Revija - Revija Ognjišče

Veljavnost spovedi

Napisal Marko na 21. marca 2018. Objavljeno v Pisma.

Na spovednici je gorela zelena lučka in sem vstopila. Bila sem presenečena, ker okence ki loči spovednika in spovedanca, ni bil zamreženo, pač pa je bilo odprto. V spovednici je gorela luč, katere spovednik ni ugasnil. S spovednikom se navidezno poznava in me vse to ni motilo in nisem čutila nelagodja. Zmotilo pa me je, ker si spovednik ni nadel vijoličaste štole okrog vratu. Ta je sicer visela v kotu, čez njo pa je viselo še eno pokrivalo. Dobila sem odvezo in pokoro.
Obenem sprašujem še za drug primer, ko sem imela občutek, da me spovednik ne posluša ali ne sliši. Dejal je, da so mi grehi odpuščeni in mi naložil pokoro brez kakega duhovnega nagovora.
Jaz sicer verujem, da Bog odpusti vse naše slabosti, če se iskreno pokesamo, saj On vse vidi in sliši. Vendar pa, če me spovednik lepo in spodbudno nagovori, imam res občutek, kot da so na njega preneseni grehi, in duša je lažja.
Sprašujem se, ali je spoved veljavna in ali mora biti zagotovljena intima.
Meri

Izpostavljena vprašanja in dileme so verjetno večkrat v mislih rednih spovedancev, ki lahko naletijo na različne navade in načine obhajanja zakramenta sprave ali spovedi. Mirno lahko pritrdimo prepričanju, da je bil zakrament v obeh omenjenih primerih veljavno obhajan. Pravica spovedanca do ‘intime’, ali kot običajno rečemo do ‘anonimnosti’, pri obhajanju tega zakramenta mora biti zagotovljena. Lahko bi rekli, da je to po sodbi Cerkve spovedančeva pravica; s strani spovednika pa dolžnost, da jo omogoči. Če obstaja v spovednici tudi možnost odprtega spovednega pogovora, naj bi bilo to tako urejeno, da jo lahko spovedanec izbere sam. Praktično naj bi ob vstopu spovedanec našel mrežasto odprtino med spovednikom in spovedancem zaprto, nekje na vidnem mestu pa napis, da lahko sam lino odpre. Ali pa druga možnost, da ima ob vstopu možnost izbrati prostor, kjer je možen odprt stik s spovednikom, ali prostor, kjer je vmes zamrežena odprtina. Duhovnik naj ne bi sam o tem odločal. Če pa je spovednica samo odprtega tipa, pa mora biti to zunaj naznačeno (npr. ‘spovedni kabinet’ ali kaj podobnega).
Pomislek ob neuporabi štole s strani duhovnika je tudi na mestu, vendar ne z vidika veljavnosti zakramenta sprave, saj duhovnikova obleka pri zakramentu ne vpliva na njegovo veljavnost. Predhodna navodila v obredniku ne predpisujejo obleke, ampak puščajo škofom ordinarijem, da jo lahko predpišejo. Pri nas je splošno sprejeto, da naj ima duhovnik pri obhajanju tega zakramenta duhovniško obleko in vsaj vijoličasto štolo okoli vratu kot znamenje duhovništva. Seveda pa to ni pogoj za veljavnost spovedi; pogoj pa seveda je, da je spovednik zares posvečen duhovnik ali škof.
Naslednja dilema je nastala okoli ‘občutka’, da spovednik ni poslušal spovedanke, oziroma je ni slišal. Občutki spovedanca seveda tudi ne vplivajo na veljavnost zakramenta. Spovednik sam pa mora biti vesten in pazljiv poslušalec, da lahko potem tudi po potrebi nagovori spovedanca in mu da kakšne duhovne spodbude za življenje po spovedi in naloži primerno pokoro. Spovednik je torej tisti, ki ugotovi, da morda ni slišal ali ni dobro slišal spovedanca in ga zato on lahko kaj povpraša, da si sam razjasni nastale dileme. Načelno je spovedanec lahko miren glede veljavnosti spovedi, saj mora za to poskrbeti spovednik, ki je za to delo usposobljen, ker drugače ne bi dobil od škofa spovedne sodnosti, kot imenujemo posebno škofovo dovoljenje spovedniku za spovedovanje.
Seveda je zelo primerno, da spovednik, potem ko je čim globlje zaznal duhovno stanje spovedanca, le-temu nameni kakšno besedo spodbude, kakšen nasvet glede nadaljnjih korakov, ali včasih tudi kakšno razlago oziroma pouk, ko začuti, da spovedanec to potrebuje. Zelo pomembno pa je tudi, da se s spovedancem vsaj včasih pogovori glede pokore, saj je prav, da poleg zadostilnega vidika vsebuje tudi zdravilnega kot pomoč pri premagovanju časnih posledic greha, ki ostanejo tudi še po obhajanju zakramenta sprave. Seveda je res, da je molitev vedno lahko v veliko pomoč, a se v posameznih primerih lahko najde za pokoro tudi kakšno drugo dejanje ali opravilo, ki lahko še bolj pomaga, da spovedanec ob skušnjavah prenaglo zopet ne zapade v isti greh. Greh lahko na primer pusti v čustvih kakšne posledice. Jeza ali sovraštvo do neke osebe lahko v grešniku pustita negativna čustva do tega človeka, ki bodo v veliki meri ostala tudi, ko bo izstopil iz spovednice. Zato se bo moral s temi čustvi boriti in se z njimi ukvarjati, sicer bo zelo hitro ob stikih s tem človekom spet padel v jezo ali sovraštvo. Zato je ob takem primeru pokora lahko izbrana tudi v smeri dejanj, ki bodo lahko počasi vodila do izboljšanja čustev do tega človeka, kar se pa brez srečevanj in dobrohotnega pogleda nanj ne bo zgodilo – zato je koristna pokora lahko tudi dejanje v to smer. Pri skopuštvu pa bo verjetno pomagala določena miloščina in morda ne le enkratna. Prav v tej smeri bi morda pogovori med spovednikom in spovedanci mogli bolj poglobljeno potekati. Seveda pa je potrebno vzeti tudi v obzir okoliščine, ki lahko omejijo ta pogovor, da ni predolg; če čaka na spoved veliko spovedancev, kot je to ob praznikih ali v romarskih središčih, potem ni primerno imeti predolgih nagovorov spovedancem, ampak se omeji na najbolj nujno ali lahko praktično tudi nič, če ni razvidne posebne potrebe, kar lahko kdaj velja za redne spovedance.
V postnem času je smiselno poglobiti svoje vedenje in svoj odnos do zakramenta spovedi. Najmočnejše ‘orožje’ v boju z grehom nam je zapustil Kristus prav v tem zakramentu, v katerem nastavimo ‘sekiro’ milosti prav na glavno korenino zla v sebi. Spovedno srečanje se pravzaprav prične že z dobro pripravo na obhajanje zakramenta. Ta je lahko zasebna ali skupna; primerna je tudi skupna družinska priprava. V njej se pod razsvetljenjem Božje besede in pod vodstvom Svetega Duha, ki se mu priporočimo, osredotočimo na svoje odnose do Boga, ljudi, sebe in vsega stvarstva. Občutek za greh je mnogokrat močno prizadet, saj manjka predvsem osebne izkušnje Božje dobrote in usmiljenja, na osnovi katere je šele mogoče brez strahu priznati svoj greh in preiti v kesanje. Kesanje je notranji dej, ne le zunanja molitev obrazca. Sledijo branje Božje besede ali vsaj priklic v spomin kakšnega stavka, izpoved grehov, odveza krivde in večnih posledic pri velikih grehih in nato zadoščevanje ali pokora. Tako pride do izraza resnica, da ne moremo s svojimi močmi popraviti zla, ki smo ga z grehi prizadeli sebi in vsej družbi.
Zakrament sprave je v prvi vrsti izraz Božjega usmiljenja, ki se je uresničilo v Jezusu Kristusu. Jezus je iskal grešnike, da bi jim lahko posredoval odpuščanje. Evangeliji ga predstavljajo kot prijatelja grešnikov, kar je njegove nasprotnike celo škandaliziralo. Do grešnikov je bil izredno nežen, do greha pa neizprosen. Zelo zgovorno je, da je Jezusovo javno delovanje postavljeno med dva dogodka, ki imata isti pomen: stopiti v vrsto grešnikov, celo na mesto grešnikov. To se je prvič zgodilo pri njegovem krstu v Jordanu, kjer se je postavil med grešnike, čeprav sam brez greha, da bi pokazal svojo solidarnost z njimi (prim. Mt 3,13-17). In ista vsebina se ponovi pred Pilatom, ko Jezus stopi na mesto Barabe, ga zamenja v smrtni obsodbi in se na križu spet znajde med grešnikoma (prim. Mt 27,20-26). Tam zasede mesto nas vseh, saj smo vsi grešniki. Bog želi, da bi njegovega usmiljenja bili pogosto deležni, zato po Cerkvi priporoča redno obhajanje zakramenta sprave. Res, da je ta zakrament namenjen najprej za velike grehe, ki povsem prekinejo odnos do svetega Boga, a ga je primerno in zelo priporočljivo obhajati tudi z izpovedjo manjših grehov, ki še ne prekinejo povsem odnosa z Bogom, ga pa seveda rahljajo in ogrožajo.
Bog pri zakramentu sprave ne le odpusti krivdo in večne kazni, ampak obdari spovedanca z novo milostjo, pravo velikonočno novostjo življenja, v moči katere more, seveda tudi z lastnim prizadevanjem, svoje življenje spreminjati. Vsak spovedanec namreč sprejme prav tisto Božjo pomoč, ki jo pri svojem konkretnem življenju potrebuje.
Jezus v svojih odnosih do ljudi ni nikoli zahteval posebnih zagotovil, da je odpuščal grehe. Grešni ženi ni rekel, naj gre in najprej šest mesecev živi, kakor je treba, da dokaže, da misli resno. Tudi Zaheja ni poslal najprej na preizkušnjo. Giotto je v Assisiju naslikal ‘grešno ženo’, ki Jezusu poljublja noge, s svetniškim sijem. Tako je njegov umetniški genij začutil teološko resnico, da žena ni postala svetnica zaradi svojih dejanj, ampak ker se je spreobrnila, ker je odprla svoje bivanje Kristusu in je le-ta po svojem Duhu lahko vstopil vanjo; postal edino središče njenega življenja. Takrat jo je preustvaril v ‘novega človeka’ in zato ji je potem lahko rekel, da naj gre in naj ne greši več. V lastni moči tega namreč ne bi bila sposobna, v moči srečanja s Kristusom, pa je bila sposobna novega načina gledanja, novega načina razmišljanja in delovanja.

TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 3, str 38.

K maši hodimo zaradi Boga, ne zaradi zapovedi

Napisal Marko na 21. marca 2018. Objavljeno v Pisma.

Ob branju odgovora na pismo meseca v lanski septembrski številki Za nedeljsko mašo med počitnicami sem se spomnila domačega župnika pred približno petdesetimi leti. Sama sem stara malo nad 60 let. Župnik je zelo vabil župljane, naj redno prihajamo k nedeljski maši predvsem zaradi Boga, da se srečamo z njim, in ne zaradi zapovedi.
Priporočal je, naj pri maši sedijo otroci ob starših, da se od njih naučijo sodelovati pri maši.
Tudi v zvezi z molitvijo je naročal, naj starši z otroki skupaj molijo in ne da starši samo učijo otroke besedila posameznih molitev. Torej otroci naj se naučijo moliti ob skupni molitvi.
Ob tem zadnjem naročilu se seveda lahko vprašamo, koliko časa si danes odrasli vzamemo za molitev? Ali dovolj, da se otroci naučijo moliti?
Branka

S svojim pismom ste opozorili na pomembnost verske vzgoje v družini. Lahko vidimo, kako ‘preroški’ je bil vaš župnik, ki je že pred 50 leti opozarjal na to, čeprav je bila takrat verska vzgoja v družini skoraj samoumevna. Starši so otroke učili moliti, se z njimi udeleževali maše itd. Poleg tega so se do takrat ohranili nekateri ljudski običaji, ki so bili povezani tudi z vero in versko vzgojo. Od takrat se je marsikaj spremenilo, besede vašega župnika pa so še bolj aktualne. Zakaj?
Branko Cestnik poudarja, da smo danes priče novi generaciji imenovani ‘milenijci’ (imenovane tudi ‘generacija Y’). S tem izrazom označujejo mlade in mlade odrasle, rojene med letoma 1980 in 2000 (nekateri sociologi pa rojene med 1983, ko je nataliteta v ZDA spet začela rasti, in 2001, ko so teroristi sesuli newyorški stolpnici). Za slovenske milenijce bi po njegovem mnenju označili tiste, ki so bili rojeni med 1989 (padec Berlinskega zidu) in 2008 (gospodarska kriza). V Cerkvi smo se za milenijce začeli bolj zanimati v zadnjih letih, saj je to generacija, ki je izrazito nereligiozna, morda najbolj nereligiozna v zgodovini Zahoda.
In ker raste najbrž najbolj neverna generacija v zgodovini Zahoda, je verska vzgoja v družini toliko bolj pomembna. Te namreč ne more nihče nadomestiti. 7. januarja, na praznik Jezusovega krsta, je papež Frančišek krstil 24 otrok. V pridigi je staršem in botrom naložil, naj otrokom prenesejo vero, kar se lahko po njegovih besedah zgodi samo znotraj družine: “Če v družini ni narečja ljubezni, če doma med starši ni jezika ljubezni, takrat posredovanje vere ni preprosta naloga.”
V družbi je vera vse manj navzoča. Pomislimo samo na medije. Kako malo poročajo o veri in Cerkvi. Če pa poročajo, poročajo o slabih stvareh. Zanimivo, da namesto o krščanski veri in Cerkvi več govorijo o praznoverju in novem poganstvu. Če boste dejali, da boste molili za nekoga, boste nestrpni in s tem žalili neverne, če boste pa rekli, da boste zanj držali pesti (popolno praznoverje), boste izpadli dobrohoten in prijazen človek. Če bi v jutranjem programu predstavili svetnika, ki goduje, bi bilo to nasilje nad drugače verujočimi, če pa vam povedo, kaj vam za tisti dan napoveduje horoskop (znanstveno neosnovano praznoverje), vam s tem pomagajo.
Kako pomanjkljiva je verska vzgoja v družini, potrjuje dejstvo, da večina otrok, ki prihaja k verouku, ne zna osnovnih molitev. Ne zna jih pa, ker jih niso starši naučili, oziroma, ker starši sami ne molijo in ne molijo z otroki. Tudi k maši ti starši hodijo zelo malo. Večina družin je odpovedala pri verski vzgoji otrok. Verouk tega ne more nadomestiti. Zato imajo nekateri pastoralni delavci pripravo na obhajilo skupaj s starši. Ti se namreč počutijo popolnoma nemočne pri verski vzgoji. Morda je prav njihova nemoč izziv časa, da jim bomo pastoralni delavci in drugi verniki stali ob strani in jim pomagali, da bi najprej sami rastli v veri, nato pa v tej rasti pomagali še otrokom. Nekaterim otrokom pomagajo pri verski rasti stari starši. Papež Frančišek je že večkrat poudaril pomen starih staršev pri verski vzgoji. Morda tudi zato, ker je nanj zelo vplivala babica. V svojem duhovniškem molitveniku ima pismo, ki mu ga je napisala in je zanj čudovita duhovna oporoka.
Nekatere ljudi danes do vere privede stiska, trpljenje ali nemoč. V vašem slogu bi se lahko vprašal, če mi kristjani znamo stati ob strani ljudem v kakršnikoli preizkušnji in jih v teh trenutkih usmeriti na Boga.
Zaradi popolnoma spremenjenih razmer, v katerih smo se znašli, bodo zato še kako veljale besede vašega župnika, da k maši ne hodimo zaradi zapovedi, ampak zaradi Boga. To tudi pomeni, da se bo danes moral vsakdo svobodno odločiti za Boga in vero. Tradicija in okolje sta odpovedala. Ne posredujeta več vere. Vsakdo se bo moral, tudi za ceno trpljenja, dokopati do osebne vere. Naj naše sodobnike na tej poti do Boga spremljajo naša molitev, naš zgled krščanskega življenja in naše prijazne besede.

RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 3, str 40-41.

Sončni žarek na očetov grob

Napisal Marko na 19. marca 2018. Objavljeno v zgodbe.

Pri sv. Tereziji Deteta Jezusa se mi je v srce posebej vtisnila njena močna navezanost na očeta. Pravila mu je ‘moj kralj’ in se ob njem počutila kot mala kraljična, kot jo je njen očka ljubeče klical. Bila je njegova ljubljenka in zaklad njegovega srca. Lahko sem si predstavljala to močno vez med očetom in njegovo najmlajšo hčerko in se vanjo vživela.
Tudi sama sem se namreč ob svojem očetu tako lepo počutila: ljubljena, varna, ponosna, morda celo nekoliko vzvišena nad starejšimi brati in sestrami – kot kraljična.
Bil je delavec. Po vzoru svojega zavetnika sv. Jožefa je s trdim in poštenim delom služil kruh za svojo družino. Delo v gozdu in pozneje na železnici ni bilo lahko. Dan za dnem je v vsakem vremenu prehodil petnajst kilometrov po progi. Domov je prihajal utrujen, pa ga je pogosto čakal kateri od vaščanov. Zdaj ta, da je odslužil za košček zemlje, kjer smo imeli krompir, zelje, fižol in drugo, zdaj drugi, da je odslužil oranje ali konja, s katerim je pripeljal drva. Včasih pa ga je čakal kdo, ki je potreboval pomoč pridnih rok.
Ko je prišel domov še iz te dodatne službe, je bil čisto izžet. Vendar pa ni bilo večera, da se me bi spustil na kolena in skupaj z družino molil rožni venec.
Izšel je iz velike družine. Bil je navezan na svoje brate in sestre. Dva mlajša brata je vzela vojna. Kadar je pogovor nanesel nanju, se mu je ob pogledu na sliki v okvirju na steni oko orosilo in glas se mu je zatresel.
Kako hrepeneče je mislil na svojo družino, ko je bil vojni ujetnik v daljni Nemčiji. Ponoči je spal v barakah, podnevi je delal pri kmetih. Vsaj jesti je dobil, ponekod več, drugod bolj malo. Delal je rad in je užival pri delu, ki ga je od doma dobro poznal.
Kot vojak je doživel številne grozote, ki so ga globoko zaznamovale. Šele čez leta, ko je čas počasi celil rane, so se nočne more umikale v pozabo.
Pri štiridesetih letih sem resno zbolela. Takrat je bil naš oče že star in onemogel. Nič več ni šel iz hiše. Dolgo se nisva videla. Kadar sem se počutila malo bolje, sem ga poklicala po telefonu. Ko sem končno zapustila bolnišnico, sem se najprej ustavila pri njem. Odkar smo v naši družini odrasli, smo nekako sramežljivo pozabili na izraze nežnosti, tedaj pa me je oče močno stisnil v objem. Počutila sem se kot takrat, ko sem ga kot majhna punčka čakala pri vaški kapelici, ko se je vračal z dela. Vedno me je objel, me vzel na kolo in me varno pripeljal domov.
Kadar sem le mogla, sem ga obiskala. Nekoč, ko sem že sedela v avtomobilu, mi je nekaj prišepnilo: “Vzemi s seboj rožni venec!” Ko sem prišla k očetu, mi je potožil, da je izgubil rožni venec. Dala sem mu svojega. Prepričana sem, da je na tem rožnem vencu prebiral jagode za moje zdravje in za vse svoje otroke. Držal se je svetopisemske modrosti: “Izlivaj svoje srce pred Gospodom! Svoje roke dvigaj k njemu za življenje svojih otrok.”
Bil je očetov pogreb. Srce se mi je trgalo v bolečini, ko so krsto spustili v grob poleg naše mame. Tedaj si je med temnimi oblaki utrgal pot svetel sončni žarek in posijal prav tja, v sveži grob. Se je sonce prišlo poslovit od pravičnega?
Potolažil me je ta žarek, dal mi je novo upanje, utrdil je mojo vero. Oče, spet se bova srečala, ko se bo tudi moje romanje končalo.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 92.

Čudežni svet gozda

Napisal Marko na 18. marca 2018. Objavljeno v Znanost in vera.

V Sloveniji gozd prekriva kar 58 % njene površine in lahko smo srečni, da ga imamo, je prepričana moja tokratna sogovornica, dr. Marjana Westergren iz Gozdarskega inštituta Slovenije, ki preučuje genetsko pestrost dreves.

»Gozdovi čistijo zrak, so vir pitne vode in življenjski prostor številnim živalim,« začne pojasnjevati neprecenljivi pomen gozda dr. Marjana Westergren, s katero se pogovarjam preko Skypa, saj z družino začasno živi na Švedskem. »Drevesa nam dajejo les za pohištvo in ogrevanje. V gozdu nabiramo kostanj, borovnice in gobe. Poleg tega je gozd mesto, kamor hodimo na sprehode.« Ali ste kdaj pomislili, kako bi bilo, če gozdov sploh ne bi imeli?

DREVESA LAHKO ŽIVIJO TUDI 500 LET IN VEČ
Drevesa, ki jih vidimo v gozdu danes, bodo živela še v času naših otrok, vnukov, pravnukov in še dlje, saj lahko dočakajo tudi več kot 500 let. A dolgoživost ima lahko tudi skrite pasti. »Drevesa rastejo na mestu, kjer vzklije seme, okolje se spremeni, ona pa morajo še vedno stati tam. Deloma se lahko novemu okolju prilagodijo s plastičnostjo, drugače pa s selekcijo (to pomeni, da se genetska zasnova prilagodi okolju), ki poteka le preko menjave generacij.«

KAKO HITRO RASTEJO DREVESA?
Nenadoma me prešine vprašanje: kako hitro sploh rastejo drevesa? »To je odvisno od okolja, v katerem živijo, in njihove genetske zasnove,« mi pojasni sogovornica. »Pred dvema letoma smo v okviru genetskega monitoringa požagali nekaj malih jelk, ki so bile visoke približno 30 cm. Mislili bi si, da so vse stare približno enako, a ko smo pod mikroskopom prešteli letnice, smo ugotovili, da so bile nekatere stare 7 let, druge pa kar 35!« Marjana mi pove, da lahko mlade jelke tudi 100 let preživijo v senci starejših dreves, kjer potrpežljivo čakajo na svojo priložnost. »Šele ko odraslo drevo pade (zaradi sečnje ali naravnega vzroka), mlado drevo dobi dovolj svetlobe in takrat hitro zraste.«

DNK LAHKO IZOLIRAMO CELO IZ LESENEGA POHIŠTVA!
Marjana Westergren se ukvarja z genetskimi analizami drevesnih vrst, zato jo povprašam, kateri del dreves uporabijo za izolacijo DNK. »Za genetske analize uporabimo popke, ki jih naberemo zgodaj spomladi, ali pa liste. Lahko bi uporabili tudi kambij, iz ostalih tkiv pa je izolacija DNK bolj težavna.« Les iglavcev vsebuje smolo in eterična olja, kar oteži pridobitev DNK, a to vseeno ni nemogoče. Ali ste vedeli, da lahko DNK izoliramo celo iz lesenega pohištva?
DNK nato uporabijo za različne nadaljnje molekularne analize, s katerimi preučujejo razlike med populacijami dreves in spremljajo genetsko pestrost gozda. »Varovanje genetske pestrosti je zelo pomemben preventivni ukrep. Nikoli ne vemo, kako se bo okolje spremenilo … Naše okolje postaja vedno bolj toplo. Ker ne vemo, katera drevesa bodo te spremembe preživela, je dobro, da imamo čim večjo genetsko pestrost, saj to pomeni večjo možnost, da so v gozdu drevesa, ki bodo spremembe prenesla in imela na nove razmere bolj prilagojene potomce.«

KAKO POTEKAJO POSKUSI V GOZDU?
Veliko znanstvenikov dela poskuse v laboratoriju, a za preučevanje dinamike gozda so pomembni tudi poskusi v naravi. Nekateri izmed teh poskusov se imenujejo provenienčni poskusi. »Provenience so populacije dreves,« mi pove Marjana in razloži, kako taki poskusi potekajo. »Po celi Evropi naberemo semena različnih populacij določene drevesne vrste. Iz semen vzgojimo sadike in jih nato posadimo na isto lokacijo, kjer jih opazujemo in merimo, katera preživijo, katera najhitreje olistajo, katera najhitreje rastejo …« Od leta 1998 je tudi v Sloveniji vzpostavljen tak poskus za bukev in v tem času so se pripetile številne zanimive stvari. »Leta 2012 smo imeli v Sloveniji že oktobra sneg. Opazili smo, da je določene provenience bukve sneg popolnoma polomil, predvsem tiste, ki so bile iz južne Francije. Zdaj si pa predstavljajte, da bi seme iz te populacije brez predhodne raziskave posadili v slovenske gozdove …« V trenutku mi postane jasno, kako pomembne so take raziskave za dobro gospodarjenje z gozdovi. Enake poskuse delajo tudi drugod po Evropi. Tako lahko strokovnjaki primerjajo, kako se določena vrsta prilagaja razmeram po Evropi. Ali veste, da lahko taki poskusi trajajo tudi 100 let in več?

– Kako je potekala vaša znanstvena pot? Zakaj ravno gozdarstvo?
Na Biotehniški fakulteti v Ljubljani sem študirala gozdarstvo. Ker sem bila zlata maturantka, starši niso bili najbolj zadovoljni z izbiro, a sama sem bila prepričana, da tudi gozd potrebuje ljudi, ki ga bodo znali zaščititi in ohraniti za nadaljnje rodove. Po koncu študija sem na Gozdarskem inštitutu opravljala diplomsko nalogo v laboratoriju za fiziologijo in genetiko pri prof. dr. Hojki Kraigher. Pod njenim mentorstvom sem opravila tudi doktorat. Od leta 2003 sem zaposlena na Gozdarskem inštitutu.
– Kakšne so vaše izkušnje z delom v tujini?
Krajši čas sem se izobraževala v Švici in Avstriji, kjer sem se učila laboratorijskih metod, trenutno pa z družino živimo na Švedskem. Ljudje mislijo, da je v tujini bolje, a v resnici ni velikih razlik. Slovenija je zelo lepa in ima dobro ohranjene gozdove. Mislim, da so pogoji dela na Gozdarskem inštitutu zelo dobri, saj imamo moderno opremljene laboratorije, poleg tega so ljudje vedno pripravljeni pomagati.
– Kako usklajujete življenje znanstvenice in mame?
Veliko imam dela in službenih potovanj, a ko pridejo otroci iz šole, mislim, da je prav, da si vzamem čas zanje. Z otroki se veliko pogovarjamo o gozdu in naravi. Moja otroka, ki sta stara 6 in 9 let, poznata imena dreves in jih znata prepoznati tudi v naravi.
– Kaj je tisto, kar vas pri vašem delu najbolj navdihuje?
Želim videti, da bodo gozdovi obstali in da bodo ljudem tudi v prihodnosti zagotavljali vse, kar jim dajejo danes. Jaz sem rada v gozdu in mislim, da bi bilo brez gozdov zelo žalostno.
– Kako vidite povezavo med znanostjo in vero?
Kaj je vera? Jaz verujem v naravo, v naše okolje. Mislim, da nam znanost pomaga razumeti vse skrivnosti, ki jih je narava skovala, da je preživela. Narava je čudež: Zemlja je edini planet, za katerega je znano, da ima življenje. To je nekaj, kar je vredno razumeti.

KAJ JE GENETSKI MONITORING?
»Genetski monitoring je redno spremljanje genetske pestrosti gozda,« mi pove dr. Marjana Westergren in opiše, kako na Gozdarskem inštitutu izvajajo genetski monitoring za bukev in jelko. »Predlani smo v dveh gozdnih genskih rezervatih vzorčili 250 odraslih dreves, 200 mladih dreves in semena iz 20 odraslih drevesih. To so tri generacije dreves. Tako smo dobili vpogled, kako se spreminjajo genetski zapisi od odraslih dreves preko mladik in semen.« Kmalu bodo mlada drevesa iz zadnjega semenskega leta vzorčili še enkrat, nato pa postopek čez desetletje ponovili. Tako bodo lahko spremljali, kako sečnja in spremembe v naravi vplivajo na genetsko sestavo gozdov pri nas..

K. Šoln, Znanost in vera, v: Ognjišče 3 (2018), 64-65.

sv. Jožef (19. marec)

Napisal Marko na 18. marca 2018. Objavljeno v Svetniški domovi.

Sveti Jožef se je v javnem bogoslužju Cerkve pojavil razmeroma pozno – njegov praznik so namreč začeli obhajati šele v 14. stoletju. Češčenje moža Device Marije in poglavarja svete Družine pa se je vedno bolj širilo, zato je papež Gregor XV. leta 1621 ukazal, naj se god sv. Jožefa obhaja v vsej katoliški Cerkvi 19. marca kot zapovedan praznik, papež bl. Pij IX. pa je leta 1870 sv. Jožefa razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve, velja pa tudi za zavetnika ‘slovenskih dežel’ – naše domovine, ki je posejana s številnimi cerkvami, zgrajenimi njemu v čast. V Svetem pismu tega Božjega izbranca pri uresničevanju skrivnosti odrešenja omenjata evangelista Matej (1,18-25; 2,13-15.19-23) in Luka (1,27; 2,4.16.33.48-52). Zaradi vzvišene naloge, ki mu jo je Bog namenil, je bil od vsega začetka utrjen v milosti. K sv. Jožefu, poglavarju svete nazareške Družine, se verni ljudje radi zatekajo zlasti v težavnih družinskih zadevah, pa tudi v gospodarskih stiskah. Osebno (krstno) ime Jožef (“naj /Bog/ doda /potomstvo/”) je bilo med najbolj pogostimi pri nas, zadnje čase pa, žal, vse bolj izginja. (Silvester Čuk)
Na sliki: Valentin Metzinger, Sveta Družina, 1744, olje na platnu, stranski oltar. Breznica, ž. c. Žalostne Matere Božje.

Zavetniku ‘slovenskih dežel’ je pri nas posvečenih 27 cerkva (narodno svetišče, devet župnijskih, 17 podružničnih) in 15 kapel. V LJ nadškofiji sta mu posvečeni dve ž. c.: na Velikih Poljanah (1) in na Viru pri Domžalah (2) ter narodno svetišče Sv. Jožefa v Ljubljani; (spodaj) imajo pa tudi pet p. c.: Hočevje (Dobrepolje – Videm), Čevice (Dol. Logatec), (10) Huje (Kranj), Mlečnik (Preserje) in v Tržiču (nad mestom). (11) – V KP škofiji imajo ž. c. sv. Jožefa na Vojskem (5) in v Soči (3); p. c. pa v Novokračinah (Jelšane), na Starodu (Podgrad),(13) v Kuteževem (Podgraje) in v Hruševici (Štanjel). – V NM škofiji sta sv. Jožefu posvečeni ž. c. v Starem trgu ob Kolpi (4) in na Suhorju v Beli krajini; (9) imajo še pet p. c.: Ribnik (Črmošnjice), Trška Gora (Krško),(17) Gorenci (Semič), Veliki Vinji Vrh (Šmarjeta) (12) in Podklanec (Vinica). – MB nadškofija ima sv. Jožefu posvečeno ž. c. v Mariboru (kapucini) (7) in p. c. v Slovenski Bistrici (nad mestom). (16) – V CE škofiji je možu Device Marije posvečena dobro znana cerkev nad knežjim mestom (lazaristi), (6) najdemo pa še dve p. c.: Škale (Velenje – Sv. Martin) (14) in Marija Resa (Videm – Krško). (15) V MS škofiji je sv. Jožefu posvečena ž.c. v Cankovi. (8)
Na Slovenskem pa imamo tudi sedem cerkva (šest ž. c. in ena p. c.) in tri kapele, ki so posvečene sv. Jožefu delavcu (goduje 1. maja). Župnijske cerkve so v Ivančni Gorici (LJ), Idriji (KP), Pesnici in Račah (MB) ter na Frankolovem in na Ljubečni (CE), p. c. pa v Josipdolu (Ribnica na Pohorju); kapele so v MS škofiji (Strehovci, Prosenjakovci in Brezovica). (Marko Čuk)

Sveti Jožef, Ljubljana, narodno svetišče.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 03, str. 115.

sv. Jurij (23. aprila)

Napisal Marko na 18. marca 2018. Objavljeno v Svetniški domovi.

Izredno veliko število cerkva na slovenskih tleh, posvečenih sv. Juriju, priča o njegovi priljubljenosti. Upodabljajo ga na konju kot zmagovalca nad zmajem, ki pomeni nevero ali poganstvo. Podobno velja za vse zmagovalce nad Božjimi sovražniki od nadangela Mihaela dalje. Njegov življenjepis je prepleten s slikovitimi legendami, iz katerih je težko izluščiti zgodovinsko jedro. Kaj je zanesljivo znanega o sv. Juriju? Njegov grob je v palestinskem mestu Lida, kjer napis že iz leta 368 poveličuje svetega in zmagoslavnega mučenca Jurija. Rodil se je krščanskim staršem v maloazijski pokrajini Kapadokiji. Izbral si je vojaški poklic in je naglo napredoval. Ko se je leta 303 pod cesarjem Dioklecijanom začelo preganjanje kristjanov, je Jurij pogumno izjavil, da je kristjan in daroval svoje življenje za Kristusa. Cesar Konstantin je dal njegovo telo prenesti v Lido in nad njegovim grobom so sezidali lepo baziliko. Po ljudskem koledarju je god sv. Jurija pravi začetek pomladi in s tem je bil povezan običaj jurjevanja. (sč)
Na sliki: F. Jelovšek, sv. Jurij, freska, 1737, glavni oltar, ž. c. Nevlje

Sv. Juriju je pri nas posvečenih 80 cerkva (37 žup. in 43 podr.). – V LJ nadškofiji imajo 10 ž. c.: Gorje, Ihan, Izlake, Motnik, Nevlje, Stara Loka, Stari trg/Ložu, Šenčur (1), Šentjurij – Podkum,(2) Šentjurij/Grosupljem; in 14 p. c.: Brezje (Cerknica), Hruševo (Dobrova), Studenec (Ig), Podšentjur (Litija), LJ-Stožice, Praproče (Polhov Gradec), Volča (Poljane nad Šk. Loko), Glinjek (Polšnik), Cajnarji (Sv. Vid nad Cerknico), Tacen (Šmartno pod Šmar. goro), Tržič-Bistrica, Ortneški grad (Vel. Poljane), Sela (Višnja Gora), Vel. Ligojna (Vrhnika). – V KP škofiji je 12 ž. c. sv Jurija: Deskle, Dutovlje, Gradno, Kal nad Kanalom, Komen, Kožbana, Miren, Piran (ovitek), Pomjan, Šebrelje, Šturje (4) in Vatovlje; in 9 p. c.: Pri Tabru (Brezovica), Šmihel (Hrenovice), Il. Bistrica, Lazec (Otalež), Kneža (Podmelec), Rožar (Predloka), Potoče (Senožeče), Žeje (Slavina), Jurišče (Trnje). – NM škofija ima dve ž. c. sv. Jurija: Čatež ob Savi in Dobrnič; ima pa še 14 p. c.: Močvirje (Bučka), Rožanec (Črnomelj), Sela (Hinje), Nove Laze (Koč. Reka), M. Korinje (Krka), Šentjurij (Mirna Peč), (7) Dol/Predgradu (St. Trg ob Kolpi), Orehovica (Šentjernej), Grmovlje (Škocjan/NM), Grčevje (Št. Peter – Otočec, Lukovek (Trebnje), Tržišče, Šentjur (Vel. Gaber) in Dvor (Žužemberk). – V MB nadškofiji je sv. Juriju posvečenih 6 cerkva: Hoče, Ptuj – Sv. Jurij, Remšnik, Slov. Konjice, Sv. Jurij ob Pesnici (6) in Sv. Jurij v Slov. g.; (3) p. c. pa je v Šmartnem/Sl. Gradcu. – V CE škofiji ima sv. Jurij pet ž. c.: Gotovlje, Mozirje, Sv. Jurij ob Taboru, (8) Šentjur/CE (5) in Zdole; prav toliko pa je tudi p. c.: Gore (Dol/Hrastniku), Polje (Loka/Zid. mostu), Sv. Jurij (Rogatec), Sv. Gore (Sv. Peter pod Sv. Gorami) in Trnovec (Zabukovje). – Dve ž. c. cerkvi sv. Jurija sta tudi v MS škofiji: Sv. Jurij ob Ščavnici (9) in Sv. Jurij V Prekmurju. (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 04, str. 131.

Drobno dejanje upanja

Napisal Marko na 14. marca 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Angleški krščanski akademik je pripovedoval, kaj se mu je zgodilo na londonskem letališču. Bilo je zgodaj zjutraj in tam je bilo malo ljudi. Vračal se je od umirajočega očeta in bil je zelo žalosten in potrt.
Oziral se je naokoli in iskal, kam mora iti čakat na svoj let za San Francisco. Čez nekaj časa je prišla izza vogala letališka uslužbenka. Stopil je do nje in jo vprašal, kam naj gre. »Pojdite z mano,« mu je prijazno dejala. Pripeljala ga je do pravega izhoda, mu zaželela miren polet ter se poslovila.
Šlo je za drobno dejanje pozornosti, toda mož je povedal, da je prav to drobno dejanje, njena prijaznost, potolažilo njegovo žalostno srce.

Ni treba, da ljudem naredimo kaj velikega, da jim pomagamo ali jih potolažimo. Lahko je nekaj malega, le da je storjeno s prijaznostjo. Takšna so dejanja, ki prihajajo iz srca.
Malokdo od nas lahko v življenju naredi velika dejanja, vsak dan pa se nam ponuja možnost za majhna drobna dejanja. Drobna dejanja so pogosto neopazna, a lahko prinesejo drugim veliko veselja in sreče.
***
O enkratnosti človekovega bivanja in delovanja je lepo spregovorila Nataša Govekar, direktorica teološko-pastoralnega oddelka vatikanskega Tajništva za komunikacijo, ko je za revijo Ognjišče dejala: »Brez ljubezni nobena služba, nobena dejavnost, noben napor nima smisla. V ljubezni pa ni bolj ali manj pomembnih mest: vsak od nas je nadomestljiv v tem, kar dela, ne pa v ljubezni, s katero to dela.«
Sveta Terezija iz Kalkute nam naroča: »Ni pomembno, koliko naredimo, temveč koliko ljubezni vložimo v svoje dejanje.«

B. Rustja (uredil), v: Ognjišče 3 (2018), 89.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 51.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Božje usmiljenje je brezmejno

Napisal Marko na 14. marca 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Neki mož je zagrešil strašen zločin, tako strašen, da je bil prepričan, da zanj ni odpuščanja. Mislil je, da je obsojen na večno pogubljenje. Poskusil je pozabiti na svoje dejanje, a bolj ko je poskušal, bolj ga je težilo.
Nekega dne je šel mimo neke cerkve, kjer je bila ravno pridiga. Kar samo ga je zaneslo vanjo. Sedel je v zadnjo klop. Počutil se je tako neugodno, da si ni upal niti pogledati kvišku. Zdelo se mu je, da vsi v cerkvi vedo, kaj je storil, in da ga vsi obsojajo.
Prisluhnil je, o čem govori misijonar. Navedel je besede preroka Izaija: »Če so vaši grehi rdeči kot škrlat, bodo beli kakor sneg« (Iz 10, 16-20), potem pa nadaljeval: »Tudi ko bi kdo ubil svojo mater, mu Bog odpusti, če se kesa.«
Po maši je mož stopil do duhovnika. Ves ganjen ga je vprašal: »Ali poznate človeka, ki ste ga omenili v pridigi?«
»Katerega človeka?« je vprašal duhovnik.
»Tistega, ki je ubil svojo mater.«
»A tistega? Zakaj to sprašujete?«
»Jaz sem ta človek.«
Duhovnik je moža povabil k sebi, da se z njim pogovori. Prisluhnil je njegovi žalostni zgodbi. Ko je videl njegovo iskreno skesanost, mu je v Božjem imenu podelil odpuščanje.

Ko smo prejeli Božje odpuščanje, moramo odpustiti tudi sami sebi. Papež Frančišek vedno znova poudarja: »Bog se nikoli ne naveliča odpuščati. Mi se naveličamo prositi za njegovo usmiljenje.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2018), 30.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Taščica

Napisal Marko na 13. marca 2018. Objavljeno v zgodbe.

Bilo je prvo nedeljo v marcu. Snežna odeja je še na debelo pokrivala zemljo in nič še ni dišalo po pomladi. Včasih se je res zgodilo, da smo po proslavi dneva žena – 8 marca svojim mamam poklonili vsaj droben šopek zvončkov, to leto pa zvončkov še kar nekaj časa ne bo.
V cerkvi je bilo kljub prižganim električnim grelcem kar hladno. Mogoče tudi zato ni bilo to nedeljo toliko ljudi.
Župnik je to opazil. Hvaležen, da nas je bilo vsaj toliko, nas je hotel malo otopliti in pogreti s pridigo.
Tako nekako je začel: »Včasih se je na ves glas praznoval dan žena – 8. marec. Niso ga praznovale samo matere, ampak vse žene. Da bi ne bilo diskriminacije. 25. marec – materinski dan, se v tistih časih javno ni omenjal, pa tudi praznoval ne. Le kristjani smo se na ta dan prišli poklonit naši Materi Mariji. Ampak ker že omenjam žene in matere, ki bodo v tem mesecu praznovale, moram omeniti tudi tašče. Iz deklice hitro zraste mama in iz mame stara mama in s tem tašča. In da bi vam malo polepšal nedeljo, vam bom spregovoril o svoji taščici,« je na koncu hudomušno dodal.
V cerkvi se je začutil nemir, presedanje, pokašljevanje in spogledovanje, češ saj župnik ne more imeti tašče. Se je zmotil? Nas malo heca? Le kaj ima za bregom, kaj nam želi s taščico in to svojo, povedati? Prvi nemir, ki ga je sprožila beseda taščica, se je polegel in župnik je nadaljeval.
»Prejšnji mesec se je živo srebro na termometru spustilo zelo nizko, bilo je že trinajst stopinj pod ničlo. Mraz je stiskal in želeli smo si otoplitve. Res se je mraz malo ublažil in prišlo je že na ničlo in celo eno stopinjo nad ničlo. Takrat pa so nas zasuli s snegom. Snežilo je obilno in vedno znova. V garažo sem pogosto pripeljal na svojem avtomobilu tudi debelo snežno odejo. Tudi tokrat sem na avtomobilu pripeljal veliko snega in v zavetju garaže sem ga očistil. V garaži je nastala prava mala poplava. Z metlo sem spravljal sneženo vodo skozi garažna vrata, ko sem zagledal poleg sebe drobno ptičko – taščico. Nič se me ni bala, čeprav je bila čisto blizu mene. Začel sem se pogovarjati s prezeblo živalco, ona pa me nežno gledala s prijaznimi očki in nekaj začivkala. Bilo je kot prošnja, ali sme ostati v hiši. “Seveda,” sem ji rekel, “kar tukaj bodi, zunaj je mraz.” Očistil sem tla in z gumbom zaprl moderna vrata. Taščica se je skrila nekje v garaži.
Naslednje jutro se mi je taščica zopet približala. Odprl sem garažna vrata in mislil, da želi v svobodo, pa ni odletela, raje je ostala na toplem. Tako je bilo tudi v nedeljo dopoldne, ko sem se vrnil iz vaše fare. Odhitel sem še v farno cerkev, kjer sem daroval sveto mašo ob pol enajstih.
Opoldne zagledam ljubko taščico zgoraj v svojem stanovanju. V kopalnici je sedela na polički pod ogledalom. Razveselil sem se je in začel z njo ljubeč pogovor. “Kar pri meni bodi,” sem ji rekel, “tukaj imaš veliko prostora.”
Skakljala je za menoj, kamor sem šel. Postala je kar živahna. Tudi ko sem metal žogice na sobni koš, je bila poleg mene. Dal sem ji piti vode, ne vem pa, ali je kaj pila. Sama si je našla kaj za v kljunček. Ko sem za kosilo kuhal polento in kislo repo, je priletela na delovni pult in me gledala, kaj počnem. Hitro sem pokril vročo ploščo, da si ne bi opekla nožic, saj je bila čisto zraven. Spet je odletela in spet priletela … To je bilo zame nekaj čudovitega, občutek, ki ga še nikoli nisem doživel. V moje stanovanje je prišlo življenje in pregnalo osamljenost. Zvečer sem v kulturnem domu obiskal koncert, ki so ga pripravili mladi iz sosednje župnije pod naslovom Pusti sled.
Nasmehnil sem se sam sebi, ko sem hitel v stanovanje, saj sem vedel, da me tam nekdo čaka. Ja, tudi moja taščica je že začela delati sled v mojem srcu.
Ko sem vstopil, sem opazil, da si je v hodniku izbrala svoj kotiček. Zanimivo je bilo videti, kako je glavico zarila nazaj med perutke. Hodil sem mimo, a je ni nič motilo. Čez čas se je premaknila še bliže sobi, kjer spim. Tisti kotiček ji je bil najbrž bolj všeč. Po večerni molitvi sem šel spat in v meni je bil topel in prijeten občutek nežnosti in topline drobne ptičke. Spomnil sem se na sv. Frančiška Asiškega, ki je navadno upodobljen s ptičko v roki.
Zjutraj sem jo prijazno ogovoril: “Ne boj se, bom že jaz počistil za teboj.”
Ko sem se proti poldnevu vrnil v stanovanje, pa sem našel taščico ležečo na hrbtu z nožicama navzgor. Umrla je. Spoznal sem, vse je samo za nekaj časa – tudi jaz.
Kljub izgubi, ki sem jo občutil, ko sem svojo taščico zagledal mrtvo, sem bil vesel, ker sem nekaj dni delil s to ptičico, vesel, ker mi je bil s tem podarjen delček sreče, poln nežnosti in topline. In v mojem srcu je pustila svojo sled …«
Val nežnosti, topline in sočutja, ki je med nas zavel, je ogrel naša srca in jih omehčal. Tiho smo obsedeli, zgodba o taščici nam je segla do srca in tudi v nas pustila svojo sled. Tudi mi smo samo za nekaj časa – tukaj in zdaj. Samo nekaj malega časa imamo na razpolago, da si pomagamo, lajšamo in lepšamo naš skupni čas, ki nam je odmerjen.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 45.

Papež Frančišek preseneča

Napisal Marko na 12. marca 2018. Objavljeno v Priloga.

»Novost nas pogosto navdaja s strahom, tudi novost, ki jo Bog prinaša, novost, ki jo Bog zahteva … Bojimo se presenečenj Boga. V svojem življenju se bojimo presenečenj Boga! On nas vedno preseneča! Gospod je takšen! Ne zapirajmo se pred novostjo, ki jo Bog hoče prinesti v naše življenje!« Tako je papež Frančišek nagovoril vernike na velikonočno vigilijo, 30. marca 2013, slabe tri tedne po svoji izvolitvi. Takrat je že postajalo jasno, da bo Frančišek papež novosti in presenečenj. Presenetil je z izbiro imena Frančišek, s pozdravom ‘dober večer’, s tem, da se po izvolitvi ni vselil v papeško stanovanje, temveč je raje ostal v preprostem Domu svete Marte. “Postal sem duhovnik, da bi bil z ljudmi. Zahvaljujem se Bogu, da te želje nisem izgubil.” Nekaj povsem novega je, da papež kakšnega ‘navadnega’ človeka pokliče po telefonu ali mu osebno piše, da o njegovem tvitanju ne govorimo. Mnoge s svojo domačnostjo skoraj pohujšuje. Takim je menda rekel: “Se boste že morali navaditi, da je papež normalen človek.” In prav ta njegova topla človečnost privlači tudi mnoge oddaljene.

OD ARGENTINE DO RIMA
Ko je kardinal Jorge Mario Bergoglio, nadškof Buenos Airesa, glavnega mesta Argentine, pred petimi leti postal rimski škof, naslednik apostola Petra in poglavar Kristusove Cerkve, se je vrnil v domovino svojih prednikov. V letih hude gospodarske krize po prvi svetovni vojni so se iz severne Italije izselili v Argentino. Leta 1928 je proti tej obljubljeni deželi iz Genove odplul železniški uradnik Mario Bergoglio, ki se je leta 1935 poročil z Regino Sivori in 17. decembra 1936 ju je razveselil prvorojenec Jorge Mario; za njim sta prišla še dva sinova in dve hčerki. Jorge se je šolal za kemijskega tehnika. Na praznik apostola Mateja, 21. septembra 1953 (datum je pomemben!), se je odločil za skok v cerkev, kjer je naletel na patra Duarteja, ki ga še nikoli prej ni videl, in je pri njem opravil spoved. Ob tem je v sebi začutil klic, naj postane duhovnik. Vstopil je v škofijsko semenišče v Villa Devoto, leta 1958 pa je začel noviciat pri jezuitih. Nekaj časa je študiral v Čilu, zatem v Buenos Airesu. Po mašniškem posvečenju 13. decembra 1969 je opravljal razne službe v Družbi Jezusovi, v letih 1973–1979 jo je vodil kot provincial za Argentino. Leta 1986 je na poglobljenem študiju v Nemčiji odkril podobo ‘Marije, ki razvezuje vozle’, in po vrnitvi v domovino je zelo priporočal pobožnost do nje kot Matere usmiljenja. Leta 1992 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za pomožnega škofa v Buenos Airesu, leta 1997 za nadškofa pomočnika, leta 1998 pa je nasledil svojega prednika kardinala Antonia Quarancina. Leta 2001 je bil odet v kardinalski škrlat. V letih 2005–2011 je bil predsednik Argentinske škofovske konference. Bil je član raznih rimskih kongregacij, vendar se je sej in srečanj nerad udeleževal. Kot dobri pastir je hotel ostati pri svoji čredi. Kot škof je izbral nadvse preprost slog življenja. Ni se vselil v nadškofijsko palačo, ampak je živel v skromnem stanovanju in si tudi sam kuhal. Ni se vozil z avtomobilom, ampak se je posluževal javnih prevoznih sredstev, kjer se je lahko srečeval z ljudmi.

“IMENOVAL SE BOM FRANČIŠEK”
V Evropi neznani kardinal Jorge Bergoglio “je bil v nevarnosti”, da postane papež že leta 2005, ko so kardinali v konklavu volili naslednika Janeza Pavla II. 19. aprila 2005 je bil izvoljen Joseph Ratzinger – Benedikt XVI. Ob njem je največ glasov prejel argentinski kardinal. Sedež rimskega škofa je bil od 28. februarja 2013 po odstopu papeža Benedikta XVI. izpraznjen. Po modrem izboru kardinalov je na njegovo mesto 13. marca 2013 sedel Jorge Mario Bergoglio, ki je na vprašanje, kakšno ‘papeško’ ime bo izbral, odgovoril: »Imenoval se bom Frančišek!« Dodatna spodbuda za ta izbor so bile besede brazilskega kardinala Claudia Hummesa, njegovega prijatelja, ki mu je takoj po izvolitvi priporočil: “Ne pozabi na uboge!” V povezavi z ubogimi je takoj pomislil na sv. Frančiška Asiškega. Ko se je prikazal v osrednji loži bazilike sv. Petra, je svoj kratki nagovor začel z ‘vsakdanjim’ pozdravom: »Bratje in sestre, dober večer!« Oblečen je bil v bel talar s srebrnim škofovskim naprsnim križem, samo za blagoslov si je nadel rdečo štolo. Najprej je prosil, naj se v molitvi spomnijo zaslužnega papeža Benedikta XVI. ter nadaljeval, da naj nekaj časa v tišini molijo zanj, preden podeli blagoslov. Ob vsakem srečanju z ljudmi ponavlja: “Prosim vas, ne pozabite moliti zame!” Ob nastopu papeške službe 19. marca 2013, na praznik sv. Jožefa, je v nagovoru nakazal svoj program: »Nikdar ne smemo pozabiti, da je prava oblast služenje in da mora tudi papež pri izvrševanju oblasti vedno bolj vstopati v tisto služenje, ki ima svoj svetli vrh v Križu. Pred očmi mora imeti ponižno, stvarno, z vero prežeto služenje svetega Jožefa in kot on razširiti roke, da varuje vse Božje ljudstvo ter z ljubeznijo in nežnostjo sprejema vse človeštvo, posebno najbolj uboge, najbolj slabotne, najmanjše, tiste, ki jih našteva Matej v poslednji sodbi o ljubezni: tistega, ki je lačen, žejen, tujec, nag, bolan, v ječi (prim. Mt 25,31-46). Samo kdor služi z ljubeznijo, zna varovati.«

DVA PAPEŽA V VATIKANU
Od 13. marca 2013, ko je bil na izpraznjeni Petrov sedež izvoljen Frančišek, ima katoliška Cerkev dva papeža. V zgodovini se je sicer večkrat dogajalo, da sta bila istočasno dva papeža, toda le eden od njiju je bil pravilno izvoljen, drugi je bil ‘protipapež’. Papež Frančišek svojega predhodnika Benedikta XVI., ki ima naziv ‘zaslužni papež’, zelo ceni in spoštuje. 28. februarja 2013, ko se je njegova papeška služba iztekla, je Benedikt XVI. s helikopterjem poletel v Castelgandofo, poletno rezidenco papežev. Tam je čakal, da so uredili samostan Matere Cerkve v Vatikanu, kjer od 1. maja 2013 zaslužni papež preživlja večer svojega življenja. Frančišek se je z Benediktom XVI. prvič srečal v Castelgandolfu 23. marca, deset dni po izvolitvi. Papeža sta se prisrčno objela in v kapeli skupaj molila. Z njunim srečanjem 2. maja v samostanu Matere Cerkve se začenja lepo sožitje dveh papežev znotraj vatikanskega obzidja. »Počutim se, kot da bi imel v hiši deda, modrega, spoštovanega, ljubljenega deda; je vzor modrosti. Je kot moj oče: če bi imel kakšne težave, če nečesa ne bi razumel, lahko grem in se pogovorim z njim.« Vidita se dokaj pogosto. 22. julija 2013 sta se srečala v vatikanskih vrtovih ob blagoslovitvi kipa nadangela Mihaela. Leta 2014 sta bila na Frančiškovo povabilo skupaj 22. februarja, na prvem Frančiškovem konsistoriju. 27. aprila je Benedikt somaševal s Frančiškom ob kanonizaciji papežev Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. na Trgu svetega Petra; 28. septembra se je zaslužni papež udeležil praznika starih staršev v vatikanski baziliki; 19. oktobra je somaševal ob beatifikaciji Pavla VI. in zaključku izredne škofovske sinode. V letu 2015 ga je Frančišek 14. februarja povabil na drugi konsistorij ob imenovanju novih kardinalov. 20. junija je Frančišek šel v samostan Mati Cerkve pozdravit Benedikta preden je odšel za nekaj tednov na oddih v Castelgandolfo. 8. decembra, ob začetku izrednega Svetega leta Božjega usmiljenja, je bil zaslužni papež ob Frančišku, ko je odprl sveta vrata vatikanske bazilike in Benedikt je prestopil prag takoj za njim. Zadnjič sta se srečala 28. junija 2017.

OZNANJEVALEC BOŽJEGA USMILJENJA
Bodoči papež Frančišek je že kot nadškof učil, da krščansko prizadevanje za popolnost ne bi smelo zahtevati nadčloveški napor volje, temveč odgovor na Božje usmiljenje. Ne gre za to, da nikoli ne pogrešimo, ampak za to, da znamo priznati svoje napake in se z odpuščajočo Božjo ljubeznijo dvigniti. Kmalu po nastopu svoje papeške službe je izrekel ohrabrujoče besede, ki jih pogosto ponavlja: »Bog se nikoli ne naveliča odpuščati. Mi se naveličamo prositi za njegovo usmiljenje.« Med molitvijo prvih večernic pred nedeljo Božjega usmiljenja, 11. aprila 2015, je z branjem in izročitvijo papeške bule Obličje usmiljenja (Misericordiae vultus) uradno napovedal izredno sveto leto Božjega usmiljenja, ki se je pričelo 8. decembra 2015 in zaključilo 20. novembra 2016. Poudaril je, kaj je namen tega svetega časa: »Cerkev ni na svetu za to, da bi obsojala, ampak da bi omogočila srečanje z materinsko Božjo ljubeznijo, ki je usmiljenje. Da bi se to zgodilo – to pogosto ponavljam – mora Cerkev oditi iz svojih cerkva in občestev ter poiskati ljudi tam, kjer živijo, kjer trpijo, kjer upajo.« Trdno zaupanje v premoč Božjega usmiljenja izžareva tudi iz njegovih apostolskih spodbud Veselje evangelija (Evangelii gaudium) o oznanjevanju evangelija v sedanjem svetu (24. novembra 2013), in Radost ljubezni (Amoris laetitia) o osrečujoči ljubezni v zakonu in družini (19. marca 2016). Njegov podpis nosita okrožnici Luč vere (Lumen fidei), objavljena 29. junija 2013, in Laudato si (Hvaljen, moj Gospod), ki nosi datum 24. maja 2015, ko je bil binkoštni praznik. Besedilo prve okrožnice je v glavnem izpod peresa Benedikta XVI. in je z njo dopolnil trilogijo svojih okrožnic, posvečenih trem božjim krepostim – vere, upanja, ljubezni. Naslov druge okrožnice, ki govori o skrbi za skupni dom – našo Zemljo – mu je navdihnil začetek znamenite Sončne pesmi sv. Frančiška Asiškega. »V tej lepi hvalnici nas spominja, da je naš skupni dom kakor sestra, s katero si delimo življenje, in dobra kakor mati, ki nas sprejema v naročje,« beremo v uvodu. K tem slovesnim besedilom papeža Frančiška je treba prišteti še ‘goro’ njegovih nagovorov pri splošnih avdiencah ob sredah in pred nedeljsko opoldansko molitvijo angelovega češčenja ter homilij in govorov na apostolskih potovanjih, ki jih z napisanim besedilom v rokah prebere. Ta besedila so v celoti objavljena, medtem ko njegove nenapisane ‘ljudske’ homilije pri vsakdanjih mašah v Domu svete Marte, za javnost samo povzemajo.

FRANČIŠKOVIH 21 APOSTOLSKIH POTOVANJ PO SVETU
Prvi papež našega časa, ki se je ‘premaknil’ iz Vatikana, je bil Janez XXIII., ki je pred začetkom drugega vatikanskega koncila, katerega je bil napovedal, romal v Assisi. Njegov naslednik Pavel VI. pa je postal “svetovni popotnik v službi evangelija”: opravil je osem velikih apostolskih potovanj: kot prvi papež je januarja 1964 romal v Jezusovo domovino Palestino, zadnje, najdaljše potovanje pa ga je od 26. novembra do 5. decembra 1970 vodilo v dežele vzhodne Azije in Avstralije. Papež sv. Janez Pavel II. je v svojem dolgem pontifikatu (1978–2005) opravil 104 apostolska potovanja po svetu (1996 in 1999 je obiskal našo domovino), kar je nedosegljiv rekord. ‘Stari’ papež Benedikt XVI. je v manj kot osmih letih svoje službe prvega pastirja katoliške Cerkve ‘zbral’ kar 24 potovanj v službi evangelija, povprečno tri na leto.

Vse kaže, da ga bo Frančišek, ki je enako kot Benedikt postal papež v 77. letu življenja, prehitel: ‘za sabo’ ima že 21 apostolskih potovanj, ‘pred sabo’ pa še precej načrtovanih – samo za leto 2018 pet. Cilj njegove prve poti izven Vatikana 8. julija 2013 je bil italijanski otoček Lampedusa v Sredozemskem morju. To je prva postaja pribežnikov iz pretežno afriških dežel, ki se želijo rešiti iz bede in vojne na prenapolnjenih preprostih plovilih, tako da mnogi najdejo smrt v morskih globinah. Papež Frančišek je s svojim obiskom hotel opozoriti na greh globalne brezbrižnosti v sodobnem svetu. Prvo potovanje izven Italije pa ga je vodilo v Rio de Janeiro, glavno mesto Brazilije (22. do 29. julija 2013), ki je bilo prizorišče 28. svetovnega dneva mladih. Milijonski množici mladih z vsega sveta je ob slovesu rekel: »Mnogi od vas ste prišli kot romarji in prav nič ne dvomim, da odhajate domov kot misijonarji.« Leta 2014 je najprej romal v Sveto deželo. Od 24. do 26. maja je obiskal Jordanijo, Palestino in Izrael. Sredi poletja (od 13. do 18. avgusta 2014) se v mestu Daejon v Južni Koreji udeležil 6. dneva azijske mladine; v glavnem mestu Seul je imel mašo za mir. 21. septembra 2014 je poletel proti Albaniji, da v veri potrdi tamkajšnje kristjane, ki so bili krvavo preganjani v desetletjih ateistične vladavine. Na povabilo carigrajskega patriarha Bartolomeja I. in predsednika Erdogana je bil od 28 do 30. novembra 2014 na obisku v Turčiji. Zelo dolgo (od 12. do 19. januarja 2015) je bilo njegovo potovanje na Daljni vzhod: obiskal je Šri Lanko in katoliške Filipine. 6. junij 2015 je posvetil od sovraštva in vojne izmučenemu Sarajevu.

‘Svoji’ južnoameriški celini je namenil teden od 6. do 12. julija 2015; obiskal je Ekvador, Bolivijo in Paragvaj. Cilj njegovega apostolskega potovanja od 19. do 27. septembra 2015 so bile Združene države Amerike, ‘spotoma’ se je ustavil na Kubi. V ZDA je obiskal več mest; v Filadelfiji je vodil zaključno slavje ob svetovnem srečanju družin; v New Yorku je spregovoril v palači Združenih narodov. Med svojim prvim potovanjem po Afriki (25. do 30. novembra 2015) je papež Frančišek obiskal Kenijo, Ugando in Centralno afriško republiko in v stolnici njenega glavnega mesta Bangui je 30. novembra odprl sveta vrata ob začetku izrednega svetega leta Božjega usmiljenja (devet dni prej kot v Rimu). Med poletom na obisk Mehike (12. do 18. februarja 2016) je prišlo na letališču kubanskega glavnega mesta Havana do zgodovinskega srečanja med papežem in pravoslavnim ruskim patriarhom Cirilom. 16. aprila 2016 se je papež Frančišek na grškem otoku Lezbos skupaj s carigrajskim patriarhom Bartolomejem I. in grškim patriarhom Hieronisom II. srečal z begunci, ki so tam našli zavetje. Njegovo potovanje v kavkaško državo Armenijo od 24. do 26. junija 2016 je bilo prepojeno z ekumenskim duhom. V poljskem mestu Krakov je bil od 27. do 31. avgusta 2016 31. svetovni dan mladih. Z mladimi je bil ves čas tudi papež Frančišek, ki je obiskal tudi koncentracijski taborišči Auschwitz in Birkenau. Od 30. septembra do 2. oktobra 2016 je bil papež Frančišek znova na Kavkazu – tokrat je obiskal Gruzijo in Azerbajdžan. Njegovo apostolsko potovanje na Švedsko 31. oktobra in 1. novembra 2016 je bilo povezano s 500-letnico protestantske reforme. Sodeloval je pri ekumenskem slavju v Lundu, za maloštevilne katoličane na Švedskem je daroval sveto mašo na stadionu v Malmöju.

V letu 2017 je papež Frančišek opravil štiri apostolska potovanja. 28. aprila je poletel na dvodnevni obisk v Egipt, kjer se je sestal z aleksandrijskim koptskim patriarhom Tawadrosom II. in sta podpisala skupno izjavo. V Kairu je obiskal islamsko sunitsko univerzo, za katoličane je maševal na letališču. Ob stoletnici Marijinih prikazovanj trem pastirčkom v Fatimi se je papež Frančišek 12. in 13. maja 2017 pridružil skoraj milijonski množici romarjev. Med jubilejnim slavjem je razglasil za svetnika fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto Marto, brata in sestro. »Z razglasitvijo Frančiška in Jacinte za sveta sem hotel vsej Cerkvi postaviti pred oči njun zgled pripadnosti Kristusovega evangeljskega pričevanja, hotel sem tudi vso Cerkev spodbuditi, da se zavzame za otroke.« Pred svojim potovanjem v Kolumbijo (6. do 11. septembra 2017) je poslal pismo, v katerem je pozval k narodni spravi. Geslo tega pastirskega obiska je bilo: ‘Naredimo prvi korak’. Zadnje apostolsko potovanje v letu 2017 je papeža Frančiška vodilo v jugovzhodno Azijo: od 27. novembra do 2. decembra je obiskal državi Mjanmar (Burmo) in Bangladeš. V prvi je imel pretresljivo srečanje z zatirano manjšino Rohingye. Od 15. do 21. januarja 2018 je bil papež Frančišek na obisku v Čilu in Peruju. Večkrat se je srečal s potomci starih naseljencev, ki so mu ljubeče dali vzdevek ‘Pančo’. Posebej navdušeno so ga pozdravljali mladi, ki jim je položil na srce, naj ostanejo zvesti svojim rodovnim in krščanskim koreninam.
Papež Frančišek ima v beležnici za leto 2018 vpisanih kar nekaj pastirskih obiskov v Italiji in apostolskih potovanj po svetu. 17. marca bo obiskal Pietrelcino in San Giovanni Rotondo ob 50-letnici smrti sv. Pija in stoletnici njegovih znamenj Kristusovih ran. Na apostolsko potovanje naj bi odšel na Irsko, kjer bo v glavnem mestu Dublinu od 22. do 26. avgusta 2018 mednarodno srečanje družin. Vabijo ga še v Indijo, Litvo, Letonijo in Estonijo, v Salvador, Romunijo in Francijo. Morda pa nam ga bo Bog ohranil do 22. januarja 2019, ko se bo v Panami začelo slavje 34. svetovnega dneva mladih.

GRB IN GESLO

Grb papeža Frančiška je enak njegovemu škofovskemu grbu, dodani pa so mu znaki papeškega dostojanstva: nad ščitom mitra (škofovska kapa) s tremi križi namesto tiare (trojne krone). Pod mitro sta dva prekrižana ključa, eden je zlat, drugi srebrn. Ščit grba je modre barve, ki v heraldiki (grboslovju) v povezavi s sinjino neba označuje najvišje duhovne vrline. Na ščitu španske oblike je v sredini emblem Družbe Jezusove: krog s plameni, sredi katerega so črke IHS, Jezusov monogram. Na črko H je križ, spodaj pa so trije žeblji Gospodovega trpljenja. Na levi spodaj je zvezda z osmerimi zlatimi kraki, ki je simbol Device Marije, na desni spodaj pa je zlata roža narda, ki je simbol sv. Jožefa.
Frančiškovo škofovsko in papeško geslo Z usmiljenjem in izvolitvijo (Miserando atque eligendo) je povezano s praznikom apostola Mateja 21. septembra 1953, ko je po iskreni spovedi začutil klic v duhovništvo. Geslo mu je navdihnilo evangeljsko sporočilo o poklicu apostola Mateja in njegova razlaga angleškega cerkvenega učitelja Bede Častitljivega.

ČUK, Silvester. Papež Frančišek pet let preseneča. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str 50-57.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing