Revija - Revija Ognjišče

Rožni venec tete Mici

Napisal marko na 30. septembra 2017. Objavljeno v zgodbe.

Teta Mici živi na robu gozda v stari hiši – ona pravi “utrujeni kot je sama”. V njej so živeli številni rodovi. Razpokani zidovi, železni križi v oknih, zarjavelo orodje v shrambi in kredenca brez šip vedo, kaj je čas. Kot je za tiste nekoč, čas teče tudi zanjo, ki skoraj ne more več hoditi. Daleč je do soseda, vsak dan bolj daleč, se ji zdi, in pot je vedno bolj razrita in strma, se ji zdi. Okrog sebe ima ljudi dobre volje, a večinoma je sama. Ob nedeljah jo pridejo ta mladi iskat z avtomobilom in jo peljejo k maši. To je zanjo res Gospodov dan.
Ko je sama, si krajša čas z molitvijo. Če je vreme lepo, sedi s svojo muco na soncu pred hišo. Če pa je slabo, sedita v izbi in teta Mici moli. Premišljuje skrivnosti rožnega venca. Pogosto ji misli uidejo v spomine …
Ki si ga, Devica, od Svetega Duha spočela … Ja, Marija je rekla: “Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.” To ponavljamo vsak dan pri angelskem češčenju … Če Marija tega ne bi rekla, premišljuje teta Mici, si ne predstavljam … Misli ji poletijo v preteklost, ko je rekla ‘da’ svojemu Lojzetu. Če njega in družine ne bi bilo, bi bila zdaj še bolj sama. Skupno pot sta začela z Božjim blagoslovom. Velikokrat je kar otipljivo čutila, kako Vsemogočni pomaga. Ja, bile so tudi težave, pa se nismo kar ločili. Kdo pa nima križa v tej solzni dolini?
Ki si ga, Devica, v obiskanju Elizabete nosila … Mlada mati Marija je bila vesela, ko je Božje Dete raslo pod njenim srcem. Božji poslanec ji je povedal, da tudi njena sorodnica Elizabeta pričakuje otroka, čeprav je že zelo stara. Brž se je odpravila k njej na obisk in da ji pomaga. Dobra žena je bila vsa iz sebe, ko jo je zagledala. Po skrivnostnem navdihu je spoznala, koga nosi Marija, in je vzkliknila: «Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« Kako sem se jaz razveselila prvih gibov mojih petih otrok pod svojim srcem! Veselila sva se oba z mojim Lojzetom. Bog mu daj večni pokoj, dober mož in oče je bil. Najini otroci vsi lepo živijo, hvala Bogu …
Ki so ga, Devica, rodila … Devica in Mati Marija, tvoj nazareški ‘da’ je dozorel v Betlehemu. Rodila si Odrešenika sveta. Z Jožefom sta bila v skrbeh. Rodila si v hlevu. Kralj, rojen v hlevu … Hvala Bogu, za naše mlade mamice je lepo poskrbljeno. Jaz sem vse svoje otroke rodila doma. Babica Jolanda se je vedno pravi čas pripeljala z mopedom sem gor na naš hrib. Bila je dobra ženska. OB vsaki uri je šla na pot, ob vsakem vremenu, pri vseh svojih težavah z zdravjem. Bog jo z veseljem sprejel v nebesa, ko je pomagala tolikim Božjim otrokom priti na ta svet …
Ki si ga, Devica, v templju darovala … Marija tudi jaz sem vseh svojih pet darovala Gospodu še preden so se rodili. Izročila sem jih v Božje varstvo … Pa tudi tebi sem jih vedno znova priporočala. In njihovim angelom varuhom. Marija, ti si darovala Jezusa v svetišču, ko je bil še majhen otrok, jaz Bogo vedno znova darujem svoje otroke, ki so že odrasli, z njimi pa darujem in Bogu izročam svoje vnuke. Trinajst jih je že. Najmlajša ima šest let in hodi v prvi razred … Teta Mici se zazre proti dolini, kjer naj bi stala šola.
Ki si ga, Devica, v templju našla … Lahko si predstavljam, kako si bila srečna, ko si ga našla … On ni bil navaden otrok. Ti si to vedela, nisi pa še razumela, da mora že zdaj stopiti na pot, ki mu jo je določil Oče. Skrivnostna so Božja pota. Vsaka mati ve, kako je hudo, če se otrok izgubi. V strahu ga išče in umiri se šele, ko ga najde in stisne na svoje prsi. Še hujša je bolečina, če se otrok izgubi drugače … Moji so zvesti. Prihajajo k meni, kadar morejo, čeprav živijo daleč. Vsak njihov obisk je, kakor da sem jih znova našla …
Poljubila je križec na rožnem vencu ter pogledala kvišku. Dobri Bog, hvala ti za ta lepi dan. Tudi jutri bo lepo, nebo na zahodu prav žari. Počasi je vstala in zavzdihnila: »Oh, te stare kosti!« Skupaj z mucko sta šli v hiši. Večerni zvon je oznanjal, da z nočjo prihaja mir v srca dobrih ljudi.
BIZJAK, Pavlina, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 10, str. 55

Ti si moj Janez Krstnik

Napisal marko na 30. septembra 2017. Objavljeno v zgodbe.

Bilo je eno samo poletje. Zadnji čmrlji so z medičino leteli čez utrujene trave. Bila sva zmenjena na razpotju poljskih poti. Prihajal je bliže, vse bliže k meni. Težko sem ga že čakala. In zdaj je bil tu.
»Živijo,« je pozdravil in me prijel za roko. In potem sva šla tja čez, čez dolge travnike.
»Kam?« je spraševal ves čas.
Jaz pa sem hitela naprej in prosila Boga, da se ne bi ustavil.
»Kaj ti je danes?« je spraševal za menoj.
»Kasneje,« sem mu odgovarjala.
Slišala sem reko, kako je šumela. Ko sva prišla bliže, je rekel: »Kako krasna reka! Je tukaj najin svet?«
»Najin,« sem tiho odgovorila.
Daleč pod nama je šumela in ob skalah brizgala v zrak svoje razpenjeno vodovje. Prav iz tistega otroštva, ko smo skrivaj hodili k njej, sem poznala pot navzdol.
»Misliš iti tja dol?« je začudeno vprašal Matjaž, ko sem stopila na rob. Pokimala sem mu in namignila.
»Ne … ne razumem te. Zakaj? In kar naprej?« je spraševal.
»Prosim, Matjaž.«
Odkimal je z glavo in se spustil za menoj. Lovila sva se za veje vse do tja dol, kjer je reka tekla mirna in globoka. Prijela sem ga za roko in ga narahlo potegnila čisto k vodi. Čutila sem, kako je zadrževal korak. Zdaj sem se sklonila in zajela prgišče zelenomodrih biserov.
»Matjaž, naj bo Bog s teboj!« sem zašepetala, ko sem z mokrimi prsti dotaknila njegovega čela. Zazdelo se mi je, da se je v njegovih očeh nekaj zasvetilo in potem je tiho prišlo čez njegove ustne: »Ti si moj Janez Krstnik.«
»Ti veš?« sem presenečena vprašala.
»Vem,« je rekel in se zagledal čez reko.
»Torej si …«
»Nisem vedel, da si tega tako želiš.«
Pokimala sem mu in ga objela z obema rokama okoli vratu.
»Bil sem že tam, in zdaj si me krstila še ti.«
»Neee,« sem odprla usta od začudenja. »Kje?«
»Pri tvojem duhovniku. Krstil me je.«
»O moj Bog, torej si res …« sem zahlipala. Prikimal je in me stisnil k sebi.

***
Spoznala sem ga, ko je v meni bila pomlad in sem v dežju šla po ulici tja dol proti frančiškanski cerkvi. Prehitel me je, se ustavil nekaj metrov naprej, se obrnil in se zagledal vame.
»Me vzameš pod dežnik?« je zaprosil.
Nisem mogla reči ne. Imel je tako lepe modre oči.
»Lahko jaz?« je rekel in so dotaknil mojih prstov. Dala sem mu dežnik.
»Si od tu?« je vprašal?
»Nisem,« sem odgovorila.
»Gorenjka?«
»Mhm. Oprosti zdaj, zdaj grem sem noter,« sem rekla in prijela za dežnik.
»V cerkev?« se je začudil.
»Jutri imam izpit,« sem mu priznala.
»Grem lahko s teboj?« je vprašal in zazdel se mi je tako nebogljen, da sem se nasmehnila in vprašala: »Imaš tudi ti izpit?«
»Veš, mene niso naučili hoditi v cerkev.«
Ne vem, toda začutila sem, da mi ga je On poslal na pot, zato sem brez pomišljanja rekla: »Pridi!«
Sama sva sedela v zadnji klopi. Molila sem zanj. Čez me je tiho vprašal: »Kdo je tista žena gori na sliki.«
»To je Marija, Jezusova mati,« sem mu pojasnila.
Ko sva odhajala iz cerkve, je rekel: »Čutil sem, da nisva bila sama.« Zunaj me je prijel za roko. »Rad bi te še kdaj videl,« mi je rekel tako proseče, da mi je duša vzdrhtela.
»Ja,« sem rekla.
Tako sva začela živeti. In lovila sva metulje in delala izpite in odhajala v najino klop v frančiškansko cerkev.
»Rada bi, da bi te krstili,« sem mu enkrat izrazila tiho željo.
»Bom potem drugačen?« me je vprašal.
»Takšen boš, kot sem jaz,« sem mu rekla.
»Kaj zdaj nisem?«
»Ne,« sem iztisnila iz sebe. Videla sem, da me ni razumel. Dala sem mu naslov duhovnika. Potem so se začele počitnice. Odšla sem domov in prišlo je eno samo poletje.

***
Daleč pod nama je še vedno šumela reka in čez travnike je legal mir.
»Sem zdaj takšen, kot si to?« me je vprašal in mi pogledal v oči.
»Steči tja naprej, do tistega razpotja,« sem mu rekla.
»Zakaj?« je začudeno vprašal.
»Ker ti še ne vem povedati, ali je Bog že v tebi.«
»Potem steči ti tja, mogoče ti bo duša ta čas odgovorila,« mi je rekel.
Začela sem teči.
»Maja, počakaj!« sem kmalu zaslišala za seboj njegov glas. Jaz pa sem tekla in tekla.
»O Bog, kako tečeš,« je zadihan spravil iz sebe, ko me je ujel malo pred razpotjem.
»Ja,« sem dahnila. »Veš, On je bil z menoj.«
»Z menoj tudi.«
Zdaj sem vedela, da govori resnico, ker brez Njega me ne bi nikoli ujel.

PREZELJ Slavko. (zgodbe). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 10, str. 22-21.

Urednikova beležnica oktober 2017

Napisal marko na 29. septembra 2017. Objavljeno v Beležnica.

»Leto 1917 je zelo pomembno v slovenski narodni zgodovini,« pravi tokratni gost meseca. Spominjamo se nekaterih obletnic, pomembnih za narodovo zgodovino. To se odraža tudi v oktobrskem Ognjišču. Leta 1917 je umrl Janez Evangelist Krek, duhovnik in velik narodni voditelj. Posvečamo mu prilogo. Istega leta so konec oktobra prenehali boji na soški fronti. O tem dogajanju in o prvi svetovni vojni ter o našem sedanjem slovenskem trenutku smo se pogovarjali z zgodovinarjem dr. Renatom Podbersičem.

Vsako leto septembra je v Stični vseslovensko romanje mladih. Običajno prav na tisti dan oddajamo v tisk Ognjišče. Letos pa ne. Mimogrede: Ognjišče izide zadnjo nedeljo v mesecu za prihodnji mesec, razen ko nedelja pade na prvi dan naslednjega meseca. Tak primer je ta mesec. Zato smo temu srečanju, na katerem je bila navzoča tudi ekipa revije Ognjišče, lahko posvetili več pozornosti v mladinski prilogi.

V rubriki šport bo spregovoril tudi Goran Dragić, kapetan slovenske košarkarske reprezentance, ki je osvojila zlato medaljo na evropskem prvenstvu v košarki. Na str. 96 si preberite besede najboljšega igralca prvenstva, ki s ponosom nosi križ.

Oktober je mesec molitve rožnega venca. Molitvi sta posvečeni dve pismi, eno prav molitvi rožnega venca. Že tam lahko preberete, da imamo na voljo dvojni CD Rožni venec (cena samo 12,52 €). Prav tako je še na voljo drobna knjižica Rožni venec s podobami (cena samo 2,90 €). Njena preprosta vsebina se je že doslej zelo priljubila bralcem.

Zaradi molitve rožnega venca je oktober na neki način tudi Marijin mesec. Na razpolago imamo nekaj podobic z marijanskimi motivi in z molitvami: dve fatimski podobici z molitvami (letos je stoletnica prikazovanj), podobico Svetogorske Matere Božje (letos je tristoletnica kronanja milostne podobe) in podobico brezjanske Marije (110-letnica kronanja). Prav tako imamo na voljo lepo reprodukcijo Svetogorske Kraljice večjega formata (velik: 30 x 40 cm; mali 20 x 25 cm). Ta podoba bo lahko lep spomin na tristoletnico kronanja svetogorske podobe.

Omenjene podobice in podobe ter številne druge artikle si lahko ogledate v naših knjigarnah v Kopru, Ljubljani, Kranju, Mariboru in na Ptuju. Laže se odločimo za nakup, ko si izdelek lahko ogledamo. Zato vabljeni v naše knjigarne. Nekateri bralci, ki preživite del počitnic ali obiščete slovensko obalo, se oglasite tudi v naši knjigarni v Kopru. Zelo ste dobrodošli. Oktobra bomo našo prodajalno preselili kakšnih sto metrov naprej. Z lahkoto jo boste našli in si ogledali našo ponudbo. A o tem kaj več v prihodnji številki

Septembra začnejo šolsko leto osnovnošolci in dijaki, oktobra pa študentje. Mladi iščejo smernice za življenje, čeprav tega velikokrat ne pokažejo navzven. Nekaj nevsiljivih smernic bodo našli v posebni reviji z naslovom Rad te/se imam. Teme, obdelane v reviji so primerne tudi za pogovor v mladinskih ali študentskih skupinah.

‘Iz daljne dežele’ prihaja z ladjo Noetova barka, knjiga za otroke. Njena izvirnost je v tem, da je knjigi velikega formata s celostranskimi barvnimi ilustracijami dodanih še 28 živali iz kartona. Več o knjigi na str. 78. Sploh se z oktobrom začne intenzivno delovanje na našem uredništvu. Pripraviti moramo nov katalog, pa Miklavževo ponudbo ter načrtovati prihodnji letnik Ognjišča. O vseh novostih, ki jih pripravljamo za Miklavža in za božično-novoletno obdarovanje, vas bomo obveščali v prihodnjih številkah, že sedaj vas vabimo, da računate na našo ponudbo, ko načrtujete svoja obdarovanja.

Božo Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče (2017) 09, str. 5

Martin Kuralt

Napisal marko na 19. septembra 2017. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 21. oktober 1757, Žabnica pri Škofji Loki, † 31. december 1845, Mirov, Moravsko.

Dobre narodne pesmi so najučinkovitejše sredstvo za požlahtnitev in izobrazbo ljudstva. Slovenske narodne pesmi pa so večinoma sama revna mešanica brezumnosti, kvant, babjeverstva in neubranosti. Zato je treba izdati za preprosti narod zbirko narodnih pesmi. Ta zbirka naj bi vsebovala kritično izbrane in popravljene pesmi, ki že med narodom krožijo, dodati bi jim bilo na novo zložene pesmi, ki naj bi opevale lepoto narave, vsebovale nevsiljive, splošno koristne, praktične moralne nauke ter budile zadovoljstvo in veselje. Tako je v svojem sestavku Ein kleiner Versuch in kreinerischen Volksliedern (Mali poskus v kranjskih narodih pesmih) leta 1823 trdil Martin Kuralt in kot vzorec, kakšne naj bi bile “na novo zložene pesmi”, dodal svojo pesem Jutrenja pesem eniga Krajnskiga Kmeta poleti. Martin Kuralt je v slovenski literarni zgodovini skoraj neznan, predvsem zato, ker je deloval na tujem, pa tudi zato, ker je bil zaradi svojih razsvetljenskih idej kot duhovnik v sporih s cerkveno in državno oblastjo in preganjan.

OD STIŠKEGA SAMOSTANA DO KNJIŽNICE V LVOVU
Pesnik in razsvetljenski preroditelj Martin Kuralt se je rodil 21. oktobra 1757 v Žabnici pri Škofji Loki. Iz njegovih študijskih let je znano samo to, da je poslušal predavanja filozofije, najbrž na Dunaju. Leta 1778 ali morda že malo prej, je vstopil v cistercijanski samostan v Stični, kjer je našel leto dni starejšega Antona Tomaža Linharta, s katerim sta se spoprijateljila. Linhart je kmalu zatem izstopil in se začel dopisovati s Kuraltom. Konec oktobra 1779 je tudi Kuralt zapustil stiški samostan in Linhart je ta njegov korak odobraval. Kuralt je odpotoval v Firence in tam nadaljeval študije. Po vrnitvi na Kranjsko je bil sprejet med bogoslovce ljubljanske škofije. 20. maja 1782 je bil posvečen v duhovnika in škof Karel Janez Herberstein ga je vzel za svojega dvornega kaplana, toda kmalu ga je odpustil iz službe zaradi pridige, v kateri je izvajal načela moralnosti iz človeške narave, ki je po nauku razsvetljencev (Rousseau) v bistvu dobra in ne potrebuje božje milosti. Že leta 1781 je bil sprejet v obnovljeno akademijo operozov in se je za nekaj časa vključil v slovensko prerodno gibanje, ni pa bil član Zoisovega kroga. Po izgubi službe je potoval v Francijo, kjer je že dišalo po revoluciji in tega duha se je navzel tudi Kuralt. Upal je, da dobi vodstvo knjižnice v Ljubljani, kar je podpiral tudi Linhart, a se mu želja ni uresničila. Po prvi delitvi Poljske (1772) je bilo ustanovljeno Kraljestvo Galicija, katerega glavno mesto je bil Lvov (Lemberg). V začetku leta 1785 je dobil mesto kustosa v tamkajšnji univerzitetni knjižnici. Za to ga je priporočalo znanje klasičnih in vseh glavnih evropskih jezikov. Od vsega začetka je bil v sporu z ravnateljem, vendar pa sta izdala dva zvezka knjižničnih katalogov. Leta 1799 je Kuralt prevzel ravnateljstvo knjižnice.

“LJUBIL JE ČEBELE, MIR, ČLOVEŠTVO IN MODROST.”
Poleg poklicnega dela v knjižnici ga je v tem času vse bolj pritegovalo čebelarstvo, sprva kot ljubiteljsko, nato pa strokovno opravilo. Januarja 1805 je poslal cesarju na Dunaj predlog za ustanovitev čebelarske šole v Lvovu. Predavanja naj bi potekala v nemškem, poljskem in francoskem jeziku. Kot gradivo za študij naj bi služil ponatis knjige Antona Janše o čebelah. Za natis Janševe knjige je Kuralt našel mecena v grško katoliškem metropolitu. Čebelarska šola, katere obisk je bil za bogoslovce obvezen, je bila ustanovljena 1806. Pouk je potekal pri čebelnjaku na Kuraltovem vrtu. Kasneje je Kuralt ustanovil še zasebno kmetijsko šolo z internatom. V letu 1807/08 je na tamkajšnjem liceju poučeval čebelarstvo in sadjarstvo. Motiv čebele je večkrat uporabil v svojih pesmih, tudi v enem od dveh slovenskih rokopisnih nagrobnih napisov zase: Brez skrbi za blago in prazno visokost / je ljubil čebele, mir, človeštvo in modrost. Za neki čebelnjak pa je sestavil tale spodbuden napis: Dela je malo, veliko dobička pa bo. / Stop’ bliž’, prijatelj, poglej ino ravnaj tako!
Martin Kuralt je v Lvovu tudi pesnil predvsem v nemškem in latinskem jeziku. Vsebinsko je bila večina njegovih pesmi povezana s tedanjim zgodovinskim dogajanjem na začetku Napoleonove dobe, vendar jih ne prevzema bojno razpoloženje, temveč ideja miru. Natisnil je večje število latinskih in nekaj nemških pesmi v čast raznim veljakom. V Kuraltovi zapuščini je ohranjenih tudi nekaj slovenskih pesmi, prevod iz poljščine, ljubezenski verzi, nekaj epigramov in že omenjena dva napisa za lastni grob.

OVADUHI SO SPREMLJALI VSAK NJEGOV KORAK.
Slavistka Marija Jamar Legatova je leta 1988 v Loških razgledih objavila Povedanje o Francozih pri nas in o nesrečnem abbeju Martinu Kuraltu, v katerem v leposlovni predelavi opisuje preganjanje, ki ga je prestajal Martin Kuralt zaradi svoje svobodoljubnosti in navdušenja nad Francozi. Napisan je v obliki dnevnika Kuraltove nečakinje Karoline Pasler (od 12. februarja 1809 do 15. decembra 1813). Kuralt se je zavedal, da zaradi njegove prijaznosti s Francozi avstrijski ovaduhi spremljajo vsak njegov korak. Od maja 1809 je bil interniran v dveh čeških samostanih, decembra je dobil dovoljenje za vrnitev v Lvov, a ni več dobil službe v knjižnici. Kot znan frankofil je bil leta 1812 zaprt v Gradcu, decembra 1813 se je vrnil na Kranjsko. Najprej je bil pri bratu v Žabnici, a kmalu nato interniran v kapucinskem samostanu v Škofji Loki. Tam mu niso mogli preprečiti obiskov domačinov, zato so ga aprila 1815 spravili v frančiškanski samostan v Novem mestu z ukazom, da morajo predstojniki nanj strogo paziti. Toda samovoljno je zapuščal samostan in decembra 1823 je bil s cesarskim ukazom poslan v samostansko poboljševalnico v Mírov na Moravskem, kjer je bil pod strogim nadzorstvom. Leta 1825 je prosil za dovoljenje, da sme maševati, a je dobil ugodno rešitev šele leta 1835 Zaprosil je tudi za knjige, ki so mu za literarno delo potrebne. Dobil je precej knjig v raznih jezikih, med njimi tudi Vodnikovo Pismenost in Kopitarjevo Slovnico. V internaciji je ostal polnih 22 let, vse do svoje smrti, 31. decembra 1845, v 89. letu svojega nesrečnega življenja. »Njegovi slovenski spisi pričajo, da bi v ugodnejših razmerah in kot sodelavec ljubljanskih preroditeljev lahko zapustil globlje sledove« (Avgust Pirjevec).
ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 52-53

Sinaj

Napisal marko na 19. septembra 2017. Objavljeno v Priporočamo, berite.

To zanimivo knjigo o sveti gori Sinaj, pod katero je, kot vemo iz Svetega pisma, Bog sklenil zavezo z Izraelci po izhodu iz Egipta, sta napisala alpinistka Nives Meroi (Jutranja zarja na Sinaju) in biblicist Vito Mancuso (Gora Sinaj). Pravzaprav so avtorji trije, kajti sredi med njunim besedilom je osem strani barvnih fotografij (Ob zori na Sinaju) Romana Beneta, zamejskega Slovenca, moža Meroijeve. Alpinistka, ki se je v navezi s svojim možem povzpela na vseh štirinajst osemtisočakov, pripoveduje, kako sta doživljala vzpon na ‘Mojzesovo goro’ (Gebel Musa, 2.285 m) in porajanje novega dne z njenega vrha. To je cilj številnih romarjev v svetopisemske kraje. V pripoved vpleta zapiske iz svojega dnevnika, s katerimi potrdi spoznanja, ki so dozorela v njej v spoštljivih srečanjih z najvišjimi gorami. »Midva nisva samo osvajalca gora, temveč predvsem strokovnjaka v umetnosti bega brez kančka sramu … Ko ti narava vrže v obraz svojo vzvišenost, je beg edino, na kar lahko računaš z enako gotovostjo, kot da boš dosegel vrh, kajti poraz je včasih enako vreden kot zmaga.« Sinaju sta posvetila pet dni februarja 2013.

Naročila:

Bogoslovni profesor Vito Mancuso v svojem zapisu nariše privlačno sliko svetih gora v svetovnih verstvih, gora v Svetem pismu, posebej gore Sinaj, o kateri je veliko govora v štirih (od petih) Mojzesovih knjigah, kjer ima dve imeni: Sinaj in Horeb. Gora in njena okolica sta prizorišči številnih Božjih posegov v življenje izvoljenega ljudstva (goreči grm in poklicanje Mojzesa, desete zapovedi, zakonik zaveze). Na koncu navaja arheološka in zgodovinska dejstva ter zaključi z razmišljanjem, da je gora Sion “bolj kot zgodovinski in zemljepisni kraj, v resnici filozofski, teološki in duhovni prostor …” Knjigo je v slovenščino mojstrsko prelila pisateljica Mateja Gomboc.

Že od nekdaj pripisujejo goram, da jih odlikuje poseben privilegij srečanja z Božjim. Njihova višina daje človeškemu svetu novo razsežnost, do tja ne seže hrup iz doline, vsakdanje novice tam niso pomembne in ob pogledu na tako prostranost in moč narave se človeško bivanje neizogibno pokaže takšno, kot v resnici je: majhno, naključno in minljivo … Prav zato ima v vseh svetovnih religijah gora tako pomembno in odločilno mesto.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2017) 9, str. 120

Janez Gradišnik

Napisal marko na 19. septembra 2017. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 22. september 1917, Stražišče pri Prevaljah, † 5. marec 2009, Ljubljana.

»Skrb za lepo slovensko besedo je bila eno glavnih gibal v mojem življenju; tako z veseljem sprejemam priznanje, poimenovano po pesniku, ki je ustvarjalno presegel raven jezika. kakršen je zadoščal za rabo preprostega ljudstva, in povzdignil slovenščino med tedanje razvite evropske jezike ter je usposobil za vrhunsko pesniško izražanje. Prešeren, vnet za čast dežele, se je kakor le redki njegovi sodobniki zavedal, kakšen je pomen jezika kot narodotvornega dejavnika in najbolj vidnega znamenja narodove samobitnosti.« Tako je zapisal Janez Gradišnik v svoji zahvali ob podelitvi najvišjega slovenskega kulturnega priznanja – Prešernove nagrade leta 2008 “za življenjsko delo na področju književnosti, knjižnega prevajanja, pisateljevanja in jezikoslovja”. Dodati je treba še njegovo potrpežljivo delo pri urejanju revije Prostor in čas, ko se je moral na zunaj spopadati z oblastjo, na znotraj pa z nazorskimi razhajanji med sodelavci. Na vseh področjih je bil temeljit, vztrajen, vrhunski. Letos mineva sto let od njegovega rojstva.

PRI PETIH LETIH JE ŽE ZNAL BRATI
Življenje in delo Janeza Gradišnika je lepo orisal France Pibernik v dokumentarni monografiji, ki je kmalu po njegovi smrti izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Rodil se je 22. septembra 1917 v kraju Stražišče pri Prevaljah na Koroškem. Mati Amalija je bila doma s trdne kmetije, oče Ivan pa je bil orožniški podčastnik. Zaradi njegovega poklica se je družina večkrat selila. Leta 1920 je bil premeščen v Slovenj Gradec, kjer so ostali šestnajst let. Stanovali so v hiši, v kateri se je rodil skladatelj Hugo Wolf. Tu sta se Janezu pridružila brata Bogomir in Franc (Branko) ter sestra Marija. Ko je jeseni 1923 s šestimi leti šel v osnovno šolo, je že znal brati. Po končani osnovni šoli bi se rad vpisal na gimnazijo v Mariboru, toda moral se je zadovoljiti s slovenjgraško meščansko šolo. Leta 1931 je prišel na mariborsko učiteljišče; leta 1936, ko se je družina preselila v Maribor, mu je bil omogočen študij na pedagoški fakulteti ljubljanske univerze, kjer je diplomiral leta 1940. Ves čas študija, od srednje šole dalje, se je sam izobraževal, z vso vnemo se je učil jezikov (nemščine, francoščine, italijanščine, angleščine), že takrat se je ob spisih Antona Breznika ogreval za materinščino. Kot študent se je vključil v Kocbekov krog krščanskih socialistov. Avgusta 1939 se je udeležil 2. akademskega kulturno socialnega tedna v Bohinju, na katerem so sodelovali najodličnejši predstavniki tedanjega slovenskega katoliškega izobraženstva. Jeseni 1940 je šel na služenje vojaškega roka v Sarajevo. Po razsulu jugoslovanske vojske aprila 1941 je prišel v nemško ujetništvo. Poleti 1942 je prišel k svojim, ki so bili izgnani na Hrvaško. Ves okupacijski čas je bil brez prave vesti o dogajanju v Sloveniji. Vojna leta je imel za izgubljena leta.

VRHUNSKI PREVAJALEC LITERARNIH UMETNIN
Konec vojne je dočakal v ustaškem zaporu v Zagrebu. Junija 1945 so zagrebški Slovenci povabili Kocbeka za govornika na mitingu. Ob tej priložnosti je Kocbek nagovoril Gradišnika, naj pride k njemu za osebnega tajnika na ministrstvo za Slovenijo v Beograd. Avgusta se je v zagrebški cerkvi sv. Marka poročil z anglistko Ružo Tremski; v zakonu sta se jima rodila sinova Bogdan (1946) in Branko (1951). Z novim letom 1946 so ministrstvo za Slovenijo ukinili in Gradišnik je dobil službo v uredništvu DZS. V tem času je v reviji Novi svet objavil noveli Nekega dne v aprilu ter Obletnica mature, izbor njegovih novel je izšel v knjigi Pot iz noči (1949). Leta 1951 je pri DZS izšla znamenita Kocbekova zbirka novel Strah in pogum; Gradišnik je bil odpuščen iz službe in zaradi stikov s Kocbekom je prišel na seznam Udbe. Poklicno se je posvetil prevajanju, ker je bil to njegov vsakdanji kruh. Prevajal je različna besedila, ne samo literarna, ampak tudi strokovna. Z mojstrskima prevodoma romana ‘Oči in svetloba’ francoskega pisatelja Vercorsa in novele ‘Starec in morje’ Ernesta Hemingwaya si je prislužil ime v slovenski literarni javnosti. Mikalo ga je lastno pisateljsko ustvarjanje, ki pa ga je oviralo stalno in zahtevno prevajanje. Nastajal je dolg seznam vseh mogočih prevodov, nad to množico se dvigajo najvišji vrhovi svetovne književnosti. Njegova največja mojstrovina je prevod jezikovno večplastnega romana ‘Ulysess’ irskega pisatelja Jamesa Joycea (1967). Za to ‘težaško’ delo je prejel nagrado Prešernovega sklada (1969) in Sovretovo nagrado (1986). Po razpadu prvega zakona se je leta 1974 drugič poročil z literarno zgodovinarko in prevajalko Katarino Bogataj, dragoceno sodelavko pri pisanju in prevajanju.

MODRI UREDNIK IN JEZIKOSLOVEC
Leta 1969 je začela izhajati revija Prostor in čas, ki jo je ustanovila skupina 62 nazorsko in generacijsko zelo različnih ljudi. V njej so sodelovali katoličani in marksisti. Glavni urednik je bil Janez Gradišnik, odgovorni urednik pa pisatelj Vladimir Kavčič. Reviji je bilo usojenih samo šest let življenja. Zaradi svoje nazorske odprtosti je postala trn v peti vladajoči partijski garnituri. Leta 1974 so bili pritiski tako hudi, da revije ni bilo več mogoče obdržati. Gradišnik je vseh šest let držal revijo na nogah, modro krmaril med boji z oblastniki in razhajanji med sodelavci. Za revijo je žrtvoval šest let svojega življenja z zavestjo, da pomaga slovenskim ljudem do bolj demokratičnega kulturnega življenja. »V teh letih nisem imel nič časa zase, nisem prevedel nobenega literarnega dela.«
Ob podelitvi Prešernove nagrade leta 2008 je Janez Gradišnik zapisal, da je bila “skrb za lepo slovensko besedo eno glavnih gibal” v njegovem življenju. »Čeprav ni šel skozi visoke jezikovne študije, saj slavistike ni mogel študirati, je z vztrajnim prizadevanjem v povojnem času postal vodilni praktični jezikoslovec z nesporno avtoriteto« (France Pibernik). Z jezikovnimi problemi se je srečal ob prvih prevodih in že v petdesetih letih je v reviji Jezik in slovstvo in drugod začel objavljati članke, v katerih je opozarjal na najpogostejše napake v naši publicistiki. Neutrudno je opozarjal na eno največjih nevarnosti, ki preti domači besedi, to je nepotrebno hlapčevanje tujim jezikom. Izdal je tudi vrsto knjig, v katerih je dopolnil pogled na žgočo problematiko naše materinščine v sodobnih družbenih razmerah: Slovenščina za Slovence (1967), Slovenščina za vsakogar (1974), Še znamo slovensko? (1981), Za lepo domačo besedo (1985), Naš jezik (1985), Slovensko ali angleško? (1993).
Dočakal je častitljivo starost – 92 let. Po novem letu 2009 je naglo pešal in 5. marca je umrl. Vstajenja čaka na ljubljanskih Žalah.
Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 9, str. 52-53.

Menopavza

Napisal marko na 17. septembra 2017. Objavljeno v Narava in zdravje.

Menopavza je naravno obdobje v življenju vsake ženske v določenem starostnem obdobju in dobesedno pomeni konec menstruacije.
Izraz menopavza naj bi prvi uporabili Francozi v 17.stoletju. Menopavze so se začeli zavedati šele pred nekaj 100 leti, saj je bila življenjska doba prej pri večini žensk v primerjavi z današnjimi precej krajša. Beseda ‘menopavza’ se navadno uporablja za opis življenjskega obdobja med 45. in 55. letom, ko se plodno obdobje in menstruacija končata. Večina žensk (80 %) doživi svojo zadnjo menstruacijo pred dopolnjenim 54. letom, če nastopi pred 40. letom govorimo o prezgodnji menopavzi. V izjemno redkih primerih pa lahko ženska preide v menopavzo že pri 30 letih. Navadno je vzrok za to zdravstvena težava, včasih pa jajčniki svojo primarno funkcijo izgubijo brez dobro poznanega vzroka.
Menopavza je povezana s številnimi telesnimi spremembami, ki so v veliki meri posledica manjše tvorbe hormona estrogena, kar vodi v hormonsko neravnovesje. Najpogostejše težave v tem obdobju so: motnje spanja, vročinski oblivi in potenje, krvavitve, glavoboli, suha koža, sluznice in lasje, čustveni izpadi, slabše počutje …
ZGODNJA MENOPAVZA
Med najbolj poznane vzroke za prezgodnjo menopavzo (v obdobju pred 40. letom) štejemo avtoimune bolezni, kot so hipotiroidizem (premalo delujoča ščitnica), Crohnova bolezen, eritematozni lupus in revmatoidni artritis. Na zgodnjo menopavzo lahko vplivajo tudi nekatera genetska stanja, med njimi galaktozemija ali dedno pomanjkanje encimov, ki pretvarjajo galaktozo v glukozo. Z zgodnjo menopavzo se lahko spopadejo tudi bolnice s Turnerjevim sindromom in rakavimi obolenji. Zgodnjo menopavzo spremljajo simptomi, kot so: neredne menstruacije, spremembe razpoloženja in nočno potenje. Ti znaki nakazujejo, da jajčniki proizvajajo manj estrogena. Med ostale težave sodijo uhajnje urina, suhe sluznice in koža, sprememba telesne teže, motnje srčnega ritma, vrtoglavice, sprememba prebave.. in nenazadnje, prezgodnje staranje.
SPOLNE ŽLEZE IN HORMONI
Ženska spolna hormona estrogen in progesteron nastajata v jajčnikih. Ciklus njunega ustvarjanja, izločanja in ravni v krvi ustvarja zaprt krog vzajemne odvisnosti, v katerem sodelujejo žleze v možganih to je hipotalamus s hipofizo in jajčniki. Popolna in urejena funkcija tega kroga se začne vzpostavljati med puberteto ter se nadaljuje s prvo menstruacijo in nato skozi rodno obdobje. Hormoni hipotalamusa (gonadoliberini) spodbudijo adenohipofizo k izločanju FSH (foliklestimulirajočega hormona) in LH (luteinizirajočega hormona), ki delujeta na jajčnik tako, da začne proizvajati estrogen in progesteron. Estrogen in progesteron imata pomembno vlogo v ženskem telesu, od uravnavanja mesečnih ciklusov do zanositve, pozneje za vzdrževanje nosečnosti, presnovnih učinkov, vpliva na srčno-žilni sistem …
Obdobje pred menopavzo in sama menopavza je fiziološki pojav počasnejšega delovanja in ‘usihanja’ delovanja jajčnikov ter posledično manjše količine hormona estrogena in progesterona. Posledica pomanjkanja teh hormonov je izostanek menstruacije. Ženska pride v obdobje ‘hormonskega primanjkljaja’, ki se različno odraža v kakovosti življenja. V tem obdobju manjša količina spolnih hormonov nastaja v drugih žlezah in tkivih; nadledvična žleza, maščobno tkivo in mišice. Uspešnost delovanja teh organov je odvisna od telesne in duševne kondicije ženske, genetske zasnove, prehrane …
TEŽAVE
Nekaj let pred nastopom zadnje menstruacije se lahko pojavijo motnje menstrualnega cikla. Menstruacijske krvavitve lahko postanejo močnejše ali šibkejše, daljše ali krajše. Pri nekaterih ženskah menopavza nastopi naenkrat. Hkrati z motnjami ciklusa ali pozneje se lahko pojavijo oblivi vročine, navali krvi, predvsem v glavo in vrat, z rdečico in občutkom vročice, ki se lahko pojavljajo tudi več kakor desetkrat na dan. Pojavi se tudi nočno znojenje in motnje spanja, vrtoglavica, glavobol, utrujenost, razbijanje srca, tiščanje pri srcu, bolečine v želodcu, motnje razpoloženja (potrtost, razdražljivost, zaskrbljenost …), motnje koncentracije. V istem obdobju ali pozneje se pojavljajo tudi težave, kot so suha koža, izpadanje las, bolečine v kosteh in sklepih, suhe sluznice.
Do menopavze imajo ženski spolni hormoni (predvsem estrogen) v organizmu zaščitno delovanje. Pri ženskah zato v tem obdobju skoraj ni srčnih infarktov. Po menopavzi pa naravne zaščite ni več. Pogosto se povišajo vrednosti holesterola in maščob v krvi, pospešeno se razvija ateroskleroza, zveča se verjetnost za nastanek koronarne srčne bolezni in možganske kapi. Nekaj let po menopavzi se število infarktov pri ženskah približa številu pri moških. Glavna presnovna simptoma pa sta zmanjšana kostna gostota in nastanek osteoporoze.
HORMONSKO ZDRAVLJENJE
Pri prezgodnji, zgodnji menopavzi in za lajšanje simptomov menopavze se lahko zdravi z dodajanjem manjkajočih spolnih hormonov. Pri tem zdravljenju je potrebno upoštevati previdnostne ukrepe, saj ni priporočljivo za ženske s srčno-žilnimi, jetrnimi in tromboembolitičnimi boleznimi, pri hormonskih tumorjih (npr. dojke) in sistemskih boleznih (revmatske bolezni).
V tem obdobju so priporočljivi redni pregledi in posveti pri ginekologu.
POSKRBITE ZASE
Spanje
Poskrbite, da boste dovolj spali predvsem ponoči, saj nočni počitek pripomore k obnovi telesa in delovanju nadledvične žleze, ki v tem obdobju uravnava hormonsko stanje.
Opustite slabe navade
Kajenje slabo vpliva na delovanje žlez, ki izločajo spolne hormone in pospešuje razgradnjo spolnih hormonov, previdni bodite pri uživanju alkohola in kofeina.
Uravnotežena prehrana
Uživajte polnovredna živila, zelenjavo in sadje, pomembno je da telo oskrbimo z vitamini in minerali. Priporočljiva so tudi živila, ki vsebujejo rastlinske estrogene (fitoestrogene): soja in sojini izdelki, lan, oreščki, ovseni kosmiči, …
Gibanje
Pomembno je redno gibanje ob upoštevanju priporočil svetovne zdravstvene organizacije (SZO) za posamezno starostno obdobje. Po priporočilih SZO za doseganja večine koristi za zdravje pri odraslih zadošča izvajanje 150 minut vsaj zmerne telesne dejavnosti na teden ali 75 minut visoko intenzivne telesne dejavnosti na teden. To se lahko doseže z zmerno telesno dejavnostjo po 30 minut vsaj 5 dni v tednu ali pa visoko intenzivno telesno dejavnostjo po 25 minut vsaj 3 dni v tednu. Vsaj dvakrat na teden se vsem starostnim skupinam priporoča tudi izvajanje vaj za krepitev večjih mišičnih skupin. Starejšim od 65 let in tistim, ki so slabše gibljivi, se dodatno priporoča izvajanje vaj za ravnotežje in preprečevanje padcev vsaj 3 dni v tednu. Če posameznik ne more dosegati priporočil, naj bo telesno dejaven v skladu s svojimi zmožnostmi in zdravstvenim stanjem.
Vitamin D
Sončenje na zmernem soncu brez zaščite po 15–20 minut nekaj krat na teden.
Rastlinski hormoni
Rastlinska zdravila za lajšanje težav so pripravki s fitoestrogeni in pripravki, ki vsebujejo izvlečke grozdnate svetilke oziroma cimicifuge in so namenjeni lajšanju menopavznih težav, kot so navali vročine, znojenje, motnje spanja, razdražljivost in brezvoljnost. Ti pripravki so varni in učinkoviti.
Fitoestrogeni so naravne snovi, ki so po kemijski strukturi podobni ženskim spolnim hormonom, posnemajo ali uravnavajo delovanje endogenih estrogenov, navadno z vezavo na estrogenske receptorje in s tem pripomorejo k hormonskemu ravnovesju.
Prehranska dopolnila, ki vsebujejo fitoestrogene t. i. rastlinske estrogene, pripomorejo k ponovni vzpostavitvi hormonskega ravnovesja in tako k zmanjšanju težav.
dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2017) 09, str. 108.

6000 obrazov Stične 2017

Napisal marko na 11. septembra 2017. Objavljeno v Priloga.

6000 dežnikov in 6000 mladih src, ki se veselijo in iščejo odgovore. 21 delavnic, ki te odgovore prinašajo in nudijo prostor za razpravo. Zakaj je Stična vedno top? Ker prinaša duhovnost in zabavo v enem. Kljub dežju so bili obrazi na 36. Stični mladih sproščeni, jasni in nasmejani. Kakšni še?

Prelistajte glavno temo Mladinske priloge – ki je objavljena v oktobrskem Ognjišču (10/2017)

PRISTNI OBRAZI
Si se že kdaj vprašal, kako pomemben je tvoj obraz? Na njem so lahko izrisani naši občutki, razpoloženje, naš notranji svet. Ko smo veseli, smeh drugim sporoča naše veselje. Žalosten, zaskrbljen pogled izraža, da nismo ok, da nas nekaj skrbi. Poznamo veliko različnih čustev in še več izrazov, s katerimi jih izražamo. Pa vendar, ali je tvoj izraz vedno takšen, kakršno je tvoje počutje? Kolikokrat se ti je že zgodilo, da si si nadel prisilen nasmešek, da drugi ne bi opazili tvoje slabe volje? Si se pri tem zavedal, da takrat nisi bil resnično ti? Da si si le nadel masko, da bi drugi mislili, da si kul?
Smo torej mladi pristni ali fake? Smo resnični kristjani ali le kamuflaža? Na ta vprašanja smo poskušali odgovoriti tudi na delavnici revije Ognjišče. Sestavljena je bila iz treh delov. V prvem delu smo razmišljali: kaj so fake news, kje jih srečujemo in ali nas motijo. Mladi so po skupinah poskušali najti kriterije za iskanje lažnih oz. prirejenih novic. Sledilo je razpravljanje, ali smo sami pristni. Ali zares vemo, kdo smo? Kažemo to tudi pred drugimi? Smo v pisanje svoje zgodbe vključeni aktivno ali pasivno? Želeli smo opozoriti, da je potrebno to, kar smo, kazati tudi navzven. Da nas pred družbo ni sram priznati, da smo kristjani. Še več. Ponosni moramo biti na svojo vero in na svoje življenje po krščanskih vrednotah. Le tako smo lahko pristni mladi kristjani. Vse, kar je fake, je lažno in s tem grešno. Naj bodo to novice množičnih medijev, objave na Facebooku ali naš obraz, ko skrivamo resnična čustva. S pomočjo prispodobe smo pokazali, da laž ni obstojna. Laž je kot sladkor, ki se v vodi stopi. Sladek okus je prijeten, a ne zdrži. Resnica, ki izhaja iz evangelija, ga stopi. Zakaj ni dobro živeti sladke resnice? Ker nas na dolgi rok ne osreči. Osreči samo beseda edinega, ki ni nikoli fake – Boga. Pa čeprav je ta resnica za našo razvajeno kavčarsko dušo včasih ostra kot grobo kamenje. Naš cilj je bil prav to: pokazati, kako potrebno je življenje po evangeliju.
Nihče ni vedno 100 % super volje. Na svetu ni človeka, ki bi bil vedno nasmejan. Vsekakor pa je dosti bolj srečen tisti, ki ve, kdo je, ki se trudi živeti po evangeliju in v vsakem trenutku v svojem srcu nosi Boga. Tudi škof Peter Štumpf je mlade v Stični takole nagovoril: »Nikar se ne prepustite skušnjavi, da bi zavidali tistim, ki jim je lepo na kavču in se ne dajo premakniti z njega. Ne bodite jim nevoščljivi zaradi njihovega udobja. Čeprav se zdijo njihovi biseri zelo lepi, so umetni, niso trajni in nimajo vrednosti. Jezus vam ponuja resnične in trajne bisere iskrenosti in pristnosti. Ko molite zase, molite tudi za druge. Ko delate zase, delajte tudi za druge. V sebi boste poplavljeni od ljubezni in jo boste občutili kot veliko reč, ki vam jo je storil Mogočni.«

KAJ SPOROČAM SVETU?
Moj obraz je moje ogledalo in moja dejanja so tista, zaradi katerih si drugi ustvarjajo mnenje o meni. Obenem pa se lahko zgodi, da si drugi moje sporočilo razlaga na povsem subjektiven način in ne vidi tega, kar sem želel sporočiti. Poglejmo fotografije, objavljene na Facebooku. Si se kdaj vprašal, zakaj si objavil ravno to fotko in ne katere druge? Sem to naredil zato, da bi bila slika drugim všeč, da bi mi zavidali ali morda zato, da bi pobožal svoj ego z vsakim dobljenim lajkom? Tudi mladi iz naše delavnice so potrdili, da so se včasih zelo trudili, da so posneli najbolj hudo fotko, da bi dobili čim več pozornosti in oboževalcev. A kot ugotavljajo sami, človek z odraščanjem ugotovi, da to še zdaleč ni to, kar v življenju šteje.
Objavljanje fotografij na družbenih omrežjih ni nič slabega. Ravno nasprotno: tvoj izziv je, da jo objaviš in da se pri tem soočiš s svojimi občutki. Pomembno je, da so tvoje objave resnične. Če je tvoj nasmešek na fotografiji iskren, potem boš lahko z drugimi delil svoje veselje in jim sporočil nekaj lepega in pozitivnega. Druge zares navdušiš le, če si pristen, če si original. Tudi fantje na naši delavnici so povedali, da veliko raje všečkajo punce, ki imajo na slikah takšen nasmeh kot v resnici, in ne tistih, ki se nastavljajo in pretvarjajo.

AMPAK KDO SEM JAZ?
Mladost je vznemirljiv čas odraščanja, ko iščemo kar se da jasen stik s samim seboj. Na poti tega iskanja se večkrat izgubimo. Ko se že zdi, da smo se našli, se znajdemo na samem začetku. Pri vprašanju: »Kdo sem?« odgovora ni lahko najti. Iščemo ga na različne načine, največkrat preko svojih sovrstnikov. Z njimi se ne le družimo in pogovarjamo, temveč tudi primerjamo. Zaradi potrebe po tem, da bi bili sprejeti in zaželeni, smo se marsikdaj pripravljeni odpovedati samemu sebi. Spremenimo garderobo, začnemo poslušati drugačno muziko, počnemo stvari, ki so mojim frendom scenske. Ali so mi te spremembe dejansko všeč ali delam vse le za ceno slave? In kje je meja mojega prilagajanja?

SEM RESNIČEN ALI FAKE KRISTJAN?
Si ti je že zgodilo, da si kdaj zatajil Boga, ker se je tvoja družba norčevala iz vere? Te je bilo kdaj sram priznati, da si kristjan, ker si se bal, da bi te družba zaradi tega zasmehovala? Nosiš križec okrog vratu? Se pred šolsko malico prekrižaš?
Biti resničen kristjan pomeni, da si kristjan tukaj in zdaj, vsak trenutek tvojega življenja. Bog ne želi, da si za prijatelje izbiramo le popolne kristjane, temveč da kljub temu, da se družimo z drugače mislečimi in verujočimi, ne pozabimo nanj in da živimo tako, kot mu je všeč. Pravi kristjan ni tisti, ki po potrebi vero zanika, niti tisti, ki jo na veliko razglaša. Pristno je tisto, kar je resnično. Pristen si takrat, ko je tvoje srce čisto. In takšno je lahko le, če živiš po evangeliju. Na dolgi rok nas ne bodo uresničile in osrečile nore zabave, nove cunje in kup kolegov okrog nas. Vse zemeljsko je namreč minljivo. Zemeljske stvari nas ne potešijo, temveč nas naredijo še bolj lačne. Edina hrana, ki nas bo nasitila, je Beseda, ki jo je za nas na svet prinesla Resnica. Bog je namreč pot, po kateri hodimo, resnica, za katero se borimo, in življenje, ki ga kot kristjani živimo.

ZALJUBLJENI!
Je lahko obraz mladega kdaj bolj iskren kot takrat, ko je zaljubljen? Ljubezen nam nariše nasmeh na obraz, prižge iskrice v očeh in nam vrne otroško norost. Ko ljubimo, smo takšni, kakršni smo. Lahko bi celo rekli, da smo najbolj podobni Bogu takrat, ko se popolnoma predamo drug drugemu. To pa lahko storimo le, če ga povabimo v svojo sredo. Stična mladih je čudovita priložnost, kjer lahko fant in dekle skupaj doživita Božjo ljubezen. Udeležita se lahko delavnic, s pomočjo katerih bosta nadgradila svoj odnos. Povežeta se z drugimi mladimi pari in tako širita svoj krog prijateljev. Med mašo se povežeta v molitvi in se na zaključnem koncertu skupaj poveselita. Vsak takšen dogodek je duhovna bomba za mlade pare, zato se na koncu ne smemo pozabiti zahvaliti Bogu. Ljubezen je namreč največja izmed velikih stvari, ki nam jih je podaril Mogočni.
delavnica Ognjišča

RADOVEDNI?
Glede na to, koliko mladih se je udeležilo delavnic, ki so letos res navdušile, je težko reči, da je mladim vseeno. Čeprav se zanimanje za neko stvar večinoma začne z zabavo – gotovo pogosteje kot z reševanjem problema in navdušenjem za raziskavo – to še ne pomeni, da mladi ostajajo na površju. Želja po odriniti na globoko ostaja del vsakega človeka, vernega ali nevernega, le zgodba se začne na drugem koncu, kot so tega vajeni starejši. Začne se pri žuru, ko pa se naberejo lajki in ko zadevo delimo med prijatelje, radovednost, ki išče odgovore na bolj globoka vprašanja, sploh ni tako daleč!

SMO ZA AKCIJO?
Včasih je treba nekaj več motivacije (pa kakšen košček čokolade za podkupnino), potem pa naštevamo, kaj vse radi počnemo. Iskrice v očeh povedo, da to počnemo z veseljem in ponosom! Ob kljub dežju polni in glasni Stični pač mladim težko očitamo pasivnost, kajne? Treba je le nekaj izvirnosti (morda pristnosti?) pri motivaciji in kakšen majhen trik (+ molitev). Nad mladimi ne gre obupati, češ kakšni so. Kdor je namreč obupal nad mladimi, se je v resnici vdal sam.

ZNAMO IZRAŽATI SVOJA ČUSTVA?
Na delavnici Ognjišča smo imeli tudi debato za in proti na temo pristnosti. Mladi so debatirali o treh trditvah:

Zato da bom v družbi sprejet, sem se pripravljen odpovedati vsemu svojemu in sprejeti tudi tisto, kar nisem jaz.
Sem pristen. Ali sem tudi srečen?
Brez veze je biti pristen v svetu, ki ni pristen.

Zanimivo je, da so mladi iskali argumente za in proti izključno v družbi, kulturi – v svojem okolju in znanju. Izhodišče za pogovor je bil vedno način razmišljanja oz. mnenje okolja. Pri nobenem od treh izzivov mladi niso izrazili svojih občutkov ali nagovarjali občutkov ostalih udeležencev. Argumentov, kaj je (ne)sprejemljivo, je bilo polno, nismo pa slišali izjave, ki bi vključevala občutke ali čustva. Recimo kaj takega: Zelo težko je biti pristen, če nihče okrog mene ni.
Nam je težko povedati, kaj čutimo, pa čeprav smo skoraj prepričani, da tudi drugi čuti enako? Zrcaliti svoja čustva skozi besede? Ali so argumenti, podprti s čustvi, morda neučinkoviti? Izražanje čustev (pa čeprav kot osnova za gradnjo argumenta) morda še vedno velja za znak šibkosti. Če povemo, da je nekaj težko, priznavamo tudi nemoč … Pa tudi šola nas navaja, da mora vse, kar delamo, prinašati rezultat in oceno – kaj pa prinašajo čustva? Teže merljive rezultate. Seveda pa drži, da je čustva težko vključiti in preoblikovati v trdno stališče. Zdijo se tako neoprijemljiva. A če neko čustveno zaznavo nadgradimo z dejstvi, smo v komunikaciji zelo uspešni. Sticna 2017d

ZMEDENI?
Ko prideš (prvič) v Stično, si malce zmeden, v gneči pač ni najbolj udobno. Z zmedenostjo ni nič narobe, dokler iz nje ne nastane panika. Ko smo nemirni, gremo v cerkev, saj nima smisla slediti množici, če je v srcu nevihta. Grem in se umirim pri Njem. V Stični je priložnosti za spoved vedno na pretek. Le čas si je treba vzeti in si nekoliko odpočiti. Bog nas vedno pripelje pod streho.

SOČUTNI?
Med obrazi v Stični je bila le peščica takšnih, ki jim rečemo drugačni, to so obrazi mladih z downovim sindromom, cerebralno paralizo, gibalno oviranih mladih … Ob njih je vedno še nekdo. Nekdo, ki išče streho, kamor bo zapeljal invalidski voziček. Nekdo, ki svojega brata drži za roko, da se ne izgubi med množico. Nekdo, ki mu kupi sendvič. Ta nekdo je mlad, sočuten. Pripravljen se je odpovedati svojemu udobju za Nekoga. Pomisli, morda bi drugo leto tudi ti v Stični postal ta Nekdo, ki se daruje. Da bo med mladimi tudi kakšen drugačen obraz več kot letos.

MLADINSKA PASTORALA
Stična vsako leto jasno nakaže tudi potrebo po dejavni mladinski pastorali. Kaj mlade premakne, da pridemo v Stično? Želja po skupnosti, po Bogu? Iskanje odgovorov? Zanimive delavnice, maša na prostem? Ali morda občutek izpolnjenosti? Mladi nesemo s sabo domov izkušnjo nečesa velikega. Se spomniš, ko si prvič stopil na prizorišče v Stični? Jaz se. Samo eno ostane: koliko ljudi, koliko Jezusovih mladih. Uau! In potem pri maši, ko se moli, ko se poje, ko se pleše, takrat srce eksplodira od občutka: del tega sem tudi jaz – in to hočem ostati! Tukaj se zgodi hvalnica: Velike reči mi je storil Mogočni! Mladinska pastorala ima pomembno nalogo – da ohrani navdušenje, ga prekvasi in oblikuje v nekaj trajnega, stanovitnega. Mladi kristjani se ne oblikujejo v Stični, oblikujejo se v domači župniji. Pošteno je, da se prav v vsaki župniji dogaja mala Stična na mladinskih skupinah, pri skavtih, študentskih srečanjih. Ker si mladi to zaslužijo!

FLISAR, Urška in KOFOL PEZDIR, Marjetka. 6000 obrazov. (Glavna tema – Mladinska priloga). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str 72-76.

Naš župnik je najboljši

Napisal marko na 10. septembra 2017. Objavljeno v zgodbe.

Po kosilu so že vsi odšli iz kuhinje, ostala sva le midva. Splakovala sem krožnike in jih zlagala v pomivalni stroj, medtem pa je Aljaž vneto risal nekakšen stroj.
Radio je, kot vedno, naravnan na Ognjišče in med delom sem z enim ušesom poslušala program, z drugim pa Aljaževo razlago o svojem stroju. Je pravi iznajditelj in zdaj izumlja napravo, ki bo sadila banane, jagode in maline (to so njegovi najljubši sladoledni okusi), po doglednem času naj bi stroj sadje obral, očistil in razdelil na tri dele: najboljše in najlepše sadje bi ljudje lahko kupili na tržnici, drugo bi razdelil na maso za stiskanje sokov, tretji del pa bi šel za izdelavo sladoleda, ki bi, zapakiran v ovitke iz razgradljivega papirja, prihajal iz njegovega stroja.
Bil je petek in ob pol treh je bil na radijskem sporedu komentar tedna. Sestra Emanuela Žerdin je za uvod svojega komentarja povedala, da je pri maši, ko je njihov zakristan pobiral darove v pušico, slišala za sabo dečka, da on ne bo nič dal, ker župnik tega ni vreden.
Stol za mano je zaropotal, Aljaž se je silovito odrinil od mize in vstal. Zaprepadeno me je vprašal: »A si slišala, kaj je rekel? Kako, da župnik ni vreden?«
Sploh nisem vedela, da tudi on posluša radio. V zadregi sem mu odgovorila: »Seveda je vreden. Sploh pa denar ni zanj, ampak za različne cerkvene potrebe.«
»Misliš, da deček tega ni vedel? Kako je mogel to reči? Naš župnik pa je veliko vreden in je tudi najboljši župnik!«
Moj vnuk živi v sosednji župniji, tako da jaz njihovega župnika ne poznam prav dobro, vem pa, da pri ljudeh zelo priljubljen. Tretji razred, v katerem je tudi Aljaž, je prav on pripravljal na prvo sveto obhajilo. Uspelo mu je, da je razigrane in živahne dečke in deklice poleg vsega naučil tudi discipline in reda, pri tem pa so lahko ohranili otroško razigranost.
»Zakaj misliš, da je vaš župnik najboljši?« sem vpraša Aljaža.
»Vedno je dobre volje. Veliko se smejemo.«
»Smeješ se tudi, ko gledaš risanke,« mu nalašč oporekam.
»Z nami igra nogomet in kupi nam sladoled.«
»Zaradi sladoleda torej?«
»Ah ne, no. Lepo skrbi za cerkev. Uči nas molitvic. Dedek pravi, da je to težka služba!«
»To ni služba, to je poslanstvo,« ga popravim. In pričakujem, da bo vprašal, kaj pomeni beseda poslanstvo. A zdi, da Aljaž po svoje razume, kaj je to, zato nadaljuje: »Jaz bi mu dal veliko denarja, a ga nimam. Tako vržem v pušico samo malo svoje žepnine.«
»Kar daš z veseljem, je veliko vredno, kajti Bog ima rad veselega darovalca. In nič ni majhno, kar je storjeno iz ljubezni,« ga poučujem.
Aljaž med preseneti z modrostjo odraslega: »Prav vsak na tem svetu je veliko vreden, ali ne?«
»Da, vsak človek je vreden spoštovanja in ljubezni. Vsak je nekaj posebnega in enkratnega.«
»Naš župnik prav posebej!« je prepričan Aljaž.
Ja, si mislim, duhovnik je poklican oznanjati evangelij, ljudi reševati osamljenosti in jim pomagati približati se Bogu. Njegovo poslanstvo ni omejeno na verne; duhovniki morajo s pričevanjem prinašati veselo oznanilo tudi tistim, ki zanj še niso slišali ali jih še ni prevzelo.
Vsega tega devetletni otrok seveda še ne more razumeti in izraziti, pa je Aljaž vendar našel čisto prave besede: »Najboljši je, ker nas ima rad! Blagoslavlja nas in nas uči, naj bomo dobri. Vsak dan moli za nas in za vse naše družine.« Po kratkem premisleku je nadaljeval: »Po mojem je tudi tisti župnik, o katerem je govoril ta deček, dober. Ampak ta deček še marsičesa ne ve in se bo moral še veliko naučiti, ali ne? Saj tudi ti tako praviš meni!«
Pogledal me je iskrivo in s tem zaključil svoj komentar na radijski komentar tedna. Popolnoma sem se strinjala z njim. Aljaž pa se je spet posvetil svojemu čudežnemu stroju.

Ivanka Korošec, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 56.

Rad bi se postaral s teboj

Napisal marko na 5. septembra 2017. Objavljeno v zgodbe.

“To je dan, ki ga je naredil Gospod …”
Na današnji pred osemintridesetimi leti sva midva pred Bogom in ljudmi potrdila najino ljubezen.
Kako hitro se leto umakne drugemu in se postavi v vrsto preživetih! Obletnice kar letijo mimo! Naenkrat spoznaš, da jih je že dolga vrsta, ki gotovo močno presega tisto polovico tebi odmerjenih let.
Kaj vse se je v teh letih zgodilo? Koliko lepih spominov, pa tudi žalostnih in takih, ki bi jih najraje izbrisal, a se ne da. Tu so, tu bodo ostala, v kronološkem zapisu Knjige življenja vsakega človeka.
Kot na vsako obletnico poroke, sem zjutraj najprej objela in poljubila mojega življenjskega sopotnika in mu rekla: »Hvala ti, da si tako dolgo vzdržal z menoj!«
Temu vedno sledi prisrčen smeh: »Ni bilo težko. S teboj je lahko živeti.«
S to pohvalo mi vlije novih moči, poletim naprej v zaupanju vanj, v zaupanju vase in predvsem v zaupanju v naju.
Na prstu vrtim obroček – moj poročni prstan. Malo se mu že poznajo leta, tako kot nama. Na njem ni tako lepega napisa, kot na tistem iz stare, potopljene ladje: “Ničesar več ti ne morem dati” in roki, ki držita srce – a moj je blagoslovljen za vse čase.
Ko je Bog prva človeka postavil v raj, bi jima tudi lahko rekel: “Ničesar več vama ne morem dati.” Imela sta vse, saj sta bila v raju. Pa vendar sta hotela več. Človek bi že od nekdaj rad preskočil dobo staranja, umiranja, smrti in čakanja na vstajenje. V Knjigi modrosti piše: »Bog je človeka ustvaril za neminljivost.« Treba je le Bogu zaupati in se mu prepustiti.
Pri prvi poroki so bili navzoči trije: Bog, ženin Adam in nevesta Eva. Tudi zdaj so pri vsaki poroki navzoči trije: Bog, ženin in nevesta. Vsako tako sklenjeno zvezo Bog posvečuje s svojo navzočnostjo.
Čudovito je Bog uredil, da se mož in žena v svoji različnosti dopolnjujeta in dograjujeta. Če je v zakonu prisoten Bog, se ljubezen z leti požlahtni in ne ugasne.
Ko sva izrekla svoj ‘da’, sva se zavezala drug drugemu: »Lahko se zaneseš name, v dobrem in v hudem, v mladosti in starosti, v zdravju in bolezni. Vedno, do konca življenja, bom ob tebi.«
V vseh teh skupnih letih sva oba vsakodnevno potrjevala in izpolnjevala to zavezo. Bile so tudi ‘hude, nevihtne’ ure, a za njimi je sonce še lepše sijalo. Starejša ko sva, manj jih je in krajše, milejše so.
Z leti sva si postala podobna: imava iste misli, uporabiva iste stavke, izrečeva isto besedo, Ne potrebujeva besed, da uganeva želje in potrebe drug drugega.
Kdo bi bolje razumel moj strah ob prvih znakih staranja, pešanja moči in pameti? S kom bi delila lepe, vesele, pa tudi žalostne spomine, če ne z nekom, ki je del vsega tega? S kom bi vsak večer znova molila svojega Boga in se mu zahvaljevala za vse prejeto, ga prosila za pomoč, mu izkazovala ljubezen in občutila njegovo usmiljeno dobroto, če ne bi imela moža – točno tega, ki ga imam?
Nikoli ne bi mogla moža zamenjati z nekom, ki vsega tega ne pozna.
»Ali me boš ljubil ti, tudi ko mladost zbeži, táko s sivimi lasmi, ali me boš ljubil ti …« poje pevka iz radia. Rada imam to pesem. Zdi se mi, da so besede prepisane iz mojega srca, in premišljujem: »Če je ljubezen prava, zakonca živita v sožitju drug ob drugem, ne glede na gube in sive lase.«
Spominjam se tudi neke druge pesmi, ki sem jo rada poslušala in sama pri sebi večkrat prepevala: “Rad bi se postaral s teboj …” Nasmehnem se. To besedilo za naju ni več aktualno. Midva sva se že postarala. Drug ob drugem, z roko v roki, se srečna, z gubami in sivimi lasmi, že nekoliko betežna, ozirava nazaj na prehojeno pot.
»Da, bilo je vsega po malem. Ni manjkalo solz, a bile so to tako solze bolečine, kot solze sreče. Kdo ve, katerih je bilo več? Bog ve in piše, vpisuje jih v knjigo najinega življenja.«
Danes sva bila pri sveti maši in vsa današnja molitev se iz mojega srca dviga k Bogu: »Hvala ti, Gospod, za vse, kar bo pisalo v najini knjigi: kar je dobrega, naj odtehta vse slabo, in usmiljeno nama odpusti. Bodi z nama in naju vodi še naprej do veselega snidenja s Teboj. Tako v najini knjigi ne bo nikoli pisalo – Konec!«
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 55.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing