Bil sem mlad. Stal sem na robu žitnega polja. Pred mano je bilo še mnogo njiv tja v daljavo. Pod temnim nebom sem zaslišal čudno šumenje. Proti meni se je bližal močan piš vetra in valovil polja kakor čudežno pesem vesolja. Strmel sem predse, vznemirjen in prevzet. Ko so me dosegli ti čudoviti valovi večnosti, sem prvič v svojem življenju dvignil roki, kakor da molim. In molil sem s tistim globokim dojetjem Božjega Duha. Kakor da je izginilo vse, kar me ovira v veri, upanju in ljubezni. In tako sem storil še mnogokrat v življenju. Takrat sem vedno vedel, kdo sem in od kod sem. Vse je bilo moje in ničesar!
»To o valovih vetra si pa napisal res izvrstno,« je rekla stara učiteljica slovenščine in me pogledala božajoče, čeprav je bila izredno stroga in zahtevna. Zmedeno sem sedel in se sramežljivo ozrl na sošolce, ki so nenavadno utihnili in strmeli vame. Stari šolski razred se mi je zazdel domač in prijazen. Potem se je učiteljica nenadoma obrnila in rekla: »Veš, skoraj prepričana sem, da boš nekoč pisatelj.« Potem pa ne duha ne sluha o kakšnem podobnem božjem daru. Pomota?
Zdaj sem že star, bolan in se počasi poslavljam, da delam obračun svojega življenja. To počne na koncu sleherni človek. V času popolnega razpada vrednot, ko slišim nenehno besedo ‘imeti’ in ne ‘biti’ … V času, ko celo duhovni voditelji ustanavljajo banke in namesto molitev merijo odstotke bančnega imetja. Dobil sem knjigo, v kateri je moj življenjepis. Po tisti prvi napisani črtici sem posnel 20 amaterskih filmov, napisal 20 knjig, naredil 15000 fotografij. Na banki imam eno pokojnino denarja. Sem najemnik – najemnik svojega življenja. Ves čas zavestno, hvaležno Najemnik ljudi, ki sem jih ljubil in moral vrniti … Najemnik na koncu vse vrne in ko vse vrne, mu ostane večno življenje.
Sem najemnik svojega stanovanja. Vse, kar sem imel odveč, sem podaril drugim. Iz mene so se norčevali celo tisti, ki so bili moji duhovni voditelji. Kako bom umrl, ko se ne bojim za svoje materialno bogastvo, ko nimam kaj izgubiti …? Sem res vreden prezira in posmeha? Ostala mi bo trdna vera v Boga, hvaležnost za ljubezen ljudi, ki me je spremljala vse življenje, tudi potem, ko so morali oditi. Živeti polno, izpolnjeno življenje je res smisel in nikoli ni bilo drugače. Vedno, kadar sem kaj napisal, me je stara učiteljica (ne tista iz začetka) pogledala božajoče in rekla: »Ti si tako bogat … ti si tako bogat.« Vrnil sem ji pogled z začudenim nasmehom. Kaj bodo rekli vsi drugi? Samo najemnik sem. Stojim na robu žitnega polja, iz daljave se mi približuje čudežen piš vetra, ki vzvalovi z zvokom nepopisno lepe glasbe. Prevzet sem od resnice. In poslednjič v življenju podzavestno dvignem tresoči roki, kakor da molim. Molim. Podarjam vse, kar mi je bilo podarjeno, vse, kar sem dobil v najem.
Stanislav
Ognjišče (2016) 07, str. 99

Podružnična cerkev svete Jedrti je stala na samem, dobrih pet minut hitre hoje od prvih hiš. Družbo ji je delala le skromna mežnarija, ki pa je že nekaj let samevala in je na prvi pogled dala vedeti, da nima pravega gospodarja. »Še ena hiša, ki se bo podrla,« je zabolelo marsikoga, ki je prišel mimo.
Potokarjeva domačija sicer ni bila najbližja cerkvi, vendar so njihovi gospodarji skrbeli za cerkev, odkar je umrl zadnji cerkovnik. Najstarejši vaščani so vedeli povedati, da so včasih prihajali sem gor romarji od blizu in daleč, potem pa so se časi spremenili in zdaj prihajajo le izletniki in pohodniki.
Emil je mežnarjenje prevzel od očeta pred nekaj leti. Oče mu je pogosto rekel, da ne bo imel veliko dela, saj bo namesto njega pol opravila elektrika. »Zvoniti trikrat na dan, pa še točno ob uri, ni bila šala. Če sem kdaj malo prepozno potegnil za štrik, mi je že kakšna gospodinja oponesla, da je zaradi mene prismodila kosilo.«
Pred leti je prišel živet v mežnarijo upokojeni župnik Boštjan. Po dolgih desetletjih dela na raznih župnijah mu je zmanjkalo moči in oglašale so se bolezni, zato so mu predlagali, naj gre v duhovniški dom. Pa se je spomnil, da je nekoč pri sveti Jedrti preživel svoja zadnja leta upokojen duhovnik, ki ga je bežno poznal in da so ga domačini z veseljem sprejeli. Te misli se je zelo razveselil. Toda ko je šel pogledat, kje je ta sveta Jedrt in je videl revne prostore mežnarije, mu je bilo žal, da se je sploh podal na to pot. Emil, ki ga je sprejel, je takoj opazil razočaranje na njegovem obrazu. »Nič ne skrbite,« ga je hitel tolažit, »do vašega prihoda bomo vse uredili. Ne morete si misliti, kako smo se vsi v vasi razveselili, ko smo slišali, da bo morda prišel med nas živet duhovnik.« Župnik Boštjan je še nekaj časa omahoval, toda ko je videl, kako vneto ga Emil prepričuje, je začel verjeti, da se bo morda le izognil domu za ostarele za nekaj let. »Saj nimam veliko izbire,« si je mislil. »Ali gorski zrak v revnih prostorih, ali mestni dom v majhni sobici.«
Ko so vaščani zvedeli, da se je upokojeni župnik odločil za bivanje med njimi, so takoj bili pripravljeni urediti staro mežnarijo. Domači župnik je prispeval nekaj denarja, nekaj so ga zbrali sami in začeli z delom. Iz vsake hiše je prišel vsaj eden in na koncu sami niso mogli verjeti, da so stare prostore lahko tako lepo uredili.
Upokojenega župnika Boštjana so sprejeli zelo slovesno. Ob domačem župniku se je zbrala vsa vas in še veliko ljudi iz drugih vasi. »Mislil sem, da bom šel na samoten kraj, zdaj pa vidim, da ni tako. Upam, da vam bom mogel povrniti vaš trud,« jim je v kratkem nagovoru dejal.
Po nekaj tednih je bil gospod Boštjan – tako mu rekli vaščani – presenečen, koliko novih moči mu je prinesla ta preselitev. Počutil se je pomlajenega. Vaščane pa je navdajalo posebno veselje, ker so spet imeli v svoji sredi duhovnika. Emilu se včasih zazdelo, da so se kar malo spremenili! Dotaknila se jih je neka posebna prijaznost. Sem pa tja je kdo dejal, da bo šel vprašat gospoda Boštjana za kakšen nasvet. In prihajali so k njemu vaščani pa tudi ljudje, ki jih Emil ni poznal.
Tudi Emil je vse pogosteje zahajal k Sveti Jedrti. »Grem pogledat, če gospod Boštjan kaj potrebuje,« je dejal, a domači so vedeli, da gre tja bolj zaradi sebe.
Nekega popoldneva ga ni našel ne v hiši ne v okolici. V cerkvi je zaslišal polglasno govorjenje, kot molitev, ki je prihajalo iz spovednice.
Emil je zakašljal in gospod Boštjan je odgrnil zaveso. »Kako da ste v spovednici,« se je začudil Emil, »saj nihče ne čaka na spoved.«
»Spovednik mora čakati na spovedance. Čakati, moliti in prositi,« je dejal in odprl škripajoča vrata. »Ne boš verjel,« je nadaljeval, ko sta sedla v klop, »kadar sem potrpežljivo čakal in molil, je po neki skrivnostni poti prišel nekdo, ob katerem sem čutil, da ima sam Jezus prste vmes. Včasih me kar stisne pri srcu, ko pomislim, kakšno moč je nam duhovnikom podaril Jezus.«
»Moč?« se je začudil Emil.
»Ja, lahko rečem tako. Imel sem dobrega prijatelja in mislil sem, da bo tudi on šel v bogoslovje, pa je zavil na medicino in je sedaj priznan psihiater. Večkrat sva imela dolge debate. Razpravljala sva o vsem mogočem. Nekajkrat mi je dejal: “Če bi jaz lahko dal odvezo, kot ti, bi marsikateremu pacientu prihranil zdravljenje! Vi duhovniki se ne zavedate, kaj vam je podaril Jezus! Moč, izredno moč vam je dal in to zastonj.”«
»Zastonj?« se je spet začudil Emil.
»No ja, če prav pomislim, ne čisto zastonj,« je dejal in se polglasno zasmejal. »Moj stric mi je pripovedoval, kaj je doživel, ko je časno sestro iz Beograda (tako so tam imenovali naše redovnice, ki jih je naša oblast po vojni pregnala iz bolnišnic, tam pa so jih z veseljem sprejeli) peljal na ogled mesta. Na obisk k sosedovim je prišla v redovni obleki. Usmiljenke so takrat nosile posebna pokrivala, ki so se oprijemala glave in se nato kot dvoje peruti širila nad rameni. Stric se je ponudil, da jo v mesto pelje s fičkom, saj bi se s tistim pokrivalom težko prerinila na mestni avtobus, ki so takrat še vozili natlačeno polni. Fičko je bil majhen, zato je zaradi svojega pokrivala lahko le sama sedela na zadnjem sedežu. Najprej so obiskali cerkve, potem pa si je želela ogledati še trgovine. V eni od njih se je vanjo zapičil mlajši moški: “Koliko stane ta vaš klobuk?” je posmehljivo vprašal. “Celo življenje!” je udarilo iz sestre, da je mož ostal brez besed.«
Emil in gospod Boštjan sta se bistremu odgovoru nasmejala. Emil je kar dvakrat ponovil: “Celo življenje!”, nato pa se zresnil: »Kaj pa če ne traja celo življenje?« Gospod Boštjan se je zamislil, vprašanje ga je presenetilo. »Veš, takole bi rekel: ne poznam človeka, ki hiše ne bi dogradil, če se je za gradnjo po tehtnem premisleku odločil.« Za nekaj trenutkov je utihnil, kot da zbira misli. »Še nekaj je zelo pomembno: hišo je treba tudi vzdrževati. Pa kaj bi jaz tebe učil, saj si ti vodil obnovo te mežnarije. Obupna podrtija je bila.«
Emilu je priznanje dobro delo, zato se je v zadregi presedel.
»Moj oče je pogosto govoril, da se hiša začne podirati takrat, ko se ne zamenja prve poškodovane opeke na strehi,« je dejal upokojeni župnik.
Umolknila sta, kot da sta za danes dorekla vse. Gospod Boštjan je stopil nazaj proti spovednici, Emil pa je postoril nekaj malenkosti in se odpravil domov.
Najprej je zavil okoli vseh poslopij in pogledoval po strehah. Mislil je, da ne bo imel posebnega dela, pa je videl, da se je motil.
»Še dobro, da je prišel med nas gospod Boštjan,« je spotoma govoril samemu sebi.

JARC, Janko Smiljan (zgodbe) Ognjišče (2016) 07, str. 44

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021. (str. 154)

To je zgodba iz mojih mladih let. Bližal se je konec šolskega leta in v zadnjem letniku gimnazije je bilo čutiti vsak dan večjo napetost. Eni so še hiteli popravljat ocene in reševati, kar se je še rešiti dalo, drugi, bolj pridni ali bolj nadarjeni, ki te skrbi niso imeli, pa so že delali načrte za počitnice in še bolj za vpis v višjo šolo. Vsi pa so komaj čakali na maturantski izlet. Odpravljali so se na kratko potepanje po Češki, česar so se izredno veselili. Trije brezskrbni dnevi po štirih letih drgnjenja gimnazijskih klopi! To so si res zaslužili. Njihovi starši so radi segli v denarnice in temu, kar so nekateri privarčevali, še kaj dodali.
Na to veselo doživetje so se pripravljali vsi razen Janje. Ona se je že sprijaznila s tem, da se izleta ne bo mogla udeležiti. Pred leti se je smrtno ponesrečil oče. Poleg matere in nje ter še komaj dveletnega bratca je zapustil nedokončano hišo in nekaj dolgov. Z mamino plačo so komaj shajali. Živeli so kar se da skromno, da so lahko odplačevali kredit. S pomočjo sorodnikov je mati dokončala prvo etažo hiše, da so bili vsaj na svojem. Niti pomisliti niso smeli na kakšne posebne izdatke, zato je že od vsega začetka prekrižala misel na maturantski izlet. Njej je bila glavna skrb, da bi z odliko maturirala in se vpisala na pravno fakulteto. Vedela je, da bo kljub štipendiji, ki so ji jo odobrili v maminem podjetju, šlo zelo na tesno, vendar si zaradi tega ni delala skrbi, saj je bila vajena skromnosti.
Profesorica matematike je že nekaj dni opazovala tri dijakinje, ki so tiščale glave skupaj, se šepetaje pogovarjale in pogledovale proti Janji. Vse tri so bile iz dobro stoječih družin, vedno lepo oblečene, skratka, videti je bilo, da pri njih doma denarja ne manjka. Sicer pa so bile kar v redu učenke, čeprav so se vedno držale malce zase. Niso bile vzvišene nad drugimi, včasih pa se ji zdelo, da postajajo nekoliko domišljave.
»Ah, saj jih bo življenje že postavilo na trdna tla,« se je večkrat sama pri sebi nasmehnila ob spominu na leta, ko je tudi ona mislila, da je najboljša in najbolj pametna. »Kaj neki naklepajo?« se je vpraševala ob pogledu na tisto trojico. »Da morda ne mislijo kaj ušpičiti Janji zdaj, na koncu,« jo je zaskrbelo. Sicer ji niso storile nič žalega, večkrat pa je opazila njihove zavistne poglede, ker je Janja vedno bila najboljša v razredu.
Bilo je ob koncu šolske ure, ko je Tanja, ena od te trojice, prosila za besedo. »Me tri bi rade nekaj povedale,« je pokazala na sošolki.
»Kar stopite vse tri pred tablo, samo nobenih neumnosti, prosim!« je malce v strahu rekla profesorica.
»Nič takega nam ne roji po glavi, rade bi povedale nekaj lepega,« je veselo odvrnila Tanja in pomignila sošolkama in vse tri so stopile pred tablo. Razred je utihnil in oči vseh so bile uprte vanje.
»To, kar bi vam rade povedale, je povezano z našim maturantskim izletom,« je spregovorila Tanja. »Gremo vsi, razen Tanje, ker pač nima denarja. Pa smo se me tri odločile, da nekaj denarja damo me, vas pa prosimo, če je kdo od vas pripravljen še kaj prispevati. Bilo bi grdo, če pozabili, koliko je nam vsem v teh štirih letih pomagala Janja. Ni ga med nami, kateremu ne bi Tanja kdaj priskočila na pomoč in če kdo, si Janja ta izlet najbolj zasluži. Ni ona kriva, če so pri njih doma bolj na tesno z denarjem, saj vemo, da je zgodaj izgubila očeta in je ostala sama z mamo in bratom. Mislim, da smo ji zdaj dolžni pomagati. Sklenile smo: če Janja ne gre, tudi me tri ne bomo šle,« je zaključila in šlo ji je na jok. V trenutku je nastala grobna tišina. Vse oči so bile uprte v Janjo, ki so jo Tanjine besede ganile in se je tresla od presenečenja.
Kmalu pa je nastal vesel vrišč. Vse tri sošolke so trepljali po ramah, objemali Janjo in vsi so ji zagotavljali pomoč.
Profesorica kar ni mogla priti k sebi: tako, kot so jo danes presenetila ta tri dekleta, ki jih je imela za domišljavke, je še ni nihče. In prav sram jo je postalo, da se tega ni domislila ona, da bi šla zbirat denar med svojimi sodelavkami in sodelavci v zbornici, ampak so se tega spomnili mladi ljudje, za katere ni niti v sanjah pomislila, da je v njihovih srcih toliko dobrote in solidarnosti.
Spoznala je, da je ta razred v teh štirih letih postal ena velika družina. Stopila je med nje in prijela Janjo za roko, jo peljala pred tablo in rekla: »No, Janja, zdaj imaš pa še ti besedo!«
Hitro si je obrisala solze, zajela sapo in zaklical: »Hvala, zelo vas imam vse rada!« in se brž pomešala med nje.
Profesorica je tiho zapustila razred in pustila razigrano in srečno mladež, bogatejša za dragoceno spoznanje. Zdaj je začutila, da so nauki, ki jih je štiri leta sejala v ta mlada srca, obrodili sad dobrote, ki jo bodo ti mladi ljudje delili in jih bo osrečevala vse življenje.

KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2016) 07, str. 24