Že s stopnišča sem skozi zastekleno steno videl, da je pred laboratorijem množica čakajočih. Mimo njih sem bolj s težavo prišel do avtomata s številkami, ki določajo vrstni red. Potegnil sem listek, s pogledom pa že iskal prazen sedež. Ne samo sedeža, še prostih sten, na katere bi se lahko naslonil, ni bilo veliko. Za menoj so ljudje še kar prihajali. Res sem imel srečo, da nisem prišel nekaj minut kasneje.
Na to, da bom moral dolgo čakati, še pomislil nisem, zato nisem vzel s seboj nobenega branja. Začel sem prebirati oglasne plakate po stenah: z zdravo prehrano in gibanjem do zdravja, napotki za usklajeno vadbo, zaščita pred klopi … Kmalu sem znal že vse na pamet.
Poleg mene se je spraznil sedež. Tako se lažje čaka. Misli so se spremenile v načrte za prihodnje dni.
Po hodniku je prihitela mamica z morda dveletnim sinkom. Ko je potegnila listek iz avtomata, se ji je otrok iztrgal iz rok in stekel med čakajočimi. Pohitela je za njim in ga ujela na koncu hodnika. Upiral se je, ko ga je vodila nazaj. Začel je kričati in na koncu še ihtavo jokati. Skušal se ji je iztrgati iz rok, a ga je trdno držala. Mamici je bilo nerodno, čakajoči pa smo imeli nekako izpolnjen čas.
Pogledal sem na ekran s premikajočimi se številkami. Čez kakšnih pet minut bom verjetno na vrsti. Ob pogledu na nemirnega otroka sem se odločil. »Gospa, zamenjajva listka s številko,« sem stopil do nje. »Bom šel jaz v laboratorij, ko bi bili na vrsti vi.«
Malo začudeno me je pogledala, nato pa vzela listek. »Hvala.«
Kmalu se je na ekranu izpisala njuna številka in drsna vrata so se zaprla za njima.
Čez slabih pet minut so se ponovno odprla. Mamica je držala sinka za roko, naglo odšla med čakajočimi in gledala nekam predse. Ko sta šla mimo mene, je začel otrok stegovati roko proti meni, a ga je samo povlekla k sebi, ne da bi spremenila pogled in odhitela proti stopnišču.
Brez misli sem obsedel. Neki čuden, nelagoden občutek me je prevzel. Nisem dobro razumel, kaj se je pravzaprav zgodilo, le še pogosteje sem pogledoval proti ekranu. Zdelo se mi je, da se številke še počasneje obračajo.

Tim me je že čakal pred šolo in pritekel k avtu. Zadnjič je pri ortodontu dobil napotnico, da mu morajo izpuliti štirici. »Si med odmorom umil zobe?« sem ga vprašal, ko sem speljal s parkirišča. »Imaš robček?« sem hotel vedeti.
Z obema rokama je segel v žepe. »Nimam.«
»Nič hudega. V sprednjem predalu so, ampak zdaj jih ne dosežem. Jih bova vzela, ko ustavim.«
Še nikoli nisem bil v tistem zdravstvenem domu, zato sem vozil naokoli po enosmernih ulicah, dokler Tim ni prepoznal glavnega vhoda. S težavo sem našel prosto parkirno mesto. Pogledam na uro. »Ne bova veliko zamudila,« si oddahnem, ko hitiva in se zgubljava po hodnikih, dokler naju ni rešila prijazna sestra: »Po stopnicah, potem pa levo in desno.« Hodniki so ozki. Tudi čakalnica ni prav velika. Po sredini je klop s sedeži na obe strani. Kar štiri vrata vodijo vsaka v svojo ordinacijo. Ljudi ni bilo veliko. »Ne bova dolgo čakala.«
Timu je bilo dolgčas. Niti sekundo ni bil pri miru. »Kdaj bom že na vrsti?« je venomer spraševal. Iz ordinacije najine zobozdravnice je prišla mamica s hčerko, kmalu za njo pa zdravnica. Pomolil sem ji napotnico in zdravstveno kartico. »Takoj se vrnem, samo malo počakajta,« je rekla, mi vrnila papirje in pohitela po hodniku.
»Da se boš lepo obnašal,« sem dajal Timu zadnja navodila, »robček pa drži v roki.« utihnem sredi stavka. V naglici sem ga pozabil vzeti.
»Bom pa brez,« se Tim ni vznemirjal.
»Ne moreš brez robčka. Dva zobka ti bodo izpulili.« Tim me je negotovo gledal. »Stekel bom v avto, ti pa, če pride zdravnica, pojdi z njo v ordinacijo. Hitro bom prišel za teboj!«
»Rajši ne bi šel sam,« me je Tim žalostno pogledal.
»Saj bom pohitel,« sem ga prepričeval. Tim se je stisnil k meni. Nisem vedel, kaj naj naredim.
Nekdo se je lahno dotaknil moje rame. Pogledal sem nazaj. Zagledal sem dobrohotne oči starejše gospe in roko, v kateri je bil zavojček papirnatih robčkov.
»Saj ni potrebno …« sem dejal, roka pa se mi je že z vso hvaležnostjo stegnila po robčkih.
»Kar dva vzemite,« je rekla, ko sem nespretno skušal potegniti iz ovoja samo en robček.
»Hvala, res hvala,« sem hitel, gospa pa je samo prikimala in se še enkrat dobrohotno nasmehnila. Tim je spravil v vsak žep po en robček in mirno čakal. Zdaj sva bila pripravljena na vse.
Kmalu se na koncu hodnika prikaže bela halja. Vstopila sva. Da bo izpulila samo enega, je povedala zobozdravnica, sestra pa je določila datum za odstranitev drugega. V škrbino je Tim dobil gazo. Robčka še potreboval ni.
Ko sva stopila iz ordinacije, sem najprej pogledal po sedežu, kjer je sedela gospa. Bil je prazen. Bilo mi je žal, resnično žal.

Opazujem okoli sebe. Čakalnica je prijetno urejena. Sedeži so nameščeni med vrati v ordinaciji in ob leseni steni, ki jo ločuje od hodnika. Na sredini sta dve klubski mizici in na njih zložene revije in časopisi.
Nihče ne spregovori. Večina čakajočih zamišljeno strmi predse. Kdo ve, kaj vse meljejo naše misli, ko čakamo na pregled, ki lahko spremeni naše življenje. Tišino sem pa tja zmoti sestra, ko odpre vrata ordinacije in monotono reče: »Naslednji, prosim!« Samo spogledamo se in nekdo od nas stopi za sestro.
»Kdo je zadnji?« vpraša gospa, ko vstopi v čakalnico. Mlajši gospod nasproti mene dvigne roko.
»Zdaj bom pa na vrsti jaz!« odločno reče skrbno urejena dama, ki jo je očitno spodbudila spregovorjena beseda.
»Mislim, da ste prišli za menoj,« ji ugovarja gospod, ki sedi ob vratih ordinacije.
»Niste se javili, ko sestra vprašala, kdo je zadnji za doktorja Korena!«
»Pozabil sem, kako se doktor piše.«
»Zaradi vaše pozabljivosti ne morem zapravljati časa s čakanjem!« odrezavo odvrne. Nastane mučna tišina.
»Veste kaj,« se kar utrga iz gospe, ki je do tedaj molče spremljala njun pogovor. »Ko se zaveš, da ti je čas kratko odmerjen, ga ne zapravljaš s prepirom! Me razumete!«
Gospa ostane brez besed in spet zavlada tišina. V ordinacijo pa prvi vstopi gospod, ki je pozabil, kako se doktor piše. Tišina me utruja. Rad bi segel po revijah, a jih nihče ni vzel v roke, zato kar obsedim. Stisne me, ko vstopim v ordinacijo. Zdravnik si vzame čas za pregled, nato vstane in za mizo pregleda stare izvide. Napeto čakam. Ko dvigne pogled, zadržim dih. »Vaše težave so prehodnega značaja, nič posebnega.« Njegov glas ni samo uradniški. »Za vsak slučaj boste prišli čez dve leti ponovno na pregled.«
»O moj Bog, hvala ti!« spregovori vse v meni, iz mene pa se iztrga le: »Hvala!«
Ko stopim v čakalnico, začutim, da skušajo pogledi čakajočih razbrati, kako sem opravil. Nikogar do sedaj nisem poznal, pa se je v tej tišini med nami spletla neka povezanost. Čutim, da vsi ne vidijo svetlih trenutkov pred seboj, zato si nadenem resen izraz, da jih ne bi prizadel. Mislim, da moram tako narediti, a ne vem, če mi je uspelo.
Pozdravimo se, med vrati pa že stoji sestra, ki ponovi svoj stavek: »Naslednji, prosim.«

Preskakujem stopnice. Zunaj globoko zadiham, nato brez pravega cilja hitim po ulicah, čeprav se mi nikamor ne mudi. Četudi ne sije sonce, je vse tako svetlo, sončno. Opazujem svet okoli sebe, misli pa se sprehajajo po vseh teh naših čakalnicah.
Janko Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 06, str. 44.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Pred davnimi stoletji se je zgodilo, da sta sveta mučenca, brata Primož in Felicijan, hodila po svetu in iskala bivališča. Daleč iz rodnega Rima, kjer so ju bili z baklami žgali, levom vrgli in končno obglavili Dioklecijanovi krvniki, ju je vedla pot in vendar še nista našla kraja, kjer bi shranila svoje zemske ostanke. Prehodila sta beneško ravnino, že ju je pozdravljala trpka kraška zemlja, ko jima je prišel naproti neznan romar, utrujen in nebogljen, ki se je bil namenil v Rim na grob sv. Petra. In pozdravili so se in sedli v senco, romar pa je delil z njima svoje brašno, sir in klobaso in črn kruh, ki pa je bil sladek in dišeč kot med.
»Joj,« je rekel sveti Primož, »kje raste žito, ki daje tak kruh?«
In romar je pokazal proti ljubi slovenski deželi. »Ajdov kruh je to,« je dejal, »iz naše zemlje je zrasel. Pridita k nam in dobila ga bosta hlebec in še več… Kjer bosta videla rožnato cvetoča polja in gore nad njimi, tam se ustavita.«
In šel je romar svojo pot proti Večnemu mestu in tiho molil, šla sta svetnika proti slovenskim goram in rekla: »Odslej bova posebna varuha ajde. Dobri morajo biti ljudje, ki jim jo je Bog podaril.«
In tretji dan sta zagledala cvetoča polja in čebele nad njimi. Naši ljudje so ju sprejeli kot popotna gosta ter jima postregli od svojega ubogega bogastva.
Rekla sta svetnika: »Kot ajdova roža so pošteni ti ljudje – ostaniva pri njih. S čim naj jima poplačava gostoljubnost? Pojdiva v goro: lovila bova strelo, da jim ne uniči domov, blagoslavljala bova ajdo, da bo stoteren sad rodila…«
Pa sta se napotila v zeleno goro, v najlepši rebri sta si postavila dom in ljudje so ju vzljubili kot velika zavetnika kmečkega dela. Iz daljnih krajev so prihajali, iz osemnajstih župnij so romale procesije vsako leto na njun grob. Morali so postaviti novo in lepšo cerkev in najboljši slikar daleč naokrog je okrasil njene stene. Kuga in lakota, vojska in Turki so obiskovali ljudi pod goro – pa glej – božje varstvo je bilo z njimi in sveta Primož in Felicijan sta razgrnila plašč same nebeške Matere, da so se zemski otroci skrili pod njim. In na prošnjo svetih mučencev je Marija klicala k Sinu in Sin je Očetu rane pokazal… Ne, Bog Oče se ni mogel ustavljati takim priprošnjikom: vtaknil je meč svoje jeze v nožnico in nadloge so pojenjale.
Zdaj počivajo svete moči ljubih svetnikov pod lepim oltarjem s ciborijem. Pod stolpom je mernik – vanj vsipljejo kmetje ajdo svetnikoma v zahvalo, svetnikoma v blagoslov. Zvon v zvoniku pa prepeva, kot je zvonar v latinščini leta 1491 zapisal nanj: »Zdrava Marija! O, Kralj slave, pridi z mirom! O, sveti Primož, prosi za nas!«
Emilijan Cevc, zgodbe, v: Ognjišče (2008) 06, str. 60.

Listam po albumu in gledam stare slike. Vsaka pripoveduje svojo zgodbo. Še posebno so mi drage tiste, na katerih so ljudje, ki sem jih imela srčno rada, a so že odšli v večnost.
Pobožam z očmi mojo mamo – zlato mamo, kot je vsaka prava mama; mojega očeta, delavnega, pobožnega, ljubečega. »Bil je poštenjak,« mi je rekel župnik ob njegovem pogrebu. Nikoli ni bil tako utrujen, da me ne bi, ko sem bila še majhna, vzel na kolena in pocrkljal.
Pridem do moje birmanske botre: to je majhna, črno-bela slika. Na njej je lepa sosedova hiša, na travniku pred njo pa stoji priletna žena manjše postave v temni obleki s svetlimi rožami, v toplih copatih do gležnjev, zraven pa strumno stojim jaz – otrok v beli oblekici, belih nogavicah in novih belih čevljih, ki jih ponosno kažem fotografu z naprej iztegnjeno nogo. Na desni roki imam obešeno belo torbico. Gledam malo izpod čela; morda se mi je bleščalo od sonca.
Na sliki imam sedem let. Zgodaj sem prejela zakrament svete birme, prezgodaj. Šele zdaj, ko sem krepko prekoračila petdeseta leta, vem, kaj ta zakrament pomeni. Gotovo sem znala vse, kar je bilo potrebno za pripustitev k temu zakramentu. Vem, da je seme, ki je bilo takrat vsejano v otroško dušo, ves čas živelo z menoj (in še živi) in obrodilo zdaj skromen, zdaj spet malo bogatejši sad.
Bog je vedel, da mi bo takrat, ko bodo šli k birmi moji letniki, poslal bolezen. Otroško bolezen, ki me je petnajstletno spravila na sam rob življenja. Po več tednih sem okrevala in tisto lepo nedeljo, ko so bili pri birmi moji sošolci, so me moji domači čisto za kratek čas peljali pogledat mlajčke, štante in vse tisto praznično vzdušje. Za obrede v cerkvi sem bila še veliko preslabotna.
Moja botra – kako sem prišla do nje? Ni bila naša sorodnica, bila pa je mamina prijateljica vse življenje. Otroška in mladostna leta sta preživeli skupaj, se nato ločili in po več letih spet prišli v isti kraj.
Velikokrat je bila pri nas in na neki način mi je nadomeščala staro mamo, ki je nikoli nisem poznala.
Imela me je res rada in jaz sem ji po svoje vračala to ljubezen.
Ko se je bližal čas birme, me je nekoč vprašala: »Heli, kdo bo pa tebi birmo vezal?« Kot bi imela že od nekdaj pripravljen odgovor, sem ustrelila: »Vi!« Vsi so bili presenečeni, ona pa se je veselo zasmejala in bili smo zmenjeni.
Vendar je tik pred birmo morala v bolnišnico. Joj, kako sem trepetala, ali bo prišla pravi čas, da ne bova zamudili!
Nisem je izbrala zaradi denarja, daril, mladosti, lepote, ampak preprosto zato, ker me je imela rada. Nikoli nisem obžalovala tega izbora.
Jokala sem na njenem pogrebu. Z njo je umrl del mene, moje mladosti. Kakšne trdne vezi so bile med nama! Kako vestno je opravljala svoje poslanstvo botre! Tega se vedno bolj zavedam, še posebno zdaj, ko je njen grob že prekopan in je na njem ime mlade, neznane žene.
Rada postojim ob tem grobu in molim za mojo botro pa tudi za tisto neznanko, ki je našla večni počitek pri njej. Povem ji, naj ji ne bo hudo, saj je prišla čakat vstajenje k živahni, pobožni in dobri ženi – moji ‘stari mami’, moji Botri.
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2011) 06, str. 19.