Celica je svet v malem
Ali se kdaj vprašate, koliko celic gradi vaše telo? Nekatere celice so z nami le nekaj dni, druge celo življenje. Kaj vpliva na njihovo dolgoživost? Kako celice odmrejo? »Včasih se niti ne zavedamo, kako kompleksno smo zgrajeni,« poudarja izr. prof. dr. Mateja Erdani Kreft z Inštituta za biologijo celice Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, s katero sva odkrivali skrivnosti celic.
VSA ŽIVA BITJA SO ZGRAJENA IZ CELIC
»Celica je naša osnovna življenjska enota – kot prvi zidak pri hiši,« se slikovito izrazi moja tokratna sogovornica. »Več celic skupaj tvori tkivo. Tkiva sestavljajo organe, tako kot več zidakov gradi nadstropje. Organi sestavljajo en organizem, na primer človeka, tako kot več nadstropij sestavlja hišo.« Celice so različnih oblik in velikosti. Zgradba nekaterih je preprosta, zgradba drugih pa zelo kompleksna. »Predvideva se, da imamo v telesu okoli 200 različnih tipov celic. Vsaka izmed njih opravlja svojo nalogo: od matičnih celic, ki skrbijo za obnovo tkiva, do zelo specializiranih živčnih celic, brez katerih človeški organizem ne bi mogel delovati,« mi razloži Mateja. Kmalu izvem, da celica ni zaprta enota, ampak na njeno delovanje vplivajo tudi sosednje celice in zunajcelično tkivo, v katerem so različne molekule, med njimi tudi kolagen in elastin.
KOLIKO ČASA ŽIVIJO CELICE V NAŠEM TELESU?
Strokovnjaki ocenjujejo, da naj bi telo odraslega človeka sestavljalo približno 40 bilijonov celic. Število celic naj bi bilo večinoma stalno, kar pomeni, da celice ves čas nastajajo in hkrati tudi propadajo. Pri tem se domislim zanimivega vprašanja: koliko časa sploh živijo naše celice? »To je različno v različnih tkivih,« mi pojasni Mateja in navede nekaj primerov. »Črevesne celice, ki so v stiku z vsebino črevesja, se v 5 dneh popolnoma obnovijo. Jetrne celice preživijo 100 dni, celice v sečnem mehurju pa tudi do 200 dni. Urin je lahko za celice škodljiv, zato je pomembno, da so celice, ki so z njim neposredno v stiku, zelo odporne in dolgožive.« Nekatere celice pa so lahko z nami celo življenje. Take so na primer celice v očesni mrežnici. Ali si predstavljate, da bi imeli pametni telefon ali tablico, ki bi zdržala 90 let in več?
KAJ JE AVTOFAGIJA?
Na preživetje celic in njihovo kondicijo pomembno vpliva proces, ki mu strokovno pravimo avtofagija. Ta izraz izhaja iz dveh grških besed: autos, kar pomeni sam, in phageȋn, kar pomeni jesti. »Celica lahko razgradi lastne molekule in poškodovane organele. Razgradnja poteka v specializiranih organelih, ki jih imenujemo lizosomi,« pove Mateja in mi razloži, da z razgradnjo poškodovanih celičnih struktur do osnovnih gradnikov celica pridobi material, ki ga lahko nato ponovno uporabi. »To je zelo inovativen mehanizem, ki se je razvil v evoluciji in omogočil preživetje celice tudi v stresnih situacijah, ko ni bilo hrane. Prav tako se celica na tak način znebi vsega tistega, kar bi ji lahko škodilo.«
Reciklaža poškodovanih struktur omogoča, da lahko preživijo tudi 80 let in več. A danes, ko večina ljudi zaužije več hrane, kot bi jo res potrebovali, se pojavi problem. »Ker celicam dodajamo več hranil, kot jih uspejo porabiti, zmanjšamo avtofagijo. S tem pa si naredimo medvedjo uslugo: celica tako kopiči poškodovane organele in druge strukture, ki bi jih z avtofagijo lahko razgradila,« opozori Mateja. »To seveda ne pomeni, da bi morali stradati … A po obilnem kosilu nam vendarle ni treba pojesti še tistega koščka čokolade …« se zasmeji.
– Zakaj ste se odločili za študij biologije?
Narava mi je blizu. Še danes zelo uživam v sprehodih in pri opazovanju narave. Radovednost, zakaj se nekaj dogaja, zakaj jeseni odpadajo listi, kako se lahko celice delijo, kako nastanemo … Navdušenje v povezavi z naravo imam že od otroštva. Stik z naravo me pomiri in sprosti.
– Poleg raziskovalnega dela ste zelo vpeti tudi v pedagoško delo. Kako doživljate delo s študenti?
Predavam študentom Medicinske fakultete, poleg tega tudi študentom Biotehniške fakultete in Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo. Delo s študenti je zanimivo, mogoče včasih stresno, a na koncu, ko dobim povratno informacijo, ko vidim, da bi o nečem radi slišali še več, mi to vedno napolni baterije. Poleg tega me delo s študenti spodbudi, da neko področje res natančno spremljam, ker jim ga moram razložiti.
– Kako usklajujete družino, službo in prosti čas?
Včasih so stvari tudi v službi stresne, a mi pomaga zavedanje, da imam oporo v družini, za kar sem zelo hvaležna. Družina me vedno tudi najbolj sprosti. Med vikendi poskušamo s hčerko in sinom nadoknaditi čas: skupaj pojemo kosilo ali gremo kam skupaj na izlet. Rada tudi kuham in hodim v naravo. Z možem enkrat tedensko hodiva plavat, letos pa smo se na Inštitutu tudi udeležili maratona.
– Kako se po vašem mnenju povezujeta znanost in vera?
Zame so celice velik čudež. Da je celica osnovni gradnik živih bitij, vemo približno 200 let, odkar je znana celična teorija. V teh letih je ogromno novega in znanega, a ko začneš nekaj raziskovati, vidiš, da več stvari še vedno ne veš. Znanstveniki poskušajo narediti tudi umetne celice, a da bi vse delovalo kot v zelo specializirani celici – to je praktično nemogoče. Nepojmljivo je, kako kompleksno smo zgrajeni. Moramo se zavedati, da je treba na svoje celice paziti.
KAKO CELICA ODMRE?
Celice imajo številne popravljalne mehanizme, ki omogočajo, da lahko celica dolgo časa normalno deluje. Toda ko je poškodovanih struktur in poškodb DNK le preveč, celica odmre. Temu pojavu pravimo programirana celična smrt ali apoptoza. »Programirana celična smrt je normalen fiziološki proces, pri katerem se strukture v notranjosti celice razgradijo, ostanke celice pa pojedo sosednje celice ali se preprosto odluščijo, na primer v svetlino organa,« mi pojasni dr. Mateja Erdani Kreft. Ali ste vedeli, da vsako sekundo odmre ogromno naših celic?
Poleg apoptoze poznamo tudi drugo obliko celične smrti, ki jo imenujemo nekroza. »To je nekontrolirano celično odmiranje, ki ga lahko povzročijo določeni strupi.« Mateja mi pove, da lahko nekrozo povzročijo nekateri strupi kač: komponente strupa namreč razgradijo celično membrano, kar povzroči odmiranje celic in hude krvavitve.
ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 68-69.
Albert Einstein je nekoč potoval z vlakom. Ko je prišel sprevodnik, da mu pokaže vozovnico, je Einstein ni mogel najti. Brskal je po žepih suknjiča in hlač, pogledal v listnico, toda vozovnice ni bilo nikjer. Sprevodnik je bil zelo ljubezniv: »Pustite, gospod Einstein. Saj vas poznam in prepričan sem, da ste vozovnico kupili.«
Bogat perzijski trgovec je imel slavca, zaprtega v veliki kristalni kletki, in je nadvse rad poslušal njegovo ubrano petje.
Dva načina sta, preko katerih lahko svet postane življenju bolj prijazen kraj. Prva možnost je, da se ga napijemo. Druga je zahvaljevanje.
Pred časom mi je tedaj šestletna hčerka postavila vprašanje: »Tati, kdaj mi boste kupili telefon?« Nekoliko presenečen sem ji vrnil vprašanje: »Zakaj pa potrebuješ telefon?« Njen odgovor je bil kratek in jasen: »Za igranje igric, fotografiranje in pogovarjanje s prijatelji.« Za pojasnilo, zakaj ga še ne bo dobila, sem si vzel čas in ji razložil, da se pri šestih letih otroci igrajo z igračami, fotografirajo z družinskim fotoaparatom in se s prijatelji pogovarjajo, ko so skupaj. Če bo kdaj želela koga poklicati, pa si bo kot do sedaj lahko sposodila moj ali mamin telefon. Hčerka je moje pojasnilo sprejela in nekaj časa ni več izrazila želje po lastnem telefonu. Sedaj je v drugem razredu osnovne šole in nas redno obvešča, kateri sošolci že imajo telefone ter kateri jih bodo dobili za deseti rojstni dan. In seveda vmes ne manjka vprašanje, kdaj bo tudi ona dobila svojega.
Filip je bil drugačen otrok kot njegovi vrstniki. Sošolci ga niso povsem sprejeli. Pred veliko nočjo je katehet pri verouku dal Filipovemu razredu posebno nalogo. Vsakemu veroučencu je izročil plastično jajce, potem pa jim naročil, naj poiščejo kakšno znamenje novega življenja in ga dajo v plastično jajce. Učenci so bili navdušeni in pri naslednji uri verouka so drug za drugim jajce odprli in razložili pomen njihovega znamenja. V enem je bila lepa cvetica, v drugem pisan metulj, v tretjem zelena trava … Otroci so občudovali iznajdljivost vrstnikov. Zadnje jajce je bilo prazno. »To je neumnost,« je dejal eden od otrok. »Nekdo ni pravilno razumel naloge.« Katehet je začutil, da ga je nekdo povlekel za rokav. Bil je Filip: »To je moje,« je rekel »in mislim, da sem nalogo pravilno naredil. Jajce je prazno, ker je bil tudi Jezusov grob prazen.«
»Kdor ljubi svoj narod, mora zanj tudi delati in se žrtvovati in nobenega narodnjaka ne poznam, ki bi ne ljubil ljudske umetnosti, ki ravno najčisteje zrcali narodovo dušo, in o tej naši ljudski umetnosti moramo dobiti pošteno znanstveno delo, ki ga še nimamo. Za to pa moramo delati vsi, par ljudi tega ne zmore, treba je hitrega dela, zakaj našo ljudsko kulturo je moderna civilizacija že tako razjedla, da danes gine in umira in tone v pozabo. Čez petdeset let ne bomo več mogli govoriti o obstoju kake naše ljudske umetnosti … To umiranje naše ljudske, narodne kulture se je začelo okroglo pred sto leti in, čudovito, šele takrat se je takozvani kulturni meščan začel zanimati zanjo, šele takrat opazil njeno starodavno lepoto … Dušo in srce svojega naroda moramo ohraniti vsaj za muzej ali knjigo, zakaj danes se že stapljajo duše v splošno evropsko civilizirano dušo, v kateri tonejo vse narodne kulture pod isto uniformo.« Tako je v svojem predavanju o ljudski umetnosti 22. marca 1931 nagovoril slovenske učitelje Stanko Vurnik, umetnostni zgodovinar, muzikolog, narodopisec in publicist. Predstavljamo ga ob 120-letnici rojstva.
Božje usmiljenje! Kako lepa je ta verska resnica za naše življenje. V evangeliju po Janezu (Jn 20,19-28) doživi apostol Tomaž izkušnjo Božjega usmiljenja, ki ima Jezusov obraz, obraz vstalega Jezusa. Tomaž ne verjame, ko mu apostoli povedo: »Gospoda smo videli.« Ne zadošča mu Jezusova napoved: tretji dan bom vstal. Hoče videti, hoče položiti prst v rane od žebljev in položiti roko v njegovo prebodeno stran.
Prineslo mi je občutek izpolnjenosti v mojem doživljanju vere v vse dobro, v preprosto zaupanje v ljubezen, v odgovornost do sebe in do drugih, prineslo mi je spoznanje, da smo po Božji volji drug drugemu podarjeni. Lahko sem sebe doživljala kot delček mozaika, ki z oživljanjem in obujanjem melodij in pesmi prinaša veselje in upanje, lahko sem v svojem sopevcu iskala zgled in potrditev mojega dojemanja vere, postavljala temelje doživljanja družine, sodelavcev, sveta. Skratka, pomeni, da se med sebi enakimi pretolčeš do spoznanja “biti si o vsem na čistem”. In po tem je vse lažje, lažja so vsakodnevna bremena, nižji so ‘pukli’, katere moramo preskočiti, srce se zna veseliti …
Nekega spomladanskega popoldneva sta se oče in sin z avtom odpeljala na podeželje, nenadoma je skozi odprto okno priletela čebela. Sin je imel močno alergijo na čebelje pike, zato je bil ves iz sebe, ko je čebela letala po avtu. Oče je opazil strah na sinovem obrazu, zato je ustavil vozilo in ujel čebelo v svojo dlan. Potem je odprl dlan in čebela je poletela. Deček se je znova prestrašil. Oče se mu je približal, odprl dlan in mu pokazal vanjo zapičeno želo. »Bodi brez skrbi. Mene je pičila, zato tebi ne more več škodovati,« ga je pomiril oče.