Revija - Revija Ognjišče

Varovanje zasebnosti otrok

Napisal Marko na 25. aprila 2018. Objavljeno v MP Ucinki IKT.

Svetova nista dva, svet je eden (4)

Avstrijski študent prava Max Schrems je pričel z uporabo Facebooka približno leta 2009. Ni bil zelo vesten uporabnik, saj je, kot sam pravi, imel na teden zgolj eno do dve objavi. Leta 2011 mu je uspelo po legalni poti pridobiti seznam informacij, ki jih je o njem beležila aplikacija Facebook. Ko je prejeto datoteko odprl, je doživel neprijeten šok. V dveh letih je podjetju Facebook uspelo zbrati o njem za več kot 1200 strani podatkov, ki so obsegali objave na osebnem profilu, osebna sporočila, seznam prijateljev, kaj je všečkal, s kom je prekinil prijateljstvo, vabila na dogodke ter različne demografske kategorizacije, kot so na primer politična in spolna usmerjenost, prostočasne aktivnosti, potrošniške navade, interesi ter podobno. Maxa pa je najbolj presenetilo, da so bili na seznamu tudi podatki, ki jih je iz svojega profila izbrisal. Skratka, na osnovi prejetih podatkov je lahko kdor koli izdelal zelo natančno rekonstrukcijo Maxovega življenja in njegovega osebnostnega profila v času, ko je uporabljal Facebook.
Ta zgodba je odlično izhodišče za razmislek, po katerih načelih delujejo današnja tehnološka podjetja in kakšen odnos do zasebnosti imamo na svetovnem spletu. Uporabniki navdušeno in intenzivno uporabljamo aplikacije, ki jih podjetja oglašujejo kot brezplačne (in tako bo tudi ostalo), ne pomislimo pa, da njihovo uporabo drago plačujemo s prostovoljnim razkrivanjem osebnih podatkov.

KAJ JE ZASEBNOST?
Kljub temu da zasebnost poznajo vse kulture, jo je izredno težko opredeliti, saj je odvisna od družbenega konteksta in tega, kako jo posameznik razume. V lekarni na primer velja za vdor v zasebnost, če med osebo, ki je na vrsti, in drugim čakajočim ni vsaj meter prostora. Medtem ko na glasbenem koncertu fizična bližina obiskovalcev ne velja kot poseg v zasebnost. Zasebnost je nedvomno pomembna, ker vzpostavlja informacijsko mejo med posamezniki, pa tudi med posameznikom in širšo družbo. Skozi zgodovino se stopnja posameznikove zasebnosti niža, vendar je na tem mestu potrebno izpostaviti, da smo za to v veliki meri krivi sami, saj se ji v večini primerov prostovoljno odpovedujemo. Takšno ravnanje je privedlo do stanja, ko ta vrednota vse bolj izgublja svoj pomen..

Leta 2016 je po internetu zaokrožila novica, za katero se še danes ne ve, ali je resnična ali gre zgolj za hipotetični poizkus avstrijskega odvetnika. Tedaj osemnajstletna Avstrijka naj bi svoje starše postavila pred sodišče, ker niso hoteli umakniti njenih fotografij, ki so jih sedem let objavljali na svojem Facebook profilu. V tem času naj bi objavili približno 500 fotografij, ki segajo vse do njenega zgodnjega otroštva in vsebujejo tudi podobe, ko se na primer navaja na kahlico, med previjanjem plenice ipd. Dekle je prepričano, da so ji starši s fotografijami povzročili škodo. »Ne poznajo nobenega sramu in nobene omejitve – ni jim mar, ali je bila to fotografija, na kateri sem sedela na stranišču ali ležala gola v otroški postelji – vsaka faza mojega odraščanja je bila fotografirana in nato javno objavljena,« naj bi pojasnila v izjavi za avstrijske medije. Kljub temu da še vedno ni jasno, ali je (bila) ta novica resnična ali ne, izpostavlja enega izmed ključnih problemov zasebnosti v današnjem času.

OSEBNI PODATKI KOT TRŽNO BLAGO
Ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg je ob neki priložnosti izjavil: »Zasebnost ni več družbena norma.« Na žalost je imel v veliki meri prav. Danes je namreč prevladujoča družbena norma deljenje vseh informacij in podatkov. Kdor se s tem ne strinja, je v neformalnem prekršku, velja za nedružabnega ali celo nevarnega, saj verjetno kaj skriva. Tako se uporabniki aplikacij ponosno hvalimo s številom svojih prijateljev in sledilcev, ponašamo se s fotografijami eksotičnih krajev, ki smo jih obiskali, objavljamo športne dosežke in selfije, komentiramo aktualna družbeno-politična dogajanja ipd. Nikoli pa se ne vprašamo, kaj se dogaja z vsemi informacijami, ki jih prostovoljno delimo z množico prijateljev. A tudi če bi se o tem vprašali, žal nimamo pregleda nad tem, kako so podatki, ki jih objavimo na spletnih aplikacijah, uporabljeni in shranjeni oz. komu so posredovani. Dejstvo je, da so ravno naše objave vir zaslužka teh podjetij. In njihov cilj je, da nas pripravijo do tega, da razkrivamo vedno več osebnih podatkov. Da bi to dosegla, se podjetja poslužujejo starega marketinškega trika. Gotovo ste bili kdaj povabljeni k izpolnjevanju ankete, pa ste to prijazno odklonili. Nato vam je anketar ponudil majhno darilce za porabljen čas in trud. Seveda ste nagrado sprejeli in mu v zameno zaupali svoje mnenje in mimogrede še nekaj osebnih podatkov. Takšno ravnanje ni nič presenetljivega, saj smo ljudje za določeno nagrado pripravljeni narediti marsikaj, tudi odpovedati se delu svoje zasebnosti, in večja kot je ponujena nagrada, več informacij o sebi smo pripravljeni razkriti. Če prenesem to logiko v kontekst svetovnega spleta, potem gre nekako tako: več kot bomo objavljali na določeni aplikaciji, npr. Facebooku, bolj bomo nagrajeni s komentarji, všečki, srčki … In za nagrade v obliki občudovanj in odobravanj naših vsakodnevnih podvigov smo uporabniki pripravljeni prodati ne le svojo, ampak tudi zasebnost drugih oseb, ki so nam fizično ali emocionalno blizu. Pri tem je potrebno posebej izpostaviti starše, ki na spletu objavljajo fotografije svojih (tudi še nerojenih) otrok.

STARŠI, VARUHI ZASEBNOSTI OTROK
Vsi starši smo ponosni na svoje otroke. Tako ponosni, da bi kar celemu svetu pokazali, kaj vse znajo, kako spretni in kako simpatični so. Danes tehnologija omogoča, da lahko to naredimo z zgolj nekaj pritiski na gumb pametne naprave. Objavljanje fotografij in zapisov o svojih otrocih na spletu je že tako pogosto, da ima posebno poimenovanje in sicer sharenting (kar bi v slovenščino lahko prevedli kot delistarševstvo). Ravno zaradi vsakdanjosti tega početja se le redki sprašujejo, ali je to prav. Verjetno je narobe že to, da pri tem početju niso in nikakor ne smejo biti v ospredju želje in potrebe staršev. Ključno je namreč vprašanje otrokove zasebnosti. Starši smo dolžni varovati in obenem spoštovati otrokove pravice in med temi pravicami je tudi pravica do varstva zasebnosti, ki jo vsem državljanom Slovenije zagotavlja Ustava RS, podrobneje pa opredeljuje Zakon o osebnih podatkih.

KAJ SE NA SPLETU DOGAJA S FOTOGRAFIJO VAŠEGA OTROKA
Poleg tega da je otrokom z objavami njihovih fotografij na spletu kršena pravica do zasebnosti, jim je odvzeta tudi možnost, da bi sami odločali o svojem digitalnem odtisu. Uporabniki spleta imajo pravico do tega, da si sami ustvarijo svojo spletno identiteto, s katero se predstavljajo tako, kot si želijo. V nekaterih primerih pa starši pričnejo svojim otrokom odpirati spletne foto albume že nekaj mesecev pred rojstvom ali nekaj minut po njem. Takšno početje lahko kasneje otroku zelo zagreni življenje, predvsem v najstniškem obdobju, ko smo ljudje v procesu najbolj intenzivnega grajenja samopodobe in identitete. Predstavljaj si, da bi v tem obdobju prijatelji odkrili tvojo fotografijo, ki so jo tvoji starši posneli na plaži, in ker si bil na njej tako simpatičen (a seveda brez kopalk), so jo objavili na spletu. In nanjo pozabili. Čez deset in več let pa jo na spletu odkrije tvoj sošolec ter jo deli z ostalimi. Kar naenkrat se ti življenje spremeni, saj postaneš tarča posmeha in mogoče celo medvrstniškega nasilja. Ko že omenjam objavljanje fotografij pomanjkljivo oblečenih otrok, moram opozoriti tudi na možnost njihove zlorabe v protizakonite namene. Med fotografijami, ki jih policija zaseže pedofilom, je v zadnjem času vse več fotografij pomanjkljivo oblečenih otrok, ki so jih na spletu objavili njihovi starši. Dogaja se pa tudi, da se fotografije obdela in spremeni, da otroci na njih postanejo žrtve spolne zlorabe. Ne pozabimo: ko fotografija enkrat pride na splet, nad njo izgubimo nadzor. To pomeni, da si jo iz našega spletnega foto albuma lahko prenese kdor koli (npr. prijatelj od prijatelja, ki je fotografijo všečkal ali komentiral) in z njo dalje manipulira.

SPLET NE POZABLJA
Seveda velja zgoraj napisano tudi za mladostnike in odrasle, ki na spletu sami upravljamo s svojimi osebnimi podatki. Preden kar koli objavimo na kateri izmed aplikacij, pa naj bo to fotografija ali komentar, se moramo zavedati, da bo za vedno ostalo na spletu, zabeležen pa ostane tudi obisk vsake spletne strani. Če vse te delne podatke povežemo, se nam pričnejo razkrivati življenjski vzorci uporabnikov. A žal o tem razmišljajo le redki posamezniki. Je pa zato popoln spomin svetovnega spleta izjemno uporaben za delodajalce (Ste v času bolniške odsotnosti na počitnicah?), trgovce (Boste lahko odplačali kredit?), zavarovalnice (Imate kakšno kronično bolezen?), vlomilce (Ste dlje časa odsotni z doma?), policijo (Kje ste bili v času zločina?) … Vse te osebne podatke je namreč mogoče pridobiti s profilov spletnih aplikacij ali drugih spletnih strani, kjer hote ali nehote puščamo digitalne sledi. Pri ljudeh je na žalost pogosto tako, da se šele ob izgubi nečesa zavemo, kaj smo imeli. In bojim se, da bo tudi z zasebnostjo tako. Živeti življenje, ne da ga drugi komentirajo, všečkajo ali sploh vedo, kako ga živiš, postaja vedno večje razkošje. Žal.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 88-89.

Celica je svet v malem

Napisal Marko na 18. aprila 2018. Objavljeno v Znanost in vera.

Ali se kdaj vprašate, koliko celic gradi vaše telo? Nekatere celice so z nami le nekaj dni, druge celo življenje. Kaj vpliva na njihovo dolgoživost? Kako celice odmrejo? »Včasih se niti ne zavedamo, kako kompleksno smo zgrajeni,« poudarja izr. prof. dr. Mateja Erdani Kreft z Inštituta za biologijo celice Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, s katero sva odkrivali skrivnosti celic.

VSA ŽIVA BITJA SO ZGRAJENA IZ CELIC
»Celica je naša osnovna življenjska enota – kot prvi zidak pri hiši,« se slikovito izrazi moja tokratna sogovornica. »Več celic skupaj tvori tkivo. Tkiva sestavljajo organe, tako kot več zidakov gradi nadstropje. Organi sestavljajo en organizem, na primer človeka, tako kot več nadstropij sestavlja hišo.« Celice so različnih oblik in velikosti. Zgradba nekaterih je preprosta, zgradba drugih pa zelo kompleksna. »Predvideva se, da imamo v telesu okoli 200 različnih tipov celic. Vsaka izmed njih opravlja svojo nalogo: od matičnih celic, ki skrbijo za obnovo tkiva, do zelo specializiranih živčnih celic, brez katerih človeški organizem ne bi mogel delovati,« mi razloži Mateja. Kmalu izvem, da celica ni zaprta enota, ampak na njeno delovanje vplivajo tudi sosednje celice in zunajcelično tkivo, v katerem so različne molekule, med njimi tudi kolagen in elastin.

KOLIKO ČASA ŽIVIJO CELICE V NAŠEM TELESU?
Strokovnjaki ocenjujejo, da naj bi telo odraslega človeka sestavljalo približno 40 bilijonov celic. Število celic naj bi bilo večinoma stalno, kar pomeni, da celice ves čas nastajajo in hkrati tudi propadajo. Pri tem se domislim zanimivega vprašanja: koliko časa sploh živijo naše celice? »To je različno v različnih tkivih,« mi pojasni Mateja in navede nekaj primerov. »Črevesne celice, ki so v stiku z vsebino črevesja, se v 5 dneh popolnoma obnovijo. Jetrne celice preživijo 100 dni, celice v sečnem mehurju pa tudi do 200 dni. Urin je lahko za celice škodljiv, zato je pomembno, da so celice, ki so z njim neposredno v stiku, zelo odporne in dolgožive.« Nekatere celice pa so lahko z nami celo življenje. Take so na primer celice v očesni mrežnici. Ali si predstavljate, da bi imeli pametni telefon ali tablico, ki bi zdržala 90 let in več?

KAJ JE AVTOFAGIJA?
Na preživetje celic in njihovo kondicijo pomembno vpliva proces, ki mu strokovno pravimo avtofagija. Ta izraz izhaja iz dveh grških besed: autos, kar pomeni sam, in phageȋn, kar pomeni jesti. »Celica lahko razgradi lastne molekule in poškodovane organele. Razgradnja poteka v specializiranih organelih, ki jih imenujemo lizosomi,« pove Mateja in mi razloži, da z razgradnjo poškodovanih celičnih struktur do osnovnih gradnikov celica pridobi material, ki ga lahko nato ponovno uporabi. »To je zelo inovativen mehanizem, ki se je razvil v evoluciji in omogočil preživetje celice tudi v stresnih situacijah, ko ni bilo hrane. Prav tako se celica na tak način znebi vsega tistega, kar bi ji lahko škodilo.«
Reciklaža poškodovanih struktur omogoča, da lahko preživijo tudi 80 let in več. A danes, ko večina ljudi zaužije več hrane, kot bi jo res potrebovali, se pojavi problem. »Ker celicam dodajamo več hranil, kot jih uspejo porabiti, zmanjšamo avtofagijo. S tem pa si naredimo medvedjo uslugo: celica tako kopiči poškodovane organele in druge strukture, ki bi jih z avtofagijo lahko razgradila,« opozori Mateja. »To seveda ne pomeni, da bi morali stradati … A po obilnem kosilu nam vendarle ni treba pojesti še tistega koščka čokolade …« se zasmeji.

– Zakaj ste se odločili za študij biologije?
Narava mi je blizu. Še danes zelo uživam v sprehodih in pri opazovanju narave. Radovednost, zakaj se nekaj dogaja, zakaj jeseni odpadajo listi, kako se lahko celice delijo, kako nastanemo … Navdušenje v povezavi z naravo imam že od otroštva. Stik z naravo me pomiri in sprosti.
– Poleg raziskovalnega dela ste zelo vpeti tudi v pedagoško delo. Kako doživljate delo s študenti?
Predavam študentom Medicinske fakultete, poleg tega tudi študentom Biotehniške fakultete in Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo. Delo s študenti je zanimivo, mogoče včasih stresno, a na koncu, ko dobim povratno informacijo, ko vidim, da bi o nečem radi slišali še več, mi to vedno napolni baterije. Poleg tega me delo s študenti spodbudi, da neko področje res natančno spremljam, ker jim ga moram razložiti.
– Kako usklajujete družino, službo in prosti čas?
Včasih so stvari tudi v službi stresne, a mi pomaga zavedanje, da imam oporo v družini, za kar sem zelo hvaležna. Družina me vedno tudi najbolj sprosti. Med vikendi poskušamo s hčerko in sinom nadoknaditi čas: skupaj pojemo kosilo ali gremo kam skupaj na izlet. Rada tudi kuham in hodim v naravo. Z možem enkrat tedensko hodiva plavat, letos pa smo se na Inštitutu tudi udeležili maratona.
– Kako se po vašem mnenju povezujeta znanost in vera?
Zame so celice velik čudež. Da je celica osnovni gradnik živih bitij, vemo približno 200 let, odkar je znana celična teorija. V teh letih je ogromno novega in znanega, a ko začneš nekaj raziskovati, vidiš, da več stvari še vedno ne veš. Znanstveniki poskušajo narediti tudi umetne celice, a da bi vse delovalo kot v zelo specializirani celici – to je praktično nemogoče. Nepojmljivo je, kako kompleksno smo zgrajeni. Moramo se zavedati, da je treba na svoje celice paziti.

KAKO CELICA ODMRE?
Celice imajo številne popravljalne mehanizme, ki omogočajo, da lahko celica dolgo časa normalno deluje. Toda ko je poškodovanih struktur in poškodb DNK le preveč, celica odmre. Temu pojavu pravimo programirana celična smrt ali apoptoza. »Programirana celična smrt je normalen fiziološki proces, pri katerem se strukture v notranjosti celice razgradijo, ostanke celice pa pojedo sosednje celice ali se preprosto odluščijo, na primer v svetlino organa,« mi pojasni dr. Mateja Erdani Kreft. Ali ste vedeli, da vsako sekundo odmre ogromno naših celic?
Poleg apoptoze poznamo tudi drugo obliko celične smrti, ki jo imenujemo nekroza. »To je nekontrolirano celično odmiranje, ki ga lahko povzročijo določeni strupi.« Mateja mi pove, da lahko nekrozo povzročijo nekateri strupi kač: komponente strupa namreč razgradijo celično membrano, kar povzroči odmiranje celic in hude krvavitve.

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 68-69.

Cilj potovanja

Napisal Marko na 16. aprila 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Albert Einstein je nekoč potoval z vlakom. Ko je prišel sprevodnik, da mu pokaže vozovnico, je Einstein ni mogel najti. Brskal je po žepih suknjiča in hlač, pogledal v listnico, toda vozovnice ni bilo nikjer. Sprevodnik je bil zelo ljubezniv: »Pustite, gospod Einstein. Saj vas poznam in prepričan sem, da ste vozovnico kupili.«
Sprevodnik je šel naprej, potem pa se je ozrl in videl, kako se je Einstein spravil na kolena ter iskal vozovnico pod sedežem. Zato se je vrnil k znanstveniku in ga znova pomiril: »Pustite, gospod Einstein. Saj vas poznam in prepričan sem, da ste vozovnico kupili.«
Einstein je zardel in dejal. »Mladi mož, tudi jaz vem, kdo sem, ne vem pa, kam sem namenjen.«

Lepa podoba sodobnega človeka, ki potuje, a ne ve, kam je namenjen.
Vesela novica velike noči je, da vemo, kam gremo, vemo za cilj našega potovanja. Kristus nam je povedal, da sta njegovo življenje in smrt na križu zagotovilo našega večnega življenja.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2018), 13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Slavec

Napisal Marko na 16. aprila 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Bogat perzijski trgovec je imel slavca, zaprtega v veliki kristalni kletki, in je nadvse rad poslušal njegovo ubrano petje.
»Moj slavec ima vse, kar si lahko poželi,« je govoril, »prepričan sem, da je najsrečnejši ptič v Perziji.«
Nekega dne se je trgovec odpravil na dolgo pot, da nakupi svilo in dišave. Pot ga je vodila tudi skozi gozd, kjer je nekoč živel njegov slavec. Vprašal ga je, ali ima kakšno sporočilo za svoje brate in sestre?
»Reci jim, da mi gre dobro in vprašaj jih, ali imajo morda oni kakšno sporočilo zame.«
Trgovec je storil, kakor mu je bilo naročeno. Ko se je vrnil domov, se je takoj oglasil pri svojem slavcu.
»Enega tvojih bratov sem vprašal, ali ima kakšno sporočilo zate,« je dejal trgovec, »toda namesto odgovora je padel na tla in nepremično obležal v travi. Mislil sem, da je mrtev. Položil sem ga na zemljo in se odpravil proč, tedaj pa je zakrilil s perutmi in odletel na drevo. Večkrat sem ga poklical, pa se ni odzval … Menim, da so tvoji bratje pozabili nate.«
Slavec je žalostno sklonil glavo in se ves dan ni dotaknil hrane in pijače.
Ko se je trgovec naslednje jutro odpravil k slavcu, ga je našel negibno ležečega na dnu kletke. Prosil ga je, naj poleti in zapoje, a ptič se ni premaknil. Trgovec je odprl kletko in slavca nežno pobožal. Toda ta ni niti trznil. Mož je pomislil, da je ptič mrtev, s solzami v očeh ga je položil na travo in odšel. Ko je odhajal, ga je želel še zadnjič pozdraviti. Obrnil se je in kaj je videl? Slavec je začel zamahovati s perutmi in zaslišalo se je njegovo lepo petje. Veselo je vzletel in pel: »Hvala za sporočilo, ki si mi ga prinesel. Bilo je najlepše sporočilo, kar sem jih kdaj prejel.«
In odletel je proti gozdu.

Sporočilo svobodnega brata slavca zaprtemu je bilo: »Naredi to, kakor sem naredil jaz, in boš rešen!« Jezusovo velikonočno sporočilo je sporočilo svobode in novega življenja.

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 95.

Preveč darov

Napisal Marko na 10. aprila 2018. Objavljeno v MP kolumna.

O navadi, ki mi je spremenila pogled na svet
Včasih se vprašam o smiselnosti mladcev, ki kot napol mrtvi ležijo v mlačni mlaki lastnega bruhanja in še cel naslednji dan odganjajo mijavkanje iz svoje glave. In ves ta proces – kljub ne najbolj prijetnim posledicam – na skoraj do potankosti enak način ponavljajo teden za tednom. Ali pa neprestane glasne zahteve o legalizaciji konoplje, tudi te mi ne dajo miru. Ker mislim, da so zdravilni učinki te razvpite rastlinice pri večini vzklikajočega ljudstva še vedno v zelo temni senci dima, zaradi katerega je tale plevel tako zelo priljubljen. Ali pa tako zelo priljubljene elektronske škatlice, ki te v trenutku odpeljejo v svet, kakršnega si želiš imeti.
Bolj ali manj mi je jasno, zakaj je tako. Pretežko je živeti. In ker je svet vse drugo kot prijeten kraj, se –da bi vsaj za trenutek pozabili na grozljivo resničnost – poslužimo katere koli zadeve, ki bi to solzno dolino spremenila v stanje vsaj začasnega nasmeha. Četudi vemo, da mu bo sledilo mukotrpno plačevanje računov, nam je to vseeno bolj sprejemljivo, kot dan na dan gledati, kako se potapljajo jadrnice naših otroških sanj in idealov. Obupno je. In v tem nezadovoljstvu je nemogoče živeti.
Dva načina sta, preko katerih lahko svet postane življenju bolj prijazen kraj. Prva možnost je, da se ga napijemo. Druga je zahvaljevanje.
Menda je to tisto, čemur kristjani pravimo velikonočni pogled na življenje. Videti v svetu in v lastnem življenju več dobrega kot slabega, Boga, močnejšega od hudiča, ali, bolje rečeno, manj Božje zlobe in več njegove ljubezni. S konkretnimi dokazi, seveda, da je lepo tukaj in zdaj, z dokazi Božje ljubezni sredi vse krutosti, ki jo premore življenje, ne samo v besedah, ne samo v jalovih obljubah, da bo nekoč lepše in bolje. Upijanjati se s sanjami o lepoti v daljni prihodnosti na onem svetu je prav isto kot zvrniti liter bambusa, da se laže nasmeješ.
Nekega nezadovoljnega februarskega popoldneva mi je bilo vsega tega dovolj. Hotel sem videti lepoto. Hotel sem nehati jamrati in začeti živeti. Bral sem knjigo Ann Voskamp, Tisoč darov, in se odločil, da se bom v postu začel več zahvaljevati, drugače rečeno, da bom začel v svojem dnevu iskati konkretne stvari, ki sem jih občutil kot Božje darove. In sem začel, najprej s tistimi velikimi, očitnimi, kot sta topel sončen dan in obisk prijatelja, potem pa sem videl še manjše, tiste skorajda nevidne, samoumevne darove. In sem, utrujen od celega dneva ugotovil, da nimam dovolj časa in energije, da bi naštel vse. Preveč jih je bilo. Preveč darov, da bi jih mogel našteti.
Sedaj se post končuje, jaz pa ne bi rad nehal. Rad bi nadaljeval svojo postno akcijo, ker mi je kot učencema v Emavsu odprla oči (Lk 24,31). Bolj srečno sem začel živeti in mirneje spati. Mogoče je res, da je svet krut in življenje pretežko, morda je res najbolje mižati in si tam, pod vekami, ustvariti nek novi svet, lepši in boljši od tistega, ki si ga je zamislil Stvarnik. Vendar pa bi bil v tistem svetu sam, v tem pa nisem. In to vem zaradi hvaležnosti, ki mi je v grobu ustvarila veliko noč.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 70.

Ali je že čas za otrokov mobilni telefon?

Napisal Marko na 10. aprila 2018. Objavljeno v MP Ucinki IKT.

Svetova nista dva, svet je eden (3)
Pred časom mi je tedaj šestletna hčerka postavila vprašanje: »Tati, kdaj mi boste kupili telefon?« Nekoliko presenečen sem ji vrnil vprašanje: »Zakaj pa potrebuješ telefon?« Njen odgovor je bil kratek in jasen: »Za igranje igric, fotografiranje in pogovarjanje s prijatelji.« Za pojasnilo, zakaj ga še ne bo dobila, sem si vzel čas in ji razložil, da se pri šestih letih otroci igrajo z igračami, fotografirajo z družinskim fotoaparatom in se s prijatelji pogovarjajo, ko so skupaj. Če bo kdaj želela koga poklicati, pa si bo kot do sedaj lahko sposodila moj ali mamin telefon. Hčerka je moje pojasnilo sprejela in nekaj časa ni več izrazila želje po lastnem telefonu. Sedaj je v drugem razredu osnovne šole in nas redno obvešča, kateri sošolci že imajo telefone ter kateri jih bodo dobili za deseti rojstni dan. In seveda vmes ne manjka vprašanje, kdaj bo tudi ona dobila svojega.
Danes je na otroških seznamih želja igrače zamenjal pametni telefon in starši se ne sprašujemo več, ali naj ga otroku priskrbimo ali ne, temveč katera starost je za to najbolj primerna. Prepričan sem, da je odločitev o tem, kdaj in kakšen telefon bo dobil otrok, ena izmed pomembnejših v procesu vzgoje in odraščanja, na ravni tiste, kdaj bo prejel avtomobilske ključe. Skratka, gre za korak, ki zahteva močan premislek obeh staršev in veliko pogovorov z otrokom, bodočim lastnikom te naprave.

KO SMO BILI MI OTROCI …
Ko se v družini pojavi vprašanje uporabe informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT) med otroki, nekateri starši izhajajo iz lastne analogne izkušnje odraščanja, katere pravilo se glasi nekako tako: če sem jaz odrasel zunaj, na ulici, na igriščih in dvoriščih, in to brez pametnega telefona, računalnika ter interneta, lahko tudi ti. Pri takšnem razmišljanju gre za prepad med dvema popolnoma različnima družbenima kontekstoma. Prvi kontekst je svet brez brezžičnega interneta in prenosnih telefonov, v katerem smo odraščali starši. Ta svet ne obstaja več, zaradi tega je današnjim otrokom nepredstavljiv. Drugi kontekst, v katerem so bili rojeni naši otroci, je prepleten z IKT. Slednje imajo osrednjo vlogo pri vsem, kar počnemo, posledice pa se med drugim kažejo v tem, da družabno življenje otrok ne poteka (več) na igriščih, ulicah in dvoriščih, temveč v kibernetskem prostoru. Odraščanje v takšnem svetu je nam staršem nerazumljivo oz. bolje rečeno neznano. Pri odločanju o uporabi IKT med otroki moramo starši izhajati iz trenutnih razmer, ki opredeljujejo način življenja v današnjem svetu, in ne iz tistih, ki so vladale v času, ko smo bili mi otroci.

IKT SO POMEMBEN DEL SEDANJOSTI IN PRIHODNOSTI
Popolnoma razumljiva in tudi poznana mi je starševska skrb, da so otroci z uporabo IKT prikrajšani za marsikatero pomembno življenjsko izkušnjo, ki je ni mogoče pridobiti na internetu, ampak zgolj v fizičnem prostoru. Je pa dejstvo, da IKT so in tudi bodo vedno bolj vpete v naše vsakdanje življenje. Če bo torej otrok nekoč hotel v družbi polnopravno sodelovati in delovati, bo to tehnologijo primoran uporabljati. Izhajajoč iz tega, je naloga staršev, da ga na ta trenutek pripravimo kot najbolje vemo in znamo. Obe skrajnosti, neomejena uporaba in popolna prepoved uporabe IKT, sta torej nesmiselni, da ne rečem škodljivi. Tako kot naučimo otroka obvladovati številne potencialno tvegane situacije (npr. hojo po prometnih ulicah in stopnicah) ali uporabo nevarnih pripomočkov (npr. rezil in sredstev za netenje ognja), si moramo vzeti čas in ga naučiti tudi varne ter odgovorne rabe teh tehnologij.

KAKO OTROKA NAUČITI ODGOVORNE IN VARNE RABE IKT?
Kot pri večini vzgojnih vprašanj bi si starši želeli univerzalni odgovor tudi na vprašanje, kako otroka naučiti odgovorne in varne rabe IKT. Ker takšnega odgovora (žal) ni, podrobnejša razlaga dejavnikov, ki so lahko v pomoč pri iskanju primernega družinskega modela uporabe IKT pa terja preveč prostora, bom na tem mestu podal zgolj nekaj po mojem mnenju pomembnejših iztočnic za razmišljanje, kako v tem primeru ravnati.
Izjemnega pomena je, da pri t. i. vzgoji za medije izhajamo iz odnosa, ki ga imamo do IKT sami starši, saj nas imajo otroci za zgled. Na primer, če dneve pričnemo tako, da zjutraj prvi dotik namenimo telefonu, ga nato ves čas pestujemo v rokah ter pred ljudmi, ki nas obkrožajo, in vedno damo prednost njegovim opozorilom, bo otrok prepričan, da je tako obnašanje normalno in bo tako ravnal tudi sam. Zato od njega ne moremo zahtevati spremembe odnosa do telefona, dokler ga ne spremenimo sami. Če hočemo pri otroku doseči spremembo, bodimo sami sprememba.
Splošno razširjeno prepričanje je, da otroci kot digitalni domorodci vedo veliko o IKT, zaradi česar imamo starši občutek, da jih o tem ne moremo ničesar naučiti, ker nismo strokovnjaki s tega področja. Mogoče nekateri otroci s tehničnega vidika te naprave res obvladajo do popolnosti, a to še ne pomeni, da bodo v kočljivih in nevarnih situacijah znali reagirati na ustrezen način. Tu smo starši neprecenljivi, saj nam kombinacija življenjskih izkušenj in znanja omogoča predvideti posledice naših odzivov v takšnih situacijah.
Ko otrok pokaže zanimanje za IKT, ga je smiselno v tem podpreti, seveda primerno njegovi razvojni stopnji in starosti. Prepričan sem, da je bolje, če otrok v svet IKT vstopi pod mentorstvom lastnih staršev, kot pa s prijatelji ali sam. Skupno odkrivanje internetnega vesolja namreč omogoča vzpostavitev zaupanja med otrokom in staršem. Cilj tega odnosa je, da otroku pomagamo razviti občutek varnosti tudi v kontekstu njegovih aktivnosti v kibernetskem prostoru. Če to uspe, nam bo otrok zaupal in se želel z nami pogovoriti tudi, ko bo na spletu naletel na (njegovi starosti) neprimerne vsebine ali stopil v stik z določenimi posamezniki, ki ga vabijo k dvomljivim oz. protizakonitim dejavnostim. Vsekakor je otroku potrebno prepovedati sestajanje s prijatelji z interneta, saj ne vemo, ali so res to, za kar se izdajajo. Glede vsebin pa mu je pomembno pojasniti, da vse, kar na spletu prebere in vidi, ni nujno res oz. resnično. Naj otrok ve, da se glede dvomljivih vsebin lahko vedno posvetuje z nami.

KDO RESNIČNO POTREBUJE TELEFON – STARŠI ALI OTROCI?
V uvodu sem nakazal, da se želja po lastništvu telefona pojavi pri otroku in to je bila rdeča nit mojega dosedanjega razmišljanja. Pogovori in izkušnje z drugimi starši pa so mi odprli tudi drugačen pogled, ki ga ne gre zanemariti. V zadnjih letih se v strokovni, predvsem družboslovni, literaturi razpravlja o tem, da imajo današnji starši vse večjo potrebo po nadzoru otrok. V tem kontekstu se je celo uveljavil izraz helikopterski starši, s katerim se označuje pretirano skrbne starše, ki (kakor helikopter) ves čas lebdijo nad otrokom, da bi ga nadzorovali in zaščitili. Takšnim staršem pametni telefoni omogočajo neprestan stik z otrokom ali bolje rečeno, otrok je ves čas pod njihovim nadzorom. Na primer, ko gre za več dni brez staršev na taborjenje, izlet ali šolo v naravi, je ta naprava nepogrešljiva. Otroci se vsak dan oglašajo in poročajo o dogajanju ter pošiljajo fotografije in filmčke. Njihove odrasle spremljevalce takšno početje obremenjuje in spravlja v nelagoden položaj, starši pa so pomirjeni, ker so ves čas v stiku z otrokom. Na trgu se pojavlja tudi vse več aplikacij, ki omogočajo nadzor nad otroki in tako starši vse bolj posegajo v njihovo zasebnost. Sam bi se v primeru, da bi mi morala pametna naprava sporočati, kaj se dogaja z mojim otrokom, zamislil, kakšen odnos gradim z njim. Kot starš si namreč želim, da mi otrok sam pove za vse težave in uspehe, ki jih doživlja, saj to pomeni, da med nama vlada zaupanje. Slednje pa je ključni element otrokove vstopnice v svet interneta.

Na spletni strani http://sl.sheeplive.eu/ so dostopne kratke risanke, ki opozarjajo na nevarnosti interneta, mobilnih telefonov in novih tehnologij. Mlajši otroci bodo preko predstavljenih vsebin deležni preventivnih nasvetov, starejšim pa risanke na zabaven način postavljajo ogledalo neprimernega obnašanja na spletu. Starši si lahko risanke ogledate skupaj z otroki, so namreč odlična iztočnica za pogovor o odgovorni in varni rabi IKT.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 80-81.

Zgovorna praznina

Napisal Marko na 7. aprila 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Filip je bil drugačen otrok kot njegovi vrstniki. Sošolci ga niso povsem sprejeli. Pred veliko nočjo je katehet pri verouku dal Filipovemu razredu posebno nalogo. Vsakemu veroučencu je izročil plastično jajce, potem pa jim naročil, naj poiščejo kakšno znamenje novega življenja in ga dajo v plastično jajce. Učenci so bili navdušeni in pri naslednji uri verouka so drug za drugim jajce odprli in razložili pomen njihovega znamenja. V enem je bila lepa cvetica, v drugem pisan metulj, v tretjem zelena trava … Otroci so občudovali iznajdljivost vrstnikov. Zadnje jajce je bilo prazno. »To je neumnost,« je dejal eden od otrok. »Nekdo ni pravilno razumel naloge.« Katehet je začutil, da ga je nekdo povlekel za rokav. Bil je Filip: »To je moje,« je rekel »in mislim, da sem nalogo pravilno naredil. Jajce je prazno, ker je bil tudi Jezusov grob prazen.«
Nastopila je nenavadno dolga tišina. Od takrat so vrstniki Filipa sprejeli medse brez pridržka. Filip je imel zdravstvene težave. Tisto poletje je dobil okužbo, ki bi jo večina njegovih vrstnikov hitro premagala, njegovo šibko telo pa je ni zmoglo in po nekaj tednih je umrl. Ob pogrebu so devet- in desetletni otroci s katehetom prinesli svoja znamenja novega življenja in jih položili h krsti.
Filip, ‘drugačen’ otrok, je pomagal sošolcem spoznati pravo sporočilo velike noči – prazen grob.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2018), 104.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Stanko Vurnik

Napisal Marko na 5. aprila 2018. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 11. april 1898, Šentvid pri Stični; † 23. marec 1932, Ljubljana

»Kdor ljubi svoj narod, mora zanj tudi delati in se žrtvovati in nobenega narodnjaka ne poznam, ki bi ne ljubil ljudske umetnosti, ki ravno najčisteje zrcali narodovo dušo, in o tej naši ljudski umetnosti moramo dobiti pošteno znanstveno delo, ki ga še nimamo. Za to pa moramo delati vsi, par ljudi tega ne zmore, treba je hitrega dela, zakaj našo ljudsko kulturo je moderna civilizacija že tako razjedla, da danes gine in umira in tone v pozabo. Čez petdeset let ne bomo več mogli govoriti o obstoju kake naše ljudske umetnosti … To umiranje naše ljudske, narodne kulture se je začelo okroglo pred sto leti in, čudovito, šele takrat se je takozvani kulturni meščan začel zanimati zanjo, šele takrat opazil njeno starodavno lepoto … Dušo in srce svojega naroda moramo ohraniti vsaj za muzej ali knjigo, zakaj danes se že stapljajo duše v splošno evropsko civilizirano dušo, v kateri tonejo vse narodne kulture pod isto uniformo.« Tako je v svojem predavanju o ljudski umetnosti 22. marca 1931 nagovoril slovenske učitelje Stanko Vurnik, umetnostni zgodovinar, muzikolog, narodopisec in publicist. Predstavljamo ga ob 120-letnici rojstva.

GLASBENA ŠOLA V DOMAČI DRUŽINI
Stanko Vurnik se je rodil 11. aprila 1898 v Šentvidu pri Stični kot sin organista Matevža iz Stare Oselice v Poljanski dolini, in Ane roj. Krevs, cerkvene pevke, zato je odraščal v glasbenem svetu. Prvi dve leti je obiskoval osnovno šolo v Šentvidu, zadnji dve pa v Kranju. Prva dva razreda gimnazije je dokončal v Šentvidu nad Ljubljano, naslednja dva v Kranju, nakar je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. Zaradi vojne je maturiral že v februarju 1917 ter moral takoj na soško fronto. Po koncu vojne je odšel na zagrebško univerzo, jeseni 1919 pa je na filozofski fakulteti novoustanovljene univerze v Ljubljani začel študij primerjalnega jezikoslovja. Zaradi slabih gmotnih razmer je moral študij prekiniti. Zaposlil se je kot uradnik pri deželni vladi, obenem pa je kot član kulturnega uredništva dnevnika Jutro poročal o glasbenih in drugih kulturnih dogodkih ter prevajal podlistke. V akademskem letu 1921/22 je začel študij umetnostne zgodovine pri Izidorju Cankarju, kjer je pridobil trdne temelje za svoje poznejše vsestransko delo. Študij je zaključil leta 1925 z doktoratom o slovenskem baročnem slikarju Valentinu Metzingerju. Kot umetnostni zgodovinar ni dobil službe, na priporočilo Izidorja Cankarja ga je Niko Županič, ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani, izbral za svojega asistenta in kmalu zatem je bil imenovan za kustosa. Čeprav etnologije ni študiral, se je hitro vživel v novo stroko. Leta 1927 se je poročil z Minko Sodja iz Črnuč, rodila sta se jima sinova Marijan Ciril (1928) in Stanislav (1930). Sredi dela ga je napadla jetika in ga 23. marca 1932 spravila v prezgodnji grob. Po njegovi smrti se je vdova z otrokoma izselila iz Slovenije in njegov grob na Žalah je prešel v druge roke.

TRIJE ZNANSTVENIKI V ENI OSEBI
Ob smrti Stanka Vurnika je umetnostni zgodovinar France Stele zapisal: »On je družil v eni osebi umetnostnega zgodovinarja, muzikologa, etnografa in vse tri povezal z bujnim osebnim temperamentom publicista.« Ko je nastopil službo v Etnografskem muzeju, je metode umetnostnega zgodovinarja spretno uporabil na področju etnografije. Dela se je lotil z vso vnemo. Hitel je in neumorno snoval, kot bi slutil, da mu je odmerjen kratek čas. Pozornost je posvetil slovenski ljudski plastiki, posebno pa študiju noše, zlasti njenim sestavnim delom – peči in avbi. Veliko zadoščenja mu je prinašalo raziskovanje slovenskega ljudskega slikarstva: panjske končnice, ki so dragocena slovenska posebnost, slike na steklo, poslikano kmečko pohištvo. Leta 1926 je začel Etnografski muzej izdajati svoje glasilo Etnolog in Vurnik je bil med glavnimi sodelavci. Njegov prvi prispevek je bil Drobec k študiju slovenske ljudske plastike, v naslednjih letih je v njem objavil svoje tehtne študije: Slovenska peča, Slovenske panjske končnice, Kmečka hiša Slovencev na jugovzhodnem pobočju Alp. V arhivu Slovenskega etnografskega muzeja je nedokončan rokopis o namenu in pomenu ljudske umetnosti. To je osnutek predavanja, s katerim je hotel slovenske učitelje, kot “delavce na terenu”, spodbuditi k odkrivanju in ohranjanju zakladov naše ljudske umetnosti. Ta rokopis je v Vurnikovi zapuščini odkril etnograf Vilko Novak, ki je o njem zapisal: »Znanstveni delež Stanka Vurnika, ki se je v kratkem življenju uveljavil v treh strokah, je gotovo najpomembnejši v etnologiji. Zaradi časovnih in delovnih razmer ni posebno obsežen, toda zaradi uvedbe znanstvene metode v obravnavanju nekaterih področij in zaradi temeljnih raziskav v njih bo ohranil svoj pomen tudi v prihodnje.«

TROJNA KULTURNA SLIKA SLOVENSKEGA OZEMLJA
Po izobrazbi je bil Stanko Vurnik umetnostni zgodovinar, po delu, ki ga je opravljal, etnograf, tretje njegovo področje pa je bila ljudska glasba. Izšel je iz glasbene družine, ni znano, kje se je glasbeno izpopolnjeval, dejstvo pa je, da je bil v glasbeni teoriji in glasbeni zgodovini dobro podkovan. Ves čas svojega delovanja v Etnografskem muzeju je bil dejaven v uredništvu dnevnika Slovenec kot glasbeni in umetnostni poročevalec. Prvi pri nas je ovrednotil ljudsko glasbo, ki jo je na terenu beležil z muzejskim fonografom. Zanj je bila največja pridobitev Etnografskega muzeja v prvih letih zbirka 11.000 slovenskih ljudskih melodij, zbranih že pred prvo svetovno vojno. Vurnik je načrtoval obsežno etnografsko zasnovano izdajo. Leta 1927 je v Dom in svetu objavil zapis O slovenskem glasbenem življenju, na pobudo tedanjega urednika Franceta Steleta je začel leta 1928 pisati Uvod v glasbo, ki je izšel v knjigi.
Pri preučevanju ljudske arhitekture, strukture vasi in naselij se je lotil raziskovanja na terenu. Vse je sistematično fotografiral. Postavil je temelje za raziskovanje zgodovine razvoja naše ljudske arhitekture. V svojem članku Slovenska kmečka hiša (1926) je prvič spregovoril o treh kulturnih in narodopisnih območjih slovenskega prostora, do česar je prišel po študiju Valvasorjeve podobe naše dežele v 17. stoletju. V etnografskem pogledu je Slovenec deloma človek alpske, deloma sredozemske, deloma vzhodnjaške kulture. Značilnosti prvih dveh so vidne na severozahodnem in jugozahodnem delu Slovenije, vpliv tretje pa v vzhodni Sloveniji. Sredina – Dolenjska in južna Štajerska – je bila najmanj pod tujim vplivom in je tako glede jezika kakor tudi v ostalem ohranila največ slovenske pristnosti.

ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 46-47

Potrpežljivo Božje usmiljenje

Napisal Marko na 4. aprila 2018. Objavljeno v Papež spodbuja.

Božje usmiljenje! Kako lepa je ta verska resnica za naše življenje. V evangeliju po Janezu (Jn 20,19-28) doživi apostol Tomaž izkušnjo Božjega usmiljenja, ki ima Jezusov obraz, obraz vstalega Jezusa. Tomaž ne verjame, ko mu apostoli povedo: »Gospoda smo videli.« Ne zadošča mu Jezusova napoved: tretji dan bom vstal. Hoče videti, hoče položiti prst v rane od žebljev in položiti roko v njegovo prebodeno stran.
In kako se odzove Jezus? S potrpljenjem: trmastega dvomljivca ne zapusti. Nevernemu Tomažu podari teden dni, ne zapre mu vrat, temveč čaka. In Tomaž spozna svojo revščino, svojo malovernost: »Moj Gospod in moj Bog.« S tem preprostim vzklikom, polnim vere, odgovori na Jezusovo potrpežljivost. Prepusti se Božjemu usmiljenju, ki ga vidi pred sabo v ranjenih rokah in nogah, odprti strani in spet zaupa: postal je nov človek, ne več neveren, ampak veren.
Pa poglejmo še Petra: trikrat zataji Jezusa ravno takrat, ko bi mu moral najbolj stati ob strani. Ko se dotakne dna, sreča njegov pogled, ki mu potrpežljivo, brez besed govori: »Ne boj se svoje slabosti, Peter, zaupaj vame.« In Peter dojame, čuti Jezusov ljubeči pogled in joče. Kako lep je ta Jezusov pogled – kako nežen! Bratje in sestre! Nikoli ne izgubimo zaupanja v potrpežljivo Božje usmiljenje!
Pomislimo na učenca na poti v Emavs: žalostnih obrazov korakata v prazno, brez upanja. A Jezus ju ne zapusti: spremlja ju na poti, in ne samo to! Potrpežljivo jima razlaga Pisma, ki govorijo o njem, in se jima pridruži pri mizi. To je slog Boga: ni nestrpen kot mi, ki pogosto hočemo vse in takoj, tudi ko gre za ljudi. Bog potrpi z nami, ker nas ljubi, in kdor ljubi, razume, upa, vzbuja zaupanje, ne zapušča, ne podira mostov, zna odpuščati. Bog nas čaka, tudi ko se od njega oddaljimo. On ni nikoli daleč, če se vrnemo nas objame. (7. aprila 2013)

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 29.

Cerkvena pevka sem

Napisal Marko na 4. aprila 2018. Objavljeno v Pismo meseca.

Danes je pravi dan za pregledovanje, izločanje starih računov, starih položnic, skratka čiščenje predalov. Listam po mapah in odkrivam tudi stare pozabljene zapiske, voščila, vabila … Pritegne me vabilo na pevske vaje ‘mojega’ pevskega zbora iz leta 1993.
Pevka v cerkvenem pevskem zboru sem že polnih 42 let. Kaj me tako gane v tem vabilu? Saj vsako leto dobimo v mesecu septembru vabilo k pevskim vajam, pa vendar me besede, natipkane na pisalni stroj na obledelem roza pisarniškem papirju, nagovorijo in toplo prevzamejo.
Misli mi zbežijo nazaj na moj začetek petja pri zboru 1976, na prvo veliko noč, ko smo izvajali Dvoržakovo mašo ob spremljavi orkestra in solistov. Bila sem očarana in začarana za zmeraj.
Od takrat sem zvesta temu čudovitemu poslanstvu, hvaležna za dar petja, da ta dar delim z drugimi pevci in se tako pridružim ustvarjanju melodij, “ki odzvanjajo harmonijo vesolja”.
In kaj mi je prineslo teh 42 let petja?
Prineslo mi je občutek izpolnjenosti v mojem doživljanju vere v vse dobro, v preprosto zaupanje v ljubezen, v odgovornost do sebe in do drugih, prineslo mi je spoznanje, da smo po Božji volji drug drugemu podarjeni. Lahko sem sebe doživljala kot delček mozaika, ki z oživljanjem in obujanjem melodij in pesmi prinaša veselje in upanje, lahko sem v svojem sopevcu iskala zgled in potrditev mojega dojemanja vere, postavljala temelje doživljanja družine, sodelavcev, sveta. Skratka, pomeni, da se med sebi enakimi pretolčeš do spoznanja “biti si o vsem na čistem”. In po tem je vse lažje, lažja so vsakodnevna bremena, nižji so ‘pukli’, katere moramo preskočiti, srce se zna veseliti …
In so druženja s sopevci, druženja na romanjih, na intenzivnih vajah, na planinskih pohodih, na skupnih letovanjih z družinami. Hvala Bogu, da smo znali harmonije, katere je iz nas izvabila naša pridna, potrpežljiva, strokovno dobro podkovana pevovodkinja, prenesti izza cerkvenih zidov v življenja naših družin.
Bog ve, koliko se je v teh letih zvrstilo odpetih maš, psalmov, koralov, slovenskih cerkvenih pesmi adventnih, božičnih, velikonočnih, Marijinih? Kolikokrat smo popestrili in obogatili nedeljske maše, praznike, izvajali božične koncerte, res “bogato je prijateljstvo v delitvi duha veselja in romanju k istemu cilju”. In ko smo bogatili svoja srca, smo bogatili, verjamem, tudi obiskovalce nedeljskih maš in naših koncertov.
Kako so me in me še vedno nagovorijo preprosta besedila in melodije slovenskih cerkvenih pesmi, ki izražajo češčenje Jezusa, prošnje slovenskega (kmečkega) človeka k Mariji, radostno veselje in milina ob Božjem rojstvu, trdno upanje velike noči in še in še … Vsa ta besedila, zapeta toliko in tolikokrat, ti pustijo pečat, napolnjujejo te s toplino in hvaležnostjo, da si lahko bil delček tega mozaika.
Za nič na svetu ne bi želela zamuditi teh 42 let petja, pomagala so mi preživeti življenjske padce in udarce, me dvigovala ob vseh krščanskih praznikih, da sem jih doživljala radostno in polno, mi polnila srce s čudovitimi besedili, ki si jih velikokrat ‘popevam’ tudi sicer, ko nisem na koru, utrjevala in podpirala so mojo vero, jo poglabljala.
Maksa

Kakšno bi bilo praznovanje velikonočnih praznikov brez petja in brez pritrkavanja? Največji krščanski praznik bi bil zelo osiromašen. Lepo zapeta trikratna aleluja daje slutiti, kako nekaj velikega in mogočnega je Kristusovo vstajenje. Tako vidimo, kako pomembno mesto imajo pri velikonočnem prazniku cerkveni pevci. Celo sveto tridnevje nadvse obogatijo. Pa ne samo oni, vsi bogoslužni sodelavci so pomembni in nepogrešljivi in zlasti duhovnikom, ki upravljajo več župnij, neobhodno potrebni pri bogoslužju. Seveda ne gre samo za pomoč duhovniku, laiki sodelujejo pri bogoslužnih opravilih v moči splošnega duhovništva, ki ga vsi prejmemo pri krstu.
Prav zato sem vaše pismo uvrstil v velikonočno številko Ognjišča, ker kaže na pomembnost bogoslužnih sodelavcev. Kako lahko olepšajo bogoslužje! Uvrstil sem ga pa tudi zato, ker naglaša pomen vzgoje bogoslužnih sodelavcev. Kolikokrat omenjate pevske vaje. Veliko truda je potrebno, da pevci in drugi bogoslužni sodelavci obogatijo bogoslužje.
Sodelovanje pri bogoslužju bo lepo in usklajeno, če se bodo vsi pripravili na sodelovanje in ga prej skrbno načrtovali ter usklajevali. Sodelavec pri bogoslužju se mora zavedati, da ni on glavni (kakor tudi duhovnik ni glavni), ampak da je samo sodelavec in da je pri maši in drugih bogoslužnih opravilih glavni Bog. Tako cerkveni pevci in drugi sodelavci ne pojejo, berejo, krasijo … sebi, ampak vse to delajo v Božjo čast. Da s tem razveseljujejo tudi druge župljane, ste vi lepo opisali v pismu.
Marsikaj ste opisali, niste se pa dotaknili še ene razsežnosti: duhovnega oblikovanja sodelavcev. Zakaj? Sodelavci v župniji običajno niso deležni posebnih zahval in pohval. Prej nasprotno. Večkrat jih ljudje kritizirajo, morda prav tisti, ki malo ali nič ne sodelujejo. Ni jim všeč to in moti jih ono. Sodelavci tudi nimajo materialnih koristi. Zato morajo imeti močno vero in morajo biti zakoreninjeni v Bogu, da jim take kritike ne odvzamejo poguma. Zato so potrebna duhovna srečanja (npr. duhovne obnove) zanje. Pa tudi strokovna izobraževanja. Na to razsežnost so me opozorile sodelavke Karitas ob nekem srečanju, ko so poudarile, kako važni sta molitev in duhovna rast. Brez nje ne bi mogli opravljati svojega dela. Sicer pa je tudi samo sodelovanje, kakor že samo ime pove, služenje Bogu (bogoslužje) in duhovna obogatitev. Lepo ste zapisali, da so za vas zapeta besedila pesmi postala molitev, ki vas je notranje napolnila s toplino in hvaležnostjo. Sodelavci pri bogoslužju se morajo pripravljati in ta priprava je lahko že sama po sebi duhovna obogatitev.
Sodelavci, ki se z vsem srcem in v globoki veri dajo na razpolago Cerkvi, zato doživljajo notranje veselje in zadovoljstvo. Podobno ste opisali tudi vi, ko po 42 letih petja v cerkvenem zboru poudarjate, kako to sodelovanje “bogati vaša srca” in upate tudi srca obiskovalcev nedeljskih maš in vaših koncertov. Vam in vsem sodelavcem pri bogoslužju želim, da bi vztrajali pri svojem delu in tako “bogastvo src” doživeli tudi za letošnje velikonočne praznike.
RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 6-7.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing