Revija - Revija Ognjišče

Fatima in papeži

Napisal Marko na 12. maja 2018. Objavljeno v Priloga.

Vezi med Fatimo in papeži so se začele spletati že 13. julija 1917, ko je Marija ob tretjem prikazanju trem pastirčkom–vidcem, razodela ‘tretji del’ skrivnosti, ki se nanaša na papeža/e. Papež sv. Janez Pavel II. je 26. junija 2000 besedilo ukazal objaviti, ker je menil, da se je njena napoved že uresničila. Lucija je zapisala: »Videli smo v belo oblečenega škofa (imeli smo občutek, da je to sveti oče), razne druge škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro. Na vrhu gore je stal velik križ, kakor da bi bil izdelan iz neobdelanih debel hrasta plutovca. Preden je prišel tja, je šel sveti oče skozi veliko mesto, ki je bilo napol porušeno, in z opotekajočim korakom, prizadet od bolečine in skrbi, molil za duše trpečih, ki jih je srečal na svoji poti. Ko je dospel na goro, je pokleknil k vznožju velikega križa. Tedaj ga je ubila skupina vojakov, ki so streljali nanj s strelnim orožjem in puščicami …« Marija je Luciji večkrat naročala, naj papež skupaj z vsemi škofi posveti svet, posebej Rusijo, njenemu brezmadežnemu Srcu. Zvedeli bomo, kako so papeži to njeno naročilo izpolnjevali.

BENEDIKT XV. (1914–1922)
Marijina prikazovanja v Fatimi od 13. maja do 13. oktobra 1917 so povezana z vsemi devetimi papeži zadnjega stoletja. Ni naključje, da je papež Benedikt XV. 5. maja 1917, osem dni pred prvim Marijinim prikazanjem trem fatimskim pastirčkom, v lavretanske litanije Matere Božje vstavil vzklik Kraljica miru in goreče prosil Marijo za mir v drugi polovici prve svetovne vojne. Marija je pastirčkom naročila, naj ljudje vztrajajo v molitvi rožnega venca, da se vojna konča.

PIJ XI. (1922–1939)
Marija je med prikazanjem 13. julija 1917 napovedala: »Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila in na svetu bo za nekaj časa zavladal mir.« Lucija je kot redovnica imela več videnj. 13. junija 1929 ji je Marija naročila: »Prišel je trenutek, ko Bog zahteva, da sveti oče skupaj s škofi vsega sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu.« To naročilo so posredovali papežu Piju XI., ki ga je blagohotno sprejel in obljubil, da ga bo upošteval, toda obljube ni uresničil.

PIJ XII. (1939–1958)
Prav na dan prvega Marijinega prikazanja v Fatimi, 13. maja 1917, je papež Benedikt XV. podelil škofovsko posvečenje Eugeniju Pacelliju, ki je bil 2. marca 1939 izvoljen za papeža z imenom Pij XII. Sestra Lucija ga je kmalu po izvolitvi seznanila z Marijinim naročilom, da se Rusija posveti njenemu brezmadežnemu Srcu. 2. decembra 1940 je na pobudo svojega duhovnega voditelja papežu pisala: »Sveti oče, ponovno prihajam z zahtevo, ki sem jo izrekla že večkrat. To je zahteva našega Gospoda in naše dobre nebeške Matere. Leta 1917 nam je presveta Devica v tistem delu sporočil, ki smo jih imenovali skrivnost, razodela konec vojne, ki je takrat mučila Evropo, in naznanila drugo v prihodnosti; da se prepreči, je naročila posvetitev Rusije njenemu brezmadežnemu Srcu in zadostilno obhajilo na prve sobote.« 13. maja 1942 je kardinal Masella, odposlanec papeža Pija XII. vodil slovesnost kronanja milostnega kipa Fatimske Matere Božje. 31. oktobra 1942 je Pij XII. prebral radijsko poslanico v portugalščini, v kateri je posredno omenil Rusijo. Posvetil je svet brezmadežnemu Srcu, vendar Rusije ni posebej imenoval. »Ker je bila posvetitev nepopolna, se bo spreobrnitev Rusije zakasnila,« je po Luciji sporočila Marija. »Če se ne posveti, se bodo zmote Rusije razširile po vseh deželah sveta.« Deset let kasneje, 7. julija 1952, je Pij XII. objavil apostolsko pismo in v njem zapisal: »Kot smo pred desetimi leti posvetili ves svet brezmadežnemu Srcu deviške Božje Matere, tako zdaj na poseben način posvečujemo temu brezmadežnemu Srcu vse narode Rusije.« Leta 1954 je Pij XII. svetišču v Fatimi podelil naslov bazilike.

sv. JANEZ XXIII. (1958–1963)
Kardinal Angelo Giuseppe Roncalli, takrat beneški patriarh, je 13. maja 1956 vodil slovesno letno romanje v Fatimo. V svoji homiliji je izrazil prepričanje, da so Marijina prikazovanja trem pastirčkom namenjena vsemu svetu. »Skrivnost Fatime bi lahko primerjali velikemu triptihu z dvema kriloma, kakršni bogatijo naše starejše cerkve. Na notranji strani prvega krila so tri prikazanja angela Portugalske. Na veliki sliki v sredini je šest prikazanj Gospe. Na tretjem krilu pa vse, kar je sledilo tem skrivnostnim videnjem.« Deset mesecev po svoji izvolitvi za papeža so mu v Castel Gandolfo prinesli pismo sestre Lucije, ki vsebuje tretjo fatimsko skrivnost. Prebral ga je 21. avgusta 1959 skupaj s svojim spovednikom. Potem ga je nazaj zaprl s pripombo, da dokončno odločitev prepušča drugim. 13. oktobra 1960 so v Fatimi ponovili posvetitev z obrazcem Pija XII. Papež sv. Janez XXIII. je poslal samo pozdrav in blagoslov.

bl. PAVEL VI. (1963–1978)
Za rimskega škofa, naslednika apostola Petra, je bil izvoljen 21. junija 1963. Nadaljeval in zaključil je delo drugega vatikanskega cerkvenega zbora. V svojem govoru ob zaključku tretjega zasedanja, 21. novembra 1964, je razglasil Marijo za Mater Cerkve. Povedal je, da bo podelil zlato vrtnico (posebno odlikovanje) svetišču v Fatimi, “ki ga že poznajo in častijo verniki vesoljnega katoliškega občestva”. Izrekel je tudi kratko posvetitev: »Tvojemu brezmadežnemu Srcu, o Devica, Božja Mati, priporočamo ves človeški rod; privedi ga k priznanju Jezusa Kristusa, edinega in pravega Odrešenika; obvaruj ga nesreč, ki jih kličejo nase grehi, in podari mu mir, ki sloni na resnici, pravičnosti, svobodi in ljubezni.« Zlato vrtnico je v Fatimo poslal 13. maja 1965. Ob 50-letnici prikazovanj in 25-letnici posvetitve sveta brezmadežnemu Srcu je papež Pavel VI. za svojega legata na slavju v Fatimi imenoval kardinala Da Costa, tri tedne zatem, 3. maja 1967, pa je pri splošni avdienci oznanil, da bo 13. maja sam romal v Fatimo. Nadškof iz Coimbre sestri Luciji ni dajal možnosti, da bi se srečala s papežem. Vendar ni bilo tako! Po koncu evharističnega slavja, jo je nekdo povabil, naj se približa papežu, ki je razširil roke in jo v italijanščini povabil: “Vieni, figliola mia, vieni!” (Pridi, hčerka moja, pridi). Lucija je vsa ganjena poljubila papeževo obuvalo in prstan. Papež je povedal, da je aprila prejel njeno pismo in ji rekel, naj se o tem pogovori s svojim škofom in ga uboga. Ko je vprašala, če bi lahko s papežem govorila na samem, je slišala odločen ‘ne’. Leirijski škof, ki je bil zraven, je dejal: »Sveti oče pravi, da povejte meni, kar bi hoteli povedati njegovi svetosti, jaz mu bom posredoval.« Papež je rekel: »Točno tako!« V mašni homiliji je papež pojasnil, da je bil glavni namen, ki ga je vodil v Fatimo, moliti za Cerkev. Poudaril je, koliko dobrega je v Cerkvi vzbudil koncil in da bi bila velika škoda, če bi namesto zdravega nauka prevladala plitva modernost. Tudi ob tej priliki ni bila izrečena posvetitev Rusije, toda Pavel VI. jo je imel v mislih, ko se je spomnil “tistih dežel, v katerih je verska svoboda praktično zadušena in kjer zanikanje Boga spodbujajo, kot da pomeni resnico novih časov in osvoboditev ljudi … Molimo za take dežele, molimo za vernike tistih narodov, da bi jih Božja moč podpirala in bi jim bila dana resnična svoboda.” Istočasno z romanjem v Fatimo je Pavel VI. objavil apostolsko spodbudo Veliko znamenje o nujnosti češčenja in posnemanja Marije, Matere Cerkve. Ob 25. obletnici slovesne posvetitve Cerkve in človeškega rodu Mariji, je zapisal: »Spodbujamo vse sinove Cerkve, da osebno obnovijo svojo posvetitev in to nadvse plemenito dejanje češčenja živijo v skladu z Božjo voljo, v duhu sinovskega služenja in pobožnega posnemanja njihove nebeške Kraljice.«

JANEZ PAVEL I. (1978)
Ko je bil kardinal Albino Luciani patriarh v Benetkah, se je julija 1977 udeležil romanja v Fatimo. 11. julija je maševal v kapeli karmeličank v Coimbri. Po maši mu je sestra Lucija po predstojnici dala vedeti, da bi rada govorila z njim. Šel je v govorilnico in se v pogovoru z redovnico zadržal nekaj ur. Povzetek tega dolgega pogovora je januarja 1978 objavil v reviji Srce Matere, glasilu svetovnega apostolata Fatime. Navdušeno mu je govorila, da moramo Bogu služiti z vsem srcem. O prikazovanjih mu ni pripovedovala. Kardinal Albino Luciani je bil 26. avgusta 1978 izvoljen za papeža in si je izbral ime Janez Pavel, 29. septembra, po 33 dneh papeške službe, pa je nepričakovano umrl. Nekatera znamenja so dala slutiti, da mu je sestra Lucija napovedala, kaj se bo zgodilo. Od nje je prišel bled in vodnici romanja je rekel: »Moram se vrniti v Fatimo, hočem govoriti z Marijo. Sestra Lucija mi je zasejala v srce težko misel. Kar naprej me je imenovala Svetost in bolj ko sem ji pravil, da sem navaden kardinal, z večjim spoštovanjem se je obračala do mene, priklonila se je in mi rekla Svetost.« Njegov brat Eduardo je povedal: »Vedno bolj sem prepričan, da je Albino vnaprej vedel, da bo njegov pontifikat trajal zelo kratko in zato ni delal daljnosežnih načrtov. Mislim, da je bila njegova slutnja nenadne smrti povezana z dolgim pogovorom, ki ga je imel z edino preživelo vidkinjo. Od nje je odšel pretresen. Ko je v pogovoru z nami to omenil, je vedno prebledel. Kot da ga neka temna misel v globini muči.«

sv. JANEZ PAVEL II. (1978–2005)
Kmalu po izvolitvi, 16. oktobra 1978, je papež Janez Pavel II. prebral tretji del ‘fatimske skrivnosti’, ki jo je zapisala sestra Lucija. Mistična povezanost med vidkinjo in papežem je bila zelo pomembna v življenju obeh. Za papeža Wojtyla je bila značilna globoka marijanska pobožnost, Mariji je bil posvečen. Ko je ob atentatu na Trgu sv. Petra v Rimu 13. maja 1981 čudežno ostal pri življenju, je to brez pomisleka pripisal Marijinemu posredovanju. »Neka materinska roka je vodila smer krogle in papež se je ustavil na pragu smrti.« (Ta krogla je vgrajena v krono kipa Fatimske Matere Božje.) V zvezi z atentatom je nastala prisrčna anekdota. Ko je Janez Pavel II. deset let pozneje, 13. maja 1991, romal v Fatimo, mu je eden od kardinalov dejal: »Sveti oče, prisrčna voščila za vaš rojstni dan!« Papež je njegove besede slišal, a je šel naprej, potem pa se je obrnil in odgovoril: »Imate prav: prvo življenje mi je bilo dano, drugo pa mi je bilo podarjeno pred desetimi leti.« Po atentatu je papež vsako leto 13. maja ob uri atentata daroval zahvalno mašo. 13. maja 1982, ob prvi obletnici atentata, je šel na zahvalno romanje v Fatimo. V homiliji med mašo v svetišču je razložil: »Prišel sem semkaj, ker se je prav na ta dan lanskega leta, ki skrivnostno sovpada z obletnico prvega prikazanja v Fatimi 13. maja 1917, na Trgu sv. Petra v Rimu zgodil atentat na življenje papeža. Ta dva datuma sta se prekrižala med seboj na tak način, da sem v tem prepoznal poseben klic, da pridem sem … Prišel sem, da se zahvalim Božji previdnosti v tem kraju, ki si ga je Božja Mati na poseben način izbrala.« Med svojim tretjim romanjem v Fatimo 12. in 13. maja 2000 je Janez Pavel II. razglasil za blažena mala vidca Franceka in Jacinto ter Mariji posvetil tretje tisočletje. Pri slavju je bila navzoča tudi tretja vidkinja – 93–letna sestra Lucija.
Papež sv. Janez Pavel II. si je zelo prizadeval, da bi spolnil Marijino naročilo, naj posveti svet, posebej še Rusijo, njenemu brezmadežnemu Srcu. V dolgi posvetilni molitvi po maši 13. maja 1982 pred Marijinim kipom v fatimskem svetišču Rusije ni imenoval, imel pa jo je v mislih, ko je molil: »Pred štiridesetimi leti in nato še deset let potem je tvoj služabnik papež Pij XII., ki je imel pred očmi boleče izkušnje človeške družine, izročil in posvetil tvojemu brezmadežnemu Srcu ves svet in posebno ljudstva, do katerih čutiš izredno ljubezen in skrb … Na poseben način ti izročimo in posvetimo tiste ljudi in tiste narode, ki so te izročitve in te posvetitve nadvse potrebni.« Na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1983, je papež poslal vsem škofom sveta besedilo posvetitve s prošnjo, da se mu v duhu pridružijo pri dejanju posvetitve, ki ga je opravil 25. marca 1984, na praznik Gospodovega oznanjenja, na Trgu sv. Petra pred Marijinim kipom, ki ga častijo v kapelici prikazovanja in ga je dal za to priliko pripeljati iz Fatime. Posvetilno molitev je zaključil s prošnjo: »Razsvetli posebno ljudstva, za katera pričakuješ našo posvetitev in izročitev. Amen.« Lucija je potrdila, da je bila s tem dejanjem izpolnjeno Marijino naročilo. Papež Janez Pavel II. je to posvetitev opravil še dvakrat: 13. maja 1991 v Fatimi in 8. oktobra 2000, med jubilejnim romanjem družin, na Trgu sv. Petra v Rimu.

BENEDIKT XVI. (2005–2013)
Papež sv. Janez Pavel II. je 26. junija 2000 ukazal objaviti besedilo tretje fatimske ‘skrivnosti’. Kardinal Joseph Ratzinger, tedaj prefekt Kongregacije za verski nauk, je na tiskovni konferenci besedilo komentiral: »Pot Cerkve je opisana kot križev pot, kot potovanje skozi čas nasilja, razdejanj in preganjanj … Kakor se je Cerkev rodila iz Kristusove smrti, tako je smrt pričevalcev rodovitna za prihodnje življenje Cerkve.« Kardinal Ratzinger, ki je bil 24 let najtesnejši sodelavec papeža Janeza Pavla II. je 19. aprila 2005 postal njegov naslednik z imenom Benedikt XVI. Lizbonski patriarh kardinal Jose da Cruz Policarpo je pri maši v Fatimi 13. maja 2005 povedal: »Danes sem tukaj, da izpolnim obljubo, dano papežu Benediktu XVI. Ko sem po njegovi izvolitvi prišel na vrsto, da ga pozdravim in mu obljubim spoštovanje in pokorščino, me je sveti oče prijel za roke in mi govoril o Fatimi. Obljubil sem mu, da bom 13. maja romal v Fatimo in položil k Marijinim nogam njegov pontifikat.« Papež Benedikt XVI. je romal v Fatimo 13. maja 2010. Pokleknil je pred Marijin kip in molil: »Kot naslednik Petra, ki mu je bilo zaupano poslanstvo službe ljubezni v Kristusovi Cerkvi ter da vse potrjuje v veri in upanju, želim tvojemu brezmadežnemu Srcu predstaviti radosti in upe pa tudi probleme in trpljenje tvojih sinov in hčera, ki so navzoči tukaj ali nas spremljajo od daleč. Ljubljena Mati, ti poznaš vsakogar po njegovem imenu, po njegovem obrazu, po njegovi življenjski zgodbi in vsem želiš dobro s svojo materinsko ljubeznijo, ki izvira iz samega srca Boga Ljubezni. Vse izročam in posvetim tebi, presveta Marija, Božja Mati in naša Mati.«

FRANČIŠEK (2013–)
Tudi papež Frančišek je takoj po izvolitvi (13. marca 2013) prosil istega kardinala Policarpa, da gre v Fatimo in v Marijine roke izroči njegov pontifikat. To je lizbonski patriarh storil 13. maja 2013. »Presveta Devica, smo pred teboj , da uresničimo jasno izraženo željo papeža Frančiška, da tebi posvetimo njegovo službo rimskega škofa in vesoljnega pastirja. Zato posvečujemo tebi, Gospa, ki si Mati Cerkve, služenje novega papeža: napolni njegovo srce z Božjo nežnostjo, da bo mogel objeti vse može in žene tega časa z ljubeznijo tvojega Sina Jezusa Kristusa.« Za Marijin dan, 13. oktobra 2013, je bil na Trgu sv. Petra prvotni fatimski Marijin kip in papež Frančišek ob njem izpovedal svojo vdanost Mariji v zaupni molitvi: »Nauči nas svoje posebne ljubezni do malih in ubogih, do izločenih in trpečih, do grešnikov in potrtih v srcu: sprejmi vse pod svoje varstvo in vse izroči svojemu ljubljenemu Sinu, našemu Gospodu Jezusu.«
Patriarh Policarpo je pred Marijo Fatimi molil: »Trije zadnji papeži so kot romarji prišli v to tvoje svetišče. Edino ti, Gospa, lahko po svoji materinski ljubezni do Cerkve zbudiš v srcu papeža Frančiška željo, pride kot romar k tebi.« Njegovo molitev je Fatimska Gospa uslišala. Ob stoletnici njenih prikazovanj v globeli Irija bo papež Frančišek na povabilo predsednika Republike Portugalske in portugalskih škofov 12. in 13. maja 2017 romal v Fatimo. Iz Rima bo poletel v petek, 12. maja, ob dveh, pozno popoldne bo prispel v Fatimo. Večer bo z romarji preživel v molitvi. Višek njegovega romanja bo evharistično slavje na ploščadi pred baziliko v soboto, 13. maja, ob desetih.

LOGOTIP ROMANJA PAPEŽA FRANČIŠKA
V Vatikanu so 13. februarja 2017 predstavili logotip apostolskega potovanja – romanja v Fatimo – papeža Frančiška. Rožni venec s 60 jagodami, razporejenimi v obliki srca, v njem je napis PAPEŽ FRANČIŠEK 2017. Pod srcem je geslo tega romanja: Z MARIJO ROMAR V UPANJU IN MIRU. Srce predstavlja čistost Marije in njeno izpraznitev same sebe, da se je lahko napolnila z Božjo ljubeznijo. Na temo Marijinega brezmadežnega Srca je uglašeno papeževo romanje. Marija je malim vidcem napovedala: »Moje brezmadežno Srce bo slavilo zmago.« Srce spominja tudi na usmiljeno ljubezen Očeta, vanj pa je vključen tudi križ, ki spominja na odrešenjsko trpljenje Božjega Sina. Oblikovalec logotipa Francisco Providence razlaga, naj bi ta romarski znak predstavljal duha usmiljenja in miru, kar lepo označuje tudi papeža Frančiška. Rožni venec hoče poudariti, kako zelo je Marija pastirčkom pri svojih prikazovanjih naročala molitev rožnega venca. Na dnu logotipa je obris fatimskega svetišča z letnicama 1917 in 2017.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2017) 5, str. 58.

Cerkev mora priznati svoje (čeprav redke) grehe, (…)

Napisal Marko na 12. maja 2018. Objavljeno v Pismo meseca.

Za seboj imam strogo krščansko vzgojo. Do štiriindvajsetega leta sem redno hodila k maši in verouku oziroma na meditacije in duhovne obnove. Potem pa sem nekega dne šla k spovedi in duhovniku povedala, da sem v cerkvi večkrat slišala laži oziroma polresnice, da sem zaradi laži sprejela odločitve, zaradi katerih hudo trpim, in da nikoli več ne prestopim cerkvenega praga. In sem šla. V nobeno stvar nisem več verjela. Niti v Cerkev niti v Boga. Kakšno leto sem se iskala, potem pa spet pristala pri možu. Rodili sta se nama dve hčeri.
Ko sem bila stara malo manj kot štirideset let, je mlajša hči, takrat stara dobro leto, na smrt zbolela. Iz psiholoških razlogov je z možem nisva dala v bolnišnico in mi jo je v treh do štirih mesecih pozdravila bioenergetičarka. Hči je ozdravela, jaz pa sem postala verna. Šele takrat mi je kljub strogo pravoverni vzgoji, ki je v veliki meri temeljila na strahu pred Bogom, postalo jasno, da jo je pozdravil Bog, ki je velika dobra sila, ki je pravična in ljubeča. Ki je povsod in za vse ljudi.
Vi ste pred časom pisali o govoru Lare Jankovič v Dražgošah. Ona je pač obsojajoča in ima slab spomin. Pa kaj? Pozabila je omeniti povojne poboje. Ampak tudi Cerkev, ki je sicer pozitivna institucija in je naredila ogromno dobrega, tudi za malega človeka, ima slab spomin. Svete inkvizicije nikoli ne omenja. Pa tudi nasilnega pokristjanjevanja ne.
Hvala Bogu, da so ta nasilna obdobja mimo. Ampak bila so. Moramo jih priznati. Tako kot moramo priznati povojne poboje.
Vsako nedeljo (že približno leto in pol) sedim pri sedmi maši. V cerkvi je na vsaki strani po 21 klopi. Vedno preštejem vernike. Komaj kdaj jih naštejem po enega za v vsako klop.
Kaj pa, če mora Cerkev priznati tiste svoje (čeprav redke) grehe že zato, da se njene klopi ob nedeljah spet napolnijo? Kaj pa, če mora Cerkev prva ponuditi roko drugače mislečim? Ali ni Kristus govoril o tem, da je treba ponuditi drugo lice, če te nekdo udari po enem?
Polona

Spoštujem vašo sposobnost, da v drugih gledate dobro. Prav tako spoštujem vaše trpljenje, ki ste ga prestali, zlasti ob hčerkini bolezni. Bodite prepričani, Bog ga je videl. Verjamem vam, da vas je ta izkušnja pripeljala k Bogu. To niso lahke stvari in kdor jih ni doživel, jih bo težko razumel. Številne ljudi trpljenje in preizkušnje pripeljejo k Bogu. Ni pa nujno, da trpljenje privede k Bogu. Nekateri se prav zaradi lastnega trpljenja ali trpljenja najbližjih odvrnejo od Boga. “Če bi bil Bog, bi takega trpljenja ne dopustil,” trdijo.
Morda samo nekaj o ‘grdi’ Cerkvi, ki je tako sovražna do drugače mislečih. Kot razberem iz vašega pisma, ste razgledani. Zato gotovo veste, da je Cerkev in da smo kristjani v naši družbi prej žrtve sovražnosti in nestrpnosti. Koliko laži in koliko gnojnice se zlije v medijih na nas. Tudi v Dražgošah je bilo tako, kar ste sami omenili. Na take izlive sovraštva je treba reagirati in tako sovraštvo je treba razkrinkati. Tudi Jezus je velikega duhovnika, potem ko ga je njegov služabnik po krivici udaril, vprašal: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« (Jn 18,23). Visokemu predstavniku judovske vere je odločno povedal, da ne dela prav. Seveda je bilo to pogumno dejanje, s katerim je tvegal smrtno kazen. A ne glede na to je vztrajal pri resnici in pravici.
Krivico in laž je treba poimenovati kot laž in krivico in ne sodelovati pri krivici in laži! Samo to sem želel storiti. Upam, da ste podobno pismo, kakor ste ga napisali meni, napisali tudi govornici v Dražgošah. Poimenovati stvari s pravimi imeni, to je reči laži laž in krivici krivica, nas ne odvezuje od dialoga z ljudmi, ki mislijo drugače. Dialoga ne moremo razumeti kot kimanje drugače mislečim. Ne, dialog zahteva, da se stvari poimenujejo pravilno in mora temeljiti na resnici. Jezus od nas zahteva še nekaj: da odklanjamo laž in zmoto, toda ne sovražimo tistega, ki se moti. Zavračamo greh, a ne zavračamo grešnika. Tako moramo razumeti njegove besede o ljubezni do sovražnikov (prim Mt 5,44), predvsem pa njegov zgled, ko ni obsodil prešuštne žene, obsodil pa je njena grešna dejanja (prim Jn 8,1-11).
Morda samo še o tem, da se v Cerkvi ne govori o inkviziciji in nasilnem pokristjanjevanju itd! Strinjam se, da je treba vse nasilje in sovraštvo, tudi ali zlasti, če je storjeno v imenu vere, obsoditi in ga obžalovati. Toda glede inkvizicije in ‘nasilnega pokristjanjevanja’ – bojim se, da gre tudi tukaj za precej pavšalne trditve, ki nimajo vedno podlage v zgodovinskih virih. Tudi vi ste jim nekoliko nasedli in obsojate (tudi krivično) Cerkev, čeprav po pravici napišete, da je Cerkev v zgodovini storila tudi mnogo dobrega. Ne podlegajmo propagandi, ampak se držimo zanesljivih zgodovinskih virov. Npr. ‘nasilno pokristjanjevanje’ Slovencev, ki ga tudi vi omenjate in je zapisano tudi v Prešernovem Krstu pri Savici. Vemo, da je veliki pesnik jemal snov iz nezanesljivega zgodovinskega vira in da pokristjanjevanje naših prednikov ni bilo niti malo tako krvavo. Ta vir je umetniško obdelal, saj se krst izlije v čudovit spev krščanski veri, krščanskemu darovanju in hvalnico Bogu ljubezni, (“Da pravi Bog se kliče Bog ljubezni, /da ljubi vse ljudi, svoje otroke.”), kakršen je tudi vam blizu, kakor izhaja iz pisma. Toda v nečem imate prav. Tudi če bi se v imenu Boga samo enemu zgodila krivica, kaj šele umor, je to vredno obsodbe. Tudi v Prešernova pesnitev graja ubijalskega Valjhuna, ki “ravna po svoji slepi glavi /po božji volji ne, duhovni pravi”.
Papež sv. Janez Pavel II. je v svetem letu 2000 prosil odpuščanja za krivice, ki so jih naredili ljudje iz Cerkve. Pri posebnem obredu so prebirali besede kesanja in papež je pokleknil (takrat že z veliko težavo) pred Kristusa na križu in tudi na ta način prosil odpuščanja Njega in ljudi. Dejanje, vredno svetnika! Vem, da se je takrat opravičil tudi naš škof v Kopru, da so se večkrat opravičili drugi škofje. Nekatera opravičila so zbrana v knjigi Resnici na ljubo, v kateri so zbrana opravičila ljubljanskih (in slovenskih) škofov. In kako je na to odgovorila javnost? So se ljudje zaradi tega množično vrnili v cerkev, kakor mislite vi, če bi to Cerkev naredila? Niso se. Ste se takrat, leta 2000, vrnili v Cerkev vi zaradi te prošnje za odpuščanje? Niste se! Vrnili ste se šele po izkušnji neskončno ljubečega Boga, ki je ozdravil vašo hčerko.
Prav je, da imate o veliko stvareh svoje stališče in predvsem, da znate v drugih videti tudi dobro, kar ni ravno odlika slovenske javnosti, zato vam želim, da tudi v prihodnje iščete resnico in se še naprej bližate Bogu, čigar dobroto ste izkusili v življenju.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 6-7.

Kdo spušča ljudi v nebesa?

Napisal Marko na 11. maja 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Nekega dne se je Bog odpravil na sprehod po nebesih, da bi videl ljudi, ki so zadnje čase prišli v nebesa. Bil je presenečen, ko je med nebeščani opazil tudi številne ljudi, ki se v svojem zemeljskem življenju niso ravno odlikovali po svoji svetosti … Opomnil je sv. Petra: »V nebesa si spustil veliko ljudi, ko jih ne bi smel.« – »Nisem jih spustil jaz. Jaz sem jih odslovil, toda prišli so nazaj, skozi nebeška vrata jih je spustila Mati tvojega Sina.«
Tudi v nebeški slavi Jezusova, obenem pa tudi naša mati prosi za nas pri Bogu.

Češčenje Božje Matere se je v Cerkvi že zgodaj uveljavilo. Danes se nam zdi to češčenje čisto normalno, toda včasih je bila ta verska resnica vzrok nasprotovanja. V prvi Cerkvi so nekateri podvomili o Jezusovem božanstvu. Podobno se je razvnela vroča razprava, kako klicati Jezusovo mater. Cerkveni zbor v mestu Efez je leta 451 razglasil Marijo kot Theotokos – kot Božjo Mater. Zanimivo, da se je ta resnica bolj razširila med verniki kot resnica o Jezusovem božanstvu.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2018), 30.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Marijina podobica

Napisal Marko na 9. maja 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Misijonar na Japonskem je potoval s hitrim vlakom. Ko je molil brevir, mu je iz knjige padla na tla Marijina podobica. Otrok, ki je sedel njemu nasproti, se je sklonil in jo pobral. Radoveden je vprašal misijonarja: »Kdo je ta lepa gospa?«
Presenečeni misijonar je odgovoril: »Moja mama!«
Deček si je tedaj pozorno ogledal obraz duhovnika, nato pogledal podobico in dejal: »Nista si dosti podobna!«
Misijonar se je nasmehnil: »Lahko ti zagotovim, da se vse življenje trudim, da bi ji bil podoben. Vsaj malo.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2018), 67.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Ernest Petrič

Napisal Marko na 7. maja 2018. Objavljeno v Gost meseca.

“Svobodno misliti in odgovorno ravnati!”

Moj tokratni sogovornik me je sprejel v drugem nadstropju predsedniške palače, kjer ima pisarno kot svetovalec predsednika republike. Najprej je izpostavil dejstvo, da je v tej stavbi že služboval ob koncu sedemdesetih let, le dve pisarni naprej. V Ljubljano se prof. dr. Ernest Petrič vozi vsak dan z Bleda in svoje delo kljub dejstvu, da je v 82. letu, jemlje kot velik izziv in odgovornost..

– Začniva zelo preprosto: glede na to, da ste že slabo leto upokojeni – kako poteka vaše življenje in s čim se ukvarjate? Si privoščite kaj več miru, odmika oz. koliko vas delo in vpetost v aktualno dogajanje še ženeta naprej?
Ko prideš v moja leta, letos bom dopolnil 82 let, je ena od stvari, s katerimi se kar naprej ukvarjaš, zdravje. To mi ne vzame toliko fizične energije, ampak me predvsem načne na psihični ravni. Zavedam se, da je zdravje pomembno in ga moram pri svojih letih postavljati na prvo mesto. Kot drugo se zavedam, da postaneš omejen pri drugih rečeh. Ves čas sem se zelo rad ukvarjal s športom. Zdaj je moja realnost kakšen sprehod in še to ne preveč dolg, občasno malce plavanja ali jutranje telovadbe in to je to, kar zmorem.
Če me sprašujete o miru, se odmik zelo prileže in bi sedaj, v mesecu maju, prišlo zelo prav, da bi se usedel na kakšno lovsko prežo in počakal, če bi prišel kakšen star srnjak, da bi ga nameril in skušal upleniti. Lovec sem že 60 let in to mi je pri srcu.
Si pa dopovedujem, da mora človek biti aktiven in se tudi trudim biti aktiven. Tudi zato odhajam za nekaj tednov v ZDA, kar bo naporno, vendar grem, ker je to intelektualni izziv. Ravno tako jemljem tudi svojo vsakodnevno pot z Bleda v Ljubljano, ker me že sama vožnja drži v formi. Rad opravljam svoje delo in ga ne jemljem kot breme.
– Mnogi si za čas upokojitve načrtujejo mnoge stvari, ki jih bodo počeli po aktivni službeni in karierni poti, pa nato ugotavljajo, da vedno zmanjkuje časa. Imate tudi vi kakšne odložene želje, ki se jih boste še lotili?
Sam sem šel v pokoj lani maja in sem bil takrat baje najstarejši, ki je še prejel redno plačo s strani države. Sicer pa sem si za upokojitev želel, da bi imel več časa, ki bi ga namenil pisanju. Trenutno mi to uspeva, saj sem končal knjigo, ki bo mogoče izšla še ta mesec. Imela bo naslov Spomini in spoznanja. K pisanju so me nagovarjali mnogi prijatelji, čeprav sem se tega otepal, ker nisem imel energije, da bi hodil po arhivih in datumsko preverjal, kdaj se je kaj zgodilo. Sedaj sem napisal v knjigo stvari, kot se jih jaz spomnim, tako da dopuščam možnost, da bo kje kakšen datum s kakšno napako. To niso spomini o mojem življenju, ampak spomini in spoznanja o času, v katerem sem živel in kako sem ga doživljal.
– Prej ste omenili, da si kakšno delo še vzamete kot intelektualni izziv. Kako pomembno se vam to zdi?
Ravno se ukvarjam z razmislekom in pisanjem komentarja k trem členom Ustave – členu 5, členu 8 in členu 11. V pripravi je nova razlaga s komentarji slovenske Ustave in povabljen sem bil, da tudi sam pripravim prispevek. To delo jemljem zelo resno in spada med potrebne intelektualne izzive. Tudi zato sem sprejel vlogo svetovalca predsednika republike, da ostajam v toku dogajanj, da sem prisiljen sproti še vedno spremljati dogodke. Zdi se mi res pomembno, da dokler človek živi, živi aktivno.
Ob izzivih bi poudaril, da je moj osebni problem in verjetno problem cele moje generacije, da smo v malce neprijetnem položaju, kar se tiče odnosa do tehnologije. Kar neverjetno je, kako se danes dostopa do podatkov, komunicira. Rekel bi celo, da obvladam kar nekaj moderne tehnologije, a daleč od tega, da bi bil tak mojster, kot je vsak srednješolec. Čeprav si predstavljam, da ima naša generacija nekaj modrosti in izkušenj, je večja težava, kako modrost in izkušnje nekam usmeriti, ker se je tehnologija tako razvila. Celo do te mere, da je do tistih, ki je ne obvladamo, malce kruta.
– Ko sva pri željah in izbirah – če vas popeljem nazaj v čas vašega odraščanja, za katere izbire ali izkušnje se vam zdi, da so usodno vplivale na vašo življenjsko pot?
Ob koncu druge svetovne vojne sem bil star 9 let. V tistem času sem že marsikaj videl, slišal, bolj malo razumel. Ampak vendarle so bila najstniška leta, ki so sledila, zelo pestra, marsikaj tudi ni bilo lepo, vendar smo živeli v nekem optimizmu. Nagnali smo Nemce, še toliko bolj mi je bilo všeč, da smo nagnali Sovjete. To je bil čas resnega prepričanja, da obnavljamo domovino in gradimo pravičnejši svet. Prvi šok se je zgodil v času študentskih let. Zgodila se je madžarska vstaja leta 1956. Takrat smo se mnogi začeli spraševati, kaj se dogaja. To je bil prvi mentalni izziv.
Še prej bi moral omeniti, da so me ravno eno leto pred tem dogodkom na kranjski gimnaziji prepričali, da sem baje zelo sposoben dijak in so me vabili v partijo. Odločil sem se za ta korak. Oče mi je takrat rekel, naj naredim, kot želim, ker naj bom sam odgovoren za svojo odločitev, mama pa je rekla, da bo to cela groza, ker bomo imeli komunista pri hiši.
V istem času so se zgodile še druge stvari, ki so mi ostale v spominu. Bil sem podpredsednik zveze študentov in predsednik mednarodnega odbora, hodil sem tudi v Beograd in tam sem prišel do drugega spoznanja, ki je bilo tudi prvi politični debakel. Vedno se mi je zdelo, da je naša študentska vloga, da prenesemo interese študentov do oblasti. Na univerzitetnem komiteju partije pa je bila tendenca, naj bomo mi kot študentska organizacija glasilo partije. S tem se nisem strinjal in sem o tem veliko razmišljal in tudi zapustil študentsko organizacijo.

Glavni problem totalitarizmov, tudi našega, ki smo ga doživeli, je bil in je v tem, da se verjame, da cilj povečuje sredstvo. Zato da bi bojda zgradili boljši svet, naj padejo glave tisočev, milijonov. Iz tega prepričanja je zrasel strahoten zločin, tudi pri nas. Če kdo trdi ali piše, da so se med zadnjo vojno pri nas zgodile napake, je treba jasno povedati, da to niso bile napake, ampak zločini. Zločin je zločin, ne glede na namen, zakaj je bilo zločinsko dejanje storjeno.

Hkrati sem v tistih letih začel veliko potovati, lahko bi dejal, da sem bil verjetno eden prvih avtoštoparjev pri nas, in to že pred letom 1955. S tem povezano sem se učil tujih jezikov in to, da sem se obrnil v svet, je prineslo tretje pomembno spoznanje: da zahod še zdaleč ni tista grozna izkoriščevalska zgodba, kot smo poslušali doma. S tem se je v meni začel proces, ki je pripeljal do tega, da moram razmišljati s svojo glavo.
Kar se tiče možnosti za izobraževanje in izbire življenjske poti – v tistem času ni bilo tako samoumevno, da bi kar vsi šli v šole, tako da sem za to, da sem se lahko šolal, hvaležen teti Tončki, ki me je podpirala. Mislim, da sva na višjo gimnazijo v Kranj iz Tržiča takrat šla samo dva.
– Preskočiva kakšno obdobje in se ustaviva pri diplomaciji, kjer ste bili dejavni več kot 20 let. Na kakšen način ste si priučili veščin, ki so bile potrebne za vaše uspešno delo na področju diplomatskih odnosov? Ste imeli kakšnega mentorja?
Po padcu Kavčičeve vlade, ko so nas ene bolj, druge manj grobo odgnali, se je pojavila ideja, da bi šel v jugoslovansko diplomacijo. Takrat sem to razumel kot željo, da bi se me znebili iz Slovenije, in na to nisem pristal. Ostal sem na univerzi, kar mi je omogočilo, da sem hodil tudi veliko delat po svetu – v Kolumbijo, Etiopijo, Irak … V osemdesetih letih, ko sem se vrnil iz Adis Abebe, so me takoj izvolili za dekana fakultete. Kmalu zatem je zazvonil telefon. Poklical me je takratni predsednik vlade Dušan Šinigoj in mi sporočil, da so me dali na listo veleposlanikov. Slovenija je morala zapolniti kvoto diplomatov in v meni so videli dobrega kandidata.
O vstopu v diplomacijo sem veliko razmišljal in glede na to, da sem se leta in leta ukvarjal s teorijo zunanje politike, se mi je zdelo, da je pravi trenutek, da grem to preizkusit tudi v praksi. To je bil velik izziv in vesel sem, da sem ta korak storil.
– Danes je lahko laični pogled na diplomacijo – sploh slovensko – tak, da je ta zelo glasna, da se dela veliko kravala, videti je, da je veliko soliranja in da so tudi diplomatski odnosi postali teren za nabiranje notranjepolitičnih točk ...
Delo diplomatov je bilo takrat zelo drugačno. Če pogledam z ozkega profesionalnega vidika, je bila takrat to dobra diplomacija; pustiva sedaj ob strani vsebinski vidik ali cilje, za katere si je prizadevala. Tehnika dela je bila dobra. Gotovo je bilo v njej tudi veliko lenuhov, otrok raznih generalov, propadlih partijskih funkcionarjev, ki so bili kot suhe veje. Toda ob njih je bilo zaposlenih veliko takih, ki so to delo opravljali s srcem in dušo.
Če pa pogledava na diplomacijo z vidika izvrševanja te službe, je bil to popolnoma drug čas. Ni bilo mobilnih telefonov, z matično državo se je komuniciralo preko kurirjev in radia, pošiljalo se je šifrirane depeše. Osebnih stikov med ministri različnih držav je bilo zelo malo. Danes pa lahko vsak minister pokliče vsakega tujega ministra po telefonu. Včasih je bil predstavnik države in njen govorec tam, kjer je služboval, le veleposlanik. Danes se na veleposlanika kar malce pozabi. Diplomati so morali takrat biti veliko bolj neodvisne osebnosti, hkrati pa sposobni pridobiti pozornost ministra v matici, ko je bilo to potrebno. Hkrati je bil v matici minister za informacije veliko bolj odvisen od veleposlanika, kot je danes, ko se večino stvari izve že iz medijev ali po drugih kanalih.
Diplomacija je bila nekoč res namenjena predstavljanju države v tuji državi in je imela zato veliko bolj pomembno vlogo kot danes, ko na obiske v neko državo hodijo razne in številne odprave – gospodarske, iz te in one zbornice … Veleposlaniki so nekoč celo nosili uniforme z odlikovanji. Pomembne so bile razne večerje in druženje, kjer si moral na stran potegniti tega ali onega veleposlanika, da bi kaj izvedel ali mu posredoval kakšno sporočilo, danes pa je vse to že v medijih, komunikacija pa v veliki meri poteka po mobilnih telefonih in mailih.
Če bi opisal diplomacijo, kot jo vidim danes, bi dejal, da je veliko bolj zgolj tehnika in organizacija zbiranja podatkov, ki se jih lahko posreduje v matično državo. Včasih je bil vir informacij skoraj izključno veleposlanik, ki se je preko pogovora z drugimi veleposlaniki seznanil z novicami, odločitvami in dogajanjem v neki državi.
– Kakšen je poklic diplomata? Kakšne lastnosti mora imeti dober diplomat?
Poklic diplomata je marsikaj izgubil. Je pa še zmeraj zelo pomembno, da je veleposlanik na svojem mestu z željo, da bi nekaj naredil za stike med državama in naredi lahko veliko. Sam kot veleposlanik danes v mestu službovanja ne bi pustil ob strani niti ene inštitucije, tudi ne univerze ali združenja, kamor si ne bi našel poti, da bi jim povedal našo zgodbo o arbitraži ali drugih vsebinah. Na vse te naslove bi kot predstavnik naše države prenesel ideje, stališča in pričakovanja Slovenije.

Danes pa ravno zaradi tega, ker se je pomen diplomacije precej izgubil, mnogi veleposlaniki sedijo v svoji pisarni in berejo časopise ter poročajo v domovino to, kar lahko že sami preberemo v časopisih. Seveda pa se potrudijo, ko pridejo visoki obiskovalci iz domovine, in ko se ti vrnejo v domovino, hvalijo tega ali onega veleposlanika, kako je sijajen, da je tako dobro poskrbel za nas, ne zanima pa jih, kako tam uveljavlja našo državo.
Koliko ta isti veleposlanik deluje kot agent in zastopnik naše države, kako se trudi za zastopanje države v najširših krogih države gostiteljice, je pa druga zgodba. Zato pa je potrebno, da je veleposlanik osebnost z ugledom, znanjem, izkušnjami. Pa tudi patriotizem je potreben.
– Zdi se mi, da navezanost na Slovenijo kar generalno manjka in redko lahko danes pri kakem politiku, ministru ali veleposlaniku vidimo, da bi z žarom govoril o Sloveniji ali s svojimi dejanji dajal vtis, da ima Slovenijo iskreno rad.
Patriotizem in predanost nečemu so lastnosti, ki v današnjem času niso popularne. Danes je vse bolj relativno, o vsaki stvari imamo več resnic, danes lahko delaš, kar hočeš, zmerjaš, kogar hočeš, pišeš tudi neumnosti, počneš, kar hočeš. Manjka resnosti, samokontrole in zlasti odgovornosti. Zavedanja o tem, kaj počneš. Zame je bila uresničitev samostojne Slovenije zelo velika stvar. Čustveno in osebnostno sem bil srečen ob tem. Danes sem – in v tem verjetno nisem edini – v marsičem razočaran, a še vedno je to moja domovina. Domovina je kot mati, ki je ne izbiraš, ampak ti je dana.
– Za razočaranje nad stanjem v Sloveniji nosi vsak del oblasti svojo odgovornost. Vi ste 9 let posvetili tudi sodni veji oblasti in sicer kot član in predsednik ustavnega sodišča. Kako nosi sodstvo svoj del odgovornosti, ko se zdi, da se lovimo bolj v procesih kot v pojmu pravičnosti?
Pravosodje ni moja prva ljubezen. Mene so vedno zanimali mednarodni odnosi in mednarodno pravo. S tem sem v življenju začel in s tem tudi končujem svoje delovno aktivno življenje.
Sem pa bil, kot ste dejali, 9 let na ustavnem sodišču in na vašo misel bi odgovoril, da sodnika ne smejo voditi samo paragrafi – seveda mora poznati tudi te – ampak je nujno, da išče pravično rešitev. Pravičnost. Pravo brez pravičnosti je kot telo brez duše. Duša je pravičnost. Pozitivno pravo ti pomaga do pravičnosti. Ampak nazadnje moraš biti kot sodnik sposoben odločiti tako, da boš razsodil pravično. Ne pa žongliral s paragrafi, da se zgodijo primeri, ko se nekomu, ki je ostal dolžan 70 €, vzame in proda hišo. Je to pravično?
Hkrati je treba obračunati s še prisotnim razumevanjem, kakor so še nas učili, da je sodstvo sredstvo v rokah oblasti. Veliko takega gledanja je še zmeraj ostalo. Velikokrat sem se na poti odločanja na sodišču srečal z miselnostjo in pričakovanji, da je treba odločiti politično korektno, tako kot pričakuje večina, ki že vnaprej ve, kdo je kriv. Imamo preveč zakonov in drugih pravnih aktov, hkrati pa pogosto premalo občutka za pravičnost.
– Kako pa bi razložili področje mednarodnega prava v odnosu do notranjega prava?
Gre za posebno pravo, ki nad sabo nima oblasti, nima zakonodajalca in nima obvezujočih sodišč. Vsa njegova moč v bistvu temelji na konsenzu, na soglasju držav. Države želijo živeti v nekem redu in zato na mednarodno pravo pristajajo. V mednarodnem pravu ni organov prisile, ki bi države primorale, da ga morajo spoštovati. Spoštujejo pa ga vendarle, saj bi brez mednarodnega prava v mednarodnem življenju vladala anarhija.
V luči pravičnosti, medosebnih odnosov, izkazovanja skupne naklonjenosti do naše države se dotakniva še analize Slovenije. Zanima me, kje vidite razloge, da smo izgubili enotnost in navdušenje nad svojo državo.
Rekel bi, da smo še vedno ujetniki pomanjkanja politične kulture in tudi obče človeške kulture, kjer sta toleranca in medsebojno spoštovanje nekaj temeljnega. Kakšnih 25 let sem preživel v tujini in spoznaval tamkajšnje življenje. Redkokje sem naletel na toliko ozkosti in nestrpnosti kot pri nas doma. Sam verjamem, da je na ljudi, tudi tiste, ki so politično na drugi strani, mogoče gledati predvsem kot na ljudi. Četudi se s kom in s čim ne strinjam, si skušam dopovedati, da to ne sme biti razlog za sovraštvo ali celo obračun na osebni ravni. Pri nas pa je, za razliko od zahodnih razvitih držav, to, da smo različnih pogledov, že povod, da se sovražimo. Nismo si samo nasprotniki v argumentih ali pogledih, ampak sovražniki. Tega je v Sloveniji toliko, da ti marsikdaj jemlje veselje do dela. V tej sposobnosti in težnji, ko nekdo že zaradi različnih pogledov želi drugega uničiti, diskvalificirati in ponižati, smo Slovenci izredni mojstri.
– Ker ste tudi svetovalec predsednika za mednarodne odnose in Evropsko unijo – maja praznujemo tudi dan Evrope – kako vidite Evropo danes in čez 5 do 7 let? Mnogi govorijo o stari dami, ki je počasna v odločanju in reagiranju na posamezne spremembe.
V tem časovnem okvirju, do enega desetletja, mislim, da kakšnih večjih sprememb ne bo. Prej bo šlo za nekatere manjše popravke. Morda bomo imeli nekaj več pogovorov o skupni varnostni in zunanji politiki, morda bomo imeli bolj dodelan sistem, kako se srečevati z migracijami, morda bo prišlo do finančne unije in do kakšnih sprememb pri volitvah v organe EU. V tem časovnem obdobju bo Evropska unija še gotovo obstajala in ne bo razpadla. Hkrati pa še tudi ne bo neka naddržava ali federacija. Bi si pa upal trditi, da bo na poti k večji povezanosti.
Razlog za to vidim v tem, da se je svet spremenil. Nastali so novi centri moči in Evropa izgublja moč in vpliv. Kar nekaj stoletij smo bili ne le center moči, temveč skoraj monopolisti pri ustvarjanju novega znanja, novih tehnologij in proizvodov. To prednost smo uspešno uveljavljali in tržili v svetu, postali smo bogati in smo živeli dobro. Nikjer na svetu ni toliko blagostanja in tudi socialne varnosti, takega standarda življenja, pokojninske varnosti, dostopnosti in izbire izobraževanja kot v Evropi, v našem delu sveta. Še zmeraj živimo dobro, najbolje. Smo pa danes že priča veliki tekmi v svetu, nastala je velika konkurenca. Na obzorju nastajajo novi centri moči, novi velikani moči, znanja, ustvarjalnosti. Le povezana, združena Evropa je lahko kos tem izzivom.
– Kako bo to vplivalo na Slovenijo?
Ob realnosti bodočega sveta se bomo morali predvsem manjši narodi v Evropi, kot smo tudi Slovenci, osredotočiti na razmislek, kako si zagotoviti položaj v okviru evropske skupnosti, pa tudi, kako živeti čim bolj racionalno. Ne govorim o varčevanju, ampak o racionalnosti. Z našima dvema milijonoma prebivalcev želimo imeti vse – opero, gledališča, športnike, ki so svetovni prvaki, znanost, akademijo za znanost, številčen parlament z dvema domovoma, veliko število občin … Hočemo biti narod in država v pravem pomenu besede, z vsem, kar moderen narod počne in ima. V danih razmerah vzdrževanje vsega tega zahteva racionalno državo in hkrati povezanost v širšo skupnost.
Odgovor na vaše vprašanje je torej, da je nujno, da je Slovenija vpeta v Evropsko unijo in da aktivno prispeva k povezovanju Evrope; tudi zato, da zagotavlja lastno in skupno varnost. Kot drugo se morajo ohraniti povezave Evrope preko Atlantika. Z Ameriko si delimo skupne vrednote, hkrati pa nas povezujejo skupni interesi, saj gre preko Atlantika vsak dan ogromno blaga, v vrednosti čez milijardo in pol evrov. In gre za tisoče milijard medsebojnih investicij in drugih povezav. Ne smemo pa pozabiti na povezavo Evropske unije tudi na vzhod, saj se je treba zavedati, da je bila tudi Rusija dolga stoletja del Evrope in še vedno je. Ruska kultura je zahodna kultura in ruska duša je navsezadnje krščanska duša. Rusija je bila vedno pomemben člen odločanja v Evropi in del evropskih dogajanj. Tudi z Rusijo moramo dolgoročno uveljaviti partnerstvo. Tudi Rusija ima interes za sodelovanje, saj jim tam daleč na vzhodu nastaja velikan, ki pogleduje proti Sibiriji in centralni Aziji. In Rusija se je spremenila od stalinistične v moderne državo in se bo še spreminjala. Navsezadnje tudi današnji voditelji – Putin, Trump in drugi – niso večni. Svet se spreminja in v tem novem svetu Evropski narodi lahko dobro preživijo le, če so povezani. Združena Evropa, seveda združena demokratično in ob upoštevanju evropske pestrosti, je pogoj za to, da bodo evropski narodi, tudi slovenski, še naprej živeli v varnosti in blagostanju. Slovenci pa se moramo znebiti občutka, da nam iz Bruslja samo nekaj diktirajo. Zavedati se moramo, da če živimo v neki skupnosti, moramo kakšno stvar tudi sprejeti, čeprav nam ni čisto pogodu, je pa v interesu celotne skupnosti.
– Ves čas govoriva o politiki, sodstvu, diplomaciji, rad pa bi vas vprašal tudi o vašem razmisleku o duhovni razsežnosti človeškega življenja. Če strnem prizadevanje vseh teh ved in veščin za dobrobit človekovega življenja, se mi postavlja vprašanje, koliko ste se na svoji poti srečevali tudi z duhovno razsežnostjo bivanja.
Sposodil si bom misel iz svoje knjige, ki bo ravno izšla – zaključil sem jo s temle stavkom: Svoboda duha! Svobodni duh in človekova ustvarjalnost sta tisto, kar je za človeka zelo pomembno in to svobodo si skušam vedno ohraniti. Misliti s svojo glavo. To pa potegne za sabo nekaj, kar pogosto manjka, a je skoraj enako pomembno kot svoboda – odgovornost. Ljudje naj bi bili navsezadnje svobodna in hkrati odgovorna bitja. Odgovornost do družine, do naroda, do države, do soljudi, do sveta in do okolja. Ta odgovornost te mora spremljati v enaki meri, kot te spremlja občutek, da si svoboden. Svobodno misliti in odgovorno ravnati! Mislim, povem, storim to, kar se mi zdi prav. In iskati tisto nekaj, kar presega vsakodnevne potrebe in daje nek globlji smisel življenju. Iskati in najti to v sebi, v sožitju z ljudmi okoli sebe ali v Bogu, tisti, ki vanj verujejo.

prof. dr. Ernest Petrič
se je rodil leta 1936 v Tržiču. Diplomiral je leta 1960 na Pravni fakulteti, pet let kasneje je doktoriral iz pravnih znanosti. Po prvi zaposlitvi na Inštitutu za narodnostna vprašanja je bil najprej docent in izredni profesor, nato pa redni profesor za mednarodno pravo in mednarodne odnose. Profesorska pot ga je vodila tudi v tujino. Po letu 1989 je bil veleposlanik v Indiji, ZDA in Avstriji ter nerezidenčni veleposlanik v Nepalu, Mehiki in Braziliji. Bil je stalni predstavnik (veleposlanik) pri OZN (New York). Veliko časa je namenil mednarodnemu pravu, urejanju diplomatskih odnosov in tudi sedaj je v kabinetu predsednika republike svetovalec za mednarodne odnose in mednarodno pravo, odnose s sosedi, razmere v regiji in prihodnost Evropske unije..

ERJAVEC, Matej. (Gost meseca) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 8-13.

Giovanni Antonio Scopoli

Napisal Marko na 7. maja 2018. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 3. junij 1723, Cavalese, Val di Fiemme; † 8. maj 1788, Pavia

»Čeprav je bil med Slovenci tujec, smo mu dolžni veliko hvale, ker je našo domovino znanstveno preiskoval ter njeno lepoto in zanimivosti razkril učenemu svetu.« Mož, ki mu je te besede zahvale ob stoletnici smrti namenil Fran Kocbek, je Giovanni Antonio Scopoli, Italijan iz Južne Tirolske, in velja za utemeljitelja naravoslovne znanosti na Slovenskem. Dobrih petnajst let je kot prvi rudniški zdravnik deloval v Idriji, kamor je prišel leta 1754 in takrat je zapisal: »Ta kraj, ki je dobil ime od bližnjega lijaka, sestoji iz zelo revnih, tja v hribe postavljenih rudarskih koč. Ko sem ga od daleč zagledal, se je mojega srca polastila slutnja vseh nezgod, ki sem jih potem skoro šestnajst let prebivati moral v tej ječi. Namesto plače je imel zdravnik pravico trgovati z vinom. Jezik kranjskega ljudstva mi je bil popolnoma neznan.« Da bi si “olajšal težo prežalostnega življenja”, se je posvetil raziskovanju narave. Njegova idrijska leta so bila najbolj uspešna za znanstveno in publicistično delo. Kot znanstvenik je po navadi tiste dobe pisal v latinščini. Z našo domovino sta povezani njegovi knjigi Flora Carniolica (1760, 1772) in Entomologia Carniolica (1763) o rastlinah in žuželkah na Kranjskem.

PRVI RUDNIŠKI ZDRAVNIK V IDRIJI
Giovanni Antonio Scopoli se je rodil 3. junija 1723 v mestecu Cavalese na Južnem Tirolskem. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju, srednjo v Trentu, nato pa študiral medicino v Innsbrucku. Po diplomi (1743) je kot zdravnik deloval v domačem mestu, v Trentu in Benetkah. Leta 1749 se je poročil, zatem je bil dve leti na Štajerskem ter se pripravljal na izpite na dunajski univerzi, da bi kot zdravnik lahko deloval po vsem cesarstvu. Leta 1753 je z odličnim uspehom opravil izpit in leta 1754 dobil službo prvega šolanega zdravnika pri rudniku živega srebra v Idriji. Med potovanjem je družina doživela brodolom, ob katerem so bile uničene vse njegove knjige in instrumenti, a je prejel od cesarice odškodnino 500 goldinarjev. V Idriji je dobil brezplačno stanovanje in 700 goldinarjev letne plače. Rudniška uprava ga ni sprejela s posebnim veseljem, ker je zahteval primerne pogoje za delo in novega pomočnika v lekarni, ki jo je želel posodobiti. Spremljale so ga tudi nesreče: dvakrat je pogorel, umrla mu je žena ter dva otroka; leta 1758 se je drugič poročil. Delo rudniškega zdravnika mu ni prinašalo pravega zadoščenja, zato se je začel vedno bolj posvečati naravoslovju. Leta 1763 je prevzel pouk kemije in metalurgije za učence rudarstva v Idriji. To je opravljal do leta 1769, ko je odšel za profesorja mineralogije in metalurgije na Slovaško. Zaman se je potegoval za mesto profesorja naravoslovja na dunajski univerzi. Leta 1776 so mu ponudili mesto profesorja kemije in botanike na univerzi v mestu Pavia, ki jo je z veseljem sprejel. Napisal je učbenike za oba predmeta ter univerzi oskrbel malakološke zbirke, kabinet za rudnine ter ustanovil botanični vrt. Bil je zelo cenjen in tam je uspešno deloval vse do svoje smrti 8. maja 1788.

TRIJE POMEMBNI SADOVI IDRIJSKEGA OBDOBJA
Scopoli je po navadi tiste dobe pisal v latinščini; izdal je 21 znanstvenih knjig, od katerih omenjamo tri, ki so izšle za časa njegovega službovanja v Idriji. Ob svojem zdravniškem delu je kot navdušen botanik prepotoval Kranjsko v vseh smereh. Sadove svojih opazovanj in spoznanj je prelil v knjigo Flora carniolica (Kranjske rastline). Izšla je na Dunaju leta 1760, dopolnjena izdaja 1772. V njej je opisal 756 vrst cvetnic in 256 necvetnic. Pri znanih rastlinah je dodal še takratna kranjska (slovenska) imena, pri zdravilnih rastlinah pa kratke zapiske, ki so bili sad njegove zdravniške prakse. To je bilo prvo znanstveno delo o naravi Slovenije s prvim slovenskim botaničnim imenoslovjem. Drugo njegovo pionirsko delo je bila knjiga Entomologia carniolica (Kranjske žuželke), ki je izšla na Dunaju leta 1763. V njej je obdelanih 1153 vrst, prevladujejo žuželke, upoštevane pa so tudi druge skupine členonožcev. V obeh je upošteval dvojno imenovanje, ki ga je uvedel švedski naravoslovec Carl Linné. Scopoli mu je poslal svojo knjigo o žuželkah, Linné je bil vzhičen in pisal mu je: »Za prejeti izvod sem plačal 3 zlatnike carine, napravil pa mi je več veselja, kot če bi prejel 100 zlatnikov.« Tretje znamenito delo iz Scopolijevih idrijskih let je knjiga De Hydrorgyro Idriensi (O idrijskem živem srebru), tiskana leta 1761 v Benetkah. Knjiga ima tri dele: prva razprava govori o živem srebru, druga o idrijskem vitriolu, tretja pa o merkurializmu – zastrupitvi idrijskih rudarjev s hlapi živega srebra. Zapis natančno predstavlja njihove težave: tresenje, slinjenje, suhi kašelj, težko dihanje, nemirno spanje. Navaja tudi rešitve teh težav, zato velja ta Scopolijeva razprava za temeljno delo o medicini dela.

DOPISOVANJE MED LINNÉJEM IN SCOPOLIJEM
Švedski naravoslovec Carl Linné (1707–1778) je bil profesor medicine in botanike na univerzi v Uppsali, dvorni zdravnik in ‘knez botanikov’. V naravoslovju je uvedel dvojno poimenovanje: vsaka rastlinska ali živalska vrsta je označena z dvojnim imenom: prvo pomeni njen rod, drugi pa vrsto. Strokovna imena so v glavnem latinska. To je olajšalo znanstveno sporazumevanje med naravoslovci. Scopoli je v svojih delih sprejel Linnéjevo dvojno poimenovanje rastlin in živali. »Linnéjeve rodove sem večinoma sprejel, ne zato, ker jih je postavil velik mož, kajti to je prazna vera, sovražnica resnice, kuga znanosti, temveč ker sem jih po lastnih opazovanjih spoznal, da so nadvse utemeljeni.« Oba naravoslovca sta si dopisovala in si izmenjavala izkušnje. Ohranilo se je 13 pisem, ki jih je Linné pisal Scopoliju, in 17 Scopolijevih pisem Linnéju. Po svojem značaju in svoji slavi vzvišeni Linné je bil v svojih pismih Scopoliju ljubezniv, prijateljski, včasih kar navdušen nad njegovimi odkritji. Ko mu je Scopoli poslal svojo knjigo o kranjskem rastlinstvu, se mu je zahvalil: »Brez dvoma se bom iz nje veliko naučil, pri vas so najredkejše rastline Evrope, ki so poznane le maloštevilnim botanikom.« Scopolijeve zasluge za botaniko so bile najlepše kronane s tem, da se po njem imenuje kranjski volčič (Scopolia carniolica). Ob stoletnici njegove smrti (1888) so odkrili spominsko ploščo na hiši, kjer je stanoval in ordiniral, ob dvestoletnici so na obnovljeni hiši postavili še obeležje, posvečeno dopisovanju med Scopolijem in Linnéjem, trg pred njo se imenuje Scopolijev trg. Po utemeljitelju slovenske botanike in entomologije se imenuje glasilo Prirodoslovnega muzeja Slovenije Scopolia.

ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 42-43

Strela

Napisal Marko na 2. maja 2018. Objavljeno v zgodbe.

Mama je sedela pri vroči kmečki peči in v naročju držala velik zavoj, v katerem je bila v kup odej zavita naša najmlajša, štirimesečna hčerka. Že več kot teden dni je bil mraz zelo hud. Naša stara hiša je bila dotrajana in je prepuščala burjo in mraz skozi neštete špranje na oknih in vratih. Na vrtu pa je stala nova hiša; v njej je bilo prijetno toplo, saj smo morali kuriti centralno, da ne bi popokale cevi. S triletnim sinkom sva bila veliko tam, ko sva hodila čistit in pripravljat za vselitev.
“Preselili se bomo, ko bo pomlad. Še prej pa bomo dali hišo blagoslovit in povabili bomo vse, ki so nam prijateljsko priskočili na pomoč pri gradnji,” sva se že jeseni odločila z možem, saj je bilo v hiši treba še marsikaj postoriti.
Mraz pa je vedno huje pritiskal. Vsako noč sva z možem stisnila k sebi vsak svojega otroka, saj je bila spalnica ledeno mrzla.
»Zakaj bi čakali na pomlad?« sem začela nergati pred možem. »V novi hiši je toplo kot poleti, tukaj pa se obupno borimo s tem mrazom. Mama so že čisto ozebli v noge, čeprav se jim je jopa od vroče peči osmodila na hrbtu.«
»Prav imaš, nič ne bomo čakali. Ko bo prvič mraz nekoliko popustil, se bomo preselili,« se je strinjal mož.
Tako smo sredi februarja, v še vedno hudem mrazu, zapustili našo staro hišo in odšli v novo. Kakšno veselje! Kako je bilo toplo, stranišče v hiši, vedno topla voda. Pravo razkošje!
Prišla je pomlad. Delo zunaj je bilo v polnem teku. Treba je bilo dati seme v zemljo, če smo hoteli jeseni kaj pobirati.
Bilo je sredi najlepšega meseca maja, ko vse cveti in kliče in kliče po novem življenju. Mož je odpeljal mamo k zdravniku, sinek se je igral v kuhinji z lego kockami, najmlajša pa je sladko spala v svoji posteljici. Imela sem cel kup perila za zlikat in sem se takoj, ko je mož z mamo odšel, lotila dela.
Vedno bolj temno je postajalo. “Glej no, saj bo še deževalo,” sem pomislila ob pogledu skozi okno. “Najbolje, da grem ven postorit, kar je treba, da ne bom potem vsa mokra od dežja.” Izklopila sem likalnik in utrujena za hip sedla na klop za mizo, da si malo ohladim noge.
Tisti hip je hišo napolnil strašen tresk, vse se je zamajalo kot ob potresu, iz vseh vtičnic so švignili dolgi plameni, nekaj je letelo po hodniku tja v odprto dnevno sobo. Povsod po hiši je bilo vse zeleno. “Moj Bog, strela je udarila v hišo!” me je spreletelo. Sin je pogumno obsedel na svoji pručki in ni kazal znakov strahu. Pohitela sem v sobo pogledat še hčerko. Kot angelček je spala, nič je ni prebudilo.
“Pogledat moram na podstrešje, da ne bo začelo goreti,” so bile moje naslednje misli. Bila sem tako prestrašena, da sem komaj odprla in potegnila dol stopnice. Takoj sem zavohala dim! Povzpela sem se do vrha stopnic in ugotovila, da se je vnelo ostrešje, a je bil naliv dežja tako močan, da je ogenj pogasil.
Komaj sem čakala, da mož in mama prideta domov. Že zunaj sem ju pričakala.
»Kaj pa je? Videti si nekam preplašena in razburjena,« mi je rekel mož.
»Strela je udarila!« sem izdavila.
»To pa res ni nič posebnega, kolikokrat je že udarila, zato ti ni treba biti tako prestrašena,« me je miril in se malo ponorčeval iz moje zaskrbljenosti. »Kam pa je udarila? Kam blizu nas?«
»V našo novo hišo,« sem mu končno povedala.
»Ati, ati! Veš, kako je počilo! Ko bi še enkrat, da bi tudi ti slišal!« mu je naproti pritekel sin.
Ko je videl omet, ki je ležal po vsem hodniku, veliko luknjo v strehi, razdejano omarico z električnimi varovalkami in ožgano ostrešje, se je tudi on zamislil.
»Niti pol leta nismo še v njej, pa je že strela udarila v to hišo. Poglej, kako dolgo že stoji stara hiša, pa ni še nikoli treščilo vanjo! Nazaj se bomo preselili, tukaj ne bom živela, ne počutil se varno!« sem tožila.
Takrat pa sva se oba spomnila: »Hiše nismo dali blagoslovit. Ko smo se vselili, smo to dali na stranski tir. Takoj jutri gremo h gospodu župniku in se dogovorimo, da bodo čimprej prišli in jo blagoslovili. Le kako smo mogli biti tako lahkomiselni!«
Zdaj je bila hiša že večkrat blagoslovljena in v njej se počutim prav tako varno kot v stari, dotrajani hiši, v kateri je prebivalo kar nekaj rodov naših prednikov.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 92.

Simon Peter (Jn 21,1-19)

Napisal Marko na 30. aprila 2018. Objavljeno v Za začetek.

Vrnil se je k staremu življenju.
Ne, kot da se nič ni zgodilo, temveč kot da je minilo.
Živel je spet kot prej.
Ne, kot da nič ni bilo, temveč kot da tega ni več. Kot da tega ne bo več! In iz tega nič ne bo!
Pred leti je pustil vse in odšel od doma. Zdaj se je vrnil domov. Vse ga je še čakalo, a mu ni nič pomenilo.
Spet je delal, kar je delal prej. Delal je, kar je edino znal, in to delal, kot je najbolje znal.
Delal je. A le zato, da bi pozabil, kar je bilo in kar se je zgodilo.
Delal je. In se (predvsem) delal, da se nič ni zgodilo in da nič ni bilo!
Lovil je ribe. Čeprav mu je On rekel, naj pusti ribe in lovi ljudi. Namesto ljudi, je (spet) lovil ribe in se počutil, kot da je ujet.
Morda mu je bilo celo žal, da se je sploh zgodilo, kar se je zgodilo. Gotovo pa mu je bilo žal, da se je zgodilo, kot se je zgodilo. Predvsem pa, da se je končalo, kot se je končalo. Morda mu je bilo žal, da se je sploh začelo. Kot mu je bilo zdaj žal, da je pred leti odšel. Ne, ker je odšel, temveč ker se je zdaj vrnil. Žal mu je bilo, da se je vrnil. In da je vse kot prej. Čeprav je čutil v sebi, da nikoli več ne bo tako kot prej. Kako bi sploh lahko bilo. Ker se je zgodilo, kar se je pač zgodilo.

In ni bil sam. Tudi drugim se je tako godilo.
Bili so skupaj v istem čolnu. Prav dobesedno: v istem čolnu. Lovili so ribe (namesto ljudi) in nič niso ujeli! Celo noč so se trudili, pa nič. Danilo se je že, njihove mreže pa so bile prazne. Molčali so. Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, bi se že zdavnaj sporekli. Glasno bi vpili, obtoževali bi drug drugega, krivili vreme in Boga, morda bi celo kleli ali se stepli. Zdaj pa so molčali. Ni jih bolelo, da niso nič ujeli, temveč da so ujeti na tem čolnu. Ker jih ni poklical na ta čoln. K tem mrežam. K ribam. Saj jih ni poklical, da bi bilo (spet) vse po starem.
Vendar, ker se je zgodilo, kar se je zgodilo, so se vrnili k staremu življenju. K temu, kar so znali in poznali.
In zdaj so se bližali znani obali. Na kateri je stal Neznanec. Ki jim je rekel: »Otroci, imate kaj hrane?«

(Ne vem sicer, kako so se v tistih časih pogovarjali, a reči skupini odraslih mož, ki so bili ribiči … sklepam: krepkih rok, ogorele kože, bradatih lic … ne kake pomehkužene mestne srajce … torej: reči jim ‘otroci’ … je bilo kar drzno. Pogumno. Zafrkantsko? Ljubeče?
Vprašati skupino molčečih, očitno nerazpoloženih odraslih mož, ki so bili ribiči … in tako dalje … in so se praznih mrež vračali z ribolova … torej: vprašati jih po ‘hrani’, se pravi – ribah … je bilo še bolj drzno. Predrzno? Še bolj pogumno. Še bolj zafrkantsko? Ljubeče nikakor?)

Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, takega izzivanja verjetno ne bi mirno prenesli. Zdaj pa …
Odgovorili so: »Nič.«
Neznanec pa jim je rekel: »Vrzite mreže na drugo stran čolna in boste našli.«

(Priznam, da res ne vem, kako so se v tistih časih pogovarjali in da me vedno znova začudi pa tudi razjezi, ko amater soli pamet profesionalcu … a reči skupini molčečih, očitno nerazpoloženih mož, ki so bili ribiči … in tako dalje … torej: reči jim, potem ko so zaman metali mreže na globokem morju, zavpiti jim z obale: »Poskusite še v plitvini!« … je ne le predrzno, je noro! Skregano s pametjo in sleherno logiko, predvsem pa z bontonom. Je resnično (vsaj) zafrkantsko!)

Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, bi …
Zdaj pa …
Saj je vse brez smisla. Skregano s pametjo in sleherno logiko! Zakaj pa ne?
In so vrgli mrežo …

» …pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil je rekel Petru: »Gospod je.«

Brez pomisleka je skočil iz čolna.
Morda je mislil, da ga bo voda držala, kot ga je že nekoč. Morda se je ostalim za hip – za nekaj korakov – celo zazdelo, da ga voda drži, kot ga je že nekoč. A kot že nekoč, je spet potonil. Se potopil do grla in čez … Kot že nekoč. Ko se je zgodilo, kar se je pač zgodilo. Ko je rekel: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatajil!« Pa je petelin zapel, on pa se je potopil. V razočaranje. V sram. V strah.

»Ali me ljubiš bolj kot tile?«

Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, bi verjetno hitel zatrjevat, da ja. Da ga ljubi najbolj od vseh. Ker pa se je zgodilo, kar se je pač zgodilo … predvsem pa, ker ni minilo … je rekel:

»Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.«

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Urednikova beležnica maj 2018

Napisal Marko na 29. aprila 2018. Objavljeno v Beležnica.

Že v aprilski številki smo vam predstavili nekaj predlogov za obdarovanje ob zakramentih. Tokratnemu Ognjišču pa dodajamo bogatejšo Ponudbo Ognjišča za pomlad 2018. V njej ni predstavljena samo ponudba za obdarovanje ob krstu, obhajilu in birmi, ampak tudi novosti naše založbe ter ponatisi, med katerimi so nekateri prave uspešnice naše založbe (Svetnik za vsak dan; Jaz, Čarli Čeplin; Kratko Sveto pismo s slikami, Youcat, Živi vsak dan …).

Med uspešnice naše založbe lahko prištevamo tudi prvoobhajanski album Moje prvo obhajilo, ki je doživel že šesti natis. Več o njem si lahko preberete v posebni prilogi, kakor si v njej lahko ogledate druge knjige in izdelke, ki so primerni za obdarovanje pri prvih zakramentih.

Iz tiskarne prihaja tudi ponatis knjige Pater Pij – sveti, ponižni in ljubljeni. Pater Pij je priljubljen svetnik našega časa in v tem času se spet začenjajo množičnejša romanja na njegov grob. Knjiga o njem nam bo pomagala, da bomo bolje spoznali njegovo življenje. Nekateri organizatorji romanj poklonijo vsakemu udeležencu knjigo o p. Piju ali pa o drugi božji poti, ki je cilj njihovega romanja. Nekatere lahko najdete tudi med našimi izdajami ‘modrih knjižic’, ki na kratko, a jedrnato predstavijo posamezno božjo pot ali svetnika, povezanega z njo: Bernardka Lurška, Fatima, Medjugorje.

Te knjige, ki govorijo o Marijinih božjih poteh, nas bodo uvedle tudi v Marijin mesec maj, ki je posvečen naši nebeški materi Mariji. V letošnjem maju bi vas radi opozorili še na DVD-je na risankah iz zbirke Velikani vere, namenjene otrokom, ki govorijo o Marijinih božjih poteh: Fatima – Dan, ko je plesalo sonce; Lurd – Bernardka – Marijina glasnica; Guadalupe v Mehiki – Juan Diego – Glasnik naše Gospe.

Med novostmi naj omenim knjigo Ivana Gričnika Od Santiaga do Assisija. Ta potopis je nadaljevanje potopisa Moj kamino. Pisec opisuje dogodke na poti, ki jo je prehodil sv. Frančišek Asiški (od Dovadole do Assisija) in ne niza samo suhoparnih podatkov, ampak opisuje osebna spoznanja, ki človeku ostanejo globoko v srcu. Več o knjigi si lahko preberete v prilogi, dodani tokratnemu Ognjišču.

Že pred leti smo izdali nekaj voščilnic s fotografijami. Največ povpraševanja je bilo po voščilnicah z napisom Hvala ali Najlepša hvala za vse in podobno. Zato smo pripravili dve novi voščilnici z napisom hvala in hvala za vse. Obenem opozarjamo tudi na knjižice v zbirki Voščilnice. Ena od njih ima naslov Najlepša hvala. Druge pa so Vse najboljše za god, rojstni dan, Iskreno sožalje itd. Pripravljamo tudi novi knjižici s spodbudnimi mislimi.

Že zadnjič smo vas obvestili, da bo vsakoletno narodno romanje bolnikov in invalidov na Brezje letos 16. junija, jubilejno ali ‘zlato’, saj se bodo bolniki zbrali ob Mariji že petdesetič. Vabimo prostovoljce, da se nam pridružijo in pomagajo pri organizaciji romanja. Prav tako vabimo duhovnike in župnijske ali področne Karitas, da organizirajo avtobuse ali druge oblike skupinskega prevoza in tako omogočijo bolnikom ali ostarelim, da poromajo na Brezje. Več o romanju si preberite na str. 27.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 4.

Ali gredo tudi živali v nebesa?

Napisal Marko na 26. aprila 2018. Objavljeno v Pisma.

Za vas imam eno vprašanje, ki se bo morda zdelo malce smešno, ampak mislim, da nisem edina, kateri se porajajo vprašanja glede tega. Zanima me, kaj se zgodi z živalmi, ko umrejo? Kam gre njihova duša? Se bomo po smrti srečali? Ali so nebesa tudi za živali? Ali pa, kot trdijo nekateri, živali nimajo duše in kadar umrejo jih preprosto več ni.
Sem velik ljubitelj živali, imela pa sem psičko, s katero sem dobesedno zrasla, imela sem jo od malega in, ko sem jaz prišla v najlepša leta, je na žalost prišel njen čas in je poginila. Tedaj se mi je pojavilo to vprašanje in še zdaj nisem našla popolnega odgovora na to.
Ne strinjam pa se z teorijo drugih, da nam je Bog dal dušo zato, da se razlikujemo od živali in da njih enostavno po smrti več ni. Kajti če obstaja pravica za ljudi, mora obstajati tudi za živali, ki so najbolj čista, zvesta in najmanj škodoželjna bitja. Kajti, če katera žival trpi celo življenje, si po smrti, vsaj po mojem mnenju, zasluži neko pravico oz. neko blaženost.
Vem, da je vprašanje mogoče nenavadno, vendar bi vam bila hvaležna za odgovor. Že vnaprej hvala
Tita

Vprašanja o živalski duši in kako je z živalmi po njihovi smrti, so vprašanja, ki se pogosto in vedno znova postavljajo. Odgovor o živalski in človeški duši je seveda odvisen od tega, kaj pojmujemo pod dušo – in to ni vedno enoumno pojmovanje. Če npr. pogledamo razmišljanje Aristotela, lahko opazimo, da je njemu duša ‘življenjski princip’ in jo zato pripisuje vsem živim bitjem: zato loči ‘rastlinsko’, ‘živalsko’ in ‘človeško’ dušo. Seveda se le-te med seboj razlikujejo, glede na stopnjo življenja v določenem bitju. V tem pomenu (lahko pa bi še našteli mnogo sodobnih pojmovanj glede tega) imajo seveda živali dušo, saj so živa bitja in celo z višjo stopnjo življenja kot rastline. Seveda pa takšno pojmovanje duše nima veliko skupnega s svetopisemsko razodetim krščanskim pojmovanjem duše. V krščanskem pomenu z dušo (ali pa tudi z ‘duhom’ – včasih nastopata ta dva izraza kot sopomenki, včasih pa označujeta različne razsežnosti človeka; kot npr. v Pavlovih pismih, kjer omenja, da je človek telo, duša in duh) izražamo tisto posebnost človeka, ki ga po stvarjenju loči od drugih živih bitij (kakor vidimo neko razliko v kvaliteti življenja tudi med rastlinami in živalmi). Najbolj izvorno je ta resničnost povezana z vsebino, ki jo pri zapisu o stvarjenju človeka v Svetem pismu označuje značilnost, da je Bog ustvaril človeka “po svoji podobi in podobnosti” (1 Mz 1,26-27). To posebej izpostavi človeka kot osebo, ki je sposobna odnosov kot nam jih Bog razodeva, da se dogajajo v njem, v Sveti Trojici, ki je absolutni odnos ljubezni med tremi Božjimi osebami. V starejšem zapisu stvarjenja človeka pa beremo, da je Bog osebno “izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša” (1 Mz 2,7). Vse druge stvari pa je ustvaril tako, da je rekel in so bile. S tem je jasno pokazana razlika med vsemi drugimi ustvarjenimi stvarmi in človekom. To ne omalovažuje drugih bitij, saj je vse stvarstvo ‘dobro’, je Božje delo in izhaja iz Boga, je vrednota, a človek je ‘zelo dober’. Prav po svoji osebni razsežnosti, ki mu omogoča oseben odnos z Bogom in soljudmi, je bistveno drugačen od drugih bitij. Zato tudi Sveto pismo razodeva, še posebej v Novi zavezi, da se je Bog posebej zavzel za odrešenje človeka, ker želi vso večnost živeti z njim osebni odnos, kakršnega ne more živeti z drugimi živimi bitji (razen z angeli, ki pa so duhovna bitja), ker niso osebna bitja. Glede človeka je torej jasno razodeto, da Bog želi vstajenje in poveličanje vsakega in vseh. Vstajenje seveda ne pomeni vrnitev v zemeljski način življenja, kot je Jezus storil z Lazarjem in dečkom iz Naina, ampak vstop v ‘novi’, Božji način življenja, kjer ni več trpljenja in smrti. Ta vstajenjska resničnost zadeva seveda celoto človeka, torej telo in dušo, kajti človek je vedno celota in se tega dvojega ne da ločiti, ne na zemlji, ne v nebesih.
Kar se pa drugega stvarstva tiče, torej drugih neživih in živih bitij, pa nimamo tako neposrednega ali bolj podrobnega razodetja. Imamo pa jasno sporočilo v Knjigi Razodetja, da Bog dela “vse novo”, da pripravlja “novo nebo” in “novo zemljo” (Raz 21,1.5). V verskem pomenu moramo to razumeti ne kot ‘drugo’ nebo in zemljo, ampak kot isto stvarstvo, ki pa bo ‘novo’ glede na nov način bivanja, torej preustvarjeno, kot smo ljudje pri krstu “prerojeni” (torej ostanemo isti – iste osebe, a z novim Božjim življenjem v sebi). “Nebo” in “zemlja” v svetopisemski simbolni govorici pomeni vse stvarstvo (kot začetek in konec ali alfa in omega). V tem duhu lahko razumemo, da nam Bog sporoča, da bo odrešenja deležno vse stvarstvo, a na kakšen način in v kakšnih “podrobnostih”, tega pa ne moremo z večjo jasnostjo razbrati. Je pa prav, da Bogu popolnoma zaupamo, da nam v poveličanem stanju ne bo prav nič ‘manjkalo’, kar bi omejevalo našo popolno srečo v Bogu. Verjetno pa bomo v tem novem načinu življenja tudi vse doživljali na precej izpopolnjen način. Naj sklenem z mislijo papeža Frančiška v okrožnici Hvaljen, moj Gospod, ki se nanaša in ujema tudi s našim premislekom: »Na koncu se bomo srečali iz oči v oči z neskončno Božjo lepoto (prim. 1 Kor 13,12) in bomo lahko z radostnim občudovanjem prebirali skrivnost vesolja, ki bo skupaj z nami deležno polnosti brez konca. Da, potujemo proti večni soboti, proti novemu Jeruzalemu, proti skupni hiši, ki je naš skupni dom v nebesih. Jezus nam pravi: “Glej, vse delam novo!” (Raz 21,5). Večno življenje bo nedeljeno čudenje, kjer bo vsaka stvar, sijajno spremenjena, zasedla svoj prostor in imela kaj ponuditi ubogim, dokončno osvobojenim.« (243)
Morda res nisem odgovoril, kako bo s konkretno psičko, o kateri sprašujete, a kljub temu lahko iz vsega sklepamo, da Bog ne bo zavrgel prav nič lepega, dobrega, osrečujočega, pristnega, kar smo doživljali ali delali v zemeljskem življenju; kako pa bomo z vsem tem povezani pa pustimo kot ‘presenečenje’, ki nam ga pripravlja dobri in usmiljeni Oče v nebesih. Prav nobene bojazni nam ni treba imeti, da bi tam manjkalo česa, kar je potrebno za našo popolno srečo. In tudi če bo to za koga psička, Bog, ki je stvarnik vsega, gotovo ne bo v zadregi.

TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 4, str 41-42.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing