Celice ubijalke
»V našem telesu vsak dan nastane po nekaterih ocenah tudi milijon rakavih celic.« Moja tokratna sogovornica je Mateja Prunk, mlada raziskovalka z Odseka za biotehnologijo na Inštitutu Jožef Stefan. Vas zanima, zakaj večinoma vseeno ne zbolimo za rakom? Odgovor se glasi: zaradi celic ubijalk.
TUDI V NAŠEM TELESU SO NEKATERE CELICE SEBIČNE
Imunski sistem ima vsak od nas, a po navadi nanj (slabe volje) pomislimo šele, ko zbolimo. V resnici se naš imunski sistem vsak dan spopada s patogenimi organizmi, kot so virusi in bakterije. A to seveda ni vse. Imunski sistem nas ščiti tudi pred našimi lastnimi celicami, ki so skrenile s prave poti – ki so postale rakave. »Naše celice delujejo tako, da pripomorejo k dobremu delovanju našega telesa, rakave celice pa so sebične: ne opravljajo več svoje naloge, ampak se samo delijo, porabljajo hrano in rastejo,« mi razloži Mateja Prunk. Ker se rakave celice pospešeno delijo, kmalu nastane tumor – masa celic, ki ji zdravniki postavijo srh vzbujajočo diagnozo: rak.
CITOTOKSIČNI LIMFOCITI T ALI CELICE UBIJALKE
Danes številni znanstveniki po vsem svetu iščejo načine, kako preprečiti nastanek raka. A za ustrezno rešitev je najprej potrebno poznati mehanizem, ki vodi do njegovega nastanka. In si odgovoriti na še pomembnejše vprašanje: kako rakave celice odstraniti?
»Imunski sistem je zelo široko področje. Moja doktorska disertacija je omejena na eno vrsto celic imunskega sistema. To so citotoksični limfociti T,« mi zaupa mlada raziskovalka, ki je pred nekaj leti glasbeno kariero zamenjala za znanstveno. Prosim jo, naj mi razloži, kaj sploh pomeni beseda citotoksični. Mateja prikima: »Beseda citotoksični je sestavljena iz dveh besed: cito pomeni celica, toksični pa strupen. To torej pomeni strupen za celice.« V naslednjih minutah izvem, da so citotoksični limfociti T celice našega imunskega sistema, ki ubijajo druge celice. A ne vseh, ampak samo tiste, ki jih prepoznajo kot tuje. Drugega imena zanje ni težko uganiti: celice ubijalke.
KAKO CELICE UBIJALKE ODSTRANIJO RAKAVE CELICE?
Naše telo ima številne mehanizme, ki preprečujejo nastanek rakavih celic. Eden izmed njih so tudi celice ubijalke. »Citotoksični limfociti T na različne načine ubijajo tuje celice. Mi preučujemo način, pri katerem uporabljajo litična zrnca,« mi pove moja sogovornica, medtem ko sediva v laboratoriju, kjer potekajo raziskave, o katerih se pogovarjava. V litičnih zrncih so različne molekule, ki lahko ubijejo tujo celico, na primer rakavo. Najpomembnejše molekule so perforini in grancimi. Perforini v celično membrano naredijo poro, skozi katero lahko v rakavo celico vstopijo grancimi. Ti v rakavi celice sprožijo mehanizme, ki vodijo v njeno smrt. Zveni zapleteno? To je šele začetek … »Perforini in grancimi so v celicah ubijalkah shranjeni v neaktivni obliki,« razlaga Mateja in pojasni, da se tako celice ubijalke zaščitijo pred lastnim orožjem. Če bi bile namreč te smrtonosne molekule v celicah ubijalkah v aktivni obliki, bi to pomenilo njihov samomor.
»V našem telesu je ključno ravnotežje in delovanje imunskega sistema, da nas ohranja zdrave. Ne samo pred prehladi, ampak tudi pred razvojem rakavih obolenj,« sklene najin pogovor Mateja.
– Pred začetkom intervjuja ste mi omenili, da ste tudi glasbenica. Kako ste zašli v naravoslovne vode?
V otroštvu me je zanimalo ogromno stvari in ker sem igrala flavto, sem se po končani gimnaziji vpisala na Akademijo za glasbo. Potem sem vzporedno vpisala še Laboratorijsko biomedicino na Fakulteti za farmacijo, ker sem pogrešala naravoslovni način razmišljanja. Dolgo sem mislila, da bom glasbenica, potem pa sem ugotovila, da mi je naravoslovje bolj všeč. Zdaj je glasba moj hobi. Dolgo časa sem sicer poskušala usklajevati obe področji, vendar sem v nekem trenutku ugotovila, da je bolje, da se osredotočim na eno stvar. In sem izbrala laboratorijsko biomedicino. Zaključila sem magisterij, po njem pa je imel prof. dr. Janko Kos na Inštitutu Jožef Stefan mesto za mladega raziskovalca. Ker me je ta tema že prej zanimala, sem se prijavila.
– Kako vzdržujete ravnotežje med delom, družino in prostim časom?
To ni tako preprosto. Februarja sem se vrnila s porodniške, tako da imam še čisto majhnega otroka. Še vedno se učim, kako uskladiti tako družinsko kot raziskovalno življenje. Za flavto mi trenutno zmanjkuje časa, ker vse proste trenutke namenjam družini. Skupaj hodimo na sprehode in izlete, se igramo.
– Kako vidite vlogo žensk v znanosti?
Sama nisem nikoli imela občutka, da me obravnavajo drugače, ker sem ženska. Seveda je zelo odvisno od tega, kje delaš. Se mi pa zdi, da materinstvo najbolj vpliva na razliko med znanstveniki in znanstvenicami, saj večino bolniških za nego otroka izkoristijo slednje. In tu se pojavi problem: če nisi v laboratoriju, ne moreš delati poskusov. To je dejstvo.
– Ali imate kakšne izkušnje s tujino? Veliko mladih znanstvenikov gre po doktoratu v tujino, ker doma ne dobi priložnosti …
Med študijem sem celoten eksperimentalni del magisterija opravljala v Zagrebu. Zdaj vsako leto hodimo na konference v tujino. Kaj bo naprej, še ne vem. Sama si zaenkrat zelo želim ostati v Sloveniji, saj mi je tu zelo lepo. Zelo rada sicer potujem, a še rajši pridem spet domov. Nikoli nisem čutila želje ali nuje, da bi šla v tujino, da bi doživela nekaj novega.
– Kaj vas pri vašem delu najbolj navdušuje?
Zanimivo se mi zdi, kako izgleda naše telo na nek način čisto preprosto, po drugi strani pa je tako kompleksno, da se zdi, kot da še ničesar ne vemo. Nekje sem prebrala misel: če bi bili naši možgani tako preprosti, da bi jih lahko razumeli, potem bi bili mi tako neumni, da jih ne bi mogli razumeti.
CISTATIN F PREPREČI DELOVANJE SMRTONOSNIH MOLEKUL
V našem telesu je mnogo regulatornih mehanizmov, ki skrbijo, da procesi v celicah potekajo normalno. Se še spomnite perforinov in grancimov, smrtonosnih molekul, ki ubijejo rakave celice? V naših celicah so prisotne tudi snovi, ki njihovo delovanje zavrejo. »Cistatin F je molekula, za katero menimo, da prepreči aktivacijo perforinov in grancimov,« mi razloži Mateja Prunk. »Zaradi tega se sposobnost ubijanja pri celicah ubijalkah močno zmanjša.« Posledično so celice ubijalke manj uspešne pri odstranjevanju rakavih celic, zato se v določenem času lahko razvije tumor. Ali ste vedeli, da tudi rakave celice izločajo cistatin F in tako zmanjšajo ubijalsko zmožnost celic ubijalk? Ja, naše telo sploh ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled.
ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 64-65.
Leta 1993 je v knjižici Četrt stoletja naših romanj urednik Ognjišča Franc Bole zapisal: »Marsikdo se je čudil, da Ognjišče, ki je namenjeno mladim, začenja z romanji invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Zadeva je zelo preprosta: Ognjišče hoče svoje bralce vzgajati v duhu evangelija. Najboljši način vzgoje so dejanja. Narediti nekaj za bližnjega, zlasti za tistega, ki je v stiski in potreben pomoči. To pomeni tudi pomagati invalidom priti do cerkve, do romarskega svetišča. Za vzor nam je bil Lurd. Če Marija sprejema bolnike in invalide v Lurdu, zakaj jih ne bi tudi na Brezjah? Rodilo se je romanje invalidov, bolnikov in ostarelih v osrednje slovensko Marijino svetišče, ki je kmalu postalo največje vsakoletno romanje v Sloveniji. Za vodstvo romanja smo vedno prosili enega od slovenskih škofov. Nekatere župnije so za pomočnike pri romanjih zaprosile mlade, nekateri so se priglasili sami. Tako so se izoblikovale skupine z voditelji, ki skrbijo za razna področja. Največja nagrada za vse, ki se z romanjem trudijo, je sreča invalidov, bolnikov in ostarelih.« V tem duhu in s tem namenom se naša romanja nadaljujejo do danes.
Sveti Vid je eden najbolj češčenih svetnikov na Slovenskem, o čemer pričajo številne njemu posvečene cerkve; nekatere segajo v začetke krščanstva na naših tleh. V poznem srednjem veku so ga uvrstili med 14 pomočnikov v sili in se mu priporočali v številnih težavah in stiskah. O življenju in mučeništvu sv. Vida se ni ohranil noben star zgodovinsko utemeljen spis, vendar je prič o njegovem češčenju iz zgodnjih časov toliko, da je dvom o njegovi zgodovinski osebnosti neutemeljen. Že ob koncu 5. stoletja je v Rimu stala njemu posvečena cerkev. Sveti Vid spada med tiste mučence, ki so jih kristjani dobro poznali, zato o njih niso poizvedovali. Njegovo ime in mučeništvo sta zanesljivo ugotovljena. Za čas mučeništva smemo vzeti krvavo preganjanje za časa cesarja Dioklecijana (okoli leta 303), za verjeten kraj njegovega rojstva otok Sicilijo, za kraj mučeništva pa mesto Salerno južno od Neaplja. Po legendi, ki je ‘olepšala’ zgodovinska dejstva, je zvestobo Kristusu izpričal v zgodnji mladosti. (sč)
Sv. Vidu je pri nas posvečenih 44 cerkva: bazilika na Brezjah, (4) 16 župnijskih, 27 podružničnih in 2 kapeli. – V LJ nadškofiji je sedem ž. c.: Duplje, (1) Ljubljana – Šentvid, (2) Lučine, (3) Preserje, (5) Sv. Vid nad Cerknico, (6) Šentvid pri Stični (11) in Želimlje; pet je p. c.: Šentvid (Brdo), Martinjak (Cerknica), Kompolje (Dobrepolje – Videm, Rakitnica (Dolenja vas), Visoko (Šenčur); na Planini (Zg. Tuhinj) je Vidova kapela. – V KP škofiji je pet ž. c. sv. Vida: Črniče, (9) Podnanos, (ovitek) Šentviška Gora, (8) Vedrijan (7) in Vojščica; (10) prav toliko je tudi p. c.: Hrušica (sv. Vid), Nova vas (Jelšane), Spodnje Nekovo (Kanal), Socerb (Klanec) in Šembije (Knežak). – NM škofija nima nobene ž. c., svetniku pa je posvečenih kar 10 p. c.: Čatež ob Savi (sv. Vid), Doblička Gora (Črnomelj), Dolnja Topla Reber (Hinje), Ljuben (Novo mesto – Šmihel), Bosljiva Loka (Osilnica), Griblje (Podzemelj), Lazi pri Predgradu (Stari Trg ob Kolpi), Jugorje (Suhor), Ravne (Sv. Duh – Veliki Trn), Gor. Mokro polje (Šentjernej). – V MB nadškofiji sta dve ž. c. sv. pomočnika v sili: Sv. Vid nad Valdekom (14) in Sv. Vid pri Ptuju, (15) dve pa sta tudi p. c.: Dravograd (sv. Vid) in Sveti Vid (Vuzenica). – V CE škofiji imajo dve ž. c.: Sv. Vid pri Planini (12) in Šentvid pri Grobelnem, (13) poleg teh pa še pet p. c.: Janžev Vrh (Bizeljsko), Vidovica (Sv. Ema), Hudinja (Vitanje), Šentvid pri Zavodnju in Kostanjek (Zdole). – V MS škofiji nimajo nobene ‘Vidove cerkve’, v Strehovcih (Bogojina) pa imajo njegovo kapelo. (mč)
Andrej je bil tako zaverovan v svoj prav, da ni pomislil, kaj ji je storil, kaj je storil svojemu nebogljenemu otroku. Tonil je vse globlje v omamo, v vrtinec, iz katerega ni našel in niti ni iskal izhoda.
Pomočniki smo po jutranji prisrčni molitvi imeli nekaj kratkih sestankov, kjer smo od vodje prejeli navodila in usmeritve za potek dela. Med drugim nas je opozoril tudi na to, da ne smemo pozabiti nase, da moramo tudi sami piti. Smiselno je razdelil naloge, vse nam je nazorno pokazal na plakatu, po potrebi je ponovno razložil z dobro voljo.
Zelo sem vesel takih pisem, kot je vaše, saj je tako sončno in s toliko plemenitega sporočila. Že pred časom sem ga želel objaviti, a sem ga prihranil za ‘zlati’ jubilej romanj bolnikov, invalidov in starejših. Bogu smo hvaležni za ta jubilej, obenem pa se dobro zavedamo, da brez številnih pomočnikov tega romanja ne bi mogli izpeljati. Vaše pismo je lepa priložnost, da se vsem iskreno zahvalim. V zadnjih letih so se poleg številnih posameznikov kot ste npr. vi, pri pomoči pridružili skavti, zlasti odrasli, in malteški vitezi. Nekateri posamezniki že toliko let pomagajo na romanju, da jim ni potrebno dajati veliko navodil, saj so že seznanjeni z delom.
»Lahko rečem: ni ga med nami, ki bi s podobno temeljitostjo pa tudi ljubeznijo preiskoval, premišljeval in zapisoval dogodke iz življenja velikih mož, kakor pokojni profesor dr. Franc Ksaver Lukman. Slonel je ure, dneve, mesece in leta nad deli cerkvenih očetov, črpal iz njihovih zakladov zase in za druge. Velikani: sv. Avguštin, sv. Ciprijan, sv. Janez Krizostom in drugi so mu postali tako rekoč bratje. Z enako ljubeznijo je preiskoval neumorno tudi pomembnost svojih rojakov – Slovencev, ko je v stolpcih Slovenskega biografskega leksikona postavljal z enakim spoštovanjem spomenike revnemu in zaslužnemu slovenskemu misijonarju ali poznanemu kulturnemu delavcu – velikanu.« S temi besedami, izrečenimi ob odprtem grobu na ljubljanskih Žalah 14. junija 1958, je škof Anton Vovk nakazal dvoje velikih zaslug dr. Franca Ksaverja Lukmana, profesorja dogmatike, dogemske zgodovine in zgodovine starokrščanskega slovstva na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani: prevajanje spisov cerkvenih očetov in urejanje Slovenskega biografskega leksikona. Vendar je bila dejavnost tega učenega, a žlahtno preprostega moža, ki se ga spominjamo ob 60-letnici smrti, mnogo širša.
sv. Irenej Lyonski – škof v rimskem mestu Lugdunu v Galiji, današnjem Lyonu v Franciji – ‘oče katoliške teologije’ – učenec sv. Polikarpa, škofa v Smirni v Mali Azij, ki je sam poslušal apostola in evangelista Janeza … je zapisal:
Najbolj pa je bila Micka pozorna na urnik večernega vlaka. Ko je pripeljal mimo, je odložila kakršno koli svoje opravilo, oblekla plašč – pozimi toplega, poleti le kaj lahkega – da je zakril njeno skromno,a vedno snažno obleko, in odšla k sveti maši. Vedela je, da ima ravno toliko časa, da bo prišla dovolj zgodaj do cerkve. To se je dogajalo dan za dnem.
OBIČAJNA NAJSTNICA
Medvrstniško spletno nasilje je agresivno, namerno dejanje ali ravnanje, ki ga nad žrtvijo izvaja skupina ali posameznik preko IKT. Takšno nasilje se pojavlja v različnih oblikah, med katerimi so najpogostejše: norčevanje, žaljenje, ustrahovanje, opravljanje, izsiljevanje, grožnje. Če se ti zgodi, da postaneš žrtev spletnega nasilja, ne odgovarjaj na sovražna, izsiljevalska ali žaljiva sporočila, shrani jih kot dokaz nadlegovanja in – najpomembnejše – o tem povej odrasli osebi, ki ji zaupaš.