DEJAN FABČIČ, HRAŠČE PRI PODNANOSU

Dejan je danes zdravnik, športnik, ki se je udeležil paraolimpijskih iger, predvsem pa mož in družinski oče. Dejaven je na različnih področjih. Bolnikom zbuja upanje: “Če je zmogel on, bomo zmogli tudi mi!” In kaj je zmogel zdravnik Dejan?

»Rodil sem se brez kosti med kolenom in gležnjem, brez golenice, ki je močnejša kost, zraven nje je namreč še piščal, mečnica, ki je zelo krhka in pri kolenu nič ne sodeluje. Če povem preprosto, ima golenica vlogo pri gibanju kolena in gležnja ter nosi našo težo,« začne Dejan (Fabčič, Hrašče 26, 5272 Podnanos) razlagati. »Za starše je to morala biti zelo huda preizkušnja, če pomislim, da mene začne tiščati v želodcu, že ko ima katera od hčerk 39˚vročine. Takrat še niso rutinsko delali ultrazvoka v nosečnosti – nosečnost je potekala brez zapletov – in prej niso niti slutili, da je kaj narobe. Zato je ta novica starše udarila kar naenkrat. Takrat je bila medicinska doktrina taka, da so v kolenu amputirali noge. Tako bi jaz imel noge samo do kolen, spodnji del nog pa bi nadomestile proteze. Imel sem srečo, da me je tri dni po rojstvu vzel med svoje paciente ortoped Albin Plahuta iz Stare gore. Menil je, da je še vedno čas odrezati noge, obenem pa presodil, da bi bilo vredno poskusiti, da bi s tanko kostjo poskušal nadomestiti manjkajočo golenico. Potem bi počakal, če bi se toliko ojačala, da bi lahko nosila težo telesa. Starši so se s tem strinjali in vrstile so se operacije. Vseh skupaj je bilo čez dvajset, a ne naenkrat, ampak postopoma. Nekje pri šestih mesecih je bila prva, zadnja pa po končani rasti, na koncu osmega razreda. Kot otrok sem bil dve leti in pol v bolnišnici, domov sem hodil samo ob koncih tedna, za praznike ter za počitnice. Pri treh letih in pol sem shodil.«
Tako je Dejan že kot otrok postal ‘slavna osebnost’, saj je dr. Plahuta njegov primer opisal v mednarodnih strokovnih revijah, kajti zdravnikova poteza se je pokazala za pravilno. »Pozneje mi je dejal, da je hodil po svetu opravljat podobne operacije. Ko sem že sam študiral medicino, sem videl, da imam zelo redko bolezen.«
»Osnovno šolo sem obiskoval skupaj z vrstniki. Bil sem ‘zelo gibljiv’ in v osmem razredu sem se celo povzpel na Triglav. Po osnovni šoli sem bil eno leto doma. Takoj po osnovni šoli sem sicer bil sprejet na Škofijsko gimnazijo v Vipavi, mesto pa me je čakalo prihodnje leto, ko sem okreval. Kajti tisto leto sem imel šest operacij, vsaka dva meseca dve. Tako sem prišel na škofijsko gimnazijo z berglami.«
Na to šolo ima izredno lepe spomine: »Že od prvega dne sem se dobro počutil in čutil sem, da so me lepo sprejeli. Bilo je skoraj anekdotično, da so se malodane skregali, kdo bo z menoj sedel. Jaz sem bil dogovorjen s sestrično, ki sem jo edino poznal, da bi sedela skupaj. Potem pa me je presenetilo več ponudb. Pa še sestrična je bila zadovoljna, da je lahko potem sedela s prijateljico. Kot razred smo se izredno dobro povezali. Spadam v drugo, če smo natančni, tretjo generacijo dijakov škofijske gimnazije v Vipavi, ko je ta svoja vrata odprla tudi negojencem malega semenišča. Šolo smo obiskovali še v stari stavbi in smo se vsi med sabo poznali.«
Po gimnaziji je obiskoval medicinsko fakulteto. Po stažu je specializiral interno medicino in danes vodi ambulanto za sladkorno bolezen in bolezen ščitnice v Novi Gorici in enkrat na teden pomaga v Tolminu. Ali ga je njegova osebna izkušnja naredila bolj občutljivega za stisko bližnjega? »Držalo bo, da sem bolj ‘senzibilen’ za stisko drugih ljudi. Končno sem bil veliko časa v njihovi koži, skozi sem dal kar nekaj operacij, v času, ki sem ga preživel v bolnišnici, sem spoznal veliko ljudi … Tisto leto, ki sem ga kot najstnik (!) preživel po operacijah doma, je bilo kar težko. Sošolci so šli v srednje šole, jaz pa na operacije! Ampak vsak dan sem imel obiske in so bili pri meni prijatelji, da je bila včasih soba premajhna … Sošolci in prijatelji so namesto da bi bili zunaj, svoj čas preživljali z mano.«
Njegov današnji odnos do bolnikov nekako ‘pogojuje’ odnos njegovega zdravnika do njega: »Meni je zdravnik vedno dal možnost, da sem ga kaj vprašal in se je z mano pogovoril in mi kakšno stvar razložil.« Dr. Plahuta je dočakal, da je Dejan postal zdravnik. »Enkrat sem ga imel priložnost celo zdraviti. Ležal je na mojem oddelku in ko sem prišel z vizito do njega, sva imela oba solze v očeh … Še sedaj imam pred očmi tisti prizor.«
Na moje besede, da s svojo izkušnjo lahko paciente opogumlja, odgovori: »Celo oni sami rečejo: “Gospod ‘dohtar’ če je vam uspelo … Ko vidimo, kako ste uspešni in koliko delate, dajete tudi nam pogum, da vztrajamo.” Ne vsi, ampak mnogi so mi tako izrazili podporo in povezanost po paraolimpijskih igrah v Riu. Ob olimpijskih nastopih, ko sem bil veliko v medijih, so zame navijali, mi pisali, čestitali in bili ponosni: “To je moj zdravnik!” Pravijo, da jim dam neko motivacijo in zgled. Zdi se mi pomembno, da sem jim dostopen, kakor je bil moj zdravnik dosegljiv zame. Na preprost način jim skušam razložiti njihovo bolezen in povedati, kaj jih čaka. Potem laže sprejmejo moja navodila, jemljejo zdravila, ker vedo, kaj bi se zgodilo, če jih ne bi jemali.«
Kako pa se Dejan sooča z dejstvom, da ima odmerjen čas za pacienta? »V enem dnevu moraš pregledati veliko pacientov in sam moraš znati presoditi, koliko časa lahko nekomu posvetiš. Sam moraš ugotoviti, kdo potrebuje več časa in kdo manj. Pri prvem obisku moraš pacientu posvetiti več časa, ko pride večkrat, pa začetno informacijo samo nadgrajuješ. Znano je, da pacientu na enem obisku poveš sedem navodil o bolezni, pa si bo v povprečju zapomnil samo dve. Zato raje govorim postopoma. Tako v enem letu izve vse in si to potem zapomni.«
Dejanu izredno veliko pomeni družina: »Poročil sem se dokaj mlad, leta 2004, z ženo sva bila takrat še študenta. Spoznala sva se pa v škofijski gimnaziji. Jaz sem bil maturant, ona pa prvoletnica. Bil sem vanjo zaljubljen, povedal pa ji tega nisem. Dva dni pred koncem šole pa sem si rekel: “Danes ali nikoli.” Pristopil sem do nje in še danes sva skupaj. In medtem ko bi se moral pripravljati na maturo, sem bil do ušes zaljubljen in ji pisal zaljubljena pisma. Maturo pa sem vseeno dobro opravil! Danes imava dve hčerki, ki obiskujeta prvi in tretji razred.
Kot družina poskušamo čim več časa preživeti skupaj. Žal nas tempo življenja in najrazličnejše dejavnosti omejujejo. Vsem veliko pomeni družina. Tudi otroci povedo, da jim manjkam, ko me ni doma in so vesli, ko se vrnem. Žena je farmacevtka in je trenutno brez službe, vendar tega ne doživljamo kot tragiko, ampak kot prednost, saj s tem, ko je doma, družina bolje funkcionira, pa tudi naš dom je bolj urejen, lahko se bolj posvetimo drug drugemu … Po­trudimo se, da smo vsaj zvečer, preden gredo otroci spat, skupaj in tudi skupaj kaj zmolimo. Ti trenutki so nam dragoceni, na neki način sveti. Najstarejša hčerka se pripravlja na prvo obhajilo in v oktobru so imeli nalogo, naj vsak večer zmolijo eno desetko rožnega venca. Bil je lep večerni čas, ko smo vsi skupaj molili, deklici sta šli potem spat, midva z ženo pa vsak po svoje ustvarjava, ona ročna dela, je namreč zelo ustvarjalna in izdeluje krasne izdelke in nakit, jaz pa k študiranju in branju strokovnih člankov. Trenutno končujem podiplomski študij iz nuklearne medicine. Dvakrat tedensko pa si vzamem čas za še eno ljubezen, to je glasba in petje. Pojem pri Komornem zboru Ipavska.«
Seveda z Dejanom nisva mogla mimo njegovega športnega udejstvovanja. Se hoče morda z njim ‘dokazati’? »Na začetku je morda izgledalo, kakor da bi hotel komu dokazati, da tudi jaz zmorem, danes pa gledam na to drugače, bolj v smislu rekreacije in skrbi za zdravje, uživanja v športu, živeti polno življenje … Danes poskušam početi stvari, ki me veselijo in osrečujejo, ena takih je šport, kakor mi je lepo biti tudi doma v družini in kakor mi je lepo tudi v službi, ali na pevskih vajah.«
Se je pa ukvarjal in bil uspešen že z več športi. Zato mu zadnje čase najpogosteje zastavljajo nekoliko hudomušno vprašanje, v katerem športu bo nastopil na naslednjih paraolimpijskih igrah. Hitro mi pove svoj moto »Glede športa in paraolimpijskih iger ne načrtujem vnaprej, ampak izkoristim tisto, kar trenutno lahko počnem in mi prinese življenje. Za plavanje sem se na primer odločil med študijem, ker mi je bilo plavanje všeč po rehabilitaciji, ko sem se po operacijah spet učil hoditi v vodi. Naredil sem lepo plavalno kariero. Ko sem končal študij, ni bilo več časa za plavanje, ker sem delal specializacijo in si obenem tudi ustvarjal družino. Plavanja namreč zahteva ogromno treninga: dvakrat dnevno v vodi in vmes še obisk fitnesa. Vsak dan! Za to sem porabil osem do deset ur dnevno in potem nimaš časa, da bi delal še kaj drugega. Spominjam se teh napornih treningov med študijem: bil sem tako utrujen, da ko sem se usedel k mizi za študij, sem v trenutku zaspal. Leta 2008 sem se kot plavalec udeležil paraolimpijskih iger v Pekingu, ki s 6. in 7. mestom predstavlja vrhunec moje plavalne kariere. Med specializacijo nisem prav dolgo zdržal brez športa. Zaposlen sem bil v šempetrski bolnišnici in obenem pričel s kajakom v kajakaškem klubu v Solkanu. Ker ne morem teči, kolesariti, sem si poiskal šport, kjer nog ne rabiš. Ravno takrat se je kajak za invalide v svetu močno razvil, začeli so organizirati tekmovanja v evropskem in svetovnem merilu. Sprejeli so ga tudi med paraolimpijske discipline in v Riu je bil ‘parakajak’ prvič na sporedu. Veliko sem treniral, bil tretji na evropskem in peti na svetovnem prvenstvu ter se tako uvrstili naprej na paraolimpijske igre, kjer sem zasedel šesto mesto.«
Zdaj, ko so otroci zrasli in imajo svoje potrebe ter krožke, zraven pa še služba in pevski zbor, je še čas za kajak? »Ne, nemogoče je trenirati kajak na vrhunski ravni samo nekajkrat na mesec. Še vedno pa rad veslam po Soči za užitek. Obenem pa sem obudil rekreativno igranje odbojke sede. Odbojko sem vedno rad igral predvsem zaradi družbe. Sedaj se je izoblikovala skupina mladih odbojkarjev, ki se povezujejo v reprezentanco in so me povabili zraven. Pri tej igri uživam, hkrati pa jim bolj pomagam s svojimi izkušnjami. V četrti šport – lokostrelstvo me je pripeljala najmlajša hčerka, ki zelo vneto obiskuje lokostrelski krožek, jaz pa tisti čas izkoristim in tudi potreniram. Ob tem se prijetno sprostim in izpraznim glavo po službi. To je šport, ki zahteva dobro telesno in miselno pripravo. Lokostrelstvo je v Sloveniji precej neznano, v svetu zelo razvit paraolimpijski šport,« sklene svojo pripoved Dejan in ne izključuje možnosti, da bi kdaj morda tudi v tem športu nastopil na paraolimpijskih igrah.

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 26-28.