Na vas se obračam s prošnjo za razlago Marijinega sporočila oz. izjave iz Fatime. Marija je med drugim rekla: “Veliko duš gre v pekel, ker nihče ne moli zanje” (navajam približno iz angleškega prevoda). Sporočilo mi ne da miru, ker v bistvu pomeni, da smo mi soodgovorni, da gredo nekateri naši bratje in sestre v pekel, čeprav bi bila za njih možnost rešitve, če bi od Boga preko naše molitve dobili dodatne milosti. Z vidika Boga kot pravičnega in tudi ljubečega sodnika je še vse nekako v redu, češ tudi brez naše molitve dobi vsak vendarle dovoljšnjo mero milosti za zveličanje, za ‘informirano odločitev’, in navsezadnje si tisti, ki gredo v pekel, to v globini tudi sami želijo. Vendar si kot oče z otroki ne morem predstavljati neskončno ljubečega Boga Očeta, ki bi dovolil, da gre v pekel njegov otrok, ker pač njegovi sorojenci niso dovolj molili zanj – če pa ve, da bi ta njegov otrok lahko spremenil odločitev in si želel ostati z njim(i), če bi le dobil še kak dodaten ‘val’ milosti.
Konkretneje: recimo, da je moja hči odšla od doma ter živi zelo grešno življenje. Vidim, da je na poti v pekel in sem jo šel že večkrat iskat, da bi jo prepričal v vrnitev in vredno življenje. Noče. Ponjo sem poslal celo svojega edinega sina, a je umrl zaradi nje in zanjo, ko ga je prosečega, da bi se vrnila, odrinila na cesto pod tovornjak. Slutim, da bo kmalu umrla. Če bi me moji drugi otroci prosili za svojo sestro, bi jo šel še enkrat prosit in iskat. Poznam jo bolje kot ona sebe in čutim, da bi naposled po toliko letih le delovalo in bi se spreobrnila, vendar tega ne bom storil, ker me nihče ne prosi, svojo ljubezen pa sem že izkazal v več kot dovoljšnji meri. Se bo pač pogubila. Svojo ženo bom pa poslal opozorit druge otroke, da naj za preostale bolje molijo, da se ne bi še kdo tako pogubil.
Sem pravičen in ljubeč oče? Da. Neskončno usmiljen in noro ljubeč? Hm. Tak, ki pusti devetindevetdeset ovc, da išče eno izgubljeno? Ki želi, da odpuščamo sedemdesetkrat sedemkrat, v popolno neskončnost, brez omejitev? Mislim, da ne.
Zbegala me je že tudi obsmrtna izkušnja Glorie Polo, ko ji Jezus pove, da je dobila še eno možnost in ne gre v pekel zgolj zato, ker je nekdo, ki je prebral novico v časopisu, molil zanjo. To sem si razložil tako, da če ne bi bilo tega človeka, bi pa nekdo drug molil zanjo; in če bi ta zatajil, spet nekdo drug, po verigi vse do Marije in naposled do Jezusa, ki je za nas umirajoč molil na križu. Ali pa do golega usmiljenja samega Boga, kot sem bral v neki drugi obsmrtni izkušnji katoliškega duhovnika, ki bi šel v pekel, če mu Jezus ne bi dal še ene možnosti, in sicer povsem iz lastne milosti, brez navajanja molivcev, ki da bi to izprosili.
Vse skupaj sem si razlagal, da je seveda še kako smiselno, da molimo za druge, čeprav bi jih Bog odrešil tudi brez nas; da se s tem zmanjšuje trpljenje in zlo na zemlji ter čas bivanja v vicah, pa tudi za tiste, ki naposled gredo oz. hočejo v pekel, vendarle pomaga molitev vsaj tako, da se zmanjša zlo in pohujšanje, ki ga delajo na zemlji; in seveda se krepi vidik skupnosti Cerkve in bratov, ki se z molitvijo podpirajo in nosijo bremena drug drugemu.
Vse torej še gre do tega sporočila Marije, ki pa jasno pravi, da se ljudje pogubijo zaradi pomanjkanja naše molitve. Se pravi Božje usmiljenje in Jezusova žrtev ter molitev na križu nista dovolj, če pač drugi bratje in sestre v primeru kakega grešnika zatajimo z molitvijo? Po internetu na katoliških forumih sem že iskal razlage tega, pa je očitno težko vprašanje tudi za druge. Dva najboljša odgovora:
1. Marija je govorila kot mati, ki si želi, da bi se otroci kar čim več podpirali z molitvijo, ne pa kot teolog, ki pripravi izjavo ali dogmo za analizo;
2. Razlaga, ki sem jo že omenil: nikakor nismo soodgovorni, če gre nekdo v pekel, smo pa bili pozvani, da bi ga dodatno podpirali z molitvijo; vsak dobi, če ni molitve od sorojencev, dovolj milosti in usmiljenja od Boga, nikogar ni v peklu, ki bi se v nekih drugih okoliščinah odločil za Boga; ta razlagalec pa žal ni razložil, zakaj je Marija potem rekla drugače? Menda ni kot dandanašnji tržniki malo priredila resnico za boljši retorični učinek? Cilj ne posvečuje sredstev v Božjem kraljestvu …
Spraševal sem se tudi, če je Marijina izjava morda slabo zapisana, razumljena ali prevedena: je morda hotela reči, da gredo mnogi ljudje proti peklu vsak dan s svojim obnašanjem in odločitvami, ker premalo molimo zanje (ne pa da tam že so zaradi tega!); da pa, če ne bomo molili zanje, to ne pomeni, da bodo res šli v pekel, saj bodo rešeni tudi preko njene priprošnje ali Božjega usmiljenja, če bo v njih le kanček želje po Bogu? Kot pri nekaterih bogataših, ki se vendarle lahko zveličajo, pa čeprav gre še kamela lažje skozi šivankino uho … ker je pri Bogu vse mogoče.
Jakob

V svojem razširjenem vprašanju že sami najdevate delne odgovore. Marijine izjave v Fatimi je treba jemati kot preroške besede, saj imajo prikazanja v Fatimi izredno močan preroški značaj, najbolj od vseh priznanih Marijinih prikazovanj. Preroške izjave pa so vedno pogojne, sicer ne bi imele pravega smisla. Morda se spominjate preroka Jona v Ninivah, kako je priredil Božje sporočilo, češ “Ninive bodo pokončane!” a v resnici niso bile, saj so se prebivalci spreobrnili. Tako Marijina izjava ne more pomeniti, da so mnogi ljudje že v peklu, saj kaj takega ni razodeto ne v Svetem pismu ne kasneje z izjavami cerkvenega učiteljstva. Zato je bolj primerna razlaga, ki ste jo omenili že vi, da so mnogi s svojim življenjem usmerjeni v to dokončno stanje brez Boga.
Odrešenje človeka po izvirnem grehu in osebnih grehih ostaja skrivnost, v katero samo malo prodiramo. Ostaja zavita v Božjo ljubezen in je nikoli ne bomo dokončno dojeli – morda šele v nebesih. Vsekakor pa je v vsakem primeru naše odrešenje zastonjski Božji dar in ne zasluženje posameznika niti skupnosti. Res pa je, da nam je Kristus s svojim načinom življenja in odrešenja pokazal, da si želi pri tem svojem delovanju naše sodelovanje. Končno nam je povedal, da smo po krstu postali udje njegovega skrivnostnega telesa in ta primera dobro nakazuje, da smo v med seboj povezani podobno kot udje telesa. In kot udje v telesu sodelujejo med seboj (v dobrem – zdravje in v slabem – bolezen) in vplivajo drug na drugega, so solidarni med seboj, tako tudi ljudje med seboj. Naše sodelovanje pri spreobračanju drugih in drugih pri našem ima svoj izvor v učlovečenju Jezusa Kristusa. Zakaj se je Jezus učlovečil? Ali nas ni mogel odrešiti brez tega? Verjetno bi lahko, saj je Bog. A brez bojazni lahko verjamemo, da je bil ta način za nas ljudi najbolj primeren, sicer bi Bog izbral primernejšega. Torej nam je želel priti naproti kot človek, da bi v človeku Jezusu prepoznali, da se nam je približal Bog na človeški način in bi ga zato lažje sprejeli, se ga oklenili in se mu izročili, da bi nam lahko podaril odrešenje. In ta princip ohranja še naprej, le da je način svoje navzočnosti in javljanja med nami spremenil. Zapustil je Cerkev kot svoje skrivnostno telo, po katerem sedaj prihaja naproti ljudem, saj Cerkev nadaljuje njegovo odrešenjsko delo na svetu vse do konca sveta. In temu služi molitev, žrtve, nagovor, oznanilo evangelija, zakramenti – skratka delovanje in pričevanje življenja kristjanov. Nobenega vpogleda pa nimamo, kako bi bilo v konkretnem primeru, če ne bi molili, se žrtvovali … A končno to tudi ni naša naloga, kajti če nam Bog nekaj naroči, nima smisla veliko razmišljati in iskati logične razloge. Ljubezen ima drugačne razloge kot razum. Če Bogu zaupamo, bomo z veseljem storili, kar želi od nas, ne da bi prej zahtevali tisoč odgovorov na naše zakaje. Če nas Bog želi vključiti v svoj proces odrešenja ljudi, je pravzaprav to za nas velika čast in bi bilo nesmiselno vnaprej zahtevati še neka dodatna zagotovila, da ni vse skupaj samo prazna potegavščina.
Iz dosedanjega razmisleka lahko sklepamo, da smo soodgovorni drug za drugega, tudi za odrešenje, a te odgovornosti ne moremo razumeti v absolutnem smislu. Božja ljubezen ima nešteto poti do človeka in če naše soudeležbe ne bo, bo iskal druge poti. A vse so lahko na neki način nezadostne, če se posameznik v svoji svobodi kljub vsemu Božjemu in našemu prizadevanju odloči zavrniti Božjo ljubezen.
Ob Marijinih izjavah in pojavah v Fatimi pa je morda dobro dodati, da so pogojene tudi s takratnim časom, takratno govorico in prakso duhovnosti, torej s takratno duhovno kulturo, ki so jo Fatimski pastirčki živeli. Zato jih je mogoče prav razumeti samo v tistem kulturnem kontekstu. Za danes pa jih je potrebno v čem tudi ‘prevesti’ v sodobno situacijo in sodobno dojemanje in življenje duhovnosti. V tem smislu ostaja sporočilo tudi za naš čas aktualno, saj v temelju poudarja, da v svetu obstoji zlo, a obstaja tudi dobro in Bog želi, da obstaja tudi z našo pomočjo. Boj proti zlu pa ni bil, ni in ne bo nikoli lahek in enostaven.
TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str 46.