Revija - Revija Ognjišče

Januarjenje

Napisal Marko na 30. decembra 2018. Objavljeno v Za začetek.

Kljub temu, da se januar uradno začne takoj, ko na silvestrovo odbije polnoč in se staro leto prevesi v novo, je treba odkrito priznati, da vse tisto veseljačenje, odpiranje šampanjcev, trkanje s kozarci, ognjemet, pokanje petard, objemanje in poljubljanje skupaj z vsemi voščili in dobrimi željami, spada še pod staro in prejšnje. V december. Ki so ga preudarni zaključili ‘po sveto’: s kropljenjem in kajenjem, ne tolikanj preudarni ali po svetopisemsko: nespametni, pa ‘posvetno’: s škropljenjem in zakajanjem!
A prehod iz starega v novo je svet. Pa naj gre za človeka ali zgolj za koledarsko leto.
Zato vsak nov začetek preudarni začnejo ‘trezno’, ne tolikanj preudarni ali po svetopisemsko: nespametni, pa s ‘treznjenjem’. In da ne bo na udaru zgolj ‘novo leto’, kar pomislite na vseh vrst zaključke in začetke: na valete, maturantske izlete, rojstnodnevne zabave, dekliščine, fantovščine, poroke, raznorazne obletnice, likofe, na rojstva, porode, pogrebe in sedmine!
Česa vse ljudje ne počnemo in ne popijemo zaradi strahu pred novim in nepoznanim!
In če je kanček strahu pred porodom in pogrebom še razumljiv … in dobro, no, dodajmo na seznam še poroko … je res hecno, da nas vsakoletni koledarski obrat prestraši do te mere, da izgubimo razsodnost. In začnemo sebi in svetu obljubljati najbolj nemogoče stvari:
da ne bom več kadil;
da ne bom več pil;
da ne bom več jedel ali pa vsaj, da bom jedel manj in shujšal;
da bom redno telovadil;
da bom začel pisati dnevnik;
da bom zamenjal žarnico v kleti, ki čaka na to že šest let …
in tako dalje in tako naprej brez konca in kraja.
Maliku v sebi, temu ‘poganskemu in pobožanstvenemu egu’, obljubljamo darila in žrtve, ki pa še nikoli niso ne spoznale ne videle februarja! Ko zmanjka resnosti, dobre volje, samo volje, samovolje in na koncu še trme, rečemo: “Ah, kaj?! Ne bom se uklonil in klanjal nobenemu Bogu, bogu, božanstvu, maliku! Niti samemu sebi ne! Naj gre vse v …” in gremo na kozarček, na čik, na tortico, skratka gremo v … kot že tolikokrat poprej … kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej! In je spet vse po starem do naslednjega novega leta!
Da nas je prehoda v novo strah, in vse bolj se mi dozdeva, pa ne vem točno zakaj, tudi sram, razberem iz tega, kako se na novo pripravljamo in predvsem, kako ga (za)živimo.
Sveta mati Cerkev nam pred božičem ponuja advent.
Konec koncev se tudi na zakramente, ki so, kot že ime samo pove, sveti, pripravljamo. Zdaj pa samo pomislite, a so vaše priprave na sveto: na krst, obhajilo, birmo, poroko, novo mašo, novo leto … advent ali ‘veseli december’?
In ko ‘odbije polnoč’ … ko se sveto zgodi, ko pride Sveti Duh in se razlije milost, ko umre staro in se rodi novo … ali slavite? No, vsaj praznujete? Ali januarite?
Kajti večina ljudi že na prvi januar popoldne ugasne lučke, ki so svetile vse od srede novembra; odlepi z okenskih šip prilepljene snežinke, srnjačke, snežake in zvezde; pospravi jaslice na podstrešje, smrečico pa – ali božično ali zgolj novoletno, sploh ni važno – postavi k smetnjakom in … kot da se ni nič zgodilo in kot da ničesar ni bilo! Nič novega, nič drugačnega, nič svetega! Nekaj dni sicer še nežno šumi v zmačkani glavi in ko druga za drugo umirajo zaobljube, rahlo zapeče vest … to pa je tudi vse. To je januarjenje.
In ko pridejo Sveti trije kralji, res ne vejo, kam naj grejo, ker že ni nobenih lučic. Če vprašajo za pot, pa jih ljudje napotijo ne le k Herodu, ampak jih pošiljajo od Poncija do Pilata!
Vsako leto lažje in vsako leto hitreje odjanuarimo! In se nam zato dogaja, da januarimo tudi v kakem drugem mesecu in ne le ob svetih dneh.
Nekateri na žalost januarijo vse življenje!
Blagoslovljeno novo leto.
Naj bo novo, naj bo lepo, naj bo zdravo, naj bo sveto! S čim manj januarjenja!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.

Kdo se je rodil v hlevu?

Napisal Marko na 26. decembra 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Dva tedna pred božičem so duhovnika povabili v otroški vrtec, da bi otrokom ob slikah predstavil božično zgodbo. Malčki so bili zbrani v veliki dvorani. Dva, ki sta prišla nekoliko pozneje, sta pustila odprta vrata. Duhovnik je zaklical: »Zaprita vrata!«
Čez nekaj časa je v dvorano prišlo še nekaj otrok, ki niso zaprli vrat za seboj in duhovnik je spet zaklical: »Zaprite vrata!«
Nadaljeval je s prikazovanjem in razlaganjem slik: ustavil se je pri sliki betlehemskega hlevčka. Pri razlagi je poudaril, kako mrzlo je moralo biti v hlevčku, kjer se je rodil Jezus. Prav tisti trenutek je prišel v dvorano še en otrok in tudi ta je pustil odprta vrata, da je duhovnika zazeblo v hrbet. Tedaj je zavpil: »Pa kdo je bil rojen v hlevu!«
In nežen glasek je odgovoril: »Jezus!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2019), 15.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Nesrečna smrečica

Napisal Marko na 26. decembra 2018. Objavljeno v zgodbe.

Popoldan se je počasi prevešal v večer in pri Matjaževih je vsa družina hitela z delom, da ga še pred mrakom končajo. Mudilo se je tudi zato, ker je bila v njihovi podružnični cerkvi polnočnica že ob desetih. Oče je bil še pri živini, dvojčka Matej in Matija sta v kurilnico s samokolnico vozila drva, mati je v kuhinji pripravljala večerjo, Helena in Marjana pa sta pospravljali svojo sobo. Letos sta prvič imeli sobo čisto zase, ko so na podstrešju uredili sobo za brata, s katerima sta dotlej imeli skupno spalnico. Končno sta bili sami zase s svojimi drobcenimi skrivnostmi, ki sta si jih ob večerih šepetaje pripovedovali.
Vsako leto so v hiši ob jaslicah postavili veliko božično drevo, kjer so se na vsak sveti večer zbrali ob koncu blagoslova doma.
»Postaviva si medve svoje božično drevo,« je iznenada vzkliknila Helena.
Marjana jo je začudeno pogledala: »Ja, in kje naj dobiva smrečico? Zakaj se nisi spomnila prej, da bi ti jo ata prinesel, ko je šel po smreko za v hišo?«
»Sama grem ponjo, vem za eno, sem si jo že ogledala, čisto blizu je in gaz pelje mimo nje. Hitro bom nazaj, ti pa nič ne povej našim. naj bo presenečenje. Ko jo bova postavili, jih bomo povabili v najino sobo, jaslice tudi imava, okraske smo delali v šoli,« je bila navdušena Helena in se oblačila.
»Ne hodi, prosim!« jo je prijela za roko Marjana. »Kmalu bo noč, da kje ne obtičiš,« je bila zaskrbljena.
»Nič se ne boj, saj je čisto blizu, brž bom nazaj. V drvarnici vzamem sekirico, pa grem. Ti lepo ostani v sobi, ko pridem, bom potrkala na šipo in ti podala smrečico skozi okno, naj bo res presenečenje,« je tiho zaprla vrata in se izmuznila ven. Mati je v kuhinjo ropotala s posodo, oče pa se je v hlevu pogovarjal z živino, zato je nihče ne slišal.
Malo jo stisnilo pri srcu, ko je po gazi hitela proti gozdu. Čeprav je bil še dan, se je gozdu že mračilo. Previdno, korak za korakom, je iz izhojene gazi stopila v cel sneg in se bližala mogočnim smrekam, ki so varovale nasad mladih smrečic. Že v pozni jeseni je njeno pozornost pritegnila smrečica z zelo lepo krošnjo. Mlade vejice so lepo v krogih krasile drobno deblo s čudovitim vršičkom.
»Ta bo moja, saj je vse tako gosto in se ne bo nič poznalo, če jo posekam,« je razmišljala, ko se je bližala svoji izbranki.
Naredila je še en korak in kriknila. Debela snežna odeja, ki je pokrivala nizko rastje, se je pod težo ugreznila, veje so se osvobodile snega, ona pa je padla med smrečje. Pogledala je kvišku in videla nad sabo odprtino in nebo, ki je postajalo vedno bolj temno. Skušala se je splaziti ven, a brez uspeha. Nad njo je bilo več kot meter suhega snega, ki se je vsipal. Spoznala je, da se iz te jame ne bo mogla izkopati, v njej je tlelo upanje, da jo bodo prišli iskat, saj jim bo Marjana gotovo povedala, kam je šla, ker je tako dolgo ne bo nazaj.
Marjana pa je v svoji sobi tiščala nos na šipo, napenjala oči in ušesa in čakala, čakala. Pričelo se je temniti, Helene pa od nikoder. “Kaj, če je kje obtičala?” ji je šlo na jok.
Že je hotela iti v kuhinjo, kjer so bili vsi zbrani za večerjo, ko je v sobo vstopila mati. »Ja, kje pa tičita ves popoldan? Čas je za večerjo, nikoli vaju ni bilo treba klicati, kaj je z vama. Kje pa je Helena?« je mati iskala z očmi po sobi.
»Ne smem povedati,« je med jokom izdavila Marjana.
»Za božjo voljo, povej, kje je?« se je oglasil oče iz kuhinje.
»Mogoče se je izgubila v gozdu, ker je šla po smrečico, da bi tudi medve imeli svoje božično drevo. Hoteli sva vas presenetiti …«
»Sta pa nas zares pošteno presenetili,« je jezno rekel oče in že se je skupaj s fantoma oblačil, da jo pojdejo iskat. »V katero smer je šla?« je vprašal Marjano.
»Rekla mi je, da bo šla po tisti gazi, kot si šel ti po našo smreko,« je pokazala v temno okno.
Vzeli so močne baterije in krenili proti gozdu. Bila je že skoraj trda noč, še sreča, da ni snežilo, kot je bilo napovedano. Tako so šli po njeni sledi in prišli do luknje.
»Helena, si spodaj?« je zaklical oče in posvetil v globino.
»Ja, tukaj sem,« se je oglasila in si brisala solze strahu in veselja, da je rešena.
»Močno se primi za vrv, da te izvlečemo ven,« je rekel oče in ji vrgel vrv. Ovila si jo je okrog rok in vsi trije so jo s skupnimi močmi potegnili ven.
»Kaj pa si iskala v tej luknji?« je oče vse obrnil na šalo, da je prikril skrb in strah za dekle, ki ga je vsa preplašena gledala v strahu, da jih bo pošteno slišala. Oče pa je ni hotel kregati, vedel je, da je to, kar je prestala, že dovolj velika kazen.
»Hotela sem posekati tisto lepo smrečico, o kateri sem vam pravila, da bi jo dala v najino sobo, pa me je požrlo,« je povedala in se delala pogumno, čeprav je bila še vsa iz sebe.
»Zdaj ti jo bom odsekal jaz, a ne tiste tvoje najlepše. Če bi bila ti zadovoljna z manj lepo, bi jo vzela ob gazi in ne bi rinila v cel sneg. Bila bi že zdavnaj doma, brez strahu, ki si ga užila sama in si ga povzročila nam. To je tudi šola za naprej – ne moreš imeti vedno vse najboljše in najlepše,« je modroval oče.
»Saj me ni bilo nič strah,« se je postavila pred bratoma, ki sta ob teh besedah široko odprla usta in oči.
»Seveda je ni bilo strah,« je oče pomežiknil fantoma, ki sta razumela, kaj misli oče, a sta modro molčala.
»Zdaj pa domov k večerji in potem k maši in se zahvalit Bogu. Posebej ti, Helena, se mu imaš za kaj zahvaliti!« je rekel oče in pohitel pred njimi.
Šele ko so prišli od maše in sta v svoji sobici krasili božično drevesce, je Heleno obšel pravi strah, ko je pomislila, kaj bi se lahko zgodilo. Zavedala se je, da tega božičnega večera ne bo pozabila do konca svojih dni.
»Rodil si se ti,« je nežno položila Jezuščka v jaslice, »in na novo sem se rodila tudi jaz,« je rekla hvaležno. »Če bi takrat, ko sem šla v gozd, snežilo tako kot sneži zdaj, me ne bi našli in bi zmrznila v tisti jami.«
Anica Kumer. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 43-44.

sv. Štefan (26. december)

Napisal Marko na 25. decembra 2018. Objavljeno v Svetniški domovi.

Na praznik svetega Štefana, prvega mučenca, ki ga obhajamo dan po prazniku Jezusovega rojstva, občudujemo moč ljubezni, ki je “ponižala Kristusa iz nebes na zemljo in povzdignila Štefana z zemlje v nebesa”. Štefan je bil, kot beremo v Apostolskih delih, eden izmed sedmih mož, ki so pri vernikih v Jeruzalemu uživali zaupanje in so jih apostoli po molitvi in polaganju rok posvetili v diakone ter jim zaupali službo oznanjevanja in dobrodelnosti. Diakon Štefan je v moči Svetega Duha delal velika znamenja, s katerimi je vzbudil sovraštvo Judov. Pred velikim zborom, ki mu je sodil, so nastopile krive priče, toda Štefanu je Božji Duh dal zgovornost, da je vse obtožbe zavrnil. Ko je rekel, da vidi odprta nebesa in Jezusa na Božji desnici, so ga vlekli iz mesta ter ga kamnali. Prav kot v pogumnem nastopu pred velikim zborom je bil podoben Kristusu tudi v smrti. Umirajoč je molil: »Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!« Preden je izdihnil je, posnemajoč Jezusa na križu, z močnim glasom zaklical: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« (sč)
– Na sliki: Jurij Šubic, Mučeništvo sv. Štefana (1890), olje na platno, Ljubljana – Štepanja vas, ž. c. sv. Štefana.

Sv. Štefanu, diakonu in mučencu je na Slovenskem posvečeno 34 cerkva (12 župnijskih, 22 podružničnih) in tri kapele. V LJ nadškofiji imajo dve ž. c. sv. Štefana, prvega mučenca: v Ljubljani – Štepanja vas (1) in v Sori (2) ; poleg obeh pa je še devet p. c.: Kupljenik (Bohinjska Bela), Pokojišče (12) (Borovnica), Štefanja Gora (13) (Cerklje na Gorenjskem), Lipsenj (Grahovo), Zg. Koseze (14) (Moravče), Suha (15) (Predoslje), Smrjene (Št. Jurij pri Grosupljem), Utik (16) (Vodice) in Blejska Dobrava (Zasip). – V KP škofiji je šest ž. c.: Brezovica (3), Levpa (4), Log pod Mangrtom (5), Postojna (6), Solkan (7) in Vipava (ovitek) štiri pa so p. c.: Harije (Il. Bistrica), Piran (Sv. Štefan), Zanigrad (17) (Predloka) in Kovčice – Orehek (Slivje); sv. Štefanu pa je posvečena tudi ena kapela. – V NM škofiji je sv. Štefan zavetnik ž. c. v Semiču (8), imajo pa še šest p. c.: Tomažja vas (Bela Cerkev), Klanec (19) (Fara pri Kočevju), Sušica (18) (Krka), Nemška vas (Leskovec pri Krškem), Šmarješke Toplice (Stara Cerkev) in Štefan (Trebnje), poleg tega pa še kapelo v Koblarjih (Stara Cerkev), na kraju nekdaj porušene cerkve. – V MB nadškofiji imajo dve cerkvi sv. Štefana mučenca: ž. c. v Sp. Polskavi (9) in p. c. v Gortini (20) (Muta). – V CE škofiji je mučenec sv. Štefan zavetnik dveh ž. c.: na Gomilskem (10) in na Sv. Štefanu/Žusmu (11), imajo pa še dve p. c.: Turje (Dol pri Hrastniku) in Vranje (Sevnica); in sv. Štefana na obelisku v Teharjah (na kraju njegove porušene cerkve). – V MS škofiji je sv. Štefanu diakonu posvečena kapela v Gor. Lakošu (Lendava). (mč)

sv. Štefan, Vipava

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 12, str. 115.

Sveta noč – že več kot 200 let

Napisal Marko na 23. decembra 2018. Objavljeno v Priloga.

Na sveti večer 24. decembra 1818, sta po polnočnici ob jaslicah v Oberndorfu na Salzburškem Joseph Mohr, kaplan in pisec besedila, in Franz Xaver Gruber, učitelj, organist in skladatelj, prvič zapela pesem Sveta noč, blažena noč (Stille Nacht! Heil’ge Nacht!). Ob tem jubileju so v Muzeju krščanstva na Slovenskem pripravili razstavo, na kateri sta predstavljena avtorja pesmi, zgodovina nastanka pesmi in njenega ‘čudežnega’ širjenja po vsej zemeljski obli. »Njeno blagohotno besedilo tolaži, daje upanje, pomirjujoča glasba pa napisane besede povzdigne nad realni svet,« je v katalogu razstave zapisala mag. Nataša Polajnar Frelih, direktorica Muzeja. »Danes jo pojejo v svojih maternih jezikih številni narodi po svetu. V božičnem času jo prepevajo po cerkvah, domovih, na trgih, na koncertih. Ljudje jo poslušajo po radiu, televiziji, po pametnih telefonih, po internetu.« Vsem, ki jo pojejo ali poslušajo, se v srca naseli nekaj Božjega. Zato je ta preprosta skladba najlepša božična pesem.

JOSEPH MOHR (1792–1848)
Pisec pesmi, ki je prevedena v več kot 300 jezikov in narečij, je bil duhovnik, ki se je odlikoval pod svoji preprostosti, globoki veri in odprtem srcu za vse potrebne in stiskane. Rodil se je 11. decembra 1792 v revni četrti Salzburga kot nezakonski sin. Mati Anna Schoiber je bila pletilja, oče Franz Mohr pa vojak. Po očetu je sicer dobil priimek, vendar je bil od rojstva zaznamovan. Stolni vikar Hiernle je odkril njegove talente in mu omogočil šolanje. Po maturi je vstopil v bogoslovno semenišče. Leta 1815 je prejel mašniško posvečenje. Kot kaplan je deloval najprej pri romarski cerkvi Mariapfarr pri Lugauu. Ob milostni podobi Marije z Otrokom in svetimi tremi kralji je dobil navdih za pesem Sveta noč. Avgusta 1817 je prišel za kaplana v Oberndorf. Spoprijateljil se je s pet let starejšim Franzem Xaverjem Gruberjem, učiteljem, organistom in cerkovnikom v bližnjem Arnsdorfu, ki je hodil orglat v Oberndorf. O božiču leta 1818 ga je prosil, naj uglasbi njegovo pesem Sveta noč, kar je prijatelj v posebnem navdihu takoj storil. Po polnočnici v cerkvi sv. Nikolaja v Oberndorfu je pri jaslicah prvič zazvenela blaga in mila pesem, ki je osvojila srca vseh. Pela sta dvoglasno: Joseph tenor, Franz bas ob Josephovi spremljavi na kitaro. Septembra 1819 je Mohr odšel iz Oberndorfa in naslednja leta pomagal kot kaplan v raznih župnijah. Leta 1827 je postal vikar v župniji Hintersee, leta 1837 pa v Wagrainu, kjer je ostal do smrti 4. decembra 1848. Vse svoje premoženje je razdajal, edina materialna zapuščina je bila njegova kitara, na katero je skoraj točno trideset let spremljal prvo izvedbo pesmi Sveta noč. Njenega zmagoslavnega pohoda po svetu ni dočakal.

FRANZ XAVER GRUBER (1787–1863)
‘Pisec’ melodije pesmi Sveta noč se je rodil 25. novembra 1787 kot sin tkalcev platna Josepha in Anne Gruber v Hochburgu nedaleč od Oberndorfa. Starša sta mu dala ime Conrad, pri krstu pa je po svojem botru ‘prevzel’ ime Franz. Nadaljeval naj bi poklic družinski poklic. Že kot otrok je kazal veliko veselje do glasbe. Učitelj Andreas Peterlechner ga je brezplačno poučeval v glasbi in mu omogočil, da je končal učiteljišče. Prvo leto je služboval pri svojem dobrotniku, leta 1807 pa je nastopil službo učitelja, cerkovnika in organista v Arnsdorfu. Še isto leto se je poročil s trinajst leta starejšo vdovo svojega prednika, da se je lahko vselil v cerkovnikovo stanovanje. Po njeni smrti se je poročil z eno svojih nekdanjih učenk, ki mu je rodila deset otrok, a samo štirje so odrasli. Ljubezen do glasbe ga je povezalo z Josephom Mohrom, mladim duhovnikom v Oberndorfu, ki je bil odličen pevec in kitarist. Za božič leta 1818 je uglasbil njegovo pesem Sveta noč s šestimi kiticami, ki sta jo skupaj zapela po polnočnici pri jaslicah v cerkvi sv. Nikolaja v Oberndorfu. Po tej prvi izvedbi ob spremljavi kitare je Gruber kasneje napisal še orgelsko spremljavo. Leta 1829 je odšel za učitelja in cerkovnika v Berndorf pri Salzburgu. Njegova velika želja, da bi se bolj posvetil glasbi, se je izpolnila leta 1835, ko je dobil mesto zborovodje in organista v župnijski cerkvi v Halleinu, kjer zelo poživil glasbeno življenje in ustvaril veliko novih skladb. Tam je deloval 28 let, dokler ni 7. junija 1863 umrl. Po njegovih stopinjah sta šla dva sinova Franz in Felix.

OD ROJSTVA DO SVETOVNE SLAVE
Na starem šolskem poslopju, muzeju Svete noči, v Arnsdorfu, kjer je Franz Xaver Gruber služboval od leta 1807 do 1829, je spominska plošča z napisom: Stille Nacht! Heil’ge Nacht! / Wer hat dich, o Lied, gemacht? / Mohr hat mich so schon erdacht, / Gruber zu Gehor gebracht, / Priester und Lehrer vereint. (Sveta noč, blažena noč! / Kdo te je, o pesem, naredil? / Mohr me je dobro zamislil, / Gruber storil, da se sliši, / duhovnik in učitelj združena.)
Časi, ko je najlepša božična pesem nastala, so bili zelo težki. Srednja Evropa je bila izčrpana in obubožana po Napoleonovih vojnah. Temu so se pridružile še naravne katastrofe. Aprila 1815 je izbruhnil vulkan Tombora na indonezijskem otoku Sumbava, kar je povzročilo neslutene klimatske spremembe. Leto 1816 je bilo v Evropi “leto brez poletja”. V nenehnem deževju in mrazu žito ni dozorelo. Zavladala je huda lakota. Izum tkalskega stroja leta 1786 je zadal smrtni udarec družinski tkalski obrti, s katero so se ljudje preživljali.
Stiske in težave ljudi je razumel Joseph Mohr, mlad duhovnik, ki je že kot otrok začutil težo življenja. Pred podobo Marije, ki je rodila Jezusa, je iz njegovega srca privrela pesem, ki tolaži in vliva upanje. Preprosto, vsem razumljivo besedilo razglaša tolažljivo misel odrešenja iz stiske po Jezusovem rojstvu v vseh šestih kiticah. Njegova božična pesem je uspavanka za novorojenega Božjega Otroka. »Mili deček kodrastih las, spi v nebeškem miru,« je zapisal ob pogledu na podobo, ki ga je navdihovala. V slovenskem prevodu, ki je nam vsem v ušesih in v srcih, se to voščilo Novorojenemu glasi: »Spavaj, Dete, sladko.« Muzikolog Gottfried Gasparek je zapisal: »Pesem Sveta noč je napisana v vsem razumljivem nemškem jeziku, napev je ljudski v najboljšem pomenu besede, ritem spominja na dude sicilskih pastirjev. Čaru mile skladbe se ne morejo upreti celo ljudje, ki pripadajo drugim verstvom ali so brez vere. Gre namreč za to, da v njem odseva skrivnost božične zgodbe v preprostih besedah in motivih. Glasba je umirjena, ganljiva. Mnoge pesem gane do solz, drugim privabi na lice osrečujoč nasmeh. Pesem ni bogoslužna, temveč je pesem ljubezni do novorojenega Otroka. Je pesem miru in je nadčasovna. Pripada vsem ljudem sveta, ki so blage volje.«
Sprehodimo se skozi njeno zgodovino, ki se začenja leta 1816, ko Joseph Mohr, duhovni pomočnik v romarskem kraju Mariapfarr, dobi navdih za pesem s šestimi kiticami s tolažljivim sporočilom Božje ljubezni do preskušanih in trpečih ljudi. Na sveti večer, 24. decembra 1818, Joseph Mohr, kaplan v Oberndorfu, pohiti k prijatelju Franzu Xaverju Gruberju, učitelju, cerkovniku in organistu v Arnsdorfu, da pesem uglasbi za dva pevska glasova, zbor in spremljavo na kitari. Po polnočnici v cerkvi sv. Nikolaja jo ob jaslicah prvič zapojeta Gruber in Mohr, ki petje spremlja s kitaro. Leta 1825 orglarski mojster Karl Mauracher izdela nove orgle v Oberndorfu. Verjetno mu je na nove orgle Gruber zaigral Sveto noč, ki je bila izdelovalcu orgel tako všeč, da jo je ponesel rojakom na Tirolsko. Veliko zaslug za širjenje pesmi je imela družina Strasser iz Lainacha na Tirolskem, ki se je ukvarjala z izdelovanjem rokavic. Kjer so svoje izdelke prodajali, so služili dodaten denar z igranjem in prepevanjem. Leta 1831 so na sejmu v Leipzigu pred velikim občinstvom prepevali pesem Sveta noč. Zapeli so jo tudi na dvoru pruskega kralja Friedricha Wilhelma IV. v Berlinu; postala je njegova najljubša božična pesem in takrat so jo zaradi izvajalcev imeli za tirolsko ljudsko pesem neznanega avtorja. Pevska družina Rainer je Sveto noč prepevala na potovanjih po Evropi, o božiču leta 1839 so jo zapeli na ameriških tleh, v New Yorku. V angleškem prevodu (Silent Night, Holy Night) leta 1859.
Sčasoma se je avtorstvo pesmi pozabilo. Razširilo se je mnenje, da je delo kakšnega slavnega skladatelja, kot je bil Michael Haydn (1737–1806). Na prošnjo dvorne kapele je Franz Xaver Gruber 30. decembra 1854 poslal pojasnilo (Authentische Veranlassung), kako je nastala ta pesem in priložil je prepis izvirnika. Med drugim je zapisal: »Bilo je 24. decembra 1818, ko je takratni oberndorfski kaplan gospod Joseph Mohr predal pesem Franzu Gruberju, organistu v takrat na novo ustanovljeni župniji sv. Nikolaja v Oberndorfu (tudi učitelju v Arnsdorfu) s prošnjo, da napiše primerno melodijo za dva glasova z zborom in za spremljavo na kitari. Omenjeni avtor melodije (torej Gruber) je še istega večera temu glasbeno izkušenemu duhovniku v skladu s prošnjo, enako izvirniku, ki je priložen pripisu, prinesel svojo enostavno kompozicijo, ki je bila še isti večer z odobravanjem predstavljena. Zapeta in zaigrana je bila s strani duhovnika gospoda Mohra (ki je bil dober tenorist) in organista Gruberja (bas). Gospod J. Mohr je pesem spremljal na kitaro. Božična pesem je s pomočjo nekega Zillertalčana prišla na Tirolsko in nekoliko spremenjena izšla v Leipzigu v zbirki pesmi.« Med prvo svetovno vojno je na sveti večer leta 1914 na 50 km dolgi zahodni fronti zavladalo ‘božično premirje’: nemški, francoski in britanski vojaki so za kratek čas zapustili svoje strelske jarke, se srečali in si voščili ter skupaj vsak v svojem jeziku pesem Sveta noč, blažena noč. Med drugo svetovno vojno, na sveti večer leta 1941 sta pesem skupaj zapela ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt in angleški predsednik vlade Winston Churchil na balkonu Bele hiše v Washingtonu. Leta 2011 je Unesco pesem Stille Nacht, heilige Nacht uvrstil na seznam duhovne (nesnovne) kulturne dediščine Avstrije.

KRAJI, POVEZANI S PESMIJO SVETA NOČ

MARIAPFARR

Ta romarski kraj je bil prvo službeno mesto mladega duhovnika Josepha Mohra. Pred milostno podobo Marije z Detetom in Svetimi tremi kralji je leta 1816 napisal besedilo pesmi. V kraju je muzej, posvečen romarski cerkvi in pesmi Sveta noč. 5. aprila 2018 je papež Frančišek romarsko cerkev povišal v (manjšo) baziliko.

ARNSDORF

V tem kraju je učitelj in organist Franz Xaver Gruber 24. decembra 1818 pesem uglasbil. V najstarejši še delujoči šoli v Avstriji, v kateri je Gruber poučeval v letih 1807–1835, je v gornjem nadstropju muzej, ki so ga leta 2011 temeljito prenovili. V njem je tudi črna kuhinja Gruberjevega stanovanja ter zgodovinska učilnica z Gruberjevim pultom.

OBERNDORF

Kraj, ki leži okoli 20 kilometrov severno od Salzburga, je znan po vsem svetu zaradi prve izvedbe ‘najlepše božične pesmi’ Sveta noč, blažena noč v božični noči leta 1818 v cerkvi sv. Nikolaja. Cerkev, zgrajena blizu reke Salzach, je bila posvečena leta 1798. Po dveh katastrofalnih poplavah leta 1897 in 1899 je ni bilo mogoče rešiti. Leta 1906 so jo začeli rušiti. Na njenem mestu so v letih 1930–1936 zgradili sedanjo spominsko kapelo Svete noči. V njej je nekaj opreme nekdanje cerkve. Od leta 1953 je vsako leto na sveti večer ob petih pred kapelo spominsko slavje, ki privabi številne obiskovalce, da skupaj zapojejo pesem Sveta noč v njenem ‘rojstnem kraju’. Ob kapeli je v starem župnišču muzej Svete noči. Ves adventni čas deluje v Oberndorfu poseben poštni urad s priložnostnimi znamkami in žigom. Oberndorf in Arnsdorf povezuje lepo urejena sprehajalna pot. Na sveti večer se po njej vije procesija z baklami.

HALLEIN

V tem kraju, ki leži južno od Salzburga, je od leta 1835 deloval Franz Xaver Gruber, skladatelj nesmrtne pesmi Sveta noč kot učitelj, zborovodja in organist. Tukaj je 7. junija 1863 umrl. Njegov grob je med mestno župnijsko cerkvijo in hišo, kjer je živel. V hiši je urejen muzej, ki je bil na novo odprt 28. septembra 2018. V njem so na ogled razni Gruberjevi notni zapisi Svete noči in več variant njegovega pojasnila o nastanku pesmi, njegovi osebni predmeti, njegov portret in portret tretje žene Katarine, klavir in Mohrova kitara, na katero je igral pri prvi izvedbi pesmi.

SALZBURG

V glavnem mestu avstrijske zvezne dežele Salzburg se je 11. decembra 1792 rodil Joseph Mohr in bil štiri ure po rojstvu krščen v salzburški stolnici. V njej je bil leta 1815 posvečen v duhovnika. Znameniti ‘salzburški zvončki’ na dan pred božičem ob 7., 11. in 18. uri igrajo melodijo pesmi Sveta noč.

WAGRAIN

V tem kraju je Joseph Mohr deloval kot goreč dušni pastir od leta 1837 do svoje smrti 4. decembra 1848. Njegov grob je na krajevnem pokopališču levo od glavnega vhoda v župnijsko cerkev sv. Ruperta. Na visokem železnem nagrobniku je upodobljen pri navdihnjenem zapisovanju pesmi Sveta noč. Nasproti cerkve stoji šola, ki so jo zgradili na Mohrovo pobudo in se imenuje po njem.

SVETA NOČ NA SLOVENSKEM

Na Slovenskem je bila pesem Stille Nacht, heilige Nacht prvič objavljena v nemškem jeziku in sicer vseh šest izvirnih kitic v pesemskem dodatku trojezičnega molitvenika Preces et hymni (Molitve in pesmi), ki ga je leta 1857 v Ljubljani izdal gimnazijski katehet Anton Globočnik. Dobro desetletje zatem so šolarji v Tržiču pesem prvič zapeli v nemščini, tamkajšnji kaplan Jakob Aljaž jo je kasneje prevedel v slovenščino. V svojih Pevskih spominih (1924) je Aljaž med drugim zapisal: »V Tržiču sem prvi vpeljal lepo Gruberjevo pesmico Stille Nacht, heilige Nacht, ki sem jo našel v neki nemški brošurici (dvoglasno), in naučil šolske otroke (nemško) – pozneje sem jo prestavil v slovenščino. Kasneje jo je natisnil Foerster v Cerkvenem glasbeniku s popravljenim besedilom četveroglasno.« Leta 1879 je bil v katoliškem tedniku Zgodnja Danica prvič objavljen slovenski prevod pesmi z naslovom Pri jaslicah. Avtor prevoda je bil pesnik Radoslav Silvester (1841–1923). Prevod je dokaj okoren, ker je skušal biti preveč zvest izvirniku. V adventu leta 1884 so dijaki višjih razredov frančiškanske gimnazije v Novem mestu pripravili božični oratorij, pri katerem so zapeli tudi Sveto noč, seveda v nemškem jeziku. Med poslušalci je bil tudi duhovnik Ivan Šašelj, ki je zapisal: »Ko je zadonela ta krasna božična pesem iz mladih dijaških grl po dvorani, smo bili vsi ganjeni ob tej nenavadni do srca segajoči pesmi, saj smo jo slišali prvič. Prireditve se je udeležilo obilo novomeškega občinstva, meščanov in gospode. Kako so dijaki peli, si lahko mislimo, saj je bil njihov pevovodja p. Hugolin (Sattner), ki je poučeval takrat na gimnaziji petje. Takrat pa Slovenci še tudi nismo imeli slovenskega prevoda.« Leta 1885 je skladatelj Anton Foerster v notni prilogi Cerkvenega glasbenika prvi objavil štiriglasni stavek z naslovom Pri jaslicah ter pod notami dodal pripombo: »Kakor uže naslov kaže, ne sme se ta pesem peti pri službi božji.« Po Aljaževem pričevanju naj bi Foerster objavil njegov nekoliko popravljen prevod. Leta 1904 je Franc Saleški Spindler v Ljudski pesmarici za nabožno petje v cerkvi, šoli in doma drugič objavil pesem z notami, ki pa še ni bila namenjena bogoslužju. Besedilo za to pesmarico je priredil Gregorij Pečjak (1867–1961), profesor verouka na ljubljanskih srednjih šolah. Besedilo pesmi Sveta noč, blažena noč, kot ga pojemo danes, je torej njegova priredba. Skladatelj Stanko Premrl je v svoji Cerkveni pesmarici za mladino (1916) pesem že objavil med božičnimi pesmimi. Tudi v njegovi Cerkveni ljudski pesmarici (1928) je Sveta noč objavljena med božičnimi pesmimi. Zdaj z njo začenjamo božično slavje pri polnočnici in pri vseh mašah na praznik Jezusovega rojstva. Z njo se v duhu preselimo na angelske poljane in s pastirji počastimo Božjega Sina, ki je postal človeški otrok, da bi nas naredil za Božje otroke.

ČUK, Silvester. Sveta noč 200 let. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 1, str 50-57.

Farizeji nekoč in danes

Napisal Marko na 20. decembra 2018. Objavljeno v Kratki odgovori.

Ob branju evangelijev odkrivamo, da so bili farizeji Jezusovi najhujši nasprotniki, ker je obsojal njihovo lažno svetost. Kdo so pravzaprav bili farizeji? So bili tempeljski duhovniki? (Terezija)
Farizeji (hebr. perušim – ločenci) so bili stroga verska sekta judovstva, ki je zahtevala natančno izpolnjevanje vseh določb Mojzesove postave ter vseh ‘izročil starih’ – raznih malenkostnih predpisov, pozabljali pa so na glavno – dvojno zapoved ljubezni. Šlo jim je predvsem za zunanjost, zato jih je Jezus imenoval ‘pobeljeni grobovi’. Farizeji so bili večinoma navadni Judje, ne duhovniki, natančno so izpolnjevali judovsko postavo in ji dodajali vedno nove zapovedi in prepovedi, ki jih je bilo težko izpolnjevati. Mnogi izmed farizejev so bili bogaboječi možje, toda imeli so za grešnike vse, ki niso izpolnjevali njihovih pravil. Farizejski duh se je ohranil in med Jezusovimi učenci – vernimi ljudmi živi tudi danes. Pater Vladimir Truhlar je v svoji knjigi Leksikon duhovnosti zapisal: »Farizej je človek, ki se noče priznati za grešnika, ki se omeji na vero po črkah in ne po duhu, ki se ima za popolnega, ki to svojo ‘popolnost’ razkazuje, gleda na druge kot na grešnike in jih zaničuje, prekriva s krinko pravičnosti življenje, ki ni prav nič pravično.«
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 46.

Jezusovo skrito življenje predolgo?

Napisal Marko na 20. decembra 2018. Objavljeno v Kratki odgovori.

Jezusovo zemeljsko bivanje, ki se je končalo s smrtjo na križu, z vstajenjem in vnebohodom, je trajalo triintrideset let. Trideset let je živel skrito življenje v Nazaretu, kot Učitelj je javno nastopal le tri leta. Mar ne bi lahko stopil v javnost že prej? (Edvard)

Najbolj prepričljiv odgovor na to vprašanje so Jezusove besede, ki jih je izrekel v shodnici v Kafarnaumu: »Nisem prišel iz nebes, da bi izpolnil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal« (Jn 6,38). Torej je bila Očetova volja, da je trideset let preživel v Nazaretu, kjer je delal kot vaški tesar. Tudi s tem je ‘oznanjal’. Katekizem katoliške Cerkve (Kompendij) razlaga: »V času skritega življenja v Nazaretu ostaja Jezus v molku običajnega življenja. Tako nam omogoča zedinjati se z njim v svetosti vsakdanjega življenja, stkanega z molitvijo, preprostostjo, delom, družinsko ljubeznijo. Njegova podreditev Mariji in krušnemu očetu Jožefu je podoba njegove sinovske pokorščine Očetu. Marija in Jožef v veri sprejemata Jezusovo skrivnost, čeprav je ne razumeta vedno.« (sč)

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 2, str. 57.

Njihovi pogledi so me ranili

Napisal Marko na 20. decembra 2018. Objavljeno v zgodbe.

Bila je lepa jesen. Bogato obložena s sadovi narave in z razkošjem barv. Uživala sem v šumenju suhega listja pod nogami in topli sončni žarki so me božali po nasmejanem obrazu, ko sem se bližala bolnišnici. V meni je vse kipelo od sreče: “Bom res postala mama? Je res pod mojim srcem vzklilo novo življenje? Kako bo mož vesel te novice, pa njegova bolna mama tudi!”
Šla sem k zdravniku, da bi potrdil ali ovrgel to moje navdušenje.
»Ni dvoma, noseči ste.« To je bilo vse njegovo navdušenje. Potem me je šokiral z besedami: »Oglasite se čez en teden, da poveste svojo odločitev!«
Sprva sem ga samo debelo gledala. »K-kaj naj bi se odločila?« sem izdavila komaj slišno.
»Za splav, a ne?« mi je vrgel čez mizo.
To me je tako prizadelo, da se niti braniti nisem mogla, in že me je s papirji v roki spremil do vrat in jih za menoj zaprl.
V meni so se začela oglašati vprašanja: “Kaj je narobe? Zakaj mi je dal ta čas za premislek nečesa, česar gotovo ne bom sprejela? Ali naj grem takoj nazaj in mu svoje povem?” Preveč sem bila boječa, da bi šla takoj nazaj.
Ko sem odhajala od zdravnika, nisem več videla lepega jesenskega dneva, nič več nisem slišala šumenja listja pod nogami, celo sončni žarki so postali hladni. “Zakaj? Zakaj?” mi je pozvanjalo v glavi. V očeh so se nabirale solze in nič se niso iskrile od veselja.
Po tednu dni sem se vrnila in povedala, da tega otroka hočem imeti in si ga močno želim.
»Prav! Odločitev je vaša!« mi je suhoparno, skoraj zadirčno odgovoril zdravnik. »Vse je v redu, nasvidenje čez en mesec.« In tega zdravnika mi je v službi toplo priporočilo kar nekaj žensk, češ da je eden najboljših pri nas! Joj, kakšni so šele tisti slabši? »Kar pri tem bom ostala,« sem sklenila, »morda sem pa res v dobrih rokah.«
Pozneje se je izkazalo, da se nisem dobro odločila.
Bila sem že visoko noseča. Od zdravnika sem se v službo peljala z mestnim avtobusom. Vsi sedeži so bili zasedeni. Stala sem, se močno držala in bilo mi je slabo. Ob meni sta sedela dva šolarja, stara okrog deset let. Neka gospa je stala ob meni in videla mojo stisko. Rekla je tema dvema otrokoma: »Fanta, dajta gospe sedež, vidita, da je noseča, pa še slabo ji je!« Pogledala sta me, kot bi mi hotela reči: Kaj imava midva s teboj? Kaj sva ti kriva za tvoje stanje? in sedela naprej. Še ju je gospa skušala dvigniti s sedeža, pa se nista premaknila. Zdržala sem do moje postaje in na svežem zraku mi je odleglo.
Naslednji dan sem zadnji hip ujela medkrajevni avtobus za domov. Tudi tu je bila gneča in veliko potnikov. Pridružila sem se jim. Naneslo je, da sem imela stojišče čisto spredaj, ob znanki iz sosednje vasi, vzgojiteljici in sošolki moje sestre. S pogledi me je premerila od nog do glave, kot sta me prejšnji dan tista dva otroka na trolejbusu, in mirno sedela naprej. Teh pogledov ne bom nikoli pozabila, tako so me ranili v dno duše. Ni me bolelo, da sem stala, bolel me je nekakšen prezir, zaničevanje, poniževanje, ki je bilo v teh pogledih. Ta njen pogled je bil tako nedvoumen, da se je nad njim zgrozil tudi znanec, ki je stal ob meni.
Mar je čudno, da sta se otroka tako obnašala? Nikakor ne, če sta imela slučajno tako vzgojiteljico, kot je bila ta. Otroci znajo dobro vpijati obnašanje svoje okolice.
Sredi avtobusa je sedel fant, ki ni kazal zanimanja za dogajanje okrog sebe in je nekam brezbrižno gledal skozi okno. Pa vendar je imel občutljivo, sočutno srce in prijazne oči. Ko sva se z očmi srečala, mi je nekako sramežljivo, a glasno zaklical: »Gospa, pridite sem, da se boste usedli na moj sedež. Lažje bom stal kot vi.« Ni me poznal. Bil je v tistih pubertetniških letih, ko so misli vsepovsod drugje in ne pri neki noseči neznanki. Bil je kot tisti usmiljeni Samarijan, ki je poskrbel za ranjenega tujca, medtem ko sta duhovnik in levit šla mimo.
Do doma sem imela eno uro vožnje. Ni me rešil samo stojišča in prerivanja ob izstopanju in vstopanju potnikov, pobožal mi je ranjeno srce s prijaznimi besedami, s svojim sočutnim in usmiljenim pogledom.
Spomnila sem se Marije, ki je z Jožefom in otrokom pod srcem iskala prenočišča in sočutja, pa ga ni dobili nikjer, kakor le v hlevu, pri ubogih pastirjih. Velikokrat lahko več sočutja in pomoči dobiš od tam, kjer ju najmanj pričakuješ.
Kmalu po teh dogodkih so se začele težave in zapleti. Sledili so zdravniški posegi, bivanje v bolnišnici, dokler se ni začel prezgodnji porod. Otrok ni preživel. Nihče mi ni povedal, zakaj.
Kljub vsemu nisem nikoli obžalovala, da sem se odločila za otroka. Bogu se zahvaljujem za sedem lepih mesecev življenja z njim, sreče, upanja, načrtov, pogovorov z otrokom pod srcem. Zahvaljujem se mu, da sem lahko nosila tega otroka, da je bil živahen v mojem naročju, da sem ga lahko s svojim telesom hranila, da je otrok dihal z menoj. Za vse to Bogu hvala! Drobnemu telescu ni dal, da bi živelo na tem svetu. Njegova duša, ustvarjena za večnost, je odpotovala k Očetu, kjer Boga slavi in prosi za nas.
Trpljenje me je utrdilo v ponižnosti, v spoznanju in veri, da Božja pota niso naša pota.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 45-46.

‘Športna’ in krščanska askeza

Napisal Marko na 19. decembra 2018. Objavljeno v Kratki odgovori.

Ko poslušamo življenjske zgodbe športnikov, spoznavamo, da so njihovi uspehi sad trdega dela in neštetih odrekanj ali stroge askeze. Nekaj podobnega velja tudi za krščansko življenje, mar ne? (Viktor)
Askeza (grško askesis – vaja, vežbanje) je starim Grkom pomenila urjenje in zdržnost telovadcev pred tekmami. Na moralnem področju pa askeza pomeni brzdanje nižjih nagonov, zmernost v jedi in pijači, potrpežljivo prenašanje trpljenja. Tako askezo so gojili v antiki pripadniki raznih grških filozofskih šol, zlasti pa jo gojijo verstva, med njimi krščanstvo. Odpoved in premagovanje nista sama sebi namen, ampak vadba, ki naj človeka usposobi, da se obvlada in ohrani svoje človeško dostojanstvo. V krščanstvu se je askeza najbolj razmahnila med redovniki. Krščanska askeza je hoja za Kristusom po njegovem vabilu: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mr 8,34). ‘Hoja za Kristusom’ je tudi naslov najbolj znamenite asketske knjige, ki jo pripisujejo avguštinskemu kanoniku Tomažu Kempčanu († 1471) in je še danes zelo priljubljena, čeprav ji očitajo, da je njena duhovnost svetobežna. Človeku, ki se vadi v askezi, pravimo asket; asketika pa je eden od študijskih predmetov na teološki fakulteti, zdaj duhovna teologija.
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 27.

Jožef

Napisal Marko na 19. decembra 2018. Objavljeno v Za začetek.

Stal je pred votlino … in čakal.
Zbiral je misli in pogum. Skušal je doumeti, kaj se dogaja, vendar zaman. A to ga ni ne čudilo ne plašilo. Ne več. Odkar se je v njegovem življenju pojavila Ona, se mu je to vse pogosteje dogajalo.
Bil je mizar. Tesar. Tudi zidar včasih, če je bilo treba. In preden se je lotil dela ali gradnje ali česarkoli, si je vedno pripravil načrt. Vsaj v glavi. Ali v srcu. Včasih pa je s tal pobral nekaj žagovine in jo razgrabil v površino, v katero je potem s prstom zarisoval vijuge in črke svojih razmišljanj in načrtov.
Tudi za svoje življenje je imel, vsaj v glavi in v srcu, pripravljen načrt: ljubeča žena, polna hiša otrok, zdravje, prijatelji in dobri sosedje … mirno življenje in srečna starost … Ni sicer vedel, kako in kdaj se bo vse to zgodilo, a ga to ni oviralo, da ne bi vse pogosteje v vsak kupček žagovine – preden bi ga pometel – risal vijuge srečnih mirnih časov, ki ga čakajo

Potem pa je v njegovo življenje vstopila Ona – prav dobesedno – skozi vrata mizarske delavnice … Z njo pa je vstopil veter … prepih … ki je zavrtinčil žagovino in njegove načrte, tudi tiste v glavi in v srcu, da mu je vzelo dih! In ko je čez čas prišel k sebi – čeprav, kot je govoril čez leta, k sebi nikoli več ni prišel, ker je ostal pri njej – se mu je zdelo, da jo je prinesel veter. Veter, ki veje, koder hoče … njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Zdelo se mu je celo – sploh kasneje, čez leta – da ukazuje vetru.
Ko je po nekaj mesecih zbral misli in pogum, ko se mu je zdelo, da je doumel, kaj se mu dogaja in si je končno spet upal pomesti ostanke žaganja na kup in je s tresočo roko in vznemirjenim srcem narisal par vijug, ki so, vsaj v njegovi glavi in srcu, pomenile zaroko, se je zopet pojavila na pragu. Veter, ki jo je seveda spremljal, mu je kot predrzen pobalin pihnil žagovino v obraz. Da odhaja k sorodnici, je rekla. »Potrebuje pomoč, kajti zanosila je, pa je že v letih, njen mož pa je ostal brez besed. Čisto dobesedno. Nem.« In je šla. In veter z njo. On pa je ostal. Z očmi, polnimi žagovine. In solz. Skoraj slep.
Ko se mu je povrnil vid … ko je sorodnica rodila, njenemu možu pa se je povrnil dar govora … ko se je Ona vrnila in jo je zagledal … je obnemel! In si želel, da ne bi videl!
Ni čakal vetra! Sam je, besen in razočaran, razbrcal kup žagovine, ki ga je – med zbiranjem misli in poguma – skrbno pometel in začrtal v njem poroko in srečno prihodnost ter odvihral kot veter.
Bila je noseča!
Zaprl je delavnico, zaprl se je v svojo hišo in veter, ki veje, koder hoče, ni mogel do njega.
Slišal je njegov glas, ko se je zaganjal okrog vogalov in prek dvorišča – kasneje, čez leta, je rekel, da se mu je zdelo, da je veter jokal z njenim glasom – a ni odprl. Ne vetru ne Njej, ki je veter poslala in je vetru – vsaj tako se mu je kasneje, čez leta, zdelo – ukazovala.
Zbiral je misli. Zbiral je pogum, da bi storil, kar je od njega terjala zapoved. Zapoved je bila trda, zapisana v kamen, on pa pravičen in njegovo srce mehko kot les, ki ga je žagal. Ni razumel. Je pa slutil, da se dogaja nekaj, česar ni sposoben doumeti.
Ponoči je čisto malo odškrtnil polkna, da je lahko dihal … čisto malo. In veter, ki veje, koder hoče, se mu je prikradel v sanje. Zagnal se je v kup žagovine, v katerega je v glavi in v srcu risal svoje načrte, in iz oblaka se je dvignil bleščeč Gospodov angel in mu razodel, kar je zgolj slutil in česar – kot je rekel kasneje, čez leta – nikoli ni čisto do konca doumel.
In zdaj je tu … pred votlino. In čaka. Zbira misli in pogum.

Ko sta prispela v mesto, je bilo nebo prekrito z oblaki in vsa vrata zaprta. Veter, ki veje, koder hoče, je razpihal oblake, da se je pokazalo jasno nočno nebo … vrat pa ni mogel odpreti. In tako sta prišla sem, do votline, nad katero so se – tako je povedal kasneje, čez leta – zgnetle prav vse zvezde neba in se je svetloba videla do kraja zemlje … na drugi konec sveta. Le skozi zaprta vrata ni mogla svetloba … kot tudi veter, ki veje, koder hoče, ne more.
Zbral je torej misli … in pogum.
Vstopil je v votlino.
»Te kaj zebe?« jo je vprašal. »Zunaj piha.«
»Veter!« je rekla.
Prijel jo je za roko.
In pričelo se je Nedoumljivo!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing