Revija - Revija Ognjišče

Mati, največji pridigar

Napisal Marko na 15. julija 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Znani protestantski pridigar je imel štiri sinove. Vzgajal jih je, da bi tudi oni postali dobri pridigarji. Ko jih je nekega dne obiskal znanec, je našel celo družino v dnevni sobi. Sedeli so okoli mize. Enega od sinov je vprašal: »Kdo je največji pridigar v vaši družini?« Sin je bil navdušen nad pridigami svojega očeta. Toda brez pomisleka je odgovoril: »Naša mama.«
Matere se premalo zavedajo, kako pomembno vlogo imajo pri vzgoji svojih otrok. Mati osmih otrok je želela postati pridigar. Šla je k pastorju, da bi se po pogovoru z njim laže odločila, ali Bog želi, da postane pridigar ali ne. Pastor je pozorno prisluhnil njeni pripovedi potem pa ji je svetoval: »Gospa, Bog res želi, da postanete pridigar. Saj vam je že dal poslušalce, veliko družino. Njej pridigajte!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2018), 67.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 35.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Veselje

Napisal Marko na 15. julija 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Duhovni oče je razlagal, da se lahko ogrejemo na dva načina. Ali tako, da poskakujemo ali delamo kakšne druge telesne vaje. Gotovo se bomo ogreli in ostali ogreti, dokler se razgibavamo.
Drugi način je veliko lažji. Stopimo do vira toplote in se ogrejmo brez posebnega napora. V duhovnem pomenu je vir toplote Jezus. Njegovo Srce v litanijah imenujemo žareče ognjišče ljubezni.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2018), 67.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Virgil Šček

Napisal Marko na 5. julija 2018. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 1. januar 1889, Trst; † 6. julij 1948, Ljubljana

»Tista tri leta so bila leta neutrudljivega dela in morečih skrbi, kakršnih ne privoščim nobenemu človeku. Zakaj? V normalnih dobah je državni poslanec prirejal tu pa tam kakšen shod, priobčeval v časopisih tu pa tam kakšen članek, imel v parlamentu nekaj govorov, vložil nekaj interpelacij ter tu pa tam interveniral pri ministrih v korist volivcev. Zame pa je bilo vse drugače. Bil sem poslanec goriške dežele. Volili so me samo Slovenci, toda po izvolitvi nisem bil ozkosrčen: smatral sem, da imam dolžnost tudi do vseh Furlanov ter do pripadnikov vseh političnih strank brez razlike. To so ljudje tudi čutili. Name so se obračali vsi ljudje, ki so potrebovali mojega posredovanja.« Tako je o svojem triletnem poslanskem delu v italijanskem parlamentu (1921–1924), ki pomeni vrh njegovega javnega udejstvovanja, povedal Virgil Šček. Svoje izredne darove je postavil v službo ljudem kot duhovnik, poslanec, narodno obrambni delavec, urednik in pisec. Predstavljamo ga ob 70-letnici smrti.

DUHOVNIK MORE ZA NAROD NAJVEČ STORITI
Virgil Šček se je rodil 1. januarja 1889 v rojanski župniji v Trstu kot peti od sedmih otrok v družini železničarskega strojevodja Jožefa Ščeka z Gradišča pri Vipavi in Vinke Kante iz Velikega Dola pri Komnu. Od otrok sta poleg Virgila dočakali zrela leta sestri Marica (1891–1992) in Frida-Breda (1893–1968), ki se je uveljavila kot skladateljica. Virgil je rad povedal, da se ima očetu zahvaliti za natančnost in točnost, ki naj odlikujeta vsakega javnega delavca, mami pa, ker mu je dala dve trdni opori za hojo skozi življenje: krščansko ljubezen do bližnjega in veliko ljubezen do materinščine in slovenskega naroda. Osnovno šolo in prve razrede (nemške) srednje šole je obiskoval v Trstu, končal pa v Gorici, kjer se je vključil v cvetoče kulturno življenje s pisanjem v razne liste in s predavanji po deželi. Seznanil se je s številnimi odličnimi duhovniki. Prevzelo ga je predvsem njihovo socialno in kulturno delovanje za duhovni in družbeni dvig našega ljudstva, kar je vplivalo na njegovo življenjsko odločitev. Po maturi leta 1909 je odšel na Trgovsko šolo v Gradcu, a se je kmalu vrnil v Gorico ter se vpisal v tamkajšnje bogoslovje. Ob rednem študiju se je ukvarjal z mnogimi drugimi zadevami. V duhovnika e bil posvečen 7. julija 1914 v tržaški stolnici sv. Justa, novo mašo je daroval 9. julija v Marijini cerkvi na Blejskem otoku. Na vseh svojih duhovniških ‘postajah’ je deloval z izvirnimi prijemi, s katerimi je osvojil srca ljudi, predstojnikom pa včasih niso bili všeč. Nastopil je kot kaplan pri Sv. Ivanu v Trstu, nadaljeval pri Starem sv. Antonu v Trstu, po treh poslanskih letih je deloval najprej na Goriškem, zatem pa je bil župnijski upravitelj v Avberu in nazadnje pomočnik v Lokvi pri Divači.

ZBOR SVEČENIKOV SV. PAVLA – POSLANEC
Proti koncu leta 1919 je Virgil Šček z dvema drugima duhovnikoma dal pobudo, da se obnovi nekdanji Zbor svečenikov sv. Pavla, ki je bil ustanovljen leta 1899. S tihim privoljenjem nadškofa Sedeja so januarja 1920 pripravili občni zbor v Sežani. Zbor je bil glasnik vse slovanske duhovščine (slovenske in hrvaške) v Italiji. Do leta 1930 je bilo njegovo delovanje javno. Prirejali so občne zbore in delovali po odsekih. Izdajali so glasilo Zbornik svečenikov sv. Pavla. Mnogi duhovniki, ki so bili dejavni v Zboru, so bili somišljeniki Janeza Evangelista Kreka in drugih krščanskih socialistov na Slovenskem. Na prvem občnem zboru je bil Šček izvoljen za tajnika in je tako postal eden glavnih organizatorjev verskega in narodno obrambnega dela med slovenskim življem v krajih, ki jih je leta 1918 zasedla Italija. Pisal je članke v vse tedanje goriške in tržaške časopise in revije, predaval ter ustanavljal zadruge po Krasu in v Istri.
Na prigovarjanje sobratov in po pristanku tržaškega škofa Angela Bartolomasija je sprejel kandidaturo za državnozborske volitve 15. maja 1921 in bil izvoljen za dobo treh let. V svojem prvem nastopu v parlamentu je ostro obsodil nasilje nad slovenskim in hrvaškim prebivalstvom. Na koncu se je obrnil na svoje italijanske kolege – v isti klopi je sedel slavni Alcide de Gasperi – z besedami: »Slovani, ki so postali italijanski državljani, hočejo in morajo biti most za popolno spravo med Jugoslavijo in Italijo, postati utegnejo tista duhovna gonilna sila, ki bo na tej zemlji oživila čut višje človeške solidarnosti.« To lepo ‘voščilo’ se ni uresničilo, kajti že poldrugo leto zatem je v Italiji zavladal fašizem, ki je brezobzirno teptal temeljne pravice Slovencev in Hrvatov na zasedenih ozemljih.

RAZGIBANA ŽUPNIJA AVBER IN VEČER V LOKVI
Po izteku poslanskega mandata je Šček nekaj let deloval v Gorici. Bil je tajnik Katoliškega tiskovnega društva, pobudnik Goriške Mohorjeve družbe, poskrbel je za izdajo številnih molitvenikov, zlasti otroških, s čimer je skrbel tudi za jezikovno in narodno vzgojo otrok. Na začetku leta 1927 ga je nadškof Sedej odslovil iz Gorice. Tržaški škof Alojzij Fogar ga je poslal v kraško vas Avber, vendar ni postal župnik, ampak le upravitelj, ker tržaški prefekt ni dal pristanka. Takoj se je lotil dela, že spomladi 1928 je poklical mladega umetnika Toneta Kralja, da je poslikal cerkev v svojem značilnem (ekspresionističnem) slogu, ki je pri enih vzbujal navdušenje, pri drugih popolno zavračanje. Sezidal je Katoliški dom, kjer je imel verouk za otroke, sestra Breda pa pevske vaje. Posebno dobro je organiziral dekleta, ki so se zbirala na predavanjih, duhovnih vajah, romanjih. Pri mašah je vpeljal ljudsko petje. Pridno je zapisoval vse, kar se je dogajalo, beležil zanimivosti iz starih časov in sodobnosti in tako je spisal 14 debelih zvezkov svojih Paberkov. Na fašistični pritisk je moral leta 1941 iz Avbera ‘izginiti’.
Najprej se je umaknil v Trst, maja 1941 ga je kot “upokojenca brez pokojnine” sprejel dr. Tone Požar, župnijski upravitelj v Lokvi. Tam je ostal sedem let in kljub slabemu zdravju pridno pomagal. Zaradi spora s škofom Santinom so ga zadele hude cerkvene kazni. Ko je bil na bolniški postelji, ga je 12. maja 1948 obiskal administrator, poreški škof Nežić, ki je s svojim blagim nastopom premostil prepad med Ščekom in Cerkvijo. Konec junija 1948 se je odpravil v bolnišnico v Ljubljano. Operacijo je prestal, ni pa si več opomogel. Njegovo veliko srce se je ustavilo 6. julija 1948. Vstajenja čaka v grobu poleg očeta in matere pod lipo, katero je bil sam zasadil.

ČUK, Silvester. Virgil Šček (1889−1948) (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 42-43

Kako premagati zaskrbljenost

Napisal Marko na 3. julija 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Veliko je danes stvari, ki povzročajo ljudem skrbi. Strokovnjaki pravijo, da je (pretirana skrb (stres) povzročitelj štrevilnih zdravstvenih težav našega časa. Bog pa ne želi, da bi svoje dni preživljali v zaskrbljenosti.
Če dobro premislimo, lahko ugotovimo, da je malo tistega, kar nas vznemirja, vredno, da bi bili zaradi tega zaskrbljeni. Jezus nam v evangeliju (prim. Mt 6,25-34) podaja različne rešitve iz zaskrbljenosti.

Sam Bog, ki je Stvarnik in začetnik našega življenja, lahko poskrbi za podrobnosti v življenju. Po preroku Izaiju nam Gospod govori: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal, tvoje obzidje je vedno pred menoj.« (Iz 49,15-16).
Zaskrbljenost zaradi prihodnosti ovira naše današnje napore.
Zaskrbljenost je bolj škodljiva kot koristna.
Bog ne zapusti tistih, ki so odvisni od njega. Če imaš hrano v hladilniku, obleko v omari, streho nad glavo in prostor za posteljo, si bogatejši od 75 % ljudi na tem svetu. Če imaš prihranke v banki, bankovce v denarnici, si med 8 % dobrostoječih na svetu. Če si se to jutro zbudil bolj zdrav kot bolan, si bolj blagoslovljen kot milijoni, ki ne bodo preživeli tega tedna. Če nisi nikdar izkusil nevarnosti vojne, osamljenosti v zaporu, trpljenja pri mučenju ali lakoti, si na boljšem kot 500 milijonov ljudi na tem svetu. Če se lahko udeležiš maše in hodiš v cerkev ne da bi se zaradi tega bal, da te bodo preganjali, zaprli ali umorili, si bolj blagoslovljen kot tri milijarde zemljanov.
Zaskrbljenost je znamenje pomanjkanja vere in napačne predstave o Bogu. On je naš ljubeči oče, mi smo njegovi ljubljeni otroci. Potrebna je otroško zaupljiva vera. Otrok se ne ubada ves dan z mislijo, ali bodo ob prihodu iz šole domov starši pripravili obed. Na podoben način morajo kristjani zaupati v Boga, da nam bo dal, česar potrebujemo. Utrdi svojo vero.
Ko si zaskrbljen, te to odvrača od tega, da bi se osredotočil na to, kar Bog želi od tebe. Vsakdo lahko naredi kaj, toda ni vsakdo pripravljen vztrajati, se žrtvovati ali biti pripravljen kaj storiti. Nehaj skrbeti, kaj misliš, da bi lahko naredil in osredotoči se na to, kaj boš naredil. Pomisli znova, kaj so prednostne naloge v tvojem življenju.
Dejstvo, da živimo za današnji dan, nam pomaga, da nas ne ugonobijo skrbi. Ne skrbi za jutrišnji dan. O tem boš mislil jutri. Vsak dan ima dovolj svojih težav. Ni dobro preveč razmišljati o jutrišnjem dnevu. Morda ne bo imel težav, ali pa ga sploh ne bo. Če boš skrbel zaradi jutrišnjih težav, ne boš pozoren na blagoslov, ki ti ga prinaša današnji dan. Kontroliraj svoje misli.

Jezus se je soočal s številnimi izzivi, a ni dopustil, da bi ga prevzelo malodušje. Preprosto je vse izročal v Očetove roke, tudi mi lahko naredimo enako. Premislimo, kaj nas najbolj skrbi. Izročimo to v roke Nekoga, ki je večji in modrejši od nas.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2018), 41.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova seroja 3, Koper, 2019, 31.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Za zaskrbljenost ni znižane cene

Napisal Marko na 3. julija 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Hudič je na razprodaji ponudil svoje pripomočke: sovraštvo, nevoščljivost, zlo, privoščljivost, ošabnost … K vsakemu je napisal znižano ceno. En pripomoček – zaskrbljenost je bil najbolj obrabljen, vendar pa brez popusta. Hudiča so vprašali, zakaj je tako drag. Odgovoril je: »Zato ker je zaskrbljenost uporabnejša od drugih. Z njo vstopim v človekovo zavest in za svoje orožje jo lahko uporabim tako, kot se mi zdi najprimernejše. Lahko jo uporabim skoraj pri vsakem, ker zelo malo ljudi ve, da zaradi nje pripada meni.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2018), 30.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 55.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Svetova nista dva, svet je eden (6)

Napisal Marko na 2. julija 2018. Objavljeno v MP Ucinki IKT.

Imam 422 prijateljev, vendar sem osamljen. Govorim z vsemi, vendar me nihče izmed njih resnično ne pozna. Moja težava je v tem, da ne vem, ali naj gledam v njihove oči ali imena na ekranu. /…/ Ozrl sem se naokrog in spoznal, da so mediji, ki jih imenujemo družabni, vse prej kot to. Ko odpremo računalnik, zapremo vrata svojega doma. Vsa tehnologija, ki jo imamo, je zgolj iluzija skupnosti, tovarištva, občutka vključenosti /…/.

To je uvod v daljšo poezijo, ki jo je napisal Gary Turk in jo pred štirimi leti v obliki videa objavil na internetu. Avtor v njej razmišlja ali bolje rečeno svari pred tehnologijo, ki obljublja večjo stopnjo povezanosti, in to z minimalnim naporom, vendar nas v realnosti (po njegovih besedah) vedno bolj potiska narazen.

KAJ SO POVEZAVE MED LJUDMI?
Definicija omrežja pravi, da je to povezava med vsaj tremi točkami. Socialno omrežje strokovni izraz in pomeni povezavo med vsaj tremi posamezniki, organizacijami, skupinami. V vsakdanjem življenju posameznikov ima naslednje vloge: pretok informacij (npr. medsebojno obveščanje), socialno priporočilo (povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si) ter nadzor nad informacijami (npr. določene informacije zadržimo zase in jih uporabimo v svojo korist). Socialna omrežja so torej izjemno pomembna, ker nem pomagajo razumeti kako delujejo trgi, skupnosti in nenazadnje kako se spreminja družba. Socialna omrežja so nastala s povezovanjem ljudi, torej so stara kot družba. Njihovo znanstveno preučevanje se je pričelo v 19. stoletju. Največji razcvet in razvoj pa to področje doživlja v sedanjem obdobju z izjemno razširjenostjo in priljubljenostjo aplikacij za medsebojno povezovanje posameznikov.

Antropolog Robin Dunbar je na podlagi preučevanja velikosti človeških možganov (neokorteksa) v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja razvil enačbo, s katero lahko izračunamo prag velikosti skupine ljudi, ki jo je posameznik še sposoben obvladovati, da ne pride do preobremenitve z odnosi. Prišel je do števila 147,8, ki se ga zaokrožuje na 150. T. i. Dunbarjevo število predstavlja zgornjo mejo posameznikov, s katerimi smo lahko v pravem odnosu. Robin Dunbar je razložil, da so to ljudje, katerim se nam ne bi bilo nerodno nenapovedano pridružiti pri pijači, če bi slučajno naletel nanje. Dunbarjevo število velja kot zgornja meja števila prijateljev, ki jih ima lahko povprečen posameznik.

FACEBOOK ≠ SOCIALNO OMREŽJE
V angleškem jeziku se je za aplikacije, namenjene povezovanju posameznikov na strokovnem in poljudnem področju, uveljavil termin social network sites, ki v slovenščini (še) nima uradnega prevoda. Prav to je razlog, da se je za poimenovanje teh aplikacij pričelo uporabljati besedne zveze socialna omrežja, družbena omrežja in družabna omrežja. S pravilnostjo in (ne)smiselnostjo uporabe zadnjih dveh poimenovanj se na tem mestu ne bom ukvarjal, bom pa izpostavil napačno uporabo termina socialna omrežja. Socialno omrežje je uveljavljen znanstveni termin z bogato teoretsko in raziskovalno tradicijo, ki označuje natančno določen družbeni pojav. To pa nikakor niso Facebook, Twitter, You Tube, niti katera izmed ostalih popularnih aplikacij, ki so zgolj pripomočki, namenjeni povezovanju posameznikov.
Z vsakim na novo ustvarjenim profilom se svet zmanjša
Glede na to, da ima na Facebooku danes več kot četrtina svetovnega prebivalstva ustvarjena uporabniška imena oz. profile, se kar samo od sebe postavlja vprašanje, kakšna je verjetnost, da se dva naključno izbrana uporabnika med seboj poznata. S podobnim vprašanjem sta se v kontekstu fizičnega sveta pred desetletji ukvarjala Jeffrey Travers in Stanley Milgram, ki sta izvedla odmeven eksperiment. Njun primarni namen je bil poiskati odgovor na t. i. problem majhnega sveta. Ideja, ki stoji za tem, je, da svet postane majhen, ko nanj gledamo z vidika števila korakov oz. posrednikov, ki so potrebni, da določena oseba pride do katere koli druge osebe na svetu. Eksperiment je bil zastavljen tako, da sta naključno izbrala 269 posameznikov iz ZDA ter vsakemu izmed njih poslala pismo, v katerem sta bila ime in naslov borznega posrednika iz Bostona. Sodelujoči so morali pismo poslati prijatelju ali znancu, za katerega so menili, da ga bo dostavil čim bliže ciljni osebi. Ideja eksperimenta je bila na podlagi analize seznama imen iz pisem, ki pridejo na cilj, ugotoviti, kako blizu sta si naključno izbrana posameznika iz vzhodnega in zahodnega dela ZDA. Izmed vseh poslanih pisem jih je na cilj prispelo 64 (29 %), in to v 5,2 koraka.
V zadnjem času so bile izvedene raziskave, ki so problem majhnega sveta preučevale na primeru uporabnikov Facebooka. Rezultati so pokazali, da sta bila dva naključno izbrana uporabnika leta 2008 med seboj oddaljena 5,2 koraka, leta 2012 se je s povečanjem števila uporabnikov razdalja zmanjšala na 4,7 koraka, leta 2016 pa na 3,5 koraka, in to na ravni celega sveta. Zmanjševanje števila korakov v razdalji med uporabniki teh aplikacij nima posebnega vpliva na intenzivnost njihovih medsebojnih odnosov, ampak v prvi vrsti predstavlja bližnjice pri vzpostavljanju stikov z določenimi ljudmi (t. i. socialne bližnjice). Da se med dvema osebama razvije prijateljstvo, je še vedno potrebno veliko več kot zgolj vzpostavitev vezi med njima.

Eden izmed vodilnih raziskovalcev velikih (socialnih) omrežij je dr. Jure Leskovec (pogovor z njim je bil objavljen leta 2012, v februarski številki revije Ognjišče). Raziskovalno pot v ZDA je pričel z analizo povezav uporabnikov Microsoftovega sistema za izmenjavo besedilnih sporočil Messenger (MSN). Sistem MSN je v času njegove raziskave (tj. junija 2006) uporabljalo 240 milijonov ljudi, ki je opravilo približno milijardo pogovorov na dan. Na teh podatkih je dr. Leskovec med drugim preveril teorijo o šestih stopnjah ločenosti. S tem namenom je izbral tisoč̌ naključnih uporabnikov aplikacije MSN ter izračunal, koliko poznanstev jih loči od preostalih 180 milijonov. Pokazalo se je, da dva naključno izbrana uporabnika aplikacije v povprečju loči 6,6 koraka oz. posrednika, kar je zgolj 4 desetinke več od rezultata Milgram-Traversovega poskusa.

POPOLNI TUJCI
Prijatelj je opredeljen kot oseba, ki je z nekom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja in čustvovanja. Vendar se danes to besedo uporablja zelo ohlapno, pri čemer ima zasluge predvsem aplikacija Facebook, saj daje v isti (prijateljski) koš vse vrste povezav med posamezniki (znance, nekdanje poznane, ljudi, ki smo jih spoznali pred desetimi minutami, ljudi, ki jih sploh ne poznamo, in tudi prave prijatelje). Ta zmeda zelo dobro kaže, kako so aplikacije za povezovanje posameznikov postavile na glavo stoletja uveljavljene družbene in psihološke norme, tako da so spremenile določeno besedo ali njeno bistvo. Dejstvo je namreč, da med ljudmi obstajajo različne vrste povezav, od katerih ima vsaka svojo vlogo, pričakovanja ter stopnjo zaupanja. Temu primerno tudi vsaka povezava zahteva določeno stopnjo napora in časa, ki ga moramo vložiti v posamezen odnos. Ohranjanje statusa najboljšega prijatelja (močna vez) zahteva ogromno čustvene energije, časa in napora, zaradi česar je njihovo število temu primerno nizko. Vložek v vzdrževanje statusa znanca (šibka vez) pa je relativno majhen, včasih zadostuje že pozdrav, kar pomeni, da je njihovo število v socialnem omrežju posameznika lahko izjemno visoko. In velika večina facebook prijateljev sodi v to kategorijo. Čeprav je zelo težko priti do točnih podatkov števila prijateljev povprečnega uporabnika aplikacije Facebook, so bile preverjene ocene za posamezna leta naslednje: leta 2009 je imel povprečni uporabnik Facebooka 120 prijateljev, dve leti kasneje 190 in leta 2016 že 370. Predstavljajte si, kako naporno bi bilo vzdrževanje tako velikega socialnega omrežja brez Facebooka. Kolikšen psihološki, čustveni in časovni napor bi morali vlagati v te odnose, da bi jih ohranili? S Facebookom in ostalimi podobnimi aplikacijami pa je to dokaj enostavno in hitro. Že avtomatiziran opomnik o datumu rojstnega dne prijatelja pomembno prispeva k ohranjanju stika oziroma določenega odnosa med dvema uporabnikoma. Da ne omenjam preprostega klika na gumb všeč mi je pod objavo prijatelja, s čimer mu sporočim, da je prisoten v mojih mislih. Seveda pa pravo prijateljstvo terja napor in čas. Naši najpomembnejši odnosi niso nastali preko aplikacij, ampak skozi številna osebna srečanja ter dolgoletne napore. In tega nikakor ne bi mogli izvesti preko Facebooka, ne glede na to, kolikokrat bi kliknili gumb všeč mi je.

NAMIŠLJENI PRIJATELJI
Ste se kdaj vprašali, s koliko prijatelji, ki jih imate na seznamu svojega profila, se dejansko tudi pogovarjate preko te aplikacije? Kot kaže raziskava nekdanjega Facebookovega sociologa Camerona Marlowa, večina uporabnikov objave svojih prijateljev zgolj spremlja in ne glede na to, ali imajo na svojem seznamu sto ali petsto prijateljev, se pogovarjajo z največ desetimi izmed njih, največ štiridesetim pa sledijo v smislu pregledovanja objav. V čem je torej smisel imeti veliko število prijateljev na Facebooku? Mogoče se odgovor skriva v tem, da želimo imeti veliko občinstvo, ki komaj čaka, kaj bomo objavili. Nam mogoče veliko število prijateljev daje občutek priljubljenosti? Verjetno nekaj šteje tudi dejstvo, da veliko število prijateljev na Facebooku danes pomeni višji družbeni status.
Ne glede na to, kateri izmed ponujenih odgovorov vam je bližji, se morate zavedati, da prevladujoča potrošniška logika, po kateri je količina pomembnejša od kakovosti, pri prijateljstvu popolnoma odpove. Če torej parafraziram Garyja Turka, svojim facebook prijateljem namesto všečka raje podarimo ljubezen.

Marca 2018 je imel Facebook 1,45 milijarde dnevnih uporabnikov in 2,20 milijarde mesečnih uporabnikov.
Facebook je bil ustanovljen 4. februarja 2004. Ta dan so v podjetju razglasili za dan prijateljstva, ki se ga vsako leto obeleži na poseben način (letos so uporabnikom omogočili podeljevanje posebnih nazivov prijateljem, npr. vedno mi krije hrbet, levjesrčni, najboljši).
Facebookov profil je z 208138200 prijatelji/všečki najpopularnejša stran aplikacije.
Uporabniki Facebooka preživijo na aplikaciji povprečno 20 minut na dan.
Facebook ustvari 4 petabajte (4294967296 MB) podatkov na dan.
Na Facebooku je vsak dan objavljenih 350 milijonov fotografij.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 80-81.

sv. Tomaž (3. julij)

Napisal Marko na 30. junija 2018. Objavljeno v Svetniški domovi.

Vsako leto na drugo velikonočno nedeljo poslušamo evangeljski odlomek, v katerem apostol Janez poroča, da se je Jezus po svojem vstajenju prvi večer prikazal svojim učencem in pregnal njihov strah. Tomaža ni bilo med njimi in ko so mu drugi polni veselja o tem pripovedovali, jim ni verjel. Čez osem dni jih je vstali Gospod spet obiskal. Jezus se je posebej obrnil do Tomaža in ga zaradi tega grajal, nakar je Tomaž izpovedal vero z vzklikom: »Moj Gospod in moj Bog!« Zaradi svoje nevere je Tomaž postal ‘slaven’, vendar pa o njem malo vemo. Preden ga je Jezus poklical, je opravljal ribiški poklic ob Genezareškem jezeru. Evangelist Janez trikrat navaja Tomažev vzdevek Dvojček, kar je prevod njegovega imena, ki izhaja iz aramejske besede ‘toma’ (dvojček). Staro izročilo ve povedati, da je Tomaž po Jezusovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha oznanjal evangelij na Bližnjem Vzhodu in prišel celo do Indije, zato indijske kristjane včasih imenujejo ‘Tomaževi kristjani’. Umrl naj bi kot mučenec v kraju Mailapur pri Madrasu. (sč) – Na sliki: Sv. Tomaž vtika prst v Jezusove rane, freska, 1492, p. c. sv. Tomaža v Stomažu pri Vrabčah (žup. Vrabče).

Sv. apostolu Tomažu je pri nas posvečenih 34 cerkva: sedem župnijskih, 27 podružničnih in ena kapela (oratorij). – V LJ nadškofiji imajo dve ž. c.: Krašnja (1) in Ljubljana – Zadobrova (2) ; kar 13 pa je p. c.: Topol (Begunje pri Cerknici), Sp. Draga (Ivančna Gorica) (8) , Bitnje (Kranj – Šmartin), Češnjica (Ovsiše), Zg. Pirniče (Pirniče), Britof (Predoslje) (12), Planinca (Preserje), Rateče – Planica (pokopališče) (11), nad Praprotnim (Selca), na Vrhu (Stari trg pri Ložu), Brode (Škofja Loka), Loke (Šmartno v Tuhinju) (10), nad Vel. Poljanami (Vel. Poljane). – V KP škofiji najdemo štiri ž. c. sv. Tomaža: Novaki (5), Osp (6), Pliskovica (3) in Stomaž (4) ; šest je p. c.: Vrhpolje (Hrpelje – Kozina), Koprivišče (Kal nad Kanalom) (16), Idrsko (Kobarid) (7) , Vrsnik (Ledine) (17), Stomaž (Vrabče) in Famlje (Vreme); v starem delu Kopra je tudi Tomaževa cerkvica (kapela). – NM škofija nima nobene ž. c., apostolu pa je posvečenih pet p. c.: Tanča Gora (Dragatuš) (14), Vrh pri Hinjah (Hinje), Gor. Stara vas (Šentjernej) (15), Velike Poljane (Škocjan pri NM) in Gor. Straža (Vavta vas) – V MB nadškofiji je ena ‘Tomaževa’ župnijska cerkev (Sv. Tomaž – pri Ormožu) (spodaj) in ena p. c. – v Tomaški vasi (Šmartno pri Slovenj Gradcu).(9) – V CE škofiji imajo dve p. c. sv. Tomaža: Brecljevo (Šmarje pri Jelšah) in Sv. Tomaž nad Vojnikom (Vojnik) (13) – V MS škofiji nimajo nobene apostolu Tomažu posvečene cerkve. (mč) (OP.: v reviji je nekaj cerkva napačno označeno (številka) – tu so popravki – se opravičujemo!)

Sv. Tomaž (pri Ormožu)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 07, str. 115.

Urednikova beležnica julij 2018

Napisal Marko na 29. junija 2018. Objavljeno v Beležnica.

Julijska številka je prva počitniška številka, zato boste v njej našli več namigov za poletno branje. Najprej sta dve strani s 17 knjigami, ki vam jih ponujamo s posebnim popustom. Gotovo boste našli med temi knjigami tudi kakšno zase. Ponudbo si lahko ogledate na str. 90.

Prav tako si lahko ogledate nekaj predlogov za poletno branje na str. 30, kjer predstavljamo Zbirko Graditelji slovenskega doma po polovični ceni. V naši spletni trgovini in v naših knjigarnah, pa je ponudba še bolj pestra, z bogatim izborom knjig, mnoge tudi po izredno ugodnih in privlačnih cenah.

Ne pozabimo, da je poletje odličen čas, da vzamemo v roke kakšno knjigo. Večkrat se pritožujemo, da med letom nimamo časa za branje knjig, ko pa pridejo počitnice, oziroma dopust, tega časa ne izkoristimo za branje. Pri Ognjišču vam za to nudimo veliko priložnosti..

Druga posebnost letošnje junijske številke je priložen strip Indijanček. Mnogim se je Indijanček priljubil že v otroštvu in ni malo tudi znanih osebnosti, ki so kot otroci začeli brati Ognjišče ‘od zadaj’, od Indijančka. Osem strani iz novega stripa, smo priložili junijski številki, da bi vas povabili k nakupu celotne revije, kjer je zbranih 100 duhovitih Indijančkov iz polstoletne zgodovine Ognjišča. V tej prilogi je tudi posebna naročilnica, s katero lahko naročite Indijančka. Ne dvomimo, da bo to primerno razvedrilno ‘branje’ za vroče poletne dni.
Ker pa boste to posebno izdajo hitro ‘prebrali’, vam priporočamo še dve dosedanji posebni izdaji: Rad te (se) imam (za mlade) in Radost zrelih let (namenjena starostnikom in tistim, ki jim strežejo ali stojijo ob strani).

Strip Indijanček se je zelo priljubil bralcem, zato smo povabili ilustratorja Marjana Marinčka, da nam kot gost meseca spregovori o pomenu stripa in podobe, pa tudi o Indijančku in njegovi umestitvi v svet stripa.
Počitniško je obarvana tudi tema meseca v mladinski prilogi, ki govori o plezanju. O njegovi privlačnosti in nevarnostih, pa tudi o njegovi duhovni razsežnosti.

Izšlo je Krstno Sveto pismo – darilna izdaja. Mnogi poznate ‘osnovno’ izdajo tega Svetega pisma, saj se vam je mnogim zelo priljubilo. Na željo kupcev je sedaj na voljo njegova nova, darilna izdaja. Je večjega formata, vezana v belo usnje in ima srebrn napis na platnicah. Razveselila bo tiste, ki bi ob krstu radi kupili lepo darilo novokrščencu ali njegovi družini. Več o knjigi si lahko preberete na str. 114.

16. junija je na Brezjah potekalo 50. jubilejno romanje bolnikov, invalidov in starejših. Vsem, ki ste kakorkoli sodelovali pri njem, se najlepše zahvaljujemo in kličemo nasvidenje prihodnje leto. Več o tem romanju pa tudi o ozadjih romanja si lahko preberete na str. 61.

Poletje ni samo čas razvedrila, ampak je tudi čas za duhovno poglobitev. Prevečkrat to pozabljamo in poletnih mesecev ne izkoristimo dovolj za duhovno rast. O tem govori tudi tokratno pismo meseca. Duhovno lahko rastemo tudi ob knjigi in tako rast vam pri Ognjišču tudi izredno toplo priporočamo.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 4.

… da ti brez Božje pomoči ne bi uspelo”

Napisal Marko na 29. junija 2018. Objavljeno v Pismo meseca.

Dragi moj sin!
Končuješ devet let osnovnega šolanja. Septembra boš šolanje nadaljeval v drugem kraju v klasični gimnaziji. Polniš svojo posodo še z zadnjimi dogodki osnovnošolskega dogajanja – valeta, zaključna ekskurzija, nastop v glasbeni šoli, nastop s pevskim zborom …, hkrati pa si z mislimi že v novi šoli, novih sošolcih, profesorjih.
Čestitam ti, da si šolanje končal z izjemnim učnim uspehom. Zelo sem ponosna nate in kar bojim se, da sem ti to premalokrat znala povedati in pokazati. Tvoji profesorji so mi večkrat dejali, da si bil ob uspehih tako skromen. Čudili so se tvoji razgledanosti, vedoželjnosti, širini, vedrini, optimizmu, … Spraševali so me, kako je mogoče vzgojiti takšnega fanta. Tudi sama se sprašujem, kako nama je z možem bilo dano dobiti takšnega otroka. Vem, da sva nate vplivala midva z najinim medsebojnim odnosom, zgledom. Imel si dobre ‘podnebne pogoje’. Ravno prav sonca, vlage, toplote in si rasel. Pa tudi to sem povedala tvojim profesorjem, da ti brez Božje pomoči ne bi uspelo. Velikokrat, ko sem se zvečer ustavila ob tvoji postelji in si že spal, si imel ob njej molitvenik in rožni venec. Pa ne za okras. Pogovarjal si se z Jezusom. Zahvaljeval si se, prosil za moč za premagovanje vseh preizkušenj in naporov naslednjega dne. Pogosto sem se ti čudila, kako si zmogel ‘pomesti’ z vso konkurenco. Zdaj vem, da največkrat nisi tekmoval z drugimi. Tekmoval si sam s seboj. Premagoval si samega sebe in bil srečen, da ti je uspelo izboljšati rezultat v teku. Steno tvoje sobe krasijo zlata priznanja z različnih državnih tekmovanj. V devetih letih si napolnil mape z različnimi priznanji s področja športa, glasbe, matematike, slovenščine … Zanima me, na kaj si najbolj ponosen, kje si se moral najbolj boriti, dokazovati, premagovati svoj napor. Mnogokrat si moral sesti pred polno dvorano in brezhibno zaigrati skladbo. Premagoval si dolge kilometrske razdalje in moral iz sebe iztisniti vse moči. Vse to je bila šola za življenje. Ob sobotah in nedeljah nisi poležaval dolgo v dan. Ni ti bilo težko v nedeljo zjutraj vstati in s kitaro spremljati petje pri maši. Sobotni popoldnevi so potekali v znamenju skavtskih srečanj in druženj.
Pred teboj je dva meseca in pol zasluženih počitnic. Vem, da jih boš napolnil z lepimi dogodki, druženjem s prijatelji ob skavtskem ognju, pesmijo, oratorijskimi dnevi, branjem knjig. Dopusti si, da boš kmalu odmislil šolo, natrpan urnik. Želim ti, da se odpočiješ. Da boš imel tudi kakšen dan, ko ti bo malce dolgčas. Da boš pobrskal po stvareh, za katere med šolskim letom nisi imel časa. Seveda ti bodo žoga, knjiga, telefon, računalnik, sestra, brat tudi delali družbo. Tudi pri vsakodnevnih opravilih doma malo računam nate.
Napolni, okrepi se z novimi močmi. Kajti postavljen boš pred nove naloge, izzive, nove odgovornosti. Zastaviti si boš moral nove cilje, poiskati nove prijatelje, najti svoje mesto v novi razredni skupnosti. Zaupam ti, da boš znal to dobro opraviti. Ohrani svojo vedrino, preprostost, skromnost, vedoželjnost in zaupanje v Boga.
Pa lepe in brezskrbne počitnice!
tvoja mama

Malo je takih pisem, kakršno ste poslali vi. Lahko bi rekli, da je to skoraj pismo idealnemu otroku. Všeč mi je, da otroka v pismu pohvalite, mu poveste, da ga imate radi in da ste ponosni nanj, a mu obenem ne vcepljate mišljenja, da je nekaj več in da daleč presega druge. V vašem otroku se je pač združilo tisto, kar se ne združi vedno pri otroku: intelektualna nadarjenost, pridnost, vestnost, marljivost, prava ubogljivost, spoštovanje staršev in prijateljev.
“Pogosto sem se ti čudila, kako si zmogel ‘pomesti’ z vso konkurenco. Zdaj vem, da največkrat nisi tekmoval z drugimi. Tekmoval si sam s seboj,” ste zapisali in s tem opozorili na pomanjkljivost današnje vzgoje, ki velikokrat poudarja tekmovalnost, celo rivalstvo. Tako vzgajamo bodoče egoiste in karieriste, namesto da bi poudarjali vrednost dobrega uspeha in osvojitev znanja, a obenem tudi pomen skrbi za sočloveka, v šolskih letih pa predvsem pomen pomoči sošolcem, ki težje osvojijo znanje.
V vašem pismu se me je posebej dotaknila verska razsežnost sinove rasti: “Tvojim profesorjem sem povedala, da ti brez Božje pomoči ne bi uspelo. Velikokrat, ko sem se zvečer ustavila ob tvoji postelji in si že spal, si imel ob njej molitvenik in rožni venec. … Pogovarjal si se z Jezusom.” Nekateri danes poudarjajo samo pomen intelektualne rasti. To je splošna težnja v družbi. Važno je, da bo dober v šoli. Osebna, zlasti duhovna rast, pa sta zanemarjeni. Imamo pa tudi posameznike v duhovnih gibanjih, ki poudarjajo le pomen molitve, ne pa tudi vestnega dela. Obe skrajnosti nista pravilni. Pri vašem sinu ni tako. Skladno je napredoval v modrosti in v duhovni rasti. Molil je on in prepričan sem, da so njega spremljale tudi molitve staršev.
Izredno lepo mi je bilo prebrati stavek: “Ni ti bilo težko v nedeljo zjutraj vstati in s kitaro spremljati petje pri maši.” Seveda je otrok najprej videl vas in vašega moža, kako gresta nedeljo za nedeljo k maši. Prepričan sem, da brez tega zgleda ne bi mogel on privzeti takšne življenjske drže.
Poleg vašega zgleda je pomembna tudi duhovna rast v skupini. Sin se je vsako soboto udeleževal skavtskih srečanj, igral kitaro in pel v župnijskem mladinskem zboru. Mlad človek bo laže duhovno rastel, če bo imel ob sebi podobno misleče prijatelje, mlade, ki jim je tudi vera vrednota. Sveti Janez Pavel II. je nekdanjemu koprskemu škofu dejal, da bo danes mlad človek težko ostal kristjan, če se bo udeleževal samo nedeljske maše. Vero bo lažje ohranil, če se bo vključil v kakšno skupino (mladinska veroučna skupina, svetopisemska ali molitvena skupina …). Tudi vaš sin to dokazuje.
Skupaj z vašim sinom bodo mnogi mladi začeli počitnice. Žal bodo te nekaterim samo čas počitka (če ne že lenarjenja), avantur, tudi nezdravih in nemoralnih. Počitnice pa so čas tudi za duhovno rast, za pomoč v družini (tudi vi računate na sinovo pomoč pri domačih opravilih) pa tudi za pomoč sočloveku. Staršem, zlasti tako odgovornim, kot ste vi, bi priporočal, naj v počitnicah otrokom priporočijo in omogočijo duhovne vaje. Mladi ljudje se bodo razvijali v skladne osebnosti, če bodo tudi počitnice izkoristili tako, da bodo krepili vse razsežnosti svojega življenja.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 6-7.

V Ognjišču me moti toliko reklam

Napisal Marko na 26. junija 2018. Objavljeno v Pisma.

Pred seboj imam aprilsko številko Ognjišča. Kot vsako številko smo tudi to lepo sprejeli v našo hišo. Preberem ga jaz, preberejo pa ga tudi moji odraščajoči otroci. Veseli me, da jim je marsikatera vsebina v njem všeč. Toda v aprilskem Ognjišču me moti toliko reklam. Ne štejem jih, a zdi se mi, da jih je veliko. Po mojem celo preveč. Vem, da morate preživeti in vem, da so reklame za vas tudi prihodek, a mene preveč reklam moti. Najbrž motijo še koga. Morda je temu vzrok tudi to, da sploh nisem prijatelj reklam.
Želim vam uspešno delo še naprej in želim tudi manj reklam.
Vido

Imate prav, v aprilskem Ognjišču je bilo res veliko reklam. To ste opazili. Najbrž pa ne vi in niti drugi niste opazili, da smo zato, ker je bilo več oglasov, aprilski številki dodali 8 strani. Tako da ni bila okrnjena nobena vsebina, ampak so bile dejansko še tri strani več kot običajno. Vedno se trudimo, da zaradi oglasov ne trpi vsebina, saj smo se za večje število oglasov odločili, šele ko smo povečali obseg Ognjišča.
Pa še nekaj. Tudi ni šlo za kakršnekoli reklame. Bilo je pet strani oglasov za obdarovanje ob zakramentih (krst, obhajilo, birma) in tri strani za knjige naše založbe za veliko noč, Svetnik za vsak dan in novosti. Tako, da je bilo tudi v oglasih neko versko sporočilo. Dokument papeškega sveta za družbeno obveščanje Etika oglaševanja (CD 72) v 8. točki predstavi tudi koristi in pozitivne učinke oglaševanja za moralo in etiko (za “prenos verskih in domoljubnih sporočil, sporočil sočutja in strpnosti, sočutja, nesebičnosti, dejavne ljubezni do potrebnih” …, skratka “sporočil, ki na različne načine vzgajajo in spodbujajo ljudi k dobremu”). Med te oglase, ki “spodbujajo ljudi k dobremu” lahko prištevamo oglase za obdarovanje ob zakramentih. Menimo namreč, da če mladi družini ob krstu otroka podarimo (otroško) Sveto pismo (na primer Kratko Sveto pismo s slikami), ga bodo, upamo, kdaj vzeli v družini v roke. Morda ga bodo brali starši otrokom. Če ga nimajo, potem ga pač niti ne morejo vzeti v roke. Podobno je z otroškim ali mladinskim molitvenikom, katekizmom za mlade, prvoobhajilnim Svetim pismom in podobnimi. Bralcem svetujem, da ob darovanju pomislijo, kako bi podarili knjigo verske vsebine ali kakšen drug predmet, ki bo obdarovanca spodbujal k duhovni rasti (križ, podoba Matere Božje ali svetnikov, rožni venec, verižica s križcem, danes moderne zapestnice z verskim napisom …). Podobno je s predstavitvami novih knjig na zadnjih straneh revije ali predstavitvi knjig, ki nam pomagajo globlje živeti določen čas cerkvenega leta (velika noč, post, advent, božič, mesec maj …).
V Ognjišču pa ne oglašujemo samo svojih knjig in drugih izdelkov, ki jih ponujamo v naših knjigarnah, ampak tudi druge izdelke. Najprej je tu oglaševanje za razne versko-kulturne prireditve in romanja ter za razna srečanja, namenjena vernim, pa tudi ljudem, ki se znajdejo v kakšni stiski in iščejo pomoči ter nasvet. Prav tako vsako leto sodelujemo v dobrodelni akciji Za srce Afrike ter pri drugih dobrodelnih pobudah. Ne smem pa mimo čisto komercialnih oglasov. Pred očmi imam oglase v rubriki, ki govori o negovanju starostnikov. V njej predstavljamo pripomočke, ki lajšajo to negovanje, ter zdravila, ki starostnikom omogočajo boljše počutje. Predvidevam, da marsikomu, ki streže bolniku ali starostniku, oglasi v tej rubriki pomagajo. Tudi za rubriko kuharskih receptov velja podobno. V tem ne vidimo nič spornega, saj že omenjeni cerkveni dokument pravi, da more oglaševanje “postati zdravo in učinkovito sredstvo za medsebojno pomoč med ljudmi … ko obvešča ljudi o novih izdelkih in raznih življenjskih uslugah in izboljšavah teh, ki so že na trgu, ko jim pomaga pri odločanju, kakor gre obveščenim in preudarnim porabnikom …” (5). Zato je “Cerkev naklonjena rasti proizvodne človeške sposobnosti, in tudi vedno bolj razširjeni mreži odnosov in menjav med posameznimi družbenimi skupinami” (5).
Seveda pa oglaševanje skriva v sebi tudi določene pasti, saj je “sredstvo … in more se pravilno ali slabo uporabljati”. Če “priporoča škodljive ali popolnoma nekoristne predmete in usluge, če obljublja neresnične stvari, če streže najnižjim človekovim nagonom, potem postane škodljivo” (9). Dokument poudarja, da se moramo “izogibati oglasom, ki zlorabljajo spolnost za kovanje dobičkov ali pa uporabljajo tehniko vplivanja na človekovo podzavest in s tem bistveno ogrožajo njegovo svobodo” (9). Tega pa se v naši reviji v velikem loku izogibamo.
Končno je res, kakor pravi dokument, da pri ‘komercialnem oglaševanju’ obstaja nevarnost, da dobimo vtis, “da množica dobrin prinaša srečo in uresničitev samega sebe” (3). Pa ni tako! Srečo prinašajo ljubeči medsebojni odnosi med osebami, ki so samo odsev odnosov, ki so v Sveti Trojici. Tako prave sreče ni brez Boga. Zato se lahko obdarujemo, a če v darovih ni ljubezni, potem nas tudi še tako veliki darovi ne osrečujejo.

RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 6, str 38-39.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing