Bila je lepa jesen. Bogato obložena s sadovi narave in z razkošjem barv. Uživala sem v šumenju suhega listja pod nogami in topli sončni žarki so me božali po nasmejanem obrazu, ko sem se bližala bolnišnici. V meni je vse kipelo od sreče: “Bom res postala mama? Je res pod mojim srcem vzklilo novo življenje? Kako bo mož vesel te novice, pa njegova bolna mama tudi!”
Šla sem k zdravniku, da bi potrdil ali ovrgel to moje navdušenje.
»Ni dvoma, noseči ste.« To je bilo vse njegovo navdušenje. Potem me je šokiral z besedami: »Oglasite se čez en teden, da poveste svojo odločitev!«
Sprva sem ga samo debelo gledala. »K-kaj naj bi se odločila?« sem izdavila komaj slišno.
»Za splav, a ne?« mi je vrgel čez mizo.
To me je tako prizadelo, da se niti braniti nisem mogla, in že me je s papirji v roki spremil do vrat in jih za menoj zaprl.
V meni so se začela oglašati vprašanja: “Kaj je narobe? Zakaj mi je dal ta čas za premislek nečesa, česar gotovo ne bom sprejela? Ali naj grem takoj nazaj in mu svoje povem?” Preveč sem bila boječa, da bi šla takoj nazaj.
Ko sem odhajala od zdravnika, nisem več videla lepega jesenskega dneva, nič več nisem slišala šumenja listja pod nogami, celo sončni žarki so postali hladni. “Zakaj? Zakaj?” mi je pozvanjalo v glavi. V očeh so se nabirale solze in nič se niso iskrile od veselja.
Po tednu dni sem se vrnila in povedala, da tega otroka hočem imeti in si ga močno želim.
»Prav! Odločitev je vaša!« mi je suhoparno, skoraj zadirčno odgovoril zdravnik. »Vse je v redu, nasvidenje čez en mesec.« In tega zdravnika mi je v službi toplo priporočilo kar nekaj žensk, češ da je eden najboljših pri nas! Joj, kakšni so šele tisti slabši? »Kar pri tem bom ostala,« sem sklenila, »morda sem pa res v dobrih rokah.«
Pozneje se je izkazalo, da se nisem dobro odločila.
Bila sem že visoko noseča. Od zdravnika sem se v službo peljala z mestnim avtobusom. Vsi sedeži so bili zasedeni. Stala sem, se močno držala in bilo mi je slabo. Ob meni sta sedela dva šolarja, stara okrog deset let. Neka gospa je stala ob meni in videla mojo stisko. Rekla je tema dvema otrokoma: »Fanta, dajta gospe sedež, vidita, da je noseča, pa še slabo ji je!« Pogledala sta me, kot bi mi hotela reči: Kaj imava midva s teboj? Kaj sva ti kriva za tvoje stanje? in sedela naprej. Še ju je gospa skušala dvigniti s sedeža, pa se nista premaknila. Zdržala sem do moje postaje in na svežem zraku mi je odleglo.
Naslednji dan sem zadnji hip ujela medkrajevni avtobus za domov. Tudi tu je bila gneča in veliko potnikov. Pridružila sem se jim. Naneslo je, da sem imela stojišče čisto spredaj, ob znanki iz sosednje vasi, vzgojiteljici in sošolki moje sestre. S pogledi me je premerila od nog do glave, kot sta me prejšnji dan tista dva otroka na trolejbusu, in mirno sedela naprej. Teh pogledov ne bom nikoli pozabila, tako so me ranili v dno duše. Ni me bolelo, da sem stala, bolel me je nekakšen prezir, zaničevanje, poniževanje, ki je bilo v teh pogledih. Ta njen pogled je bil tako nedvoumen, da se je nad njim zgrozil tudi znanec, ki je stal ob meni.
Mar je čudno, da sta se otroka tako obnašala? Nikakor ne, če sta imela slučajno tako vzgojiteljico, kot je bila ta. Otroci znajo dobro vpijati obnašanje svoje okolice.
Sredi avtobusa je sedel fant, ki ni kazal zanimanja za dogajanje okrog sebe in je nekam brezbrižno gledal skozi okno. Pa vendar je imel občutljivo, sočutno srce in prijazne oči. Ko sva se z očmi srečala, mi je nekako sramežljivo, a glasno zaklical: »Gospa, pridite sem, da se boste usedli na moj sedež. Lažje bom stal kot vi.« Ni me poznal. Bil je v tistih pubertetniških letih, ko so misli vsepovsod drugje in ne pri neki noseči neznanki. Bil je kot tisti usmiljeni Samarijan, ki je poskrbel za ranjenega tujca, medtem ko sta duhovnik in levit šla mimo.
Do doma sem imela eno uro vožnje. Ni me rešil samo stojišča in prerivanja ob izstopanju in vstopanju potnikov, pobožal mi je ranjeno srce s prijaznimi besedami, s svojim sočutnim in usmiljenim pogledom.
Spomnila sem se Marije, ki je z Jožefom in otrokom pod srcem iskala prenočišča in sočutja, pa ga ni dobili nikjer, kakor le v hlevu, pri ubogih pastirjih. Velikokrat lahko več sočutja in pomoči dobiš od tam, kjer ju najmanj pričakuješ.
Kmalu po teh dogodkih so se začele težave in zapleti. Sledili so zdravniški posegi, bivanje v bolnišnici, dokler se ni začel prezgodnji porod. Otrok ni preživel. Nihče mi ni povedal, zakaj.
Kljub vsemu nisem nikoli obžalovala, da sem se odločila za otroka. Bogu se zahvaljujem za sedem lepih mesecev življenja z njim, sreče, upanja, načrtov, pogovorov z otrokom pod srcem. Zahvaljujem se mu, da sem lahko nosila tega otroka, da je bil živahen v mojem naročju, da sem ga lahko s svojim telesom hranila, da je otrok dihal z menoj. Za vse to Bogu hvala! Drobnemu telescu ni dal, da bi živelo na tem svetu. Njegova duša, ustvarjena za večnost, je odpotovala k Očetu, kjer Boga slavi in prosi za nas.
Trpljenje me je utrdilo v ponižnosti, v spoznanju in veri, da Božja pota niso naša pota.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 45-46.

December se je že krepko prevesil v drugo polovico, ko si še vedno nisem izpolnila adventne želje. Kar malo nestrpna sem že postajala sama s sabo, da ob vseh priložnostih, ki sem jih spregledala, nisem v pravem trenutku spoznala prave. In kaj sem si to leto zaželela, da sebi podarim za darilo? Celo leto je bilo tako duhovno bogato, da sem si želela v decembru nekomu podariti nekaj, kar mu bo dalo jasno vedeti, da ga ima Bog rad, da ga ljubi, da ljubezen še obstaja v ten razčlovečenem svetu, da je Božji otrok, za katerega Oče vedno poskrbi.
Počasi sem se peljala skozi največji blagovni trgovski center našega glavnega mesta. Bil je bogato okrašen s stotinami lučk, ki so hotele priti do izraza med vsemi bleščečimi napisi trgovin in reklamnimi panoji. Parkirala sem v pritličju velike garažne hiše. Poiskala sem prostor blizu svetilke, saj sem čas, ko bom čakala na moža, hotela izkoristiti za branje.
Službo naj bi končal čez dobro uro, če pa bo delo zahtevalo, se lahko zgodi, da se bo čas potegnil tudi v dve uri. Delo mora biti končano.
Obsedela sem v toplem avtomobilu, se ogrnila z odejo in strmela ven v vse te luči. Vsa ta slepeča, umetno pisana svetloba je vsiljivo bodla v oči. Zamižala sem, da sem si spočila pekoče oči. Z branjem bo treba še malo počakati.
Avtomobili, parkirani okoli mene, so se menjavali. Klicanje odraslih ter sem in tja kričanje in jok otrok je ob tej že počasi pojenjalo.
V avtomobilu se je ohladilo, morala sem v toaletne prostore. Počasi sem stopala mimo vseh okrašenih in osvetljenih izložb do želenega prostora. Nisem hitela saj sem morala s hojo pognati ki po žilah in se ogreti.
Ura je bila že blizu osmih zvečer, ljudi pa se je še vedno trlo. Le kaj iščejo vsi ti ljudje? Iščejo darila, ideje zanje ali le nekaj, s čimer bi zapolnili svojo praznino? Le kam se je izgubilo tiho pričakovanje božiča skozi adventni čas. Sedaj mora biti človeku takoj izpolnjena vsaka želja.
Včasih je le ena žarnica osvetljevala hlevček v jaslicah, kasneje še nekaj lučk na smrečici, sedaj pa se vse sveti, blešči in nas slepi že v novembru. Slepilo umetno ustvarjenega blišča je zaznamovalo ljudi. Postavljajo ga v ospredje in mu dopustijo, da zapeljuje ljudi.
Le kako bo tisti, ki si želi prave luči, le-to našel na pravem kraju in pravočasno, ko pa mu vsa ta vsiljena razsvetljava zakriva in hoče preslepiti pravo LUČ, ki prihaja. Vse te ponorele luči kradejo BOGU pozornost in s tem čast, ki mu pripada, in si jo prisvajajo. S tem pa siromašijo ljudi, ki v želji po LJUBEZNI zapravljajo, ker največkrat s tem želijo zapolniti svojo praznino.
Vrnila sem se do avtomobila, jaz z ene strani, mož pa je že prihajal z druge. Z njim je prihajala neznana oseba. Prišli smo skupaj in mož mi je rekel, da ta gospa rabi prevoz na drugi konec mesta in da ji ga je že obljubil.
»Ne skrbi, gospa ti bo sproti razlagala, kje boš vozila, da se v temi in megli ne izgubimo.«
Hvaležna sem bila možu, da je neznanki obljubil pomoč. Čeprav je tudi danes, tako kot ponavadi, v avto prišel zelo utrujen in si je želel samo da čimprej prideva domov. Hvaležna sem mu bila, da mu je bila stiska te neznanke na prvem mestu.
Med vožnjo proti stanovanju neznane gospe, ki je zelo dobro in pravočasno dajala navodila za pot do njenega doma, sem zvedela, zakaj se sedaj pelje na zadnjem sedežu našega avtomobila.
S polnim naročjem večjih in manjših zavitkov in vrečk je prišla do svojega avtomobila, parkiranega nedaleč od našega. Pritisnila je gumb na avtoključu in prtljažnik se ji je odprl. Odložila je vse nakupljeno in zaprla prtljažnik. Skupaj z vrečkami pa je iz rok spustila tudi avtomobilski ključ. Avtomobil je bil zaklenjen, ključ pa v prtljažniku.
Ravno takrat pa je mimo prišel moj mož. Prosila ga je za pomoč in mu razložila nastalo situacijo, ki jo je še oteževala misel, da bodo čez eno uro garažno hišo zaprli. Časa ni bilo veliko.
K sreči je torbico imela obešeno čez ramena in je ni odložila skupaj z vsem v prtljažnik. Ključi stanovanja so bili pri njej, sedaj pa smo se peljali po rezervne ključe njenega avtomobila.
Vse se je dobro izteklo. Z rezervnimi ključi smo se vrnili še pravočasno in gospa se je lahko umirila.
Med vožnjo nazaj, ko je ključe že varno stiskala v žepu in je napetost začela popuščati, se je neštetokrat zahvalila za pomoč, ki je je bila deležna.
Med vsemi besedami zahvale nisem imela priložnosti, da bi se ji tudi jaz zahvalila. Zahvalila, da mi je izpolnila adventno željo, da bi bila Božje orodje, po katerem bi lahko Bog izkazal svojo ljubezen. Danes je z enim dogodkom poskrbel za obe hkrati.
Hvala Bogu in hvala neznanki!
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 92-93.