Lonček
Ko sem ga postavila na vročo ploščo kuhalnika, je začelo pod njim cvrčati. Dvignila sem ga in krpo obrisala dno; pa ni pomagalo, spet je zacvrčalo in drobne kapljice so se razbežale po plošči. Zlila sem vodo v lijak in lonček nagnila proti kuhinjskemu oknu. Ja, res, v dnu je bila čisto majhna luknjica. Na mojem štedilniku je prestal že mnogo let, pa kljub tej luknjici tudi zdaj na bo čisto odpisan. Morda bom spomladi vanj posadila kakšno rožo in ga postavila na okensko polico.
Treba je bilo kupiti novega. Z vnukoma smo šli v trgovino, da ga izberemo. Katja se je navduševala nad rdečim z belimi srčki, Aljaž pa je hotel modrega z zelenimi žabicami. Pred policami s posodo bi se skoraj sprla.
»Za ta lonček se pa res ne bomo kregali! Saj vesta, kako je bilo s tistima dvema bratoma?«
»Katerima? Ali ju poznamo? Kaj pa se je zgodilo?« sta takoj prisluhnila.
»Ne, ne poznamo ju. Zgodilo pa se je tako gotovo, kot gotovo zdaj stojimo v tej trgovini.«
»Joj, stara mama, povej nama že, kaj je bilo!« je priganjal Aljaž. Nora sta na pripovedke, poslušala bi jih noč in dan.
»Zdaj bomo izbrali tale lonček,« sem rekla in s police vzela prvega. »Med potjo domov pa vama povem, kaj je bilo z bratoma in lončkom.«
Tako smo tudi storili in moje obljube seveda nista pozabila. Tako sem iz spomina potegnila na pol pozabljeno povedko o lončku.
Nekoč sta bila v neki vasi dva brata. Živela sta skromno, težko sta se prebijala, a imela sta se rada, pomagala sta si pri vsakdanjih opravilih. Mirno in preprosto jima je teklo življenje. Nekoč pa je starejši brat rekel mlajšemu: »Poglej, vsi v vasi, skoraj pri vsaki hiši se večkrat prepirajo, midva pa živiva tako mirno. Kaj če bi se tudi midva malce skregala?«
»Zakaj pa?« je bil začuden mlajši brat.
Starejši brat se je popraskal po glavi in se končno domislil: »Hm. Morda zaradi tega lončka.«
Imela sta namreč star in obtolčen lonček.
»Glej, jaz bom rekel, da je to moj lonček. Ti pa reci, da ne, da je tvoj. Jaz bom vztrajal, da je moj, ti pa, da je tvoj … vidiš, tako se bova sprla. Zabavno bo … Zakaj bi vedno vse teklo gladko in v miru?«
In res, ob času kosila je starejši brat zakuril peč in nanjo postavil lonček z vodo. Mlajši je prijel lonček in rekel: »To je moj lonček!«
Starejši ga je potegnil nazaj, da je voda pljusknila čez rob: »Ne, to je moj lonček!«
Mlajši je prikimal: »Prav. Kar naj bo tvoj.«
Tako se nista niti mogla skregati, saj je jima bilo vseeno, čigav je lonec, važno je, da skupaj skuhata dobro juho, ki jo bosta v miru in s slastjo pojedla.
Počasi smo tiho šli po pločniku in čakala sem, kdaj se bodo usula vprašanja. Pa jih ni bilo. Aljaž me je samo postrani in prebrisano pogledal: »Najprej sem pomislil, da to nima nobene zveze z našim lončkom. Ampak vem, kaj si hotela povedati.«
»Ja,« se je zasmejala Katja, »tudi jaz vem. In mlajši bratje in sestre smo bolj pametni kot starejši!«
»To pa že ne!« je planil Aljaž, pa sem ga ustavila. »Ej, kaj pa lonček?« Kakor konjiček, ki mu zategnejo vajeti, se je ustavil. Ozrl se je vame, mi pomežiknil in sestrici rekel: »Morda res. Ampak ti boš morala to šele dokazati!«
In z lončkom v cekarju smo šli zadovoljni domov.
KOROŠEC, Ivanka. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 93.
V februarski številki sem poskušal odgovoriti na vprašanje glede obhajanja na roko ali na jezik in sem dobil nekaj pritrdilnih odzivov in enega negativnega. Neznana oseba mi je tudi poslala zanimiv pregled, sicer v hrvaščini, kjer dalmatinski duhovnik Alojzije Bavčević v svoji knjižni razpravi Sveto obhajilo, način obhajanja (hrv. Sveta pričest – način dijeljenja i primanja tijela Kristova) prinaša zelo dober zgodovinski pregled obhajila na roko in na jezik in se zaustavlja ob pokoncilskih razpravah glede načina obhajanja.
Nekoč ga je iskala. Na izletu … no, na romanju ji je izginil spred oči in ni vedela, kje je. Iskala ga je, spraševala ljudi… Pa ga nihče ni opazil. In ko ga je našla, ji je rekel: »Kaj me iščeš?!«
Mati je svojega petletnega sina vzela s seboj na koncert slavnega poljskega pianista Ignacija Paderewskega. Upala je, da bo to v njem spodbudilo zanimanje za glasbo.
Ladja je zaradi oseke nasedla na plitvini. Vlačilci so jo neuspešno skušali spraviti v globljo vodo. Kapetan ladje je vlačilce poslal nazaj v pristanišče. Posadki je dejal: »Mi bomo potrpežljivo čakali.« Počakali so do plime, ko se je voda dvignila in ladja je bila rešena. Česar ni zmogla storiti človeška moč, je storila moč plime v oceanu.
Po Kristusovem vstajenju se je apostol Tomaž po volji Vstalega Kristusa odpravil na pot proti Indiji. Pot je bila dolga in izredno težka!
Druga skrivnost veselega dela rožnega venca se glasi: ki si ga, Devica, v obiskovanju Elizabete nosila. Evangelist Luka slika prizor srečanja dveh žena, blagoslovljenih z materinstvom – Marije in Elizabete. Prva je mlado dekle, druga pa je osivela starka. Ko je Božji poslanec nadangel Gabriel naznanil Mariji, da je izbrana za mater učlovečenega Božjega Sina, je njene pomisleke pregnal z novico, da tudi njena sorodnica Elizabeta kljub svoji starosti pričakuje otroka – potrdilo, da pri Bogu ni nič nemogoče. Ko je Marija to zvedela, je pohitela na njen dom, “v mesto na Judovem” – današnji Ain-Karem blizu Jeruzalema. Od Nazareta do tja je okoli 150 kilometrov! Ob srečanju je Elizabeta blagrovala Marijino vero in počastila Otroka pod njenim srcem, iz Marijinega srca pa je privrela hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. – Praznik Marijinega obiskanja je nastal na Zahodu proti koncu 14. stoletja; vzhodna Cerkev pa je imela že v prvih stoletjih spomin Marijinega obiskanja kot del adventnega bogoslužja. (sč)
Milostni kip petrovške Marije na glavnem oltarju je delo neznanega umetnika in predstavlja v skoraj naravni velikosti smehljajočo se, kronano Marijo z detetom Jezusom v levici in žezlom v desnici. Kip je izredno lep, topel in mil. Stara petrovška romarska pesem o njem poje: “Vsa je gnadleva, glih ko bi živa bla, njena podoba na smeh se derži”. Umetnik je hotel s tem kipom izraziti dobroto in ljubezen Božje Matere.
Potem ko duhovnik pri maši razlomi posvečeni kruh, Jezusovo telo, ga pokaže vernikom in jih povabi k udeležbi pri evharistični gostiji …
Cerkev srčno želi, da bi tudi verniki prejeli Gospodovo Telo s hostijami, posvečenimi pri isti maši. Znamenje evharistične gostije pride polneje do izraza, če se obhajamo pod obema podobama, čeprav vemo, da nas katoliški nauk uči, da pod eno samo podobo prejmemo celotnega Kristusa. Po cerkveni praksi vernik navadno pristopi k obhajilu v procesiji, kot smo rekli, in se pobožno obhaja stoje, ali kleče, kakor določa škofovska konferenca, prejme hostijo na jezik, ali, kjer je dovoljeno, na roko, kakor se odloči. Tišina, tiha molitev nam pomaga, da po obhajilu ohranimo v srcu dar, ki smo ga prejeli. Veliko pomeni, če nekoliko podaljšamo te trenutke tišine, ko se v srcu pogovarjamo z Jezusom, ali tudi če pojemo psalm ali hvalnico, kar nam pomaga biti z Gospodom.
Kadar sta ministrirala skupaj, sta se po maši malo dlje pogovarjala. Ti pogovori so bili vsakdanji, vendar zelo prijetni, saj je lepo govoriti z nekom, ki te pozorno in razumevajoče posluša.
Vezi med Fatimo in papeži so se začele spletati že 13. julija 1917, ko je Marija ob tretjem prikazanju trem pastirčkom–vidcem, razodela ‘tretji del’ skrivnosti, ki se nanaša na papeža/e. Papež sv. Janez Pavel II. je 26. junija 2000 besedilo ukazal objaviti, ker je menil, da se je njena napoved že uresničila. Lucija je zapisala: »Videli smo v belo oblečenega škofa (imeli smo občutek, da je to sveti oče), razne druge škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro. Na vrhu gore je stal velik križ, kakor da bi bil izdelan iz neobdelanih debel hrasta plutovca. Preden je prišel tja, je šel sveti oče skozi veliko mesto, ki je bilo napol porušeno, in z opotekajočim korakom, prizadet od bolečine in skrbi, molil za duše trpečih, ki jih je srečal na svoji poti. Ko je dospel na goro, je pokleknil k vznožju velikega križa. Tedaj ga je ubila skupina vojakov, ki so streljali nanj s strelnim orožjem in puščicami …« Marija je Luciji večkrat naročala, naj papež skupaj z vsemi škofi posveti svet, posebej Rusijo, njenemu brezmadežnemu Srcu. Zvedeli bomo, kako so papeži to njeno naročilo izpolnjevali.
Marijina prikazovanja v Fatimi od 13. maja do 13. oktobra 1917 so povezana z vsemi devetimi papeži zadnjega stoletja. Ni naključje, da je papež Benedikt XV. 5. maja 1917, osem dni pred prvim Marijinim prikazanjem trem fatimskim pastirčkom, v lavretanske litanije Matere Božje vstavil vzklik Kraljica miru in goreče prosil Marijo za mir v drugi polovici prve svetovne vojne. Marija je pastirčkom naročila, naj ljudje vztrajajo v molitvi rožnega venca, da se vojna konča.
Marija je med prikazanjem 13. julija 1917 napovedala: »Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila in na svetu bo za nekaj časa zavladal mir.« Lucija je kot redovnica imela več videnj. 13. junija 1929 ji je Marija naročila: »Prišel je trenutek, ko Bog zahteva, da sveti oče skupaj s škofi vsega sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu.« To naročilo so posredovali papežu Piju XI., ki ga je blagohotno sprejel in obljubil, da ga bo upošteval, toda obljube ni uresničil.
Prav na dan prvega Marijinega prikazanja v Fatimi, 13. maja 1917, je papež Benedikt XV. podelil škofovsko posvečenje Eugeniju Pacelliju, ki je bil 2. marca 1939 izvoljen za papeža z imenom Pij XII. Sestra Lucija ga je kmalu po izvolitvi seznanila z Marijinim naročilom, da se Rusija posveti njenemu brezmadežnemu Srcu. 2. decembra 1940 je na pobudo svojega duhovnega voditelja papežu pisala: »Sveti oče, ponovno prihajam z zahtevo, ki sem jo izrekla že večkrat. To je zahteva našega Gospoda in naše dobre nebeške Matere. Leta 1917 nam je presveta Devica v tistem delu sporočil, ki smo jih imenovali skrivnost, razodela konec vojne, ki je takrat mučila Evropo, in naznanila drugo v prihodnosti; da se prepreči, je naročila posvetitev Rusije njenemu brezmadežnemu Srcu in zadostilno obhajilo na prve sobote.« 13. maja 1942 je kardinal Masella, odposlanec papeža Pija XII. vodil slovesnost kronanja milostnega kipa Fatimske Matere Božje. 31. oktobra 1942 je Pij XII. prebral radijsko poslanico v portugalščini, v kateri je posredno omenil Rusijo. Posvetil je svet brezmadežnemu Srcu, vendar Rusije ni posebej imenoval. »Ker je bila posvetitev nepopolna, se bo spreobrnitev Rusije zakasnila,« je po Luciji sporočila Marija. »Če se ne posveti, se bodo zmote Rusije razširile po vseh deželah sveta.« Deset let kasneje, 7. julija 1952, je Pij XII. objavil apostolsko pismo in v njem zapisal: »Kot smo pred desetimi leti posvetili ves svet brezmadežnemu Srcu deviške Božje Matere, tako zdaj na poseben način posvečujemo temu brezmadežnemu Srcu vse narode Rusije.« Leta 1954 je Pij XII. svetišču v Fatimi podelil naslov bazilike.
Kardinal Angelo Giuseppe Roncalli, takrat beneški patriarh, je 13. maja 1956 vodil slovesno letno romanje v Fatimo. V svoji homiliji je izrazil prepričanje, da so Marijina prikazovanja trem pastirčkom namenjena vsemu svetu. »Skrivnost Fatime bi lahko primerjali velikemu triptihu z dvema kriloma, kakršni bogatijo naše starejše cerkve. Na notranji strani prvega krila so tri prikazanja angela Portugalske. Na veliki sliki v sredini je šest prikazanj Gospe. Na tretjem krilu pa vse, kar je sledilo tem skrivnostnim videnjem.« Deset mesecev po svoji izvolitvi za papeža so mu v Castel Gandolfo prinesli pismo sestre Lucije, ki vsebuje tretjo fatimsko skrivnost. Prebral ga je 21. avgusta 1959 skupaj s svojim spovednikom. Potem ga je nazaj zaprl s pripombo, da dokončno odločitev prepušča drugim. 13. oktobra 1960 so v Fatimi ponovili posvetitev z obrazcem Pija XII. Papež sv. Janez XXIII. je poslal samo pozdrav in blagoslov.
Za rimskega škofa, naslednika apostola Petra, je bil izvoljen 21. junija 1963. Nadaljeval in zaključil je delo drugega vatikanskega cerkvenega zbora. V svojem govoru ob zaključku tretjega zasedanja, 21. novembra 1964, je razglasil Marijo za Mater Cerkve. Povedal je, da bo podelil zlato vrtnico (posebno odlikovanje) svetišču v Fatimi, “ki ga že poznajo in častijo verniki vesoljnega katoliškega občestva”. Izrekel je tudi kratko posvetitev: »Tvojemu brezmadežnemu Srcu, o Devica, Božja Mati, priporočamo ves človeški rod; privedi ga k priznanju Jezusa Kristusa, edinega in pravega Odrešenika; obvaruj ga nesreč, ki jih kličejo nase grehi, in podari mu mir, ki sloni na resnici, pravičnosti, svobodi in ljubezni.« Zlato vrtnico je v Fatimo poslal 13. maja 1965. Ob 50-letnici prikazovanj in 25-letnici posvetitve sveta brezmadežnemu Srcu je papež Pavel VI. za svojega legata na slavju v Fatimi imenoval kardinala Da Costa, tri tedne zatem, 3. maja 1967, pa je pri splošni avdienci oznanil, da bo 13. maja sam romal v Fatimo. Nadškof iz Coimbre sestri Luciji ni dajal možnosti, da bi se srečala s papežem. Vendar ni bilo tako! Po koncu evharističnega slavja, jo je nekdo povabil, naj se približa papežu, ki je razširil roke in jo v italijanščini povabil: “Vieni, figliola mia, vieni!” (Pridi, hčerka moja, pridi). Lucija je vsa ganjena poljubila papeževo obuvalo in prstan. Papež je povedal, da je aprila prejel njeno pismo in ji rekel, naj se o tem pogovori s svojim škofom in ga uboga. Ko je vprašala, če bi lahko s papežem govorila na samem, je slišala odločen ‘ne’. Leirijski škof, ki je bil zraven, je dejal: »Sveti oče pravi, da povejte meni, kar bi hoteli povedati njegovi svetosti, jaz mu bom posredoval.« Papež je rekel: »Točno tako!« V mašni homiliji je papež pojasnil, da je bil glavni namen, ki ga je vodil v Fatimo, moliti za Cerkev. Poudaril je, koliko dobrega je v Cerkvi vzbudil koncil in da bi bila velika škoda, če bi namesto zdravega nauka prevladala plitva modernost. Tudi ob tej priliki ni bila izrečena posvetitev Rusije, toda Pavel VI. jo je imel v mislih, ko se je spomnil “tistih dežel, v katerih je verska svoboda praktično zadušena in kjer zanikanje Boga spodbujajo, kot da pomeni resnico novih časov in osvoboditev ljudi … Molimo za take dežele, molimo za vernike tistih narodov, da bi jih Božja moč podpirala in bi jim bila dana resnična svoboda.” Istočasno z romanjem v Fatimo je Pavel VI. objavil apostolsko spodbudo Veliko znamenje o nujnosti češčenja in posnemanja Marije, Matere Cerkve. Ob 25. obletnici slovesne posvetitve Cerkve in človeškega rodu Mariji, je zapisal: »Spodbujamo vse sinove Cerkve, da osebno obnovijo svojo posvetitev in to nadvse plemenito dejanje češčenja živijo v skladu z Božjo voljo, v duhu sinovskega služenja in pobožnega posnemanja njihove nebeške Kraljice.«
Ko je bil kardinal Albino Luciani patriarh v Benetkah, se je julija 1977 udeležil romanja v Fatimo. 11. julija je maševal v kapeli karmeličank v Coimbri. Po maši mu je sestra Lucija po predstojnici dala vedeti, da bi rada govorila z njim. Šel je v govorilnico in se v pogovoru z redovnico zadržal nekaj ur. Povzetek tega dolgega pogovora je januarja 1978 objavil v reviji Srce Matere, glasilu svetovnega apostolata Fatime. Navdušeno mu je govorila, da moramo Bogu služiti z vsem srcem. O prikazovanjih mu ni pripovedovala. Kardinal Albino Luciani je bil 26. avgusta 1978 izvoljen za papeža in si je izbral ime Janez Pavel, 29. septembra, po 33 dneh papeške službe, pa je nepričakovano umrl. Nekatera znamenja so dala slutiti, da mu je sestra Lucija napovedala, kaj se bo zgodilo. Od nje je prišel bled in vodnici romanja je rekel: »Moram se vrniti v Fatimo, hočem govoriti z Marijo. Sestra Lucija mi je zasejala v srce težko misel. Kar naprej me je imenovala Svetost in bolj ko sem ji pravil, da sem navaden kardinal, z večjim spoštovanjem se je obračala do mene, priklonila se je in mi rekla Svetost.« Njegov brat Eduardo je povedal: »Vedno bolj sem prepričan, da je Albino vnaprej vedel, da bo njegov pontifikat trajal zelo kratko in zato ni delal daljnosežnih načrtov. Mislim, da je bila njegova slutnja nenadne smrti povezana z dolgim pogovorom, ki ga je imel z edino preživelo vidkinjo. Od nje je odšel pretresen. Ko je v pogovoru z nami to omenil, je vedno prebledel. Kot da ga neka temna misel v globini muči.«
Kmalu po izvolitvi, 16. oktobra 1978, je papež Janez Pavel II. prebral tretji del ‘fatimske skrivnosti’, ki jo je zapisala sestra Lucija. Mistična povezanost med vidkinjo in papežem je bila zelo pomembna v življenju obeh. Za papeža Wojtyla je bila značilna globoka marijanska pobožnost, Mariji je bil posvečen. Ko je ob atentatu na Trgu sv. Petra v Rimu 13. maja 1981 čudežno ostal pri življenju, je to brez pomisleka pripisal Marijinemu posredovanju. »Neka materinska roka je vodila smer krogle in papež se je ustavil na pragu smrti.« (Ta krogla je vgrajena v krono kipa Fatimske Matere Božje.) V zvezi z atentatom je nastala prisrčna anekdota. Ko je Janez Pavel II. deset let pozneje, 13. maja 1991, romal v Fatimo, mu je eden od kardinalov dejal: »Sveti oče, prisrčna voščila za vaš rojstni dan!« Papež je njegove besede slišal, a je šel naprej, potem pa se je obrnil in odgovoril: »Imate prav: prvo življenje mi je bilo dano, drugo pa mi je bilo podarjeno pred desetimi leti.« Po atentatu je papež vsako leto 13. maja ob uri atentata daroval zahvalno mašo. 13. maja 1982, ob prvi obletnici atentata, je šel na zahvalno romanje v Fatimo. V homiliji med mašo v svetišču je razložil: »Prišel sem semkaj, ker se je prav na ta dan lanskega leta, ki skrivnostno sovpada z obletnico prvega prikazanja v Fatimi 13. maja 1917, na Trgu sv. Petra v Rimu zgodil atentat na življenje papeža. Ta dva datuma sta se prekrižala med seboj na tak način, da sem v tem prepoznal poseben klic, da pridem sem … Prišel sem, da se zahvalim Božji previdnosti v tem kraju, ki si ga je Božja Mati na poseben način izbrala.« Med svojim tretjim romanjem v Fatimo 12. in 13. maja 2000 je Janez Pavel II. razglasil za blažena mala vidca Franceka in Jacinto ter Mariji posvetil tretje tisočletje. Pri slavju je bila navzoča tudi tretja vidkinja – 93–letna sestra Lucija.
Papež sv. Janez Pavel II. je 26. junija 2000 ukazal objaviti besedilo tretje fatimske ‘skrivnosti’. Kardinal Joseph Ratzinger, tedaj prefekt Kongregacije za verski nauk, je na tiskovni konferenci besedilo komentiral: »Pot Cerkve je opisana kot križev pot, kot potovanje skozi čas nasilja, razdejanj in preganjanj … Kakor se je Cerkev rodila iz Kristusove smrti, tako je smrt pričevalcev rodovitna za prihodnje življenje Cerkve.« Kardinal Ratzinger, ki je bil 24 let najtesnejši sodelavec papeža Janeza Pavla II. je 19. aprila 2005 postal njegov naslednik z imenom Benedikt XVI. Lizbonski patriarh kardinal Jose da Cruz Policarpo je pri maši v Fatimi 13. maja 2005 povedal: »Danes sem tukaj, da izpolnim obljubo, dano papežu Benediktu XVI. Ko sem po njegovi izvolitvi prišel na vrsto, da ga pozdravim in mu obljubim spoštovanje in pokorščino, me je sveti oče prijel za roke in mi govoril o Fatimi. Obljubil sem mu, da bom 13. maja romal v Fatimo in položil k Marijinim nogam njegov pontifikat.« Papež Benedikt XVI. je romal v Fatimo 13. maja 2010. Pokleknil je pred Marijin kip in molil: »Kot naslednik Petra, ki mu je bilo zaupano poslanstvo službe ljubezni v Kristusovi Cerkvi ter da vse potrjuje v veri in upanju, želim tvojemu brezmadežnemu Srcu predstaviti radosti in upe pa tudi probleme in trpljenje tvojih sinov in hčera, ki so navzoči tukaj ali nas spremljajo od daleč. Ljubljena Mati, ti poznaš vsakogar po njegovem imenu, po njegovem obrazu, po njegovi življenjski zgodbi in vsem želiš dobro s svojo materinsko ljubeznijo, ki izvira iz samega srca Boga Ljubezni. Vse izročam in posvetim tebi, presveta Marija, Božja Mati in naša Mati.«
Tudi papež Frančišek je takoj po izvolitvi (13. marca 2013) prosil istega kardinala Policarpa, da gre v Fatimo in v Marijine roke izroči njegov pontifikat. To je lizbonski patriarh storil 13. maja 2013. »Presveta Devica, smo pred teboj , da uresničimo jasno izraženo željo papeža Frančiška, da tebi posvetimo njegovo službo rimskega škofa in vesoljnega pastirja. Zato posvečujemo tebi, Gospa, ki si Mati Cerkve, služenje novega papeža: napolni njegovo srce z Božjo nežnostjo, da bo mogel objeti vse može in žene tega časa z ljubeznijo tvojega Sina Jezusa Kristusa.« Za Marijin dan, 13. oktobra 2013, je bil na Trgu sv. Petra prvotni fatimski Marijin kip in papež Frančišek ob njem izpovedal svojo vdanost Mariji v zaupni molitvi: »Nauči nas svoje posebne ljubezni do malih in ubogih, do izločenih in trpečih, do grešnikov in potrtih v srcu: sprejmi vse pod svoje varstvo in vse izroči svojemu ljubljenemu Sinu, našemu Gospodu Jezusu.«
V Vatikanu so 13. februarja 2017 predstavili logotip apostolskega potovanja – romanja v Fatimo – papeža Frančiška. Rožni venec s 60 jagodami, razporejenimi v obliki srca, v njem je napis PAPEŽ FRANČIŠEK 2017. Pod srcem je geslo tega romanja: Z MARIJO ROMAR V UPANJU IN MIRU. Srce predstavlja čistost Marije in njeno izpraznitev same sebe, da se je lahko napolnila z Božjo ljubeznijo. Na temo Marijinega brezmadežnega Srca je uglašeno papeževo romanje. Marija je malim vidcem napovedala: »Moje brezmadežno Srce bo slavilo zmago.« Srce spominja tudi na usmiljeno ljubezen Očeta, vanj pa je vključen tudi križ, ki spominja na odrešenjsko trpljenje Božjega Sina. Oblikovalec logotipa Francisco Providence razlaga, naj bi ta romarski znak predstavljal duha usmiljenja in miru, kar lepo označuje tudi papeža Frančiška. Rožni venec hoče poudariti, kako zelo je Marija pastirčkom pri svojih prikazovanjih naročala molitev rožnega venca. Na dnu logotipa je obris fatimskega svetišča z letnicama 1917 in 2017.