Revija - Revija Ognjišče

Načrtovana poroka, potem pa …

Napisal Marko na 13. februarja 2018. Objavljeno v Pismo meseca.

Moja življenjska zgodba iz mladosti je bila kar resna preizkušnja, malo drugačna od drugih. Pri kakšnih triindvajsetih letih sem se zaljubila v fanta, kar nekaj let starejšega od mene, kar mi je bilo zelo všeč. Spoznala sem ga v cerkvi in to mi je tudi veliko pomenilo. Po dokaj kratki skupni hoji sva se odločila za poroko, ker je fant predlagal, da se že dovolj dolgo poznava. A to le iz cerkve, kjer sva se videvala ob delavniških mašah, ker sem zaradi službe čez teden živela v tej župniji. Ob nedeljah pa sva bila vsak v svoji rojstni župniji. Takrat je bila navada, posebno na deželi, da so bili oklici v cerkvi tri zaporedne nedelje. Tako sva bila na oklicih v obeh župnijah. Nekako na polovici teh treh tednov se zbudim sredi noči iz hudih sanj (čeprav nič posebnih), katere so mi povzročile hud nemir v duši, ki ni več popustil, ne podnevi ne ponoči. Nekako sem razumela ali bila ‘opomnjena’, da ne smem narediti tega koraka, ki je pred mano, da to ni pravi človek zame. Šele kasneje sem izvedela, da je bolestno ljubosumen in lahko tudi nasilen. Ta ‘opomin’ me je moril vsak trenutek. Službo sem opravljala z velikim veseljem, saj sem delala z ljudmi in tako sem v tem času lažje ‘živela’, ker pri delu ta nemir ni bil tako prisoten. Dela je bilo veliko in tako sem se vsak večer vračala v svojo najeto sobico, vedno bolj utrujena. Zvečer sem zaspala za nekaj ur, sredi noči pa se spet zbudila in nisem več mogla zaspati. To se je dan za dnem ponavljalo in stopnjevalo. V tem obdobju sem iskala pomoč iz te stiske pri Bogu, pri Mariji pa tudi pri ljudeh. V župnišče sem šla prosit za eno mašo v čast Materi Božji za pravilno odločitev. Takoj drugi dan je bila maša v ta namen. Za nasvet sem šla prosit tudi duhovnika, ki je več let deloval v njegovi župniji, kaj naj naredim, in od tam sem šla še bolj zbegana in negotova. Noben človek, ne duhovnik ali škof niti papež se ne more odločiti namesto tebe za tako važen korak, kakor je sveti zakon, le Bog ti lahko pomaga, če se mu daš voditi in tako pustiš, da izvrši svoj načrt nad teboj. Teden pred poroko sem imela v načrtu ‘poročni dopust’. Nastopila sem ga vsak dan bolj nemirna, utrujena in oslabljena, ker nisem mogla ne spati ne jesti. Bila sem brez vsakega teka. Do sobote, ko bi naj bila poroka, sem dobesedno obležala popolnoma brez moči. Moji domači, starši, brat in sestre so mislili, da sem resno zbolela. ‘Bolna’ kot sem bila, nisem mogla nikamor, nisem mogla k poroki. Bog, ki je Ljubezen, mi je poslal bolezen. Fant je mislil, da se bova poročila, ko ozdravim. Ko je minila tista ura, ko naj bi bila poroka, sem čudežno prav fizično čutila, kot da se mi je težak kamen odvalil od srca, kakor pravi ljudski rek. Starši so res poklicali zdravnika, ki mi je dal nekaj za pomiritev, ali ta notranji mir, ki je nastopil po vsem tem, je bil nerazumljiv. Šele potem sem lahko temu fantu povedala, da se ne morem poročiti z njim. Pred kratkim sem slišala od priznanega teologa, da Kristusov učenec doživlja čudeže. Čeprav sem uboga, majhna njegova učenka, sem bila deležna v tem primeru in še v mnogih v svojem življenju, Božjih čudežev. Le en procent sem mogoče naredila sama, drugih 99 pa je storil tisti, ki je Vsemogočen.
Ko sem po tem ‘poročnem dopustu’ zopet prišla v službo, mi je šef rekel: “A si le od mrtvih vstala”, sodelavka pa mi pravi: “Ti si pa dobra, jaz bi se poročila, potem pa ločila.” To mišljenje, ki je poudarjeno v tej zadnji izjavi, pa žal danes mnogi doživljajo na lastni koži. Žal! Pevka, s katero sva dolga leta skupaj prepevali v domači cerkvi, mi je rekla, da sem lahko tako naredila, če imam čisto vest. Ona je namreč imela že dva otroka, predno se je poročila, ker je menda tašča ni sprejela. In takrat sem si rekla: “O, čista vest, koliko si vredna!” Večkrat pa rečem: “Hvala ti, dobri Bog, da si me vodil po poti, ki si jo ti določil.” Če bi ‘hodila po svoje’, bi danes ne imela dobrega moža pa dragih hčera in zetov ter prečudovitih vnukov. Hvala Bogu tudi zato, da nam je dal Cerkev za našo duhovno mater, ki nam pomaga na zemeljski poti. Pomaga pa nam lahko, če jo poslušamo.
Revijo Ognjišče berejo tudi mladi, ki imajo še vso življenjsko pot pred seboj. V njej lahko najdejo veliko dobrega. Njim priporočam, naj poslušajo Cerkev, ki nam hoče samo dobro. Tudi zato gre toliko stvari danes na tem svetu narobe, ker se ne zmenimo za Cerkev in za Boga. Cerkev je preganjana že dva tisoč let in to bo do konca. Moramo računati na to, da hudič neprestano seje ljuljko, da zakriva pravi Jezusov obraz. Na nas vseh pa je, da s svojim življenjem pokažemo njegov, Jezusov, pravi obraz.
Slovenija ima stare, močne, krščanske korenine. Potrebno bi jih bilo malo “pognojiti in jim dodati dobre, rodovitne zemlje”. Korenine se ne vidijo, a iz njih prihaja življenjski sok. Iz teh korenin more priti zmaga dobrega.
Liza

Vaše pismo je zanimiva in nenavadna življenjska pripoved. Poudarja namreč, kako pomembna je odgovorna priprave na zakon in trezen premislek pred sklenitvijo zakona. Neka žena je pripovedovala, da je cel advent hodila k maši prav za namenom, da bi dobila dobrega moža. In ga je! Partnerja si tudi izmolimo. To prepogosto pozabljamo. Prav tako je pomembna tudi priprava na zakon. V Sloveniji poleg tečajev za zakon, ki je ‘obvezen’ za vse, ki se nameravajo cerkveno poročiti, obstaja tudi Šola za zakon. V njej fant in dekle ‘preverjata’ ali spadata skupaj ali ne. Izkušnja številnih ljudi, ki so obiskovali bodisi tečaj priprave na zakon kot tudi Šolo za zakon, je bila pozitivna. Bili so izredno zadovoljni, saj poudarjajo, da so tam zvedeli veliko stvari, ki jim bodo še kako prišle prav v skupnem življenju.
Žal pa danes mnogo mladih sploh ne vstopa v zakon, ampak se odločijo za življenje v skupnem gospodinjstvu. Velikokrat že s predpostavko, da “poskusijo, če bo šlo”. Ker gre samo za ‘poskus’ in ker gredo skupaj brez resnega premisleka in priprave, se pogosto zgodi, da se prej ali slej ločijo. Velike žrtve takega ravnanja so otroci, ki se znajdejo med ‘dvema ognjema’ in so pogosto razdvojeni. Ločitev staršev jih prizadene, pozneje pa pogosto izkoriščajo dejstvo, da so starši ločeni in ob vsakem resnem vzgojnem ukrepu ali le celo njegovem poskusu, zbežijo k drugemu staršu.
Vi ste odločitev za poroko vzeli odgovorno. Posvetovali ste se z duhovnikom, molili in darovali za mašo. Tudi niste izsiljevali poroke za vsako ceno, ampak ste gledali naprej. To se vam je obrestovalo. Danes, poudarjate, imate čudovito družino, otroke in vnuke. Žrtev je obrodila sad. Kako lepo bi bilo, če bi podobno odgovorno razmišljali tudi mladi, ki se danes odločajo za skupno življenje.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 6-7.

Jezusov dotik

Napisal Marko na 10. februarja 2018. Objavljeno v zgodbe.

Pomlad je prehajala v poletje, travniki so se bohotili v cvetju in gosti, visoki travi. Bil je pravi čas, da se kmet s koso poda na travnik. Najprej vrt, okrog hiše, da se trava ne potlači, potem naprej na njive in nazadnje v senožeti.
Doma je bila sama. Mož je štel mesece do upokojitve, otroka sta bila že v mestu – starejši v službi, mlajša v šoli.
Obetal se je prijetno sončen dan. Vzela je grablje in, kot vsako delo – začela z besedami: “Sveti križ Božji.” Nekam slabo se je počutila. Nekaj metrov tja in nazaj k hiši in že je morala sesti in zbrati moči. Po požirku vode se je spet podala obračat seno. Eno vrsto tja in nazaj, in vsakič je morala malo sesti. “Na ta način pa danes ne bom prišla do konca tega majhnega ograbka sena. Le kaj je narobe z menoj, da sem tako nemočna, boli me glava, težko diham in še težje sem na nogah?” se je spraševala.
»Mama, kaj pa je s teboj, tako si bleda in utrujena si videti?« je bila zaskrbljena hčerka, ki je prva prišla domov. »Počivaj, preveč se naprezaš z delom.«
In je počivala, pa tudi naslednje dni, dokler ni bilo tako hudo, da ni več prišla iz spalnice v kopalnico, ne da bi vmes počivala, čeprav je bilo treba narediti le nekaj korakov.
»K zdravniku moraš,« so se strinjali vsi v hiši.
Tako se je začelo njeno mučno potovanje v mesto in domov, vsakič z drugim, še močnejšim zdravilom. Nobenega izboljšanja po treh tednih take terapije. “Nimajo zdravila zame. Umrla bom, kot sta v tej starosti naši vaščanki Jelka in Terezija,” je premišljevala v bolniški postelji. »Čeprav mrliška vežica še ni blagoslovljena, me morate dati tja!« je naročala hčerki. Vedela je, kaj vse sledi, če je umrli v hiši in prihajajo ljudje kropit. Svojo hčerko, še dijakinjo, je hotela obvarovati pred tem dodatnim pretresom.
Pristala je v bolnišnici. Vsak dan je bilo slabše, nič več ni vstajala iz postelje, s težavo je spregovorila besedo. »Kdaj bo maša za zdravje?« je mukoma spraševala moža, ki ji je povedal, da je bil pri župniku. Opravila se je mašna daritev za njeno zdravje, izboljšanja pa od nikoder. Po več tednih so jo moči že čisto zapuščale, upanja na izboljšanje ni več pestovala v svojih mislih, celo moliti ni več mogla. Takrat so končno našli tisto pravo zdravilo, ki ji je skoraj čudežno pomagalo.
Dočakala je dan, ko je zapustila bolnišnico v spremstvu moža in hčerke. Vso slabotno in omotično sta jo podpirala pri mlahavi hoji. Zdelo se ji je, da je prišla iz nekega drugega sveta, da se je ponovno rodila. Napol prinesla sta jo do avtomobila, a sreča vseh je bila velika in njihovi obrazi so bili nasmejani, kot je bil tisti dan s soncem obsijan, lep in poln vedrine.
Nekaj mesecev je še imela pogoste preglede in močna zdravila, a vsak dan je bilo bolje. Vsak dan je bila bolj krepka, upanje na popolno ozdravitev se je vrnilo. Dočakala je dan, ko so ji začeli zmanjševati dozo zdravila in končno čisto ukinili. Bolezen pa je po nekaj tednih ponovno izbruhnila. Spet je pristala v bolnišnici.
“Mar mi ni dano, da bi ozdravela? Kaj, če tokrat zdravilo ne bo prijelo? Že prvič so me komaj rešili in rekli so, da če se enkrat ponovi, se rado ponavlja.” Strah se ji je naselil v srce in obup je spodrival njeno veliko veselje in željo po življenju. Dnevi so postajali brezbarvni in njen duh nekam odsoten.
Na sosednji postelji je ležala starejša gospa. »V kapelo grem k maši, greste z menoj?« jo je nagovorila. »Ne vem, če bom lahko šla, težko sem pokonci,« je glasno podvomila v svoje zmožnosti hoje.
»Pomagala vam bom,« se je ponudila gospa.
Počasi sta se odpravili z dvigalom v klet in kapelo. Težko je bilo, mislila je, da bo kar padla in obležala, a s pomočjo dobre žene je prišla do sedeža v kapeli. Težko je dihala, vročina jo je kuhala, občasno jo je obšla slabost, a je zdržala. Duhovnik je povabil vse v kapeli, naj pristopijo za bolniško maziljenje. “Sem tako na koncu, da ga lahko prejmem?” se je spraševala. “Ne, saj sem še sama prišla k maši,” si je rekla. Verjetno so vsi imeli take in podobne misli in so tiho obsedeli. Duhovnik pa jim je razložil, da sveto maziljenje ni za smrt, ampak za ozdravljenje.
Pred oči ji je prišla podoba žene v evangeliju, ki se je v množici dotaknila Jezusove obleke, rekoč: “Če se dotaknem le njegove obleke, bom ozdravela,” in pri priči je bila ozdravljena.
Odločno je vstala in šla po ta dotik z Jezusom po duhovnikovi roki. Živo je verovala, da ji bo Jezus dal po njem zdravje. Če ji pa to ni namenjeno, ji bo pomagal trpeti v bolezni.
V bolniško sobo se je vrnila pomirjena, vdana v usodo in v vse, kar ji je Bog namenil, hkrati pa z veliko mero upanja in volje do življenja.
Kmalu se je stanje spet izboljšalo. Zdravila se je dolgo, več let. Bili so dnevi polni smeha in obsijani s soncem, pa tudi taki, ko se je utapljala v solzah, ždela v sobi, obupovala nad svojo usodo in molila za pogum v trpljenju. Domači so trpeli z njo in potrpežljivo prenašali njeno spremenljivo obnašanje.
Ozdravela je. Bolezen pa je pustila posledice, pojavijo se znaki poslabšanja, a se ne boji. Ne misli na smrt kot na nekaj, česar bi se morala bati. Živi po besedah izkušene ljudske modrosti: “Delaj, kot da bi večno živel, in moli, kot da bi jutri umrl.” Po božji volji je vzela bolezen za svoj križ. Križ, ki ne presega njenih moči in ga bo nosila do konca z Njim, ki ji je podaril zdravje in mir srca. Ni se nehala zahvaljevat Bogu za to milost. Šele zdaj je začela uporabljati talente, ki jih ji je Bog dal in so bili predolgo zakopani. Zaživela je polno življenje v tesni povezanosti z Bogom in je srečna, kot še nikoli. Veseli se vsakega novega dne, saj se šele zdaj v polnosti zaveda, da so ji vsi dnevi podarjeni in sprejme jih kot dar iz Božjih rok.
Nikoli ne izgubi priložnosti za Jezusov dotik – za prejem bolniškega maziljenja, saj ima vanj popolno zaupanje. Po njem jo je Jezus ozdravil in nikoli mu ne bo mogla izraziti vse zahvale in svoje predanosti Njemu.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 45.

V znamenju solidarnosti

Napisal Marko na 10. februarja 2018. Objavljeno v zgodbe.

V eni od ljubljanskih cerkva sem se usedla v zadnjo klop. Kmalu so z leve in desne prisedli novi verniki. Zatopljeni vsak v svojo molitev smo v tihoti čakali na začetek skupnega slavljenja in češčenja našega Stvarnika.
V zvoniku je ura odbila polno uro in v cerkvi se je oglasila vesela pesem. Odprtega duha za sveto, smo na ves glas prepevali. Naša telesa so se v zavetju prijetno tople cerkve počasi rešila prezeblih udov in naša srca so se še lažje odpirala v zahvalo in čast Gospodu.
Vhodna vrata so se občasno še odpirala in pod noge nam je mrzlo zapihalo, ko so vstopali novi in novi verniki, ki so želeli svoj čas posvetiti Bogu.
Nenadoma sem za sabo začutila človeka, ki se je opiral na klop. Čudne vonjave po neumitem znoju so mi udarile v nos, da sem se kar zdrznila. Podzavestno sem se obrnila in pogledala, kdo je za mano. Stal je tako blizu, da sem se skoraj dotaknila neobritega obraza. Zasmilil se mi je človek v zanemarjenih oblačilih in želela sem mu odstopiti svoj sedež.
»Le kako se bodo odzvali ljudje z leve in desne, če vstanem in v klop povabim klošarja, ki očitno težko stoji?« me je prešinilo. Opustila sem svoj namen in obsedela.
Kmalu smo zapeli novo pesem. Skupaj z močnim zadahom po alkoholu je med nas zadonel prelep tenor. Kakšen posluh, kakšen glas, s kakšnim zanosom zapeta pesem! Prelepo!
Pod obleko klošarja se je skrival bleščeč pevski talent. Hvaležna Bogu za tega človeka sem z mešanimi občutki utihnila.
Tako močna in silna želja, da bi bolje spoznala tega človeka se je prebudila v meni, da sem k Bogu usmerila vso svojo pozornost in prisotnost na drugačen način.
V srcu se mi je porajalo sto zakajev in čejev, misli so z nadsvetlobno hitrostjo pretresale moj notranji svet.
»Kdaj in zakaj je ta človek, ki ima tak posluh in tak glas, da mu lahko zavida operni pevec, pristal med klošarji? Mu ni šel študij, so ga zaničevali in zasramovali zaradi kakšne hibe, pa se je bal življenja? Je doživel kakšno razočaranje in poraz? Ga je mogoče v življenju doletela izkušnja, iz katere se ni znal ali ni zmogel rešiti? Kakšno izobrazbo ima, da ni dobil ali ni znal obdržati delovnega mesta? Kaj vse težkega ga je doletelo, da je pristal čisto na dnu? Se mogoče pod umazano obleko skriva človek z doktoratom? Je mogoče kriv samo alkohol, popit po kozarčkih, ki se ga dobi prav povsod, legalno. Zanj ne rabiš niti pretirano veliko denarja.«
V naši kulturi, ki se ne zna veseliti in proslavljati brez alkohola, se hitro ujameš v njegove pasti in si mimogrede od njega odvisen. Ven iz te ječe omame pa je težka, naporna in strma pot. Težko se rešiš zasvojenosti, če nimaš dobre podpore v družini, službi, pri prijateljih in v raznih skupinah za samopomoč, ki ti stojijo ob strani, ko ti je najtežje, ko zmoreš komaj narediti trden sklep, da ne boš pil alkohola, samo po korakih, samo dan za dnem, sklep tako za vsak dan sproti.
V meni je dozorela odločitev. Tudi jaz se bom držala postne akcije štirideset dni brez alkohola. V tem času se bom zavestno odrekla uživanju in postrežbi vsakega alkohola. Tudi jaz želim vsaj nekaj malega pripomoči, da se bomo zavedali tega nevarnega početja, ki se te lahko polasti tako zahrbtno, da se niti ne zavedaš, da si se ujel.
»Saj sem samo nazdravila za novo leto, pa za god in rojstni dan, za sebe in za vse domače, pa prijatelje in sodelavce in še kje na kakšnem slavju. Za na zdravje in aperitiv za začetek.« Ko začnem seštevati vse te kozarčke in kozarce popitega, se zgrozim. »Nič!« si rečem. »Nič alkohola!« Ne samo zaradi vseh, ki jih je alkohol omrežil, tudi zaradi vseh družin, ki trpijo ob tem, zaradi vseh prometnih nesreč s škodo, poškodbami in prehitro končanimi življenji. Zaradi vsega zla, ki ga prekomerno pitje povzroča.
Bog, nate se obračam s prošnjo in molitvijo za vse nas. Da bi vztrajali, da bi bili strpni, kadar je to potrebno, in odločni v pravem trenutku. In da ne bi obsojali. Da ne bi obsojali nikogar, ki mu je spodrsnilo in je, kljub dobrim sklepom in pomoči, padel – mogoče celo večkrat.
Vsak dan znova vzeti svoj križ na svoje rame in vztrajati na pravi poti in pomagati, kjer lahko, kjer znam in zmorem. In ne obsojati!
Hvaležna sem bila Bogu za tega klošarja, ki mi ga je danes poslal v moje življenje. Pod umazano obleko sem videla človeka, ki se je znal in zmogel veseliti z nami pred Gospodom. Hvaležna sem bila, da se ni sramoval svojega bednega stanja in da se je želel srečati z Bogom. Vse pesmi je znal na pamet in videlo se je, da mu cerkev ni tuja.
Molila bom zanj, da bi zmogel prenesti vsakodnevno težo križa in da bi se še kdaj srečala tukaj v cerkvi, pa čeprav se morda včasih pride samo pogret.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 92-93.

Primite me za roko

Napisal Marko na 9. februarja 2018. Objavljeno v Iskrica.

Večina ljudi zelo rada boža in ljubkuje otroke, malo pa je takih, ki bi znali izkazati kakšno nežnost starim ljudem. Pa prav stari ljudje zelo potrebujejo toplega telesnega stika. Ko jim opešata vid in sluh, ko že težko govorijo in jim tudi jasnost razuma bledi, še vedno ostaja čut za tip.
Ko je prišel zdravnik k naši materi, ki je ugašala, ni kazala nobenega znaka življenja. Prijel je njeno uvelo roko, jo položil v svojo dlan in jo tiho poklical po imenu. »Če ste me spoznali, stisnite mojo roko,« ji je dejal. Začudena sem opazila, kako so njeni trepetajoči prsti odgovorili na to željo.
Če ima telesni stik tak pomen, zakaj večkrat ne pobožamo starih ljudi? Še vedno slišim neko staro ženo, ki je bila skupaj z našo mamo v domu upokojencev: »Tako sama sem, primite me za roko!« Morda ne želijo nobene reči tako zelo kot ljubečo roko, ki se jih dotakne

ČUK, Silvester. (Iskrica). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 46.

Gospod Hudournik

Napisal Marko na 8. februarja 2018. Objavljeno v Priporočamo, berite.

»Neverjetno, kako je bister! Samo govoriti ne zna!« boste slišali od skoraj vsakega ljubitelja psov, ki jih je na Slovenskem vedno več. V ljubki zgodbi Hudournikov Lisko, ki je bila napisana leta 1941, in od takrat že velikokrat ponatisnjena v veselje mladih bralcev, ta štirinožni človekov prijatelj tudi govori. No, govoriti mu da pisatelj Fran Saleški Finžgar, kar se dogaja v basnih, kjer se živali obnašajo kot ljudje. Finžgar sam je tisti ‘gospod Hudournik’, po katerem je ta priljubljena mladinska knjiga dobila naslov. V njej je temu gospodu ime France Kališnik. Naveličan zatohlega pisarniškega zraka v Ljubljani, si omisli lično brunarico – bajto Murko v kraljestvu gora. Ko je zahajal tja gor na dopust ali le za kakšen dan, je pogosto prišla nevihta, zato so mu domačini dali ime Hudournik. O tem možu, se pravi o sebi, pisatelj pripoveduje nekaj zgodbic.

V vseh nastopajo živali. V prvi srečamo mišjo družino, ki se je čez zimo naselila v Hudournikovi bajti Murki. Nekaj posebnega je miška Preklica, ki se ji maščuje njena sebičnost. Zaradi požrešnosti žalostno konča tudi polhica Lišpavka. Glavni junak knjige je psiček Lisko, ki ga je gospod Hudournik kupil od svoje nekdanje sošolke, ko je z vlakom potoval na dopust.

Govorila mu je, da je psiček nekaj posebnega, ‘pravi amerikanec’, bil pa je čisto navaden mešanec, toda gledal ga je tako vdano, da ga je kupil. Skupaj sta korakala v planino in že med potjo mu je povzročil nevšečnosti. Presenetljivo hitro se je nanj navezal. Vzel ga je v šolo in Lisko je bil zelo dober učenec, a je svoje znanje nekajkrat zlorabil v škodo gospodarja. Kadar ga je Hudournik kregal, se je Lisko obnašal zelo skesano, da se je gospodarju omehčalo srce. Ob prihodu v Ljubljano je Liska ‘ugrabil’ konjederec in Hudournik ga je komaj rešil.

Za kratek oddih sem šel večkrat na morje. Z zadnjih morskih počitnic sem se vrnil ves betežen. Šel sem k zdravniku. Ko sva se pogovorila in me je preiskal, mi je napovedal tole: »Prav nič niste bolni. Toda za morje niste. Za vaše počitnice so gore. Pod njimi ste doma. Tja hodite na oddih.«… To me je pregnalo in prisililo, da sem si stesal svojo kočico na Zabreški planini. Tam sem se ugnezdil (1934). Ob začetku druge svetovne vojne sem se iz Murke umaknil. (F. S. Finžgar, Leta mojega popotovanja)

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 2, str 108-109.

Po romarskih stopinjah naših prednikov

Napisal Marko na 8. februarja 2018. Objavljeno v Priporočamo, berite.

Slovenci radi romamo. Nekdaj, ko je bila naša domovina pretežno kmečka dežela, je bil romanjem namenjen ‘medmašni čas’ – od 15. avgusta do 8. septembra, zdaj pa se je ta čas raztegnil na vse poletje pa še dlje. Današnja romanja so ‘po obliki’ drugačna od nekdanjih, ‘po vsebini’ pa so bistveno enaka: iskanje stika z Božjim na svetem kraju v občestvu z drugimi. Slovenci veljamo za Marijin narod. Večina romarskih svetišč na slovenskih tleh je posvečenih Materi Božji, vseh šest slovenskih škofij ima svoje osrednje marijansko romarsko svetišče, narodno svetišče pa je bazilika Marije Pomagaj na Brezjah.

Večino slovenskih božjih poti je predstavil Franci Petrič v knjigah Duša, le pojdi z mano. V njih je posegel tudi prek meja naše sedanje države, vendar vseh ni dosegel. ‘Marljiva mravljica’ Mariza Perat v tej knjigi predstavlja romarska svetišča na oglejskih, primorskih tleh – pa tudi glavna slovenska, Petričeve predstavitve pa dopolnjuje z opisom svetišča Rože Skrivnostne v Krminu, predvsem pa z zgodbo o Materi Božji ‘Žanjici’ v Porčinju nad Čedadom, kjer se je leta 1855 Marija prikazala desetletni Tereziji Duš in ji vzela iz roke srp ter požela šop trave.

Naročila:

To se je zgodilo 8. septembra, na praznik Marijinega rojstva. Ko je Marija požela travo, je deklici vrnila srp ter rekla: »Pojdi domov in vsem oznani, naj ne skrunijo praznikov in naj ne preklinjajo.« Deklica je kasneje postala redovnica in je umrla v sluhu svetosti, stara komaj 25 let. Porčinj je bil dolgo pozabljen, zdaj pa privablja številne romarje, tudi iz Slovenije. Ob branju teh zapisov bogatimo svoje znanje o slovenski zgodovini, spoznavamo pa tudi naše kraje v preteklosti. To je dragocena šola ljubezni do domovine, ki je pri nas na žalost povsem zanemarjena.

Mariza Perat, rojena 14. aprila 1939 v Gorici, po poklicu učiteljica, je vneta kulturna delavka med Slovenci na Goriškem. Že v dijaških letih je začela pisati za otroško revijo Pastirček, kmalu pa se je oglašala tudi v verskem tedniku Katoliški glas (zdaj Novi glas). Napisala je več radijskih iger in pravljic za otroke. Njena ‘nadaljevanka’ Goriški sprehodi je izšla v knjigi (1985). Pričujoča knjiga vsebuje izbor njenih zapisov o božjih poteh doma in na tujem, ki so izhajali v Novem glasu.

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 6, str 109.

Slike na steklo

Napisal Marko na 6. februarja 2018. Objavljeno v Priloga.

Središče nekdanjih slovenskih kmečkih domov je bila ‘hiša’, večja soba s krušno pečjo, kjer se je številna družina mudila zlasti pozimi. V njej so opravljali najrazličnejša dela: od pletenja do mizarjenja. Ta ‘hiša’ je bila tudi neke vrste domača cerkev, njeno srce je bil ‘bogkov kot’ nad veliko družinsko mizo. V kotu je bilo razpelo (Križani se je v božičnem času umaknil jaslicam), na njegovi desni in levi pa so visele svete podobe. Bile so barvit okras notranjščine kmečkega doma, ki so ga varovale svetniške osebe, nemalokrat z upodobljenim zavetnikom hišnega gospodarja ali gospodinje ter podobe zavetnikov v sili. Običajno so bile naslikane na steklo. Slike na steklo so se v slovenskih kmečkih domovih pojavile v prvi polovici 19. stoletja in se tam ohranile do začetka 20. stoletja. Slikanje na steklo je počasi zamiralo, veliko slik so zlasti revnejši kmetje zaradi gospodarske stiske za majhen denar prodali raznim ljubiteljem in prekupčevalcem. Po kmečkih domovih danes slik na steklo skoraj ni več, okoli 1700 primerkov hranijo v muzejskih etnografskih zbirkah in v raznih zasebnih zbirkah.

POGLED V ZGODOVINO
Slike na steklo so izdelki ljudske likovne umetnosti, izdelane po posebnem postopku. Slikarska podlaga in obenem zaščita barvne plasti je šipa (ravno steklo). Vrstni red slikanja je obrnjen kot pri navadnem slikanju. Dejansko gre za slikanje na hrbtno stran šip. Ta slikarska tehnika je bila znana že v antiki (Egipt). Do najvišje stopnje se je slikanje na steklo dvignilo v zgodnji renesansi v Benetkah, kjer so slikali v velikih množinah male, nabožne in relikvijske podobice iz stekla, kot v svojem zapisu O ljudskih slikah na steklo (Etnolog 12/1939) navaja slikar Maksim Gaspari. Ti izdelki so bili namenjeni srednjemu in višjemu sloju tedanjega prebivalstva. V drugi polovici 18. stoletja pa so se izoblikovala evropska središča, kjer so izdelovali slike na steklo za kmečko prebivalstvo. Najbolj znane delavnice slik na steklo so bile na Bavarskem, v Češkem lesu (kraj Pohoří) in v nekaj kilometrov oddaljenem kraja Sandl v Zgornji Avstriji, ki so dosegle vrh v prvi tretjini 19. stoletja. ‘Slike iz Sandla’ so ponesle sloves te vasi po vsej habsburški monarhiji. Izdelovali so jih v velikih količinah ter jih izvažali v tuje dežele, tudi v Slovenijo. Slike na steklu so k nam z Bavarskega, Avstrijskega in Moravskega prinašali krošnjarji, tedanji potujoči trgovci, Korošci in ‘Kranjci’. Kmetje so jih od njih kupovali na romanjih (kot spominke) in na žegnanjih. »Mogoče je, da so se krošnjarji pri mojstru, pri katerem so kupovali slike, naučili slikati in da so potem slikali tudi doma,« domneva Gorazd Makarovič, strokovnjak za to področje, v svoji študiji Slikanje ljudskih slik na steklo na Slovenskem (Slovenski etnograf 15/1962).

Večina slik na steklo v vseh slovenskih muzejskih in zasebnih zbirkah – skupno število je nad 1700 – sodi v prvo polovico 19. stoletja, po čemer sklepamo, da so jih v tem času imele kmetije na vsem slovenskem ozemlju, v drugi polovici 18. stoletja pa le redke kmetije na Koroškem in Kranjskem. Na območjih vzhodne in zahodne Slovenije so slike na steklo maloštevilne, kar pove, da tam niso bile običajen del hišne kmečke opreme. V nekaterih zaostalih predelih (na kmetijah med Gorjanci in Krko) še v drugi polovici 19. stoletja ni bilo nobenih slik na steklo. Po značilnostih posameznih delavnic iz dežel, od koder so krošnjarji prinašali slike na steklo, lahko določimo njihov izvor.

KAKO LOČITI TUJE SLIKE OD DOMAČIH
V tuji strokovni literaturi je omenjeno slikanje na steklo tudi pri nas. Italijanski etnograf Ranieri M. Cossar piše, da so v tribuško čepovanskih steklarnah (glažutah) izdelovali tudi slike na steklo, ki so jih potem raznašali krošnjarji. V teh krajih so poslikavali tudi kozarce in steklenice. Poznavalci sodijo, da so okoli 12 odstotkov vseh ohranjenih slik na steklo pri nas izdelali domači mojstri oziroma delavnice. Skupno število doslej znanih in ugotovljenih del slovenskih slikarjev obsega le okoli 200 primerkov. Po kakšnih merilih so to določili, razlaga Gorazd Makarovič v že omenjeni študiji iz leta 1962. Najprej so iz muzejskih zbirk izločili slike, ki po slogu in značaju pripadajo ugotovljenim tujim izvorom in delavnicam, med preostalimi pa so za domače izdelke označili tiste, ki kažejo isto izdelovalčevo roko kot nekatere panjske končnice in votivne (zaobljubljene) slike, ki imajo slovenske napise ali se kako drugače nanašajo na naše kraje. Drugi problem je določiti, kdaj so slike nastale. Pri tem so se oprli na ugotovitev (datiranje) stekla, na katerem so slike naslikane. Podlaga za najstarejše slike je bilo pihano in valjano steklo, ki je bilo polno mehurjev, brazgotin in črt. Poleg starosti stekla so si pri iskanju, kdaj so slike nastale, pomagali tudi z datiranjem slikarij istih rok na les. Tretji problem je bil lokalizacija delavnic oziroma slikarjev, se pravi, kraj ali področje, kjer so te slike na steklo nastajale. »Delavnice oziroma slikarje smo poizkusili lokalizirati v širšem smislu po zastopanosti domačih izdelkov v zbirkah lokalnih muzejev, ki so nabirali gradivo predvsem na svojem področju.« Zadnji razpoznavi znak je bila motivika, vsebina slike. Okvirno so skušali ugotoviti motive, ki so bili slikani v domačih delavnicah, in stopnjo njihove izvirnosti oziroma odvisnosti od slik, izdelanih na tujem. Po tej poti so ugotovili dela dveh domačih slikarjev in ene slikarske delavnice in jih skušali postaviti v časovni in krajevni okvir. Slikar Maksim Gaspari na vprašanje, če je pri slikah na steklo mogoča ločitev med pristnim slovenskim delom in uvoženim iz tujine, odgovarja: »Mislim, da je to mogoče, ker imajo naše podobe v obeležju nekaj intimnejšega kot tuje, so v tehničnem pogledu enostavnejše in skromnejše, ter imajo kot vidni znak često slovenske napise.«

DVA PREPOZNAVNA MOJSTRA
Po značilnih potezah njunih izdelkov so enemu dali zasilno ime Mojster okorne risbe, drugemu pa Mojster malih figur. Na slikah prvega so konture (orisi) rdečerjave barve, nohti na prstih so običajno slikani tako, da je slikar preko koncev prstov potegnil vodoravno črto. Ozadja so umazano bele barve ali oker, okrasne cvetlice so tulpastih oblik ali polovičnega četverolista, kartuša (okrasna obroba) je ovalne ali pravokotne oblike. Slike so uokvirjene v črne, plitvo žlebljene okvire. Dela, ki jih po slogovnih merilih združujemo v eno skupino, so vedno izdelek ene same roke. Po tem je mogoče sklepati, da gre za enega samega slikarja, ne delavnico. Dokaz, da so te slike na steklo, nastale pri nas, je, da je isti mojster slikal tudi panjske končnice, ki so vezane skoraj izključno na naša tla. Delovanje tega mojstra postavljamo v drugo in tretjo četrtino 19. stoletja. Naslikane so že na prešanem steklu, ki je v tistem času začelo zamenjavati valjano steklo. Njegova dela hranita v glavnem škofjeloški in kranjski muzej, po čemer sklepamo, da je deloval na Gorenjskem.
Kakšno desetletje poprej je prav tako na Gorenjskem deloval slikar na steklo, ki ga po značilnosti njegovih slik zasilno imenujemo Mojster malih figur. Tudi na njegovih slikah so konture rdečerjave barve, v primerjavi z običajno velikostjo figur na slikah na steklu so figure našega mojstra nenavadno majhne, toda velikost figure ni odvisna od formata slike, ampak je neka stalnica. Kartuša je stebrasta, stebri so ravni, ozadja na slikah so modra. Vsi napisi na njegovih slikah so slovenski. Slogovna analiza je pokazala, da je vsa dela slikal en sam slikar. Slike tega mojstra hranijo le muzeji, ki so nabirali gradivo na Gorenjskem, kar potrjuje, da je slikar deloval nekje na Gorenjskem.

SLIKARSKA DELAVNICA V SELCIH
Dobrih petdeset let (od 1840 do 1890) so slike na steklo prihajale tudi iz slikarske delavnice v Selcih, središču Selške doline. Nekateri razpoznavni znaki te delavnice: obrisi so slikani z rdečo barvo, značilni so obrazi, kartuša je sestavljena iz dveh svedrastih stebrov, ki nosita preklado, na kateri stoji zlata košarica s cvetjem. Pod kartušo je vedno slovenski napis z veliki črkami s črno barvo na belem ozadju. Slogovna analiza pove, da sta z istimi šablonami (predlogami) in barvami slikali vsaj dve roki, kar pomeni, da so slike izšle iz slikarske delavnice. ‘Gospodarica’ te delavnice je bila Marija Pavlič, po domače Blaževčeva Micka. V Slovenskem etnografu jo je leta 1939 predstavil Janez Dolenc. Rojena je bila leta 1821, bila je majhne, drobne postave, nekoliko je šepala. Živela je samo za svoj poklic – slikanje. Slikala je panjske končnice in podobe na steklo, delala je tudi bridke martre (križe) in zrcala. Na mizi in na klopeh je imela vse: tam je bilo nastavljenih mnogo lončkov za barve, čopiči itn., da ni bilo kam sesti. Na klopi je bila skladovnica neposlikanih in že poslikanih končnic. Kljub navideznemu neredu je bila vsaka stvar na svojem določenem mestu. Za mizo v kotu je bila plošča in kamen za ribanje in mletje barv. Delala je pri mizi.

Tudi Pokrajinski muzej Celje hrani zbirko 130 slik na steklo. Spomladi leta 2016 so dali na ogled 53 slik na steklo, ki so bile večinoma k nam uvožene (avtor razstave Jože Rataj).

V drugem kotu je sedel oče, ki ji je pomagal, navadno pa je s svinčeno pločevino vezal okenska stekla. Pri delu je Micka nosila ruto na glavi, pa naočnike na koncu nosu. Nosila je čedno in čisto obleko, še roke je imela kljub svojemu delu vedno čiste. Ko je rabila ploščo, jo je postavila na mizo in nastrgala ter zmlela potrebno barvo. Zmleto barvo je s tanko trščico dajala v posodice, dolila nekoliko lanenega olja, potem je s tankim čopičem nanesla barvo na črtež podobe na papirju. Ta papir je odtisnila na temeljno barvo, potem pa je jemala najrazličnejše čopiče in barve, katere je mešala med seboj, in izrisala podobo do konca. Na podoben način je (poleg končnic) slikala tudi podobe na steklo, saj so si nekateri motivi na obeh popolnoma podobni. V Poljanski dolini je cvetelo slikarstvo in rezbarstvo v znani Šubičevi delavnici v Poljanah. Tu je delal Štefan Šubic, oče slikarjev Janeza in Jurija, in njegov brat Janez. Iz delavnice Šubičev so prihajale panjske končnice, poslikavali pa so tudi pohištvo.

POSTOPEK SLIKANJA NA STEKLO
Slikar Maksim Gaspari (1883–1980) je zapisal: »Ni tako enostavno postati čez noč umetnik slikanja na steklo, to vem z lastne prakse, ker sem izdelal več takih podob in pri tem naletel na različne težave tehničnega značaja, predvsem zaradi krhkosti stekla, zaradi negativnih obrisov ter postopnega sušenja barvnih plasti, pri katerih je treba točno vedeti vrstni red pastoznih (gostih) in lazurnih (redkejših modrih) barv.« Na podlagi lastnih izkušenj je opisal postopek slikanja na steklo. Ljudski slikar je na omito, suho steklo narisal konture za delno modelacijo predmeta negativno po podložni predlogi ali šabloni. To je risal in slikal s čopičem iz dlak vidre ali kune, tempera barvo pa tudi z gosjim peresom. Ti obrisi so bili za podlago slike ter nadaljnje delo najvažnejši. Pri tem se je slikar držal glavnega pravila: svetle konture za svetlejše, temne konture za temnejše barvne plasti, npr. za obrise obrazov, telesa, rok, rož, za dekoracije je rabil svetlordeče, rjave ali opečnate konture, za temne obleke, lase, drevje in podobno pa je risal konture v črni, temnorjavi in modri barvi. Pri oblikovanju cvetja in svetlobe se je izjemoma poslužil tudi belih kontur. Na podlagi teh pravilnih obrisov in kontur, ki so se dobro posušile, je bilo nadaljnje slikanje lažje. Da se šipa pri slikanju ni zamazala in kontura ne zabrisala, je imel ljudski umetnik pod roko leseno podporo, imenovano most. Nadaljnje barvne plasti na suho tempera risbo je slikal navadno z oljnatimi, prstenimi barvami, ki jih je sam naribal na kamnu ter jih mešal najprej z vodo, potem pa z oljem. To je bil predpogoj za dobro in trpežno delo. Polaganje barvnih plasti je bilo treba dobro pretehtati, večkrat obrniti steklo in nastajajočo sliko pogledati od sprednje, prave strani. Ko so se posušile te manjše barvne skupine, je končno poslikal ozadje in prazne ploskve z belo, modro ali rumeno barvo. Tehnika slikanja na steklo ima precejšnjo sorodnost z načinom slikanja v keramiki.

MOTIVIKA SLIK NA STEKLO
Vsebina (motivika) slik na steklo v slovenskih zbirkah je skoraj izključno nabožna in skupno šteje nad 100 različnih motivov, a le malo je takih, ki bi bili zelo številčni. Najpogosteje so upodabljali Kristusa in Marijo v raznih ikonografskih različicah. Gorazd Makarovič ima na koncu svoje študije o ljudskih slikah na steklo na Slovenskem seznam motivov slik na steklu v slovenskih muzejskih zbirkah in ob vsakem motivu navaja število slik z enakim motivom. Na prvem mestu je Sveta Trojica (49), sledijo: Srce Jezusovo (33), Božji grob (28), Marija z Jezusom (27), sv. Barbara (24), Jezusovo rojstvo (23), Srce Marijino (23), Sveta Družina (22), Zadnja večerja (21), sv. Lenart (20), sv. Florijan (19), Prizor iz legende o sv. Genovefi (19), Jezus (17), sv. Jožef (16), Križani (15), sv. Janez Nepomuk (15), sv. Janez Krstnik (14), sv. Jurij (14), Marija Zell (13), Sv. Anton Puščavnik (13), Žalostna Mati Božja (12), Jezus pod križem (11). Od svetnic in svetnikov so ‘močneje’ zastopani še: sv. Ana z Marijo, sv. Katarina, sv. Magdalena, Marijino oznanjenje, Marijino kronanje, sv. Marjeta, sv. Trije kralji.

Posvetni motivi v slovenskih zbirkah slik na steklo so izjeme, za razliko od panjskih končnic, ki so čista slovenska narodopisna izvirnost, kjer so posvetni in šaljivi motivi zelo pogosti (Lisica brije lovca, Lovec strelja jelena, Godec in komedijant). Izjema je slika na steklo iz delavnice v Selcih, na kateri je gostilniški prizor z napisom DONS SA DNARJE JUTER TOKO. Veliko domačih slik na steklo, ki jih hranijo naše muzejske zbirke, so dela Mojstra okorne risbe, Mojstra malih figur in slikarske delavnice v Selcih. Slike na steklo so največkrat visele levo in desno ob razpelu nad mizo v kotu kmečke hiše. Izjemoma so bile del opreme vaških kapelic ali podeželskih cerkva (npr. križev pot v cerkvi na Muljavi).

RAZLIČNI TIPI SLIK NA STEKLO
Na Slovenskem so bili razširjeni razni tipi slik na steklo. Glede na tehniko izdelave ločimo samo z barvami izdelane slike, slike z barvo in pozlato, slike z brušenimi in pozlačenimi nadrobnostmi ter črnim ozadjem in slike z zrcalom za ozadje. Glede na obliko slike ločimo slike brez oblikovnih dodatkov, slike z belim napisnim poljem ter slike s kartušami (okviru podobnimi okrasi). Večina ohranjenih slik pri nas so samo z barvo naslikane slike. Redke so slike z delno pozlato, več je slik s kartušami in slik z napisi. Ugotovljeni slovenski slikarji so največkrat ustvarjali samo z barvami naslikane slike. Slovenske slike imajo dostikrat kartušo in napis. Selška delavnica je uporabljala tudi pozlato in zrcalno ozadje.
V slikarstvu na steklo se je najbolj uveljavila mešana slikarska tehnika. Obrisi (konture) so navadno slikani z vodno barvo (akvarelom), vezano z arabskim gumijem, naslednje plasti tvori tempera, končna barvna plast pa je iz oljnih barv. Slike na steklo so bile navadno slikane na majhnih, tenkih šipah iz pihanega stekla. To je bilo ceneno blago, izdelano pri nizki temperaturi. Ploskev teh stekel je bila nesimetrična in vegasta. Toda prav zaradi tega so najstarejše slike dajale nepričakovane učinke, posebno v pozlačenih in zrcalnih plasteh, gledane od strani proti luči. Take podobe so zato najlepše in imajo večjo zbirateljsko vrednost kot novejše, ki so slikane na gladko, čisto steklo tovarniškega izvora. Kakovost šip iz pihanega stekla je zelo krhka, zato je omogočala le razmeroma majhne formate, največkrat v razponu 19–39 cm, kvečjemu 19–45 cm. Večji formati slik na steklo so na Slovenskem redki. Črni užlebljeni leseni okvirji so še bolj poudarjali žive barve na slikah.
V večjih delavnicah na tujem so slike na steklo izdelovali serijsko. Delo je bilo deljeno: mojster je slikal obrise in važnejše podrobnosti, pomočniki so nanašali lazurne in zgornje neprosojne barvne plasti. Slike raznih delavnic se med seboj razlikujejo in hkrati dopolnjujejo.
Slikarstvo na steklo je na začetku 20. stoletja vedno bolj izumiralo. Spreminjala se je miselnost ljudi, ki jim duhovno bogastvo prejšnjih rodov ni veliko pomenilo, zato tudi slik na steklo niso cenili in so izginjale iz kmečkih domov. Za majhne denarje so jih kupili zbiratelji, ki jih cenijo kot dragocene zgodovinske redkosti. Maksim Gaspari, slikar slovenske kmečke duše, je leta 1939 zapisal: »Ko je naš meščanski človek pred kakimi osemdesetimi leti hodil po idrijskih hribih in Poljanski dolini, je pri vstopu v kmečki dom zagledal živopisnemu vencu podobno borduro okoli stropa – borduro znamenitih ljudskih slik na steklo. Ta meščanski človek, ki je imel še nepokvarjen in uravnovešen čut za estetsko umetnostno formo, jo sprejemal in doumeval z zdravim razumom in srečnim užitkom tudi lepote naše folklore. Sodobnemu, od dinamike, strojev, otopelemu človeku je tako uravnovešenje čuta skoraj neznano in tuje … Kdor se bo vrnil iz razbrzdanih vrtincev sodobne civilizacije v duhovno polje moralnih vrednot, iz oglušujočih velemest v samoto gorskih selišč, bo še deležen blagoslova nekdanjega srečnejšega življenja. V luči tega blagoslova bo bolje videl in lepše občutil tudi izdelke našega ljudstva, ter bo spoznal globoke duševne vrednote etnografije, ki korenini v tradicijah poštene umetnosti in obrti.«

ČUK, Silvester. Slike na steklo. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str 50-57.

Križevi poti na prostem

Napisal Marko na 6. februarja 2018. Objavljeno v Priloga.

Pobožnost križevega pota je v jedru stara toliko kot krščanstvo, začela pa se je v Jeruzalemu, mestu, kjer je naš Gospod trpel, umrl in vstal. Verniki so pobožno stopali po poti od Pilatove sodne palače do Kalvarije, ki jo je prehodil s križem obloženi Gospod. V Evropo so jo prinesli jeruzalemski romarji; najbolj vneto pa so jo širili frančiškani, ki so okoli leta 1260 postavi varuhi Svete dežele. Pri nas se je češčenje Kristusovega trpljenja uveljavilo v času v prvi polovici 17. stoletja. Zelo ga je pospeševala rožnovenska bratovščina in takrat so postavljali križeve pote s petimi ‘postajami’ (kapelami) žalostnega dela rožnega venca. Sredi 18. stoletja pa so jih po zaslugi frančiškanov izrinili križevi poti s štirinajstimi postajami po vzoru jeruzalemskega. Cesar Jožef II. je ukazal, da smejo na križevem potu ostati samo tiste postaje, ki imajo podlago v Svetem pismu (jožefinski ali evangeljski križev pot). Na slovenskih tleh so že sredi 18. stoletja razen štirinajstih podob po cerkvah postavljali križeve pote s kapelami, Kalvarijami in Božjimi grobovi tudi v naravnem okolju in te predstavljamo na teh straneh s slikami in nekaj besedami.

ŠMARJE PRI JELŠAH – Kalvarija
Na hribu nad naseljem Šmarje stoji nad stopniščem s kapelicami križevega pota in svetimi stopnicami podružnična cerkev sv. Roka s poznobaročno opremo, bogato štukaturo in poslikavo (Anton Lerchinger). Križev pot je celoten – 14 postaj, 13. postaja je Kalvarija, 14. postaja pa Božji grob s svetimi stopnicami. Baročne kapelice križevega pota z bogatim okrasjem so bile zgrajene v letih 1743–1753 za časa znamenitega šmarskega župnika dr. Mateja Vrečarja, ki je bil znan tudi kot matematik in astronom. Cerkev sv. Roka je bila zgrajena približno sto let prej z darovi vernikov v zahvalo, da je prenehala kuga.

ŠENTRUPERT – Vesela Gora
Centralno zasnovana z dvema stranskima kapelama in mogočnima zvonikoma je bila zgrajena v letih 1723–1735. Leta 1879 so dozidali kapelo Žalostne Matere Božje z Božjim grobom na mestu prejšnje. Takrat so bile obnovljene tudi kapelice križevega pota; niše je leta 1874 poslikal Matija Bradaška. Dvanajsta postaja je Kalvarija, štirinajsta pa Božji grob. Prvi križev pot so postavili že leta 1730. Kapele so bile večkrat obnovljene, zadnjikrat leta 1992. Kapelica Božjega groba je bila zgrajena leta 1749 po vzoru Božjega groba v Jeruzalemu.

SMLEDNIK – Kalvarija
Smledniška Kalvarija ima vseh 14 postaj križevega pota. Cikcakasto postavljene kapelice, zasnovane leta 1772, so zidane, imajo polkrožne niše in so krite s skodlami. Obnovljene kapelice sta leta 2001 poslikala v Sloveniji živeča ruska slikarja Maša Bersan in Nikolaj Mašukov. Na vrhu Kalvarije stoji večje leseno razpelo.

IDRIJA
Podružnična cerkev sv. Antona Padovanskega, zavetnika rudarjev, je bila zgrajena leta 1678, zvonik pa je bil prizidan leta 1805. Nad njo je Kalvarija s 14 postajami križevega pota in kapelo Kristusovega vstajenja, ki je petnajsta postaja. Pred leto 1979 so bile v niše cikcakasto postavljenih kapelic postavljene nove podobe križevega pota slikarja Tomaža Perka.

KRIŽNA GORA NAD LOŽEM
Romarska cerkev sv. Križa, podružnična cerkev župnije Stari trg pri Ložu, se v starih listinah prvič omenja leta 1526. Že leta 1547 so ob poti do nje uredili križev pot s kapelicami. Sedanja cerkev je pozno baročna stavba, zgrajena leta 1750. Velika dragocenost cerkve so slike baročnega mojstra Fortunata Berganta, ki predstavljajo pretresljiv pasijonski cikel. Romarska pot iz vasi Sveta Ana na Križno goro pelje mimo 13 postaj (štacjonov) – kapelic križevega pota, za 14 postajo velja cerkev sv. Križa. Leta 1986 obnovljene kapelice je poslikala akad. slikarka Stanislava Pudobska.

MOKRONOG – Žalostna Gora
Romarska cerkev Žalostne Matere Božje, podružnica župnije Mokronog, je baročna stavba; banjasti obok prezbiterija je okoli leta 1735 poslikal Franc Jelovšek. Oltarne slike so delo Valentina Metzingerja. Križev pot ima sedem postaj Marijinih sedmerih žalosti iz leta 1844. Niše kapel so bile večkrat poslikane: 1865 (Matija Koželj), 1894 (Matija Bradaška), 1969 (Izidor Mole). Leta 1767 so bile postavljene svete stopnice in Božji grob.

JURJEVICA PRI RIBNICI
Cerkev sv. Križa v bližini vasi Jurjevica spada pod župnijo Ribnica na Dolenjskem. Iz vasi Breže vodi proti cerkvi 14 postaj križevega pota, ki so bile zgrajene v letih 1759–1761, Božji grob, ki je 15. postaja, nekaj let prej. Leta 1993 je postaje na novo poslikal Lojze Čemažar.

LIMBUŠ – PEKRE
Božjepotno cerkev Marije sedem žalosti imenujejo Slovenska Kalvarija. Cerkev je bila zgrajena leta 1835; nekako v tem času tudi štiri kapele križevega pota. Umetnostni zgodovinar A. Stegenšek prvo kapelo postavlja v 18, preostale tri v 17. stoletje. Leta 1664 je bila postavljena kamnita skupina Križanja.

VOJNIK
Od cerkve sv. Florijana do cerkve Marije sedem žalosti (ljudsko Devica Marija). Cerkev sv. Florijana ima gotski prezbiterij iz sredine 15. stol., kasneje je bila večkrat predelana. Marijina cerkev pa je v osnovi iz 17. stoletja. Med obema cerkvama se vije križev pot, ki vodi preko 240 stopnic. Na poti je 14 postaj (po starem štacjonov) križevega pota. Tam so tudi tri kapele: sv. Jožefa, Device Marije in Oljska gora. Leta 2010 so bile kapelice prenovljene.

KOJSKO V BRDIH
Poznogotska cerkev, postavljena na griču nad vasjo, je bila vklenjena v tabor, od katerega se je ohranil le obrambni stolp. Največja dragocenost cerkve je gotski krilni oltar (1515). Ob poti do cerkve so kapelice križevega pota, freske pa so iz druge polovice 17. stoletja, Sveti Križ je bil romarski kraj, ki je privabljal romarje iz Goriške, Vipavske, Furlanije in Posočja.

VRHNIKA
Cerkev sv. Trojice se prvič omenja leta 1636, večkrat je bila prezidana. Okoli leta 1700 so okoli nje postavili venec 13 kapelic križevega pota, ki so jih nekdaj krasile slike Leopolda Layerja. Kapelice so ohranjene, štirinajsta je kapela Božjega groba; vse so brez poslikav.

ŠKOFJA LOKA – Puštal
Od Puštalskega gradu se mimo 14 kapelic križevega pota molivec povzpne na Hribec cerkve Povišanja svetega Križa, zgrajene leta 1710. Tod so se nekoč vile procesije cehovskih bratovščin. V cerkev vodi zelo nizek vhod, v njej pa sta 14. postaja križevega pota, ki jo je poslikal Janez Šubic, in zvon želja. Veliki oltar je delo frančiškanske rezbarske delavnice (1850); zanj je mojster Plečnik dejal, da mu v Sloveniji ni enakega in ga je treba ohraniti izvirnega.

DEDNI DOL
Cerkev Žalostne Matere Božje, podružnična cerkev župnije Višnja Gora z gotsko osnovo, je dobila sedanjo podobo s številnimi prezidavami. Leta 1713 so prezbiteriju prizidali Božji grob in postavili 5 rožnovenskih kapel ob poti iz Višnje Gore. Ohranilo se je 10 kapelic ob robu gozda in 3 na pročelju Marijine cerkve ter kapela Božjega groba.

MIIRENSKI GRAD
Sedanja cerkev Žalostne Matere Božje je bil zgrajena po prvi svetovni vojni, poslikal jo je Tone Kralj (1955–1956). Postaje križevega pota ob pešpoti na Grad so prvič postavili leta 1757. Leta 1856 so na Grad speljali vozno pot in ob njej postavili nove kapelice, ki so bile v prvi svetovni vojni uničene. Po načrtih arh. Ivana Vurnika leta 1931 postavili nove s freskami Eme Galli, ki pa niso bile obstojne. Sedanje podobe v kapelicah so delo Lojzeta Čemažarja (1985). Štirinajsta postaja, dotlej v kapeli svetih stopnic, je bila zgrajena leta 1990.

RIBNICA NA POHORJU
Štirinajst postaj križevega pota iz leta 1774. Umetnostni zgodovinar A. Stegenšek domneva, da je bilo tukaj najprej 5 rožnovenskih postaj. Od župnijske cerkve sv. Jerneja vodi do cerkve sv. Lenarta 14 kapelic križevega pota, ki niso vse enako oblikovane, Pot se prične pri prvi kapelici pod župniščem in se nadaljuje po javni poti do pokopališča, kjer je cerkev sv. Lenarta.

STARI TRG PRI SLOVENJ GRADCU
Na poti od cerkve sv. Radegunde do cerkve sv. Pankracija stoji 13 baročno okrašenih kapelic; križev pot se zaključi na svetih stopnicah in božjem grobu kot 14. postaji. Kapelice kvadratnih tlorisov z dvokapnimi strešicami imajo polkrožno zaključene portale. Pročelja krasijo ob straneh pilastri z razgibanimi kapiteli in angelskimi glavicami. V notranjosti so reliefi prizorov trinajstih postaj križevega pota. Reliefi so delo slovenjgraške kiparske delavnice Janeza Jurija Mersija, poslikava pa Antona J. Lerchingerja.

ŠENTVID PRI PLANINI
Ubrano krajinsko okolje s cerkvijo sv. Križa na griču s kapelicami križevega pota na pobočju, kjer so vaščani Doropolja leta 1801 uredili pot do cerkve ter ob njej postavili 12 kapelic in kalvarijo; zadnja kapelica je iz leta 1840. 14. postaja je pod oltarjem v cerkvi sv. Križa. Kapelice, ki jih je poslikal Anton Pavlič iz Buč, so bile že večkrat predelane.

PRIMSKOVO NA DOLENJSKEM
Do vrha Primskove gore (592 m), kjer stoji božjepotna Marijina cerkev, vodi zelo strm klanec do prvih hiš vasi Gradišče, v kateri je 14 postaj križevega pota, zadnja je vzidana v cerkvi na vrhu. Zunanji križev pot na Primskovem se od Kopačije vije po hribu in se konča v kapelici na cerkvi. Podobe so naslikane na platno in so na soncu obledele, zato so bile že večkrat obnovljene, zadnjič jih je leta 1988 prenovil slikar Andrej Jerman.

GRADIŠČE NAD PODSREDO
Severovzhodno od Podsrede je grič Stara sveta gora, na vrhu stoji cerkev Žalostne Matere Božje (ljudsko: Stare gore nad Podsredo) s kapelo sv. Ane. Do nje vodi po jugozahodnem pobočju griča kalvarijska pot s 13 kapelicami križevega pota, 14. je kapela sv. Mohorja in Fortunata. Trinajst z nišo in volutastim čelom dekorativno poslikanih kapelic so postavili leta 1834, dve sta bili dodani kasneje. Leta 2015 so bile obnovljene.

MALEČNIK PRI MARIBORU – Gorca
Do cerkve Svete Marije na Gorci vodi 14 kapelic križevega pota, ki jih je leta 1847 dal postaviti takratni župnik Marko Glazer. Pred drugo kapelico stoji kamnit piramidast spomenik v spomin na župnika M. Breznika, ki ga je na tem mestu doletela smrt (1817). Zadnja kapelica stoji na pokopališču, ki obdaja gorsko cerkev. Ljudje dnevno prihajajo na sprehod mimo kapelic, v postnem času pa jih obiskujejo romarske skupine, ki molijo križev pot.

POLHOV GRADEC
Kalvarija ali Stari grad (460 m) je vzpetina nad vasjo Polhov Gradec. Na mestu, kjer je v srednjem veku stal grad, je baronica Antonija Blagaj dala postaviti senčnico, ki jo je kasneje spremenila v osmerokotno kapelo. Do nje vodijo kapelice križevega pota, ki jih je leta 1853 na lastne stroške postavila Ana Travn. Propadajoče kapelice so na pobudo krajanov ob koncu osemdesetih let obnovili in vanje postavili skulpture kiparja Franceta Goršeta.

GRADIŠČE PRI VIPAVI
Pobudo za postavitev križevega pota ob cesti, ki se vzpenja proti cerkvi sv. Križa na Gradišču, je dal vipavski dekan Jurij Grabrijan. Kapelice so začeli zidati leta 1877, dokončane so bile leta 1881. Že pred začetkom zidave je dekan naprosil slikarja Simona Ogrina, naj na platno upodobil postaje križevega pota. Slovesno so jih v kapelice namestili ob blagoslovitvi leta 1882. Po letu 1940 so se dan za dnem vrstile poškodbe podob, zato so jih umaknili iz kapelic v cerkev sv. Križa. Leta 1982 so se lotili obnove razpadajočih kapelic, ki jih je s freskami poslikal akademski slikar Krištof Zupet. Obnovljeni križev pot je bil blagoslovljen 25. marca 1990.

STARI TRG OB KOLPI
Križev pot, postavljen v 17. stoletju, je imel 14 kapelic ob cikcakasti poti do Kalvarije. Poleti 1942 so po partizanskem napadu Italijani ukazali vse kapelice podreti. V jubilejnem letu 2000 so bile ponovno postavljene. Z nove ceste je zdaj le 10 kapelic; od preostalih 4 postaj so tri na pročelju cerkve sv. Andreja, 14. je v daritvenem oltarju kot Božji grob. Podobe je likovno oblikoval kipar Denis Kraškovič, izrezal pa jih je Pavel Majerle.

TABOR V PODBREZJAH
Podružnična cerkev sv. Benedikta in Žalostne Matere Božje, grajena v gotskem slogu, je bila večkrat prezidana, zadnjič leta 1931. Ob cerkvi na severovzhodni strani stoji kapela, ena najstarejših stavb Tabora. V obzidju, ki se v polkrogu od severa bliža cerkvi, je vdelanih 11 kapelic, ki varujejo v letu 2009 na novo ustvarjene podobe križevega pota. Dvanajsta postaja je Kalvarija s korpusi v naravni velikosti, obnovljenimi v letu 2015.

ŽALOSTNA GORA PRI PRESERJU
Okoli znamenite Marijine božjepotne cerkve, postavljene leta 1728 v baročnem slogu, je obzidje s 13 postajami križevega pota, 14. je pri stranskem vhodu v cerkev. Verniki iz bližnje in daljen okolice radi prihajajo k Žalostni Materi Božji k pobožnosti križevega pota na postne nedelje, zlasti na tiho nedeljo.

ŽEBNIK PRI RADEČAH
Na poti do podružnične cerkve Žalostne Matere Božje (najstarejši deli iz 16. stoletja) je skupina štirinajstih kapelic križevega pota iz prve polovice 19. stoletja; začetna kapelica je odprtega tipa s piramidasto strešico, zadnja kapelica zaprtega tipa s podobo Žalostne Matere Božje, vmes 12 preprostih kapelic s pultastimi strešicami.

ŽEŽELJ PRI VINICI
Na hribu nad Vinico, rojstnim krajem pesnika Otona Župančiča, stoji božjepotna cerkev Matere Božje – po vsej Beli Krajini in še dlje znani Žeželj. Na poti do cerkve se dvigamo mimo kapelic križevega pota, pozidanih na kvadratni osnovi in pokritih z dvokapno streho, ki se s polkrožno nišo odpirajo proti poti. Postavljene so bile v prvi četrtini 20. stoletja.

MENGORE PRI TOLMINU
Na poti po Soški dolini proti Tolminu pri Volčah na desni strani zagledamo hrib (453 m) s cerkvijo Marijinega imena. To so Mengore, podružnica starodavne župnije Volče. Na pobudo volčanskega župnika Alojza Kodermaca so bile leta 1932 pozidane kapelice križevega pota. Leta 1954 so jih ‘znani neznanci’ porušili. Obnovljene kapelice je z mozaiki obogatil pater Marko I. Rupnik.

SVETA TROJICA V SLOVENSKIH GORICAH
Znamenita baročna romarska cerkev s tremi zvoniki premore tudi križev pot na prostem – od jezera do cerkve. Ob jezeru stoji na mestu, ki je bilo prvotno namenjeno gradnji nove cerkve, trioglata kapela, od nje vodi proti cerkvi na griču 186 stopnic, ob katerih so postaje križevega pota, ki ga je 25. aprila 1904 blagoslovil tedanji mariborski škof Mihael Napotnik.

SVETE GORE NAD SOTLO
Na Svetih Gorah stoji cerkev Marijinega rojstva, zgrajena pred letom 1257, ko se prvič omenja v listinah. Zdaj nas na hribu sprejme triladijska bazilika. V 18. stoletju je ob vznožju hriba zrasla kapela, posvečena Žalostni Materi Božji. Od tam pot do Svetih Gora spremlja 15 postaj križevega pota. Sedanje upodobitve postaj Jezusove poti na Kalvarijo so delo ak. kiparja Staneta Jarma.

KRIŽEVI POTI Z ROŽNOVENSKIMI POSTAJAMI

Nova Štifta pri Gornjem gradu, c. Marije zvezde (1. pol. 17. stol.); nekdaj na zunanjih stenah pet postaj; ohranjen Božji grob.

Laško, Šmihel, c. sv. Mihaela (1642–1648); nekdaj sedem rožnovenskih postaj; štiri ohranjene).

Ljubljana Štepanja vas, c. sv. Štefana (1653–1654); nekdaj 5 postaj; ohranjen križev pot (šest postaj), Božji grob (6. postaja).

Brežice – Šentlenart, p. c. sv. Lenarta (2. pol 17. stol.); nekdaj 5 postaj: od cerkve sv. Roka do božjega groba (kasneje reliefi); ohranjen Božji grob in dva reliefa.

Goče, c. sv. Andreja (1687); nekdaj štiri postaje in Božji grob; vse ohranjeno; Božji grob je pokopališka kapela (1668).

Maribor (Nemška Kalvarija) – c. sv. Barbare (ok. 1700); nekdaj 7 postaj, ohranjene 4 – poslikal Jakob Brollo 1880).

Kamnik, Kalvarija na Žalah – c. Marijine in Jožefove zaroke (1704), nekdaj šest postaj, pet ohranjenih – poslikala Metzinger in Koželj.

Ročinj, c. sv. Pavla (izpred 1710); ohranjena baročna kamnita skupina Križanja, zadnja postaja romarske poti.

Celje, Kalvarija na Aljaževem hribu (1718), nekdaj križev pot – 5 postaj; ohranjene 4 kapele in skupina Golgote na vrhu hriba.

Sevnica, kapela na pokopališču (1730); nekdaj pet kapel in Božji grob; ohranjena kapela.

Homec pri Slovenj Gradcu, p. c. Matere Božje (1740–50); nekoč štiri kapele in 10 lesenih križev; vse ohranjeno.

Radlje ob Dravi, dvorec Mahrenberg (1742); nekdaj pet postaj; ohranjena Kalvarija na vrhu in kamniti kipi ob poti (postaje).

Kronska gora, c. sv. Petra (18. stol.); nekdaj več kapel na poti proti Šentjanžu; ohranjene štiri kapele v bližini cerkve.

Kočevje, c. sv. Rešnjega telesa (1751); nekdaj do Božjega groba 14 postaj; ohranjena kapela Božjega groba (prenovljena 1987).

Cirkulane, p. c. sv Ane v Halozah (18. stol); ohranjena ena kapelica.

KRIŽEVI POTI S ŠTIRINAJSTIMI KRIŽI ali ZNAMENJI

Brinjeva gora – c. sv. Kozma in Damijana (2005); 350 m dolga pot, table iz lipovega lesa, delo Stanka Lodranta.

Sveta Gora pri Gorici – Bazilika Kraljice Svetogorske (1991); od Prevala ob asf. cesti, križi s številkami, 12. postaja Kristus na križu, ob 13. postaji nova kapela Pietá – Žalostne Matere Božje (2015).

Kurešček – romarska c. Kraljice miru (1990); leseni križi ob poti, ki jo je pokazal France Špelič, kakor jo je videl v mistični zamaknjenosti).

Hotiza (2011); ob poti, po kateri so bs. Danijela Halasa 16. marca 1945 peljali v smrt. Kamniti križi so različnih oblik, kar nakazuje vsebino. Znamenja govorijo o Jezusovem trpljenju, spominjajo na Halasovo trpljenje in na trpljenje vsakega posameznika. V križe so vdelani kamni iz Mure Okolica križev je urejena tako, da so temelji postavljeni v obliki velikih črk, ki skupaj dajo misel: Pot v življenje.

Nova Oselica, c. sv. Janeza Nepomuka (2007); od ceste Sovodenj–Cerkno do vrha Nove Oselice; preprosti križi s streho in tablico s številko in napisom postaje.

Ptujska Gora, bazilika Marije Zavetnice (2012); 14 kamnitih plošč s križi in reliefi, ki romarje vodijo po poti miru – od križa pri romarskem vodnjaku.

Kočevski Rog, križev pot Slovencev, ki stoji ob cesti proti grobišču Pod Krenom v Kočevskem Rogu in je posvečen povojnim grozotam – 15. postaj (kipar Stane Jarm).
Teharje, križi za križev pot od grobišča Bukovžlak do cerkve sv. Ane.

Še veliko je križevih potov po naši domovini (od Movraža do cerkvice sv. Kvirika, na Blečji vrh iz vasi Polica, v Filovskem Gaju, v župniji NM–Sv. Lenart, v Slavini, na Zasavski Sveti gori, na Vrsnik, na Rožnik …), vseh nam ni uspelo odkriti, nekaterih pa zaradi omejenega prostora tudi ne omeniti …(mč)

ČUK, Silvester. Križevi poti na prostem. (Priloga). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 3, str 58-63.

Lurd na Slovenskem

Napisal Marko na 6. februarja 2018. Objavljeno v Priloga.

Od 11. februarja do 16. julija 1858, se je nebeška Mati Marija v Lurdu (Lourdes) pod Pireneji v Franciji osemnajstkrat prikazala 14-letni Bernardki Soubirous (god 16. aprila). Ko je Cerkev leta 1862 priznala nadnaravni značaj teh prikazovanj, je nad votlino ob reki Gavi po Marijinem naročilu začelo rasti svetišče, ki je kmalu postalo cilj množice romarjev z vsega sveta. Privabljal jih je tudi studenec, ki je privrel na dan med desetim Marijinim prikazanjem: njegova voda je po kemični sestavi enaka vodi drugih studencev v okolici, vendar povzroča čudežna ozdravljenja. Čudežni dogodki v Lurdu so imeli velik odmev tudi med Slovenci. Podoba (kip) Brezmadežne iz Lurda je postala najpogostejša Marijina upodobitev po slovenskih domovih. Mnogi so romali tja.(Na sliki zgoraj so romarji s prvega narodnega slovenskega romanja v Lurd, leta 1908, ob zlatem jubileju Marijinih prikazovanj – med romarji je bil tudi rajhenburški župnik Jožef Cerjak) »Za vse, ki niso mogli na romanje v pravi Lurd, pa so bila mala romanja obiski svetišč in kapel, ki so jih častilci Lurške Matere Božje postavili po širni slovenski zemlji« (Franci Petrič). Predstavljamo jih v tej prilogi. (fotografije Matej Erjavec)

BRESTANICA – ‘SLOVENSKI LURD’
Župnijska in božjepotna cerkev
‘Slovenski Lurd’ je jubilejni dar Brezmadežni za zlato obletnico njenih prikazovanj v Lurdu v Franciji. Temeljni kamen za to mogočno cerkev je blagoslovil mariborski škof Mihael Napotnik 16. julija 1908, ob 50. obletnici zadnjega Marijinega prikazanja Bernardki. Gradnjo nove cerkve je narekovala nujna potreba, kajti stara župnijska cerkev sv. Petra in Pavla je bila premajhna za naraščajočo župnijo Rajhenburg (tako se je kraj imenoval do konca druge svetovne vojne). Sklenili so, naj stara cerkev ostane na svojem mestu, nova pa naj dobi drugo ime. Takrat je bil Lurd že svetovno znana božja pot, veliko se je govorilo in pisalo, zato je župnik Jožef Cerjak odločil: »V Rajhenburgu bomo pozidali slovenski Lurd!« Od leta 1881 so bili v tamkajšnjem gradu francoski trapisti, ki so obljubili znatno pomoč.
Cerkev je bila zgrajena z darovi vernikov iz vse Slovenije, ki so se kot člani ‘stavbnega društva’ zavezali, da bodo letno prispevali po 1,20 kron. Stavbno zemljišče na gričku nad trgom je podarila domačinka Ana Korban. Načrte za cerkev v novo romanskem slogu je zasnoval arhitekt Hans Pascher iz Gradca. Stavba je zelo velika: dolga je 51, široka 22 in visoka (glavna ladja) 16 metrov. Na zahodnem pročelju stojita kot dva mogočna stražarja dva enaka zvonika, ki svoja pozlačena križa dvigata 56 metrov visoko. Zidarska dela so bila končana leta 1910, ko so cerkev tudi ometali in vzidali barvna okna. Leta 1911 je bila notranjščina poslikana: z okrasnimi slikarijami, ki spremljajo glavne stavbarske člene, jo je obogatil mojster Osvald Bierti iz Humina v Furlaniji, zelo žive slike pa so delo slikarja Petra Markoviča iz Šentjakoba v Rožu na Koroškem. Na širokem polju med arkadami in okni glavne ladje je naslikanih petnajst skrivnosti rožnega venca. Na slavoloku prezbiterija je velika slika Marijinega kronanja. Poseben okras cerkve so barvna okna, izdelana v Innsbrucku. V glavnem oknu prezbiterija je prizor Lurške Marije z Bernardko. V naslednjih dveh letih je cerkev dobila tlak, oltarje in drugo potrebno opremo ter bila pripravljena za posvetitev. To slovesno dejanje je izvršil mariborski škof Mihael Napotnik 2. julija 1914.
Ob zlatem jubileju Marijinih prikazovanj v Lurdu so Slovenci leta 1908 priredili narodno romanje. Temu romanju se je pridružil tudi župnik Cerjak in sicer z namenom, da izbere Marijin kip za slovenski Lurd. Odločil se je za tistega v glavni baziliki. Kip iz belega marmorja so izdelali v Parizu, 26. septembra 1910 ga je škof Napotnik pred kipom Lurške Marije v masabielski dolini blagoslovil, ko je bilo svetišče v Rajhenburgu dokončano, so ga slovesno pripeljali in postavili na glavni oltar. 8. junija 1929 je bila rajhenburška/brestaniška cerkev odlikovana z naslovom ‘bazilika’, jeseni tistega leta je dobila mogočne orgle. Leta 1958 so v Brestanici obhajali dvojni jubilej: 100-letnico francoskega Lurda in 50-letnico slovenskega Lurda.

RAKOVNIK PRI ŠENTJERNEJU – ‘Dolenjski Lurd’
kapela Lurške Matere Božje
Za 50-letnico Marijinih prikazovanj v Lurdu leta 1908 je ljubljanski škof Jeglič izdal pastirsko pismo z naročilom, naj ima v tem letu vsaka župnija proslavo v čast Brezmadežni. V župniji Šentjernej na Dolenjskem je bil takrat kaplan Leopold Kolbezen. Prav na praznik Marijinih prikazovanj v Lurdu, 11. februarja 1908, je bil poklican k bolniku v vas Rakovnik pod Gorjanci. Pred vasjo ga je pot vodila mimo skalne votline, izpod katere je žuborel studenček. Prostor se mu je zdel podoben tistemu v Lurdu. Vprašal se je: “Kaj, ko bi za lurški jubilej tukaj postavili kip Brezmadežne?” To misel je razodel patru Brunu iz bližnjega kartuzijanskega samostana Pleterje in pater je za tisti Mariji posvečeni kraj podaril kip Lurške Matere Božje, ki so ga s sabo prinesli kartuzijani leta 1902, ko so bili pregani iz Francije. Ko so uredili prostor okoli tiste votline, so kip v slovesnem sprevodu 29. junija 1908 prenesli tja in ga ‘ustoličili’. Slavje je privabilo okrog 7000 vernih ljudi. Po tej veličastni slovesnosti so se pričela romanja. Leta 1912 so svet tam okoli poravnali in postavili kapelo, ki je bila isto leto blagoslovljena. Na prošnjo šentjernejskih mož je 25. avgusta 1918 škof Jeglič pri kapeli daroval slovesno mašo in od takrat se v Novem Lurdu pogosto daruje sveta maša v čast Lurški Mariji. Ljudje želijo, da bi tam postavili cerkev, Marijino svetišče.

POLŠNIK
župnijska cerkev Lurške Matere Božje
Zasavska župnija Polšnik, ki se razteza med Litijo in Zagorjem, ima župnijsko cerkev posvečeno Lurški Materi Božji. Naselbina je zelo stara in samostojno duhovnijo (kuracijo) je imela že leta 1286, še prej pa prvo cerkev. Dolga leta je na Polšniku stala cerkev Marijinega rojstva, ki pa je bila vlažna in premajhna. Za časa župnika Janeza Globelnika so leta 1904, za 50. obletnico razglasitve verske resnice Marijinega brezmadežnega spočetja, staro cerkev do tal podrli in začeli zidati sedanjo cerkev Lurške Matere Božje, ki jo je 15. avgusta 1905 posvetil ljubljanski škof Jeglič. Cerkev je 21,5 metra dolga, 17,5 metra široka in 11 metrov visoka. Od leta 1958 je romarska cerkev; glavni romarski shod je 11. februarja, na god Lurške Matere Božje.

GRADIŠČE pri GRIŽAH (CE)
podr. cerkev Lurške Matere Božje – župnije Griže
Cerkev je spomin na 30-letnico Marijinih prikazovanj v Lurdu. Za njeno gradnjo je griški župnik Matija Arzenšek svoje vernike prepričal tako, da je naročil sliko z župnijsko cerkvijo, na Gradišču pa je dal naslikati cerkev, ki jo je želel postaviti. Z gradnjo so pričeli spomladi 1890, 3. julija 1894 pa je škof Mihael Napotnik cerkev posvetil. Cerkev je (s stolpom) dolga 32 in široka 11 metrov. Notranjost krasijo freske mojstra Jakoba Brolla in sina. Oltar je lesen, prav tako tabernakelj z baldahinom. Nad njim je lurška votlina s kipoma Matere Božje in Bernardke. ‘Savinjski Lurd’ na Gradišču pri Grižah je od Petrovč, glavne božje poti Celjske škofije, oddaljena slabo uro, ljudje radi romajo tja. Veliko romanje je bilo 27. aprila 1946 v zahvalo za rešitev iz smrtne nevarnosti med drugo svetovno vojno.

OGEČE pri RIMSKIH TOPLICAH (CE)
podr. cerkev Lurške Matere Božje – župnija Sv. Marjeta
Prvo svetišče na slovenskih tleh, posvečeno Lurški Materi Božji, je bila podružnična cerkev nad Ogečami, znana kot Lurd nad Rimskimi Toplicami – mariborski škof Jakob Stepišnik jo je 10. oktobra 1886 blagoslovil. Župnik Edvard Janžek je bil goreč častilec Lurške Matere Božje in na njegovo pobudo so farani na vrhu Korešnika nad Ogečami po načrtih arhitekta Valentina Scagnettija zgradili cerkev Lurške Matere Božje, ki je kmalu postala priljubljena božja pot ljudi ob Savinji in okoliških krajev. Od vsega začetka so radi prihajali ljudje iz zdravilišča v Toplicah. Mladi pari se radi tukaj poročajo. Cerkev je poslikal Jakob Brollo. Na glavnem oltarju je prizor Marijinega prikazovanja Bernardki, ob straneh pa stojita sveta brata Ciril in Metod.

PODLOG POD BOHORJEM (CE)
podr. cerkev – župnija Sv. Vid na Planini
Manjša cerkev je neogotska stavba iz leta 1896 (1866?) s kvadratnim strešnim stolpičem in oporniki. Ima neogotski portal in oltar ter obokano notranjost.

MALA PRISTAVA (KP)
podr. cerkev – župnija Šmihel pri Pivki
Prvo kapelico so na tem kraju postavili vaščani leta 1890, posvečena je bila Sv. Družini, kipi so bili domače izdelave, kapelica je hitro začela propadati skupaj z opremo. Načrt za novo kapelo je naredil Janez Urbančič iz Stare Sušice, ki je tudi vodil delo. Neimenovani dobrotnik je podaril nov kip Lurške Matere Božje, ki ga je izdelal F. Riefeser na Tirolskem. 15. avgusta 1910 je bil blagoslov prenovljene kapele.

LOG POD MANGRTOM (KP)
podr. cerkev – župnija Log pod Mangrtom
Manjša pokopališka cerkev pravokotnega tlorisa, krita z eternitnimi špičniki. Nad vhodnim pročeljem se dviguje manjša zvončnica. nad portalom letnica 1890. Cerkev stoji na pokopališču, ki je med Spodnjim in Gorenjim Logom.

ROSALNICE (NM)
podr. cerkev – župnija Metlika (v reviji Ognjišče je napačno navedena župnija Črnomelj)
Zunaj vasi Rosalnice pri Metliki stojijo za nizkim zidom tri cerkve, sezidane v 14. in 15. stoletju, ki veljajo za znamenito belokranjsko božjo pot. Največja in najbolj obiskana je zgornja cerkev, posvečena Žalostni Materi Božji. Srednja, ki ima zvonik, je posvečena Trpečemu Kristusu. Spodnja (ali južna) cerkev pa je zdaj posvečena Lurški Materi Božji. Cerkev ima romansko ladjo in gotski prezbiterij, večkrat je bila predelana. Novogotski oltar je izdelek J. Jereba s konca 19. stoletja.

STRAŽIŠČE (LJ)
kapela – župnija Kranj-Šmartin
Zidana kapela Lurške Matere Božje je bila zgrajena leta 1897 v historicističnem slogu. Kvadraten tloris, križnorebrasti obok, piramidasta streha z nadstrešnim stolpičem, spredaj arkadna lopa. Oprema historicizem. Oltar in barvno okno sv. Joahim in sv. Ana z Marijo. Kapela stoji ob Škofjeloški cesti JZ od župnijske cerkve sv. Martina.

LJUBLJANA RAKOVNIK (LJ)
Lurška kapela – župnija Ljubljana-Rakovnik
Nedaleč od cerkve Marije Pomočnice na Rakovniku je v zavetju Golovca lurška kapela. Postavljena je bila 22. oktobra 1905 kot prošnja za srečno gradnjo cerkve Marije Pomočnice. Pri tej kapeli se začenjajo slavja vseh večjih Marijinih praznikov. Višek slavij je na predvečer praznika Marije Pomočnice (24. maja), ko se po maši razvije lurška procesija z lučkami v cerkev. Leta 1991 je bila okolica kapele prenovljena.

GODIČ (LJ)
Lurška kapela – župnija Mekinje
Kapela zidana v klasicističnem slogu leta 1899 je enoladijska z majhnim zvonikom v slemenu strehe. Blagoslovljena je bila 1. oktobra 1899. Pobudo za postavitev kapelice je dal Jurij Jan, župnik v Dolini pri Trstu, ki je želel v njej obhajati zlato mašo, a ga je malo pred tem prehitela smrt. Teden dni pred blagoslovitvijo so pripeljali kip Lurške Matere Božje in ga postavili v votlino, izdelano iz konglomerata iz Kamniške Bistrice. Kapela je bila večkrat obnovljena, temeljito ob stoletnici postavitve, leta 1999 po načrtih arh. Primoža Krta.

DOLENJI LAZI ((LJ)
Lurška kapela – župnija Ribnica
Dolenji Lazi so gručasto naselje ob cesti Kočevje – Ljubljana v župniji Ribnica na Dolenjskem. Vas se hitro širi. Leta 1988 je bila tam zgrajena kapela Lurške Matere Božje in sicer na mestu nekdanje kapele, porušene v drugi svetovni vojni.

SUŠJE (LJ)
Lurška kapela – župnija Ribnica
Severozahodno od Ribnice je obcestno naselje Sušje, sredi katerega je bila leta 1908 sezidana kapela Lurške Matere Božje v neogotskem slogu. V njej je Marijin kip. Na stenah visijo podobe Srca Marijinega, Svete družine ter Matere Božje z Jezusom. Kapela je bila leta 1995 temeljito obnovljena.

KAMNIŠKA BISTRICA (LJ)
Lurška kapela – župnija Stranje
Kapela Lurške Matere Božje v Kamniški Bistrici je bila postavljena leta 1897, da bi duhovniki, ki so prišli v Kamniške planine, lahko tukaj maševali. Ko so leta 1928 postavili večji planinski dom v Kamniški Bistrici, je bila v kapeli maša pogosteje. Občasno so v kapeli opravljali tudi pogrebne obrede za ponesrečene planince. Po vojni je kapela prišla pod upravo Planinske zveze Slovenije. Leta 1951 je bila oskrunjena in nekaj časa je služila za skladišče. Stranjski župnik France Gačnik je dosegel, da je bila vrnjena župniji in po temeljiti obnovi je bila 15.maja 1967 blagoslovljena. Po 40 letih je spet klicala k obnovi in po obnovitvi jo je 12. avgusta 2006 nadškof Uran blagoslovil.

ZAGRAD/STUDENCE (LJ)
Lurška kapela – župnija Svibno
Leta 1957 so Klanškovi v Zagradu (Studencah) v zahvalo za srečno vrnitev iz izgnanstva postavili kapelo Lurške Matere Božje, ki jo je leta 1958, ob stoletnici Marijinih prikazovanj v Lurdu, blagoslovil škof Anton Vovk in takrat je bila tam tudi prva maša. Kapela ima v stranskih stenah okna, na prednjih vogalih sta stolpiča (zvonika), streha je dvokapna. V kapeli je nad pokritim studenčkom oltarna miza in pred njo lesen pod, tla so tlakovana. Kip Lurške Matere Božje in kip Bernardke stojita v niši, obloženi s kamnom lehnjakom. Leta 2005 je bila kapela v celoti obnovljena.

PODGORA (LJ)
Lurška kapela – župnija Zlato Polje
Med drugo svetovno vojno (2. avgusta 1942) so Nemci požgali cerkev, župnišče in kapelo Lurške Matere Božje, ki jo je zgradil leta 1908 tamkajšnji župnik Leopold Lotrič, da bi v njej maševal po upokojitvi. Njegov naslednik Jože Kranjec je vanjo postavil kip Lurške Matere Božje. Po drugi svetovni vojni do leta 1950 oblast v kraju ni dovolila bogoslužja, takrat je bilo izdano dovoljenje za bogoslužje v kapeli Lurške Matere Božje.

KANAL (KP)
Lurška votlina – župnija Kanal
Leta 1934 je g. Ravnikova (družina je v Kanalu imela trgovino) romala v Lurd. Ob vrnitvi je dekanu msgr. Beletu priporočila, da v Kanalu, na poti v Bodrež obstaja zelo podobna votlina in bi v njej lahko postavili kapelo v čast lurški Materi Božji. Kupili so kip in izdelali kamnit oltar. Kapelo (votlino) so blagoslovili 15. 8. 1934. V Kanalu temu kraju danes pravijo ‘v Lurdu’, ali ‘Lurd’

PODGRAJE (KP)
Lurška kapela – župnija Podgraje
Lurška kapela v Podgrajah pri Ilirski Bistrici stoji na pol poti od župnišča k farni cerkvi. Zgradil jo je leta 1935 takratni župnik Franc Rožič, da bi služila kot zimska kapela. Med vojno je bila po požigu vasi izropana. Po vojni je bila v kapeli doma izdelana oltarna miza, na njej kip Marije Pomočnice. Obnovljena je bila leta 2001. Oltar in kip Lurške Matere Božje je izdelal Leopold Strnad iz Sežane. Kovinska ograja pred oltarjem je delo domačina Antona Boštjančiča.

JELŠEVNIK (NM)
Lurška kapela – župnija Črnomelj
Kapelico Lurške Matere Božje je dal v letu 1874 zgraditi Janez Turk v zahvalo za rešitev ob brodolomu na Atlantiku, ko je potoval v Ameriko. Leta 2012 je bila obnovljena. Od leta 2016 jo krasi mozaik patra Marka I. Rupnika: prikazuje apostola Petra, ki se v viharnem morju z obema rokama oklepa Jezusove roke.

TUŠEV DOL (NM)
Lurška kapela – župnija Črnomelj
Kapela je bila sezidana leta 1975.

IVANJŠE (NM)
Lurška kapela – žup. Kostanjevica na Krki
Kapelica Lurške Matere Božje odprtega tipa je bila sezidana leta 1901, kip je bil prinesen iz Češke.

KAMENICA (NM)
Lurška kapela – župnija Metlika
Kapela zidana leta 1996, blagoslovljena 8. septembra 1996.

NOVO MESTO – SV. LENART
Lurška kapela, pozidana med samostanom in župnijsko cerkvijo leta 1911. Tam so se zbirali novomeški gimnazijci, člani dijaške Marijine družbe. Vsako leto je v njej slovesna devetdnevnica pred godom Lurške Matere Božje. Kapela služi tudi kot krstilnica.

MALO MRAŠEVO (NM)
Lurška kapela – župnija Sv Križ – Podbočje
Kapela sezidana leta 1907.

ZVODNO (CE)
Lurška kapela – župnija Celje – Sv. Jožef

KOPRIVNICA (CE)
Lurška kapela – župnija Koprivnica
Sredi vasi, tik pod župnijsko cerkvijo Marijinega vnebovzetja, je kapela Lurške Matere Božje, ki jo je dal leta 1885 postaviti domačin Blaž Sikošek v zahvalo za srečno vrnitev iz bitke pri Novari. Leta 1974 jo je povsem obnovila njegova vnukinja Margareta Hess.

SVETE GORE (CE)
Lurška kapela – župnija Sv. Peter pod Svetimi gorami
Na vrhu grebena je zadnja kapela, ki je od leta 1893 posvečena Lurški Materi Božji, prej sv. Bolfenku. Takrat so tudi odstranili star oltar in postavili novega v gotskem slogu. Kipa Lurške Marije in Bernardke so naročili v Grodnu na Tirolskem. Novo streho je kapela dobila leta 1986.

BREBROVNIK ((MB)
Lurška kapela – župnija Sv. Miklavž pri Ormožu
Kapela, zgrajena leta 1908, ima zvonik in dvokapno streho.

BELTINCI (MS)
Rousova kapela, ki je dobila ime po posestniku Marku Rousu, je bila postavljena leta 1908, ob petdesetletnici Marijinih prikazovanj. Na čelni strani ima zvonik, v katerem je 120 kg težek zvon. V kapeli je tudi pevski kor s harmonijem.

BELTINCI
Sršova kapela – je bila blagoslovljena 20. septembra 1999. V njej stoji kip, ki sta ga prinesla zakonca Srša iz Lurda.

PLAČE (KP)
Lurška kapela – župnija Vipavski Križ
V vasici Plače so leta 1946 v spomin na vojne žrtve postavili kapelo Lurške Matere Božje. V umetno izdelani votlini je oltar, ob vhodu pa je Marijin kip. Blagoslovljena je bila 11. maja 1947.

LIPICA (KP)
Lurška kapela – župnija Lokev
Kapelo, vklesano v skalno steno, je okoli leta 1875 dal postaviti Karel Grünn, vodja cesarske kobilarne. Vanjo je postavil kip Lurške Matere Božje. Dolino je uredil s potmi in dal posaditi cvetje. Leta 1993 je bila kapela obnovljena in ob njej je občasno maša.

MIRENSKI GRAD (KP)
Park z votlino Lurške Matere Božje in velikim borom. Na levi strani poti, ki vodi na Grad, je Lurška votlina. Izklesana je bila leta 2007. Pod hišo sester usmiljenk stoji velik alepski bor, ki nudi prijetno zavetje skupinam, ki se zbirajo na duhovnih vajah.

JANČE (LJ)
Kapela Lurške Matere Božje na Jančah je bila postavljena leta 1897 v spomin na epicenter velikega ljubljanskega potresa, ki je v noči od 14. na 15. aprila 1895 hudo prizadel Ljubljano in okolico.

ZAGORJE PRI LESIČNEM (CE)
Lurška jama je ob vznožju skalnega previsa, okoli 250 metrov od Marijine cerkve. Pod podmolom je oltar iz peščenjaka, v steni niša s kipom Lurške Matere Božje. Ob oltarju je vodni izvir, katerega voda naj bi bila zdravilna za oči. Leta 2011 je bila jama v celoti obnovljena, urejena je krožna pot okoli nje, obnovljen oltar, nad katerim sta kipa Matere Božje in sv. Bernardke.

Kapela Lurške Matere Božje v novomeški bolnišnici
Za ureditev nove kapele je poskrbel arhitekt Matija Marinko, pri oltarju je sodeloval še akademski kipar Marjan Drev, sliko Lurške Matere Božje, ki je bila že v prejšnji kapeli, je naslikal akad. slikar Tomaž Perko. Kapela je bila blagoslovljena leta 2017.

Lurška Mati Božja
v Domu Janka Škrbana v Beltincih

ČUK, Silvester. Lurd na Slovenskem. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str 54-61.

Olimpijski utrip

Napisal Marko na 1. februarja 2018. Objavljeno v Na obisku.

V daljni Južni Koreji, natančneje v Pjongčangu, se bodo danes (točno opoldne po našem času) začele zimske olimpijske igre (ZOI). Pri nekaterih bivših olimpijcih smo preverili, kakšen je olimpijski utrip pri nas in kaj nam še danes, v letu 2018, sporočajo olimpijske igre. Duh olimpizma pa lahko začutimo v Slovenskem olimpijskem izobraževalnem centru, kjer je zbrana vsa zgodovina slovenskega udejstvovanja na največjih igrah na svetu.

Športniki se vsaka štiri leta odpravijo na olimpijske igre (OI), kjer se med sabo pomerijo za medalje. Zgodovina slovenskih olimpijskih medalj sega zelo daleč – v daljno leto 1912, ko je na poletnih olimpijskih igrah v sabljanju Rudolf Cvetko zasedel drugo mesto.
Zimske olimpijske igre so bile izvedene kasneje – prvič šele leta 1924. Po seriji uspešnih poletnih iger, kjer so Slovenci pridno nabirali medalje, je bilo na prvo medaljo na zimskih igrah treba počakati do leta 1984, ko jo je (bronasto) v veleslalomu osvojil Jure Franko. Do danes se je nabralo lepo število medalj – na ZOI vsega skupaj 19, samo na zadnjih igrah v Sočiju so jih slovenski športniki osvojili osem.

ZOI PJONGČANG 2018 – JIH RES PRIČAKUJEMO?
V času nasičenosti z vsemi dogodki so tudi OI izgubile nekaj svoje privlačnosti. K temu so prispevali razni škandali, ki se odvijajo pri izbiri mest prireditelja, pa tudi zgodbe o izključitvi športnikov in celo reprezentanc zaradi uporabe nedovoljenih poživil. Tudi v Sloveniji je zanimanje za OI v letošnji zimski sezoni v bolj spečem stanju; vajeni smo prvih mest in bojev za stopničke, kar pa v letošnji sezoni med zimskimi športniki le redko vidimo.
Zato so se pri Olimpijskem komiteju Slovenije (OKS) odločili, da bodo v znak podpore OI in vzpodbude Slovencem pri navijanju za naše športnike pripravili prižig slovenske olimpijske bakle, ki je v zadnjih dneh potovala po Sloveniji. Baklo je na pot ponesel Tomaž Razingar, prav tako olimpijec in nekdanji kapetan slovenske hokejske reprezentance. Bakla je obiskala tista mesta, kjer je doma bogata olimpijska tradicija. Tako so se recimo v Mojstrani spomnili, da je ta kraj dal že 21 olimpijcev, v Tržiču so jih našteli 26. Glede na obiskanost teh dogodkov bi lahko rekli, da ljudem igre veliko pomenijo, pravi olimpijski utrip pa se bo gotovo ustvaril med samimi igrami, ko bo treba zaradi časovne razlike za ogled kakšnih tekem precej zgodaj vstati, če bomo hoteli navijati za naše športnike.

NE SAMO IGRE, POMEMBNE SO TUDI VREDNOTE IN SIMBOLI
Na dogodkih, ki so spremljali potovanje slovenske bakle po slovenskih krajih, je bilo vseskozi poleg športa in športnikov veliko govora o olimpijskih vrednotah. Pogosto se pozablja, da je olimpizem gibanje, ki povezuje cel svet. Če nas ustroj današnjega sveta pelje k vsesplošni tekmovalnosti za vsako ceno, tudi na račun drugega, je v športu še zmeraj v ospredju pošteno tekmovanje, ohranjanje spoštljivih odnosov; med športniki se pletejo prijateljstva, temelječa na spoštovanju, športnike odlikuje trdo delo, vztrajnost, predanost, odličnost. Gre torej za gibanje, ki je večje, kot so same olimpijske igre, marketing ali število prodanih vstopnic. Kot je na prižigu slovenske bakle v Ljubljani poudaril olimpionik in predsednik Slovenske olimpijske akademije Miro Cerar, je olimpijski duh od začetka modernih iger povezoval narode, šport, kulturo, umetnost. »Rad bi spomnil, da olimpizem spremljajo tudi pomembni simboli – zastave, grb, himna, pomemben je skupen prihod na prizorišče iger, nošenje bakel in izrekanje zaprisege. Ob olimpijskih igrah je pomembno, da damo prostor tudi olimpijskim vrednotam, ki bi morale biti del vsakdana.«

ENKRAT OLIMPIJEC – VEDNO OLIMPIJEC
Ob prižigu slovenske bakle in na njeni poti po Sloveniji se je na posameznih krajih zbralo kar precej bivših olimpijcev, zato je bilo najpogostejše vprašanje novinarjev, kaj oni želijo letošnji olimpijski odpravi. Poleg izrečenih želja so se vsi sogovorniki strinjali, da gre za izjemno izkušnjo, ki si jo zapomnijo za celo življenje, hkrati pa jih tudi naziv olimpijca spremlja za vedno.

IVO ČARMAN
Ivo Čarman je tekmoval na olimpijskih igrah leta 1984 v Sarajevu. Takrat je imel nalogo, da je na otvoritveni slovesnosti na stadion prinesel olimpijski ogenj in ga predal Sandri Dubravčić, ki ga je potem v Zetri prižgala. Tekmoval je v smučarskih tekih na 15 in 30 km. Na vprašanje, kaj bi zaželel slovenskim športnikom, je odgovoril: »Želje so gotovo velike za vsakega, ki se uvrsti v reprezentanco. Želel bi jim, da se borijo po svojih najboljših močeh in da se jim uresničijo tudi kakšne skrite želje. Hkrati bi jim zaželel, da bi se vsi zdravi vrnili nazaj v prečudovito Slovenijo, kjer bomo ponosni na njih, tako kot smo že zdaj.«

PETRA MAJDIČ
Gotovo je Petra Majdič ena od športnic, ki se je bomo spominjali po tem, da naj nikoli ne odnehamo. Mnogi v njej še danes vidijo navdih za svojo motivacijo. Petra Majdič kljub padcu, polomljenim rebrom in predrtemu pljučnemu krilu ni odnehala, ampak se je iz tekme v tekmo borila za finale, kjer je navsezadnje dosegla tretje mesto.
– Kako ste doživeli svoj odhod na OI?
Sama sem imela močno željo, in to sem pred svojim odhodom na olimpijske igre tudi povedala, da bi rada naredila nekaj, kar bo težko ponoviti. V mislih sem imela seveda osvojitev dveh zlatih medalj, zgodilo pa se je to, kar se je zgodilo. In verjetno bo to res težko ponoviti.
– Vaše sporočilo slovenskim športnikom bi bilo?
Da naj raje osvojijo dve zlati medalji kot eno bronasto s poškodbo. Bo laže. Zavedati pa se moramo, da se na OI vedno zgodijo presenečenja in želim jim, da se kakšno zgodi tudi našim športnikom.
– Lahko na samozavest slovenskih športnikov vplivajo tudi pozitivne zgodbe uspešnih košarkarjev, rokometašev, tudi športnikov na zadnjih olimpijskih igrah, ko so osvojili 8 medalj? Ali bomo s takšnimi uspehi počasi nehali govoriti, daSlovenci nimamo zmagovalne miselnosti?
Zagotovo. Bi pa trdila, da vsi slovenski športniki že dolgo verjamemo, da imamo predanost, talent, sposobnosti, mogoče je mnogim zmanjkalo ravno malo športne sreče. Na pravem kraju, ob pravem času in s pravo ekipo se da poseči tudi po najvišjih mestih.

PETRA ROBNIK
Petra je bila del slovenske olimpijske reprezentance leta 2006, ko so igre potekale v Torinu. Trenutno je zaposlena na Olimpijskem komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez, kjer skrbi za izobraževanje športnikov in njihovo drugo kariero.
Tudi ona je izrazila svojo podporo slovenskim športnikom. »Želim jim, da bi bili v svojih nastopih čim boljši, naj jih spremlja športna sreča. Želim jim, da se že zdaj zavedajo svojega dosežka, saj so se uvrstili v olimpijsko reprezentanco in bodo lahko zastopali Slovenijo na najvišjem športnem tekmovanju na svetu.« Ko je vprašanje naneslo na njeno zaposlitev, je dejala, da ji je to delo v veselje in ga rada ter s srcem opravlja. »Predvsem zato, ker je Dvojna kariera podpora športnikom pri njihovem izobraževanju in kasneje tudi njihovem zaposlovanju po končani karieri. Skupaj z njimi po končani karieri iščemo priložnosti, saj ostanejo športniki, posebej olimpijci, vse življenje prepoznavni in so lahko tudi kasneje izjemno uspešni. Pri tem jim želi biti Olimpijski komite Slovenije v podporo. Zelo je pomembno, da te programe izvajamo v korist športnikom.«

Pred OI je svojo vlogo in pomen iger opisal tudi vodja slovenske olimpijske odprave Franci Petek.
Kako ste sprejeli vlogo vodje odprave slovenske olimpijske ekipe in kje ji boste lahko dali največ?
Najprej sem bil počaščen, da so me izbrali za vodjo odprave – to si štejem v čast. Kot vodja zastopam celotno reprezentanco v vseh pogledih; predvsem protokolarno, če gre kaj narobe, pa sem prvi, ki mora zadeve reševati. Z mano je cela operativna ekipa ljudi, ki že dve leti pripravlja vse potrebno. Oni so moji sodelavci ter svetovalci.
Dodal pa bi, da smo vsi tam zaradi športnikov in ekip in upam, da jim bomo na prizorišču lahko pomagali, da se bodo oni osredotočili res samo na svoje nastope.
Olimpijske igre so dogodek posebne vrste. Kdaj ste kot športnik ozavestili dejstvo, da ste na olimpijskih igrah in da ne gre samo za običajno tekmo v svetovnem pokalu?
Prednost je gotovo v tem, da sem tudi sam kot športnik doživel OI in globoko v sebi vem, kako se športnik počuti na njih. OI so sanje vsakega mladega športnika in ne glede na to, da je lahko konkurenca enaka kot na tekmah svetovnega pokala, se zavedaš, da je marsikaj drugače. Ena tekma na štiri leta in na to se pripravljaš štiri leta. Ravno to, da so OI tako poredko, daje dosežku še posebno vrednost.
Moje reakcije in moja posredovanja so lahko ravno v tem, da s športniki odmislimo vse moteče elemente, da jim bom na voljo za kakšen nasvet, pogovor.
Se vam zdi, da se je duh olimpijskih iger kaj spremenil od Albertvilla iz leta 1992 pa do danes? Kaj za vas predstavlja jedrni del olimpijskih iger danes?
Mislim, da je osnovno sporočilo iger še vedno enako. Športniki se srečajo in pomerijo v disciplini in dajo od sebe največ, kar lahko. Tekmujejo tudi taki športniki, ki niso v dometu medalj, vendar se vseeno trudijo in za mnoge je velika čast, da lahko sodelujejo, hkrati pa so na teh igrah dobrodošli in spoštovani. Na OI lahko vidimo, kako šport povezuje in kako je navsezadnje pomemben za zdravje družbe na vseh nivojih.
Športniki bodo uspeh olimpijskih iger merili po športnih rezultatih, osvojenih mestih – kaj bo za vas pomenil uspeh na igrah oz. po katerih kriterijih boste ocenjevali uspešnost letošnjih zimskih olimpijskih iger?
Zavedam se, da je zimska reprezentanca pred štirimi leti osvojila neverjetnih 8 medalj. Moj pogled je tak, da bo vsak športnik dal od sebe največ, kar bo v tistem trenutku zmogel. Poudaril bi, da bomo morali biti izjemno veseli vsake medalje, ki bi jo dosegli. Ne glede na vloge favoritov se morata na igrah nastop in medalja še zgoditi. Na tisti dan, v tisti uri, se mora vse prav izteči in to med kopico tekmovalcev, ki so ravno tako dobro pripravljeni in bodo nastopili z željo po medalji.
Če pa medalje ne bi bilo, tega ne smemo jemati kot katastrofo ali dvomiti v naše športnike, ker to vseeno niso stvari, ki bi se zgodile samoumevno.

SLOVENSKI OLIMPIJSKI IZOBRAŽEVALNI CENTER
Slovenci imamo v Ljubljani svoj, če ga lahko tako imenujemo, muzej olimpizma. Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez je v pritličju upravne stolpnice BTC odprl Slovenski olimpijski izobraževalni center. Tako ime nosi, ker v njem poteka kopica dejavnosti in aktivnosti, kjer se lahko marsikaj naučimo o OI, olimpijskih vrednotah in športu nasploh.
Predstavitev je za obiskovalca zelo zanimiva, saj ga ponese od antičnih iger do ustanovitve Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki je potekala 23. 6. 1894 v Parizu, in pregleda iger moderne dobe.
V centru lahko slovenske športnike, olimpizem in olimpijske igre še bolj spoznamo s pomočjo fotografij in video vsebin. Pobliže si lahko ogledamo razstavljeno različno originalno športno opremo in rekvizite, ki so jih uporabljali slovenski športniki.
Posebnost je tudi stena slavnih športnikov – olimpijskih junakov, ki so osvojili olimpijske medalje. Na njej so predstavljeni vsi Slovenci, ki so od leta 1912 do 2016 osvojili olimpijsko medaljo. V centru si lahko ogledamo tudi virtualne športne aktivnosti in sicer zaenkrat smučarske skoke in alpsko smučanje – smuk.
V Slovenskem olimpijskem izobraževalnem centru si posebej prizadevajo, da bi vse zbrane vsebine predstavili tudi šolarjem, za katere imajo pripravljen poseben program. Šolarji tako lahko držijo olimpijsko baklo, izvedejo olimpijski protokol, si ogledajo film o vzponih in padcih športnikov in kot se za športno ustanovo spodobi, jih v olimpijski urici tudi izzovejo na tekmovanje.
Slovenski olimpijski izobraževalni center je odprt tudi za različne javnosti, posameznike, naključne obiskovalce ter vse, ki jih zanima olimpizem, šport ali pa bi si morda želeli kupiti kakšen artikel iz uradne olimpijske navijaške kolekcije.
Na ogled se lahko odpravite: pon.: 10.00–16.00, tor.: 10.00–16.00, sre.: 10.00–19.00, čet.: 10.00–16.00, pet.: 10.00–19.00.

Erjavec M., Na obisku, v: Ognjišče (2018) 2, str. 61-63.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing