Pišem vam v obupu, ker imam namreč težave, pri kateri ne vem več, na koga se lahko še obrnem. Bližam se tridesetemu letu. Z možem sva skupaj slabih deset let, poročena pa dobra tri leta. Oba prihajava iz vernih družin, zato sva že kmalu po začetku skupne hoje sklenila, da se poročiva takoj po končanem študiju. Ker nama vera v življenju predstavlja najvišjo vrednoto, sva se odločila, da tudi s spolnimi odnosi počakava do poroke.
Vse lepo in prav, potem pa tu nastane težava, ki traja že od poroke, oziroma odkar sva začela s spolnimi odnosi. Težava je v tem, da se meni spolnost upira. Dobesedno gabi. Pravijo, da so spolni odnosi nadvse prijetni. Cel svet je zasvojen s tem. Zame je sopomenka za spolni odnos bolečina. Huda bolečina. Tako fizična kot psihična. Niti enkrat v vseh letih odkar sva poročena, nisva imela spolnega odnosa, ki me ne bi bolel. Poskusila sva vse, kar je možno, da bi to popravila, a se stvar niti za malo ne izboljša, pravzaprav se mi zdi, da samo še tonem globlje. Spolnost jemljem zgolj in samo kot zakonsko dolžnost, zato pač nekajkrat v mesecu potrpim zaradi njega. Ni težava v tem, da me ne bi privlačil mož, ker sigurno tudi s kakšnim drugim moškim moj odnos do tega ne bi bil drugačen. Naj omenim, da imam resnično razumevajočega moža, ki mi res stoji ob strani, me posluša in razume mojo težavo. Večkrat omeni, da raje potrpi, kot da meni prizadene bolečino. Pa vendar … bojim se, da bo moj zakon zaradi tega kmalu razpadel. V nedogled to namreč ne bo šlo. Kako bova v vsej tej bolečini spočela otroka, tudi iskreno ne vem … Želim si biti mama, a me kar mine ob misli, da je za spočetje otroka potreben spolni odnos in da bo spet grozno bolelo …
Prebrala sem mnogi knjig na to temo in v teoriji mi je povsem jasno, kakšna čudovita, od Boga dana stvar je spolnost, ki jo je podaril dvema, ki se odločita ljubezen potrditi z zakramentom. Iskreno si želim tudi jaz v svojem zakonu čutiti vsaj delček te ‘svete spolnosti’.
Naj dodam še to, da sem bila v najstniških letih spolno zlorabljena (večkratno posilstvo) in sem imela dolga leta zaradi tega izjemno slabo samopodobo, dajala sem se v nič, bila sem na meji depresije. Nato pa sem pred leti osebi, ki je počela te grozne stvari, v srcu odpustila in od takrat se je začela popravljati tudi moja samopodoba. Gre zelo počasi, vendar gre. Zavedam se, da je to verjetno vzrok za moj pogled na spolnost. Telo teh grozovitih dejanj ne pozabi. Potem pa sem pozneje ugotovila še to, da je moj sedanji mož (bil) precej zasvojen s pornografijo (ki je zame najbolj nagnusna stvar, ki jo lahko počnejo ljudje), kar je še dodatno izkrivilo moj pogled na spolnost. Vem tudi, da bo to verjetno njegov vseživljenjski duhovni boj, ker nas hudič vedno preizkuša tam, kjer smo najbolj šibki. Molim, da ga Bog obdrži na pravi poti.
Če povzamem, sem resnično obupana, ker sva toliko let preživela v vzdržnosti z namenom, da bi spolnost lahko živela v zakonu, pa danes to ni mogoče. Vse, kar si želim je, da bi lahko razvila normalen odnos do spolnosti, do tiste prave spolnosti, takšne kot si jo je za nas zamislil Bog in da bi lahko to prakticirala tudi v praksi. Prosim za kakršen koli nasvet kam se lahko sploh še obrnem po pomoč.
Jasmina

Hvala za vaše zaupanje! Iskreno sočustvujem z vami v vaši bolečini, saj sem tudi sama šla skozi podobno preizkušnjo. Zloraba, ki ste jo doživeli v mlajših letih, je pustila v vaši duševnosti posledice, ki še vedno vplivajo na vaše življenje, še posebno na doživljanje spolnosti. Po takšni travmi gre vedno za dolgotrajen proces duševnega zdravljenja. Odnos spolne zlorabe traja mnogo dlje kot je trajal sam dogodek zlorabe.
Pišete, da ste storilcu odpustili. Verjamem, da ste mu želeli oprostiti, da bi s tem razbremenili sebe in druge, izboljšali svoje počutje, toda vaša duševnost še ni ozdravljena, zato se upira. Morate si prisluhniti! Najbrž se posledice kažejo tudi drugje, ne le v postelji z možem. Pomislite:
– se hitro prestrašite, ko vas preseneti nenaden zvok, glas, koraki …?
– se sredi noči prebudite z razbijajočim srcem in prepoteni, v krču strahu?
– se tesnobno počutite tudi v situaciji nedolžne bližine, na primer, če se morate sami peljati v dvigalu z neznanim moškim ali če se neznanec zastrmi v vas?
– se bojite ostati sami v prostoru, posebno ponoči?
– trpite občutke lastne krivde zaradi dogodka?
Če prepoznate vsaj nekaj od tega, ima storilec še vedno moč nad vašim življenje, ne gre le za težave v spolnosti z možem. Prvi korak, ki ga morate zato storiti, je v tem, da odvzamete moč storilcu. Pri tem pomaga, da si vsak dan znova prikličete pred oči podobe lepih dogodkov in odnosov na vaši življenjski poti: iz narave, iz knjig, iz otroških iger, iz prijateljstva … Ni se vam dogajalo samo slabo, mnogo je bilo lepega! Ne gre za to, da bi zlorabo pozabili (pozabili ne boste nikoli, ne bo pa vas več ovirala v življenju), ampak za to, da jo predelate in pustite za seboj.
Drugi korak je zelo boleč, a nujen: obdelava spomina na travmatični dogodek. Verjeti morate svojemu takratnemu doživljanju, svojemu zaznavanju in svojim občutkom. Med napadom ste, da bi preživeli, notranje pobegnili, zato morate spet stopiti v stik s svojimi takratnimi občutki nemoči, strahu in groze, obupa, jeze, gnusa … To, da si prikličete v doživljajski spomin in si priznate, kako ste se med travmatičnim dogodkom počutili, je za ozdravljenje pomembnejše, kot to, kar ste telesno pretrpeli. Strategija vsakega storilca posilstva in drugih spolnih zlorab je namreč strategija nadzora, nadmoči in nadvlade nad žrtvijo. Bolj kot samo spolno dejanje, je bil storilcu pomemben občutek, da vas je (z nasiljem) nadvladal. Občutki jeze in besa nad takim dejanjem in nad storilcem so povsem upravičeni, ne sramujte se jih. Bili ste žrtev, toda danes se hočete tega osvoboditi. Zaradi sebe! Recite si: Tako je bilo, toda odslej imam nadzor in moč nad svojo osebnostjo le jaz sama! Svoje življenje hočem imeti v svojih rokah. Tako mi Bog pomagaj!
Zdaj pa še glede spolnosti z možem. Pišete, da sta z možem že poskusila vse, pa vama ni uspelo brez bolečin. Če ste na ginekološkem pregledu izvedeli, da ste drugače zdravi, vas spolni odnos boli zato, ker si odnosa ne želite, ker se vam gnusi, ker čutite odpor. Suhost nožnice povzroča vaše psihično počutje, vzrok pa je nepredelana zloraba.
Če se z možem drugače dobro razumeta, se imata rada, če sta prijateljska in ljubeča drug do drugega, če vam je sicer kot moški privlačen, če si zaupata in se spoštujeta, če je mož do vas pozoren in nežen, lahko uporabite preprosto ukano: spolni odnos načrtujte vnaprej. Nanj sami sebe vnaprej fizično in psihično pripravite. Več o telesni pripravi lahko osebno odgovorim, če pošljete svoj ‘kontakt’ na uredništvo Ognjišča (za rubriko Pisma). Psihično se pripravite tako, da rečete sebi v ogledalu: “Lepa sem! Želim si moža!” Pojdite k možu z nasmehom, osredotočite se na svoja pozitivna čustva do njega, spoznavajte svoje in njegovo telo, vzemite si čas, ne hitita. Ne bo vedno lahko in ne bo vedno enako, a bo sčasoma boljše.
Še to! Spolnost je res povsod, a kar je vsem dano na ogled, je narcistična poza: “Glejte me, kako znam, kako uživam, kako je vse super.” Večinoma je vse skupaj daleč od resničnega uživanja. Človek je preveč celostno bitje, da bi ga zadovoljila samo telesnost.
Kar sem opisala, bi laže prešli s terapevtko ali terapevtom, ki bi ji ali mu povsem zaupali. Poudarjam pa, da je proces osvobajanja dolg, zato morate biti potrpežljivi s seboj. Če ne boste zmogli sami, se še vedno lahko obrnete na strokovno pomoč, le obupati ne smete nad seboj.
Barbara S. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 8, str 39-40.

Kaj predstavlja Jezus za Jude danes? Je učitelj, lažni prerok, ali zapeljivec, prevarant. Kako pišejo o njem v svojih knjigah danes?
Bojan

Predno na kratko predstavimo odnos judovstva do Kristusa, naredimo kratek pregled o njegovi pojavnosti in odmevnosti v nekrščanskem svetu nasploh. Jezus Kristus je vedno aktualen. O tem priča tudi dejstvo, da je v vseh obdobjih bil izziv za vse, ne le za kristjane. Tudi v sodobni multikulturni naravnanosti zasledimo najrazličnejše predstavitve Jezusa Kristusa; mnoge med njimi prihajajo tudi iz nekrščanskih in ateističnih sredin. Vse to priča, da je spraševanje o osebi, delu in pomenu utemeljitelja krščanstva univerzalno. Nenavadno zanimanje in prisotnost lika Jezusa Kristusa preprosto vedno znova preseneča. Ne da bi izhajalo iz globalnosti krščanskega razodetja, se človeštvo obrača h Kristusu kot posebnemu ključu za dojemanje skrivnosti o človeku. Tudi zunaj krščanstva Jezus Kristus nastopa kot tisti, ki lahko v večji polnosti odkrije človeka človeku; predvsem pomaga človeku odkriti njegovo pristno poklicanost. Tako ga zasledimo v hinduizmu, budizmu, islamu in še marsikje drugod. Presenetljiva je tudi pojavnost podobe Jezusa Kristusa v sodobni literaturi, filmih in drugih umetniških zvrsteh – torej je še vedno navdih za umetnike. Vedno večjo pozornost pa mu namenjajo tudi psihološke vede (Frankl s svojo logoterapijo) in globinska psihologija. Nepričakovano močno se pojavlja zanimanje za Jezusa Kristusa v različnih novodobskih smereh. Vsa ta zanimanja in pojmovanja, ki nastajajo sredi sodobnih kulturnih tokov, morajo biti nenehen izziv tudi za nas kristjane, da ga vedno bolj spoznavamo in z njim živimo ter ohranjamo njegovo pristno podobo, nauk in vzor življenja.
Če se vse zgoraj omenjene sredine zanimajo za Kristusa, je še bolj normalno, da zanimanje zanj srečamo tudi v judovstvu. Odnos med Judi in kristjani, s tem pa tudi odnos Judov do Kristusa, je bil vso zgodovino Cerkve živ in imel različne poudarke. V preteklosti, vse od Jezusovih časov naprej, je bila močno navzoča napetost med Judi in kristjani, ki se je kazala na različne načine: od očitnega zavračanja, celo preganjanja, do zmernega sožitja. A bi odnos vse do sredine dvajsetega stoletja lahko označili kot neke vrste vsaj ‘hladno vojno’. Judje so bolj ali manj v Jezusu prepoznavali lažnega preroka in tistega, ki se je oddaljil od prave judovske vere. Kristjani pa smo vse preveč pripisovali Judom izključno krivdo za Jezusovo smrt in se premalo zavedali, da je vsak greh, tudi moj in tvoj, soudeležen pri njegovem trpljenju in smrti.
Šele v obdobju po drugi svetovni vojni smo stopili v dobo počasne rehabilitacije Jezusa v judovskih krogih, po skoraj dvatisočletnem zavračanju. V tem času so mnogi judovski in nejudovski strokovnjaki pričeli bolj podrobno proučevati zgodovinsko podobo Jezusa Kristusa (za ilustracijo naj omenim le nekatere: Klausner, Flusser, Lapide, Ben Chorin, Vermes, Falk, Montefiore), o njem tudi v judovskem okolju nastajajo drame, poezije in romani (Kabak, Brod). Lahko bi govorili kar o neke vrste ponovni hebreizaciji Kristusa. V judovskem ‘raziskovanju Jezusa’ so nastala nekatera pozitivna poimenovanja: Jezusa imenujejo ‘veliki brat’ (M. Buber) ali ‘večni brat’ (Ben Chorin), kar dokazuje, da ga ne sprejemajo samo kot človeka, ampak tudi kot Juda. Drugi ga odkrivajo kot ‘rabina’ in ‘učitelja’, ki avtentično interpretira postavo. Zgodovinsko morda najbolj objektivno podobo Jezusa predstavlja Jules Isak (1887–1965) v svoji knjigi Jezus in Izrael, s katero je postavil široke temelje za krščansko judovski dialog. V zadnjem obdobju najbolj izstopajo naslednje judovske podobe Kristusa:
– Eni ga predstavljajo kot moralista: ti vidijo v njem predstavnika izjemne, presenetljivo visoke judovske etike; celo radikalnega ‘nacionalista’ z ‘novo idejo o Bogu’, ki je sicer prelomil zvezo z ljudstvom in judovsko zgodovino, prepoznajo v njem.
– Drugi ga prepoznajo kot preroka: Jezus naj bi sodil v vrsto velikih prerokov, a v zgodovinsko povsem drugačni situaciji. Stari preroki, ki niso smeli polemizirati s postavo, so nastopili proti pozunanjenemu daritvenemu kultu. V Jezusovem času pa so predpisi postave bili povsem pozunanjeni in Jezus se temu zoperstavi. V tem smislu vidijo v njem uresničeno vlogo preroka.
– Tretji pa v njem prepoznajo upornika: vidijo ga kot nekoga, ki je hotel vzpostaviti svetno oblast; najprej uči nenasilen nauk in tako tudi deluje, nato pa nasilno zasede tempelj in končno pride v konflikt tudi z Rimljani.
– Pojavljajo pa se tudi avtorji, ki jasno pokažejo, da je bil Jezus Jud, ki je bil zvest postavi; v njegovem oznanjevanju ne vidijo kritike postave, marveč promoviranje zapovedi ljubezni, preseganje ideje o maščevanju in usmerjanje v pričakovanje Božjega kraljestva. To pa so vse resničnosti judovske tradicije, jasno prisotne tudi v stari zavezi. Tudi Jezusovo čudežno udejstvovanje in njegove ‘kristološke’ naslove (Sin človekov, Maziljenec) razlagajo znotraj judovskega konteksta.
Z eno besedo bi lahko rekli, da je sodoben odnos judovskih teologov do Jezusa sorazmerno pozitiven, kar pa seveda ne pomeni, da ga priznavajo za učlovečenega Boga, ki bi v življenju in smrti uresničil naše odrešenje. Judje odrešenika še vedno pričakujejo.
Ni pa nobenega dvoma, da se je odnos do Judov tudi s strani Katoliške Cerkve močno spremenil na bolje. V katoliški kristologiji z zanimanjem spremljamo ugotovitve judovskih teologov, saj se zavedamo, da je Jezus bil Jud in zato nam prav judovski strokovnjaki lahko pomagajo bolje dojeti kakšne vidike Jezusovega učenja in ravnanja. Tudi na institucionalni ravni se odnosi izboljšujejo. Tako so v zadnjem obdobju papeži že večkrat obiskali Sveto deželo (bl. Pavel VI., sv. Janez Pavel II., Frančišek), ali pa pomembne sinagoge (npr. v Rimu). Papež sv. Janez Pavel II. je ob obisku rimske sinagoge imenoval Jude “naši starejši bratje”. Prav tako tudi sedanji papež Frančišek nadaljuje takšen zelo naklonjeni in spravni odnos do judovske skupnosti.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 7, str 39-40.

Odpravljam se k obletni maši za družinskim očetom. Pred letom si je sodil sam. Obesil se je. Bil je vzor dobrega kristjana, skrbnega očeta … Svojci se ne morejo potolažiti. Zakaj? Morda enkrat pišite tudi o tem, čeprav je to težek problem. Drugi primer: žena, vzorna gospodinja, stalno je delala več kot so bile njene dolžnosti. Doživela je vojno, selitev, pogorela jim je hiša. Vedno je imela pred seboj razvaline, granate … Prišla je na psihiatrijo in se z malim robčkom zadušila. Otroci so se zgražali. Kje je bil Bog, so se spraševali. Kaj bo s temi ljudmi po smrti? Kje naj svojci iščejo tolažbo, če jih je strah, da bodo njihovi najdražji pogubljeni?
Stara sem že skoraj 95 let in povsod škriplje. Previsoke police, cerkev predaleč, knjige pretežke! Ni prijetno biti star. Zelo dobra hči mi je v oporo.
Hvala vam, za to, da nas dnevno spremljate s svojimi zgodbami in dobrimi, prisrčnimi nasveti.
Valentina

Katekizem katoliške Cerkve o samomoru takole uči: »Vsakdo je odgovoren za svoje življenje pred Bogom, ki mu ga je dal. On ostaja njegov najvišji Gospodar. Sprejemati smo ga dolžni s hvaležnostjo ter ga ohranjati njemu v čast in za zveličanje naših duš. Smo oskrbniki in ne lastniki življenja, ki nam ga je Bog zaupal. Ne razpolagamo z njim. Samomor nasprotuje naravnemu nagnjenju človeškega bitja, da svoje življenje ohranja in ga vzdržuje. Samomor je v hudem nasprotju s pravično ljubeznijo do sebe. Prav tako žali ljubezen do bližnjega, ker krivično pretrga vezi solidarnosti z družinsko, narodno in človeško družbo, glede katerih ohranjamo obveznosti. Samomor nasprotuje ljubezni do živega Boga. Če je bil samomor izvršen z namenom, da bi bil zgled predvsem za mlade ljudi, si privzame še težo pohujšanja. Prostovoljno sodelovanje pri samomoru nasprotuje nravnemu zakonu. Hude psihične motnje, zaskrbljenost ali veliki strah pred preizkušnjo, trpljenjem ali mučenjem morejo zmanjšati samomorilčevo odgovornost. Nad večnim zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje, ne smemo obupati, Bog jim more po poteh, ki jih samo on pozna, dati priložnost za zveličavno kesanje. Cerkev moli za tiste, ki so si vzeli življenje« (KKC 2280–2283).
Ta daljši katekizemski odlomek sem navedel, da bi s pomočjo tega ‘uradnega’ cerkvenega besedila o samomoru dobili celovitejši odgovor na vaše zelo težko vprašanje. Omenjate kar dva konkretna samomorilska primera, ki ju tudi sami poznate, primer družinskega očeta, ki si je pred letom dni sodil sam, in starejši primer, ko se je preizkušena gospa na psihiatriji s pomočjo ‘malega robčka zadušila’. Oba sta bila dobra, prvi “vzor dobrega kristjana in skrbnega očeta”, druga “vzorna gospodinja, stalno je delala več kot so bile njene dolžnosti”. Za prvim “se otroci ne morejo potolažiti”, ob samomoru matere so se otroci “zgražali. Kje je bil Bog, so se spraševali.” In vi sprašujete: “Kaj bo s temi ljudmi po smrti? Kje naj svojci iščejo tolažbo, če jih je strah, da bodo njihovi najdražji pogubljeni?”
Zdi se mi, da zadnji del gornjega katekizemskega besedila tudi vam in svojcem samomorilcev, če bodo brali, osvetljuje zmanjšano samomorilčevo odgovornost. Ponovimo še besedilo, ki prav odgovarja na vaše vprašanje o zveličanju samomorilcev: Nad večnim zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje, ne smemo obupati, “Bog jim more po poteh, ki jih samo on pozna, dati priložnost za zveličavno kesanje.” Znana je resnična zgodba, ko je samomorilčeva žena izrazila strah in žalost sv. Janezu Vianeju, arškemu župniku in priljubljenemu spovedniku, zaradi pogubljenja svojega moža, ki je naredil samomor tako, da je z visokega mostu skočil v deročo reko. Arški župnik, kakor, da je dobil navdih, je samomorilčevo ženo tako potolažil: »Vaš mož je zveličan, ker se je, med padcem z mostu v reko, iskreno pokesal.«
Kristus je umrl za vse ljudi, da bi nas odrešil, tudi za samomorilce in zato verujemo, da bo Bog našel način kako bodo samomorilci, katerih končnih razlogov za samomor mi, ki presojamo samo ‘objektivno’, fotografsko, ne poznamo. Bog pa pozna vsega človeka, ne samo tisto, kar ujame še tako sodoben fotografski ali snemalni aparat, on pozna njegove stiske, borbe, molitve, bolezni, različna nagnjenja, dednost, psihično ranjenost in lahko bi še naštevali. Mi ljudje pogosto presojamo drugega človeka preveč objektivno, premalo subjektivno in empatično, Bog pa ga presoja subjektivno, empatično, naklonjeno, sočutno, v moči kalvarijske daritve, v kateri se je zgodilo odrešenje. Nebeški Oče je bil tako vesel Jezusove ljubeče in odrešenjske daritve na križu, da ga je na velikonočno jutro od veselja obudil od mrtvih. In vstali Kristus se je po govorici neke vzhodne ikone spustil v ‘predpekel’, da bi Adamu ter Evi in njunim pravičnim potomcem sporočil, da so odrešeni. To velikonočno odrešenjsko sporočilo velja tudi za tiste, ki so iz nam nerazumljivih in neznanih, pogosto le Bogu znanih, razlogov naredili samomor. Zato tudi za presojo samomorilcev velja: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče. Ne sodite, da ne boste sojeni« (Lk 6,36-38). Če je sočutje krepost, kar mi verujemo, potem bodimo tudi do samomorilcev sočutni. Že stari so dejali: greh sovražim, toda grešnika ljubim.
Zadnji katekizemski stavek, ki ga zgoraj navajamo, pravi: »Cerkev moli za tiste, ki so si vzeli življenje.« Kako lepo, da ste se tudi vi, med pisanjem tega pisma, odpravljali “k obletni maši za družinskim očetom, ki si je pred letom sodil sam”. Tako ste se pridružili Cerkvi, ki moli za svoje rajne in veruje, da je vsaka molitev, tudi tista po smrti, bila rajnim v pomoč, ko so se ob smrti dokončno odločali za Boga ali proti Bogu, za ljubezen ali sovraštvo, za občestvo ali osamljenost. Ivan Cankar nekje pravi, da nobena solza ni bila zastonj potočena, mi k temu dodajmo, da nobena molitev za rajne ni bila zastonj izrečena in nobena maša zastonj darovana. Vse, kar podarjamo našim rajnim, tudi rajnim samomorilcem, Bog sprejema, obenem pa tudi naši rajni mislijo na nas in nas spremljajo na naši življenjski poti.
ŠKAFAR, Vinko (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 7, str 38-39.