Zakaj risu v Sloveniji grozi izumrtje? Kaj narediti, ko se srečamo iz oči v oči z medvedom? Kako lahko učinkovito zaščitimo drobnico pred volkovi? O teh in podobnih vprašanjih sva se pogovarjala z biologom doc. dr. Miho Kroflom, ki že dolga leta preučuje ekologijo ne le slovenskih velikih zveri, ampak tudi afriških in azijskih.

Doc. dr. Miha Krofel je zaposlen na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete, že med študijem biologije pa je kot prostovoljec sodeloval pri projektih na velikih zvereh. Zdaj je ta ljubezen postala tudi njegov poklic. Miha preučuje ekologijo risov, volkov, medvedov, divjih mačk in šakalov v Sloveniji, hkrati pa je aktiven tudi v tujini.

– Omenili ste, da preučujete velike zveri tudi v tujini. Mi lahko poveste malo več o tem?
V tujini sem največ delal na velikih mačkah v Afriki, na leopardu in gepardu. V študentskih letih sem se kot prostovoljec prijavil na nemški inštitut in sodeloval pri raziskavi o gepardih v Namibiji, potem pa smo ohranili stike in zdaj prijavljamo skupne projekte. Letos sem začel sodelovati še pri projektu na snežnem leopardu v Mongoliji.
– Ali so tudi vaši hobiji povezani z biologijo?
Moja hobija sta fotografija in potovanja, predvsem na območja, kjer je še ohranjena narava, na primer naravni parki. Obiskal sem Afriko, Azijo, Severno in Južno Ameriko ter Grenlandijo. Zelo mi je všeč treking: da se z nahrbtnikom za nekaj tednov odpraviš v naravo. Raznolikost našega planeta je neverjetna in z veseljem spoznavam nove vrste živali po celem svetu.
– Bomo kdaj vedeli vse o ekologiji velikih zveri?
Vsega ne bomo nikoli vedeli. Vsak odgovor, ki ga dobiš, takoj sproži vsaj deset novih vprašanj. Biološki sistemi so tako kompleksni, da ljudje raziskujemo zgolj površje ledene gore, globine pa pogosto ostajajo neodkrite.

RISU V SLOVENIJI GROZI IZUMRTJE
Ker se je Miha tako pri diplomskem delu kot doktoratu osredotočil na risa, sva se najprej začela pogovarjati o tem. Ali ste vedeli, da risi v Sloveniji živijo predvsem na območju Javornikov in Snežnika? Nekaj posameznikov se sicer nahaja tudi v Alpah in na Kočevskem, a je tam stanje že zelo kritično. Glavni problem je parjenje v sorodstvu. »V Sloveniji je bil ris iztrebljen okoli leta 1908 in šele v 70. letih so ga lovci ponovno naselili. Problem je, da so izpustili le 6 risov in že med njimi so bile tesne sorodstvene vezi. Danes celotna populacija risov na našem območju, tj. od Italije do Bosne, izvira iz teh 6 risov. Ker so se več generacij parili le med seboj, se je stanje iz leta v leto slabšalo in danes so si na genetskem nivoju naši risi bolj podobni, kot če bi bili vsi bratje in sestre.« Tako močno parjenje v sorodstvu ima lahko resne zdravstvene posledice, kar se kaže kot odpoved srca, levkemija, propad imunskega sistema ali deformacije skeleta. Zaradi tega upade razmnoževanje, hkrati pa se močno veča smrtnost risov.

KAKO LAHKO REŠIMO RISA?
Če ne bomo naredili ničesar, bo ris pri nas izumrl. A kaj sploh lahko naredimo? Miha predlaga dve rešitvi: »Dolgoročni projekt bi bil, da omogočimo naši populaciji združitev z eno izmed sosednjih populacij, npr. balkansko, švicarsko ali karpatsko. To lahko naredimo tako, da izboljšamo habitate med njimi, kar pa bo zelo težko. Kratkoročna rešitev pa bi bila, da pripeljemo nesorodne živali iz drugih populacij in jih spustimo na našem območju.« Medtem ko Miha razlaga, se mi že pojavi novo vprašanje. Sprašujem se, ali so risi teritorialni in kako bi sploh sprejeli nove prišleke, s katerimi bi kar naenkrat morali tekmovati za hrano in prostor. »Drži, risi so teritorialni,« mi pritrdi raziskovalec velikih zveri, toda brž nadaljuje: »A ne proti vsem risom. Ris brani svoje ozemlje samo pred risi istega spola. V vsakem teritoriju sta en samec in ena samica, v Sloveniji pa je zaradi izumiranja veliko teritorijev praznih ali poseljenih le z risom enega spola.« Že mi je jasno: samec in samica drug drugega ne bosta napadla. Torej bodo k osamljenemu samcu naselili samico in obratno ter tako zmanjšali parjenje v sorodstvu. Kako pa naj bi ugotovili, v katerem teritoriju je samec ali samica, vprašam Miho. »Z genetskimi analizami,« mi pove in razloži, da izolirajo DNK iz risovih iztrebkov ali urina, ki je prisoten na snegu, in tako določijo njegov spol.

TELEMETRIJA OMOGOČA SPREMLJANJE ŽIVALI
»Pomembna metoda za preučevanje velikih zveri je tudi telemetrija. Rise opremimo s posebnimi ovratnicami z GPS sistemom, ki nam nato preko sms sporočil posredujejo GPS koordinate, kje se ris nahaja. Tako lahko v živo spremljamo risovo premikanje.« Ali ste vedeli: če se ris nekaj dni ne premika, to pomeni, da je ulovil plen. »V Sloveniji je za risa glavni plen srnjad. Ker je srna po velikosti zelo podobna risu, je ne more naenkrat pojesti. Zaradi tega se hrani v povprečju štiri dni in se takrat zadržuje v okolici plena.« Poleg hranjenja lahko raziskovalci s pomočjo GPS podatkov ugotovijo tudi, kako velik je risov teritorij.

VOLKOVI V SLOVENIJI
Volkovi v preteklosti niso bile priljubljene zveri, saj so v ljudeh vzbujali strah, čeprav v resnici ljudem niso nevarni. Zaradi škode na drobnici pa se je strahu pridružilo tudi sovraštvo. Streljanje volkov v Sloveniji ni bila modra rešitev, saj so mladi in neizkušeni volkovi, ki so nato zasedli prazen teritorij, še raje posegali po nezaščiteni drobnici. Miha Krofel mi je pojasnil nekaj rešitev, s katerimi so v okviru projekta SloWolf v štirih letih pripomogli k zmanjšanju škode kar za 74 %. »Prva rešitev so dobre varovalne ograje, ki so pod visoko napetostjo, kamor se preko noči zapre drobnica. Druga rešitev je uporaba pastirskih psov. V Sloveniji imamo avtohtono pasmo, ki je bila vzgojena za varovanje živali. To je kraški ovčar.«

MEDVEDJI NAPAD: KAKO SE MU LAHKO IZOGNEMO?
Miha Krofel se je že več kot 200-krat srečal z medvedom, zato mi je zaupal nekaj uporabnih nasvetov, kaj naj storimo, če v gozdu nepričakovano naletimo nanj. Najpomembnejši nasvet: ne teci! »Medved se premika zelo hitro, tudi 50 km/h in nas brez problema ujame, če bi želel. Zato je pomembno, da poznamo njegovo naravo. Medvedi so načeloma zelo plašni in se raje hitro umaknejo, tako da se ljudje zavemo njegove prisotnosti v samo okoli 10 %. Ko smo na območju medveda, je dobro, da kdaj zakašljamo, kaj rečemo ali udarimo z nogo ob tla. Medved ima zelo izrazit sluh in voh, zato mu z nekoliko glasnejšim vedenjem omogočimo priložnost za miren umik.« Miha mi pojasni, da medved nikoli ne napade človeka, ker bi ga imel za hrano, ampak ker se ustraši. »Če medveda presenetimo od zelo blizu, je pomembno, da mu ne dajemo občutka ogroženosti. To pomeni, da ne smemo kričati, vanj metati kamenja ali delati kakršnih koli sunkovitih gibov, kar vključuje tudi tek. Pomembno je, da ostanemo mirni.« Ali ste vedeli, da je večina medvedjih napadov lažnih? »Pri večini napadov ne pride do fizičnega stika. Medved se zapodi proti nam, a se nato ustavi, saj nas tako želi le prestrašiti, ker se počuti ogroženega.«

Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 08, str. 102

Počitnice so za nami, prihaja jesen, marsikdo je počitnice preživel na morju ali v gorah. A brezskrbni čas se lahko hitro spremeni v nočno moro, če nas piči kača. Kaj bi naredili vi, če bi vas pičil modras? Ali veste, kako poteka priprava protistrupa?

Moj tokratni sogovornik je prof. dr. Igor Križaj, ki je po študiju kemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani del doktorata opravil na Imperial College v Londonu, se po njem izpopolnjeval na Institutu Pasteur v Parizu, danes pa je redni profesor biokemije na Univerzi v Ljubljani in vodja Odseka za molekularne in biomedicinske znanosti na Institutu Jožef Stefan (IJS), kjer preučuje živalske toksine.

RAZISKAVE KAČJEGA STRUPA
Velik poudarek na IJS namenjajo predvsem lokalnim strupenim kačam, kot sta gad in modras. »Toksin je snov, ki jo proizvede živ organizem in škodljivo deluje na drug organizem,« začne razlagati profesor Križaj in mi predstavi, kako pri njih sploh potekajo raziskave. »Strup običajno dobimo v posušeni obliki. Potem ga raztopimo v primernem topilu, ponavadi v pufru z dodatkom določenih stabilizatorjev in inhibitorjev proteinaz.« Se sliši zapleteno? Profesor mi razloži, da so v kačjem strupu številni encimi, ki lahko ob neustreznem hranjenju razgradijo komponente strupa, kar posledično zmanjša njegovo delovanje. »V strupu kač je zelo veliko proteinaz. To so encimi, ki razgrajujejo proteine. Če bi hranili strup pri sobni temperaturi, brez zaviralcev proteinaz, bi slednje razgradile proteinske komponente v strupu, med njimi tudi glavne toksične dejavnike. Zato moramo z vsakim vzorcem strupa ravnati zelo previdno,« poudari moj sogovornik in nadaljuje. »Strup potem analiziramo z različnimi metodami in ga razstavimo na posamezne sestavine. Te sestavine potem raziskujemo naprej: določamo njihove biološke lastnosti, način delovanja in zgradbo.«

KAJ NAREDITI, KO NAS PIČI MODRAS?
Hodimo po gozdu. Piči nas modras. Noga zateče. Kaj pa zdaj? »Najprej moramo rano temeljito očistiti in sterilizirati, saj z ugrizom ponavadi pride tudi do okužbe z bakterijami,« svetuje prof. Igor Križaj. »Dobro je, da se čim manj premikamo, saj s premikanjem pospešimo kroženje krvi po telesu, s tem pa povečamo učinek strupa.« Predvsem pa je pomembno, da čim prej poiščemo strokovno pomoč v najbližji bolnišnici. Tam nas zdravniki opazujejo, lajšajo simptome zastrupitve, po potrebi pa vbrizgajo tudi primeren protistrup.

STRUP MODRASA VPLIVA NA STRJEVANJE KRVI
Kačji strup ni homogena snov, ampak je zmes komponent z različnimi lastnostmi. Toksične komponente strupa lahko pri žrtvi poškodujejo različne organske sisteme.
»V modrasovem strupu so po naših analizah najbolj zastopane molekule, ki delujejo na krvožilni sistem, to je na žile in kri,« mi pove znanstvenik. Glavni učinek zastrupitve človeka z modrasovim strupom je zato bolj ali manj močna krvavitev. Profesor Križaj, ki se že 30 let ukvarja s kačjimi strupi, mi razloži, da sta v strupu modrasa dve komponenti, ki lahko porušita sistem za pravilno strjevanje krvi: hemoragični toksini in hemotoksini. »Hemoragični toksini (hemoragini) poškodujejo stene kapilar, zato pride do izlivanja krvi. Po drugi strani hemotoksini povzročijo, da se kri ne strjuje, kar še ojača krvavitev. Včasih lahko pride tudi do resnih notranjih krvavitev.«
Poleg krvožilnega sistema prizadenejo komponente iz modrasovega strupa tudi srce in mišice, nekatere pa vplivajo na živčevje. »Pri določenem odstotku ljudi, zastrupljenih z modrasovim strupom, je opazen tudi nevrotoksični učinek, ki sicer ni zelo dramatičen. Nevrotoksični simptomi se najbolj pogosto izrazijo tako, da človek ne more normalno dvigovati vek ali pa obračati očesnih zrkel. Strup namreč prepreči delovanje živcev, ki oživčujejo mišice vek in oči.«
Čeprav strupi živali večinoma delujejo škodljivo, so po drugi strani tudi koristni, saj jih lahko uporabimo tako pri zdravljenju ljudi kot v raziskovalne namene. »Toksini so lahko pomembna molekularna orodja za študij podobnih molekul pri ljudeh, ker imajo isti evolucijski izvor, ter molekul, na katere se toksin ob svojem delovanju veže (tarčne molekule).«

ALI KAČJI STRUP UBIJE TUDI KAČO?
»Ali bi kačji strup lahko škodoval tudi sami kači?« me na koncu še zanima. »Pri kačah se je med evolucijo vzpostavil varnostni sistem, ki žival ščiti pred lastnim strupom, če bi po nesreči prišlo do samozastrupitve, npr. zaradi poškodbe ob ugrizu,« mi pojasni profesor Križaj in doda, da se je podoben varnostni sistem razvil tudi pri živalih, ki se s kačami hranijo, kot sta jež in oposum.

– Kaj po vašem mnenju loči uspešnega znanstvenika od povprečnega?
Radovednost. Uspešen znanstvenik mora biti zelo radoveden, mora ostati otrok celo življenje. Pravega znanstvenika vedno zanima bistvo nekega pojava in se ne zadovolji, dokler ne pride stvari do dna.
– Imate številne izkušnje z delom v tujini. Kako pomembno je za znanstvenika delo v tujini?
Mislim, da je nujno potrebno, da gre znanstvenik v tujino. Sam sem del svojega doktorskega študija opravil na Imperial College v Londonu, podoktorski študij pa na Institutu Pasteur v Parizu. Tudi na drugih inštitucijah sem gostoval za krajši čas. To so zelo bogate izkušnje. Interakcije in delovanje v drugih kulturnih okoljih, spoznavanje drugačnih načinov dela, alternativnih pristopov in načinov razmišljanja so izjemno pomembne stvari za uspešen razvoj vsakega človeka, še zlasti vrhunskih ustvarjalcev.
Seveda je zelo zaželjeno, da se znanstvenik iz tujine vrne nazaj domov in prispeva k razvoju okolja, iz katerega izvira. V Sloveniji so za to na žalost zelo slabi pogoji. Elite, ki državo vodijo, se ne zavedajo, da so izobraženi in ambiciozni mladi ljudje največje narodno bogastvo.
– Ali imate kakšne hobije, ki niso povezani z biokemijo?
Zame je znanost hobi. Imam srečo in privilegij, da delam, kar mi je všeč. Ukvarjam pa se tudi z veliko drugimi stvarmi. Od malega se intenzivno ukvarjam s športom: smučanje, košarka, tek. Vsak dan se poskušam vsaj eno uro ukvarjati s športom, saj mi ta predstavlja sprostitev, hkrati pa lahko ob tem razmišljam tudi o znanstvenih problemih. Veliko tudi berem, všeč mi je zgodovina. Zanimajo me sociološke teme in psihologija. Znanje s teh področij mi pride prav pri vodenju programske skupine in odseka.
– Ali se pri svojem delu srečujete z vprašanjem o končnosti-neskončnosti? Ali boste kdaj odgovorili na vsa vprašanja, ki si jih boste zastavili? Bomo kdaj prišli do točke, ko bomo vedeli vse?
Ta vprašanja so se postavljala skozi celotno zgodovino človeštva. Jaz mislim, da ne bomo nikoli prišli do konca. Že zaradi človeške narave, narave znanstvenega razmišljanja, pri katerem vedno gledamo, kaj je za tem, kaj je po tem. Mislim, da si nikoli ne bomo odgovorili na vsa vprašanja, ker vsako vprašanje postavi deset novih. Mislim, da končnega odgovora ne bomo imeli nikoli, tudi zato ne, ker si zaradi neodgovornosti močno skrajšujemo rok trajanja svoje vrste.

KAKO POTEKA PRIPRAVA PROTISTRUPA?
Če nas piči strupena kača, še posebej če je iz tropskih predelov, nam zdravniki vbrizgajo protistrup. Postopek njegove izdelave mi je podrobno razložil profesor Igor Križaj. »Protistrup se pripravi s pomočjo živali, ki imajo velik volumen krvi, na primer konjev. Žival najprej zastrupijo z odmerkom strupa, ki ni smrten (subletalna doza). Tak odmerek živali ne prizadene preveč, sproži pa odziv njenega imunskega sistema, ki zaščiti žival tako, da začne izdelovati protitelesa (imunoglobuline), ki nevtralizirajo delovanje toksinov iz strupa. Odziv imunskega sistema se dodatno spodbudi z več ponovitvami v točno določenih časovnih intervalih. Ko je v krvi živali množina nastalih protiteles največja, se živali odvzame del krvi in iz nje izolira imunoglobuline, ki se jih nato pred klinično uporabo še obdela. Problem se pojavi, če imunski sistem pacienta premočno reagira na tuje, živalske proteine, ki sestavljajo protistrup. To se sicer zgodi zelo redko, predvsem pri ljudeh, ki so preobčutljivi. Takrat lahko pride do zapletov, tudi do življenjsko nevarnega anafilaktičnega šoka.«
Človek v takem primeru tako ne umre zaradi strupa samega, ampak zaradi protistrupa.

Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 09, str. 102

V roki držite kemični svinčnik. Če pozorno pogledate, opazite plastično ohišje, vzmet, črnilo … Le ko je vse skupaj sestavljeno, lahko z njim tudi pišete. Za vsem tem se skriva delo strojnikov. Zapleteno? O pomenu strojništva, povezovanja z industrijo in Newtonovih zakonih sva se pogovarjala z dr. Matijo Brumatom, asistentom na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani.

Nahajam se v Laboratoriju za dinamiko strojev in konstrukcij, ki je del Katedre za mehaniko. Takoj na začetku pogovora vprašam asist. dr. Matija Brumata, s čim se pravzaprav strojništvo ukvarja. Je to mogoče kot aplikativna fizika? Matija prikima. »To na nek način drži. Fiziki izumljajo enačbe, mi strojniki pa to naredimo,« se zasmeji in pojasni: »Če želimo neko stvar narediti, moramo pri tem določene stvari tudi zanemariti. Ko namreč izdelujemo zelo kompleksne sisteme, v enačbah ne moremo več upoštevati vsega. To počnejo fiziki (tj. želijo vse izračunati), strojniki pa rečemo, da je nekaj dovolj dobro takrat, ko deluje.«

– Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Zdaj sicer delam na fakulteti, a razmišljam, da bi šel v industrijo – tam so novi izzivi, bolj kompleksni izdelki, proizvajaš znanje za podjetje in predvsem – tam so problemi realnega sveta.
– Imate kakšne izkušnje z znanstvenim delom v tujini?
V tujini sem bil v času študija, leta 2010. Preko programa IAESTE sem šel na Škotsko, kjer sem pri nekem podjetju pomagal pri razvoju nove generacije senzorjev za kri. Tujina ti omogoči, da na stvari gledaš bolj široko in da spoznaš, da je tudi v Sloveniji zelo veliko dobrih stvari. Pri delu v tujini si razširiš tudi kulturno obzorje, ker se srečaš z ljudmi s celega sveta. Tako sem spoznal ljudi s Poljske, Amerike, Irana, Kitajske …
– Kako usklajujete službo in prosti čas?
Že na začetku doktorskega študija sem se odločil, da mora biti vikend za to, da se spočijem in da lahko potem med tednom resno delam. Med vikendi hodim v hribe, v naravo, stran od računalnika, stran od dela, enačb in mehanike. Sodelujem pri lokalnem gasilskem društvu in društvih za ohranjanje tradicije mizarstva.
– Zanima me, kako vidite končnost-neskončnost v znanosti. Boste v strojništvu kdaj prišli do točke, ko ne boste imeli nobenega izziva več?
Ne verjamem. Čar strojništvo je ravno v tem, da veš, kje ne kompliciraš, do kam greš in od kod naprej ne greš več. Strojništvo nima omejitev, če ima dovolj časa in denarja.

Matija je že od malega zanimalo strojništvo. »Kolegov stric je imel orodjarsko delavnico, kjer so bili vedno stroji in orodja. Kot otroci smo tekmovali z modeli letal. Zelo nas je zanimala tehnika. Poleg tega smo se udeležili tudi številnih tekmovanj.« Po koncu osnovne šole je Matija svoje izobraževanje nadaljeval na tehniški gimnaziji (smer mehanika) in se nato vpisal na Fakulteto za strojništvo, kjer je zdaj asistent.

SILA = MASA x POSPEŠEK ALI KAKO POTEKAJO POSKUSI V STROJNIŠTVU
Zanima me, s čim točno se ukvarja zdaj, in Matija mi poskuša čim bolj jasno razložiti: »Če poenostavim, bi rekel, da se ukvarjamo z Newtonovo mehaniko: z dinamiko in statiko – s statiko so stvari pri miru, mi pa se ukvarjamo z dinamiko – ko se stvari premikajo, tresejo, vibrirajo.« Izvem, da je zanje najbolj uporaben drugi Newtonov zakon. »Osnova dinamike je drugi Newtonov zakon (masa x pospešek = sila). Zelo poenostavljeno lahko rečemo: kadar se neka stvar pospešeno premika, ima zaradi samega premikanja in mase neko silo.«
V nadaljevanju mi Matija pojasni, kako sploh potekajo poskusi v strojništvu – popolnoma drugače kot pri biologiji ali kemiji. »Pri nas se ukvarjamo z vibracijami in za avtomobilsko industrijo testiramo različne avtomobilske dele. Kot veste, je avtomobil sestavljen iz nosilca motorja, vrat, stekla, sedežev … Vsi ti deli morajo določen čas zdržati. Pri nas avtomobilske dele testiramo tako, da simuliramo obremenitve, ki bi nastale med vožnjo v predvidenem času uporabe. Pri testih na primer ugotavljamo, ali tak izdelek določene standardne obremenitve zdrži.« Vprašam ga, na kakšen način simulirajo vožnjo avtomobila. »Imamo velike stresalnike (predstavljajte si jih kot velike zvočnike), vanje vpnemo npr. nosilec motorja in ga z visokimi pospeški tresemo.« Potem opazujejo poškodbe, ki pri tem nastanejo. »Kdaj izdelek ne ustreza več namenu uporabe, je odvisno predvsem od zahtev proizvajalca – če se omejimo na vidne poškodbe, je pri nekaterih izdelkih dovolj že majhna razpoka, pri drugih pa se o neustreznosti govori, ko se izdelek popolnoma prelomi.«
Kaj se zgodi, če nosilec motorja poči, me zaskrbi. Že si predstavljam silovito eksplozijo, a kmalu izvem, da nič ne eksplodira, čeprav so posledice lahko vseeno usodne. »Če nosilec motorja poči, motor ni več pritrjen, voznik lahko izgubi nadzor nad vozilom in posledično se lahko zaletite. Da se to ne bi zgodilo, vitalne dele avtomobila pregledajo na vsakoletnem tehničnem pregledu.«

POVEZOVANJE Z INDUSTRIJO IN VKLJUČEVANJE MLADIH
V primerjavi z drugimi fakultetami, kjer študentje dobijo veliko teoretičnega znanja, a (velikokrat) premalo praktičnega, je ena glavnih prednosti Fakultete za strojništvo ravno povezovanje z industrijo. »Dobro je, da se študentje že med študijem povežejo z industrijo, a še vedno je najpomembnejša samoiniciativnost študentov. Študentje se morajo odločiti sami, se zmeniti z nekim podjetjem in tam delati čez poletje.« V Sloveniji je tako poletno delo včasih zelo težko dobiti, po drugi strani pa imajo v tujini za take oblike učenja več posluha. O tem mi je več povedal Matija: »V Avstriji, Nemčiji in Švici imajo vajeniške programe in podjetja prav tekmujejo, da bi poleti privabila na prakso čim boljše študente in jih po koncu študija tam tudi zadržala.« Poletno študentsko delo ima veliko prednosti tudi za podjetje, pripomnim in moj sogovornik prikima. »Med študentskim delom lahko podjetje veliko bolje oceni, ali je nekdo primeren kader za njih ali ne. Tudi če podjetje študenta na koncu ne zaposli, se je slednji še vedno zelo veliko naučil in pridobil nove izkušnje. Na žalost se v Sloveniji na take poletne prakse velikokrat gleda le kot na nepotreben strošek,« nejevoljno razlaga Matija. »Ker so zaposleni v podjetju preveč obremenjeni s svojim delom, si nihče ne more vzeti na primer eno uro na dan, da bi se ukvarjal s študentom. Ponavadi mu svetujejo, naj si sam najde neko delo ali mu dodelijo kaj takega, kot je pometanje. Študente dobesedno ubije, da se počutijo kot tretje kolo. Tista redka podjetja, ki se zavzemajo za mlade, pa imajo posledično tudi zelo dober kader,« sklene najin pogovor Matija Brumat.

KAKO SE DELO NA UNIVERZI RAZLIKUJE OD DELA V INDUSTRIJI?
Matija Brumat ima izkušnje tako z delom v industriji kot z delom na univerzi. Opisal mi je prednosti in slabosti obeh. »Delo na univerzi in v industriji se razlikuje v akademski svobodi – s katerim problemom se boš spopadel in na kakšen način. V industriji problem nastane zaradi proizvoda, ki se ga proizvaja, in je precej ozek. Ponavadi ga je potrebno rešiti hitro in posledično ni časa za poglobljen študij. Vsak dan, ko problem ni rešen, prinaša podjetju strošek. Takoj ko se problem reši, je tu že nov, ki ga je potrebno rešiti. Prednost dela v industriji je, da se dela na realnih problemih. Po drugi strani pa je prednost dela v akademski sferi, da imaš več akademske svobode: problema se lahko lotiš na različne načine in imaš na voljo več različne opreme, posvetuješ se lahko z več ljudmi. Delo je bolj interdisciplinarno, na znanstvenih konferencah pa lahko z drugimi izmenjuješ uporabne informacije, česar je pri delu v industriji bistveno manj.«

Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 07, str. 102