Samo sedem jih je stopalo za krsto, eden od njih zato, ker so ga prosili. Duhovnik. Lepo, da je prišel. Ali pa čudno. Gospa k njemu namreč ni hodila, vsaj ne v cerkev in zagotovo ne ob nedeljah.
Drugih šest je bilo tam zato, ker so pač morali biti, saj se vendar spodobi pospremiti sorodnika na zadnji poti. Odeti v temna oblačila, so počasi in dostojno sledili krsti, a od resne in spodobne drže do pristne žalosti je bilo še daleč. Vmes se je morda prikradlo tudi olajšanje.
Pevcev niso povabili, tudi trobentača ne. Verjetno se jim je zdelo, da ji je življenje zapelo že dovolj žalostink.
Človek bi pričakoval nekaj poslovilnih besed. O življenju, ki lahko spiše žalosten roman, o pogubni lepoti mladega dekleta, zaradi katerega so se fantje tepli. Dobesedno. Gospodinje v Trstu – signore so jim rekli – pa v prenesenem pomenu.
Zanje, ki so stopali za krsto, so ta dejstva živela le v spominih njihove stare mame, ki jih je obujala bolj sama zase kot za druge. Sedaj že dolgo ni bilo nikogar, da bi jim iz prve roke povedala to zgodbo, zato so imeli pred sabo drugačno podobo in govorniku niso hoteli polagati v usta besed, kot so čudaška samotarka, uboga reva ali celo – Bog mi odpusti – zmešana baba. Raje so izbrali molk. Tudi prav. Molku ni mogoče očitati dostojnosti, torej so jo pokopali dostojno, tu v vasi, kjer se je rodila in umrla.
Trst bi lahko bil v njenem življenju le epizoda, če ne bi bil hkrati tudi prelomnica. Kar ji je mesto dalo lepega, so bile obleke, ki jih je nosila do konca svojih dni. Barve so bile obledele in kroji, kot bi jih povlekel iz naftalina. Se je našel kdo, ki se je posmehoval, da so to krila za drugačne kraje in druge čase. Kot da ne bi vedel, da je do konca svojih dni živela v drugem kraju in v drugačnem času, zato tudi čas na njej ni pustil sledi. Ni mogel ker sta se z njim razšla že pred kakimi petdesetimi leti.
Tako je še vedno ohranila postavo mladenke in obraz, kot bi ga iztrgal iz modne revije, le na ogled ju je postavila bolj redko. Hodila je vzravnano, z dvignjeno glavo in počasnimi koraki. Človek bi rekel, da pooseblja gracioznost, če le ne bi bilo njenega zamaknjenega pogleda in odrezave govorice.
Sosede so vedele povedati, da ne na njenem balkonu niti na dvorišču še niso videle obešenega perila in nobena se ni mogla spomniti, kdaj je zadnjič zračila posteljnino ali stresala preproge. Vse, kar se je dogajalo, je bilo skrito med štirimi stenami, le na dan, ko je poštar prinesel socialno podporo, je šla do trgovine. Kako je čarala do naslednjega nakazila, ni bilo znano nikomur.
Jasno, da to niso stvari, o katerih se govori ob odprtem grobu.
Tudi to, da je kdaj pa kdaj znala biti s svojimi klici prav moteča, je ob takih priložnostih pametno molčati. Saj ne da bi bila to skrivnost, kje pa! Vsi smo vedeli zanje, saj smo jo bolj pogosto slišali kakor videli. Njen glas, prodoren, močan in visok, je zarezal v tišino vasi.
»Bruno, Bruno, kje si? Bruno, pridi!«
Včasih te je našel v ranem jutru, drugič je pretrgal nočni mir, kdaj pa kdaj je zmotil popoldanski opravek. To, kar je nosil v sebi, ni moglo biti drugega kot bolečina in obup.
Tisti, ki so v takih trenutkih slučajno šli mimo njene hiše, so vedeli povedati, da je stala na balkonu in se z rokami krčevito prijemala ograje. Telo je rahlo usločila. Je mislila, da bo tako njen glas dosegel daljave, ki jim je namenjen? Da bo prišel do Bruna? Ali je morda želela le bolečini in obupu dati prosto pot?
»Bruno, kje si? Pridi!«
Z vsakim klicem glasneje, dokler ni omagala. Tedaj je sklenila roke na prsih, utišala glas in milo prosila: »Bruno, Bruno, kje si? Bruno, pridi!« Tisti, ki se mu ob tem ni zasmilila, je bil brez srca.
Ljudje so po vrsti govorili, da je uboga, samo da so eni mislili na njeno srce, drugi na pamet.
Bruno pa ni prišel. Nikoli. Niti na njen pogreb ne.
On sliši na drugo ime. Nihče mu ni povedal, da ga je mama klicala Bruno. Še tega ne ve, da se v njem pretaka slovenska kri in ne pozna zgodbe o lepi mladenki, ki je skrušena in molčeča iz dneva v dan na pomolu upirala pogled v ladje z vseh koncev sveta. Iz njih so se vedno znova usipali napačni ljudje in mornarske kape so vsakič krasile napačne obraze.
Mogoče pa je Bruno kaj slišal o tem, da se je nekega dne drl v košarici pred cerkvijo svetega Anton Novega v Trstu in nihče ni vedel, od kod se je vzel.
Verjetno tudi ve, da se človeku od vsega hudega lahko zmeša.
Rafaela. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 53.

Gledam skozi okno v oblačen in čemeren dan – popolnoma se ujema z mojim razpoloženjem. Zunaj nihajo veje sem in tja, povešene veje starih jablan. Vse se počasi pripravlja k počitku. Tudi narava.
Hrup pri vratih me predrami, še bolj pa lajež psa; očitno je zagledal tujca pred pragom. Tudi ko zavpijem nad njim, ne utihne. Renči in ne odneha, tako kot pri poštarju, čeprav ga vidi vsak dan. Ko končno vse potihne, se spet naslonim nazaj in mislim, mislim… Še preden se spet obrnem k oknu, se nekdo pojavi na vratih. Ženska, velika, suha, suha, v črnini.
»Dober dan,« reče in takoj jo poznam po glasu. Marta je! Tašemasta Marta! Dvignem glavo in nekaj zamomljam v odgovor, nekaj nejasnega. Jezna sem in presenečena, kaj ona dela tu.
»Nekaj je prišla prosit! Kaj pa drugega! Tašemasta Marta zna samo to,« me prešine. Po vseh vaseh je že znana po tem, da prosjači. Malo za hrano, malo za denar, tudi za pijačo. Zakaj je Marta še Tašemasta zraven? Ljudje radi dajo svoje vzdevke. Po videzu in vedenju. Marta ga je dobila verjetno zato, ker se tako oblači. Smešno, šemasto. Ali pa zato, ker včasih tako čudno govori. Zmedeno, hihitavo in nerazločno. Včasih sva skupaj delali. V fabriki, kjer je bilo vedno dosti takih nenavadnih žensk.
»O, Marta,« končno le izustim in ji namignem, naj sede. Vidim, kako bega z očmi sem in tja in išče stol, kamor bi sedla.
»Kako si kaj,« rečem. Pa še to malo čudno. Kakor da mi je žal, da je prišla. In res je temu tako.
»Sem, kot sem,« reče. »Ne najbolje, saj veš …«
Nekaj zamrmram v odgovor. To, da bom slab sogovornik, verjetno ve. Ve tudi, da nikamor več ne grem, ker ne morem. To pa ni najbolje, saj ženske tako rade govorimo o tem in onem, o rečeh, ki se nas ne tičejo, in o rečeh, za katere smo vesele, da se dogajajo drugim. Drugim, samo da se nam ne!
»Zakaj si pa taka, no, saj ti si vedno …« le začnem nekaj jecljati in pomignem proti njeni čudni pojavi. Tašemasta Marta, vseskozi znana po tem, da se živo pisano oblači, zdaj nosi črnino. Celo ruto ima črno.
»A, a, to …« reče in pogleda po sebi. »Veš, umrl je! Miha je pobralo. Kar naenkrat. Zdaj sem sama. Čisto sama!«
Visoki, preklasti Miha, tudi vaški posebnež, je z Marto živel že dolgo. Vsi so se norčevali iz te zveze. Oba sta pridno popivala, povsod ju je bilo dosti, vsi so se spraševali, kako pri tako nizki Martini invalidski pokojnini in Mihovemu socialnemu dodatku, to zmoreta. Ko sta na večer, včasih že zjutraj, veslala proti stari hiši, kjer sta stanovala, so se ljudje ozirali za njima in si privoščljivo govorili: »Ja, oba sta fraj, nobenemu ni treba iti delat, on je na socialni, ona invalidsko penzijo vleče, kaj pa jima manjka! Pa Miha zraven še nekaj škreblja po lesu in tisto prodaja.«
O, pa jima je manjkalo! Velikokrat sta komaj spravila skupaj tiste evre za stanarino. Lastnik pol podrtije, ki ji je vedno pravil hiša, je znal zaračunati stanarino! Dokler je Miha še kaj naredil, popravil stopnice ali ograjo ali zamenjal kakšno pipo, je šlo. Tudi rezbaril je, vseskozi se je rad ukvarjal s tem. Turisti, ki so tu in tam prišli, ali bolje rečeno zašli v to zakotno vas, so ročno delo radi kupili. Ko pa je Miha začel omagovati in je samo še pil in hodil okrog, je lastnika minilo. Podil ju je ven iz tiste podrtije, prepričan, da če se ju znebi in bajto podere, bo dobro prodal. Parcela, na kateri je elektrika in voda, bo zazidljiva, torej tudi z dokumenti ne bo težko.
Vse to bi se zgodilo, pa se ni! Vsaj za časa Mihovega življenja ne!
Miha je bil prebrisan in trmast in dokler je bil, je vse ostalo tako, kot je.
»Kar sama sem ostala, je vse slabše,« je spet začela Marta. »Kadar ni pil, je bil Miha dober z mano. Prav dober!«
»A dober, praviš …«
»Zdaj, ko ga ni, pa sem morala veliko reči že prodati. Da sploh preživim. Prej sta le bila dva dohodka …«
»Ja? Kaj si pa prodala?«vprašam, čeprav me pravzaprav ne zanima.
»Prodala sem spalnico, ki še odplačana ni, pa hladilnik, pa televizor, podarila nama ga je Jerica, zdaj pa je jezna name in hoče denar nazaj. Jaz ga pa nimam! Kje pa naj ga vzamem!« Jerica je bila njena najstarejša, živela je v Kranju, redko se je spomnila na mamo. Kar sta živela skupaj z Mihom, pa sploh ne več.
»Kaj pa Jakob? Se ti kaj javi? Tudi on že ima službo,« rečem in kar malo sitno mi je. Jakob je bil njen vnuk.
»A Jakob … To je pa druga pesem. On se me je odrekel, že kdaj … Ni ga več blizu. Verjetno ga Jerica tako uči. Otroci, veš … Vseeno je, ali jih imaš ali jih nimaš! Ko jih rabiš, ni nobenega nikjer!«
Molčim in povesim glavo.
»Oprosti, saj vem … Eni so dobri. Otroci in vnuki. Tvoj je bil, pa je moral tako mlad zapustiti ta svet. Tako to je.«
Dregnila je v mojo rano, pa sem molčala. Molčala in ji zavidala. Da je taka, kot je. Da vse tako dobro prenaša. Nekaj časa sva bili obe tiho.
»Miha je bil dober rezbar, prave umetnine je delal,« sem spet začela.
»Ja, dokler je mogel, je delal prav lepe reči … Glej, prinesla sem ti nekaj,« je rekla in pomolila proti meni velik lesorez. »Eno sliko sem ti prinesla. Ti jo boš znala cenit … Še ta mi je ostala. Druge sem morala prodati! Skoraj zastonj sem jih dala.« Vzela sem sliko iz njenih rok. Lepa, topla je bila, neki belokranjski motiv je bil na njej, breze ob vodi in rože. Velika nakodrana reka je bila vrezana v les in breg ob reki poln rož. Miha je bil iz tistih krajev doma.
»Ni slabo,« sem rekla. »Koliko pa je?«
»Saj sem že rekla, da ti jo dam zastonj. Pa tudi … Izseliti se bom morala in nimam je kam dati.«
»Aha …«
Pogledala sem na Marto od strani: ozek, bled obraz ošiljena brada in trpko stisnjena usta. Črnina je le še bolj poudarjala njeno bledico. Morala bi začutiti usmiljenje ali vsaj nekaj podobnega, pa se v meni ni nič zganilo. Trda in čudno otopela sem obstala na stolu.
Ko se je Marta poslovila, me je prosila za nekaj drobiža za avtobus. Rekla sem ji, da ga nimam. Lahko bi šla malo pobrskat po predalu, pa nisem.
Zunaj je začelo spet deževati. Pomislila sem samo, kako da ta šmentani dež ne zna nehati. Na Gorenjskem je samo dež. Dež in megla, vsak dan isto. Pust in prazen vsakdan. In še nje mi je bilo treba …
Marta je zamrmrala suho in tiho adijo in šla. Ven, v mrzel, deževen in vetroven dan. Gledala sem za njo, dokler se ni skrila za ovinkom. Dež se je kar cedil že po okenski šipi.
»Morala bi ji dati dežnik, saj jim imamo v veži, vsak dan jih rabimo. Gotovo jih je videla in si mislila svoje,« me je kar naenkrat prešinilo. »Mokra bo in nima denarja za avtobus,« se je začela oglašati vest. Potiho, počasi, potem pa vedno glasneje.
»Bo že, saj je utrjena, vsega hudega vajena,« sem rekla naglas. Kakor v opravičilo.
Pa ni pomagalo!
“Je v meni zaradi moje žalosti in nesreče, katere ni nihče kriv, ugasnila vsa človečnost? Kam me bo to pripeljalo! Kam?” Dolgo sem še premišljevala in vedno huje mi je bilo. Nazadnje sem se vsa pretresena in zmedena razjokala.
Pred mesecem dni pa sem zvedela, da Marte ni več. Da se je utopila. Sava da jo je naplavila na breg, vso razcapano, v svojih črnih cunjah, ki jih verjetno od Mihove smrti še ni slekla.
»Uboga Tašemasta Marta,« so rekli ljudje. »Kako nesrečno je končala. Kar so jo vrgli iz stanovanja, je živela kar pod kozolci. Ni čudo, da je obupala. Nič čudnega ni …«
Res je! Nič čudnega ni. Ampak ljudje smo tako, kot smo. Mogoče bi zaradi svojih nesreč in žalosti še bolj morali videti drugega!
Zdaj je tako prepozno.
Kako zelo pa lahko peče vest, tega se vedno bolj zavedam.
Pa je ta tudi Martino tiho odpuščanje? Nimam odgovora …
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 42.