Bolniško maziljenje naj v nas vzbudi zaupanje v Boga tudi v bolezni.
Že več let se udeležujem romanja bolnikov in invalidov na Brezje pa tudi drugih srečanj in romanj. Opazila sem, da na romanjih, ki so namenjena bolnikom in invalidom, med mašo delijo zakrament bolniškega maziljenja. Neki duhovnik mi je dejal, da tako premagujejo predsodek, da je bolniško maziljenje samo za umirajoče ali, kakor ga še danes marsikdo imenuje, ‘poslednje olje’. Sprašujem pa se, kdo lahko prejme bolniško maziljenje? Bolni ljudje? Hudo bolni? Ali se mora prejemnik prej spovedati? Če se mora prej spovedati, zakaj ga potem podeljujejo tudi nezavestnim bolnikom, ki se ne morejo spovedati? Kolikokrat lahko prejmem bolniško maziljenje? Dokler sem bolan? Kaj pa če je kdo več let priklenjen na posteljo ali je onemogel zaradi starosti ali česa drugega?
Magda
Spoštovana gospa Magda, hvala za lepo izhodišče za razmislek o zakramentu bolniškega maziljenja. V junijski številki Ognjišča bo lahko služil tudi boljši pripravi in izvedbi romanja bolnikov na Brezje. Dovolite, da odgovore na vaša vprašanja še malo razširim, da bo slika tega zakramenta še celovitejša.
Zakramenti Cerkve so postavljeni v mejne in pomembne življenjske situacije vernikov. Takšna je tudi resna bolezen, ki ogroža biološko ali duševno življenje človeka. Razodeva resnico o človeku, ki je ustvarjen po Božji podobi in podobnosti, a je tudi ‘ujetnik’ greha in njegovih posledic, med katerimi sta tudi bolezen in trpljenje. Jezus je imel izjemno sočuten odnos do bolnikov in jim je bil ‘obraz’ Očetovega usmiljenja.
ZDRAVILNO SREČANJE DVEH OSEB, NE MAGIJA
Bolniško maziljenje ni magičen obred, ki bi deloval po logiki ‘daj-dam’ (mi opravimo obred, Bog pa mora delovati). Sloni na zastonjski Božji ljubezni, kot jo je Jezus izražal v srečanju z bolniki. On želi, da pri bolniškem maziljenju v nas vstane “molitev vere” (Jak 5,14). To je živa vera, s katero se človek svobodno povsem preda Gospodu z vsem svojim doživljanjem v težki bolezni: naj On stori z njo, kar hoče. Seveda pri tem lahko upamo, da nas usliši tudi v naših željah po ozdravitvi, a glavni poudarek je na pristanku, da nas On preko vseh preizkušenj, na način, ki ga samo On pozna, uvede v popolno odrešenje, ki ne bo več začasno in delno. In takšno popolno zdravje je le vstajenje.
S KRISTUSOM V TRPLJENJU IN VSTAJENJU
Človek, katerega se Gospod v bolniškem maziljenju dotika, je oseba, ki je ustvarjena po Kristusu in zanj; torej oseba, za katero se je učlovečeni Božji Sin brezpogojno daroval v smrti in dosegel vstajenje. V zakramentu bolniškega maziljenja Kristus sam, po duhovniku, posveti bolnika in mu omogoči, da je na nov način udeležen na skrivnosti njegove velike noči.
- Vsak, kdor resno zboli ali se mu v isti resni bolezni stanje očitno poslabša, lahko obhaja ta zakrament.
ZAKRAMENT, KI NI ZA SMRT
Med ljudmi je res še zakoreninjen strah, da je zakrament bolniškega maziljenja zadnje dejanje pred smrtjo. Zato se marsikdo celo boji ob resni bolezni poklicati duhovnika. Glede tega ima duhovnik, ki vam je rekel, da se mora proti takšnemu mnenju boriti, povsem prav. Že po imenu je ta zakrament za resno bolne in ne za umirajoče. Za te poskrbimo s sveto popotnico (spoved, obhajilo in bolniško maziljenje). Zato ga po drugem vatikanskem vesoljnem zboru ne imenujemo več ‘poslednje maziljenje’ (čeprav je to ime izvorno pomenilo, da je zadnje v vrsti maziljenj: krst, birma in bolniško maziljenje).
In zdaj odgovor na vaše vprašanje, kdo je lahko prejemnik tega zakramenta. Vsak, kdor resno zboli ali se mu v isti resni bolezni stanje očitno poslabša, lahko obhaja ta zakrament. ‘Resna bolezen’ pomeni, da se bolnik zaradi bolezni znajde v smrtni nevarnosti. To je lahko ob izbruhu oz. odkritju bolezni ali pa takšna situacija nastane v toku bolezni. In to ne glede ali je smrtna nevarnost kratkotrajna ali traja dlje časa. Glede tega se je primerno posvetovati kdaj tudi z zdravnikom ali drugim medicinskim osebjem. Vsekakor ta zakrament premalo uporabljamo, saj je veliko najrazličnejših resnih bolezni, nesreč in drugih stanj, v katerih smo v neposredni življenjski nevarnosti; sem spada tudi ostarelost, ko se pričnejo kazati znaki pešanja. Ta zakrament zelo priporočljiv tudi v težjih psihičnih boleznih (zlasti s samomorilnim teženjem), pri skrajnih zasvojenostih, v času neposrednih priprav na operacijo zaradi težke bolezni (s popolno narkozo), tudi pred rizičnim porodom, saj je že normalen porod za mater in otroka izredno težka in nevarna situacija. V isti resni bolezni oz. bolezenski smrtni nevarnosti, v kateri se stanje ne spreminja, lahko obhajamo zakrament samo enkrat. Če pa se v isti bolezni ali starosti stanje bistveno poslabša, ga lahko ob nadaljnjih poslabšanjih obhajamo tudi večkrat. Saj poslabšanje iste bolezni udejanji nove nevarne situacije, ki v obhajanje zakramenta še niso bile vključene.
- Bolniško maziljenje ni magičen obred, sloni na zastonjski Božji ljubezni, kot jo je Jezus izražal v srečanju z bolniki.
V tem zakramentu se spremeni stanje bolnika: trpljenje v bolezni kot posledica greha na sploh (ne zgolj osebnega greha) je nekaj negativnega, a se združeno s Kristusom spremeni v ‘orodje’ milosti. Sadovi tega zakramenta so mnogoteri: odstranitev ali zmanjšanje ‘posledic greha’, ki jih bolezen še okrepi, duhovna okrepitev še posebej v tistih sposobnostih, ki jih je bolezen dodatno prizadela, odpuščanje grehov (ampak samo v primeru, če se jih bolnik ne more več spovedati: če je v komi, drugače nezavesten ali ni sposoben komunicirati; pri zavestnem bolniku pa se predpostavlja stanje posvečujoče milosti, oziroma predhodno obhajanje zakramenta sprave) in telesna ozdravitev (po Božji odločitvi); bolnika poveže s Kristusom in bolj usposobi za trpljenje skupaj z Njim; mu pa tudi olajša trpljenje, ga notranje ozdravlja, predvsem tistih notranjih ran, ki so marsikdaj lahko tudi najgloblji vzrok bolezni. Tako lahko bolnik svojo bolezen in trpljenje spremeni iz nečesa življenje uničujočega v nekaj, kar življenje v najpopolnejšem pomenu besede daje in osmišlja.
VLOGA OBČESTVA
Ta zakrament naj bi se obhajal v občestvu vernih. Zato je prav, da oživimo prakso, da se ob bolniku pri obhajanju tega zakramenta zberejo domači, prijatelji in sosedje. V pričakovanju duhovnika z bolnikom molijo in tako pripravljajo ozračje vere, ki je potrebno za obhajanje. Obnovimo po družinah to občestveno molitev v trenutkih trpljenja v bolezni naših bližnjih. Tako pokažemo solidarnost z bolnikom in kot sosedje ali prijatelji pa tudi z domačimi, ki so marsikdaj tudi močno prizadeti ob težji bolezni v družini.
- Med ljudmi je res še zakoreninjen strah, da je zakrament bolniškega maziljenja zadnje dejanje pred smrtjo. Zato ga po drugem vatikanskem vesoljnem zboru ne imenujemo več ‘poslednje maziljenje’.
Iz celotnega razmišljanja lahko torej sklenemo, da je prejemnike zakramenta svetega maziljenja na večjih srečanjih in med sveto mašo potrebno predhodno dobro pripraviti. Ker delivci zakramenta npr. na Brezjah ne morejo preverjati stanja posameznih prosilcev za ta zakrament, se morajo le-ti predhodno pogovoriti s svojimi dušnimi pastirji ali drugimi za to usposobljenimi pastoralnimi delavci, ki jih lahko potrdijo v njihovi presoji, da njihovo novo ali spremenjeno bolezensko ali starostno stanje ustreza obhajanju zakramenta. Morda ne bi bilo nič narobe, če bi ob tem bolnik dobil tudi neko znamenje (npr. listič z župnijskim žigom), ki bi delivcu povedalo, da je prosilec pripravljen. Če namreč njihovo stanje ne odgovarja zgoraj navedenim zahtevam, potem zakramenta seveda ni, četudi obhajamo obred. To bi bilo podobno, kot če bi se kdo spovedal in ne bi imel resničnega kesanja v srcu, bi zakramenta sprave ne bi bilo, četudi bi zunanji obred spovedi potekel do konca. Saj zakramentov ne smemo obhajati kar tako – za vsak slučaj, razen v nekaterih jasno določenih primerih ‘pogojno’. Menim, da je prav vožnja na Brezje lahko na avtobusu primeren čas za dobro katehezo o tem zakramentu in po potrebi se lahko interesenti tudi osebno pogovorijo z duhovnikom, ki jih vodi. Tudi Radio Ognjišče bi v primernem času lahko imelo ‘radijsko pripravo’ na ta zakrament, saj ga mnogi na poti na Brezje poslušajo.
Odgovor na podobno vprašanje je bil objavljen tudi v 2. številki letnika 2015.
Marjan Turnšek, Pisma. Ognjišče (2017) 6, str. 48
Nanodelci so znani že več kot 20 let. Bili so zelo odmevno odkritje. Vzbudili so veliko pričakovanj in obljubljali ogromno možnosti za uporabo. Toda … Zakaj se jih v praksi še vedno uporablja zelo malo? Odgovor na to vprašanje sva iskala s Klemnom Strojanom, mladim raziskovalcem v Skupini za nano in biotehnološke aplikacije na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani.
Bliža se poletje, čas, ko mnogi z grozo opazijo kakšen odvečen kilogram, ki se je nabral čez zimo. Morje in plaža sta pred vrati, številne revije pa obljubljajo čudežno izgubo kilogramov v tednu ali dveh. Toda, ali je hujšanje res tako preprosto? Kaj vse vpliva na našo telesno težo? Ali sploh lahko prelisičimo naše telo? Poleg prekomerne telesne teže so danes vedno večja težava tudi alergije. Na prvi pogled nedolžni čebelji pik, cvetni prah, oreščki in drugi alergeni se lahko v nekaterih primerih končajo s smrtnim izidom. Ali lahko preprečimo pretirano reakcijo telesa? O hujšanju in alergijah, dveh danes zelo aktualnih temah, sva se pogovarjali z izr. prof. dr. Mojco Lunder, magistro farmacije.
Celjska Mohorjeva družba zvesto uresničuje načrt, da slovenskim bralcem posreduje vse zgodbe italijanskega pisatelja Giovannina Guareschija, katerih junaka sta bojeviti župnik don Camillo in ‘rdeči’ župan Peppone, ki v javnosti nastopata kot zagrizena nasprotnika, dejansko pa eden brez drugega ne moreta biti. Vseh zgodb je 246, v dosedanjih petih knjigah smo jih dobili 206, torej lahko pričakujemo šesto, zadnjo, nekoliko debelejšo knjigo.
V troje so sedeli za mizo. Molče. V miru bi bili pojedli kosilo do kraja, če očetu ne bi začela parati živcev naglica, s katero je sin zajemal s krožnika. »Se ti mudi?« je zagodrnjal s svojim značilnim basom, ne da bi umaknil pogled od svoje jedi. Sin z mislimi ni bil več doma, temveč že v haloških gričih. Slišal je očetovo pripombo. Nič mu ni rekel. Z odkritim odgovorom bi ga razdražil, lagati pa ni maral. Naredil se je, kot da ni slišal in je jedel dalje. Toda oče se ni dal. »Sprašujem te, če se ti mudi?« je glasno ponovil in uprl svoj srepi pogled naravnost v sinove oči. Sin se je za trenutek zmedel, a se je brž zbral. Vedel je, da mora odgovoriti. Odgovoriti pa mora po pravici in umirjeno, sicer mu bo oče takoj očital, da laže in bi povzdignil glas. Potem bi počilo. »Mudi,« je odgovoril tiho in začel bolj počasi jesti. »Kam?« je vprašal oče nestrpno. »K dekletu,« je odgovoril sin. »K čigavemu?« ni nehal oče. »K mojemu,« je odvrnil sin in jedel le še na silo. Odlična jed, ki jo je mama pripravila za to soboto: puranje zrezke v zelenjavni omaki, pire krompir in motovilec – mu ni več teknila. »Seveda k tvojemu, menda ne k mojemu! Bi lahko bil bolj določen?« je oče z besedami pikal dalje. »K Mihaeli vendar!« je bil sin jasen. »Kaj še hodita?« se je zadrl oče ter z vilicami živčno tolkel po robu porcelanastega krožnika. »Še,« je pritrdil sin. Ni mu bilo jasno, zakaj ga oče sprašuje take stvari, ko vendar vsi domači vedo, da je Mihaela že več kot eno leto njegovo stalno dekle.
Nekoč je živel človek, pogumen in krepak, z imenom Peter, ki si je izbral poklic vojaka. Znal se je bojevati z mečem in puško in se je odlično izkazal v najslavnejših bitkah.
Profesor je potoval z vlakom. Potniku, ki je sedel nasproti, se je pohvalil: »Jaz sem zelo znan profesor. Ko govorim, me vsi poslušajo z odprtimi usti.«
Mladi pravnik je lepo uredil svojo pisarno. Kot krono svoje moderne opreme je postavil sodobni telefon z vsemi mogočimi povezavami, da bi naredil na obiskovalce čim večji vtis. Prišla je prva stranka. To že nekaj pomeni, si je mislil. Treba je narediti vtis!
Na naših tleh stoji 326 cerkva, ki so posvečene Mariji. Lahko rečemo, da jim naziv božjepotne ‘neuradno’ dajejo prav verni ljudje, ki jih obiskujejo kot romarji. Mnoge je predstavil Franci Petrič v svojih petih knjigah Duša, le pojdi z mano (2000). ‘Uradno’ potrditev pa določa Zakonik cerkvenega prava (kan. 1230–1234), ki pravi: »Božjepotno svetišče se imenuje cerkev ali drug svet kraj, kamor zaradi posebne pobožnosti z odobritvijo krajevnega ordinarija romajo številni verniki … Krajevni ordinarij je pristojen za potrditev statuta škofijskega božjepotnega svetišča; škofovska konferenca za statut narodnega božjepotnega svetišča; samo sveti sedež pa za statut mednarodnega božjepotnega svetišča.« Slovensko narodno božjepotno svetišče je bazilika Marije Pomagaj na Brezjah, glavna škofijska pa so: Petrovče (Celje), Sveta Gora (Koper), Brezje (Ljubljana), Ptujska Gora (Maribor), Turnišče (Murska Sobota), Zaplaz (Novo mesto). ZCP naroča, naj se v božjepotnih svetiščih vernikom obilneje oskrbijo sredstva odrešenja, zlasti z obhajanjem svete evharistije in svete pokore. (sč)
Cerkev ima jasna stališča glede ločencev, čeprav jih mnogo ni ločenih po svoji krivdi, ki ponovno zaživijo svoje partnersko življenje. Najhujšo omejitev v tem primeru vidim pri omejevanju oz. prepovedi prejema obhajila. Nadaljnjo omejitev vidim pri izbiri botra za krst in birmo. Duhovniki velikokrat poudarjajo, da mora biti boter zgleden kristjan, ki hodi k maši. Kdo pa je zgleden kristjan? Tisti, ki se je ločil (ne po svoji krivdi) in si je po mnogih letih našel partnerja za skupno življenje, ali tisti, ki na zunaj živi zgledno krščansko življenje, ki redno obiskuje mašo in prejema obhajilo, pa živi dvojno življenje – ima ljubico in po možnosti z njo celo otroka – se pravi, da ima dve družini. Poznam primer, ko ima tak na zunaj zgleden družinski oče še eno družino z ljubico. Pa ne samo to – tega izvenzakonskega otroka je dal krstiti in bil ob krstu celo pri obhajilu! Mar je Cerkvi vseeno, če nekdo celo življenje greši – mogoče gre k spovedi, prejme obhajilo, potem pa nadaljuje s svojim življenjem, kot da je vse lepo in prav? V enem od Ognjišč ste zapisali, če nam je žal, da smo ukradli album z interneta in si priznamo, da je bilo narobe, to ni zadosti, če bomo naslednji dan storili enako. Napisali ste, da je v takem ravnanju gotovo nekaj hinavščine. Kaj pa v primeru, da imaš ljubico in jo dan za dnem obiskuješ? Mislim, da je to še večji greh, in da bi morala Cerkev takšne ljudi izločiti iz svoje srede, ne pa da jim daje nagrado, da krsti njihove otroke, čeprav se zavedam, da otroci niso krivi za napake svojih staršev. Menim, da je takšno ravnanje matere ali očeta skrajno nemoralno in neodgovorno. Nemoralno ravna tudi Cerkev, ki ji je čisto vseeno, na kakšen način pridobiva svoje člane – samo da jih pridobi. Za Cerkev je očitno pomembna ‘zunanja primernost’; kakšno pokvarjeno dušo imajo ti ljudje, pa jih ne zanima. Če to primerjamo z ločenimi in ponovno poročenimi, ni pravično.