(ob svetovnem dnevu turizma) Avstrijski cesar Franc Jožef je pred 126 leti, 1. avgusta 1897, podpisal zakon, ki je zahteval, naj na Kranjskem za letovišča, zdravilišča in kopališča poslej skrbijo zdraviliške komisije. Ta datum naj bi pomenil ‘uradni’ začetek turizma na Bledu. Sicer pa so očetje blejskega turizma tako komisijo ustanovili že leta 1886. Zdraviliška komisija je skrbela za razvoj turizma v tem kraju, ki ga je Bog obdaril s tolikimi naravnimi lepotami, da ga je France Prešeren, prvak naših pesnikov, imenoval ‘podoba raja’. Bled s cerkvico na otoku je že zgodaj zaslovel kot romarski kraj. Turizem se je na Bledu začel hitreje razvijati sredi 19. stoletja. K mednarodnemu slovesu Bleda je veliko pripomogel Švicar Arnold Rikli, ki je leta 1854 odprl sončno in zračno zdravilišče. Bled je privabljal vedno več obiskovalcev. Ne samo iz naše domovine in s stare celine, ampak z vsega sveta, ki je spričo sodobnih prometnih in drugih povezav postal majhen. Na naslednjih straneh v besedi in sliki predstavljamo zgodovino Bleda in njegovega turizma ter naravne in kulturne znamenitosti.

BLED SKOZI ČAS
Prvi sledovi človeka na Bledu so iz kamene dobe. V železni dobi, ko so v alpskih krajih začeli pridobivati železo, je bilo naseljencev več. Bled so gosteje naselili šele Slovani in sicer v dveh valovih: prvi sega v 7. stoletje, drugi pa se je zgodil med 9. in 10. stoletjem. Največ najdb – razni okrasni predmeti v grobovih – so iz druge naselitve in kažejo na zgodovinski razvoj Bleda do 10. stoletja.  Naši kraji so proti koncu 8. stoletja prišli najprej pod frankovsko (Karel Veliki), zatem pa pod nemško oblast. Nemški cesar sv. Henrik II. (973–1024) je leta 1004 briksenškemu škofu sv. Albuinu podaril Bled z ozemljem med obema Savama, leta 1011 pa še Blejski grad.  To je velika prelomnica v blejski zgodovini. Gospodarstvo so v imenu škofov upravljali najprej škofovi ministeriali, nato pa podložni vitezi. Sredi 14. stoletja so briksenški škofje opustili neposredno upravo blejske lastnine in jo dali v zakup dotedanjim upraviteljem. Ti so grobo ravnali s tlačani, zato so se kmetje leta 1515 pridružili boju ‘za staro pravdo’ v vseslovenskem puntu. Leta 1558 je blejski grad prevzel v zakup Herbert VII. Turjaški (Auersperg). Do sredine 18. stoletja  so bili zakupniki le plemiči, pozneje pa tudi meščani, ki pa so na gradu redko bivali. Leta 1803, po 800 letih briksenške oblasti, je Bled z ukazom dvorne komisije postal državna last. Pod Francozi je bil v letih 1803–1813 v sklopu Ilirskih provinc, nato pa spet prišel v roke avstrijskega cesarja. Ta je leta 1838 Bled vrnil briksenškim škofom, leta 1848 pa je tamkajšnje gospodarstvo z odpravo podložništva izgubilo značaj fevdalne gospodarske in družbene enote. V drugi polovici 19. stoletja se je Bled močno spremenil. Leta 1858 je blejsko posest kupil Viktor Ruard, lastnik jeseniške železarne. Obdržal je grad, jezero in gradbena zemljišča okoli njega, drugo pa je prodal Kranjski industrijski družbi. Svoj del je Ruard leta 1882 prodal dunajskemu veletrgovcu Adolfu Muhru. Leta 1919 sta grad in jezero prišla v slovenske roke: kupil ju je blejski hotelir Ivan Kenda. Leta 1937 ju je prevzela Zadružna gospodarska banka, zatem pa odkupila Dravska banovina. Med drugo svetovno vojno je bil na Bledu sedež vojaške in civilne uprave nemškega okupatorja. Leta 1960 je Bled pridobil status mesta.  Današnje mestno naselje je nastalo iz več manjših vasi, razporejenih okoli jezerske kotanje. Vasi Grad, Mlino, Rečica, Želeče in Zagorice so nastale že v zgodnjem srednjem veku. šele v zadnjih sto in nekaj let so se zaradi gospodarstva in turizma povezale, da je nastalo enotno naselje.

ZGODOVINA TURIZMA NA BLEDU
Med prve obiskovalce Bleda lahko štejemo romarje, ki so iz Kranjske, Koroške, Štajerske, Primorske, Furlanije in Avstrije romali k Mariji na otoku. Poleg pobožnih opravil so občudovali tudi lepote kraja in s svojim pripovedovanjem o doživetjih privabljali vedno več romarjev.  Na Bled niso prihajali le preprosti ljudje, ampak tudi gospoda. Janez Vajkard Valvasor v svoji znameniti knjigi Slava vojvodine Kranjske (1689) omenja tudi blejske termalne vrelce.  Grajski oskrbnik Weidmann jih je zaradi velikega navala ljudi, ki so iskali zdravja in je imel z njimi preveč dela, hotel zasuti. Kasnejši grajski oskrbnik Ignac Novak je v letih 1782–1787 večkrat predlagal, da bi Blejsko jezero izsušili, da bi pridobili rodovitno polje, ilovico z jezerskega dna pa bi porabili za izdelovanje opeke! Leta 1822 so termalne vrelce pokrili z leseno lopo. Bolj kot zaradi zdravilnih vrelcev, ki niso bili posebno topli, so na Bled prihajali obiskovalci, ki so občudovali idilično lepoto kraja in pokrajine.
Začetki pospešenega razvoja turizma na Bledu segajo v leto 1855, ko je švicarski hidropat (zdravilec z vodo) Arnold Rikli (1823–1906),  med prvimi spoznal vrednost in prednost podnebnih pogojev in ugodnega položaja Bleda za dolgo kopalno sezono. Ustanovil je Naravni zdravilni zavod in pričel izvajati svojo metodo zdravljenja. Če je hotel privabiti goste, je potreboval kopališča, urejene sprehajalne in izletniške poti ter namestitvene zmogljivosti. Na Bledu je deloval 52 let. Dal je postaviti leseno kopališče v švicarskem slogu in Zdravstveni zavod, kjer je imel svojo ‘ordinacijo’, kuhinjo, jedilnico in upravne prostore. Za nastanitev pacientov je pod kostanjevim parkom postavil ute, značilne za njegovo metodo zdravljenja.  Sestavni del Riklijevega zdravljenja so bile kopeli in sicer v jezeru in kopališču. Za kopanje so uporabljali dva hladna vrelca (10 in 15,6 C); priporočal je tudi tople in parne kopeli. Obvezno je bilo še sončenje na galerijah v kopališču. V svoj zdravilni program je uvrstil tudi sprehode: izbral je več izletniških točk v okolici Bleda ter jih razdelil po težavnostnih stopnjah, ločeno za moške in ženske. Na teh točkah je postavil igrišča za balinanje in kegljanje. Vsi njegovi pacienti so se morali držati strogega dnevnega reda. Jutranjemu vstajanju med peto in šesto uro so sledili sprehodi in gibanje na svežem zraku, pri čemer so jemali skromen zajtrk s seboj. Hrana je bila vegetarijanska, glavni obrok je bil šele ob pol šestih popoldne. Njegovo ‘špartansko’ zdravljenje je pomagalo proti mnogim boleznim. Poleg Riklijevih pacientov je Bled privabljal vse več tistih, ki so hoteli preživeti počitnice v zdravem in predvsem lepem okolju. Po letu 1870, ko je z dograditvijo železniške proge Trbiž–Ljubljana kraj dobil svojo železniško postajo v Lescah, je število blejskih obiskovalcev stalno naraščalo. Leta 1903 je Bled na veliki mednarodni razstavi zdraviliških krajev na Dunaju prejel zlato medaljo,  leta 1906 pa so ga uradno prišteli med pomembne turistične kraje cesarske Avstrije.
Med obema vojnama je Bled ostal najbolj svetovljansko letovišče v Jugoslaviji in poletna rezidenca Karadjordjevićev. V poletnih mesecih je postal središče političnega in diplomatskega življenja. Po drugi svetovni vojni so na Bledu nadaljevali s turistično tradicijo in prenovili večino gostinskih in turističnih objektov, ki so prešli v slovenske roke. Zaradi Titove rezidence v Vili Bled so Bled obiskali mnogi državniki,  politiki in kulturni delavci iz domovine in tujine. Vila Bled je preurejena v hotel najvišje kategorije in lahko sprejme tudi najzahtevnejše goste. Arnoldu Rikliju, zaslužnemu delavcu za turizem na Bledu, je Turistično društvo Bled v Zdraviliškem parku postavilo spomenik.  Njegove metode zdravljenja, povezane s sodobno terapijo, na Bledu nadaljujejo.

DEJAVNOST ZDRAVILIŠKE KOMISIJE
Zgodovino in dejavnost Zdraviliške komisije na Bledu je predstavil Božo Benedik leta 1987 v Kroniki, časopisu za slovensko krajevno zgodovino. Na Bledu so Zdraviliško komisijo, ki je odigrala pomembno vlogo v razvoju blejskega turizma, ustanovili leta 1886, enajst let pred zakonom o zdraviliških komisijah, ki ga je cesar Franc Jožef podpisal 1. avgusta 1897. Poslovanje Zdraviliške komisije Bled je potekalo na osnovi zdraviliškega reda, ki so ga sprejeli leta 1899 in ga kasneje dopolnjevali. Komisija je štela 12 članov, seje je vodil predsednik, zapisniki so bili po letu 1903 večinoma v slovenščini. Med člani komisije ne zasledimo Arnolda Riklija, čeprav je tisti čas za turizem na Bledu veliko pomenil. To dokazuje, da so domačini v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja o turizmu že veliko vedeli. Člani Zdraviliške komisije so si prizadevali za povečanje premoženja. Odkupili so zdraviliški dom s parkom in del jezerske obale. Zdraviliški dom je bil skupaj s parkom namenjen za zabavno življenje in je dajal glavni turistični utrip v kraju. Z odkupom jezerske obale so poskrbeli za sprehajalce. V prizadevanju za razvoj turizma so v sezoni izdajali Letoviški list, pripravili Vodnik po Bledu ter oglašali v tujih časopisih in revijah. Veliko pozornost je komisija posvečala lepemu izgledu Bleda. Za red v parkih so nastavili uniformirane čuvaje. Petrolejsko razsvetljavo so prižigali tudi, kadar je sijala luna. Leta 1905 so naročili načrt za elektrifikacijo Bleda in za telefon. Zdraviliška komisija je svojo dejavnost krila z lastnimi dohodki, katerih vir sta bili predvsem zdraviliška in godbena taksa. Komisija je vodila tudi letno statistično gibanje blejskih gostov:  leta 1896 je bilo 1.625 gostov, leta 1909 pa je v sezoni, ki je trajala od 1. maja do 30. septembra, na Bledu letovalo 6.163 gostov. Tisti čas je Bled razpolagal z 2.584 turističnimi posteljami v hotelih in pri zasebnikih. Za dobro počutje gostov so pripravljali številne prireditve; velika skrb je bila namenjena godbi.
Leta 1914 je bila Zdraviliška komisija razpuščena, njene naloge naj bi prevzel Zdraviliški odsek pri občinski upravi, ki pa je zaživel šele leta 1921. Leta 1925 so ponovno ustanovili Zdraviliško komisijo. Ena njenih glavnih nalog je bila skrb za ureditev kraja, veliko pozornost je posvečala tudi propagandi: izdajali so prospekte v petih jezikih,  plakate, oglašali v tujih časopisih, Rudolf Badjura je sestavil zelo kvaliteten vodnik Blejski izleti.  Leta 1927 je Zdraviliška komisija začela akcijo, da bi Bled dobil status zdravilišča in bi njeni gostje uživali velike popuste na železnici.
Po drugi svetovni vojni so se prave turistične sezone začele šele po letu 1955, ko je začelo delovati Turistično društvo Bled.  Pomemben mejnik za vse vrste prireditev na Bledu je bila nova Festivalna dvorana,  ki so jo slovesno odprli leta 1961 za velik šahovski turnir.  Kasneje so tam prirejali likovne ter druge raznovrstne razstave. Julija 1965 je bil na Bledu kongres Pen klubov, na katerem se je zbral svetovni vrh pisateljev in pesnikov. Leta 1971 je bil prvi koncert v cerkvi na otoku, orgelske in pevske koncerte prirejajo tudi v župnijski cerkvi. Leta 1953 se je porodila zamisel o kmečki ohceti, ki so jo izpeljali trikrat, od leta 1977 pa je redno na sporedu na vrhuncu turistične sezone.

“DEŽELA KRANJSKA NIMA LEPŠ’GA KRAJA”
Tako France Prešeren v svojem Krstu pri Savici strmi nad naravnimi lepotami Bleda in okolice in jih našteva: otok sredi jezera, v ozadju zasneženi vrhovi, v ospredju polja, nad katerimi s strme pečine kraljuje grad, ob strani pa griček za gričkom.
BLEJSKO JEZERO – Prešeren je svojo hvalnico Bledu zapel leta 1836.  Takrat je bil še neskaljen biser, romarski kraj. Turisti so začeli prihajati kakšnih dvajset let pozneje. Privabljala jih je pravljična lepota jezera z otokom na sredi ter s prastaro Marijino cerkvijo in visokim zvonikom na njem. Blejsko jezero je tektonsko-ledeniškega izvora in je nastalo pred nekako 13.000 leti. Sprva je bilo večje in globlje, zdaj je dolgo 2.120 m, široko pa 1.380 m, največja globina znaša 30 m, površina meri 1,45 km2, vsebuje 31 milijonov kubičnih metrov vode. Jezero je studenčno: vode se zbirajo počasi iz zaledja; voda v jezeru se obnovi enkrat na tri leta. Odtok iz jezera je rečica Jezernica na južnem robu jezerske kotanje. Povprečna temperatura vode v Blejskem jezeru znaša 12 stopinj, poleti se temperatura dvigne tudi do 24 stopinj, zato od junija do septembra privablja kopalce.  Že nad sto let, posebno po drugi svetovni vojni, zaradi naraščajočega turizma in rasti mesta Bled jezero doživlja ekološki propad: voda je motna, življenje rastlin in živali v jezeru je ogroženo. Blejsko jezero vabi k številnim aktivnostim. Pot okoli jezera je s svojimi 6 kilometri ravno prav dolga za rekreacijo – sprehod ali vožnjo s kolesom.  Zelo priljubljena dejavnost je veslanje, saj se Bled ponaša z dolgo tradicijo veslaškega športa in prirejanju mednarodnih veslaških tekmovanj.
Od jezera vodi pot do razglednih vzpetin – na Grajski grič in bližnje hribe, od koder je čudovit razgled. Straža (642 m) je manjši hrib nad jugozahodno obalo jezera, ki je zelo primeren za prijeten sprehod ter poletne in zimske aktivnosti (sankanje, smučanje). Velja za najlepše blejsko razgledišče.  Priljubljeni točki fotografov sta Mala (685 m) in Velika Osojnica (754 m), od koder se odpirajo najlepši razgledi na Blejsko jezero in okolico, Karavanke, Kamniške Alpe in Gorenjsko stran.  Na severni strani jezera se 139 metrov visoko dviga veličastni skalni osamelec in ponuja čudovit razgled daleč naokoli. Na njem že od srednjega veka stoji grad in po njem je ta skalni junak, ki se ogleduje v jezerski gladini, dobil ime.
Med pomembnejše turistične zanimivosti Slovenije spada slikovita soteska Vintgar v bližini Gorij, okoli 4 km severozahodno od Bleda.  Izdolbla jo je reka Radovna. V svoji naravni obliki je bila neprehodna, a so jo kmalu po ‘odkritju’ (1891) uredili. Blejski Vintgar naredi vtis na vsakega obiskovalca s svojimi globinami, navpičnimi stenami, z deročo reko Radovno s slapovi, tolmuni in brzicami. Soteska Vintgar je dolga 1,6 km. Čez sotesko je speljana učna pešpot, ki se zaključi s 13 metrov visokim rečnim slapom Šum.

KULTURNE ZNAMENITOSTI

MARIJINA CERKEV NA OTOKU – Cerkev Marijinega vnebovzetja na otoku je ‘zaščitni znak’ Bleda.  Verjetno je bilo prvo svetišče sezidano na začetku 11. stoletja, ko so Bled dobili v last briksenški škofje. Arheologi so na Blejskem otoku odkrili sledi prazgodovinske (11.–8. stol, pred Kr.) in slovanske poselitve (9.–10. stol.). Iz tega časa je bilo odkritih 124 grobov; približno iz istega časa so tudi temelji predromanske kapele. Po pisnih virih naj bi prvo cerkev na otoku, zidano v romanskem slogu, leta 1142 posvetil oglejski patriarh Peregrin. V 15. stoletju je bila cerkev prezidana v gotskem slogu, postavili so nov prezbiterij in prosto stoječi zvonik, visok 52 metrov, ter glavni oltar. Prenovljeno cerkev je leta 1465 posvetil prvi ljubljanski škof Žiga Lamberg. Sedanji baročni videz je cerkev dobila sredi 17. stoletja; na otoku so postavili tudi kapelico Matere Božje ter znamenito stopnišče, ki ga sestavlja 99 stopnic. Cerkev na Blejskem otoku je priljubljen kraj porok – velja običaj, da mora ženin nesti nevesto v cerkev po vseh 99 stopnicah. Iz gotske cerkve je ohranjenih nekaj fresk iz Marijinega življenja, ki so nastale okoli leta 1470. Okras cerkve so trije stranski oltarji iz črnega marmorja, delo ljubljanskih kamnosekov M. Cusse in F. Ferrata. Četrti stranski oltar s konca 17. stol. je posvečen sv. Ani, oltarna slika je delo iz Layerjeve delavnice iz Kranja. Glavni oltar z razgibano baročno arhitekturo in bogato pozlačeno rezbarijo je iz sredine 18. stoletja. Levo in desno od Marijinega kipa v sredini sta kipa sv. Henrika II. in njegove žene sv. Kunigunde, ki sta briksenškim škofom podarila Blejsko posest. Leseni reliefi na oltarni mizi in tabernakelj so iz druge polovice 19. stoletja. O otoku obstaja veliko legend, eno je v svojo pesnitev Krst pri Savici vključil France Prešeren. Po tej legendi naj bi bilo na otoku svetišče slovanske boginje Žive, ki sta ga varovala svečenik Staroslav in njegova hčerka Bogomila. Posebnost cerkve na Blejskem otoku je zvon želja iz leta 1534, povezan z legendo. Kdor z njim pozvoni, počasti Marijo in izpolni se mu želja, ki jo nosi v srcu.
BLEJSKI GRAD – Druga ‘ikona’ Bleda je grad,  katerega zgodba sega v leto 1004, ko je nemški cesar sv. Henrik II. podaril blejsko posest briksenškemu škofu sv. Albuinu. Takrat je na kraju današnjega gradu stal le romanski stolp, ki ga je varovalo obzidje. Prvi grad je bil zgrajen okoli leta 1011, vendar briksenški škofje niso v njem nikoli živeli, zato v njem ni razkošnih dvoran. V visokem srednjem veku so dogradili stolpe in izpopolnili obrambni sistem. Za grad je značilna dvojna struktura: utrjen osrednji del, namenjen bivanju fevdalnih gospodov, in zunanji del z obzidjem in s prostori za služinčad. Sedanjo podobo je dobil po letu 1511, ko ga je močno poškodoval potres. Od grajskih stavb je najbolj zanimiva gotska kapela na gornjem dvorišču,  posvečena briksenškima škofoma sv. Albuinu in sv. Ingenuinu. Nastala je v 16. stoletju, ob koncu 17. stoletja so ji dodali baročno podobo.  Ob oltarju sta upodobljena donatorja sv. Henrik II. in sv. Kunigunda. V letih 1951–1961 so pod vodstvom arhitekta Toneta Bitenca izvedli večjo obnovo gradu. Ob zgornjem dvorišču je muzej, v katerem je predstavljena zgodovina Bleda. Danes je Blejski grad urejen kot razstavni objekt. Na grajskem dvorišču se v toplih mesecih odvijajo številne kulturne prireditve, posebej privlačni so viteški dnevi. Z blejskega gradu se ponuja najlepši razgled na blejski otok in širšo okolico Gorenjske.
ŽUPNIJSKA CERKEV – Sedanja župnijska cerkev, posvečena sv. Martinu, je bila zgrajena leta 1905 v neogotskem slogu na kraju prejšnje gotske cerkve iz 15. stoletja.  Prva kapela pa naj bi bila postavljena že pred letom 1000. Za gradnjo nove cerkve so sprejeli načrte dunajskega arhitekta Friedricha Schmidta, ki pa jih je – predvsem glede notranje opreme – spremenil arhitekt Josip Vancaš, po čigar načrtih je bil zgrajen Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Večina plastik iz najboljšega kararskega marmorja je delo mojstra Ivana Vurnika iz Radovljice. Cerkev je 27. avgusta 1905 posvetil škof Anton Bonaventura Jeglič. V letih 1932–1937 je notranjščino cerkve s freskami poslikal akademski slikar Slavko Pengov.  V turistični sezoni prirejajo v župnijski cerkvi orgelske in pevske koncerte. Pred cerkvijo stoji vrtno znamenje, ki ga je v letih pred drugo svetovno vojno zasnoval največji slovenski arhitekt Jože Plečnik.  Ohranjeno obzidje spominja na čase turških vpadov v naše kraje.k

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2017) 08, str. 58.

 OB STOLETNICI SMRTI

»Tisto uro, ko je presunil slovenski narod bolestni glas, da doktorja Kreka ni več, je zakrvavelo vsako srce, so se nam vsem orosile oči … Kar je Krek z brezprimerno močjo snoval in stvaril dolga leta, je ustvaril ob svoji zadnji uri; česar niso gledale njegove žive oči, je gledal njegov odprti grob. Ko se je narod poslavljal od njega, dobrotnika, je bil neločena in neločljiva družba bratov in sester, ki so enega upanja in ene vere, ene misli in ene volje,« je zapisal Ivan Cankar, ko je pred sto leti, 8. oktobra 1917, prenehalo biti plemenito srce Janeza Evangelista Kreka, ki je bil vse življenje borec za pravice slovenskih kmetov in delavcev. »Ta črni praznik, ki nam je dal dovolj solza bridkosti in očiščenja, nam je obenem dodelil posebno dragocen dar: vrnil nam je spoznanje, ki nam je bilo v teh časih že skoraj izgubljeno, da more obroditi sočen sad le tisto delo, ki je bilo spočeto in izvršeno v čisti poštenosti … Zato so vroče, naravnost iz srca privrele solze ob grobu moža, ki je dal svojemu narodu vse in edino, kar je imel: svoje življenje.«

SVOJE ŠIROKO SRCE JE PODEDOVAL PO MATERI
Bogata življenjska pot Janeza Evangelista Kreka se je pričela 27. novembra 1865 pri Sv. Gregorju nad Sodražico,  kjer je bil njegov oče Valentin, doma iz Selc nad Škofjo Loko, učitelj. Po materi Mariji je Janez podedoval svoje široko srce in vse življenje mu je ostala vzor žive in dejavne vere. Od Sv. Gregorja je bil oče prestavljen v Komendo, kjer je umrl, star komaj 38 let. Mlada vdova se je morala s petimi otroki in s šestim pod srcem izseliti iz učiteljevega stanovanja in spomladi 1875 se je preselila na možev dom v Štoku v Selcih.  Tam je odprla trgovinico s špecerijskim blagom in trafiko in na ta način preskrbela svojo družino. Obenem pa je na široko odprla vrata in srce revnim in pomoči potrebnim. Hišo v Štoku je Krek vedno smatral za svoj pravi dom.  Tam je preživljal svojo mladost, vsake počitnice ter prosti čas vse do materine smrti. Umrla je 9. marca 1903 za možgansko kapjo. V vzhodnem zidu selškega pokopališča je vzidana črna marmornata plošča nepravilnih oblik z belim golobčkom in napisom: V MIRU! / MARIJA KREK / MCMIII.  Spomenik je svoji materi dal postaviti Janez po vzoru grobnih napisov v rimskih katakombah. Po materini smrti je lastnica hiše postala hči Cilka; od nje jo je odkupila selška posojilnica in nato na tem mestu zgradila ponosno stavbo Selškega doma.  Ko so 27. avgusta 1922 na stavbo odkrili spominsko ploščo, se je preimenoval v Krekov dom, ki stoji še danes. Napis na spominski plošči se glasi: Dr. Janez Evangelist Krek 1865–1917 Spomin na Te nikdar ne bo se zgubil. / Še pozni rod k hvaležnosti bo vabil. / Pri nas držimo, kar je kdo obljubil. / Naš dom nikoli te ne bo pozabil. Tako je zapisal Krek v svoji igri Turški križ in to v polni meri velja zanj.

DUHOVNIŠTVO JE SOCIALNI ZAKRAMENT
Osnovno šolo je Janez obiskoval že v Komendi,   nato v Kamniku in Škofji Loki, gimnazijo pa v Ljubljani. Prvo leto je stanoval privatno, potem pa je bil kot dober učenec sprejet v Alojzijevišče. Ob koncu četrte gimnazije (sedanje devetletke) je bil zaradi kajenja, kar je bilo strogo prepovedano, izključen iz zavoda. V višji gimnaziji se je preživljal sam z instrukcijami dijakov, ki so se težje učili. Sam ni bil med najboljšimi v razredu, pa ne zato, ker ne bi bil nadarjen, temveč zato, ker se je ukvarjal s študijem drugih predmetov, predvsem jezikov. Kasneje je kot državni poslanec v dunajskem parlamentu obvladal vse evropske jezike, s slovanskimi kolegi se je lahko pogovarjal v njihovih maternih jezikih. Poleg latinščine in grščine je znal tudi nekaj orientalskih (svetopisemskih) jezikov. V šoli mu je povzročala težave matematika in sploh redno delo, kar se je pokazalo pri šolskih nalogah: po vsebini so bile odlične, po obliki pa nemogoče. Po maturi leta 1884 je Krek vse presenetil z vstopom v ljubljansko bogoslovje.  Mnogi so mislili, da bo šel študirat slavistiko, ker je kot gimnazijec že pisal, ali da bo postal časnikar. Vsa štiri leta, kolikor je takrat trajal bogoslovni študij, je bil odličen študent in vzoren bogoslovec. Bil je zelo živahen, vedno pripravljen za šalo, pa tudi za resno delo. Ob koncu bogoslovnega študija je 22. julija 1888 doživel svoj ‘poročni dan’ kakor je imenoval dan mašniškega posvečenja. Novo mašo je pel naslednji dan na Brezjah. Na predlog semeniških predstojnikov ga je tedanji ljubljanski škof Jakob Missia poslal na Dunaj v Avguštinej, zavod, kjer so nadaljevali študije mladi duhovniki iz vseh delov cesarstva.  Krek se je odločil za študij Svetega pisma in ga leta 1892 zaključil z doktorsko disertacijo O značaju in duhu apostola Pavla. Med študijem na Dunaju se je dodobra seznanil s krščansko socialnim gibanjem, ki je po okrožnici papeža Leona XIII. Rerum novarum o delavskem vprašanju zajelo tudi avstrijske dežele. Po vrnitvi v Ljubljano je postal stolni vikar ter profesor filozofije in osnovnega bogoslovja v ljubljanskem semenišču. »Krek je znal mlade ljudi vžgati in navdušiti,« je v svojih spominih zapisal pisatelj  Finžgar, ki je bil njegov študent. »Kadar je le mogel, je v predavanje vpletel socialne misli in poudarjal prevažno nalogo, kako bi svet ozdravili gospodarskega in verskega liberalizma. Mnogi so mu očitali, da je socialist. Ni ugovarjal. Toda brez iskrenega krščanstva si socializma ni mogel zamisliti. Kristus, ki je hodil iz kraja v kraj in povsod dobrote delil, sam pa ni imel, kamor bi položil glavo, je bil Kreku vzor dela za ponižane in razžaljene.« Govoril je in s svojim nesebičnim delovanjem dokazal, da je zakrament mašniškega posvečenja poleg svetega zakona socialni zakrament: tak, ki človeka okrepi z močjo za služenje drugim, zlasti najbolj potrebnim.

KMETOM IN DELAVCEM NE DELIMO MILOSTI, AMPAK PRAVICO
Mladi doktor Janez Evangelist Krek se je leta 1892 vrnil z Dunaja z velikimi načrti za delovanje med kmeti in delavci, ki so se mu porodili v stikih z dunajskimi krščansko-socialnimi krogi. Potreba po takem delovanju je bila velika, saj se je zlasti podeželje v tistem času znašlo v gospodarski krizi. Tedaj so veliko večino slovenskega prebivalstva predstavljali kmetje, začelo pa se je že porajati delavstvo. Kmete so težili davki, domači in tuji oderuhi so jih pehali v dolgove, tako da so kmetije prihajale na boben. Krek je čutil, da je treba kmete rešiti teh vezi. Rešilna bilka je bilo zadružništvo s posojilnicami. Začel je ustanavljati hranilnice in posojilnice, v katerih so kmetje združevali denar in dobivali posojila z nizkimi obrestmi. Te posojilnice je povezal v Zvezo kranjskih hranilnic (1898) ter kasneje v Gospodarsko in Zadružno zvezo (1903). Takrat je v okviru Gospodarske zveze delovalo 157 zadrug z 39.000 člani, v naslednjih letih pa se je njihovo število močno povečalo. Zadružništvo je imel Krek za najbolj tipično krščansko gospodarsko ureditev, ker goji duha vzajemnosti in medsebojne pomoči, kar se ujema z osnovno evangeljsko zapovedjo medsebojne ljubezni. Značilnost Krekovih zadrug je bila, da je bil njihov prvi in edini namen korist kmečkega ljudstva.
Krek se je zavzemal tudi za delavce. Priskrbel jim je delavska društva, zadrugo za gradnjo stanovanj, društvo za delavke ljubljanske tobačne tovarne. Na njegovo pobudo je bilo leta 1894 v Ljubljani ustanovljeno Slovensko katoliško delavsko društvo, ki so mu kmalu sledila podobna društva tudi v drugih slovenskih krajih. Pred prvo svetovno vojno je bilo takih društev 462, vanje pa je bilo včlanjenih več kot 40.000 delavcev. Krek se je z vsem srcem zavzemal za pravičnost v svetu dela, za primeren dopust, za prepoved dela za otroke in nočnega dela za ženske, za pravično razsojanje v sporih med delavci in delodajalci. Vseskozi se je ravnal po načelu: »Predstavljati si moramo, da ne delimo delavcem milosti, ampak pravico.«

OZNANJEVALEC EVANGELIJA PRAVIČNOSTI
Mati je Kreku vse življenje ostala vzor vere, ki deluje v ljubezni do najbolj potrebnih. Ta vera je bila pri njem navzoča v vsem njegovem delovanju. »Živel in delal je, kot bi gledal Nevidnega,« je o njem zapisal Anton Trstenjak. Kot pridigar, profesor bogoslovja in družbeno politični delavec je bil oznanjevalec Kristusovega nauka. Bil je tako odličen govornik, da je v cerkvi, pri predavanju ali na političnem shodu očaral ne le somišljenike – tudi njegovi nasprotniki so priznavali, da govori iz njega duh, ki se mu ne more nihče ustavljati. Imel je na tisoče govorov, ko je na raznih krajih doma in tudi drugod oznanjal načela krščanske pravičnosti. Bogoslovcem je predaval filozofijo in temelje krščanskega nauka. Poudarjal je tudi gospodarsko-socialno razsežnost krščanstva, ki uči, da moramo v duhu evangelija tudi zemeljske dobrine med seboj deliti in poskrbeti posebno za reveže. Svoje prepričljivo oznanjevalno delo je dopolnjeval s pisano besedo. V katoliškem dnevniku Slovenec ter v raznih gospodarskih, političnih in verskih listih je objavil nad tisoč člankov. Knjige Črne bukve kmečkega stanu (1895) o kmečkem  vprašanju, Socializem (1901) o razvoju socializma in o krščanskem socializmu  in knjiga o Slovencih v nemščini (1916) razgrinjajo njegove socialne in narodnostne nazore. Z njimi je oral ledino in uvedel v slovenščino sociološko izrazje. Vse njegovo pisanje je nastajalo kot odgovor na aktualna vprašanja in razodeva njegov praktični čut, predvsem pa njegovo dobro srce in optimizem.
Pri vseh svojih številnih nalogah je Krek ugodil prošnji Mohorjeve družbe, da kot odličen poznavalec Svetega pisma po prezgodnji smrti dr. Frančiška Lampeta (1900) nadaljuje in dokonča Zgodbe Svetega pisma, poljudno razlago svetopisemskih knjig, ki jih je po snopičih (128 strani) začela izdajati leta 1894. Do Lampetove smrti je izšlo 7 snopičev z razlago svetopisemskih knjig Stare zaveze.  Na podlagi Lampetovih zapiskov je Krek sestavil razlago za zadnje knjige Stare zaveze. Nadaljeval je z razlago knjig Svetega pisma nove zaveze, ki je v snopičih izhajala od leta 1901 do 1912. Za pisanje se je umaknil v samoto vasice Prtovč nad Železniki.  Svoje delo je mojstrsko dokončal.

POLITIČNO DELO V KRŠČANSKEM DUHU
Na zahtevo ljubljanskega škofa Jakoba Missia je Krek leta 1897 kandidiral za državnega poslanca. V svojem prvem nastopu v dunajskem parlamentu je odločno poudaril, da mora vse politično delo voditi krščanska ideja. Tudi kot politik je bil najprej duhovnik in kot prvi duhovnik v avstroogrski monarhiji je zastopal nujnost splošne volilne pravice vseh polnoletnih državljanov tako v državnem zboru na Dunaju kot v deželnem v Ljubljani. Njegovo prizadevanje je obrodilo uspeh leta 1907. Državni poslanec je ostal tri leta, a se mu je zdelo, da je bolj potreben doma, zato je leta 1901 sprejel deželnozborski mandat, ki ga je ohranil do prezgodnje smrti. Zavzemal se je predvsem za organizacijo kmečkega in delavskega prebivalstva. Hotel ga je povezati v eno stranko – Katoliško zvezo, kasneje Slovensko ljudsko stranko, in ga tako gospodarsko in politično osamosvojiti. Leta 1907 je ponovno sprejel kandidaturo za državnega poslanca in bil izvoljen po splošni volilni pravici. Ob Krekovem nastopu je bila pri nas večina prebivalstva kmečka, med izobraženci pa so bili pretežno duhovniki, ki so morali prevzeti tudi družbenopolitično delo. Prvi pogoj za uspešno delo je izobrazba in Krek je začel širiti narodni izobraževalni program za kmete in delavce. Znameniti so bili njegovi socialni tečaji za dijake pri Sv. Joštu nad Kranjem.  Med udeleženci teh tečajev je bil tudi Ivan Dolenec,  kasnejši urednik Krekovih Izbranih spisov,  ki so izšli pri Mohorjevi družbi v letih 1927–1933; v svojih spominih piše: »Krek ni nič predaval, ampak je razvijal svoje nazore po Sokratovi metodi s tem, da je vodil razgovor. Zato so pa izsledki študija trajno ostali v spominu. Skrbel je za temeljitost. Vsaka naslednja ura se je pričela z vprašanjem, ali ima kdo kaj dodati ali vprašati glede snovi, obravnavane v dosedanjih razgovorih. Prijeten je bil pouk, prijeten odmor.« Na teh in drugih tečajih je vzgojil izobražene sodelavce, ki so postali njegova desna roka.

JANEZ EVANGELIST KREK – VODITELJSKA OSEBNOST
Ob sedemdesetletnici Krekove smrti (13. septembra 1987) je bil pri Sv, Joštu velik shod, na katerem je priznani psiholog dr. Anton Trstenjak, dolgoletni profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani, govoril o Krekovi osebnosti. »Če govorimo o njegovi osebnosti, moramo pribiti ravno to, da je bil pravi narodni voditelj in je imel vse lastnosti narodnega voditelja. Predvsem moram poudariti, da so videli v njem voditelja domala vsi Slovenci, ne glede na svetovnonazorske in politične razlike. To je odločilno. Kaj podobnega se zlepa ni posrečilo nobenemu Slovencu, zlasti pa je to težko pri duhovniku, ki so ga takrat liberalni krogi iz političnih in nazorskih komaj z zadržkom sprejemali, če ga niso odklanjali … Voditeljska osebnost je privlačna osebnost. Ni potrebno, da je simpatične zunanjosti. Pač pa mora imeti nekaj sugestivne moči, ki priteguje ljudi za sabo. Pravimo, da mora biti ‘močna osebnost’. To je Krek vsekakor bil. “Moč je izhajala iz njega”, pravi evangelist o Jezusu. Ne mislim Kreka kar neposredno primerjati z Jezusom. Hočem samo poudariti, da je pač ta “moč, ki je izhajala iz njega”, skupna vsem voditeljem. Nekaj nevidne moči mora izhajati iz človeka, če hoče biti voditelj ali kažipot drugim. Odločilno pri tem pa je dejstvo, da si te ‘moči’ ne more nihče sam dati in narediti … Krek je to moč in njeno privlačnost imel, jo izžareval na druge in so šli za njim. In v čem je ‘skrivnost’ te nevidne moči in njene privlačnosti? Rekel bi, da predvsem v dveh lastnostih: prvič mora biti izraz inteligentnosti in drugič dobrote ali nesebičnosti. Oboje je imel Krek. Nadpovprečno je bil nadarjen … Razen tega je znano, da je živel izredno skromno in je vse sproti razdajal … Če govorimo o lastnostih voditeljske osebnosti, moramo reči, da sodi sem tudi posebna ustvarjalna moč , ki se je v Kreku razodevala v ogromni reformatorski moči, ki mu je v zvezi z nezlomljivim optimizmom, porojenim iz zaupanja v Božjo dobroto, govorila, da se da na svetu vse zboljšati, vse popraviti, vse približati idealu pravičnosti in ljubezni … Znan je njegov stavek, ki je šel med ljudstvo, tako rekoč ponarodel: “Začeti je treba, v tem je vsa skrivnost.” … Njegov vzornik je bil apostol narodov, sveti Pavel, o katerem je na Dunaju napisal doktorsko disertacijo O značaju in duhu svetega Pavla; kar je zelo značilno in pomenljivo prav za podobo Krekove osebnosti same.«

PRETRESLJIVO VELIČASTNO SLOVO
Krek je bil res človek na razpolago vsem in vsakemu, karkoli je že kdo potreboval. Njegova človečnost ni poznala meja in njegovo vsestransko razdajanje je polagoma, a vztrajno načenjalo njegove moči. Svoje narodnopolitično delo je zaključil z odločilnim vplivom na oblikovanje Majniške izjave, s katero je klub poslancev narodov slovanskega Juga, ki so bili v sklopu Avstro-Ogrske, 30. maja 1917 v dunajskem parlamentu zahteval samostojnost pod habsburško krono. Za to idejo je Krek ves gorel in je hotel osebno ‘vneti’ tudi druge. Pred potovanjem v Dalmacijo je šel na kratek počitek k prijatelju Ludviku Bajcu, župniku v Šentjanžu na Dolenjskem. Njegovo zdravje je bilo zaradi velikih naporov razrahljano. 8. oktobra 1917 ga je ponoči zadela kap, kakor mater in mnoge sorodnike po materini strani. Pokopali so ga pri Sv. Križu (na ljubljanskih Žalah). K pogrebu se je zbrala ogromna množica, ki je pokazala, kako ga je cenila in ljubila.
Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih (Leta mojega popotovanja, 1962) piše: O Krekovi smrti je napisanega dovolj po časopisih in raznih revijah. Povedal pa bi vendar rad svoje misli. Kako da je ta krepki mož tako zgodaj padel? Po telesu je bil prava grča. Koliko potov je prehodil po hribih. Dežnika ni poznal, tudi ure ni nikoli imel. Hodil je rad po neizhojenih poteh. Večkrat ga je zatekla nevihta in je prenočil v kakem seniku. Pri hrani je bil silno skromen. Mnogo let popoln abstinent. Vedno zdrav. Dobro se spominjam, ko mi je rekel v šali: »Trdno upam, da bom brez pomoči zdravnikov umrl.«
Kaj je bil svojemu narodu Krek, je dokazal pogreb. Koroščev (1940) je bil velikanski. Krekov pred njim pa je bil v splošni žalosti pretresljivo veličasten. K njegovi krsti se je zgrnil ves narod, nič vabljen in klican. Kakor valovje je vse privrelo k njegovi gomili. Revež, delavec, kmet, izobraženec, učenjak – vse, vse je bilo prežarjeno z notranjo bolečino, v kateri ni bilo ne laži ne hladne uradnosti – vse je bila nenarejena žalost. Vse je zajela in objela grenkost, ker so zasipali v grob – ljubezen. Ves narod je občutil, da je izgubil moža, ki je bil vsem vse, sebi nič, ki je bil vse življenje borec za trpeče brate, za ponižane in razžaljene. Bil je res ‘vsakdanji kruh’ narodu, bil je klicar in videc, ki je oznanjal, kaj bo porojeno iz setve, ki jo je sejal krivični mamon v brazde razbolelih duš vseh tlačenih in lačnih.
Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2017) 10, str. 58.

V koprski škofiji praznujemo spomin Svetogorske Božje Matere, ki se je neke junijske sobote leta 1539, prikazala Urški Ferligoj iz Grgarja, ki je pasla svojo čredo na vrhu Skalnice …

MARIJINO NAROČILO PASTIRICI URŠKI
Sveta Gora spada med tiste božje poti, ki so nastale po posebnem naročilu Božje Matere Marije. Začetek je zelo podoben začetku svetovno znanih božjih poti, kot sta Lurd v Franciji in Fatima na Portugalskem: na vseh treh krajih si je Marija za glasnike svojega naročila izbrala otroke. Stoletno izročilo ve o nastanku svetogorske božje poti povedati, da je v vasi Grgar pod goro Skalnico, kakor se je takrat imenovala sedanja Sveta Gora, živela družina Ferligoj, ki je imela hčerko Urško. Ferligojevi – hišno ime je bilo ‘pri Piskovih’ – so bili revni, toda zelo pobožni. Ko je Urška zrasla, je postala pastirica. Čredo je gonila na pašo na bližnjo Skalnico. Na paši je rada molila in pela. Neke junijske sobote po binkoštih leta 1539 je Urška pasla prav na vrhu Skalnice. Nenadoma jo je prevzela nenavadna milina. Padla je na kolena, ko je pred seboj zagledala čudovito prikazen: na zlatem oblaku je stala prelepa Gospa – nebeška Mati Marija, ki je z desno roko objemala malega Jezusa, z levico pa je kazala na bližnji prostor ter je Urški prijazno naročila: “Povej ljudstvu, naj mi tukaj zida hišo in me milosti prosi!” Nato je prikazen izginila. Ko je Urška prišla domov, je staršem, ki so brž opazili na njej neko spremembo, vse povedala. Starše je zaskrbelo, da bodo Urško imeli za lažnivko in domišljavko. Najprej jo je izprašal solkanski vikar Luka, ki je dvanajstletno Urško poznal kot odkritosrčno deklico, zato ji je verjel in ji dovolil, da gre okoli po vaseh in ljudem posreduje Marijino naročilo o zidavi cerkve na Skalnici. Preprosti ljudje so ji verjeli, plemiči pa so se ji posmehovali in jo trikrat zaprli v ječo, iz katere je bila vedno čudežno rešena. Že dve leti po prikazanju so začeli na vrhu Skalnice zidati cerkev, ki je bila 12. oktobra 1544 posvečena. Urška je svojo nalogo izpolnila in se je umaknila iz javnosti. Ljudje so pripovedovali, da po teh dogodkih ni več dolgo živela. Pokopali so jo na tedanjem pokopališču v Grgarju tik ob cerkvenem zidu. Na mestu, kjer je stala Urškina rojstna hiša, so leta 1939 zgradili kapelico.

MILOSTNA MARIJINA PODOBA
Cerkev na Sveti Gori je bila posvečena 12. oktobra 1544. Ob tej priliko je beneški patriarh Marino Grimani daroval Marijino sliko, ki naj se postavi v veliki oltar. Podoba na cedrovem lesu (velikosti 100 x 73,5 cm) je umetniško delo beneške šole Jakoba Palme mlajšega. Zgovorna je njena vsebina. V sredini je Marija z Jezusom v naročju. Na njeni desni je prerok Izaija, na levi pa Janez Krstnik. Prerok Izaija je 700 let pred Kr. Jezusa napovedal: devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emanuel. Janez Krstnik pa je bil Jezusov predhodnik, ki je s prstom pokazal nanj in rekel: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema grehe sveta« (Jn 1,29). Za Marijo, ki nam je Jezusa podarila, se vidi močno, temno deblo, ki predstavlja deblo Davidovega rodu, iz katerega je izšla Marija in po njej Jezus (po drugih razlagah pa spodnji del križa, na katerem je učlovečeni Božji Sin daroval svoje življenje za naše odrešenje). V ozadju je obzorje z gorami, izza katerih vzhaja jutranja zarja, ki naznanja sončen dan – veselje odrešenja. Ob jasnem vremenu se nam s Svete Gore ponuja čudovit razgled na venec naših gora. To lahko dojemamo tudi v duhovnem pomenu.

SVETOGORSKA PODOBA KRONANA
Kronanje milostnih podob je izreden privilegij in je bilo zanj treba pridobiti dovoljenje iz Rima. Izpolnjeni so morali biti naslednji pogoji: dokazati čudežen začetek in starodavnost božje poti, izpričati množino čudežev, ki so se tam zgodili, dokazati, da je božja pot množično obiskana in da njena milostna podoba uživa češčenje romarjev. Frančiškan p. Romuald Sitar, oskrbnik svetogorskega svetišča, se je leta 1714 obrnil na Rim s prošnjo, da bi smeli Marijino podobo kronati. V prošnji je omenil, da je Sveta Gora zelo priljubljena in da ob večjih romarskih shodih pride do petnajst tisoč romarjev, ki so deležni številnih uslišanj in čudežev. Iz Rima so oglejskemu patriarhu Dioniziju Delfinu naročili, naj vso zadevo preišče in se prepriča, ali je vse to res. Patriarh je navedene podatke potrdil in priporočil, naj prošnji ugodijo. Za dan kronanja so izbrali 6. junij 1717, ker so sodili, da je ta datum najbližji oni junijski soboti leta 1539, ko se je Marija prikazala Urški. Obred je opravil škof Jurij Frančišek Marotti iz Pična v Istri in sicer na velikem Travniku v Gorici, ker bi bila zaradi množice romarjev, ki so se udeležili slavja, svetogorska cerkev premajhna. Milostno podobo so v procesiji prinesli s Svete Gore v Gorico, kjer je bil na Travniku zanjo postavljen visok oder. Kroni, ki ju je škof Marotti pritrdil na podobo k Marijini in Jezusovi glavi, je darovala Ana Katarina pl. Schellenburg. V kronah je osem tisoč unč (227 gramov) čistega zlata, okrašeni pa sta s 30 biseri, 23 diamanti in 25 drugimi dragimi kamni. »Taka krona pomeni nebeško slavo, tisto poveličanje, ki ga je Jezus svoji Materi podelil v nebesih. Krona na Marijini glavi naznanja tudi vsem vernim, da bo prišel trenutek, ko bomo dosegli poveličanje vsi Jezusovi učenci za zvesto vero in dobra dela iz vere« (p. Pavel Krajnik). Kronano podobo so naslednje jutro zmagoslavno ponesli nazaj v njeno svetišče na Sveti Gori in slavje se je nadaljevalo ves teden. Papež Benedikt XIV. je leta 1748 izdal odlok, da se mora po vsem oglejskem patriarhatu vsako leto obhajati spomin prikazanja in kronanja Matere Božje na Sveti Gori. Takrat so za to določili tretjo nedeljo po binkoštih. Zdaj pa je ‘kronanca’ – glavni praznik Svetogorske Kraljice – prva nedelja v mesecu juniju.

PRVO PREGNANSTVO IN VRNITEV
Istega leta, ko je bila svetogorska podoba kronana, se je rodila avstrijska cesarica Marija Terezija († 1780). Njen sin Jožef II. (1780–1790), ki je zavladal za njo, je kot razsvetljenec hotel urejati ne le državne, ampak tudi cerkvene zadeve. Odpravil je samostane in redove, ki se niso ukvarjali z rednim dušnim pastirstvom, njihovo premoženje pa je razprodal in spravil izkupiček v državno blagajno (verski sklad). 30. aprila 1783 je bil podpisan odlok, da se božja pot na Sveti Gori ustavi, cerkev in samostan pa porušita. Odlok so kmalu zatem izvršili. Svetogorski frančiškani so se nastanili najprej v Gorici, zatem pa na Kostanjevici, kjer so še danes. Vse premoženje svetogorskega svetišča so prodali na dražbi. Cerkev so razkrili, samostan in romarsko hišo pa porušili. Milostno Marijino podobo je rešil solkanski kaplan. Marija pregnanka je našla zatočišče na oltarju sv. Križa v župnijski cerkvi sv. Štefana v Solkanu.
Po smrti cesarja Jožefa II. (1790) je njegov drugi naslednik Franc II. februarja 1793 podpisal odlok o obnovitvi božje poti na Sveti Gori. Ljudje so se nemudoma lotili obnove in do poletja je bila cerkev popravljena, da so lahko v njej spet maševali. Za Marijino vrnitev v njeno svetišče so izbrali 29. september. Goriški nadškof Inzaghi je odločil, naj se podoba prejšnji večer na tihem prenese iz solkanske župnijske cerkve v goriško stolnico, da se od tam slovesno vrne na Sveto Goro. Ko so jo sprejeli, so romarji skoraj štiriindvajset ur nepretrgoma molili in peli. V spomin na to slovesnost so nad glavnim vhodom v cerkev vzidali kamen z latinskim napisom “Ego autem steti in monte sicut prius” (Jaz pa stojim na gori kakor prej), ki ga vidimo tudi nad vhodom v sedanjo baziliko.

MARIJA BEGUNKA IN DRUGA VRNITEV
Oskrbniki obnovljenega svetogorskega svetišča so bili škofijski duhovniki vse do leta 1900, ko je goriški nadškof kardinal Jakob Missia na Sveto Goro poklical slovenske frančiškane. Pred prvo svetovno vojno je bilo na Sveti Gori 6-7 patrov, romarjev pa je bilo vsako leto nad 100.000. Leta 1907 je bilo svetogorsko svetišče povzdignjeno v baziliko.
Deset mesecev po izbruhu prve svetovne vojne je 24. maja 1915 Italija napovedala vojno Avstriji. Že naslednji dan je avstrijsko vojaštvo zasedlo Sveto Goro. Samostanska družina je morala nemudoma oditi. Milostno podobo so vzeli z oltarja in jo zavili v preprogo, pospravili Najsvetejše in ugasnili večno luč. Marija Begunka je prvo zavetišče našla v Grgarju, od tam pa so jo po železnici (od Sv. Lucije) prepeljali v Ljubljano, kjer so jo postavili na stranski oltar sv. Deodata v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja. Njeno svetišče na Sveti Gori so prve italijanske granate zadele 5. junija 1915, na predvečer praznika Rojstva Janeza Krstnika (24. junija) je na Sveto zagorel žalosten kres: zažigalne granate so upepelile cerkev in samostan. Ko so jeseni 1915 Goro ponovno obstreljevali, je od vsega ostal samo kup ruševin.
Leta 1917 so pri frančiškanih v Ljubljani obhajali 200–letnico kronanja svetogorske podobe. Po koncu prve svetovne vojne novembra 1918 so z darovi revnih ljudi na Sveti Gori postavili začasno cerkev in samostan po načrtih arhitekta Maksa Fabianija. Milostna svetogorska podoba je 9. oktobra 1921 prišla iz Ljubljane v goriško stolnico in je tam ostala do 2. oktobra 1922, ko se je zmagoslavno vrnila na Sveto Goro. Slavja se je udeležilo okoli 100.000 ljudi. Ob sedmih zjutraj je bila maša, med katero je nadškof Sedej obrnjen k Marijini podobi dejal: »In zdaj se vrni na svoj prestol, o preslavna! Vem: ti prebivaš v nebesih, ovenčana z večno krono, na desni Svete Trojice, in od tam bediš nad usodo svojih otrok in jih nikoli ne puščaš zapuščenih. Toda nam si se zdela bolj blizu v tej dragi podobi, zdelo se nam je, da smo zbrani okrog tebe kot otroci okrog svoje matere, da se moremo s teboj pogovarjati po domače.«

SVETOGORSKO SVETO LETO 1939
Leta 1924 so slovenski frančiškani morali zapustiti Sveto Goro in na njihovo mesto so prišli italijanski. V letih 1924–1928 je bila (s pomočjo države) po načrtih tržaškega arhitekta Silvana Baricha zgrajena sedanja svetogorska bazilika, ki spada med največje cerkve na slovenskih tleh. Leta 1928 so vanjo prenesli Marijino podobo. Veliki oltar in cerkev je 26. junija 1932 posvetil videmski nadškof Nogara. To ni bilo dano goriškemu nadškofu Sedeju, ki je moral zaradi fašističnega pritiska odstopiti (1931) in je kmalu zatem umrl.
Bližalo se je leto 1939 – štiristoletnica Marijinega prikazanja Urški, ki so jo obhajali “z najmogočnejšo Marijino proslavo, kar ji je kdaj bilo na slovenski zemlji” (p. Martin Perc v Svetogorskih šmarnicah 1967). Priprave so se začele že dve leti poprej. Poseben škofijski odbor je določil, da bo vse leto ‘svetogorsko sveto leto’: začelo se bo na ‘kronanco’ 26. junija 1938, svoj višek bo imelo na ‘kronanco’ od 11. do 17. junija 1939, zaključek pa bo 8. oktobra 1939. Za začetek in zaključek je bilo skupno romanje cele nadškofije, poleg tega so bila vse leto dekanijska romanja ter posebna romanja za razne stanove (može, fante, žene, dekleta) 1. aprila 1938 je začela izhajati posebna svetogorska revija: Svetogorska Kraljica za slovenske vernike in Madonna di Monte Santo za italijanske. Začetnega slavja 26. junija 1938 se je udeležilo nad 10.000 romarjev. Ob tej priliki je goriški nadškof blagoslovil kapelico, ki so jo postavili na mestu, kjer je nekdaj stala rojstna hiša Urške Ferligoj. V svojem jubilejnem letu je Sveta Gora sprejela tudi več skupin romarjev iz matične Slovenije: 19. avgusta 1939 se je z dvema vlakoma iz Ljubljane pripeljalo 1.600 romarjev. Višek svetogorskega svetega leta je bil teden od 11. do 18. junija 1939. Svetogorsko Marijino podobo so 11. junija prenesli v goriško stolnico. Tam je ostala šest dni in ves čas je bila cerkev polna vernikov. Nad vse slovesna je bila Marijina vrnitev na Sveto Goro v soboto, 6. junija zvečer. V procesiji z lučkami so prišli do njenega svetišča ob pol dveh ponoči. Svetogorsko sveto leto se je zaključilo z dopoldansko mašo in popoldanskimi večernicami.

BEGUNKA SE JE VRNILA ŠE TRETJIČ
Med drugo svetovno vojno, septembra 1943, so partizani odvedli ‘na zaslišanje’ s Svete Gore italijanske frančiškane in jih niso pustili več nazaj. Sveta Gora je ostala brez varuhov. Grgarski župnik Alojzij Filipič je 21. septembra 1943 pohitel na Goro, da reši Najsvetejše in milostno podobo. Začelo se je njeno tretje begunstvo, ki je trajalo več kot sedem let. V grgarski župnijski cerkvi je ostala samo en dan, potem so jo spravili do Ajdovščine, kjer je eno noč našla zavetišče v kmečki hiši na Gradišču. Do prve sobote v oktobru je bila v ajdovski cerkvi, zatem je bila pet ur izpostavljena češčenju v Svetem Križu, od tam pa so jo spravili na Kostanjevico-Kapelo. Tam je ostala do 9. februarja 1947, ko so italijanski patri zapustili ta samostan in se umaknili v Gorico. S seboj so vzeli tudi svetogorsko podobo in jo izročili goriški stolnici. Ko bi se imela 7. junija 1947 vrniti na Sveto Goro, je v noči izginila iz stolnice. Za njo ni bilo nobenega sledu; šele leta 1950 se je pojavila v Vatikanu in Giovanni Battista Montini iz Državnega tajništva (poznejši papež Pavel VI.) jo je izročil slovenskemu frančiškanu p. Hugu Brenu, ki je deloval v Rimu. Bila je poškodovana in morali so jo ‘prenesti’ z lesa na platno. Po raznih ovinkih je 14. januarja 1951 prišla nazaj na Kostanjevico, kjer je ostala do 1. aprila 1951, ko so za teden dni pustili v solkanski župnijski cerkvi, 8. aprila 1951 pa se je dokončno vrnila na Sveto Goro.
To so bili časi, ko je komunistična oblast ovirala vsako versko manifestacijo. Solkanci in goriška duhovščina so v nedeljo, 8. aprila, pod budnim očesom oblasti opravili slovesni prenos Marijine slike na Sveto Goro. Množico, ki se je udeležila Marijinega zmagoslavja ob tretji njeni vrnitvi, so ocenili na 25.000 ljudi (za tedanje razmere neizmerno veliko!). Tedanja oblast je storila vse, da bi preprečila njihovo udeležbo. Vlaki niso vozili do Nove Gorice in Solkana, vagonov je bilo manj kot navadno. Avtobusi zaradi zapor na cestah niso mogli naprej. Kmetje so morali prav tisto nedeljo peljati konje na pregled. Miličniki so ljudi ustavljali na cesti in jih naganjali nazaj. »Z nami so delali kot z brezpravno rajo. Bilo je poniževalno!« so se pozneje spominjali romarji. Na Sveti Gori je milostno podobo Marije, ki so jo nosili solkanski fantje ob spremstvu deklet v narodnih nošah, sprejel grgarski župnik Alojzij Filipič, ki je sredi vojne vihre podobo rešil s tega kraja. Slovesnost je bila vnovična potrditev napisa nad glavnim vhodom – že tretjič: “Jaz pa stojim na gori kakor prej!”k

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2017) 06, str. 58.