Angelca
Življenjska pot Angelce se je začela v samotni hribovski vasi. Mladost je preživljala s petimi sestrami in z dvema bratoma ob skrbni mami in delavnem očetu. Oče jih je kmalu zapustil. Vsako nedeljo, ko so šli v dolino k maši, so obiskali tudi njegov grob. Vse sestre in en brat so odšli po svetu, ob ostareli materi sta ostala doma samo ona in starejši brat. Tudi Angelca bi rada šla v svet za svojimi sestrami, si ustvarila družino in bi za večje praznike prišla na obisk v svojo rojstno vas. Življenje se je zasukalo drugače: mati je bila bolehna, brat s srčno napako od rojstva in ni imela srca, da bi ju zapustila.
Po končani osnovni šoli je našla zaposlitev v tovarni v več kilometrov oddaljenem mestu. Samotna pot do tja je vodila skozi gozd. Ob poti nobene hiše, nobenega človeka. Delala je v izmeni. Vsak dan je hodila v eno smer v temi: zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Težko je bilo pozimi, ko je zapadel sneg. Tedaj je brat napregel konja in ji naredil ozko gaz, po kateri je hodila.
Angelca ni bila strahopetna, saj je bila gozda vajena že od mladih nog. Tudi hoje je bila vajena. Strah jo je bilo samo tiste dni, ko je dobila težko prisluženo plačo in je z njo morala po tisti samotni poti priti domov. Brat je vedel za njeno stisko in ji je večkrat prišel naproti. Kako prijetna je bila hoja v dvoje! Ko bi le večkrat hodil kdo z njo po teh samotnih stezah!
Nekoč je srečala fanta – lovca iz sosednega kraja. Del poti je šel z njo. Kmalu njuna srečanja niso bila več naključna, ampak dogovorjena in redna. Če ga ni bilo, se je spraševala, kaj je z njim. Tako prijetno se je bilo z njim pogovarjati, tako prijazen in razumevajoč je bil. Zbližala sta se tako zelo, da je pod srcem začutila utrip novega življenja. Ko je bila trdno prepričana, mu je povedala. Mislila je, kako bo vesel. Pa ni bil! Osupnil je, postal redkobeseden in mrk in kar hitro se je poslovil. Bolelo jo je, a se je tolažila, da moški to sprejemajo drugače kot ženske – matere.
Potem ga ni bilo več na samotno pot. “Kaj ga je zadržalo, da ga že ves mesec nisem videla? Moram sem pozanimati,” je razmišljala Angelca. V tovarni je ujela pogovor dveh sodelavk, ki sta bili iz njegovega kraja. »Ali veš, da je Reparjev Janko šel od doma? Kar čez noč je izginil. Menda je šel v Nemčijo, od tam pa misli iti v Ameriko. Kaj ga je pičilo, saj nikoli ni govoril, da bi šel od doma in pustil kmetijo bratu.«
Prebledela je in slabost jo je obšla, ko je slišala ta pogovor. Njen Janko, njena ljubezen, njene sanje – vse se je v trenutku sesulo. Ostalo pa je dete pod njenim srcem. Kaj naj stori? Ne more za njim, pa tudi noče, saj je dovolj zgovorno povedal, da mu ni zanjo in za njunega otroka. Odpovedal se jima je, zato je pobegnil v tujino.
“Kako sem bila zaslepljena! Zakaj nisem poslušala mame? Zdaj je za vse prepozno. Moram živeti dalje, moram sprejeti tega otroka in delati pokoro za svoj greh!” je sklenila Angelca. Veliko je prestala, preden je to dete prišlo na svet. Rodila je punčko – Veroniko, najlepšega otroka, kar jih je kdaj videla. Njena mama in brat jo z veseljem sprejela in jo imela rada.
Angelca je še naprej vsak dan hodila po samotni stezi na delo in z dela. Med potjo je prebirala jagode rožnega venca: za svojo Veroniko, svoje sončece, ki je sijalo stricu in stari mami. Molila je zase, da bi ji Bog pomagal hčerkico vzgojiti v pametno, pošteno in verno dekle.
Leta so tekla. Veronika je hodila z gručo otrok po cesti na eno stran, mama Angelca pa po svoji stezi v službo na drugo stran. Vsaka v svojo dolino.
»Hvala ti, o Bog, za mojega brata. Tudi njemu je moja Veronika olepšala samoto. Ne pogreša očeta, saj jo ima stric rad, kot da bi bila njegova hči. Ne bi mogla imeti boljšega očeta. Varuj jo, mati Marija, gotovo ima tudi ona mesto, ki ga ji je nebeški Oče pripravil v svojem načrtu, čeprav ni bila v načrtu svojega zemeljskega očeta. Dobri Bog, ne prištevaj mu tega greha, ker naju je zapustil prav takrat, ko sva ga najbolj potrebovali. Ti veš, v kakšni stiski je bil, in česa se je ustrašil, da je šel raje v tujino za hlapca, namesto da bi bil doma gospodar,« je molila Angelca.
Veronika je zrasla v lepo dekle in napočil je trenutek, ko se je poslovila in odšla v mesto v šolo. Z njo je odšel del življenja. Stara mama je obležala, brat je sklonjen hodil okrog hiše, Angelci pa se je zdela pot v službo vedno daljša.
Vsake stvari je enkrat konec in prišel je dan, ko je šla zadnjič po tistih samo njenih stezah v službo. “Ravno pravi čas,” si je rekla, “saj komaj še zmagujem to dolgo pot. Zdravje mi ne služi več kot nekoč. Zdaj, ko bom doma, bom lahko odvzela bratu kakšno breme z ramen. Toliko let mi je pomagal, nikoli mu ne bom mogla povrniti vse njegove dobrote. Še več bom molila in skupaj bomo molili za našo Veroniko, da se v mestu ne izgubi.”
Veronika je dokončala šolanje, dobila službo in ostala v mestu. Kmalu je pripeljala domov fanta – resnega, vernega, poštenega. Sledila je poroka in začeli so prihajati otroci.
»Vnuki, moji zlati vnuki! Kako me ima Bog rad, da mi je naklonil tako bogastvo!« se je veselila Angelca.
Težko jih je čakala in napeto poslušala, kdaj se bo na klancu zaslišal ropot njihovega avtomobila. Radi so prihajali in pomagali pri delu njej in bratu, mama pa je že uživala večni pokoj ob očetu pri cerkvi spodaj v dolini.
Angelca je bila presrečna, ko je videla odraščati svoje štiri vnuke. Radi so jo imeli in ob njih je pozabila na vse bridke ure, ki jih je prestala zaradi svoje mladostne ‘napake’.
Najstarejši vnuk je že zaključil osnovno šolo.
»Kam se boš pa sedaj usmeril?« so ga spraševali. »Nikoli nisi omenil, kam te vleče srce. Ali si se že odločil?«
»Sem,« je odgovoril. »Želim postati duhovnik. Že dolgo slišim v sebi Gospodov klic: “Hodi za menoj – pojdi po svoji neizhojeni stezi, a hodi za menoj!”«
Zdaj je vedela, da ji je Bog odpustil. Čutila je, da so bile vse dolge ure hoje v samoti in molitvi rožnega venca prinesene pred Božji prestol.
Kot starček Simeon je tudi Angelca hvaležno vzkliknila: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojo služabnico v miru, kajti moje srce je okusilo in videlo tvoje usmiljenje!«
Heli, Ognjišče (2017) 05, str. 56
Na mnogih kmečkih poslopjih vidimo kip ali sliko rimskega častnika s čelado, ki v levi roki drži zastavo, v desni pa ima golido z vodo in gasi hišo ali vas pod seboj. To je sveti Florijan, varuh pred ognjem in zavetnik gasilcev – njegova podoba krasi številne gasilske domove. Ta ‘vloga’ mu pripada zato, ker je svojo zvestobo Kristusu potrdil z mučeniško smrtjo: okoli vratu so mu navezali težek kamen in ga vrgli v valove narasle reke. To se je zgodilo okoli leta 304 v Lauriacu v rimski provinci Norik (današnjem mestu Lorch pri Linzu v Avstriji). Iz njegovega življenja vemo malo zanesljivega. Menda se je rodil v bližini današnjega Dunaja in postal je rimski uradnik v mestu Celtium (današnjem St. Pöltnu). Med preganjanem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana, ga je rimski namestnik Akvilinij obsodil na smrt. Naši verni predniki so se mu zaupno priporočali: pri angelskem češčenju in zlasti pri večerni molitvi so dodajali očenaš “v čast svetemu Florijanu, da bi nas varoval časnega in večnega ognja”. (sč)
Prijetno sobotno dopoldne, ki v pomladni toplini vabi na plan. Listje se izmotava iz brstja, ženitovanjsko vznemirjene ptice spletajo gnezda, sosedje izmenjujejo v pozdravih hvaležne besede o razkošju in lepoti življenja, mladi se naslanjajo na ograje domov, da se lahko naslajajo v medsebojni zaznavi, otroci se v igri skrivajo za hišnimi vogali in se odkrivajo … radost se razlega na igrališčih življenja.
Stal je na vrhu gore. Kar naenkrat se je spremenil. Zaslišal se je glas – je bil to veter ali plahutanje golobjih kril – da sem v strahu padel po tleh. Rekel je: »Vstani in ne boj se!« Jaz pa sem se bal in se nisem upal dvigniti.
Po številu uporabnikov spletnega OS je vodilni Googlov Chrome OS, kljub temu da je na voljo samo uporabnikom računalnikov Chromebook, ki jih ravno tako prodaja Google. (Pri nas jih zaenkrat ni mogoče kupiti.) Da pa ostali uporabniki ne bi bili prikrajšani, so zanesenjaki razvili Chromium OS, ki, kakor že ime namiguje, močno temelji na Chrome OS. V prvi vrsti je seveda namenjen uporabnikom spleta (kar preprosto pomeni, da če ostanete brez spletne povezave, z njim nimate kaj početi). Temu primerno je tudi njegov izgled zelo minimalističen, brez nepotrebne navlake. Sistem se naloži v dobrih 10 sekundah in je tudi zelo odziven, nameščenih je nekaj osnovnih aplikacij, drugače pa ste bolj ali manj odvisni od spletnih različic le-teh. Ko igrate kako internetno igro ali uporabljate Google docs za urejanje dokumentov, imate občutek, da uporabljate običajne nameščene različice programov. Problem nastane, ko želimo uporabljati kakšen poseben program, za katerega ne obstaja spletna različica oz. ga ne najdemo v Google Chrome trgovini in ga zato ne moremo namestiti. Chrome oz. Chromium je še precej mlad sistem, ki se še razvija in bo seveda moral pojesti še dosti polente, da bo dohitel starejša velikana, kakor sta Mac OS X ali Windows. Dobra stran Chromiuma pa je v tem, da ga lahko naložimo na kak star, že skoraj odslužen računalnik in mu s tem malce podaljšamo uporabnost. (www.chromium.org)
Desktop je naslednik enega izmed prvih oblačnih sistemov nasploh z imenom Jolicloud. Če bi lahko kateremu izmed sistemov očitali neprivlačnost uporabniškega vmesnika, za Desktop to gotovo ne drži, poleg tega je zelo preprost za uporabo. Vse svoje aplikacije in programe lahko shranite na enem mestu, vsebine (glasbene in tekstovne datoteke) pa lahko shranite v oblaku in jih nato urejate ter razvrščate z ustvarjanjem map. Sistem je sicer plačljiv, vendar lahko, če ga hočemo le preizkusiti, pri registraciji uporabimo računa za Facebook ali Google. Na voljo je tako za uporabnike Android kot tudi IOS. (www.jolicloud.com)
Vizualno Silve Cloud OS močno spominja na okolje Windows, kar je vsekakor velika prednost za vse, ki nam je dolgoletna uporaba tega sistema zlezla pod kožo. Ima namreč zelo podobno opravilno vrstico in startni gumb ter je, kakor oba predhodnika, ravno tako zelo preprost za uporabo. V sistemu so že nameščeni spletni brskalnik, urejevalnik besedil, nekatere aplikacije socialnih omrežij in nekaj iger, dodatno pa lahko namestite še kar pestro bero ostalih spletnih aplikacij. Edina posebnost tega operacijskega sistema je v tem, da morate za njegovo normalno delovanje naložiti programček Silverlight 4. (www.silveos.com)
Oblačni sistemi se bodo v prihodnosti še naprej razvijali. Nedavno je svojega napovedal računalniški gigant Microsoft, prav gotovo pa ne bodo izostale tudi druge računalniške korporacije in manjša podjetja. Za vse, ki računalnik uporabljalo zgolj za osnovna opravila in ki si ne želijo puliti las ob prezahtevni uporabi ter ne želijo pregloboko segati v žep, pa je tudi dosedanja izbira že čisto dobra.
Rešitev nakazuje Zakonik cerkvenega prava (1983), ki prve cerkvene zapovedi ne odpravlja, ampak določa, da so verniki ob nedeljah in zapovedanih praznikih dolžni udeležiti se maše, vzdržijo pa naj se tudi tistih opravil, ki ovirajo dolžno bogočastje ter veselje, ki je lastno Gospodovemu dnevu, in potreben telesni in duševni počitek (kan. 1247). Zakonodajalcu so znane tudi težave, ki jih omenjate, zato pravi: »Kadar je udeležba pri evharističnem opravilu nemogoča, ker ni posvečenega služabnika ali zaradi drugega tehtnega razloga, se zelo priporoča, da se verniki udeležijo opravila Božje besede, če se obhaja v župnijski cerkvi ali na drugem svetem kraju po predpisih krajevnega škofa, ali pa nekaj časa posvetijo molitvi osebno ali v družini, ali, če je priložnost, v skupinah družin.« (sč)
Začetki češčenja Matere Božje v mesecu maju (nem. Maiandacht) segajo v srednji vek, ko so posvetna pomladna slavja posvečali Mariji. V sedanji obliki je majska pobožnost nastala v prvi polovici 18. stoletja v Italiji, od tam se je kmalu razširila v Francijo in Španijo. Sredi 19. stoletja pa je pognala korenine tudi v avstrijskih deželah, tudi pri nas. Odobril in pospeševal jo je papež Pij VII. Zdaj je majniška pobožnost v različnih oblikah razširjena po vsem katoliškem svetu. Pri nas se je majniška pobožnost začela leta 1851 v ljubljanskem bogoslovnem semenišču. Prvo šmarnično branje (Mesec Marije) pa je po francoski predlogi priredil Davorin Trstenjak že leta 1842. Šmarnična pobožnost je skoraj redno vključena v mašo, ki se zaključi z litanijami Matere Božje. (sč)
»Lojz Kraigher je pisal predvsem v velikih formah, v romanu in drami. Kot zdravnika in pristaša filozofskega materializma ga je najbolj mikala ljubezenska oz. spolna stran človeškega življenja, ki jo je pojmoval najprej fiziološko, četudi se je trudil, da bi v leposlovnih delih presojal opažanja v etičnem smislu. Zaradi tega pa svojim spisom ni mogel dajati enotne ubranosti, zlasti ker je preveč očitno ljubil prikazovanje zablod, pregreh in napak, tako da njegove etične, narodne in socialne misli izzvenevajo brez globokega odmeva v duši vznemirjenega bralca.« Tako je literarno ustvarjanje pisatelja Lojza Kraigherja na kratko označil Anton Slodnjak v svoji knjigi Slovensko slovstvo (1968). Pripadal je drugi generaciji slovenskih naturalistov. Literarno se je razvijal v ožjem krogu slovenske moderne ter bil eden najboljših prijateljev Ivana Cankarja. Ni bil zadovoljen z uvrstitvijo med naturaliste in se je čutil bolj kot Cankarjev realistični učenec. Predstavljamo ga ob 140-letnici njegovega rojstva.
SPOMENIK PRIJATELJU IVANU CANKARJU
Z veseljem odgovorim na vaša tehtna vprašanja glede službe izrednih delivcev obhajila. Služba izrednih delivcev obhajila ima svoje korenine v prvih stoletjih krščanstva, ko so določeni verniki laiki opravljali nalogo hranjenja in deljenja evharistije, zlasti kot svete popotnice za tiste vernike, ki jim je grozila mučeniška smrt ali so bili drugače v smrtni nevarnosti.