Jezikoslovje lahko danes po­jasni skoraj vse, kar nas zanima o jeziku. Vsaki slovenski besedi lahko sledimo daleč nazaj v preteklost in opazujemo, ali se je razvila iz praslovanskega jezika (npr. sonce) ali je bila izposojena iz kakega drugega (npr. miza iz latinske besede mensa). Vemo, da so svetovni jeziki med seboj praviloma tesno povezani in da jim lahko s posebnimi formulami, zelo podobnimi matematičnim, sledimo tudi v čas, ko se še niso zapisovali.
Pri vprašanju, kako je nastal jezik, pa smo nemočni. Vemo, kako bi lahko nastal, več pa ne.

DOKAZI
Nevrolingvisti so ugotovili, kje v možganih je center za govor in kako deluje, paleoantropologi so odkrili materialne dokaze, na podlagi katerih lahko sklepamo o (ne)razvitosti govornih sposobnosti pri najstarejših najdenih ljudeh. Pa tudi tu ne najdemo ničesar, na kar bi se lahko zares naslonili. Nekateri tako menijo, da se je jezik pojavil skupaj z nenadnim razvojem človeške kulture pred 40–50.000 leti, spet drugi, da človek ni nikoli obstajal brez jezika; da je jezik celo starejši od vrste, ki ji rečemo homo sapiens.

NAJVERJETNEJŠI TEORIJI
Jezikovna zmožnost pri človeku bi se namreč lahko razvijala postopoma – od prvih besed, podobnih krikom do zapletenejšega jezika. A to ni nujno res, saj danes ne poznamo nobenega primera, ki bi kazal na možnost nekakšne vmesne stopnje pri razvoju jezika: ali se sporazumevamo z nekaj besedami oziroma kretnjami (psi in druge domače živali, šimpanzi, ljudje, kadar ne znamo jezika drug drugega, manjši otroci) ali pa v logično oblikovanem jeziku. Vmesne stopnje ne poznamo.
Tudi zato mnogi menijo, da je do jezika pri ljudeh prišlo nenadoma, v trenutku, ko se je v možganih vzpostavila ustrezna povezava (znanstveniki so natančno določili, za katero povezavo gre). Menijo celo, da osnovna vloga jezika ni bila nikoli komunikacija, ampak način, kako urediti miselne procese. Na to kaže dejstvo, da se v različnih jezikih že najosnovnejši pomeni izražajo z metaforami, ki so od jezika do jezika različne.

PA SMO SPET PRI SVETEM PISMU
Zanimivo je, da se ta teorija popolnoma sklada s simbolnimi opisi iz prvih poglavij Stare zaveze. Bog namreč ustvari svet s stvariteljskim miselnim govorom (»Bog je rekel«, 1 Mz 1), ki je povezan tako s stvarjenjem in blagoslovom človeka (»Bog ju je blagoslovil in jima rekel«) kakor z Jezusovim prihodom (»V začetku je bila Beseda«, Jn 1). Prva človekova raba jezika ni pogovor, ampak samogovor: »Tedaj je človek rekel: “To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala možinja, kajti ta je vzeta iz moža.”« (1 Mz 2). Prvi pogovor v Svetem pismu pa je pogovor med hudičem (kačo) in ženo ter človekom in Bogom (1 Mz 3). Šele nato začneta prva človeka komunicirati tudi med sabo.

IN DANES?
Nastanek jezika s pojavom sodobnih znanstvenih pristopov dolgo ni veljal za stvar, ki bi jo bilo vredno raziskovati. Leta 1866 je jezikoslovno društvo v Parizu celo uradno označilo takšne raziskave kot neznanstvene. Resno raziskovanje vprašanja nastanka jezika se je začelo šele pred nekaj desetletji. Odtlej imamo vsako leto več podatkov o začetkih človeškega jezika. Da bi prišli do dokončnega znanstveno utemeljenega odgovora, pa je malo verjetno.

K. Ahačič, Sproščena slovenščina, v: Ognjišče 7 (2017), 125.

Naslov sem povzel po eni od najpogostejših fraz, ki jih slišim, ko kje nastopam kot jezikoslovec. Skoraj vedno me pride kdo kaj vprašat, hkrati pa izrazi tudi svojo zadrego: “Upam, da sem prav povedal … ker ste jezikoslovec.”

To je do neke mere razumljivo. Ker jezikoslovci opazujemo jezik, vsak pravilno sklepa, da opazujemo tudi njegov jezik. Res ga, a v resnici pri tem premoremo več razumevanja, kot ga pri presoji našega jezika premorejo drugi. Naš jezik namreč podzavestno opazuje vsak, ki pride v stik z nami, podobno kot vsak opazi naš videz in našo obleko. Zdi pa se, da se tega ozavemo šele, ko pred nas stopi nekdo, ki se z jezikom ukvarja poklicno.
Kakor z zunanjem videzom tudi z jezikom ljudem okoli nas dajemo prvi vtis o sebi. Tudi zato se že v šoli naučimo, da ni vseeno, katero zvrst jezika uporabimo v določenih okoliščinah. Če želimo narediti na neznance dober vtis, se moramo nato skozi življenje naučiti preklapljati med temi zvrstmi. Med knjižnim jezikom, pogovornim jezikom, pokrajinskim pogovornim jezikom, mestnim govorom in narečjem. Med jezikom znanosti, publicističnim jezikom, strokovnim jezikom, jezikom uradnikov, žargonom in slengom. Enako kot ne bo nekdo pustil dobrega vtisa, če bo prišel na kmetijo grabit seno in zraven uporabljal knjižno slovenščino, bo izpadel drugi smešno, če bo govoril na televizijskem dnevniku o pomembni stvari v narečju ali mestni govorici.
Jezikoslovci imamo zato celo zelo radi, če ljudje z nami govorijo v vsakdanjem zasebnem pogovoru v svojem narečju ali v sproščenem pogovornem jeziku. To namreč ni ‘napačen’ jezik, tudi to je slovenščina. Kakor se za različne priložnosti različno oblečemo, tako ob različnih priložnostih uporabljamo tudi različne zvrsti jezika.
Spletni mediji so vsa ta vprašanja naredili še bolj aktualna. Če je včasih za objavo vsak pisal zgolj v knjižnem jeziku, lahko danes javno objavljamo tudi sproščena sporočila prijateljem, napisana v pogovornem jeziku, v narečju, celo v slengu. In s tem ni nič narobe. Tudi te zvrsti slovenščine so lepe in jih jezikoslovci z veseljem opazujemo in raziskujemo. Znati pa moramo presoditi, katera objava je namenjena le prijateljem (pri takšni objavi je včasih celo bolj pristno, če jo napišemo v narečju, pogovornem jeziku ali slengu), katera objava pa je namenjena vsem, ki lahko obiščejo našo spletno stran, naš Facebook, Twitter itd.
Dokler nam to ne pride v navado, si je zato dobro od časa do časa reči: “Upam, da sem prav povedal … si namreč moj sošolec, … ste namreč prodajalka zelenjave, … ste namreč moj sovaščan, … ste namreč novinar, … ste namreč moj profesor.” Ali: “Upam, da sem prav povedal … ker sem za govorniškim odrom, … ker sem na tržnici, … ker ste prišli k meni domov, … ker sem pred okencem na uradu.”
Najstrožji ocenjevalci jezika namreč nismo jezikoslovci. Najstrožji ocenjevalci jezika so ljudje okrog nas. Tisti, ki opazijo tudi našo obleko in pričesko, preden začnemo govoriti z njimi.

AHAČIČ, Kozma. (Sproščena slovenščina). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 107.