* 12. november 1898, Novo mesto, † 8. november 1999, Maribor

»Svojo dolgo, a nepozabno pot vrhunskega tekmovalca v gimnastiki sem končal z Berlinom (1936). Za menoj je bila kar štirinajst let dolga doba nenehnih velikih tekmovanj, v katerih sem seveda doživel in preživel vse, kar športnik sploh lahko doživi. Pri tem je seveda treba imeti pred očmi razmere tistega časa in tistih let, ko vendarle ni šlo za tekme denarja, politike in medijev, ampak za čisto tekmovalnega duha, za željo uspehih, samopremagovanju in seveda zmagah. (…) Pri tisti moji telovadbi je šlo za poudarjeno ljubiteljsko ozadje, za leta velikega prijateljstva in preprostega medsebojnega občudovanja, za tovarištvo, ki ni imelo meja in ki ga danes velikokrat tako pogrešamo.« Tako je ob koncu svoje tekmovalne poti povedal Leon Štukelj, naš najuspešnejši olimpijec. Nastopal je na treh olimpijskih igrah (Pariz 1924, Amsterdam 1928, Berlin 1936) ter osvojil 3 zlate, 1 srebrno in 2 bronasti medalji. Zgodbo svojega življenja je razkril v knjigi Prvih 100 let, ki je izšla ob stoletnici njegovega rojstva.

OPTIMIZEM – RECEPT ZA DOLGO ŽIVLJENJE
Pred svojim stotim rojstnim dnem je Leon Štukelj v pogovoru s Frančkom Jaukom dejal, da je “izrazit optimist, če ne bi bil, bi že zaradi tega ne živel toliko časa”. Rodil se je 12. novembra 1898 v Kandiji pri Novem mestu kot tretji otrok v družini Štukelj. Sedemletnega so vpisali v deško šolo v Novem mestu, ki so jo vodili frančiškani. Leta 1911 se je petčlanska družina preselila v Novo mesto, kjer je oče Leopold postal občinski tajnik. Svoje šolanje je Leon nadaljeval v gimnaziji, ki se je leta 1912 preselila v nove prostore z lepo telovadnico, ki je bila zanj “najlepši prostor”, ker je bil že ‘zasvojen’ s telovadbo po srečanju s telovadci novomeškega Sokola. Zadnja leta prve svetovne vojne je bil v pisarni vojnega ministrstva na Dunaju. Po vojni je na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani nadaljeval študij prava, ki ga je začel v Zagrebu. Po očetovi smrti leta 1921 je bil njegov edini cilj končati študij in nastopiti plačano prakso na sodišču ter s tem zagotoviti sebi in mami sredstva za življenje (sestri Irma in Pola sta bili že poročeni). »Ob prejemu prve pripravniške plače sem hitel domov in ves denar položil mami na mizo.« Služboval je v različnih krajih. Družino si je ustvaril leta 1937: poročil se je Lidijo Plemelj in rodila se jima je hčerka Lidija (Lidka). Vsa leta druge svetovne vojne so se stiskali v maminem stanovanju v Novem mestu in se preživljali samo z njegovo plačo. Pri novih oblastnikih je bil slabo zapisan in po vojni je bil odpuščen. Pokojnino (1965) si je prislužil z raznimi službami, nazadnje je bil komercialist pri gostinski zbornici. V javnosti je bil pozabljen, šele po rojstvu slovenske države je bil deležen časti kot športni velikan in plemenit človek. Stoletnico rojstva je praznoval z nami, njegovo srce je zastalo 9. novembra 1999, tri dni pred 101. rojstnim dnem.

TRI OLIMPIADE, ŠEST MEDALJ
Za telovadbo se je Leon Štukelj navdušil kot osemletni deček ob nastopu svojih vrstnikov, včlanjenih v telovadno društvo Sokol. Takoj se jim je pridružil in začel resno vaditi. »Telovadnici sem ostal zvest do pričetka druge svetovne vojne, ko sem prenehal telovaditi. V telovadbi sem našel vse tisto, kar išče mlad človek: veselje, prijatelje in zdravje. Telovadba mi je krepila telo, me vzgajala v zavednega Slovenca.« Na višji ravni je prvič nastopil na Vidov dan leta 1919 v Novem Sadu. Na velikem mednarodnem tekmovanju v Ljubljani avgusta 1922 je zablestel v vajah na orodjih in osvojil prva mesta na bradlji, drogu in krogih ter bil prvi v skupnem seštevku posameznikov. Opozoril je svoj izjemni talent ter postal nepogrešljiv član jugoslovanske telovadne vrste. Na olimpijskih igrah v Parizu ji je priboril dve zlati medalji: na drogu in v mnogoboju. Ob svečani razglasitvi je na olimpijskem stadionu jugoslovanska zastava dvakrat zavihrala na najvišjem drogu. V domovini so telovadcem, predvsem Štuklju, priredili veličastne sprejeme. Štuklja je v svoji vili na Bledu sprejel kralj Aleksander in ga odlikoval. Na olimpijskih igrah v Amsterdamu leta 1928 je vrsta osvojila bronasto medaljo, Štukelj pa bronasto v mnogoboju ter na krogih. Olimpijskih iger v Los Angelesu leta 1932 se jugoslovanski športniki niso udeležili. Pred igrami v Berlinu leta 1936 je Štukelj, ki je bil star 37 let, okleval, a je vendar nastopil. »Želel sem, da bi končal svoje štirinajstletno tekmovanje vsaj z eno olimpijsko kolajno in da bi se še poslednjič uveljavil v vrhu.« In res je osvojil srebrno kolajno na krogih. Na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996 je ‘nastopil’ v vlogi najstarejšega živečega olimpijca.

NJEGOV POGLED V SLOVENSKO DUŠO
Na vprašanje Frančka Jauka, če je kdaj razmišljal o človeški duši, o duši Slovenca, je odgovoril: »Seveda, kako da ne. Katoliška vera je izjemno močno zasidrana v slovenskem človeku. Vodila ga je skozi zgodovino in Slovenija ni v tem pogledu nič posebnega. Na naši celini je z nekaj izjemami doma krščanstvo, v tem delu Evrope pa katoliško izročilo. Ko razmišljam o veri, ugotavljam, da gre za verske predpise, ki so visoko moralni, ki pa jih je seveda treba razumeti in se jim prilagajati, jih upoštevati in jih izvajati. Ljudje, ki so nastrojeni proti verskim prepričanjem, se radi zatekajo k zgodovini in nam iz nje posredujejo informacije o stranpoteh nekaterih ljudi iz verskega življenja. Toda jaz vse te reči jemljem normalno in jih tudi razumem na preprost način. Cerkev je končno ustanova ljudi, vodijo jo ljudje, ljudje pa so bili v zgodovini in so še danes taki in drugačni. Človek želi odgovor na osnovno vprašanje: od kod prihajamo in kam gremo. Na ta vprašanja odgovarjajo vsa verstva, zato ima vsak tudi pravico, da se opredeli za katerokoli vero. To pravico morata vsaka družba in država spoštovati, vsako smešenje ali pa zmanjševanje pomena človekove vere je nedostojno. Država mora spoštovati to človekovo opredelitev in jo zaščititi z zakoni.« Proti koncu svojega življenjskega romanja je kot romar obiskal Sveto deželo. »Od daleč smo si ogledali Oljsko goro, bili smo na prostoru, kjer so križali Jezusa, obiskali smo prostor zadnje večerje, kjer je Juda izdal Odrešenika. Jaz sem to v tistem trenutku občutil drugače kot takrat, ko sem o teh dogajanjih prebiral v knjigi. Čeprav sem vedel za vse podatke, me je v dvorani zadnje večerje hipoma spreletelo: ovedel sem se, da se je vse to s Kristusom dogajalo tu, kjer zdaj stojim.«

ČUK, Silvester. Leon Štukelj (1898-1999). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2019, leto 55, št. 11, str. 44-45

»Življenje je nekaj čudovitega: venomer kipi, se poraja, raste, se razcveta, sadove prinaša, umira in se znova rodi. Kot dan je življenje. Jutranjo zarjo sončen poldan sledi in otožen večer in temna noč. Kot leto je življenje. Pomlad je vsa v brstju in cvetju. Poletje se sonči v zorenju. Jesen ponuja težke sadove. Zima pa kloni v predsmrtni onemoglosti. Ali ni tudi pri človeku tako? Igrava otroška radost se spreminja v prešeren fantovski vrisk in v sanjav dekliški smeh, ki prehaja v moško resnobo in materinsko skrb, polno moči in svetih sadov, končno pa se vsako v sivo starost izgublja. Tako bi morda kakšen pesnik začel peti svoj slavospev življenju. In bi resnico pel.« Tako je svojo dolgo življenjsko pot ‘videl’ Stanko Janežič kot mlad duhovnik v svojem razmišljanju, namenjenem mladim. Vse svoje dneve, vsa svoja leta, vsa obdobja svojega življenja je napolnil z zvesto službo Bogu in ljudem kot duhovnik, teolog ter pisatelj in pesnik. Hvalnico življenja je pričel peti pred sto leti.

“TU ČAKA VSTAJENJA IN POLNOST ŽIVLJENJA”
Rodil se je 4. avgusta 1920 kot zadnji od štirinajstih otrok kmečke družine na Pavlovskem Vrhu (zdaj Veliki Brebrovnik), ki spada pod župnijo Sv. Miklavž pri Ormožu. Oče Anton je bil ugleden mož in v njihovi hiši so se radi ustavljali mnogi duhovniki. Svojo mater Ano je Stanko prištel med svete žene. Po ljudski šoli v domači fari je eno leto obiskoval meščansko šolo v Ormožu, potem je odšel v Maribor na klasično gimnazijo, stanoval pa je v dijaškem semenišču. Po maturi je jeseni 1940 v stopil v mariborsko bogoslovje. Ko so (6. aprila 1941) Štajersko zasedli Nemci, je študij nadaljeval na teološki fakulteti v Ljubljani. Maja 1945 se je pred komunisti umaknil na Koroško, od tam pa je odšel v Italijo in bil v Zermanu pri Trevisu 17. junija 1945 posvečen v duhovnika. Jeseni je šel delovat med slovenske vernike na Tržaškem. Od leta 1954 do 1960 je na Papeškem Vzhodnem inštitutu v Rimu študiral vzhodno (ekumensko) teologijo in pod mentorstvom Tomaša Špidlika doktoriral z disertacijo Posnemanje Kristusa pri Tihonu Zadonskem. Po vrnitvi v Trst je deloval v župniji Mačkolje, vodil je Ekumenski center, ob nedeljah je imel ognjevite pridige pri radijski maši za Slovence iz župnijske cerkve v Rojanu. Dejavno se je vključil v kulturno dejavnost tržaških Slovencev. Leta 1969 se je vrnil v Maribor, kjer je postal profesor za osnovno in ekumensko bogoslovje na tamkajšnjem oddelku slovenske teološke fakultete. Z veseljem je opravljal številne druge naloge, dokler so mu dopuščale moči. Že nekaj let pred smrtjo je dal na pokopališču pri Sv. Miklavžu postaviti nagrobnik v obliki križa s podobo Vstalega in z napisom: Tu čaka Vstajenja in polnost življenja dr. Stanko Janežič, duhovnik, teolog, pesnik in pisatelj. Ko se je 8. septembra 2010 njegovo zemeljsko popotovanje končano, so vanj vklesali letnici 1920 in 2010 – rojstva za ta svet in za večnost.

PESNIŠKA ZBIRKA – PESNIŠKI MOLITVENIK
Stanko Janežič je zgodaj prijel za pero. Že od vsega začetka piše prozo in poezijo. Prve pesmi so se mu porodile že v četrtem razredu (nižje) gimnazije, objavljal jih je v rokopisnem zavodskem listu Brazde. O božiču leta 1939 so v ugledni reviji Dom in svet izšle njegove tri prleške črtice. Ob maturi je njegov razred izdal literarni almanah Majolika. Med vojno je v Ljubljani objavljal v Slovenčevem koledarju, po letu 1945 pa je s svojimi črticami in pesmimi bogatil slovenske zamejske revije. Po vrnitvi v domovino (1969) najdemo njegovo poezijo in prozo pa tudi teološke spise v raznih revijah. Ob stoletnici Lampetove revije Dom in svet (1988) je začel izdajati letni zbornik Dom in svet, kjer je precej njegovega. Bil je ustanovitelj in urednik (1992–2004) Slomškove založbe v Mariboru. V njegovi knjižni beri je največ (deset) pesniških zbirk. Zadnja, Izbrane pesmi (Maribor 1993), prinaša izbor okoli 200 najznačilnejših pesmi iz vseh njegovih prejšnjih zbirk, ki ga je pripravil pesnik sam. V njej je obširen esej literarnega zgodovinarja Denisa Poniža o Janeževi liriki (Pesem in svet). To so pesmi »Goric materinske ljubezni, starševskega garanja, očetovske modrosti in preudarnosti, sestrske in bratske ljubezni«. Najbolj mu je bila pri srcu zbirka Božja obzorja (Maribor 1990). Sam jo je predstavil: »V njej so zbrane skoro vse moje religiozne pesmi. Pisal sem jih kar štiri desetletja. Razdeljena je na šest delov: Nočna iskanja – Jutranji klici – Dnevne hvalnice in prošnje – Prazniške pesmi – Eno v Kristusu in Duhu – Večerne pesmi. (…) Pesmi je mogoče brati v samoti ali v občestveni skupnosti. Želijo biti vabilo k razmišljanju, k iskanju luči ter k doživljanju Božje navzočnosti.«

SLOMŠKOV UČENEC V ŠOLI EDINOSTI
Stanko Janežič je bil iskren in neutruden ekumenski delavec. Tudi doktoriral je na temo ekumenizma, prizadevanja za edinost med kristjani. Pobudniki tega gibanja so bili protestanti in anglikanci na začetku 20. stoletja, Katoliška cerkev se je vključila vanj z drugim vatikanskim koncilom. Pri nas jo je ‘prehitel’ blaženi Anton Martin Slomšek, ki je leta 1852 ustanovil Bratovščino sv. Cirila in Metoda, ki naj bi zlasti z molitvijo pomagala poživljati edinost med kristjani. V Slomškovem času so govorili o ‘zedinjenju’ – vrnitvi nekatoliških kristjanov v Katoliško cerkev, da pa pri ekumenizmu gre za zbližanje kristjanov med seboj, ne za vrnitev. V tem duhu je vedno deloval Stanko Janežič, Slomška je posnemal s širino svojega duha in vztrajnim prizadevanjem z govorjeno in pisano besedo. Apostolatu edinosti je posvetil več svojih del, med katerimi zavzema posebno mesto Ekumenski leksikon (Mohorjeva družba, Celje 1986), ki ga je pospremil s kratkim uvodom, v katerem je med drugim zapisal: »Leksikon diha, upam, zdrav ekumenizem in naj bi bil, kljub pomanjkljivostim, dobrodošel ekumenski vodnik ne le med katoličani, temveč v vseh krščanskih skupnostih na Slovenskem.« Dolga leta je bil predsednik Slovenskega ekumenskega sveta, urejal je ekumenski zbornik Kraljestvo Božje oziroma V edinosti. Svojo zadnjo knjigo Med nebom in zemljo (2010) je ‘zapečatil’ s svojo duhovno oporoko: »Poslavljam se od tega sveta, od teh mojih 90 let in se vračam v zemljo, iz katere sem izšel, in odhajam v nebo, po katerem sem neprenehoma hrepenel in je moj pravi dom.«

ČUK, Silvester. Stanko Janežič (1920–2010). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2020, leto 56, št. 8, str. 88-89