Bogastvo Mirenskega Gradu
Na obisk na Mirenski Grad sem prišel ravno v času, ko sredi avgusta med rednim izvajanjem počitniških dejavnosti usklajujejo načrte dejavnosti za novo šolsko leto. Čeprav je Mirenski Grad najbolj znan kot kraj duhovnih vaj, je v zadnjih desetih letih okrepil svoje dejavnosti predvsem pri delu z otroki, mladimi, družinami, brezdomci ter prostovoljci.
Če na hitro pogledamo v preteklost, ni zanemarljiv podatek, da so na Mirenskem Gradu že več kot 100 let prisotni lazaristi, ki so na ta kraj prišli 17. decembra 1913. V slovenskem prostoru se je Mirenski Grad še posebej utrdil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je postal eno od osrednjih duhovnih središč v Sloveniji. Danes ta del dejavnosti, ki je namenjen za izvajanje duhovnih vaj, predstavlja Gnidovčev dom duhovnih vaj, ki ga vodijo lazaristi. Poleg tega štirje duhovniki, ki se trenutno nahajajo na Mirenskem Gradu, dajejo pečat širši okolici, saj nudijo pomoč tudi okoliškim župnijam, vodijo ljudske misijone, duhovne vaje in sprejemajo romarje, ki se oglasijo v tem svetišču.
Cerkev na Mirenskem Gradu je posvečena Žalostni Materi Božji, njen praznik praznujemo 15. septembra. Slovesen praznik obhajajo vsako tretjo nedeljo v septembru in mu rečejo tudi kvatrnica, saj je šlo za velik praznik in bogato praznovanje tega dne.
Na Mirenskem Gradu živijo tudi sestre usmiljenke. Ravno one so pred leti dale v uporabo svoje stare prostore in se preselile v novo hišo, kjer še naprej izvajajo svoje poslanstvo. Poleg teh dveh skupnosti je svoj dom na tej vzpetini nad Mirnom našla še skupnost Betlehem ter Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, ki svoje dejavnosti na tem kraju izvaja vse od leta 2006.
Ob praznovanju 100. obletnice lazaristov na Mirenskem Gradu leta 2013 je kardinal Rode na slovesnosti dejal, da je to vzorno sobivanje skupnosti duhovnikov, sester, bratov iz skupnosti, ki v molitvi, delu ter potrpljenju dajejo zgled prave evangeljske skupnosti. Za dobro usklajenost vseh skupnosti in programov skrbi lazarist Peter Žakelj.
CENTER ZA DRUŽINE
Na Mirenskem Gradu sta me ob mojem obisku sprejeli Andreja Ličen in Maja Prinčič, zaposleni v Društvu prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote. Društvo je humanitarna organizacija, ki deluje v Ljubljani in na Mirenskem Gradu. Poslanstvo društva je pomagati človeku v stiski in pod njegovim okriljem deluje Center za družine Mirenski Grad.
Sogovornici sta mi povedali: »V centru se zbirajo ljudje s podeželja ali manjših mest iz štirih občin in iz zamejstva, kjer ni podobnih centrov, ki bi nudili podporo vsem družinskim članom in odgovarjali na potrebe družin.
Naše dejavnosti so namenjene otrokom, mladostnikom in mladostnicam in njihovim staršem; posameznikom v vseh življenjskih obdobjih in družinam.«
Cilj centra je graditi dom: »Želimo si, da bi se prav vsak počutil sprejetega in varnega in bi našel to, kar ga osrečuje – pravi dom. Pri nas je dobrodošel vsak: mlajši ali starejši, poročen ali samski, z družino ali brez nje … V center prihajamo različni in tu vsak najde svoj prostor. Naše skupno vodilo je Skupaj gradimo dom.«
V pogovoru sta mi skušali predstaviti delo, ki ga z veseljem opravlja osem zaposlenih. Delo zajema toliko različnih področij in dejavnosti, da bi za celotno sliko skoraj potreboval organigram. V okviru centra se izvajajo različni programi:
- za otroke in mlade (varstvo, učna pomoč, učenje glasbe, oratorij, skupine in druženja za mlade, ustvarjalne delavnice),
- za zakonce in starše (zakonske skupine, osebni pogovori, spletni forum),
- za družine (vokalna skupina, družinski večeri, različne prireditve),
- za vse generacije (romanja, duhovne vaje v hribih, delovni tabor).
V pogovoru sta mi najprej predstavili dejavnosti Centra za družine, kjer želijo krepiti današnje družine, jim biti v oporo pri gradnji doma in jim tudi s svojimi programi nuditi osebno rast, razvedrilo in ponujati možnosti ustvarjalnega preživljanja prostega časa. Tako za družine, mlade in posameznike čez celo leto pripravljajo različne programe, za katere skrbi 8 ljudi in ki se jih na tak ali drugačen način udeležuje več kot 800 uporabnikov.
DELO Z OTROKI IN DRUŽINAMI
»Naš temeljni cilj je ustvarjati dom in prostor sprejetosti ter kolikor je v naši moči, pomagati družini kot celoti. Če pridejo k nam otroci, se trudimo vzpostaviti stik tudi s starši in s tem biti opora pri rasti vsakega posameznika v družini.
Posebej bi rada izpostavila učno pomoč za otroke. Prav ta program ponuja vstopno točko do cele družine. Ravno to je področje, kjer vemo, da bomo samo otroku zelo težko pomagali, če nimamo stika in podpore tudi s strani staršev.« Izvajanje učne pomoči poteka čez celo leto.
Učenje je zastavljeno širše: »Spodbujamo otroke k delavnosti, veri vase, vztrajnosti, osredotočenosti,« pravi Maja. »Ni druge poti, kot da se pomatrajo. Urnik učne pomoči je tako sestavljen iz začetnega pogovora, kjer ima vsak možnost povedati kaj o svojem dnevu, kakšni oceni, če jo je pridobil. Sledi 1. učna ura, nato je malica, ki si jo otroci pripravijo sami. Ker jih želimo vzgajati k redu in delu, otroci po malici tudi pospravijo in pomijejo. Naš cilj je, da jim za tiste popoldneve, ko prihajajo k nam, poskušamo ustvariti domače, sprejemajoče okolje, da se bodo dobro počutili in dobili tudi kaj tega, česar doma ne morejo. Hkrati pa si želimo, da bi jih osebnostno okrepili. Veliko se pogovarjamo, rešujemo konflikte, probleme, saj se danes mnogi problemom raje izognejo, kot pa da bi se jih lotili reševati.«
V okviru učne pomoči izvajajo tudi program Učenje za življenje, kjer otrokom nudijo možnost, da poprimejo za kakšno delo. Tako se lahko preizkusijo v mizarski delavnici, v kuhinji, na vrtu ali na kakšnem drugem praktičnem področju.
Vse izvajanje učne pomoči poteka s pomočjo prostovoljcev.
»V preteklem šolskem letu smo učno pomoč nudili preko petdesetim otrokom. Pri izvajanju učne pomoči sodelujemo z okoliškimi šolami, ki otroke z učnimi težavami usmerjajo k nam.«
Poleg učne pomoči izvajajo še učenje glasbe. V okviru centra delujejo štiri zakonske skupine, ki jih vodi lazarist Peter Žakelj. Posebnost so petkovi družinski večeri in družinska vokalna skupina. Enkrat mesečno organizirajo mladinsko mašo, po kateri pripravijo ustvarjalno delavnico in skupno večerjo.
Med poletnimi počitnicami izvajajo še počitniško varstvo. Velik zalogaj je priprava oratorija, na katerega pride 150 otrok in 50 animatorjev. »Posebnost našega oratorja so mamice in tatkoti, ki nam pripravljajo materiale za kateheze, pospravljajo po športnih igrah, pripravljajo malico, pomagajo v kuhinji. Tako v času oratorija v kuhinji skuhamo 250 kosil in 100 drugih obrokov za vse.«
DELO S PROSTOVOLJCI IN MLADINO
Programov, ki jih izvajajo na Mirenskem Gradu, si ne predstavljajo brez prostovoljcev. V letu 2017 je bilo v programih samo na Mirenskem Gradu dejavnih 130 prostovoljcev. Prostovoljci izvajajo in nudijo učno pomoč, pomagajo pri varstvu otrok, poučujejo glasbene inštrumente, pazijo otroke med duhovnimi vajami, delujejo kot animatorji na oratoriju, pomagajo pri razdeljevanju hrane v Novi Gorici …
Zanje izvajajo Šolo prostovoljstva in jim želijo biti v oporo pri njihovih prizadevanjih.
»V takšnih stikih z mladimi se kaže sodobna pastorala in delo z mladimi. Z vzgojo prostovoljcev se društvo posredno vključuje tudi v boj proti različnim odvisnostim in pasivnosti.
Po izkušnjah vidimo, da si mladi želijo odnosa, stika in globine. Vsi mladi, ki sodelujejo kot prostovoljci, se vsaj enkrat tedensko srečajo. S tem se vzpostavi svojevrstna dinamika, opora in skozi konkretno delo v veselju zaživijo. Mladi radi pripadajo, želijo biti koristni in videti uspeh svojega dela. Radi prihajajo in so del te velike družine prostovoljcev.«
DELO Z BREZDOMCI
Čez teden prihajajo na Mirenski Grad brezdomci iz Ljubljane in skupaj s skupnostjo Betlehem in zaposlenimi delajo na vrtu, v delavnicah in skrbijo za veliko obnovitvenih in vzdrževalnih del. V društvu je delo z brezdomci druga pomembna dejavnost. V Ljubljani je osrednja enota, kjer je Dnevni center za brezdomce, namestitvene podpore in zavetišče. Na Mirenskem Gradu pa izvajajo namestitveno podporo ter skrbijo za brezdomce v Novi Gorici. »Konkretno to pomeni, da imamo na razpolago bivanjsko enoto, kjer lahko brezdomci stalno bivajo, in več sob, kamor prihajajo čez teden. Skupaj delamo, z njimi smo pri obrokih, skupaj načrtujemo delo, z njimi ustvarjamo in praznujemo. Tako gradimo njihovo dostojanstvo in jih vzgajamo za odgovorno življenje. Pomembno je razvijati sposobnosti, zavest, da se moramo truditi in delati. Ta način dela jih privlači, kar nam tudi povedo in pokažejo, ko so veseli in se skupaj z nami veselijo sadov svojega dela,« je opisala Andreja.
Pestra paleta dejavnosti in razvejanost dela čez cel dan zahteva precej tudi od ljudi, ki pripravljajo in vodijo programe. Maja je tako izpostavila, »da nenehno vstopanje v odnose z ljudmi ni več služba, ampak del življenja. Zato pridejo trenutki, ko si moramo tudi mi vzeti čas za Boga, zase, da ne pozabimo, da smo orodje v njegovih rokah, da se ne bi čutili, da je vse odvisno od nas.«
Svoj pogled obračajo tudi že v prihodnost. »Izziv mi je, da že med izvajanjem dejavnosti spremljam in se sprašujem, kaj Bog hoče od nas. Želimo si, da bi prepoznavali potrebe ljudi in družin, ki prihajajo k nam.«
VINCENCIJEV KOLEDAR
Vsako leto pripravijo v društvu tudi poseben koledar, za katerega priskrbijo fotografije prostovoljci društva. Letošnji koledar je nastajal pod geslom Marija skoz’ življenje. »V objektiv smo skušali ujeti znamenja, ki prikazujejo, kako nas Marija spremlja v vseh trenutkih življenja. Meseci prikazujejo podobe, ob katerih lahko razmišljamo, kako je Marija z nami doma, v jutru in večeru, v preizkušnjah, na poti, pri počitku, na potovanju, v družini, v molitvi, na križpotju, na križevem potu, pri delu, v češčenju, skratka povsod.«
S sredstvi, ki jih naberejo ob prodaji koledarja po župnijah, poskušajo pomagati različnim družinam v stiski. Trenutno so od marijinih sester dobili v dar hišo, ki je potrebna temeljite obnove. Zbrana sredstva od letošnjega koledarja bodo namenili obnovi hiše za družino v stiski.
ERJAVEC, Matej. Bogastvo Mirenskega Gradu). (Na obisku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str 61-63
Fotografije Danijel OLIVO.
VZAJEMNA IZMENJAVA POMOČI
ZAKAJ POMAGATI NEZNANCEM?
(ob obletnici) »Narodna galerija v svojih zbirkah hrani našo preteklost, prikazano v podobah. V stoletni zgodovini institucije pričujejo zbrane umetnine, ki časovno segajo od visokega srednjega veka do sredine 20. stoletja, o tukajšnji kulturi – nastale so za to okolje ali pa so z njim kako drugače povezane – in sooblikujejo skupni evropski prostor. Narodna galerija se je rodila iz lokalnega okvira svojega časa, iz umirajoče avstro-ogrske monarhije in iz porajajoče se države južnih Slovanov; v teku let je s svojimi zbirkami in strokovno ekspertizo prerasla v evropsko institucijo, ki odseva današnje okolje in današnji čas.« Tako je v predgovoru knjige Sto umetnin Narodne galerije (Narodna galerija, Ljubljana 2016) zapisala njena direktorica Barbara Jaki. Za rojstni dan naše Narodne galerije velja 18. september 1918, ko je bil ustanovni občni zbor Društva Narodna galerija, katerega člani niso imeli ničesar, razen trdne volje, da svojo zamisel uresničijo. Ob obletnici te pomembne ustanove se bomo na straneh te priloge sprehodili skozi njeno zgodovino in skozi galerijo samo.
DRUŠTVO NARODNA GALERIJA
OD ‘STANOVANJA’ V KRESIJI DO NARODNEGA DOMA
NAMEN IN GRADNJA NARODNEGA DOMA
NARODNI DOM – STALNI DOM NARODNE GALERIJE
RAVNATELJI (DIREKTORJI) NARODNE GALERIJE
NARODNA GALERIJA SE ŠIRI IN OBNAVLJA
»Zbirka, ki jo zagotovo lahko imenujemo enciklopedijo likovne umetnosti na Slovenskem od visokega srednjega veka do sredine 20. stoletja, obsega več kakor 16.000 umetnin,« je zapisala direktorica dr. Barbara Jaki v zborniku Prenova Narodnega doma (Narodna galerija, Ljubljana 2016). »S prostorskim povečanjem smo omogočili tekoč prehod med vsemi tremi stavbami in med vsemi prostori slane postavitve, ki zdaj merijo 3.100 m2 (celotna površina vseh prostorov meri skoraj 13.000 m2). Zbirko smo številno povečali za več kakor tretjino del – odslej je v njej 613 eksponatov – in jo vsebinsko izpopolnili. Prepričani smo, da smo zasnovali umetnostni muzej, ki bo kar najbolj prijazen za obiskovalce.«
V Narodni galeriji že od petdesetih let dvajsetega stoletja poteka likovna vzgoja, predvsem za mladino, v novejšem času s prirejanjem didaktičnih razstav, tekmovanj s poukom risanja in modeliranja v galerijskih prostorih ter s publikacijami, povezanimi s pedagoškim delom. »Narodna galerija,« pravi njena direktorica dr. Barbara Jaki, »je v prvi vrsti prostor združevanja, saj želi pritegniti čim več ljudi, pri tem pa ohranjati visoko kakovost predstavljenih programov. Znanje želimo posredovati najširšemu krogu ljudi, zato imamo zelo močen izobraževalni oddelek, njegovi programi so namenjeni ljudem vseh starosti.«
Drugje Jezus poudari, da je sprava z bratom pomembnejša od bogoslužnega češčenja (simbol): pusti dar pred oltarjem in pojdi ter se spravi s tistim, ki ima kaj zoper tebe (Mt 5,23 sl.). Omenimo še dva Pavlova klica k tej krščanski kreposti, ki se še posebej nanašata na življenje v skupnostih: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« (Ef 4,32) In še iz Pisma Kološanom: »Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte.« (Kol 3,13)
Sv. Pavel piše: »Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve« (Ef 4,30). Vprašujem se: kako se žalosti Svetega Duha? Vsi smo ga prejeli pri krstu in pri birmi, da ne žalostimo Svetega Duha, moramo živeti dosledno po krstnih obljubah, obnovljenih pri birmi. Dosledno, ne dvolično: ne pozabite tega! Kristjan ne more biti hinavec: živeti mora dosledno. Krstne obljube vsebujejo dvoje: odpoved slabemu in odločanje za dobro. Odpoved slabemu pomeni reči ‘ne’ skušnjavam, grehu, hudemu duhu. Bolj stvarno pomeni reči ‘ne’ kulturi smrti, ki se kaže v begu pred resničnostjo v neko lažno srečo, ki se izraža v laži, prevari, krivičnosti, preziru drugega. Vsemu temu: ne! Novo življenje, ki nam je bilo dano pri krstu in katerega vir je Duh, zavrača obnašanje, v katerem prevladuje duh ločitve in razdora. Zato apostol Pavel spodbuja, da iz našega srca izgine “vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred” (Ef 4,31). Tako pravi Pavel. Teh šestero reči ali strasti, ki kalijo veselje Svetega Duha, zastruplja srce in vodi k zaničevanju Boga in bližnjega.
Danes vas spodbujam: bodite protagonisti v dobrem. Protagonisti v dobrem. Ne pomirite se s tem, da ne delate slabega; vsak ima na vesti dobro, ki bi ga lahko storil, pa ga ni. Ni dovolj ne sovražiti, treba je odpuščati; ni dovolj ne imeti zamer, treba je moliti za nasprotnike; ni dovolj ne biti vzrok sporov, treba je tudi prinašati mir tja, kjer ga ni; ni dovolj ne govoriti slabo o drugih, treba je tudi odločno nastopiti, ko slišimo slabo govorjenje o nekom: ustaviti opravljanje pomeni storiti dobro. Če se slabemu ne upremo, ga molče podpiramo. Potrebno je posredovati, kjer se slabo širi; slabo se širi tam, kjer ni pogumnih kristjanov, ki se mu uprejo z dobrim in živijo v ljubezni.
V trebuščku ga je stisnilo. Kam je šel Blaž? Naredil je nekaj korakov naprej … Kamni ob poti so bili tako veliki, prej jih gotovo ni bilo tam. Hotel se je obrniti in steči do sestrice, a nenadoma se mu je ves sadovnjak zdel enak. Ni vedel, katera smer je prava. Sprva je stopal počasi, a bilo ga je preveč strah, želel je pobegniti … tekel je in tekel … Želel je nekoga srečati, da le ne bi bil več sam. Pritekel je do kolovoza, ob katerem je bila postavljena mala kapelica, v njej pa je bil kip Marije. Marijin izraz je bil žalosten, tudi Antonov otroški obraz je bil pretresen. Ampak sedaj je vedel, kje je! Žalostno Marijino podobo so s starši večkrat opazovali in se pogovarjali o sedmih mečih, ki so pomenili sedem žalostnih dogodkov iz Marijinega življenja. Pogovarjali so se tudi, kako molitev Marijo razveseli.
»Tudi zaradi takšnih objemov ima Marijina žalost smisel. Trpela je ob Jezusu, ko je z dojenčkom bežala v Egipt; ko se je deček Jezus izgubil kot ti, Anton, danes; ko je bil križan … A zaradi Jezusovega vstajenja obstajajo večni objemi,« je glasno razmišljala mami. »Marijina žalost ima smisel, tudi zaradi nje bomo lahko vsi mi za vedno skupaj. Ker je zmogla živeti po Božjem načrtu in ker je zares zaupala, da bo na koncu vse dobro.«
»Sodbe o Koseskem so se z leti spreminjale. Vedno manj so mu bile naklonjene, vedno manj so govorile o njegovi poeziji in vedno več o tem, koliko slabši je od Prešerna. Sodbe segajo od patetičnega brezglavega navdušenja do zavračanja, polnega sovraštva,« je zapisal slavist Kozma Ahačič v svoji knjigi Izvirne slovenske pesmi Jovana Vesela Koseskega (Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 2006), v kateri podrobno razčlenjuje pesmi Koseskega. Literarni zgodovinar Ivan Grafenauer je o Koseskem izrekel dokaj pravično sodbo: »Sodobnike je opajala mogočna ritmika njegovih verzov, posebno njegovih zvenečih heksametrov (…) in odkritosrčen, zdrav patos narodnega ponosa; stari in mladi so jih brali s solznimi očmi. Danes so nam njegove pesmi skoro od kraja neužitne; moti nas njegova gostobesednost, kopičenje istovrstnih izrazov, zlasti pa nezadostno znanje slovenščine, ki ga vodi v slovnične napake« (Kratka zgodovina slovenskega slovstva, 1917). Bil je Prešernov sodobnik in glavni pesnik Novic. Pokličimo ga iz pozabe ob 220-letnici njegovega rojstva.
TRI OBDOBJA PESNIŠKEGA USTVARJANJA
Svetniške godove obhajamo ob dnevu njihove smrti – rojstva za nebesa. Praznik zemeljskega rojstva obhaja Cerkev samo pri treh osebah: Jezusu, Mariji in Janezu Krstniku, ker je bilo njihovo rojstvo res sveto. Praznik Marijinega rojstva so začeli obhajati v Jeruzalemu. Na kraju, kjer naj bi stala hiša Marijinih staršev, so okoli leta 430 sezidali cerkev sv. Ane, ki ji pravijo tudi cerkev Marijinega rojstva. Sedanja cerkev je iz križarskih časov in v njej je od vsega začetka 8. slavje Marijinega rojstva. Ta datum je sprejela tudi zahodna Cerkev. Praznik Marijinega rojstva je prešel v rimsko bogoslužje v drugi polovici 7. stoletja. V prvi polovici 8. stoletja je sinoda v Salzburgu določila, naj se praznik Marijinega rojstva obhaja slovesno. To je veljalo tudi za Slovence, ki so bili v območju salzburške škofije. Že iz tistih časov sta slovenski imeni ‘veliki’ in ‘mali šmaren’ za praznika Marijinega vnebovzetja in Marijinega rojstva. Med tema dvema praznikoma verni ljudje že od nekdaj radi romajo v Marijina svetišča, posejana po naši domovini. (sč) – Na sliki: Andrej Herrlein, Marijino rojstvo (1811), olje na platno, Polhov Gradec ž. c. Marijinega rojstva.
Marijinemu rojstvu je pri nas posvečeno 22 cerkva: 11 župnijskih, 11 podružničnih (od teh so štiri romarske) in ena kapela. V LJ nadškofiji naštejemo osem ž. c.: Cerknica (1), Homec (2), Polhov Gradec (3), Primskovo na Dol. (6), Rob (7), Sveta Gora (Zasavska – romarska) (8), Šmarje – SAP (ovitek) in Velike Lašče (12); poleg teh pa sta v škofiji še dve p. c.: na Runarskem (Bloke) in romarska na Kureščku (Ig) (11). – V KP škofiji ni nobene ž. c. posvečene Rojstvu Device Marije, imajo pa štiri p. c.: Temljine (Podmelec), Kačiče (Rodik) (5), Police (Šentviška gora) in Fojana Barbana (Šlovrenc v Brdih) (16). – Tudi v NM škofiji nimajo nobene ž. c., Marijinemu rojstvu pa so posvečene štiri p. c.: v Vojni vasi (Črnomelj), Vrčicah (Semič) (15), Šmarju (Šentjernej) (17) in romarska na Trški gori (Št. Peter – Otočec) (4). – V MB nadškofiji sta Marijinemu rojstvu posvečeni dve cerkvi: Negova (9) in Slivnica pri Mariboru (13). – V CE škofiji je Marijinemu rojstvu posvečena p. c. cerkev Sv. Marije – Matere Božje, (romarska) na Svetih gorah (Sv. Peter pod Svetimi gorami) (10). – V MS škofiji je Marijinemu rojstvu posvečena ž. c. v Tišini (14), imajo pa tudi kapelo Marijinega rojstva v Čentibi. (mč)
Izdelan je iz debele pocinkane pločevine. Na njem sta vidna dva napisa: Aljažev stolp in letnica 1895. Jakob Aljaž, ki je leta 1889 prišel za župnika na Dovje, je opazil veliko zanimanje tujcev za slovenske gore. Temu se je skušal upreti tako, da je od dovške občine za en goldinar kupil vrh Triglava (16 m2). Zasnoval je in na svoje stroške dal mojstru Antonu Belcu iz Šentvida nad Ljubljano izdelati valjast stolp iz debele pocinkane pločevine, ki naj bi nadomestil leseno triangulacijsko piramido na vrhu. Izdelal ga je iz šestih delov, ki so tehtali od 15 do 20 kilogramov. Do Mojstrane so jih pripeljali z vlakom, od tam pa jih šest nosačev znosilo na vrh Triglava.
Neko čisto navadno jutro sem še vsa zaspana čakala na avtobus. Nenadoma je završalo in začelo močno deževati. Večkrat sem bila mokra do kože in od takrat sem vedno nosila zložljiv dežnik v torbi. Kar se da hitro sem ga odprla, se ozrla naokrog in zagledala Metko, kako stoji brez vsake zaščite na dežju. Stopila sem do nje.