Skip to main content

Vera daje odgovor na to, kje je treba iskati vir moči. Bog ne zahteva od človeka ničesar, ne da bi mu hkrati dal moč za to. Vera to uči in izkušnja življenja iz vere to potrjuje.(sv. Edith Stein)

Hieronim00

Naš sveti Hieronim

Hieronim00»Cerkev priznava in časti sv. Hieronima kot enega izmed štirih velikih cerkvenih očetov na Zahodu. Papež Bonifacij VIII. ga je leta 1295 hkrati s sv. Avguštinom, sv. Ambrožem in sv. Gregorjem Velikim razglasil za cerkvenega učitelja. Zaradi izjemne vloge, ki jo ima v zgodovini krščanske misli in duhovnega življenja, so ga mnogi narodi prištevali med svoje rojake. Veličino in pomembnost Hieronimove osebnosti odkriva predvsem njegovo delo, ki še danes vzbuja občudovanje zaradi obsega in raznovrstnosti, globine in radikalnosti ter osebne zavzetosti« (Rafko Valenčič). Med narodi, ki bi ga radi imeli za svojega, si ga ‘lastimo’ tudi mi, saj obstaja možnost, da je njegov rojstni kraj Stridon stal na tleh, kjer zdaj živimo Slovenci in morda na ozemlju koprske škofije. Ob 1600. obletnici njegove smrti škofija obuja spomin nanj s Hieronimovimi shodi, srečanji ob njemu posvečenih cerkvah.

KJE JE BIL STRIDON
Franc Ksaver Lukman (1880–1958), profesor patrologije (zgodovine krščanskega nauka) na Teološki fakulteti v Ljubljani, je o sv. Hieronimu zapisal, da je “mož s Krasa” in je njegov rojstni kraj Stridon postavil v okolico Št. Petra na Krasu (sedanje Pivke). To pa je le ena od domnev, kje naj bi bil ta Stridon, ki so ga leta 378 do tal porušili Zahodni Goti. Prispevek k razrešitvi tega vprašanja je knjiga Sveti Hieronim – mož s Krasa (Družina, Ljubljana 2007), v kateri dr. Rafko Valenčič povzema vse dosedanje domneve in nakazuje novo, ‘kraško’, morda bolj blizu resnici. Ugledni hrvaški arheolog Frane Bulić je leta 1920 trdil, da je Stridon ležal na Grahovem polju na meji med Bosno in Dalmacijo, čemur so oporekali vsi priznani strokovnjaki.Hieronim01 Leta 1986 je izšla razprava hrvaškega arheologa Mateja Suića, ki je postavil Stridon v geografsko območje nekdanje rimske Liburnije, pokrajine na zahodnem delu Kvarnerskega zaliva. To je ‘liburnijska’ domneva, za katero slovenski zgodovinar Rajko Bratož, strokovnjak za zgodovino zgodnje Cerkve, pravi, da je doslej gotovo najboljša med vsemi. Po Valenčiču pa Suić ni imel na voljo nekaterih podatkov, ki lahko bistveno prispevajo bodisi k potrditvi njegove postavitve (ubikacije) Stridona, bodisi k prestavitvi njegove lege proti severozahodu na slovenski Kras. To zagovarja ‘kraška’ domneva, ki dopolnjuje ‘liburnijsko’. Kje je stal Hieronimov rojstni Stridon, ostaja še vedno odprto vprašanje. Manjkajo predvsem arheološki dokazi za njegovo lego. V prid ‘liburnijske’ in seveda tudi ‘kraške’ domneve govorijo obstoječe cerkve in češčenje svetnika na tem ozemlju, to je današnje področje Ilirske Bistrice oziroma Krasa. Bolj kot geografski in zgodovinski prostor je za Hieronimovo življenjsko pot pomemben duhovni prostor. Ta pa je bil med tedanjima rimskima mestoma Akvilejo (Oglejem) in Emono (Ljubljano). Čeprav še vedno ni mogoče točno določiti lege Hieronimovega Stridona, se prostor vse bolj zožuje. Brez dvoma smemo Stridon postaviti v kraje med Kvarnerjem in Pivko, med Učko, Snežnik in Nanos, ki na neki način simbolizirajo Hieronimovo mesto in podobo v zgodovini krščanstva in teh krajev. – Kot zanimivost naj omenim, da je papež Benedikt XVI. pri splošni avdienci 7. novembra 2007 dejal: »V današnji katehezi bi rad predstavil cerkvenega očeta Hieronima. Bil je rojen leta 347 v Stridonu, v današnji Ljubljani v Sloveniji.«

Hieronim02IZ STRIDONA V BETLEHEM
Hieronim (gr. s svetim imenom) se je rodil okoli leta 347 v Stridonu v premožni krščanski družini. Nadarjenega dečka so starši poslali v šole v Milan in Rim, kjer se je učil slovstva, govorništva in modroslovja. Veliko je bral, zato je mojstrsko obvladal latinski slog in se izuril za pisateljevanje. Na začetku posta 366 se je vpisal med katehumene in se poglabljal v Sveto pismo in krščanske spise. O veliki noči istega leta ga je papež Liberij krstil. Kmalu zatem je potoval proti severu, se ustavil v Trieru, kjer je spoznal družbo asketov in se odločil za bogoljubnost. Leta 370 se je napotil v Oglej, kjer se je vključil v krog škofa sv. Valerija. Razpravljali so o bogoslovnih vprašanjih, študirali Sveto pismo, živeli krepostno in zdržno ter imeli duhovne pogovore s pobožnimi ženami. Bili so povezani s podobno bogoljubno družbo v Emoni. Leta 374 se je odpravil na Vzhod. V sirski Antiohiji se je učil grščine in hebrejščine. Za tri leta (375–378) se je umaknil v puščavo Halkis vzhodno od mesta med menihe puščavnike. Ostro telesno pokoro je združeval z duševnim delom. Veliko je bral, pisal pisma prijateljem in znancem. Spoznal je, da puščavništva ne bo mogel prenašati. V letu 379 se je dal posvetiti za duhovnika in odšel v Carigrad, kjer je bil dve leti (380–381) v šoli škofa sv. Gregorja Nazianškega, ki mu je bil predvsem učitelj v razlaganju Svetega pisma. Od tam je s svojimi knjigami in rokopisi spet prišel v Rim. Papež Damaz I. ga je tako cenil, da ga je izbral za tajnika in zaupnega svetovalca. Kot odličnega poznavalca Svetega pisma ga je spodbudil, naj predela latinski prevod Svetega pisma. Hieronim se je dela takoj lotil. V Rimu je kmalu zaslovel tudi kot asket in učenjak. Bil je duhovni voditelj kroga rimskih pobožnih matron, ki so se zbirale pri vdovi Marceli. Razlagal jim je Sveto pismo. Nekatere so se odločile za samostansko življenje in šle z njim v Palestino. Papeža Damaza I. je nasledil Siricij, ki za Hieronimovo delo ni imel posluha, zato je Hieronim poleti 385 zapustil Rim in se za zmeraj preselil na Vzhod. Najprej je obiskal svete kraje, znane iz Svetega pisma. Naslednje leto se je ustalil v Betlehemu, kjer je vodil moški samostan, ki ga je tam postavila bogata Rimljanka Pavla, in bil duhovni voditelj ženskega samostana. Hieronim00bŽivel je v najstrožji askezi in ves čas posvetil znanosti. Skoraj trideset let je namenil prevajanju Svetega pisma. Zaslovel je tudi s svojimi bistrimi razlagami svetopisemskih knjig in z drugimi spisi. Na stara leta so ga mučile skrbi in bolezni. Onemogel, slep in osamljen je ta mož, čigar življenje je bilo en sam boj, umrl 30. septembra leta 419 ali 420. Njegove ostanke so v 13. stoletju prenesli v Rim, kjer počivajo v baziliki Svete Marije Velike. Ob 1600-letnici njegove smrti se ga hvaležno spominja vesoljna Cerkev, posebej še mi, saj mu je, kot se zdi, zibelka tekla na tleh, ki so zdaj slovenska. Njegova pot do svetosti ni bila lahka. Imel je vročekrven, razdražljiv značaj, hitro dojemljiv razum in dar ostrega razsojanja. Ni pa znal potrpeti s puhloglavimi naduteži, ošabnimi oblastniki in nerazsodnimi kritiki. Teh slabosti se je zavedal. Redke so osebnosti, ki bi svoje napake tako odkrito priznale, kakor jih je Hieronim, zato vzbuja posebno spoštovanje. Dušam, ki so hrepenele po popolnosti, je bil moder in potrpežljiv vodnik.

Hieronim03PREVAJALEC SVETEGA PISMA
Največje Hieronimovo delo je prevod celotnega Svetega pisma iz izvirnih jezikov v latinščino. Na to se je – ne da bi vedel – pripravljal vse od tedaj, ko se je posvetil bogoslovni vedi. V oglejskem krogu je skupaj z drugimi študiral Sveto pismo, med bivanjem v Antiohiji je s tem študijem nadaljeval in se vneto učil hebrejščine. Njegov materni jezik je bila latinščina, obvladal pa je vse finese grščine in hebrejščine. Ko je leta 382 prišel v Rim, je že slovel kot odličen poznavalec Svetega pisma, zato ga je papež Damaz I. spodbudil, naj predela neustrezni latinski prevod Svetega pisma. Hieronim je najprej po grškem izvirniku pregledal in popravil dotedanji latinski prevod Nove zaveze. Pazil je posebno na to, da je prevod natančno izrazil misel izvirnika; jezik je popravljal samo tam, kjer se mu je zdelo res potrebno. Medtem ko pri prevodih drugih del ni prevajal besede za besedo, temveč pomen za pomenom, se je pri prevajanju Svetega pisma strogo držal vrstnega reda; dejal je, da ima v Svetem pismu “celo besedni red skrivnosten pomen”. Najprej je pregledal evangelije, nato pa druge knjige Nove zaveze. Pri prevajanju se je zavedal, da “Sveto pismo zaradi svojega edinstvenega pomena zahteva izjemno odgovoren in natančen pristop”. Najprej je ugotavljal pristnost hebrejskih in grških izvirnikov, ki so jih imeli dotedanji prevajalci na voljo, in ugotovil precej razlik: nekateri prevajalci so bili manj usposobljeni, marsikatero napako so zagrešili prepisovalci. Hieronim je ugotovil: »Kolikor je rokopisov, toliko je besedil.« Na voljo je imel že dotlej znane prevode: prevod Nove zaveze iz grščine v latinščino, prevod Stare zaveze iz hebrejščine v grščino iz 3. stol. pred Kr., znan pod imenom Septuaginta (prevod sedemdeseterice), Origenovo izdajo Stare zaveze v grščini, tako imenovano Heksaplo. Prvi latinski prevod je začel nastajati okrog leta 200 po grški Septuaginti in se je imenoval Vetus Latina (tudi Itala). Za osnovo prevajanja je Hieronim izbral Codex Sinaiticus (Sinajski kodeks). Hieronim je glede razlike v besedilu hebrejske in grške Biblije naslonil svoj prevod na hebrejsko besedilo. Glede knjig, ki jih hebrejski kanon ne priznava (devterokanonične) pa se je omejil na popravljanje starolatinskega besedila. »Od takrat Cerkev na Zahodu priznava dvojno svetopisemsko izročilo: hebrejsko besedilo za knjige hebrejskega kanona in grško Biblijo za vse druge knjige, vse pa v latinskem prevodu« (Papeška biblična komisija). Hieronim00aPo naročilu papeža Damaza I. se je Hieronim najprej lotil prevoda oziroma pregleda evangelijev in psalmov. To je tudi sam najbolj rabil pri razlagi Svetega pisma krogu rimskih gospa in pri skupni molitvi. Bivanje v Betlehemu in neposredno srečevanje s kraji svetopisemskih dogodkov pa je v Hieronimu še bolj utrjevalo prepričanje, da mora prevajati iz jezikov, v katerih je bilo besedilo napisano, in ne le pregledati prevode, ki so jih pripravili drugi. Prav tako je menil, da je treba poleg jezikov in njihovih značilnosti poznati tudi judovsko zgodovino in običaje. Med leti 391 in 406 je Hieronim opravil ogromno delo: prevod celotne Stare zaveze iz hebrejščine in aramejščine v latinščino, razen knjig, ki jih Judje niso priznavali kot avtentično navdihnjene (devtrokanonične). Delo, ki je bilo za tiste čase nekaj izrednega, velikanskega in je upravičeno zbujalo občudovanje. Pri prevajanju je imel v pomoč mnogo pisarjev, papirus je dobival iz Egipta.
Hieronimov prevod Svetega pisma, imenovan Vulgata (‘razširjena’), je bil v katoliški Cerkvi priznan kot uradno besedilo, ki so ga rabili teologi, bogoslovni pisatelji in umetniki. Tridentinski cerkveni zbor (1545–1563) je odločil: »Prav ta stara vulgatina izdaja, ki je preskušena s tolikero stoletij trajajočo uporabo v Cerkvi, naj v javnih predavanjih, znanstvenih razpravah, pridigah in razlagah velja za pristojno (avtentično). Nihče naj si ne upa ali drzne odklanjati jo pod kakršnokoli pretvezo.« Vulgata je bila v katoliškem bogoslužju (pri maši, drugih zakramentih, brevirju) v rabi do današnjih dni. »Vulgata je izjemno močno določala zahodno krščansko bogoslužje in sploh kulturo vse do danes. Bistveno je vplivala na razvoj latinskega in romanskih jezikov, bila je temelj svetopisemskih komentarjev latinskih cerkvenih očetov in vse do novejšega časa so se v Zahodni Evropi nanjo opirali prevodi Svetega pisma« (Jože Krašovec).

HIERONIMOVA PISMA
Hieronim00cMed Hieronimovimi spisi so posebne pozornosti vredna njegova pisma. Vseh ohranjenih pisem, bodisi Hieronimovih bodisi naslovljenih nanj, je 154. Franc Ksaver Lukman, ki jih je prevedel v slovenščino in so izšla v dveh knjigah zbirke Cerkvenih očetov izbrana dela (1941), pravi, da so “pisma najboljši odsev Hieronimovega temperamenta in značaja«. To velja ne le zaradi njihovega števila, sloga, značaja in pomena, ki ga imajo v krščanskem izročilu, ampak tudi zaradi izpovedne in literarne oblike, ki jo lahko primerjamo z Izpovedmi njegovega malo mlajšega sodobnika sv. Avguština. Hieronim je bil mojster pisanja. Vsa njegova pisma so pisana v izbrani latinščini, živahno in duhovito. Ko piše enemu, govori vsem, ki ga berejo. Njegova pisma so različna po dolžini, še bolj po obliki in vsebini: prijateljska, tolažilna, asketska, znanstvena. Ena imajo značaj pravih teoloških razprav, druga obravnavajo osebne zadeve in vsakdanje dogodke. V njih se razodeva njegov značaj pa tudi podoba ljudi, katerim so njegova pisma namenjena. Svoji teti Kastorini, s katero se je bil nekaj sprl, je pisal: »Prosim te, imejva mir, ki nam ga je Gospod zapustil; in Kristus naj se ozre na mojo željo in na tvoje srce. V kratkem bo pred njegovim sodnim stolom prejela plačilo ali kazen obnovljena ali razdrta sloga.« Na koncu izredno dolgega pisma svetniški rimski vdovi Pavli je zapisal: »Če nas Kristusova moč ne bi vzdigovala k nebesom in duši ne bi bila obljubljena večnost, bi imela telesa isto usodo z zverinami in živino.« Med ohranjenimi sta dve pismi, ki ju je Hieronim poslal v Emono: eno družinici redovnic, drugo menihu Antoniju. Obojim očita, da mu na pisma niso nič odgovorili, Antoniju pa zapreti: »Veruj mi, če bi mi čut za dostojno pisanje ne branil, bi ti v svoji nejevolji takih nadrobil, da bi mi začel odgovarjati – vsaj iz jeze. Ker pa je jeziti se človeška slabost in ne delati krivice krščanska krepost, se vračam k prejšnji navadi in te zopet prosim: bodi prijatelju prijatelj in sohlapec privošči sohlapcu besedo.« Med pismi velja posebej omeniti Hieronimovo dopisovanje z nekaj let mlajšim sv. Avguštinom, škofom v Hiponu v severni Afriki. Ohranjenih je deset Hieronimovih pisem Avguštinu in osem Avguštinovih pisem Hieronimu. Osebno se nista poznala. O Hieronimu je Avguštinu pripovedoval Alipij, poznejši škof v Tagasteju, ki je leta 393 romal v Sveto deželo in se je tam srečal s Hieronimom. Veliki Avguštin je hotel imeti Hieronima za prijatelja, kritika, učitelja in svetovalca. Med njima se je razvil spoštljiv dialog, ki sta ga vzdrževala prek pisem. V enem svojih zadnjih pisem je Hieronim pisal Avguštinu: »Med seboj seveda midva razpravljava, da se izobražujeva. Toda če bi nasprotniki, zlasti krivoverci opazili, da sva različnih misli, bi naju obrekovali, da se ne strinjava, ker sva si v jezi. Jaz pa sem trdno sklenil, da te bom ljubil, spoštoval, častil, občudoval in tvoje besede kakor svoje lastne branil.«

Hieronim04ČEŠČENJE SV. HIERONIMA IN IZROČILO
Izročilo obsega: obstoječe cerkve, posvečene svetniku, druga ohranjena znamenja in spomenike ter ustno izročilo, piše Rafko Valenčič, in pove, da so na Pivki in na Bistriškem sv. Hieronimu posvečene cerkve na Nanosu, v Koritnicah pri Knežaku, v Čeljah pri Premu in v Jasenu pri Ilirski Bistrici. Po svoji legi ‘govorijo’ v prid ‘kraški’ domnevi: da je bil starodavni Stridon, Hieronimov rojstni kraj, po vsej verjetnosti na slovenskem Krasu (na Pivki). To potrjujejo tudi drugi ohranjeni spomeniki ter dejstvo, da je bilo Hieronimovo češčenje razširjeno tudi na Koprskem, Vipavskem in v Goriških Brdih. Še vedno je živo ljudsko izročilo (kar velja zlasti za Pivko), da je bil Hieronim doma iz teh krajev.
Cerkev sv. Hieronima na Nanosu stoji na jugozahodnem zavetrnem delu planote na nadmorski višini 1019 m. Grajena je v gotskem slogu in se prvič omenja leta 1360 kot podružnična cerkev vipavske župnije. Sedanja je bila posvečena leta 1624. Glavna romarska shoda sta bila vsako leto na binkoštni ponedeljek (obletnica posvetitve) in 30. septembra (svetnikov god). Med prvo svetovno vojno je bila cerkev požgana, nato pa obnovljena. Po drugi svetovni vojni je začela propadati. Leta 1990 je bila obnovljena s prizadevanji župnika Antona Štrancarja, faranov Podnanosa (cerkev je podružnica te župnije) in obiskovalcev Nanosa. Hieronim05Slika sv. Hieronima na glavnem oltarju je delo akad. slikarja Tomaža Perka. Največ romarjev prihaja za svetnikov god, 30. septembra. – Podružnična cerkev sv. Hieronima nad Koritnicami pri Knežaku na Pivki je bila zgrajena v 15. stoletju na mestu prvotne kapele, ki naj bi imela romansko zasnovo, o čemer pričajo kamniti ostanki. Cerkev so večkrat prenavljali in povečevali. Oltar je bil obnovljen leta 1890, tedaj je bil postavljen tudi svetnikov kip. Glavni romarski praznik je god sv. Hieronima (30. septembra). V vasi Koritnice je cerkev sv. Antona Puščavnika, ki ga je sv. Hieronim občudoval zaradi njegovega spokornega življenja. – Podružnična cerkev sv. Hieronima v Čeljah pri Premu je bila zgrajena leta 1639. Postavljena je v vaško okolje. Češčenje svetnika v tem kraju ni tako razširjeno kot v prejšnjih dveh. Lesen kip na oltarju je novejše tirolsko delo, svetnik ima v levi roki popotno palico, v desni knjigo, ob njem je lev. – Podružnična cerkev v Jasenu pri Ilirski Bistrici in župnijska cerkev v Branici na Vipavskem sta bili prvotno posvečeni sv. Hieronimu, pozneje pa sta dobili novega zavetnika (Jasen sv. Joahima, Branica sv. Katarino). Na Koprskem je sv. Hieronimu posvečena podružnična cerkev v Bošamarinu pri Kopru ter pokopališka cerkev pod Topolovcem nad reko Dragonjo. Obe sta vključeni v Hieronimove shode. V župnijski cerkvi v Štivanu pri Postojni so na kamniti prižnici (1881) upodobljeni vsi štirje zahodni cerkveni očetje. Njihovi kamniti kipi so tudi v župnijski cerkvi v Košani. Sv. Hieronimu je posvečen eden od stranskih oltarjev v koprski stolnici. Na znamenitih freskah v Hrastovljah (1490) je med svetniki upodobljen sv. Hieronim s knjigo v rokah. V župnijski cerkvi (katedrali) sv. Jurija v Piranu so na stropu upodobljeni štirje zahodni cerkveni očetje, med njimi sv. Hieronim v spokorni drži, z levom ob nogah ter s kardinalskimi insignijami (križ, klobuk). Več slik sv. Hieronima renesančnih slikarjev hranijo v piranskem minoritskem samostanu. Sv. Hieronim je upodobljen tudi v romarski in župnijski cerkvi Matere Božje v Strunjanu. Njegovo češčenje je razširjeno tudi na Goriškem in Vipavskem. Sv. Hieronimu je posvečena župnijska cerkev v Kozani v Goriških Brdih, omenjena leta 1505. V zgornji Vipavski dolini, ki ima Hieronima za ‘svojega svetnika’, je izročilo še danes zelo razširjeno. To potrjujejo obiski njegove cerkve na Nanosu in udeležba pri mašah v poletnih mesecih. Dokaj priljubljeno je tudi krstno ime Hieronim. Razširjenost češčenja sv. Hieronima potrjujejo tudi novejša odkritja: Ob prenavljanju gotskih fresk v kapeli Matere Božje (prezbiterija nekdanje cerkve) v župnijski cerkvi sv. Vida v Podnanosu leta 2003 so očistili 12 kamnitih sklepnikov . Na enem izmed njih je upodobljen sv. Hieronim s knjigo v roki, ob njem pa leži legendarni lev. Njemu sta posvečeni kapeli v vasi in ob cesti na Nanos. Hieronim06Kip sv. Hieronima v kardinalskem ornatu je na glavnem oltarju župnijske cerkve na Lozicah pri Vipavi, v podružnični cerkvi sv. Ane na Razgurih (župnija Vrabče) ima svetnik svoj oltar. Sv. Hieronim je bil znan in češčen tudi na robu ali tudi zunaj ozemlja ‘kraške’ domneve o njegovem rojstnem kraju. V ljubljanski nadškofiji sta mu posvečeni podružnični cerkvi v Ivanjem selu (župnija Unec) in na Petkovcu (župnija Rovte), v celjski škofiji pa podružnična cerkev na Taboru nad Vranskim. Na koncu tega poglavja svoje knjige je Rafko Valenčič zapisal: »Navedbe o sv. Hieronimu posvečenih cerkvah, drugih znamenjih, ustnem izročilu ter češčenju, ki jih je bilo mogoče zbrati, govorijo o tem, da je bil starodavni Stridon, Hieronimov rojstni kraj, po vsej verjetnosti ali v Liburniji ali na slovenskem Krasu (na Pivki).«

S. Čuk,Naš sveti Hieronim: Priloga, v: Ognjišče 9 (2019), 50-67.

zalostna MB

Ljuba moja in žalostna Mati Božja!

zalostna MBRazen nesrečnega Ivana, ki jo je zatajil, je za sinove nekako normalno, da imamo radi mame. In kljub temu, da je čisto biološko pogojeno, da smo “mamini sinki”, ni povsem prav, predvsem pa ni normalno, da “mamini sinki” postanemo ali celo ostanemo.
Da me teologi ne bodo križali – kar so, mimogrede, teologi tistega časa naredili tvojemu Sinu – se ne bom natančneje spuščal v vajin brez dvoma nedoumljiv in svet odnos, bom pa pripomnil, da me božji nepotizem na običajen dan ne moti.
Hočem reči: da običajnemu nebeščanu pripada en godovni dan, se mi zdi čisto sprejemljivo. Ker jih je toliko, se jih na vsak dan v letu gnete vsaj po ducata. To je pač logična posledica. Da Božji Sin svojo Mater ljubi tako zelo, da ji nameni več ‘godov’ kot običajnemu nebeščanu, se mi tudi ne zdi nič posebnega. Problem, ljuba moja Mati Božja, je, da se tvoje žalosti spominjamo na dan, ko goduje tudi zavetnica moje žene: sveta Melita, in jo zato zelo redko, tako rekoč nikoli, ne najdem zapisane na nobenem koledarju.
Da bi ohranili ljubi mir in hkrati ne vznemirjali nebes, smo v naši družini tvoj – in seveda ženin – godovni dan preimenovali v “tužna vam majka”!
In naj, še preden borci za čistost slovenskega jezika in druge narodne svetinje postavijo (še večjo) ograjo na južni meji, pojasnim, da sem ta izraz ukradel meni zelo ljubemu, morda celo najljubšemu slovenskemu pisatelju Franu Milčinskemu. Ki ga mnogi sploh ne poznajo ali pa ga zamenjujejo s sinom Franetom. In je tako žalostna resnica, da običajni Slovenec ne ve, kdo je spisal Butalce in kdo Zvezdico Zaspanko. Tužna jim majka! No, Franetova ‘majka’ in Franova žena je bila – mimogrede – tudi Marija. Kot ti.
Fran je večino svojega pisateljskega opusa ustvaril v času državnega prijateljevanja Srbov, Hrvatov in Slovencev in zato v njegovih humornih spisih kar mrgoli podobnih ‘cvetk’, ki jih rade volje delim svoji ‘deci’, in jim recimo zagrozim, da naj pospravijo sobe, da jim ne bo “tužna majka”!
cusin kolumna 2019Slovenci smo pač taki, da damo prednost solzam pred smehom – (No, nekaj nas je takih, ki se radi do solz nasmejemo … a nas ‘običajni’ običajno gledajo postrani.) – in je zato čisto normalno, da si, ljuba Mati Božja, v naši deželi večkrat upodobljena z mrtvim Sinom v naročju, kot z živim! Slovenci smo hribovci in imamo Kalvarijski hribček raje od betlehemske poljane. Kam geografsko spada Kana Galilejska, pa zdajle tudi ne bi! Čeprav je res, da se prav zaradi preobjestnega praznovanja znamenite svatbe, kjer je bila na tvojo željo voda spremenjena v vino, marsikatera običajna slovenska mati spremeni v “tužno majko” … saj običajni sin slovenske matere pije vino kot da je voda in se domov vrne na berglah ali pa ga celo pripeljejo v trugi!
Kakorkoli …
Lepo bi bilo, ko bi ti, ljuba in žalostna Mati Božja, pustili tvojih sedem žalosti in ti ne bi prizadevali še kakšnih dodatnih in novih!
Obilo žegna za tvoj god in ne zameri, če te prosim, da danes za kakšen stol bliže povabiš in posedeš sveto Melito. Sem prepričan, da se ji bo dopadlo. Moji ženi se vedno dopade, kadar jo presenetim!v

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 9, str. 114.

pismo meseca 09 2019a

Nespodobna obleka in neolikani ljudje ne spadajo v cerkev

Vsi se veselimo poletja, ko so višje temperature in se bližajo dopusti, ko naj bi se oddahnili in morda tudi kaj premislili o svojem življenju.
Poletje pa je žal tudi čas, ko človek najraje ne bi šel k maši. Ko prideš v cerkev, imaš občutek, da si prišel na plažo, ob vseh ženskah v dekoltejih, prozornih bluzicah, pajkicah, kavbojkah, prekratkih krilih, moških kratkih hlačah, plastičnih sandalih ali šlapah … Da je mera polna, se pa zgodi še to: maša se je že začela, ko prihiti zamudnik, sredi evangelija še eden, pa treskajo vrata, oglasi se otrok in joka … pa joka … in joka do konca maše … Bog ne daj, da bi kdo postavil pred vrata napis na tabli: Maša, prosim, ne motite in ne vstopajte! Morda zraven še kakšnega moškega, ki bi pomagal narediti red.
Duhovniki pa ne rečejo nič … Nikogar ne opozorijo, nikogar ne oštejejo, nikogar ne pošljejo iz cerkve, ki se ne obnaša tako, kot je za svetišče Najvišjega primerno. Predvsem naj bi to naredili iz ljubezni do Njega. Resnično žalostno, kako je vam duhovnikom malo mar za ovce, ki so vam zaupane. Za vse to se bo nekoč dajalo odgovor, a na to pozabljamo, saj se o peklu in poslednji sodbi s prižnic praktično več ne sliši. Kje so časi, ko so duhovniki imeli hrbtenico in so znali udariti po mizi in narediti red v župniji kakor v cerkvi.
Bog je isti – danes, včeraj, jutri in vedno. Če so se včasih spodobno oblekli za cerkev v spodobno obleko, smo to dolžni storiti tudi danes. Duhovniki pa naj na primerno obleko in obnašanje v cerkvi opozarjajo. Spomnimo se besed Fatimske Lucije, da bo prišla moda, ki bo zelo hudo žalila Boga in Presveto Devico Marijo. Ti časi so tukaj in zdaj!
Zelo me moti še marsikaj, med drugim tudi to, kako se v naših cerkvah obnašajo turisti. Da ne omenim šolarjev in učiteljic, ki vehementno vkorakajo v cerkev kot krdelo z glasnim govorjenjem, smehom in neprimernimi oblačili sredi molitve pred Najsvetejšim.
Muslimani so nam lahko vzor v svoji gorečnosti do svojega boga. V mošejo ne smeš pomanjkljivo oblečen, ker imajo varnostnike in te bo zelo hitro ustavil, skoraj ubil s pogledom, in zahteval od tebe, da se oblečeš v kuto, če nimaš jope ali česa drugega, s čimer bi zakril svojo preveliko goloto. Da ne omenim tega, da moraš v mošejo bos … Enako je na vseh svetih krajih v Sveti deželi …
Bog se vas in nas usmili, ko bo prišla kazen, kakor je napovedano v Janezovem Razodetju. Morda je ta čas že tik pred vrati. Dobremu Bogu vsekakor res lepo vračamo za vse dobro, s katerim nas obsipa, z resnično “lepim obnašanjem, spoštovanjem, ljubeznijo …”
Valter

pismo meseca 09 2019aProblem primerne obleke, na katerega opozarjate v svojem pismu, objavljamo ob koncu poletja, čeprav bi to bolj spadalo v začetek poletnega časa. Vendar pa je to težava, ki jo vedno občutimo, zato pismo objavljamo sedaj. Samo strinjam se lahko z mnogimi vašimi trditvami, kako je neprimerna obleka odraz šibke vere in nespoštovanja do Boga pa tudi do sočloveka. Sodobna družba da izredno veliko na zunanjost. Pomislimo, koliko denarja ljudje zapravijo za obleke, ličila pa za razna shujševalna sredstva, fitnese in telovadnice. Kako so ljudje pozorni na obleko na primer na maturantskem plesu ali pri porokah!
Ne morem pa se popolnoma strinjati z vašo trditvijo, da duhovniki ne naredijo nič in da “nikogar ne oštejejo, pošljejo ven iz cerkve, če se ne obnaša” pravilno ali ni oblečen dostojno. Mislim, da bi tak oster, morda celo osoren duhovnikov nastop vzbudil prej zavračanje kot spreobrnjenje. Končno po mnogih cerkvah visijo lepaki, kjer je narisano, kako bi morali ljudje prihajati v cerkev (ne s sladoledom, ne s psi, ne pomanjkljivo oblečeni…), pa očitno ne zaležejo. Ljudje bi se ob ostrih duhovnikovih besedah zgražali, namesto da bi se zamislili. Celo očitali bi mu, da od ‘dušnega pastirja’ ne pričakujejo, da bo tako natančno gledal telesa, zlasti koliko niso ‘pokrita’. Mislim, da je to prej stvar družinske vzgoje.
Zakaj tako menim? V gimnaziji sem si pri psihologiji izbral referat o tem, kako iz zunanjega obnašanja spoznamo človekov značaj. Tudi iz oblačenja. Domišljal sem si, da bom po tem referatu takoj ‘prebral’ ljudi. Toda nekaj mi je od njega vendarle ostalo. Vsaka večja ekstravaganca, vsaka velika izrednost v oblačenju kaže, da je nekaj narobe s človekovo notranjostjo. Kričeče ali pomanjkljivo oblačenje je tih krik: “Tukaj sem, poglejte! Opazite me!” Tako lahko razumemo tudi izredno kričeče oblečene ljudi. Ali mlade z nadvse vpadljivimi frizurami.
Ker je oblačenje stvar človekove notranjosti ali, kakor bi rekel Jezus, stvar srca, bi morali najprej spremeniti človekovo notranjost, njegovo srce, da bi se to potem poznalo tudi na zunaj. Konkretno pri oblačenju. Bolj kot ‘nadiranje’ ljudi bo zalegla vzgoja srca. Pred časom sem bral pogovor s slovenskim koroškim duhovnikom, ki službuje v Zilji. Med drugim je dejal: »Verjetno se je pozabilo na bistveno, na tisto srčno kulturo, ki mora biti povsod in v vsakem človeku. Morda smo tudi pretiravali s tem, kako pomembno je govoriti slovenski jezik, pozabili pa smo na to, kako veliko bogastvo je, če govoriš dva jezika. Pozabili smo na srčno kulturo.« Da, pozabili smo na srčno kulturo in na vzgojo srca, srca, ki se prenavlja v Bogu.
pismo meseca 09 2019bStrinjam se z vami, da si niti turisti niti šole ne morejo ogledovati cerkve, ko poteka v njej bogoslužje. To je pravilo, ki ga pozna ves kulturen svet. Morda ne bo odveč napis pri vhodu ali pa reditelj, ki bi obiskovalcem povedal, da z obiskom cerkve počakajo, ker v njej poteka bogoslužje. Kulturni ljudje bodo to razumeli.
Slikanje Boga, ki komaj čaka, da se maščuje, ki udarja in kaznuje, ni evangeljsko. Saj Bog ni ‘policaj’, ki bi prežal na grehe ljudi in jih zasačil v prekršku ter se nato sadistično maščeval. Človek se za svoja nepravilna dejanja kaznuje sam, ne pa Bog. To v našem času vidimo na primeru odnosa do okolja. Ljudje že dolga leta uničujemo naravo, ki je delo Božjih rok. Sedaj se nam to ravnanje maščuje. Na to smo pozorni, na druga ‘maščevanja’, ki si jih nakopljemo, pa ne.
Strinjam se z vami, ko pišete, da “dobremu Bogu vsekakor res lepo vračamo za vse dobro, s katerim nas obsipa, z resnično lepim obnašanjem, spoštovanjem, ljubeznijo …” To je temelj. Zavedati se Božje ljubezni in jo hvaležno vračati, tudi z dostojnim oblačenjem. Vsekakor je bolj modro, da si prizadevamo za versko poglabljanje in prenovo srca in potem se bo izboljšal čut za primerno obleko. Srce, ki je polno Boga, ne bo potrebovalo vpadljivih oblek in pomanjkljivega oblačenja, da bi opozarjalo nase, ker mu Bog zadostuje.
Rustja Božo, Pismo meseca, Ognjišče, 2019 leto 55, št. 9, str. 6-7

zalostna MB01

Žalostna Mati Božja (15. september)

zalostna MB01Naši verni predniki so se v življenjskih preizkušnjah zatekali k Mariji, ki je spremljala Jezusa v njegovem trpljenju. Častili so jo kot žalostno Mater Božjo in jo upodabljali kot Sočutno (Pieta) z mrtvim Sinom v naročju ali kot Marijo sedem žalosti s sedmimi meči v srcu. Ta naziv ima podlago v napovedi starčka Simeona, ki je prišel v jeruzalemski tempelj, ko sta Marija in Jožef po predpisih postave tja prinesla osem dni starega Jezusa. Vzel ga je v naročje in se Bogu zahvalil, da je pred smrtjo videl Odrešenika. Ko ga je vrnil materi Mariji, ji je rekel: »Tvojo dušo bo presunil meč« (Lk 2,35). Prva žalost, ki je presunila Marijino srce, je bila Simeonova prerokba, sedmi meč žalosti pa je prebodel Marijino srce, ko so Jezusa položili v grob. Vsebino in pomen češčenja Žalostne Matere Božje izpoveduje pesem Mati žalostna je stala, ki jo je napisal Jacopone da Todi († 1306). Največ sledov češčenja Žalostne Matere Božje je na slovenskih tleh pustilo 14. in 15. stoletje in iz te dobe so se ohranile številne podobe in kipi Marije s trpečim Sinom. (sč)

Na sliki: V. Metzinger, Pieta, olje na platno, kapela na gradu Turn, Preddvor

zalostna MB00

Žalostni Materi Božji je na naših tleh posvečenih 33 cerkva (3 žup. in 30 podr.), prav tako tudi 25 večjih kapel (večina pokopaliških); tri p. c. in dve kapeli sta posvečeni tudi Mariji sedem žalosti. Poglejmo, katere so posvečene Žalostni Materi Božji (ŽMB). – V LJ nadškofiji jih je največ; dve sta žup.: v Breznici (1) in v Stični (ovitek) – bazilika, še deset je podr.: Kresniške Poljane (3) (Kresnice), Tabor (4) (Podbrezje), Bukov Vrh (5) (Poljane nad Šk. Loko), Prevalje (6) (Preserje pod Krimom), Žebnik (7) (Radeče), Žlebič (Ribnica), Strmca (8) (Sodražica), Šk. Loka (9) (Sp. trg v mestu), Vače (10) (pok.) in Dedni Dol (11) (Višnja Gora). V nadškofiji je tudi osem kapel ŽMB. – V KP škofiji je šest p. c. ŽMB: Idrija (pok.), Mirenski Grad (12) – romarska (Miren), Zabiče (Podgraje), Dolenja vas (Senožeče), Predjama (13 (Studeno), Drskovče (14) (Zagorje) in ena kapela. – V NM škofiji je ž. c. Žalostne Matere Božje v Leskovcu pri Krškem (2), na ozemlju škofije je še osem p. c.: Rosalnice – Tri Fare (15)- zg. cerkev (Metlika); Žalostna Gora (16) – romarska (Mokronog), Vel. Slatnik (NM – Sv. Lenart), Klošter (18) (Podzemelj), Čeplje (Stari trg ob Kolpi), Bušeča vas (17) (Sv. Križ – Podbočje), Leskovec (19) (Šentjanž) in Vina Gorica (Trebnje) in devet večjih kapel. – V MB nadškofiji stoji pet p. c. sv. Marije – ŽMB: Slovenska Bistrica (20) – v mestu, Središče ob Dravi (21) – v kraju, Vosek (Sv. Marjeta ob Pesnici), Jeruzalem (22) (Sv. Miklavž/Ormožu), Stanošina (23) (Sv. Trojica – Podlehnik); kapele so tri. – V CE škofiji je Žalostni Materi Božji posvečena p. c. na Starih gorah (24) (Podsreda) in ena kapela. – V MS škofiji so Žalostni Materi Božji posvečene tri kapele. • Kje pa so cerkve posvečene Mariji sedem žalosti? – V MB nadškofiji je p. c. na Slov. Kalvariji – Pekre (25) (Limbuš) in ena kapela. – V CE škofiji sta dve p. c. Marije sedem žalosti: v Botričnici (26) (Šentjur/CE) in na Vojniku (27) – hrib. – V MS škofiji je ena kapela Marije sedem žalosti. (mč)

zalostna MB03 

 Žalostna Mati Božja – Stična

zalostna MB02 zalostna MB04

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 9, str. 115

sv kriz01

Povišanje sv. Križa (14. september)

sv kriz01Blaženi škof Anton Martin Slomšek je 8. avgusta 1862, nekaj tednov pred svojo smrtjo, posvetil cerkev sv. Križa v Belih Vodah nad Šoštanjem. Bil je že ves bolan in namesto pridige je napisal znano pesem “Kraljevo znamnje križ stoji”, ki jo z občutjem pojemo v postnem času pa tudi ob pogrebih, saj nam križ “kaže pot k nebeški domovini”. Razpoznavno znamenje kristjana je križ, na katerem se je Jezus daroval za naše odrešenje. Pri pobožnosti križevega pota se mu zahvaljujemo z vzklikom: »Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.« Ganljiv del obredov velikega petka je češčenje križa. Križ je bil poveličan z Jezusovim vstajenjem. Cerkev proslavlja to orodje našega odrešenja s praznikom Povišanja sv. Križa 14. septembra v spomin na najdenje Kristusovega križa v Jeruzalemu in posvetitev bazilike Božjega groba 14. septembra 335. (sč)

Na sliki: Jakob Mikše, Jezus na križu, pod njim njegovi najbližji; olje na platno, Bevke, ž. c. Povišanja sv. Križa, glavni oltar.

sv kriz00

Naši verni predniki so postavili številne cerkve in kapele, ki so posvečene Sv. Križu (59 cerkva – 8 žup., 51 podr. in 45 kapel), Povišanju sv. Križa (27 cerkva – 14 žup., 13 podr. in 4 kapele), in tudi Najdenju Sv. Križa (šest cerkva – 3 žup. in 3 podr.). • Poiščimo najprej cerkve posvečene sv. Križu. – V LJ nadškofiji je ž. c. Sv. Križa v Svibnem (1), imajo pa še 18 p. c.: Selšček (Begunje/Cerknici), Stiška vas (Cerklje na Gor.), Beričevo (Dol/LJ), Sv. Križ na Taboru (Gor. Logatec), Sp. Pirniče (Pirniče), Brezje (Poljane nad Šk. Loko), Vel Trebeljevo (Prežganje), Kališe (Selca), Križna Gora (Stara Loka), Križna Gora (Stari trg/Ložu), Križevska vas (Sv. Helena – Dolsko), Čebine (Sv. Planina), Prebačevo (Šenčur), Jablana (Šentlambert), Hribec nad Puštalom (Šk. Loka), Tlake (Šmarje – Sap), Klenik (Vače); ter 15 kapel. V KP škofiji so tri ž. c. Sv. Križa: Bate (2), Marezige (3) in Sedlo in 13 p. c.: Slope (Brezovica), Sv. Križ (Črni Vrh), Vrbovo (Ilir. Bistrica), Sv. Križ (Kojsko), Rakitovec (Predloka), Parecag (Sečovlje), Sv. Križ (Sedlo), Selce (Slavina), Gradin (Sočerga), Križ (Tomaj), Strane (Ubeljsko), Gradišče (Vipava) in Škofje (Vreme); imajo tudi pet kapel Sv. Križa. – V NM škofiji je ž. c. Sv. Križa v Podbočju (ovitek), v škofiji pa je še šest p. c.: Prevole (Hinje), Cirnik (Šentrupert), Gor. Dole (Škocjan/NM), Uršna Sela (Toplice), in Cirnik (Vel. Dolina). – V MB nadškofiji stojita dve ž. c. sv. Križa: Maribor – Sv. Križ (4) in Poljčane (5), prav tako tudi šest p. c.: Sv. Križ, Dravograd (Črneče), Planica (Fram), Glivnik (Hoče), Sv. Lovrenc (Lovrenc na Pohorju), Grušova (Sv. Peter/MB), Zg. Porčič (Sv. Trojica v Slov. goricah) in pet kapel Sv. Križa. – V CE škofiji je Sv. Križu posvečena ž. c. v Rogaški Slatini (6) , v škofiji imajo še 10 p. c.: dve cerkvi v Belih Vodah (Sv. Križ) (18) ; Armeško (Brestanica), Dednja vas (Pišece), Imenska Gorca (Podčetrtek), Gora Oljka (17) (Polzela), Vinja Gora (Sv. Peter pod Sv. gorami), Šentvid/Lipica (Sv. Vid pri Planini), Sv. Križ (Svetina) in Retje (Trbovlje – Sv. Marija); imajo tudi tri kapele. – V MS škofiji ni nobene cerkve Sv. Križa, postavljenih pa je šest kapel. • Kje pa so cerkve posvečene Povišanju sv. Križa? V LJ nadškofiji najdemo sedem ž. c.: Bevke, Dobrava, Dobrepolje – Videm (7) , Koprivnik v Bohinju, Križe, Rakitna (8) in Sv. Križ nad Jesenicami (9); v škofiji je še pet p. c.: Mala Ilova Gora (Dobrepolje – Videm), Iška vas (Ig), Jurjevica (Ribnica), Rašica (Šmartno pod Šmarno Goro), Brezje (Šmartno/Litiji); in tri kapele. Kapela Povišanja sv. Križa v Kliničnem centru je tudi sedež Bolniške župnije. – V KP škofiji je edina ž. c. Povišanja sv. Križa v Vipavskem Križu (10) ; p. c. pa so v Kastelcu (Klanec) in Vrhpoljah (stara cerkev). – V NM škofiji sta dve ž. c.: Boštanj (11) in Brusnice in šest p. c.: Lisec (Dobrnič), Slamna vas (Metlika), Beli Grič (Mokronog), Gor. Kamence (NM – Sv. Janez), Stehanja vas (Šentlovrenc) in Vrhovo (Žužemberk). – V MB nadškofiji sta dve ž. c.: Sv. Križ nad Mariborom (12) in Trbonje (13) . – V MS škofiji sta tudi dve ž. c. Povišanja: v Črensovcih (14) in Križevcih pri Ljutomeru (15), imajo tudi eno kapelo. • Na našem ozemlju imamo tudi šest cerkva, ki so posvečene Najdenju sv. Križa (nekdaj praznik 3. maja – zdaj združen s praznikom Povišanja sv. Križa – 14. 9.). Tri ž. c. so v NM škofiji: Sv. Križ – Gabrovka, Trebelno in Vinica (16); tam so tudi dve p. c.: Log (Boštanj) in Dolga Njiva (Šentlovrenc). Ena p. c. Najdenja sv. Križa pa je še v KP škofiji: Ivanji Grad (Komen). (mč).

sv kriz02 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sv. Križ – Podbočje (foto: Matej ERJAVEC)

sv kriz03 sv kriz04

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 4, str. 123.

sv kriz

“Bog in sveti križ Božji!”

sv krizTako zavzdihnem, ko v pečico ali peč porinem kruh. In je to navado k hiši prinesla žena. Kar pomeni, da sem to navado prevzel od tašče. In s taščami je pregovorno ‘križ’! No, z mojo ne, se kar razumeva. Kar seveda ne pomeni, da si kdaj pa kdaj nisva prišla navzkriž, saj sva oba trmasta in se naju človek zlepa ne odkriža, a zdaj že res dolgo ne.
Tudi moja mama je, ob petih potomcih, petkrat tašča; in sem s križanjem obeh žlaht: očetove rahlo primorske in mamine krepko gorenjske, tudi po njej podedoval vsaj majhen del omenjenih trmastih genov, kolikor seveda ne izhaja vsa trma iz primorskega kota! In sem jo enkrat povprašal, kako ji je bilo sprejeti pet novih ljudi v družino … in to takih, da se človek kar pokriža, ko jih zagleda. Pa je prekrižala prste obeh dlani in rekla: »Vas je pet, njih je pet … pa sem molila!«
Bog in sveti križ božji!
In me boste seveda vprašali, kaj imajo zdaj tašče in žlahta opraviti s križem?!
»Kdor se poroči, se v križe položi!« pravi slovenski pregovor. In se resnično zna zgoditi, da poleg vsega drugega, kar ti pregovorni križi pač pomenijo, dva, ki se ‘združita’, včasih povežeta na videz nezdružljive skrajnosti, ki jih dve rodbini lahko premoreta … Pa vendar: združita! Združujeta! In sta stičišče! Povezujoča točka! Srčika! Srce!
In je post primeren čas, da med svojimi najbližjimi, znotraj ožje in širše družine, bližnjega in daljnega sorodstva preverimo, če križ še stoji? Če križ še drži? Ima naša družina še skupno točko? Srce? Da se zavemo, da človek, ko dvigne roke – ko obupa, ali ko objame – zavzame držo križa.
Ustvarjen sem kot križ. Kajti moje telo ima obliko križa … kadar razširim roke … kadar objamem … Ustvarjen sem za križ!
Bog in sveti križ božji!
Za naše odrešenje je moral umreti Božji Sin, a da je Božji Sin lahko umrl … da je bil križan … je najprej moralo umreti drevo … da je dalo les za križ!
Bog ve katere vrste drevo je bilo? In sem hkrati in takoj prepričan, da imata tako teologija kot znanost (arheologija in zgodovina) pripravljen natančen in brez dvoma točen odgovor o vrsti in starosti lesa … o teksturi … Me pa bolj zanima: je drevo prepoznalo svojega Stvarnika? Se je upiralo ali voljno vdalo? Je trpelo, ko je na njem trpel Ta, ki nas rešuje trpljenja?
Legenda pripoveduje, da je bila Kalvarija zasuta in da je na njej stal oltar malikom, ko je v Jeruzalem prispela sveta Helena, mati cesarja Konstantina. Ko so kraj očistili, ko so kopali … so našli grob in križ …
cusin kolumna 2019Čeprav je križ vidno znamenje, in nanj v naravi ali v umetnosti v takšni ali drugačni obliki naletimo vsepovsod, je treba odstraniti smeti in malike iz svojega življenja … treba je kopati … iti v globino … da najdemo križ, ki je svet!
Naj bo “Bog in sveti križ božji” na začetku vsakega našega dne, vsake naše poti … tudi, ko zamesimo kruh in ga porinemo v pečico. Kajti: kot je naše telo znamenje križa, je kruh znamenje daritve.
In rečem “Bog in sveti križ božji” … še prej pa v vzhajano testo zarišem križ … kot zarišem križ v pečen hlebec.
Bog in sveti križ božji!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 122.

povejmo z zgodbo 09 2019b

Robidnice

povejmo z zgodbo 09 2019bLuka je šel nabirat robidnice. Bile so različnih barv: ene so bile črne, druge zelene in nekatere rdeče.
Luka je bil prepričan, da je vse, kar je črno, gnilo in slabo. Zato je v košarico nabiral le rdeče in zelene robidnice.
Ko je prišel domov, je očetu ponudil robidnice, ki jih je nabral.
Oče ga je pogledal in mu dejal:
»Hvala, Luka, zelo lepo od tebe. Toda nabral si samo slabe robidnice.«
»Ni res, oče, vse slabe sem pustil v robidah, ker so bile črne, čisto črne.«
»Narobe! Napaka! Take črne so najboljše, najslajše!«

Od tedaj je Luka razumel, da je dobro tudi marsikaj, kar je črno. Barva sama ne pove veliko. Bistvena je vsebina stvari.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2019), 43.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 84.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

povejmo z zgodbo 09 2019a

Nikoli ne nehaj upati

povejmo z zgodbo 09 2019aAdam Clarke (1762 – 1832) je bil velik teolog, toda v šoli mu je šlo zelo trdo. Nekega dne je obiskal šolo imeniten gost in učitelj je pokazal na Adama Clarka: »To je najbolj zabit učenec na šoli.«
Preden se je visoki gost poslovil, je stopil do Adama in mu prijazno dejal: »Bodi brez skrbi, fant. Morda boš nekoč še velik učenjak. Le pogumno naprej, trudi se in vztrajaj.« Za učitelja je bil deček brezupen primer, za imenitnega obiskovalca pa otrok, ki veliko obeta.
In kdo ve, če niso prav obiskovalčeve besede spodbudile dečka, da je v življenju tako veliko dosegel

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2019), 43.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 80.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

beleznica bozo2019

Urednikova beležnica september 2019

beleznica bozo2019

 

Tudi letos bodo septembrskemu Ognjišču priložene položnice za bralcem že znano akcijo Za srce Afrike. Z njo že 14 let v sodelovanju s Slovensko karitas in s slovenskimi misijonarji pomagamo potrebnim v osrednji Afriki pa tudi ponekod drugje. Prav tako bodo priloženi obrazci Z delom do dostojnega življenja za priključitev k mesečnemu darovanju za plačilo dela revnih staršev iz Afrike, Albanije in Šrilanke. Hvala vsakemu za vsak dar in solidarnost.
V avgustovski številki Ognjišča ste si lahko prebrali pogovor z Jano Lampe, ki je pri Slovenski karitas zadolžena za mednarodno sodelovanje in ‘na terenu’ preverja, kam gredo zbrana sredstva v akciji, kjer že več let sodelujete tudi bralci Ognjišča. Več o akciji Za srce Afrike.

1305-124B - plamen

Tudi tokratna gostja meseca s. Metka Kastelic govori o misijonih in sicer na popolnoma drugem koncu sveta, v Braziliji. Sploh ste v zadnjih mesecih – poleg že omenjenega pogovora in predstavitve akcije Za srce Afrike – v Ognjišču lahko precej prebrali o misijonih. Ne pozabimo tudi na julijsko prilogo o velikem slovenskem misijonarju Ignaciju Knobleharju. Z vsemi temi članki smo vas želeli pripraviti na oktober – poseben misijonski mesec, ki ga je razglasil papež Frančišek in ga bomo tudi v Sloveniji obhajali s posebno pozornostjo tudi zato, da bi v vseh članih Cerkve poživil misijonsko zavest.

1305-124B - plamen

Tokratna priloga pa govori o velikem svetniku sv. Hieronimu. 1600-letnica njegove smrti je lepa priložnost, da spoznamo tega “moža s Krasa” – učenjaki domnevajo, da je bil rojen na jugozahodnem delu današnje Slovenije –, ki je zapustil neizbrisen pečat v evropski kulturi, ko je prevedel Sveto pismo v latinski jezik.

1305-124B - plamen

Mladi sodelavci so tokrat ob začetku šolskega leta zapisali nekaj pogledov in spodbud, kako si na začetku šolskega leta postaviti prave cilje in kako v to vključiti motivacijo, disciplino in vztrajnost.

1305 124B plamen

Šolstvo je bila tudi tema pogovora z dr. Dejanom Hozjanom, profesorjem na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, ki je podal svoj pogled na proces izobraževanja danes, kako gledati na to področje iz različnih zornih kotov in se vprašal, če gre šolstvo res v pravo smer.

beleznica plamen

Ker se na tretjo soboto v septembru odvija festival Stična mladih, smo obiskali pripravljalno ekipo, ki nam je predstavila delo posameznih ekip. Čeprav gre za utečeno prireditev, je v njeno pripravo vključenih veliko mladih, ki bolj ali manj deset mesecev pripravljajo vsebine, program in prostor, da se izpelje vsakoletno srečanje mladih v Stični.

beleznica plamen

Med novimi knjigami naj omenim knjigo Otroške molitve, ki jo je uredil Silvester Čuk. V knjigo je vključil raznovrstne molitve (jutranje, večerne, zahvalne, pri jedi …) iz različnih tradicij. Od klasičnih in znanih molitev do modernih in manj znanih. Vse z namenom, da bi starši molitve, ki so primerne otrokom, malčkom prebirali in jih tako s to ljubeznivo držo uvajali v molitveno življenje. Prihodnjič pa vam bomo predstavili nekaj knjig, med katerimi so nekatere primerne za najstnike in odrasle in jih ob koncu poletja pripravljamo za tisk.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 9, str. 4.

povejmo z zgodbo 08 2019d

Strah ubija

povejmo z zgodbo 08 2019dNekega jutra je smrt šla proti mestu. Človek, ki jo je srečal, jo je vprašal: »Kaj pa ti tukaj? Kaj hočeš?« – »Prišla sem po sto ljudi,« je odgovorila smrt. »Grozno!« se je zdrznil človek. »To je moje delo,« je odvrnila smrt.
Mož je pohitel, da bi posvaril ljudi, kaj namerava smrt. Zvečer je mož zopet srečal smrt in ji očital: »Rekla si mi, da si prišla po sto ljudi, zakaj si jih potem vzela tisoč?« Smrt je odgovorila: »Jaz sem držala besedo in sem vzela samo sto ljudi, drugi so umrli zaradi strahu.«

Strah je in vedno bo usodna bolezen srca. Jezus zato opogumlja svoje učence: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini! Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez volje vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev.« (Mt 10,28-31).
Ne skrbite in ne vznemirjajte se, da bo danes konec sveta, v Avstraliji je naš danes že jutri.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2019), 61.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 68.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..