, da je vedno nekaj tistega dodal tudi praznikom.
Moja družina, ki se je z leti že kar povečala, ga je imela za mojega dragega znanca, nazadnje že za pravega družinskega prijatelja. To, kar je tudi bil!
Ko so mi poti postale težke, vedno težje in nazadnje že nemogoče, sem veliko ostajala doma.
Metod je vsako leto prihajal, me bodril in spraševal to in ono.
»Se še spomniš najinih polnočnic? Pa hišice v stekleni kroglici? Obljubil sem ti jo, pa je prišlo drugače. Tako drugače. Midva naj bi bila … Vendar, saj veš …« je običajno začel pogovor in jaz sem mu odgovarjala, vsakič isto:
»Ja, vem! Se vedno vem vse, kako bi pozabila, ali …«
Ko so se vrata za njim zaprla, sem sedla in se nasmehnila, vsa v nekem blaženem spominu. Tudi to je bilo po praznikih vedno enako. Vznemirljivo lepo.
Polnočnica! Novo upanje, nov začetek, novo rojstvo in vse bo drugače. Boljše in lepše. Vendar, dolgo ni ostalo tako …
»Pravijo, da Metoda letos ne bo domov. Da ga ne bo k polnočnici. Da je zelo bolan in, …« sem slišala lani govoriti hčere. Novico sta prinesli iz trgovine.
Prizadele so me tiste besede, rekla pa nisem nič. Kljub vsemu sem upala, da se še bova videla.
Polnočnica doma mu je bila sveta! Tu bo. Za božič bo on tu! Tako, kot vedno …
Ko so se po hišah po vasi začele prižigati luči in je snežena pot oživela v soju bakel, mi je postalo tesno. Stopila sem k jaslicam, stegnila roko in potegnila k sebi stekleno kroglico s hiško na sredini. Nasmehnila sem se, jo obrnila, malo potresla in počakala, da je začelo v nji snežiti.
Vse tako kot nekdaj …
Metoda lani res ni bilo k nam, ne na božič, ne na Štefanovo. Tudi letos ga ne bo. Na nekem zdravljenju da je, govorijo okoli mene. Pa da bo ostal kar tam, v tisti bolnici, če mu bodo lahko še kaj pomagali. Previdno izbirajo besede, tako, da počasi razumem. »Taka je Božja volja, in Bog že ve, zakaj mora biti tako,« si rečem.
Kako vse mine!
Življenje je podobno pisani stekleni kroglici, ki jo bom, tako, kot vsak božič, tudi letos položila k jaslicam. Vse enkrat pokrije sneg … Droben, mehak in bel.
Pred dnevi smo z družino spet pripravljali reči za jaslice. Počasi, previdno, sem vzela kroglico iz omare, da se mi ne bi razbila. Potresla sem jo, jo obrnila in spet potresla. Ko so jo prekrile drobne, bele snežinke, sem, sama ne vem zakaj, zajokala.
Dobro sem vedela, da je nekaj lepega iz mojega življenja odšlo za vedno …

ŠKRINJAR, Polona (zgodbe). Ognjišče (2020) 1, str. 48-49