Revija - Revija Ognjišče

Karel Gržan

Napisal marko na 30. decembra 2016. Objavljeno v Moj pogled.

Karel Gržan je bralcem Ognjišča dobro znan, saj nas s svojimi razmišljanji in zgodbami bogati že več let. Ob koncu cerkvenega leta, ko se z adventnim časom pripravljamo na Rojstvo, sva pogledala na pomen adventa, hkrati pa nisva mogla mimo njegove velike naklonjenosti do knjig in pisanja, saj je navsezadnje tudi doktor literarnih ved.

– Če na ta zimski čas pogledava – z vidika knjige. Zima naj bi bila čas, ko mogoče bolj kot v drugih mesecih posežemo tudi po branju. Kako vi vidite umeščenost knjige v družinsko življenje v današnjem času?
Trenutno je najbolj popularno elektronsko informiranje, vendar tam nekdo misli namesto nas. Prizori in informacije se tako hitro menjavajo, da jih preprosto nimaš časa premisliti, ampak samo vsrkavaš ponujeno. Težava je, da se v tebi to zakoliči kot edina resničnost. To je lahko vir premetene manipulacije.
Knjiga ti ponudi misel, vendar ti tudi ponudi možnost obstanka v premisleku soočenja s tvojo do sedaj spoznavno resničnostjo. Knjiga je zato lahko dopolnilo in dopolnjevanje je nadgradnja. Elektronska informacija je prehitra in je zato v mnogih primerih manipulacija. Vidimo, kako z lahkoto, kakor brez-umno, nasedamo resnicam elektronskih informatorjev. Nasedamo zato, ker so prirejeno ali prenarejeno resnico vsi videli, slišali in jo vzeli za resnično v podobi, ki nam je bila ponujena.
Spomnim se, kako so bili televizijski kadri pred leti statični in so ob informaciji kljub temu dopustili nekaj prostora, da si lahko slišano premislil. Zdaj pa se kamera vedno premika, da se premika ozadje. Kar naprej nas motijo, da ne bi premislili, kar nam servirajo. Preprosto ne dopustijo časa za premislek. Ljudje potrebujemo nek čas – rečemo mu lahko tudi dolg-čas, v katerem imamo možnost za predelavo informacij, za ozaveščanje vsega slišanega. Le tako lahko svoja dosedanja spoznanja dopolnimo ali ne.
Tone Pavček je imel prav: Če ne bomo brali, nas bo pobralo. Če se ne bomo znali ustavljati, brati, se pogovarjati, nas bo pobralo kot civilizacijo.

– Če vas razumem, je knjiga postala neke vrste romantičen ostanek nekega časa, ki ga zelo redki vzamejo v roke.
Čeprav čreda drvi, kot jo usmerjajo, srečujem vedno več ljudi, ki ozaveščajo manipulacije in se osvobajajo. In ti ljudje berejo – niso zasvojeni niti z elektronskim informiranjem niti z oddajami poneumljanja. Čudi me, če ljudje ne uvidijo, kako nespametno izgubljajo čas ob resničnostnih šovih z iztirjenim konceptom, ki v njihovo miselno shemo vnaša modele, ki vsekakor niso nekaj dobrega ne za njihove medosebne odnose ne za pogovore. Toda, Bogu hvala, ta krasni nori svet zapuščajo vedno številnejši. Naš čas, kot ga doživljamo, pri mnogih spodbuja premislek, kaj in kako naprej. V številnih srečujem zavestno odločitev za vrednote, ki so se zdele že kakor izgubljene. Srečujem ljudi, ki jim tudi knjiga vzbuja zadovoljstvo in jih bogati.

– Če se ustaviva še pri vašem pisanju. Kako se lotite pisanja? Kaj je tisti vzgib, da začnete?
Pišem o vsebinah, h katerim me nagovorijo življenje, ljudje, ki jih srečujem, doživljajska resničnost … Kar pišem, je premislek v iskanju rešitev. Pisanje je zame vedno določena potreba časa. Potreba časa, potreba prostora, potreba v doživljanju ljudi. Ker pa je poleg resnih, duhovnih tem potreba tudi smeh, se mi zdi pomembno, da stvari, ki sem jih na sebi že predelal in se jim lahko smejem, posredujem tudi ljudem. Predelane drame so najboljše komedije. Čutim poslanstvo tudi s pisanjem pomagati ljudem predelovati drame njihovega življenja v smeri (od)rešitve, v smeri nasmeha.

Rad imam:

Ne maram:
sprenevedanja

Priljubljeno
Knjiga: Sveto pismo
Film: Misijon
Glasba: ljudsko petje
Šport: hoja v naravo
Osebnost: Papež Frančišek, ker se zdi, da edini med politiki ni podlegel neoliberalnemu kapitalizmu in opozarja na sočutje in človečnost.
Velika želja: Svojo željo že živim in si želim samo, da bi bila konstantna: da ohranjam mir, ravnovesje v svoji notranjosti in medsebojnih odnosih.

– Vstopamo v advent – na kaj se najprej spomnite, ko slišite besedno zvezo adventni čas?
Adventni čas je zame čas, ko se zavlečemo v notranjo – duhovno toplino in umiritev. V vedno daljših nočeh se prepustiš temu, kar te svetli globoko navznoter in posledično v medosebnih bližinah. V tem času si pripraviš tudi nekaj drobnih pozornosti. Svoje doprineseta dišeči adventni venček in prižiganje sveč. Adventni čas je čas obredov, ki v človeku prebujajo nekaj svetlega v pričakovanju prazničnosti. Božični prazniki – da jih bomo doživeli, se morajo uresničiti v srčiki naših osebnih noči. Adventni čas obredno vnaša temeljno sporočilo in izkustvo, ki ga človek potrebuje: v temo naših doživljanj se sklanja Bog kot Bližina. In ta Bližina ni teorija – je pomirjujoče izkustvo. Advent mi sporoča, da me Bog vedno znova išče v moji temi, moji nemoči, moji grešnosti. Bog želi biti sveto – svetloba v svetu.

– Za adventni čas v nasprotju s postnim nekako ne vemo najbolj, kako se pripravljati – ali se morda motim?
Temeljna težava je, da smo Slovenci zanemarili razlikovanje med lučjo in S/svetlobo. Svoje življenje si raje osvetljujemo s številno bleščavostjo, prižigamo številne luči, pozabili pa smo, da je to, kar je povezano s svetim –notranja Svetloba. Če si temo tega obdobja razsvetljujemo le z zunanjo bleščavostjo, lahko v sebi doživimo kontrast: notranjo nelagodnost.
Adventni čas nas želi pripeljati v razpoloženje nežnosti ob preprosti svetlobi, da bi se okrepili s Svetim. Ne samo v odnosu do Boga, ampak tudi v medsebojni bližini. Danes je treba zavestno odstranjevati motilce pozornosti, sredstva odtujevanja, in prižigati svetlobo. Zadostujeta že ena ali dve svečki. Zraven si privoščimo bližino tistih, ki so nam dragi, se posvetimo igrivosti, hudomušnosti, petju, pripovedovanju zgodb, molitvi. To nas notranje uravnovesi in izpopolni. Zdi se, da svet tava v izgubljenosti, ker smo prižgali preveč luči in zameglili svetlobo – ta je nevsiljiva in jo je potrebno poiskati v srčiki – v srčnosti do Boga in bližnjih. Tema doživljanj nas kliče k ponovni vzpostavitvi ravnovesja – k prebujenemu medosebnemu stiku. Vse, kar nas moti v zaznavi medsebojne bližine, bo potrebno bolj obvladovati, omejevati.

– Modrost naših prednikov o tem, kakšen odnos imeti do tega obdobja, je šla, kot kaže, v pozabo …
Ja, delujemo, kot da ni zime, skozi celo leto se pričakuje, da smo enako aktivni. In če nismo, imamo že kar slabo vest …
Nismo pa aktivni v stvareh, ki ste jih našteli – v pogovoru in hudomušnostih ob mizi, v izražanju nežnosti drug do drugega, v namenjanju pozornosti drugemu itd. Raje pobegnemo pred ekrane tega ali onega aparata …
To so novodobni nadomestki, ki so zasvojili mnoge. Kljub temu, da se k njim zatekajo kot k rešiteljem, pa jih notranje – srčno in duhovno – ne morejo potešiti. Te naprave ne prebujajo občutja objetosti, ne morejo nadomestiti potrebnega stika s sočlovekom, z Bogom, z naravo. Človek potrebuje dotik – živi stik. Objetost, sočutje, zaznavnost je tisto, kar nas samo po sebi krepi. Nadomestkov za to ni. Elektronika sama po sebi utruja naše živčevje, kot nadomestek za živ odnos pa povzroča občutek notranje praznine, osamljenosti in brezciljnosti.

– Kako vzpostaviti čas za živ odnos?
Zavestno se moramo odločati za sveti čas. V vsakem dnevu. Ta čas v družini nastopi, ko se družina po obveznostih zbere skupaj, da se načvekajo, da se predvsem med seboj zaznajo. Družinski, sploh zimski večeri so namenjeni prav temu. Čas meri, koliko nam je kdo dragocen. Upam, da nam niso dragocene elektronske naprave, zvezdniki televizijskih oddaj, ampak so nam dragoceni in so naši zvezdniki člani naše družine. Samo s časom, ko jim namenjamo pozornost, dokazujemo, koliko so nam pomembni. Čas je neizprosen merilec tega, koliko nam kdo pomeni. Če doma, popoldne in zvečer, raznim ekranom namenim dve uri časa; ali sem sposoben toliko časa nameniti tudi bližnjim? Če ne, se moram vprašati o vrednotah, predvsem pa o tem, kaj – kdo mi je resnično vreden, kdo je zvezda mojega življenja. V prihodnje bodo notranje zadovoljni, potešeni in umirjeni samo tisti, ki se bodo zavestno odločali za vrednote in za izkustveno bližino z domačimi, z Bogom in vsem, kar nas obdaja v stvarstvu. Samo živ stik poživlja.

– Ko govorimo o odtujenosti od doživljanja praznikov, se ne morem znebiti občutka, da nam nekdo krade pravo občutenje praznika, ker smo z njim nasičeni, še preden sploh nastopi. Zakaj smo pozabili, da je treba živeti iz vsebine praznika, da ga ne smemo izživeti že prej?
Vsiljivi bleščavosti se ne moremo izogniti. V ozadju je interes, kako trgovati na človeku. »Vse za dober biznis, vse za velik d’nar,« poje Adi Smolar. Vprašanje pa je – in tu smo svobodni –, ali bomo dopustili bleščavosti, ki nas odtujuje od bistvenega, priti tudi v obnebje največje intime – našega doma. Hodimo po ulicah bleščavosti, doma pa si moramo osvetlili tisto, kar je bistveno. Vprašanje je, ali se bomo pustili vleči za nos interesu kapitala ali pa bomo toliko spoštovali sami sebe in domačine svojega življenja, da bomo svoje domove osvetlili tako, da se bomo bolje videli in doživeli, ne pa da nas odvečnosti zaslepijo in odtujijo.

Kaj vam pomeni vera?
Vera je pomirjajoče izkustvo. Ne samo duhovno, ampak preko zakramentov tudi oprijemljivo izkustvo Boga na dotik.

Kaj vam pomeni poklic (kariera)?
Duhovni poklic doživljam kot spokojnost, ker v njem uresničujem poslanstvo svojega življenja.

Kaj vam še predstavlja izziv?
Teh je veliko. Če Bog želi, da jih uresničim, mi bo moral nameniti še kar nekaj let življenja.

ERJAVEC, Matej, Karel Gržan (Moj pogled). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 12, str. 68-70.

Zahvalna pesem

Napisal marko na 30. decembra 2016. Objavljeno v Kratki odgovori.

Ob nekaterih posebnih slovesnostih, npr. novi maši, sklepu župnijskega misijona, pa tudi na zadnji dan koledarskega leta se Bogu zahvaljujemo z zahvalno pesmijo. Zanima me, od kdaj je v Cerkvi ta običaj in koliko je zahvalna pesem stara? (Klemen)
Kadar je pri bogoslužju zahvalna pesem, duhovnik zapoje: »Tebe, Boga, hvalimo«, kar se v latinskem jeziku glasi: »Te Deum laudamus«, zato zahvalni pesmi pravimo tudi tedeum. To je vzvišena hvalnica, posneta po mašnih hvalospevih, nekateri verzi so povzeti iz psalmov. Njeni začetki segajo že v 3. stoletje, sčasoma se je dopolnjevala. Po izročilu naj bi to hvalnico prvič zapel milanski škof sv. Ambrozij skupaj s sv. Avguštinom ob njegovem krstu (leta 386). S to hvalnico se zaključuje ura bogoslužnega branja (matutin) molitvenega bogoslužja ob nedeljah in praznikih. Zahvalna pesem, ki jo pojemo pri bogoslužju v cerkvi, povzema besedilo liturgične hvalnice Tebe, Boga, hvalimo. Slovensko besedilo zahvalne pesmi je napisal duhovnik Blaž Potočnik (1799-1872), pojemo jo pa po napevu avstrijskega skladatelja Michaela Haydna (1737-1806). (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2011) 1, str. 104

Neprijazna beseda

Napisal marko na 26. decembra 2016. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Zgodba

Napovedovalec požre muho
Televizijski napovedovalec je bral novice v živo, ko mu je v usta priletela muha. Nagonsko jo je želel izpljuniti, a se je zavedel, da bi se to večini gledalcev zdelo grdo. Tega ni maral storiti tudi zato, ker je vedel, da je veliko gledalcev pri večerji…
Dušil se je pri govorjenju, vendar muhe ni smel izpljuniti. Moral se je obnašati »profesionalno« in preostala mu je samo ena možnost: muho pogoltniti. In prav to je storil.

Misel

Včasih moramo premagati sebe in biti dovolj pogumni ter pogoltniti – ne muhe, ampak besedo. Na primer takrat, ko smo na tem, da bi izrekli neprijazno besedo. Zlasti med »vročimi debatami«, ko postanemo jezni, ko nas kdo užali in bi mu radi vrnili z ostro besedo. Blagor nam, če se namesto prenagle besede, ugriznemo v jezik in je ne izrečemo.
Zavedati se moramo, da neprijazna beseda lahko boli še bolj kot kakšne druge neprijaznosti. Zato premislimo svoje besede, preden spregovorimo.
Ko je beseda v naših ustih, je samo naša, nikogar ne prizadene in nikogar ne boli, ko pa jo izrečemo, lahko naredi veliko škode. Kakor ena sama iskra lahko zažge velik gozd, podobno lahko tudi ena sama beseda naredi ogromno škode.

Molitev

Gospod Bog,
pomagaj nam razumeti,
da bomo dajali odgovor za vsako besedo,
ki bo izšla iz naših ust.
Nikoli naj se ne pregrešimo,
da bi izrekli besede,
ki ranijo, žalijo, škodijo, zasmehujejo,
ali na kakšen drug način povzročajo bolečino.
Pomagaj nam,
da bomo s svojimi besedami
ustvarjali ozračje sožitja in zaupanja
ter bomo z njimi »zdravili« ljudi okrog sebe,
še posebej tiste, ki potrebujejo našo prijazno in ozdravljajočo besedo.
Obžalujemo neprijazne besede, ki smo jih izrekli v preteklosti
in želimo si, da jih v prihodnosti ne bi več ponovili.

Iskrici

Udari me, a prizanesi mi z ostro besedo. (malteški pregovor)
Za vsako prazno besedo, ki jo ljudje izgovorijo,
bodo dajali odgovor na sodni dan.
(Mt 12,36)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2007), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 5.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Opraviti svojo dolžnost

Napisal marko na 26. decembra 2016. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Zgodba

Nekega jutra je enajstletni deček na vrtu ob hiši nastavil zanko, da bi vanjo ujel lastovke. Njegovo sestrico je to zelo užalostilo. Pohitela je k mami in obtožila bratca krutosti do ljubkih in koristnih ptic.
Popoldne pa je bilo dekletce zelo veselo in razigrano. Mamo je zanimalo, kaj je vzrok njenega veselja. »Molila sem za brata, da bi se poboljšal in da ne bi postavljal več zank pticam,« je dejala deklica. Mama jo je pohvalila.
»Potem pa,« je nadaljevala deklica, »sem stopila k zanki in jo z velikim kamnom razbila.«

Misel

Brez dvoma je prav, da molimo, da bi ljudje spremenili svoja napačna dejanja, a ni dovolj le molitev. Tudi mi moramo opraviti svoj del, kot ga najbolj zmoremo.
Molitev in delo morata iti z roko v roki. Deklica je to pravilo tudi uresničila. Ko prosimo Boga in storimo, kar je v naši moči, lahko vse zaupno izročimo v njegove roke in pustimo, da on stvari uredi, kot je prav.

Molitev

Gospod Bog,
zaupamo, da takrat,
ko se v molitvi obračamo k tebi
in storimo, kar je človeško mogoče,
da bi popravili, kar je narobe
ali slabo spremenili v dobro,
boš ti naredil, česar mi ne moremo.
Vemo, da gotovo pomagaš tistim,
ki si sami pošteno pomagajo.
Zavedamo se, da moramo tako moliti,
da je tisto, za kar prosimo,
povsem odvisno od tebe.
Hkrati pa se zavedamo, da pričakuješ,
da bomo delali, kakor bi bilo
vse odvisno samo od nas.
Zelo dobro se zavedamo,
da so stvari, ki jih pač ne moremo storiti,
ampak jih mirno v molitvi izročamo v tvoje roke.
Vemo pa tudi, da tisto, kar lahko storimo,
tudi moramo storiti in sicer z vsem srcem.

Iskrici

Prosi Boga, a tudi veslaj proti obali.
(ruski pregovor)

Delajmo, kakor da je vse odvisno od nas, in molimo, kakor da je vse odvisno od Boga.
(slovenski pregovor)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 41-43.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

In rodila je sina

Napisal marko na 24. decembra 2016. Objavljeno v zgodbe.

Valerija je že dopolnila štirideset let, ko je začutila, da se z njo nekaj dogaja. Slabo se je počutila, pojavile so se jutranje slabosti in glavobol. “Pa ja nisem noseča!” jo je nekega jutra spreletelo. “Saj to ni mogoče, le kako se je lahko kaj takega zgodilo! Ne, tega si ne morem privoščiti. Veliko dela imamo doma na kmetiji, pa dva odraščajoča otroka že imamo,” je premlevala v sebi.
O svojem počutju ni upala spregovoriti z nikomer. Niti z možem ne. Pri ginekologu se je dogovorila za pregled. Čez dober teden ji je potrdil, da je že več kot en mesec noseča. “Gospod doktor, ne veselim se tega otroka, pa že v letih sem,” je bila Valerija odkrita pred zdravnikom. “Ne morem imeti še enega otroka! Toliko dela imamo na kmetiji, mož pa ima precej zahtevno službo in je bolj malo doma,” mu je zaupala.
Zdravnik je bil vajen takih izpovedi od mamic, ki so bile v podobnih stiskah, zato jo je mirno poslušal ter na koncu dejal: “Gospa, dobro premislite. Otrok je dar: prinaša tudi veselje in veliko sreče. Doma se lepo pogovorite z možem, vedno se najde rešitev.”
“Mislite res?” ga je dvomljivo vprašala. Zdravnik jo se spodbudno pogledal in potrdil svoje besede.
Ordinacijo je zapustila vsa zbegana in z mešanimi občutki. Ko se je usedla v avto, so se ji vsule solze stiske in žalosti. Premišljevala je o delu, ki ga na kmetiji nikoli ne zmanjka, o svojih dveh odraščajočih otrocih. V misli se ji je prikradla tudi beseda “splav”. Kar zmrazilo jo je. V tistem trenutku se je zavedla, da sedaj še ne sme delati nobenih zaključkov. Namesto domov, se je odpeljala do bližnje cerkve.
Ko je vstopila, v njej ni bilo nikogar. Začela je tiho moliti… solze so ji tekle in tekle… “Zdrava, Marija, milosti polna… blagoslovljen je sad tvojega telesa…” Molila je zbrano, pozorna na vsako besedo. Počasi se je začela umirjati, napetost v njej je začela popuščati, pri srcu ji je postalo toplo. Zdelo se ji je, da v tej tišini sliši glas: “Ne boj se, jaz sem s teboj! V ljubezni ni strahu.”
In ta glas je postajal vse močnejši in odločnejši. Ko je zvon oznanil poldne, se je zdrznila. “Joj, domov moram, otroka bosta čez dobro uro že doma!” je pomislila. Pokrižala se je in se spoštljivo priklonila pred oltarjem. Precej bolj mirna se je usedla v avto in se odpeljala proti domu. Med vožnjo je sklenila, da o svoji nosečnosti zaenkrat še molči. Ob prvi priliki, ko bo mož doma in bo imel več časa, se bo z njim pogovorila. Njen Marko je po srcu dober mož, a tako malo časa ima zanjo in za družino! Ima zahtevno službo in zaradi nje je pogosto odsoten. Večino dela je Valerija, ki je po drugem otroku ostala doma, storila sama. Na pomoč sta ji priskočila Markova starša, pa tudi otroka sta ji že pomagala.
Valerija se je zavedala, da ji bo otrok prinesel še več dela, sama pa se je pogosto počutila zelo utrujeno. Kako naprej? Ni marala govoriti o težavah. “Bo že šlo, ne smem preveč tarnati; lahko bi bilo še slabše,” si je dopovedovala, ko se je delo zgrnilo nanjo.
Naslednje dni je bila bolj tiho kot ponavadi. Ponoči se je pogosto prebujala in premišljevala. Kar ni mogla najti poguma, da bi o svojih stiskah spregovorila z možem. A njen Marko je čutil, da se z ženo nekaj dogaja. Rad jo je imel. “Hvaležen sem Bogu, da sem dobil tako dobro ženo,” je včasih dejal njej in to povedal tudi drugim.
Na moževo prigovarjanje se je končno le odprla in mu povedala, kaj ji leži na srcu. Marko je bil novice o otroku zelo vesel. Objel jo je in jo opogumil: “Nič se ne boj, Valerija. Vse bo dobro. Skupaj bomo zmogli. Poskrbel bom za dodatno pomoč na kmetiji. Če bo treba, bom zamenjal službo, da bom lahko več doma. Priznam, doslej sem bil premalo in vsa bremena si morala nositi ti.”
“Kaj pa če bo z otrokom kaj narobe? V mojih letih zdravniki priporočajo dodatne preiskave,” je skrbelo Valerijo.
“Moja draga ženka,” jo je pomiril Marko, “menim, da tiste preiskave niso dobra stvar, pa še zanesljive niso. Ne glede na to, ali bo otrok zdrav ali ne, ga bova sprejela in imela rada. Le zaupajva in tudi midva se imejva rada.”
Po dolgem času sta tisti večer spet skupaj molila, kot v prvih letih po poroki. Za Valerijo je bilo to znamenje, da mož misli resno.
Tudi otroka sta navdušeno sprejela novico, da bosta dobila bratca ali sestrico. Mami sta rada priskočila na pomoč.
Ko je šla čez mesec dni ponovno na pregled, je zdravnika presenetil njen optimizem. Bilo mu je lepo pri srcu. Za dodatne preiskave se ni odločila, na splav pa niti pomislila več ni. Mirno se je začela pripravljati na rojstvo otroka in vsi domači so jo podpirali. Vsi so skupaj molili in se pogovarjali. Mož je zamenjal službo, da je bil lahko več doma.
Valerija je rodila zdravega otroka – sina. “Hvala Bogu za tega otroka,” so bile njene besede po njegovem rojstvu. “Prinesel nam je novo upanje in veselje ter nas na čudežen način povezal, da smo zdaj še bolj trdna družina.”

Ognjišče (2010) 12, str. 116

Božič brez moža in očeta

Napisal marko na 24. decembra 2016. Objavljeno v Pismo meseca.

Božični večer je. Pripravljam božično večerjo. Otroci delajo jaslice in zraven pojejo božične pesmi. Ta večer je za mene in za moje otroke drugačen, saj bomo prvič praznovali božič brez moža in očeta, ki je pred nekaj meseci umrl zaradi bolezni.
Spomini mi uhajajo nazaj v lansko leto, ko si skupaj z otroki delal jaslice. Saj veš, ti si vedno končal in dal na vrh smreke zadnji obesek. Tudi pel si z nami in se z nami veselil, ko je Jezušček tudi tebi prinesel majhno darilce. A vendar ti še vedno z nami živiš, saj je bilo tudi letos pod drevescem tudi zate darilo: Sveča. Ja, sveča kot simbol svetlobe in toplote, saj si tudi sam bil kot sveča, ki v svoji bolečini in trpljenju počasi izgoreva, vendar kljub temu do konca oddaja svetlobo in toploto, ter sveti in vliva upanje svoji družini, dokler ne dozori za večnost.
Za najino obletnico poroke sem ti na tvoj mnogo prerani grob nesla 17 nageljnov za 17 let najine ljubezni, ki sva jih skupaj preživela kot mož in žena. Vsak cvet naj pomeni zahvalo za vsako leto, ko sem z veseljem bila tvoja žena. V teh letih se nikoli nisva resno sprla, saj sva bila še vedno zaljubljena, kot, da bi vedela, da bo najina zemeljska ljubezen mnogo krajša. Res, dragi moj mož, iz leta v leto sem te imela rajši. Najbolj, dragi moj mož, te pogrešam ob večerih, ko te ni več pri skupni večerni molitvi, ni več tvojih čudovitih prošenj in tvojega blagoslova najinih otrok na čelo.
V sobi imam tvoj vzglavnik in na njem razgrnjen zgornji del tvoje pižame. Tja naslonim glavo, ko mi je hudo in sem s teboj in ti me potolažiš. A kaj, ko na svojih prsih ne slišim več bitja tvojega srca! Pogrešam tvojo toplo telo, tvoj stisk roke, tvoj objem, tvoj nasmeh, tvoj poljub… Nihče mi več ne reče moja žena, naša mamika. Nihče me več ne zagovarja, pogrešam najine pogovore, tvoje nasvete, tvojo tolažbo. Pogrešam najino skupno molitev pred spanjem, tri besede: rad te imam, križ na čelo, ter poljub za lahko noč. Res, s teboj sem živela kot v pravljici.
Ne sprašujem se več ZAKAJ?, ker na to vprašanje preprosto ni odgovora. Odgovor na to vprašanje ve samo On. On, ki je poskrbel, da sva se srečala in združil najini srci z vezjo večne ljubezni. On, ki je najin zakon blagoslovil s prečudovitim darom – z otroki. Hvala ti dobri Bog za čudovitega moža in za otroke, ki so najini srci in najin dom napolnili z veseljem in radostjo. Hvala ti dobri Bog, da si skupaj z nama začrtal najino skupno pot. Sedaj se je najina skupna pot končala, preostanek poti, pa bom morala prehoditi sama. Verjamem, da bom zmogla, ne bom omagala, saj mi Bog daje pot vere, upanja in ljubezni. Po tej poti bom vzgajala tudi najine otroke.
Tvoje zemeljsko življenje se je končalo. Vendar se tvoje življenje nikakor ni končalo, temveč se je spremenilo, saj sedaj živiš pri Bogu, ki nam je po svojem edinorojenem Jezusu Kristusu pripravil prostor v nebesih. Verjamem, da se v nebesih zopet srečava in se objameva.
Hvala ti, da sem lahko bila tvoja žena.
Tvoja žena

Hvala ti za tvojo izpoved, ki si jo zaupala Ognjišču. Težko si predstavljaš, koliko nam, ki delamo pri Ognjišču, to pomeni. Predvsem nam pomeni, da naše delo ni bilo nekoristno. Tistim duhovnikom, ki smo se posvetili verskemu tisku v tistih časih, ko je bilo to zelo težko in polno ovir, tako političnih kot materialnih, je to pomenilo naše glavno dušnopastirsko delo. Hvaležni smo vsem, ki ste nas takrat in na še danes podpirate, berete in priporočate tudi drugim. S tem podpirate naše delo.
Prav ob praznikih številni ljudje še posebej občutijo samoto in praznino, ki nastane po izgubi najbližjih. Del tega razodeva tudi vaše pismo. Toda še bolj razodeva lep zakonski in družinski odnos. Kako lepo ste opisali zakonsko in družinsko molitev. Kako lepo skupno družinsko praznovanje. V našem času, ko mnogokrat slišimo o nasilju v družinah in beremo o ločitvah kot o nečem povsem normalnem, si takih pričevanj zakonskega in družinskega življenja lahko samo želimo. Vaše pričevanje je dragoceno, ker razodeva, kako nekaj lepega je družinsko življenje, kateremu je podlaga razumevajoč in skladen zakon, posvečen z zakramentom. Dragoceno je tudi zato, ker govori, da se je treba za tak odnos truditi. Ne pride sam od sebe, a je trud bogato poplačan. Še najbolj pa je dragoceno vaše pričevanje o veri, da vaš mož po smrti živi pri Bogu. Od tam vas spremlja. Prepričan sem: še bolj kakor vam je bil blizu, ko je živel med vami, vam je blizu sedaj, ko je pri Bogu. Hvala Bogu, da imate to vero, ki vam pomaga skozi težke trenutke izgube.
Sporočilo vašega pisma je dragoceno za vse, ki ga beremo, še zaradi nečesa drugega. Opozarja nas na problem, da so mnogi ljudje za praznike osamljeni. Vsaka samota je huda, a samota za praznike je še hujša in morda je najhujša prav samota za božični praznik. Takrat so naše oči zazrte v sveto družino, ki je sicer v izredno skromnih razmerah, a tudi izredno srečna, ker je skupaj in imajo njeni člani drug drugega, na katerega se lahko zanesejo, predvsem pa so srečni, ker imajo v svoji sredi Božje Dete, učlovečenega Boga. Zato v času božičnih praznikov pomislimo na osamljene, žalujoče, zapuščene ali bolne ter jih skušajmo na kakšen način razveseliti. Morda jim napišimo praznična voščila, morda jih obiščemo, morda jih povabimo na praznično kosilo ali večerjo. Morda poskrbimo, da bodo šli k maši ali jih sami peljimo. Praznik, ko bomo osrečili drugega, bo za nas dvakrat lepši.
Vaša družina je na neki način podobni sveti družini, ki je doživela izgubo, a je srečna, ker imate drug drugega in imate vero v Božjega Sina, Jezusa Kristusa, ki je postal človek, nemočen otrok, da bi nam bil blizu. Postal je nemočen, da bi nam bil blizu v naši nemoči. Postal je ubog, da bi razumel naše notranje in zunanje uboštvo. Na božič nam je Bog izredno blizu, ker prihaja k nam prav tja, kjer smo najbolj nemočni in ubogi. Najbolj nežno nas poljublja v rano, ki nas najbolj boli.
Božič ima močno sporočilo tudi za osamljene in žalujoče. Pred leti sem obiskal zakonski par, ki dolgo let ni mogel imeti otrok. Ob tej bolečini je bil prav njun božič, ko sta gledala na dete v jaslih, sama pa bila brez otrok, še bolj žalosten. Toda prav v tej žalosti so se ju dotaknile besede, ki so ga angeli prinesli pastirjem: »Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je rodil Odrešenik« (Lk 2,10-11). Rekla sta si: »Veselje za vse ljudi? Torej ni nihče izvzet iz tega veselja! Tudi midva ne. Od tedaj božič ni bil več žalosten praznik, ampak izvir upanja in veselja. Ko prvič pišem pismo meseca, želim tak praznik tudi vam, vaši družini in vsem bralcem.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca) Ognjišče (2017) 1, str. 6

Popoldne pred svetim večerom

Napisal marko na 23. decembra 2016. Objavljeno v zgodbe.

Tam na koncu ulice stoji stara, razpadajoča hiša. Sleherni dan grem mimo nje proti svojemu domu. Tik ob pločniku je ponavadi odprto okno in na njem sloni starka. Ko me je prvič vprašala z milim, a obupanim glasom: »Gospod, povejte mi, prosim, kateri dan je danes?«, sem bil skoraj nejevoljen. Potem sem se navadil in zdelo se mi je samoumevno, da sem se vedno za hip ustavil in razumevajoče odgovoril: »Danes je sreda, peti junij …«
Je tako vprašala vsakega mimoidočega? Ne vem. Bil sem pač nekakšen govoreči koledar: merilec časa, ki ne obstoji, poslavljanje, ki bo nekega dne minilo. Takšnih ljudi je vse več.
»Danes je deseti avgust …« Gledala me je in nikoli nisem vedel, zakaj sloni tam sama, čisto sama. »Danes je …«
Popoldne pred svetim večerom. Meni tako drag čas, v katerem je sladko pričakovanje, droban drget spominov. S hitrimi koraki grem po isti dolgi ulici. Mrači se in prižigajo se luči kičasto okrašenega mesta. Ljudje, ki nemirno hitijo, tolikokrat prazni, naveličani življenja, tuji drug drugemu, se mi zdijo danes drugačni. Tam na koncu ulice se mi ustavi korak. Podzavestno pogledam v umazano, zaprto okno starkine hiše. Snežinke se lepijo na šipe. Stojim kakor da me je ustavila neznana sila. Nekje v globini duše se mi oglaša dejanje, ki se ga skoraj bojim. Vendar se obrnem in stopim proti velikim vratom hiše. Trudoma jih odrinem. Stojim na temačnem, zapuščenem hodniku. Na koncu so vrata brez hišnega zvonca. Potrkam. Morda počnem nekaj prepovedanega, neumnega in nesmiselnega …
Vrata se počasi odpro. Pred menoj stoji starka, moja znanka tega dolgega leta. Zguban obraz spreleti čudna svetloba. Prepoznala me je. Zdaj sem skoraj zbegan. A rečem, kar morem mirno in samoumevno: »Gospa, ali veste, kateri dan je danes?« Gleda me dolgo, nemo. Za njenim hrbtom zagledam borno sobico in tam na steni ob štedilniku visi koledar. To je to – pomislim. Usoda je vedno enaka za slehernega izmed nas. »Danes je štiriindvajseti december … Sveti večer!« Za hip nastane tišina. Drobne, izjokane oči starke zažarijo. V njih se prižge ogenj noči, prastare sile, ki lomi čas, zgodovino, trpljenje in smrt. Vsa se strese. Doumela je s poslednjimi močmi… »A res? … Sveti večer?« Ustnice ji zadrgetajo. »O moj Bog – sveti večer!«
Starka stegne roki, da se skoraj prestrašeno umaknem. A hoče mi podati roko. Opravičujoče stopim čisto blizu k njej. Z obema rokama primem njeni hladni, trepetajoči. Je moja mati? Sestra? Nekje od daleč, iz vesolja prihaja resnica: … Bratje in sestre v Kristusu. Preprosta resnica, da jo razumem prvič do kraja. In v tem trenutku se zgodi … Rodi se Bog! Znova se rodi za nas – male, bedne, trpeče ljudi – izničene, a hkrati veličastno velike in nedoumljive. Obrnem se neizmerno srečen in miren. Čaka me prazno stanovanje. Nič za to. Nocoj se je Bog rodil pred polnočjo. Tedaj zaslišim trepetajoči glas starke: »Hvala vam, gospod!«
Hitro stopim na ulico. Nezavedno rečem glasno in hvaležno: »Hvala ti, Gospod!« Čudežna noč poje slavo v to enkratno življenje.
Stanislav

Ognjišče (2010) 12, str. 114

Adam in Eva v svetniškem koledarju

Napisal marko na 23. decembra 2016. Objavljeno v Kratki odgovori.

Na začetku Svetega pisma beremo, da sta Adam in Eva, naša prva starša grešila s tem, da sta hotela biti »kakor Bog«. Ta njun prestopek, zaradi katerega sta bila izgnana iz raja, se imenuje »izvirni greh« in prehaja na vse njune potomce. Vendar pa sta njuni imeni na svetniškem koledarju 24. decembra, dan pred Božičem. Kako to? (Martina)
Po grešnem padcu Adama in Eve je Bog obljubil Odrešenika (1 Mz 3,15). Ta obljuba se je uresničila z rojstvom Jezusa, ki ga Sveto pismo imenuje »novi Adam«, ker je s svojo pokorščino Očetu zadostil za nepokorščino »prvega Adama«. Jezus je po svoji odrešilni smrti na križu »šel pred pekel«, kot izpovedujemo v Veri. Katekizem katoliške Cerkve (125) razlaga, da je predpekel označeval stanje vseh tistih, pravičnih in hudobnih, ki so umrli pred Kristusom in so pričakovali svojega Odrešenika. »Potem ko je Jezus s svojo smrtjo premagal smrt in hudiča, je osvobodil pravične, ki so pričakovali Odrešenika, in jim odprl nebeška vrata.« Prva med njimi sta bila Adam in Eva, zato sta njuni imeni upravičeno zapisani na svetniškem koledarju. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2010) 12, str. 47

Mesija – Odrešenik – Zveličar

Napisal marko na 23. decembra 2016. Objavljeno v Kratki odgovori.

V lepih božičnih pesmih, s katerimi slavimo nedoumljivo skrivnost učlovečenja Božjega Sina, ima Jezus različna imena: Mesija, Odrešenik, Zveličar. Zanima me, kaj hočejo ta imena povedati? (Zorko)
Mesija (po hebrejski besedi mašiah – maziljenec/Gospodov) je ime, ki označuje poslanstvo Jezusa iz Nazareta; enak je pomen imena Kristus po grškem prevodu te hebrejske besede. Pri Judih so mazilili kralje, preroke in duhovnike. Prerok Izaija (7. stol. pred Kr.) je napovedoval v raju obljubljenega Odrešenika kot Mesija – Maziljenca. Na njegovo napoved se je skliceval Jezus sam (Lk 4,18). Ime Odrešenik poudarja njegovo vlogo v Božjem načrtu, da človeštvo, ki je v svojem napuhu zašlo na zgrešena pota brez izhoda, popelje na pravo pot, ki vodi k Bogu. Po nauku Svetega pisma je Jezus edini Odrešenik sveta. To je treba posebej poudarjati v naših časih, ko se ponujajo razni »odrešeniki« po plehkih željah ljudi. Ime Zveličar pa meri predvsem na naš odnos do Jezusovega odrešilnega trpljenja, smrti in vstajenja. Če ga v veri sprejmemo, smo na poti zveličanja, večnega življenja. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2010) 12, str. 47

Blagoslov doma ali družine

Napisal marko na 23. decembra 2016. Objavljeno v Kratki odgovori.

Ko naš župnik v božičnem času oznani blagoslov domov, govori o blagoslovu družin. Zdi se mi, da s tem zapostavlja mnoge, ki nimajo družine, ker niso bili poročeni, ali so po smrti svojcev ostali sami. Ali ne bi bilo bolj primerno govoriti o blagoslovu doma, ne pa družine? (Elizabeta)
V drugem poglavju rimskega obrednika Blagoslovi, ki obsega sto strani, so ‘blagoslovi oseb’. Na prvem mestu je blagoslov družine, sledi blagoslov doma, družine in stanovanja, ki je marsikje pri nas v navadi v božičnem času. Pravimo, da dom (stanovanje) niso stene, ampak ljudje, ki v teh prostorih žive. Blagoslov doma (stanovanja) je sicer namenjen prostorom, vendar kot prošnja za božje varstvo. Dom je velika dobrina, je pa tudi podoba nebeškega bivališča, kamor smo vsi namenjeni. Obred je namenjen določeni družini in njenemu domu, zato morajo biti njeni člani (po možnosti vsi) pri njem navzoči. Omenjeni obrednik vsebuje tudi blagoslov starejših ljudi, ki živijo sami. Tudi če nimajo ali niso imeli lastne družine, so člani velike družine božjih otrok, torej tudi zanje velja ‘blagoslov družin’. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 1, str. 46

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing