okoljevarstveni strokovnjak
“Naša kopalnica je postala največji onesnaževalec okolja”
Epidemija koronavirusa, ki v teh dneh razsaja po Sloveniji in po vsem svetu, kaže tudi na človeško nemoč in na to, da človek ni absolutni gospodar narave. O tem smo se pogovarjali z dr. Mihaelom Tomanom, ki raziskuje predvsem vode in opozarja na človekov neodgovoren odnos do narave ter kliče k ozaveščanju o tej problematiki.
– Najbrž tako kot človek in kot profesionalec spremljate širjenje koronavirusa. Nas ga je lahko strah?
Strah je povezan s tistim, česar s človeškimi čutili ne prepoznamo. Strah v zvezi z koronavirusom primerjam z atomsko energijo in sevanjem. Nimamo čutil, da bi zaznali sevanje, saj ga ne vidimo, ne diši in ga ne slišimo. Zaznamo ga šele, ko pride do nesreče. Podobno je s tem virusom, ki je drugačen kot drugi virusi. Ne prepoznamo njegovih nevarnosti.
Pri preprostih organizmih je razvoj eksponenten. To pomeni, da se iz nekaj organizmov zelo hitro razvije nekaj milijonov. Trčimo na problem prenosa virusa. Če tega ne poznamo, se ne ščitimo pravilno. Me je pa nečesa strah: tako Slovenci, Italijani pa sploh, smo ljudje, ki kršimo pravila. Zdaj se je jasno izkazalo, da je stvar prešla v pandemijo, ker se ljudje v začetni fazi niso držali pravil. Ljudje smo danes ob vseh informacijah prepričani, da vsi vse vemo. Usodna napaka je, ko trdimo: jaz pa že vem, kaj je zame dobro. Te drže pa nas je res lahko strah. Ljudje, ki imamo stik z drugimi, bi morali strokovno ozaveščati druge. Podobno je z ozaveščanjem glede onesnaževanja okolja. Potrebno je ozaveščati ljudi o problemu. Med izvrstne ‘ozaveščevalce’ spada tudi papež Frančišek. Tudi za to veljajo besede: pojdite in učite.
– V zgodovini je bilo že ogromno epidemij. Ali se lahko kaj naučimo iz teh izkušenj, čeprav je sedanji virus malo drugačen?
Seveda so bile v zgodovini že številne nadloge, kakor so to takrat imenovali. Če pogledava v cerkveno rabo, so te nadloge celo prišle v litanije. Saj molimo: kuge, lakote in vojske, reši nas, o Gospod! Sedaj smo to spremenili: nalezljivih bolezni, lakote in vojske … To pomeni, da se je to vedno dogajalo in da so se ljudje zavedali te nevarnosti. Razlika je v tem, da se v dobi globalizacije z nekim virusom vsi srečamo. Spomnimo se španske gripe, ki je bila ena zadnjih nadlog v Evropi ob koncu prve svetovne vojne. Še danes ne vemo natančnega števila umrlih. Najbrž jih je okoli 50 milijonov.
Primerjave ni. Najprej ne zdrži primerjava zdravstvenih sistemov. Ni primerjav glede poznavanja. Danes vemo, kaj so mikroorganizmi, kako se razmnožujejo, kje se jih da zaustaviti. Pri španski gripi tega niso vedeli. Danes eno žarišče bolezni pomeni planetarno žarišče in smo priče pandemije. Takrat je bila gripa lokalizirana, omejena na Evropo, saj so ljudje malo potovali.
– Pojdiva na vaše področje, s katerim se ukvarjate – na okoljevarstvo. Pred časom ste že opozorili, da tretjina moških v Evropi (najbrž tudi v Sloveniji) ni reproduktivno sposobna. Ne more imeti otrok. Najprej: imamo za Slovenijo kakšne raziskave o številu takih moških?
Posredne raziskave imamo, neposredne pa iz različnih razlogov niti niso mogoče tudi zaradi etičnih zadržkov. Gre za to, da so spolne celice – v večini primerov gre za moške spolne celice –, degenerirane, drugače spremenjene ali ne nosijo dovolj genetskih informacij ali pa je preprosto njihovo število premajhno.
Vzroki so povezani z okoljskimi spremembami. Preprosto povedano gre za kemizacijo okolja. To smo pa ustvarili ljudje, ki smo sposobni sintetizirati, umetno narediti praktično katerokoli snov. Samo na področju organskih snovi danes v svetu kroži preko 80 000 novih snovi, ki jih je sintetiziral človek. Za te narava nima mehanizmov, da bi tisti organizmi, ki jih razumemo kot bakterije in razgrajevalce, te snovi prepoznali in jih razgradili do preprostih anorganskih snovi. Da je zadeva še težja, jih prepoznajo samo v enem delu in razgradijo te organske snovi do takih snovi, ki so še bolj problematične. Rečemo jim kancerogene (rakotvorne) in mutagene (povzročajo spremembe v genetskem materialu). Te snovi vplivajo na spolne celice in sicer na moške. Tako je uspeh reprodukcije – združitve dveh spolnih celic vprašljiv. Če pa do njega pride, so tudi poškodbe.
Poskuse, ki sem jih zadnja leta delal na drugih organizmih, kažejo pri organizmih, kot so vodne bolhe, na reproduktivno zmanjševanje, na zmanjšano rast mladorojenih organizmov, na anatomske spremembe (mladice rib imajo nerazvito oko, so depigmentirane, so majhne rasti, so reproduktivno nesposobne …). Če potegneva vzporednico med živalsko in človeško celico, ki sta v osnovi enaki, lahko sklepamo, kako je s tem pojavom. Posredno pa nam kažejo podatki, da ima vse več parov težave s plodnostjo. Tradicionalno so vedno za to obtoževali ženske, kar pa ne drži. V večini primerov so bili za pomanjkanje potomcev krivi moški.
– Kot vzroke za to omenjate motilce endokrinega sistema.
Najprej se je ta problem pokazal pri uporabi zaščitnih sredstev, ki jih poznamo pod izrazom pesticidi in podobno. Uporabljamo jih proti organizmom, ki smo jih imenovali škodljivci. Označili smo jih za škodljivce in jih hočemo pobiti. Pri tem se je pokazal resen problem, o katerem je govorila znamenita knjiga Nema pomlad (Silent spring). Zakaj nema? Ker so spomladi umolknile ptice. Umolknile pa so, ker ni bilo več razmnoževanja. Te snovi so tako vplivale na njihov reproduktivni material. Ta knjiga je prva opozorila, kaj napačno delamo v okolju in kar se bo kot bumerang vrnilo k nam. Knjiga je bila napisana v osemdesetih letih, danes se to že izkazuje kot realnost.
Snovi, ki sem jih omenil in so proizvod človekove tehnologije ter nam olajšujejo življenje, delajo življenje lažje in dobesedno ‘lepše’ (kozmetika), smo poimenovali hormonski motilci ali strokovno motilci enokrinega sistema. To pomeni, da vplivajo na endokrini sistem, na žleze z notranjim izločanjem. Te pa so v metabolnem in reproduktivnem smislu najpomembnejše. Izločajo tudi spolne hormone. Hormonski motilci zmanjšujejo proizvodnjo teh hormonov. Posledica tega je manjša reproduktivna sposobnost moškega spola.
Hormonski motilci, če preprosto ponazorim, delujejo po sistemu ključ – ključavnica. Hormonski motilec, torej snov, ki smo jo mi proizvedli, je nekakšen ključ, ki odpira ključavnico namesto pravega hormona. Ko je nepravi ključ v ključavnici (hormonski motilec), pravi ključ ne more več noter. Hormonski motilci pridejo prej in pravemu ključu zaprejo pot v ključavnico.
– Kaj pa kontracepcijske tablete?
Ustvarili smo tudi umetne hormone z namenom preprečevanja reprodukcije. Te hormone zaradi majhnega izkoristka pri človeku izločamo v obliki urina v okolje, zlasti v vodo. Ta protispočetna sredstva v vodi delujejo enako kot na jajčno celico – preprečujejo spočetje. Tako s preprečevanjem razmnoževanja človeštva vplivamo na vso naravo.
Motilci so tudi težke kovine (krom, kadmij, svinec, cink, baker, živo srebro). Velik del teh snovi – z njimi živimo in jih proizvajamo, da nam je življenje lepše in da smo lepši – je v farmacevtskih proizvodih (zaščitne in lepotne kreme, pasta za zobe…). Naša kopalnica je postala največji onesnaževalec okolja.
– Tega se večina ljudi ne zaveda.
Ne, večina ljudi ne ve, kaj spere s telesa pod prho in kaj izloči iz telesa. Vzemiva ostanke zdravil. V razvitem svetu ljudje, stari nad 70–let, jemljejo v poprečju približno pet različnih zdravil. Ta vsebujejo učinkovine, aktivne snovi. Antibiotik vsebuje snov oksitetraciklin OTC. Samo nekaj odstotkov te snovi organizem uporabi za delovanje (odstranitev mikro organizma). Vse drugo gre v obliki urina v kanalizacijo in posledično v okolje. Rezultat tega so mega bakterije, ki jih je vse več v našem okolju in ki so neobčutljive na antibiotike, ker jim jih vsak dan po malem ‘doziramo’ v okolje, kjer živijo in se adaptirajo. Kemizacija je zato eden resnih okoljskih problemov v našem času.
– Ali ta problem kaj rešujemo?
Težko je, ker je uporaba omenjenih sredstev postala že naš način življenja. Problem tudi težko rešujemo, ker je v ozadju ogromen kapital, povezan s kmetijstvom (zaščitna sredstva), farmacijo (zdravila in lepotilna sredstva) …
– Ste podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda. Opozarjate na onesnaženost voda. Omenjene težave pa niso vezane samo na vodo.
Vse, kar se dogaja na kopnem, se znajde v vodi. Zato sem prej omenil, da postajajo naši domovi izjemna žarišča za onesnaževanje voda. Voda po naši uporabi izhlapi, pade kot dež, ujame se v podtalnice in mi jo počrpamo in pijemo. Strupene snovi sproti doziramo in te snovi ostajajo. Vse, kar izločimo, se v vodnem okolju zadrži. V morjih, ki sprejemajo vse vode sveta, ostajajo vse snovi.
– S tem v zvezi se pojavlja vprašanje rib. Ali jih vi jeste?
Ribe so na vrhu prehranske verige. Naj ponazorim: v jezeru so alge, ki iz vode poleg hranilnih snovi sprejmejo tudi nevarne snovi. Če je v vodi 1 enota nevarnih snovi, jih je v algah že 10 enot. Alge poje vodna bolha (majhen rakec) in s tem prevzame vse, kar je ta alga imela. Nevarne snovi se še akumulirajo, torej se tudi povečujejo. V vodni bolhi ni več 10 enot, ampak že 50. Z njo se hrani majhna riba. S to ribico se prehranjujejo večje ribe, ki jih potem lovi človek. Če to preneseva na morje, je princip zelo podoben. Pomislite na zelo veliko ribo, na tuna, morda celo na tistega, ki živi v okolju, kjer je koncentracija nevarnih snovi celo nad dovoljeno (na primer metilno živo srebro, ki ga imamo tudi v severnem Jadranu). Tu živita plenilski ribi kot sta brancin in orada. Če je v vodi koncentracija tega nevarnega strupa ena enota in ker vemo, da se strup akumulira in povečuje, potem vemo, da ga bo največ v omenjenih plenilskih ribah. Zato se jaz na morju prehranjujem s sardelami, ki so še na začetku prehranjevalne verige. Če jem orado, je ne jem vsak teden, da bom zmanjšal vnos nevarnih snovi. Tunov se bom izogibal, sploh tistega iz Mehiškega zaliva, za katerega velja prepoved izvoza v Ameriko zaradi vsebnosti težkih kovin in metilnega živega srebra. Večina teh tunov zato najde pot v Evropo. Pomislite sedaj na študente, ki jim je tunina na testeninah vsakodnevna hrana. In naj dodam, da gre za mlado populacijo. In vračava se k začetnemu vprašanju o reproduktivni sposobnosti …
– Živo srebro je bilo tudi predmet vašega znanstvenega proučevanja. V severnem Jadranu je več živega srebra, ki ga tja prinaša Soča.
Idrija je naravno nahajališče zelo posebne kovine v tekočem stanju. Drugo največje nahajališče na našem planetu. V pet sto letih je bilo proizvedeno veliko živega srebra za različne namene. Posledica te proizvodnje je bila sprostitev 37.000 ton živega srebra v okolje. Tako v kopno okolje, kot v vodo. Konkretno v reko Idrijco, ki je pritok Soče, ki se izliva v Jadransko morje. Elementarno živo srebro je strupeno, če je v hlapih. Zato so umirali idrijski rudarji.
Živo srebro v vodnem okolju je danes toliko večji problem, ker je vodno okolje tudi organsko onesnaženo (zaradi kanalizacije). V okolju, kjer so organske snovi, zmanjka kisika. Tam se pojavijo žveplaste bakterije, ki pretvorijo to živo srebro v organsko obliko, ki ji pravimo metil živo srebro. To je pa eden od najnevarnejših strupov, ki ga znajo narediti mikroorganizmi. Ta se akumulira v ribe. Njegova vsebnost v hrani pa vpliva na živčni sistem. Poznavanje tega se je pojavilo v japonskem mestu Minamata. V tamkajšnjem zalivu so prebivalci lovili ribe. Hipoma je umrlo tisoč ljudi, ki so se prehranjevali s temi ribami. In rojenih je bilo 30.000 otrok z nevrološkimi motnjami (mongoloidnost in druge). To je ena najbolj tragičnih zgodb predelave živega srebra v naravi. Podobno se dogaja v usedlinah reke Soče, kjer ni kisika in v usedlinah v severnem Jadranu. Od tam metilno živo srebro preko prej naštetih organizmov prehaja v ribe. Pri nas še danes raziskujemo vsebnost živega srebra in pri meritvah, ki smo jih mi delali, je koncentracija v ribah nad dovoljeno mejo. In to je posledica naravnih procesov.
– Dejali ste, da ste zaskrbljeni, kaj se bo dogajalo v prihodnosti, da pravzaprav še ne poznamo vseh slabih učinkov nevarnih snovi, zlasti ko te učinke ‘seštejemo’. Kaj se predvideva o teh učinkih?
Če se izrazimo v jeziku mladih, govorimo o koktajlu, če se izraziva v jeziku starejših, pa govorimo o kompotu. Imamo mešanico vsega, s katero dobimo boljši okus. Omenjene snovi delujejo sinergistično, kar pomeni, da vsaka posamična snov deluje manj nevarno kot skupaj. Redki so primeri, ko to deluje antagonistično, da ena strupena snov blokira drugo.
Zakaj tako težko prepoznavamo okoljske probleme? Zato, ker nas nič ne ubije takoj. V našem času umiramo ‘na obroke’, kronično. Tudi medicina govori o kroničnih boleznih in v večini primerov ne pozna vzrokov. Nevarne snovi potrebujejo določeno koncentracijo, da se ‘izrazijo’. Če govoriva o mladih. Vsak dan pijejo ustekleničeno vodo v plastiki. Pili jo bodo 50 let. Prišli bodo v fazo kroničnosti, ker se jim bodo te snovi v zelo nizkih koncentracijah, ki so v plastenkah, nabirale v telesu. Večina sodobnega onesnaževanja se akumulira.
– Da, plastika je problem zase. Grozljive so že fotografije, kaj povzroči plastika živalim! Kaj pa majhni, mikroskopski delci plastike?
Res je grozno gledati vso tisto plastiko. Pri izlivu Donave skoraj ne vidite vode, toliko plastike plava po njej! Plastika je sestavljena iz spojin, ki sicer razpadejo, samo čas za razpad je dolg. Poznamo mikro in nanodelce plastike, ki jih ne vidimo. Po nekaterih podatkih so nanodelci plastike navzoči v vseh pitnih vodah, ki so ustekleničene, kar je zelo zaskrbljujoč podatek. Nano plastika je mutagena, kar pomeni, da deluje tako, da spreminja naš izvorni genetski material v celicah. Posledično to pripelje do rakotvornosti. Torej je tudi kancerogena. Plastika je tudi akumulativna in jo zato uživamo tudi s hrano, v kateri so nanodelci. Zato je v Sloveniji nepotrebno, da uživamo vodo iz plastenk, ker imamo še vedno kontrolirano neoporečno pitno vodo.
Skrbi nas vsebnost mikro in nano plastike. Raziskovalci oceanov govorijo, da to zna bistveno spremeniti diverziteto (vrstno pestrost) v oceanih. To je povezano s kislostjo. Alarmantne so zgodbe o zakisanosti oceanov in z njo povezanim propadanjem koralnih grebenov, ki so veliki proizvajalci kisika. Zakisani oceani imajo tudi manj planktona, ki prav tako proizvaja kisik. Skratka, kar se nam zgodi v kopalnici, se odrazi v oceanu!
– Omenjate, da v Sloveniji lahko pijemo vodo iz pipe. Pitna voda je veliko bogastvo in skrbi zanjo bi morali posvečati več pozornosti. Reciva, da bi vas kot strokovnjaka vprašali za presojo kanalizacije, ki jo gradi ljubljanska občina čez vodovarstveno območje. Kako močno bi se vam kot strokovnjaku zatresla roka, če bi morali podpisati dovoljenje? Ali bi ga sploh podpisali?
Naj jasno povem: ne bi podpisal! To sem jasno povedal tudi v eni od oddaj na televiziji. Vedno se moramo vprašati, kaj pa se lahko zgodi? Če se zgodi onesnaženost na omenjenem primeru, onesnažimo vodni vir. Vemo, da tehnika ni stoodstotna. Vsak stroj se lahko pokvari, vsak spoj lahko poči. Tako lahko poči spoj med cevmi in vedno so na kanalizacijskih sistemih kritični spoji, ne pa cevi. Če pride do tega, imamo onesnaženo podtalnico. Že tako slovenska podtalnica postaja slabša zaradi dogajanja na površini. Nisva omenila kmetijstva, ki je eden največjih onesnaževalcev (umetno gnojenje in zaščitna sredstva, s katerimi moramo ‘pobiti’ vse žuželke in glivice …). Če se onesnaži podtalnica, gre za popolnoma drugačno zgodbo, kot če se onesnaži površinska tekoča voda. Govorimo o zadrževalnih časih snovi. V podtalnicah je ta čas nekaj sto let! To pomeni, če danes prenehamo uporabljati neki pesticid, se čez 25 let nič ne pozna. To dokazuje eden od pesticidov, ki smo ga že nehali uporabljati pred desetletji, a ga še vedno lahko najdemo v podtalnici. Glede omenjenega kanala imam pa še druge zadržke.
– Papež Frančišek je napisal okrožnico o varstvu okolja. Kako vi gledate na to njegovo ekološko prizadevanje? Nekateri mu namreč očitajo, da to ni ‘njegovo’ področje?
Vidim ga kot enega od vodilnih osebnosti sodobnega časa, ki ga poslušajo ljudje različnih pogledov in prepričanj. To pomeni, da pri ljudeh, ki jih cenimo, spoštujemo tudi njihova mnenja in besede. Tako mnenje deluje kot ozaveščanje. Danes so problemi v zvezi z okoljem, tudi okoljske nesreče, tudi stvar neozaveščenosti. Zato se mi zdi papežev pristop izjemnega pomena. Nenazadnje govori o tem, kako varujemo živo naravo. To ima pa tudi verski, religiozni pomen – žive narave, življenja nismo mi ustvarili! Če pogledamo s krščanskega vidika, je neodgovorno ravnanje z naravo greh. Jaz nisem gospodar narave. Študentom jasno razložim svoj pogled s primerom iz Geneze. Mi nismo več del narave. To se je pa zgodilo takrat, ko smo hoteli naravo vzeti zase. Ta narava je bilo drevo, ki je bilo za nas prepovedano, a smo ga izkoristili. Zato smo bili kaznovani in se pravi, da nimamo pravice gospodariti nad naravo, kakor nismo imeli pravice, da bi utrgali prepovedan sad z drevesa sredi raja. Zato zame zgodba o izgonu iz raja pomeni, da smo si raj hoteli prilastiti. Danes rečemo, da gremo v naravo. Kako greš v naravo, če si del nje? Kako boš gospodaril nad naravo, saj ni tvoja! Mi samo upravljamo z njo.
– Očitno za vas ni problem nasprotja med znanostjo in vero.
Ni mi problem povezati znanost in vero. Saj je bilo na neki način že vse povedano. Pomislimo samo na prva poglavja Geneze. Bila so nam dana navodila, a smo jih vedno znova prekršili. Prvi prekršek je opisan v začetku Svetega pisma. Saj vemo, da ne gre za sad in drevo, ampak da je to samo prispodoba, ki jo moramo širše razumeti. Gre za nespoštovanje narave in okolja. Morali smo ven iz tistega, kar smo si hoteli prilastiti.
Prepričan sem, da je glede okolja še premalo ozaveščanja. Nekoč sem že izjavil in so drugi potem povzeli, da se okolje varuje tudi s prižnice. Kot moram spoštovati sočloveka, moram spoštovati živo naravo. Naravo lahko občudujem, gledam, raziskujem, ne smem je pa zasužnjiti. Današnji sistem pa deluje v smislu zasužnjevanja. Govorimo o dobrinah. Voda je naravna dobrina, a ne samo zame, ampak za vse. Žal pa zaradi človeškega delovanja vse boj postaja tudi smrt. Vzrok te smrti je naša želja podrejati si nekaj, kar ni moje. Sporočilo Geneze je jasno: Tisto drevo in tisti sad ni bil moj!
– Vi se ukvarjate predvsem z naravoslovnimi znanostmi, vaši predniki so znani po drugem. Eden od njih dr. Lovro Toman (1827–1870) je izobesil prvo slovensko zastavo v Ljubljani.
Lovro Toman je imel več vlog v zgodovini. Jaz živim v hiši, kjer je bil on rojen in kmalu bomo praznovali 300-letnico freske na tej hiši. Bil je prvi slovenski poslanec v dunajskem parlamentu. Zaslužen je, ker je v Slovenijo ‘pripeljal’ južno železnico prek Ljubljane do Trsta. Kot slovenski poslanec je prvi izobesil slovensko zastavo. V preteklosti so pozabljali, da je to naredil prav on. V Kamni Gorici ima spomenik, na katerem je pomenljivo sporočilo o vstajenju, vzeto iz ene njegovih pesmi: Kdor v grobu spi je srečen, al’ probud je večen. Po njem so poimenovali tudi park v Ljubljani. O njem mi je veliko pripovedoval že stari oče, rojen leta 1878. Lovro Toman se je družil s Prešernom, moj sosed je slikar Matevž Langus, ki je portretiral veliko sodobnikov. Prešeren in Čop sta bila velikokrat gosta v Kamni Gorici. Ti ljudje so umrli nekaj časa pred rojstvom mojega starega očeta, tako da mi je on pripovedoval zgodbe o njih skoraj ‘iz prve roke’.
Lovro je tudi pesnil in bil je velik ljubitelj rastlin. Kaže, da sem nekaj te ljubezni podedoval tudi jaz. Profesionalno se sicer res ukvarjam z vodo, a ljubiteljsko sem botanik.
– Torej ste ljubezen do vrta podedovali od njega?
Kaj je on zasajal, ne vem. Gotovo pa je bil ljubitelj rastlin. Njegova žena je bila Josipina Turnograjska. Po stari mami pa izhajamo iz Prešernovega rodu. Nekaj predmetov te stare mame smo zato izročili muzeju.
Vrt je moja velika sprostitev. Koliko napetosti sem ‘sprostil’ na vrtu! Vse funkcije, ki sem jih imel na fakulteti niso častne, ampak delovne. Zadnje dni je zaradi koronavirusa ogromno dela. Stalno sem na sestankih. (Pogovor je potekal 12. marca). Na fakulteti je zaposlenih nad 600 ljudi! Skratka služba, ki prinaša veliko napetosti.
– Bili ste dekan Biotehniške fakultete, sedaj ste njen prodekan. Nikoli niste skrivali svojega verskega prepričanja. Ste imeli zaradi tega težave?
Raziskoval sem na kemijskem inštitutu in tam magistriral, še prej ko sem šel k vojakom. Direktor inštituta je bil na neki način svobodnjak, ne zadrt človek. Vodja moje enote pa profesor, ki mi je dejal: “Vem, kdo ste. Poznam vaše starše. Vedeti morate, kaj družba pomeni. Če smo mi spoštljivi do nje, bo tudi ona do nas.” Trudil sem se biti spoštljiv do vseh. Moj neposredni vodja je pred mano predaval na fakulteti. Velikokrat me je povabil k sebi domov. Ko sem prišel k njemu in sva skupaj delala, je imel na mizi Družino. Bil sem začuden nad tem in mu to tudi dejal, saj je vodil partijsko organizacijo na inštitutu. Odgovoril mi je: “Mladi mož, a se vam zdi to kaj spornega?” – “Nikakor ne, saj jo imamo tudi mi doma,” sem odgovoril. “Vem to. Jaz sem lahko dober samo, če vem, kaj drugi misli. Berem eno in drugo,” je odvrnil. Bilo je v začetku osemdesetih let. Potem me je pa poklical direktor in me “kot intelektualca” povabil v “napredno organizacijo”. Dobro se spominjam te besedne zveze. “Morali boste biti družbeno aktivni. Vidim, da raziskujete …” To je pomenilo, da bi se moral vpisati v partijo. Šel sem k mojemu profesorju in mu zaupal, kaj so mi predlagali, a ne jaz ne moji domači bi tega ne prenesli. “Kaj naj naredim, saj bi jaz rad raziskoval naprej?” sem vprašal. “To je pa zelo preprosto. Imamo različne družbenopolitične organizacije,” je odvrnil. Tako sem postal predsednik sindikata na inštitutu. S tem ‘sindikalnim’ podpisom sem brez problemov raziskoval. Moral sem hoditi na sestanke na občino in ta mi je dala za to priznanje. In tako sem pri vsakem napredovanju napisal med ‘reference’ občinsko priznanje za družbenopolitično delo … Črki zakona je bilo zadovoljeno, nikjer pa ni pisalo, kdo pravzaprav sem. Zato sem še danes hvaležen mojemu profesorju, ki je imel na mizi Družino, za njegovo odprtost.
Podobno se je ponovilo pri vojakih. Imel sem že skoraj 28 let, major, ki me je kot magistra znanosti poklical na pogovor in bil samo leto starejši od mene, mi je tudi predlagal vpis v partijo. Spet sem se izgovoril: “Če mami to sporočim, bo od žalosti umrla.” On pa je čisto resno odgovoril: “Tega pa potem res ne smemo narediti.” Postala sva najboljša prijatelja in bil sem edini v kasarni, ki je smel ob nedeljah dopoldne (!) k maši v katoliško cerkev v Pljevlji. Cenil me je, čeprav je bil pravoveren partijec. V takih srečanjih prepoznavam Božjo previdnost, ki me je vodila. Končno sem dokaj zgodaj, ni mi še bilo 40 let, postal redni profesor.
– Seveda ste morali tudi trdo delati za to napredovanje.
Trdega dela sem bil vajen že od doma. To ni bilo vprašanje. Vidimo, kako je pomembna družina. To bi prav v današnjem času zelo rad poudaril. Prvo in najvažnejšo vzgojo dobiš v družini! In to poskušam tudi jaz posredovati naprej.
Dovolite še eno zanimivost iz osebnega življenja, ki dokazuje, kako sem srečeval vedno ‘sorodne duše‘. Bil sem na strokovnem izpopolnjevanju na Danskem, kjer sem spoznal predstojnika oddelka, kjer sem jaz raziskoval. Konce tedna sva preživljala skupaj. Tudi na njegovem domu. Imel je rad živali in kmetijo. Izjemno sva se ujela. Ob nedeljah sva skupaj hodila k maši, sicer v luteransko cerkev. Tam sem se spoprijateljil še z drugimi verniki. Ko sem po štirih letih odhajal, so pripravili posebno bogoslužje v angleščini, da so mi izkazali pozornost. Ko spoznaš drugačnost, znaš ceniti in spoštovati svoje. Bivanje v tujini ti da širino. Naučiš se strpnosti. Obojega nam danes manjka.
dr. Mihael Toman (1953)
je doma iz Kamne Gorice na Gorenjskem, kjer tudi stalno prebiva. Po gimnaziji v Kranju je nadaljeval študij na Biotehnični fakulteti, kjer je diplomiral leta 1978. Zaposlil se je kot asistent–stažist na Kemijskem inštitutu v Ljubljani in leta 1982 magistriral, leta 1987 pa doktoriral. Leto kasneje je bil habilitiran kot docent za Ekologijo vodnih ekosistemov. Leta 1993 je postal izredni profesor, 1998 pa je bil izvoljen v rednega profesorja za Ekologijo in varstvo voda.
Več let se je strokovno izpopolnjeval na Univerzi v Københavnu. Njegova bibliografija vsebuje več kot 100 enot, predvsem z naravovarstvenega področja. Je prodekan Biotehnične fakultete, bil pa je tudi njen dekan. Prejel je zlato plaketo Univerze v Ljubljani in zatrjuje, da mu je pedagoško delo v veliko veselje. Ima družino in tri odrasle otroke.
Ima pa še poseben odnos do revije Ognjišče, ki jo je prvič srečal pri stricu duhovniku. »Rad sem bral odgovore na vprašanja. Pritegnili so me potopisi. Enega, iz Svete dežele, se še posebej spominjam. Bil je objavljen tudi zemljevid Svete dežele, ki sem ga izrezal iz revije. Stric je imel pisalni stroj in določene članke sem si iz revije prepisal na stroj, čeprav še danes ne vem, zakaj.«
RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2019, leto 56, št. 4, str. 8-13.
Peklenšček je svetu dal covid-19, Bog pa učno uro in priložnost za poboljšanje.
V Lukovem evangeliju (6,6-11) je opisana Jezusova ozdravitev moža s suho roko. V enem od apokrifnih evangelijev (Cerkev jih ne priznava za pristne) piše, da je bil mož, ki mu je Jezus ozdravil roko, kamnosek. Prišel je k Jezusu s prošnjo: »Bil sem kamnosek in sem si služil kruh s svojimi rokami. Jezus, prosim te, ozdravi me, da mi ne bo treba s sramoto beračiti za vsakdanji kruh.«
O sveti Jožef,
Praznik sv. Jožefa Delavca so prvič praznovali 1. maja 1955. Bogoslužje tega praznika nas živo opozarja na nekaj, kar je v redu odrešenja zelo velikega pomena: na socialni položaj tistega svetega moža, katerega je poleg Device Marije Bog najgloblje pritegnil v zgodovino odrešenja. Marijin deviški mož in Jezusov krušni oče je bil delavec – ‘tesar’. In Cerkev kaže nanj kot na zavetnika in vzornika vseh delavcev, predvsem tistih, ki živijo od dela svojih rok. Spomin in češčenje velja čisto določenemu delavcu, ‘tesarju’ sv. Jožefu, ki pa ima prek Kristusa globoko zvezo z vsemi delovnimi ljudmi zgodovine in sveta. Tega preprostega, toda pravičnega moža je Bog poklical, da bi z delom svojih rok preživljal učlovečenega Božjega Sina, dokler ne bi dorastel. Tudi tukaj pa nam Cerkev pove, da se versko češčenje ne sme ustaviti ob osebi sv. Jožefa in da gre vse poveličevanje navsezadnje le Jezusu, ki mu je bil sv. Jožef nadvse skrben varuh in hranitelj. Bogoslužne molitve današnjega praznika se začenjajo s povabilom: »Pridite, molimo Kristusa Gospoda, ki je hotel veljati za delavčevega sina.«
Idrija
Osupljivo je, kako hitro se odvija razvoj na področju človeške genetike. Zadnji pospešek je prišel po iznajdbi tehnike CRISPR-Cas9, ki na dokaj enostaven način omogoča zamenjavo točno določenega dela genskega zapisa. Poenostavljeno rečeno gre za ‘škarje’, ki odrežejo poškodovani del DNK in na njegovo mesto prilepijo popravljen delček. Deluje podobno kot računalniška funkcija ‘izreži – kopiraj – prilepi’. Ta tehnologija deluje tako natančno, da lahko popravlja in zamenjuje osnovne gradnike genske zasnove. Gre za izjemno priložnost, da posegamo v gensko zasnovo rastlin, živali in tudi človeka. Ta najnovejša tehnologija je lahko dostopna in ni pretirano zahtevna, zato se uporablja v laboratorijih po vsem svetu. Ena od iznajditeljev tega postopka Jennifer Doudna se je po uspešni uporabi te tehnologija na opičjih zarodkih marca 2015 zavzela za to, da se prepove njena uporaba na človeških zarodkih, dokler se ne razčistijo vsa znanstvena, etična in družbena vprašanja, ki so povezana s tem tehnološkim dosežkom. Zavezala se je za pot previdnosti in kot odgovorna za iznajdbo te tehnologije pozvala svoje kolege, da podpišejo moratorij na uporabo te možnosti pri genetskem spreminjanju človeka. Izjavila je, da nova tehnologija prinaša moč, da lahko nadzorujemo genetsko prihodnost, kar je fantastično, a hkrati tudi strašljivo. Glavna težava pri tem je, da nimamo globalnega nadzora nad uporabo novih genskih tehnologij.
V Egiptu je muslimanski vladar kalif Al Hakim ukazal za devet let zapreti vse cerkve. Ukaz je bilo treba strogo spoštovati. Čez nekaj časa se je kalif sprehodil po ulicah mestne četrti, kjer so živeli kristjani. To, kar je doživel, ga je pretreslo: iz vsake hiše je slišal molitev in slavljenje Boga. Tedaj je izdal ukaz: »Takoj odprite cerkve, da kristjani molijo, kakor želijo. Hotel sem v vsaki ulici zapreti po eno cerkev, pa sem s tem odprl cerkev v vsaki hiši!«
Končno. Steza se je začela spuščati, torej se mora spustiti v grapo. Samo kdaj in kje? Tega ji skrivnostni neznanec ni znal povedati. Še sama ni vedela, zakaj je kar naenkrat stopila s poti in se spustila po strmem bregu navzdol. Lovila je ravnotežje, se spotikala ob veje, skrite pod listjem, nemočno padala in se pobirala. Spuščala se je, spuščala in se ozirala, če bo kje zagledala kakšno skalo.