Revija - Revija Ognjišče

Ne obsojaj!

Napisal Marko na 23. junija 2016. Objavljeno v zgodbe.

Kamor koli greš, se srečaš z avtomati za razne napitke in hrano. Avtomati so postavljeni v zdravstvenih domovih, trgovskih centrih, na avtobusnih in železniških postajah, na črpalkah, v trgovinah, skratka povsod, kjer se zadržujejo ali hitijo mimo ljudje. V naglici si kupiš sendvič, sladki prigrizek ali napitek. Še preden tak avtomat zagledaš, ti iz njega zadiši – seveda, če je to tisti, iz katerega se točijo topli čaji, kakav ali kava.
Avtomat za tople napitke imamo tudi v našem podjetju. Iz njega si postrežemo s prvo kavo takoj, ko pridemo na delo. V hladnejših dneh topli lonček najprej podržimo v rokah, da si jih malo pogrejemo, potem pa nam je še prijetno toplo, ko napitek popijemo. Ker nas je več takšnih, ki imamo radi dišečo kavo, si ponavadi vzamemo svojih pet minut hkrati tudi za druženje.
Tako smo se kar nekako oblikovali v skupino petih in se dogovorili, da vsak dan eden izmed nas priskrbi kavo za vse. V tednu dni se tako vsi lepo zvrstimo.
Nekega dne pa kave ob določeni uri ni bilo. Čakali smo, kave pa od nikoder! Milan je bil ves iz sebe in prvi je stresel jezne besede: »A tako! Zdaj se bomo pa delali francoze? Če je na vrsti, je na vrsti. Kaj se pa ta sedaj gre – stiskač! Vedel sem, da on ni za našo skupino. Ko je on na vrsti, se na kavo vedno čaka.« Milan je bil jezen. Poskušala sem ga pomiriti, češ naj še malo počaka, pa nisem imela uspeha. Še nekaj trenutkov je grdo gledal okrog sebe, potem pa jezen odšel, da bi si natočil kavo.
Pri avtomatu pa je ugotovil, da utripajo samo rdeče lučke, kar pomeni, da avtomat ne deluje. S kavo ni bilo nič. Ves skesan je prišel k meni, me poklical stran od drugih in me prosil, naj bom tiho pred našo druščino. Naj jim ne povem, kako se je jezil in po krivem obsojal.
Poklicali smo na številko, napisano na aparatu. Še isti dan so prišli in popravili pokvarjeno reč. Z Milanom pa sva še nekajkrat imela pogovor, saj mu je bilo še vedno žal za vse grde misli in besede, s katerimi je tako hitro obsodil sodelavca, da je stiskač.
Ob tem dogodku sem se spomnila, da tudi sama večkrat obsodim druge. Še posebno mi je na duši obležal dogodek izpred mnogih let in Milanu sem povedala zanj.
Teta me je, deklico staro šest ali sedem let, vzela s seboj v sosednji kraj, kjer so blagoslovili obnovljeno podružnično cerkev. K sveti maši sem takrat že redno hodila, razumela pa ne veliko. Sem pa zato mirno sedela in opazovala dogajanje okrog sebe. Tudi tokrat je bilo tako.
Med mašo se mi je pogled ustavil na dečku približno istih let. Pritegnili so me njegovi svetli, skoraj beli lasje. Ves čas se je nemirno stiskal k mami, ji šepetal in se ji obešal na roke takoj, ko smo med obredom vstali. Mama ga je božala, jemala v naročje, mu dajala bombone in ga nekako poskušala pomiriti in zamotiti.
Ko je prišel čas po pridigi in je cerkovnik s košarico odšel med ljudi, je mama iz žepa vzela denarnico. Ven je jemala kovance (bogve kakšna valuta je že bila takrat) in vsakega obračala med prsti, ga otipavala, pospravila in vzela iz denarnice drugega … In tako kar nekaj časa. Enega od kovancev je dala sinu, drugega pa je izbrala in ga sama darovala v košarico.
Zdelo se mi je grdo to njeno izbiranje. Da je toliko časa tehtala vsakega. »Je pa res stiskaška!« sem mislila sama pri sebi.
Na poti domov se nama ni preveč mudilo. Šli smo počasneje kot za tja in ves čas sva lahko klepetali.
»Si videla tistega dečka z belimi lasmi?«
»Seveda sem. Zdi se mi, da je tvojih let …« mi je odvrnila teta.
»Ampak veš, da je njegova mama res čudna. A si videla, da je vsak kovanec večkrat obrnila, preden je izbrala prava dva?«
»Seveda sem videla. Ampak to ni nič čudnega. Ta gospa je slepa. In slepi ljudje si pomagajo s tipom. In če si videla, je toliko časa iskala med kovanci zato, da je našla največjega. Si videla, da je imel veliko številko pet? Ti si dala veliko manj. Desetkrat manj.« Tako me je podučila teta.
Kako me je bilo sram. Teti sem priznala, kako sem tisto ženo obsojala. Bila je kratka: »Stokrat premisli, preden izrečeš kaj slabega, pa tudi preden koga obsodiš v svojem srcu.«
Velikokrat se spomnim na ta dogodek, saj nas življenje kar naprej uči strpnosti in prizanesljivosti do sebe in drugih. Mogoče pa mi je večkrat pred očmi tudi zato, ker je ta svetlolasi deček čez mnogo let postal moj svak. Ampak takrat ni bilo več njegove mame. Umrla je, ker je tumor v glavi, zaradi katerega je najprej oslepela, po dobrem letu pretrgal nit njenega življenja.

Katarina. (zgodbe) Ognjišče (2013) 06, str. 21

Zvezdica zaspanka

Napisal Marko na 23. junija 2016. Objavljeno v zgodbe.

Vsak večer, kadar sta mamica in očka v službi popoldan, čuva in da spat svoji dve vnučki Leno in Matejo babica Neža. Ko Lena pride iz vrtca, Mateja pa iz šole, sta do večera sami, le kdaj pa kdaj pokuka v stanovanje babica zaradi varnosti, čeprav je Mateji že petnajst let, pa vendarle, da ja ne bi bilo kaj narobe. Še sreča, da stanujejo v isti hiši in da sta tako starša mirna in brez skrbi v službi. Oba delata v tovarni in včasih, ko pride veliko dela, delajo tudi ob sobotah, kdaj pa celo ob nedeljah – ‘na štiri izmene’, rečejo. Takrat gredo k maši samo one tri in pomolijo tudi za starše.
Zvečer, ko je treba iti spat, Mateja odhiti v svojo sobo, Lena pa posedi ob babici. Prebere ji pravljico za lahko noč, potem pomolita in Lena utone v sladke sanje. Najraje posluša Zvezdico zaspanko.
»Pa saj ne moreš skoraj vsak večer poslušati ene in iste pravljice!« jo je pred nedavnim opozorila babica.
»Kaj pa si ti poslušala, ko si bila majhna?« jo je nekoč vprašala Lena.
»Veš, Lena, meni je babica umrla, ko sem se komaj rodila. Odpeljali so v taborišče, bilo je namreč med vojno, in od tam se ni več vrnila. Mama pa zame ni imela časa, oče je bil tudi v vojski, potem še pri vojakih in za vse je bila sama. Pet otrok nas je bilo pri hiši in zvečer smo pri mizi zmolili rožni venec, potem me je položila v posteljo, me pokrižala in odšla. Dolgo sem se spraševala, zakaj mi ne pove pravljice ali zapoje uspavanko za lahko noč, pa sem šele pozneje spoznala zakaj – preutrujena je bila za pravljice, peti pa ni mogla, preveč je bilo žalosti v njenem srcu. Pa sem si pravljice izmišljala kar sama, jih pisala v zvezek, pa ne samo pravljice, tudi druge zgodbe, Pa še kakšno pesmico sem zlila na papir. Ko boš večja, ti jih bom dala, da jih prebereš,« jo je pobožala po licu.
»Veš, babica, ko bom jaz tako velika kot Mateja, mi ne boš več brala za lahko noč, takrat bom že imela fanta, kot Mateja. Vsak večer se pogovarjata po telefonu,« ji je pošepetala mala.
Otrpnila je – Mateja, pa fanta! »Moj Bog, saj ima šele petnajst let!« je z grozo pomislila in na mah ji je postalo jasno, zakaj se vsak večer, kadar so same, zaklene v sobo.
Kar pognala se je kvišku, pobožala Leno, ki je že zaspala, in stopila do Matejinih vrat. Prisluhnila je – razumela ni nič, slišala je le šepetanje in hihitanje. Potrkala je. »Mateja, odpri!« je rekla napol tiho. »Ne morem, babica, telefoniram,« se je oglasilo dekle. »Odpri, boš pozneje govorila naprej,« se ni dala. »Te bom poklicala kasneje, mi babi nekaj teži,« je rekla in odklenila vrata.
Vstopila je, kot da je prvič v njeni sobi, njen pogled je objel prostor. Nekaj posterjev, polica s knjigami, televizor in računalnik, nad posteljo pa gobelin angela varuha, ki ga ji je izvezla ona, na nočni omarici pa v majhnem okvirju slika, ki jo je Mateja hitro skrila pod blazino.
»Je to tisti fant, ki si se z njim pogovarjala, ko sem ti prišla težit?« jo je pogledala. Dekle je zardelo in povesilo glavo.
Babica pa je stopila k oknu, vzela s police lonček z vijolicami in sedla na njeno posteljo. Molčali sta. Ona je strmela v cvetove, dekle pa vanjo. Potem je odtrgala cvet, ki se še ni razprl, samo popek je šele bil, ga nekaj časa držala med prsti, potem pa ga spustila na tla in stopila nanj.
Dekle je začudeno strmelo vanjo, potem pa vsa osupla vprašala: »Zakaj si utrgala cvet in ga pohodila – niti razcvetel se še ni, kaj šele, da bi bil suh?«
»Mateja, ti si kot ti cvetovi, kot ta cvetni popek, komaj začela živeti. Šele čez čas boš razprt cvet, potem pa odcvetel, suh, kot sem jaz zdaj. Če ne boš pametna in previdna, te bo nekdo prezgodaj utrgal in te onesrečil, preden boš dorasla, kot sem jaz utrgala ta cvet. Prezgodaj, veliko prezgodaj je zate, da imaš fanta. Lahko imaš prijatelje in prijateljice za pogovor in poštena druženja, za kaj več pa ne. Počakaj, da odrasteš; še prekmalu boš okušala težo življenja, ob večerih pa raje preberi kaj lepega, namesto da večne čase telefoniraš!«
»Ali naj berem pravljice?« se je zasmejala čisto otroško, iz srca. »Ali pa ti jaz preberem katero,« jo je stisnila k sebi. »Tisto o Zvezdici zaspanki, kot Leni vsak večer,« sta obe prasnili v smeh.
»Babica, oprosti za tisto, da mi težiš, zelo te imam rada in skušala te bom ubogati,« je rekla. »A vseeno sem zaljubljena malce vanj,« je vzela sliko izpod blazine. »Zelo dober fant je,« ji je pokazala najstnika, nekaj starejšega od nje. »Tudi veren je, hodi k veroučni skupini, skavt je, po gimnaziji bo študiral geografijo,« je hitela naštevat.
»Te bo že minilo, Mateja, saj te razumem. Tudi meni je bil eden všeč, ko sem bila tvojih let, pa sem to vedela samo jaz, nihče drug, tudi on ne.« »Je bil to dedek? jo je vprašala. »Oh, kje pa!« se je zasmejala. »Ko sem odrasla, mi pa ni bil čisto nič všeč, preveč se je postavljal z neumnostmi. Še danes ga včasih vidim. Nikoli ga ne bi hotela imeti za moža. Tvoj dedek je čisto nekaj drugega, tvoj dedek je to, kar sem iskala in tudi našla. Zato ne hiti. Počakaj, da se razcvetiš kot ti cvetovi.« Vstala je, jo pokrižala, kot prej Leno, in tiho odšla. »Babi, hvala,« je zaslišala za sabo, »hvala, ker si mi zaupala, da si bila tudi ti v mojih letih taka.«
»Moj Bog, kako te včasih življenje preizkuša in kako hitro gre vse naprej. Najlepše je bilo Mateji takrat, ko sem ji še brala Zvezdico zaspanko. Pa tudi meni – nič me še ni skrbelo zanjo,« si je obrisala solze in utrujena legla k možu, ki je mirno spal. Ona pa je še dolgo v noč molila, da bi se vse srečno izteklo – kot v pravljici.

KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2013) 06, str. 21

Vezivo najinega zakona

Napisal Marko na 20. junija 2016. Objavljeno v O zakonu.

Vsak par si izgradi zelo svojstveno dinamiko, ki je samo njuna. Tako je težko opredeliti, kaj zakonca v njuni globini najbolj povezuje. Najin začetek z zaljubljenostjo (ali vsaj privlačnostjo) je gotovo dober znak, da naju je združila narava in da se kot dva odrasla lahko odločiva za srečno skupno življenje. Zelo koristno je, kadar par prihaja iz podobnega kulturno-religioznega okolja. Takrat je večja verjetnost, da imata podobne vrednote. Poznano je, da religija pozitivno prispeva k zakonskemu zadovoljstvu. Tako imamo verni pari dodatno priložnost, da se v skupnem življenju podpiramo in dajemo medsebojno pomoč. Že sama religija podpira večne vrednote, ki lahko dobijo svoje mestu tudi v zakonskem odnosu: spoštovanje, dobrota, zaupanje, skrb za otroke in širšo skupnost … Pa vendar vemo, da religija žal ne pomaga vsem zakoncem. Kot da ne bi znali izkoristiti priložnosti, ki nam je dana.

Dolgoročno si bova naredila največjo uslugo za najino zakonsko zadovoljstvo in srečo, ko se bova odločila, da bova pričela spoznavati drug drugega. Naj najino glavno vezivo postane medsebojna ranljivost, ki si jo priznava in deliva.

Par srednjih let je potarnal, da sta utrujena od truda za dober zakonski odnos. Pravita, da mora vedno nekdo potrpeti (večkrat žena). V začetku je še šlo, sedaj pa je vedno težje. Vedno je vsaj eden nezadovoljen. Kar strah ju je trenutka, ko bodo otroci odšli od doma in bosta ostala sama s svojim trudom, vsak v svojem svetu. In vsak s svojim prav.

Vedno je lepo, kadar se odločimo za dobro. Midva si bova dolgoročno naredila največjo uslugo za najino zakonsko zadovoljstvo in srečo, ko se bova odločila, da bova pričela spoznavati drug drugega. Veva, da morava skupaj poskrbeti za ekonomsko preživetje, za otroke, ponekod za ostarele starše, za prosti čas … Dodatno pa naju bo zelo povezalo, ko si bova dovolila spoznavati drug drugega tako, da bom jaz lahko tebi pripovedoval o meni. Tako bova dodatno pričela graditi najino intimo. Seveda to ni samo spolnost. Intimni odnos pomeni, da jaz zberem pogum in pričnem pripovedovati o sebi in me ni strah, da bom zavrnjen ali prizadet. V intimnem odnosu si s partnerjem delim lepe in hude dogodke ter prijetna in neprijetna doživljanja. Od takšnega spoznavanja drug drugega se ne bova utrudila in nič nama ne bo potrebno potrpeti. Težko je pričeti govoriti o težkih stvarih, ki smo jih doživeli. Pogosto je še težje poslušati.

Vemo, da takšen način pogovora močno poveča srečo v zakonu. Pa vendar se tako pogovarja le manjšinski del zakoncev. Verjetno zato, ker pripovedovati boleče stvari (npr. žalost ob smrti staršev, strah pred izgubo službe, moje stalno kritizerstvo, jeza, ki mi jo vzbujajo otroci, teža, ker nisem nikoli slišana, žalost, da nimam nobene besede) ni lahko. Potrebno je zbrati pogum. Vsa ta čutenja lahko tudi potlačimo, a ne brez posledic. Ko utišamo del čutenjskega sveta, otopimo tudi za pozitivna čustva. Zmanjšamo si doživljanje sreče, manj smo ustvarjalni, težje smo hvaležni, težje odpuščamo. Otopimo kot ljubeča bitja, ker je teža prevelika.

Naj najino glavno vezivo postane medsebojna ranljivost, ki si jo priznava in deliva. Živimo v ranljivem svetu – negotove službe, negotovost zaradi naših otrok, finančni problemi … in moji notranji boji. Nič ne pridobimo, če si ranljivosti ne priznamo. Ogromno pa pridobimo, ko si v zakonu dovolimo biti ranljivi. Priznajmo drug drugemu, da smo nepopolni in kljub temu vredni ljubezni in spoštovanja.v

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 06, str. 19

Smo ločenke z otroki res dobre samo še za bežne avanture?

Napisal Marko na 18. junija 2016. Objavljeno v Pisma.

Po več kot 15 letih zakona se je mož odločil za mlajšo sodelavko in tako sem ostala sama s tremi najstniki. Po mesecih objokovanja in samoobtoževanja sem se kljub vsemu odločila, da se vsaj malo vrnem v družbo in se malce oddahnem od nenehne skrbi za otroke ter se vsaj malo sprostim.
Kar hitro pa sem spoznala, da moški v ločenkah vidijo le dobro priložnost za avanture, pa naj bodo samski, ločeni ali poročeni. Ko jim poveš, da ti ni za avanturo, in če boš še šla v zvezo, si za resen odnos, je v glavnem odgovor isti: “A ti res misliš, da se bo kateri moški odločil za resno zvezo z materjo treh otrok?”, “A si res tako staromodna, da se ne bi za občasna srečanja mogla kaj zmeniti?” Naj povem, da ko grem ven, ne iščem partnerja, čeprav priznam, da si ne predstavljam, da bom do konca življenja ostala sama, in včasih močno pogrešam ramo, na katero bi se naslonila, in nekoga, s katerim bi se iskreno nasmejala, a tega nočem za vsako ceno.
Vedno znova se sprašujem, ali je moškim res tako težko sprejeti, da niso na prvem mestu? Ali so jim ločenke z otroki res tako breme, da nismo za drugo kot bežno avanturo?
Hkrati pa se sprašujem, ali tudi pri nas ločenkah dobivajo občutek, da si želimo samo občasnih srečanj?
Pa še to. Tudi v Cerkvi smo ločeni zapostavljeni, saj smo ob morebitni novi zvezi ‘obsojeni’ na obrobno življenje v cerkvenem občestvu. In čeprav se zadnje čase veliko govori o nekih posebnih pogojih, ob katerih bi lahko prejemali obhajilo, pa se obenem tudi vedno znova ponavlja, da ločeni in ponovno civilno poročeni oz. v novi zvezi, živijo v smrtnem grehu. Pa ne govorimo samo o prejemanju obhajila, tu je tudi branje beril in vse sodelovanje, ki bi lahko bilo ljudem v pohujšanje. A res moram sedaj zato, ker se je moj mož odločil, da noče več nadaljevati zveze z mano, do smrti ostati sama, da bom v očeh Cerkve in občestva vredna in zgledna kristjanka, da lahko upam na večno življenje? Po drugi strani pa lahko nekateri možje in žene, za katere vsi vemo, da živijo dvojno življenje in imajo poleg zakonca še zvezo s sodelavko ali pa kakšno kolegico, mirno sodelujejo v življenju Cerkve in pristopajo k obhajilu.
A ni Bog usmiljen in bo razumel, da si človek, ki mu je življenje prineslo grenko izkušnjo razpada zveze, želi ob sebi imeti nekoga, na katerega se lahko zanese, da si kljub neuspehu prvega zakona želi, da je ljubljen? A smo potem, če se odločimo za ponovno zvezo, obsojeni na večno pogubljenje? Ali ni Kristus umrl tudi za tiste, ki bi si želeli sveti zakon, pa si ga žal zaradi napačne odločitve v mladosti ne morejo več želeti?.
Lenka

Ločeni in razvezani, tudi tisti drugič poročeni, so seveda tako kot drugi ljudje Božji ljubljenci.

V svojem pismu omenjate veliko vprašanj. Zdi se, da ste kot ločenka z otroki imeli negativne izkušnje z moškimi na splošno in zato zaradi svoje slabe izkušnje o njih pišete tako negativno, čeprav sami veste, da so moški, podobno kot ženske, zelo različni. Očitno na temelju vaše izkušnje nekateri, menim, da maloštevilni, res mislijo, da so ločenke z otroki dobre le za bežne avanture. Kristus, ki pozna vašo stisko in ranjenost, misli drugače, in je do vas sočuten ter vas ljubeče spremlja in podpira na vaši življenjski poti. Prepričan sem, da poznate cerkveni nauk, ki nas uči, da smo vsi kristjani, tudi ločeni in razvezani, v moči krsta poklicani k svetosti. Preden bom naprej odgovarjal, naj zapišem, da danes marsikatera ločenka, seveda enako lahko ločenec, brez ponovne poroke dosega visoko človeško zrelost in tudi krščansko svetost. Celo si želim, da bi v skorajšnji prihodnosti Cerkev tudi uradno priznala, kateri od njih, podobno kot včasih vdovam, herojske kreposti in tudi uradno razglasila njihovo svetost, da bi bila ločenim vzornica. In zdaj bom poskusil odgovoriti na nekatera od vaših vprašanj.
Vsak človek nosi v sebi dednost svojih prednikov in tudi vzorce iz svoje družine, nekateri dialoške, kjer so bile vloge staršev primerno porazdeljene in je v družini tudi uspeval dialog med starši in otroki, in drugi, v katerih je imel oče ali mati prehudo premoč in se zato otrok v lastni družini ni naučil resnične komunikacije. Navadno ne gre tolikokrat zgolj za ‘moško’ ali ‘žensko’ sebičnost, marveč za dednost in vzorce, ki se jih je naučil v domači hiši, in za rane, ki jih je dobil v otroštvu ali v dobi odraščanja, in jih ni mogel pozdraviti. Nekateri so se naučili že kot otroci, predvsem kot odraščajoči, da so se doma lahko zaupali in pogovarjali, čutili so, da jih starši slišijo in imajo radi kot enkratne osebnosti, in drugi, ki jim to ni bilo omogočeno in bi si bili morali te ‘veščine’ pridobiti vsaj pred poroko, če bi želeli dober zakon. Brez dialoga, ki vključuje slišanje drugega in nenehno spreminjanje in spreobračanje, zakonci in družine ne morejo kvalitetno živeti in se zato zakonci ločujejo in družine razbijajo. Cerkev se sicer v zadnjih desetletjih zelo trudi, da bi mladim pomagala h kvalitetni pripravi na zakon, v čemer je včasih bolj drugič manj uspešna, saj so tudi mediji, predvsem rumeni tisk, glede tega pogosto zelo škodljivi.
Z druge strani pa ima Cerkev izdelan nauk o zakonu in družini, ki vključuje tudi predpise, nekateri so trajni in nespremenljivi, druge pa lahko ali celo mora spreminjati in prilagajati znamenjem časa. Pomislite, kako je bila glede prejemanja obhajila v zgodovini Cerkve različna praksa. V zgodnji Cerkvi so vsi ljudje, ki so imeli pravico do sodelovanja pri evharistiji, prejemali tudi obhajilo. Pozneje se je prejemanje obhajila zelo zmanjšalo in je moral 4. lateranski cerkveni zbor, leta 1215, celo zapovedati prejem obhajila vsaj enkrat na leto, kar so poznejši cerkveni zbori ponavljali, in tudi sedanji Katekizem katoliške Cerkve omenja to cerkveno zapoved (prim. KKC 1389). Zanimivo je, da je v 13. stoletju velika svetnica sv. Klara Asiška († 1253) priporočila svojim sestram klarisam prejem obhajila samo ‘sedemkrat na leto’ (na božič, na veliki četrtek, na veliko noč, na binkošti, na Marijino vnebovzetje, na praznik sv. Frančiška in na praznik vseh svetnikov). Naj še omenim, čeprav je to mnogim znano, da je po strogem janzenizmu šele papež sv. Pij X. v začetku dvajsetega stoletja, torej pred dobrimi sto leti, začel uradno pospeševati pogosto prejemanje sv. obhajila, in nihče ne more reči, da v tistem dokaj dolgem obdobju življenja Cerkve niso v njej živeli številni svetniki, četudi so redkeje, kot je to danes navada, prejemali sv. obhajilo. Naj poudarim, da je molitev, kaj šele maša tudi brez obhajila, nujno in odlično sredstvo za rast v svetosti.

Vedno znova se sprašujem, ali je moškim res tako težko sprejeti, da niso na prvem mestu? Ali so jim ločenke z otroki res tako breme, da nismo za drugo kot bežno avanturo?

Za vse razvezane zakonce, predvsem za tiste, ki imajo otroke, velja, da si morajo prizadevati za medsebojno odpuščanje in spravo, čeprav je to še tako boleče. To potrebujeta oba bivša zakonca, predvsem pa njuni otroci. Zato vas vabim, spoštovani ločeni in razvezani, da bi bili usmiljeni do svojega bivšega moža (žene), ki za svojo srečo potrebuje vaše odpuščanje in usmiljenje. To bo pa tudi vam pomagalo, da boste lažje živeli z ranami, ki ste jih dobili ob razvezi, predvsem pa vaše usmiljenje do očeta (matere) vaših otrok potrebujejo vaši otroci, ki ostajajo vajini, in zato potrebujejo tudi vajin dobrohoten starševski medsebojni odnos. Samo ob doživljanju vajinega korektnega odnosa se bodo lahko razvili v zdrave osebnosti in postali sposobni za graditev novih odnosov z drugimi ljudmi, in ko bodo odrasli in če se poročili, tudi s svojimi bodočimi partnerji in da vajinega ločitvenega vzorca ne bi ponavljali. Vem, da se zavedate, da so vaši najstniki sedaj vaša glavna skrb. Zato vam, spoštovana gospa Lenka, želim, da bi vajine otroke vzgojili za dobre kristjane, zrele za zakonski ali morda za duhovni poklic, saj je po svetu zmerom več duhovniških kandidatov otrok ločenih staršev. Zanimivo je, da je papež Frančišek želel, da je njegovo spodbudo o zakonu in družini Radost ljubezni predstavil javnosti dunajski nadškof in kardinal Christoph Schönborn, ki je tudi otrok ločenih staršev.
Ločeni in razvezani, tudi tisti drugič poročeni, so seveda tako kot drugi ljudje Božji ljubljenci in zato Bog in Cerkev upravičeno pričakujeta od krščanskih ločenk in ločencev, da so dejavni v župniji, kjer živijo. Prav je, da se, če še niso, vključijo v katero od župnijskih skupin (npr. skupino staršev veroučencev), lahko v katero od cerkvenih gibanj, morda v pevski zbor, Karitas ali na kateri drugi način služenja skupnosti.

Nekateri so se naučili že kot otroci, predvsem kot odraščajoči, da so se doma lahko zaupali in pogovarjali, čutili so, da jih starši slišijo in imajo radi kot enkratne osebnost

Za sklep naj vas spomnim, da papež Frančišek v svetem letu usmiljenja tolikokrat poudarja spovednikom, da morajo biti “usmiljeni kakor Oče”, kar je tudi geslo izrednega jubilejnega leta usmiljenja. Prav zato je tudi izbral za zavetnika leta usmiljenja sv. Leopolda Mandića, ki je bil do grešnikov sočuten in usmiljen. Tistim, ki so mu očitali preveliko blagost v spovednici, je dejal, da se je usmiljenja do grešnikov učil pri Jezusu. »Vidite, on nam je dal zgled.« Pri tem je pokazal na Križanega. »Nismo umrli za duše mi, ampak on, ki je zanje prelil svojo kri. Kakor nas je učil s svojim zgledom, takšni moramo biti do duš.« Papež Frančišek si je prav to Leopoldovo trditev zapomnil še iz duhovniških let.
V Cerkvi na Slovenskem se s problematiko ločenih in razvezanih od leta 2003 organizirano ukvarja Skupnost razvezanih v Cerkvi – Srce (http://srce.rkc.si/), ki izdaja tudi glasilo Srce. Gre za samopomočno skupino ločenih in razvezanih, ki poskuša odgovarjati na stiske in potrebe v novem položaju.
Želim vam, da bi si našli dobrega, sočutnega in usmiljenega spovednika ali duhovnega spremljevalca ali spremljevalko, ki vam bo prav gotovo pomagal reševati probleme v luči razodetja in nauka Cerkve ter v luči Božjega sočutja in usmiljenja.
Pogum in vse dobro.
Vinko Škafar

Ognjišče (2016) 06, str. 46

Veliko molim za tiste, ki so v stiski!

Napisal Marko na 18. junija 2016. Objavljeno v Pismo meseca.

Pišem vam, da izpovem svoje izkušnje, o doživljanju Boga. Kakšno usmiljenje nam naklanja! V srcu slišim glas, ki je čisto tih, in me opominja, govori mi, kakor takrat, ko sem sklenila, da med tednom ne grem k maši, pa mi je, preden se je začela maša, ta glas spregovoril: “Pojdi k maši!” In prišla sem ravno pravi trenutek, ko me je prijateljica potrebovala. Kako te vodi Sveti Duh, vidiš, ko prideš ravno pravi trenutek tja, kjer te nekdo potrebuje. In vodi te tako, da se čudiš, kako čudovita so njegova pota.
Navadila sem se, da si, ko pride kakšen človek s problemom k meni, vzamem precej časa zanj, dokler ga ne opogumim ali pomagam rešiti problem s pogovorom in z molitvijo. Čast moramo dati Bogu, saj ne rešujemo mi, ampak smo le orodje v njegovih rokah. On je tisti, ki v nas in po nas deluje.
Veliko molim za ljudi, ki so v stiski. Zmolim vsaj en rožni venec. Več dni vztrajam samo v molitvi za enega človeka, za tistega, ki ima problem ali stisko. Molim goreče, z vsem srcem in vso dušo zanj.
Posebno bi rada izprosila blagoslov težkim bolnikom po bolnišnicah. Mogoče bi tudi sami lahko naredili veliko z molitvijo. Potrebna je trdna volja in vztrajno prizadevanje. Ne prehitro obupati! Včasih je potrebno veliko potrpežljivosti in truda za ohranitev ali pridobitev tistih starih dobrih vrednot, ki imajo neminljivo vrednost. To ne pade samo z neba. Pa ne misliti, da v današnjem svetu ne moreš veliko doseči. Zmoreš! Najprej si zastaviš majhne cilje. Z uresničevanjem teh malih ciljev dobiš za naprej neustavljiv pogum.
Omeniti moram še to: bila sem popolnoma odpisana od zdravnikov. Vsi so dvignili roke: Nikoli ne bo nič s teboj! Bila sem invalid prve kategorije. Danes pa sem popolnoma samostojna, opravljam vsa dela, ki jih moraš sam postoriti. Skoraj nobene pomoči ne potrebujem. Bogu sem hvaležna za to svojo bolezen. Toliko lepega sem se naučila, ker bi sicer bila velika sirota. Toliko knjig sem prebrala o svoji bolezni, toliko izkušenj sem dobila. Bog je prav vedel, zakaj me je pustil na dno, da sem se lahko dvignila.
Kjerkoli sem, se počutim doma, saj sem med ljudmi. V cerkvi smo vsi kot ena družina. Želim se zahvaliti Bogu in vsem ljudem, ki me poznajo. Tako prijazni so! Hvala Bogu za vso srečo in trpljenje.
Antonija

Navadno vidimo samo zunanjo podobo drugih ljudi. To pomeni, da nas zunanjost pritegne, zasvoji, pogojuje. Danes morda bolj kot kdajkoli prej v zgodovini našega naroda. V kriznih obdobjih, kot je sedanje, ko naša zunanjost ne more tako ‘blesteti’, kot je prej, se zna zgoditi dvoje: Lahko nas to naredi nesrečne, zagrenjene, nezadovoljne, lahko pa spoznamo, da nismo “stavili na pravega konja” in začnemo iskati globlje, duhovne vrednote. V tem pogledu je kriza dobrodošla in zdravilna. Odpre nam oči. Tudi ko je zunanjost bleščala v vsej privlačnosti, smo tolikokrat okusili, da to ni tisto, ker nas osrečuje. Zdaj pa je prilika, da se streznimo in rečemo ne tej prevari. Začnemo svojo srečo graditi na svoji notranjosti, na notranjem bogastvu, na svoji duhovnosti.
To ni samo sad, posledica neke krizne dobe, je tudi bogastvo življenjskih izkušenj. Zlasti takrat, ko se srečamo s trpljenjem, z boleznijo, razočaranji, s podrtimi življenjskimi načrti. Prej ali slej se mora vsak soočiti s temi dejstvi. Antonija se je srečala zelo boleče in kruto. Te trpke življenjske izkušnje so jo pripeljale do odkritja pravih vrednot, ki ti jih preizkušnje ne morejo vzeti. »Bog je prav vedel, zakaj me je pustil na dno, da sem se lahko dvignila.« S temi svojimi izkušnjami sedaj lahko pomaga drugim, ki so v stiski. Da to storiš, pa moraš imeti, trdno voljo in vztrajno prizadevanje«.
Pri tem pomaga molitev. To je vir tiste moči, ki v preizkušnjah, lastnih ali drugih, rodi presenetljive učinke. Na tem področju ne moremo pričakovati ‘instant’ učinkov, kot smo jih vedno bolj navajeni v vsakdanjem življenju, ali pa nam reklama vsaj tako obljublja. V notranjem, duhovnem svetu je treba čakati, potrpeti, vztrajati. Tega ne maramo, smo neučakani, mislimo, da je pri Bogu tako, kot v trgovini ‘daj-dam’, pa ni. Božje računovodstvo ni podobno človeškemu. Bog ima svoje načine ‘poslovanja’, ki temeljijo na valuti, ki se ji pravi ‘ljubezen’. Toda ne tista telesna, ki se temelji na računici ‘daj-dam’, ampak na božji računici, ki se glasi: »Dam ti, ker te ljubim«, če tudi ti z Bogom in z ljudmi posluješ z isto ‘valuto’.
V teh počitniških in dopustniških tednih, ko bi vsi radi brezskrbno uživali, je morda nenavadno govoriti o duhovnih vrednotah, o odpovedi, o žrtvah, o pomoči drugim. Dejansko pa bodo ti tedni mnogo bogatejši in srečnejši za nas in za naše bližnje, če bo v njih več duhovnih vrednot.

urednik oče Franc Bole – Ognjišče (2012) 07, str. 8

Danes smo si tujci, na cesti neznanci, v isti veri

Napisal Marko na 18. junija 2016. Objavljeno v Pismo meseca.

Začetek poletja, začetek počitnic. Dopust od ustaljenih tirnic. Čas, ko naj bi si nabrali novih moči. V pogovoru s starši šoloobveznih otrok večkrat slišim: “Končno, konec šole, konec verouka, adijo maša in listki.” Klopi v cerkvi, namenjene najmlajšim in njihovim staršem, bodo ‘na počitnicah’. Večkrat slišim: »Če bi ne bilo listkov, otroci ne bi hodili k maši.« Verjamem, da bi marsikje bilo tako, ni pa nujno. Najprej bi se morali ustaviti pri vseh tistih, ki listkov ne potrebujejo. Stopijo v cerkev, da tam ob srečanju z Jezusom ponovno doživijo, kaj res pomeni biti kristjan, biti z Jezusom. Prvi kristjani so bili v manjšini, a bili so povezani v veri Jezusa Kristusa. Pomagali so si med seboj in se spodbujali. Imam občutek, da danes ni tako. Danes smo si tujci, na cesti neznanci, v isti veri.
Počitnice so dobre in koristne, so obvezne, da bi se mogli slišati in ujeti na prave frekvence življenja. Šumenje morskih valov ob našem nemiru naj postane nov izziv za izkušnje miru. Spominjam se, kako smo z družino letovali preko sindikalnega turizma, bilo je pestro in napeto, včasih tudi komično.
Prav družina se včasih ‘sreča’ ravno na počitnicah. Tam se vsi križi zložijo v enega samega. In če tega križa ne prinašamo pred oltar, pred Najsvetejše, nas teži in utruja, vleče k tlom. Take počitnice zaključimo jezni in vidno še bolj utrujeni.
Pred nedavnim me je po maši povabila na čaj verna žena, ki kot jaz zajema moč iz evharistije. Tiste minute ob čaju so bile počitnice, počitnice v lepi družbi, ki ne jemlje, ne teži, pač pa spodbuja krščansko življenje v teži dneva. Nekaj obveznosti bomo v počitnicah lahko pogrešali, maša pa ne more biti obveznost, ker je vendar darilo, »letalska karta« na poti v večnost.
Papež Frančišek pravi: »Navadimo se poklicati v spomin vse dobro, ki nam ga je storil Bog.«. Sveta maša je dobro, tisto, v katerem je vključeno vse.
Marjeta Debevec

Počitnice, hura! Koliko je bilo pričakovanja. Tudi v naših mladih časih, ko še nismo ‘obvezno’ hodili na morje. No, tudi letos bo mnogo takih, ki ne bodo šli na morje, tudi med mladimi. Kriza kaže svoje zobe, vedno bolj. To, kar si zapisala na začetku pisma, me je zabolelo. Starši, ki se čutijo olajšane, da ne bo več zbiranja listkov, ne bo maše, ne verouka. Prednje klopi v cerkvah, namenjene otrokom, bodo tudi “šle na počitnice” in bodo prazne. Na žalost si zapisala resnico, ki velja tudi za Koper, kjer vsako nedeljo mašujem ob 8 uri. V naši stolnici bodo do neke mere klopi zasedli turisti, marsikje pa še tega ni. Vem, so kraji kjer je drugače. Misijonarji, ki prihajajo v teh mesecih domov na počitnice, zlasti iz Afrike, kjer je največ slovenskih misijonarjev, pripovedujejo, kako so njihove cerkve polne otrok in odraslih, ki so prišli peš tudi več ur daleč in z navdušenjem pojejo svoje pesmi ob spremljavi bobnov in v ritmu plesov. Ne gledajo na uro, ki je nimajo, koliko časa bo misijonar pridigal ali, kot pri nas rečejo, ‘nakladal’, niti na to, kako dolga bo maša. Zanje je vedno prekratka. Zato se moramo njim zahvaliti, da število katoličanov v svetu na splošno še raste.
»Če bi ne bilo listkov, otroci ne bi hodili k maši«, si zapisala mnenje nekaterih. Nič nimam proti listkom, otroci jih radi zbirajo, in če jih to pritegne k maši, je prav. Morda pa bodo z leti le razumeli, da ob nedeljah gremo obiskat Jezusa. Toda to jim mora nekdo povedati. Morali bi jim povedati starši, toda če tudi oni ne hodijo redno k maši, od koga naj zvejo?
Žal je res tisto, kar si povedala v drugem delu svojega pisma. Kristjani živimo ‘privatno’ krščanstvo. Že v družini si starši ne upajo reči svojemu pubertetniku ali pubertetnici: »Pojdi z nami k maši«, tudi če potem tam najde svoje družbo. Ne upamo biti ‘javni kristjani’. O tem se ne upamo pogovarjati v družbi, morda niti s svojo prijateljico, kot si storila ti, ali s prijateljem. Fantje so bodo lahko pogovarjali cele ure o kakšni nogometni tekmi in jim ne bo dolgčas cele ure presedeti na stadionu. Za mašo pa seveda ni časa. Tudi šport je lahko odlično razvedrilo, toda kristjan ne “živi samo od športa” ampak “od vsake besede, ki prihaja iz božjih ust”.
Ljudje smo družabna bitja. Tako nas je Bog ustvaril. Po svoji naravi se družimo. Danes kot da smo to pozabili. Zato je toliko nesrečnih in nezadovoljnih ljudi. Mi potrebujemo druge in drugi potrebujejo nas. Razlogi, zaradi katerih se družimo, so različni. Zato imamo veliko društev: pevsko, planinsko, gasilsko, plavalno itd. Največje med temi pa je krščansko ali, bolj natančno, katoliško ‘društvo’, ki mu pravimo Cerkev, ki šteje eno milijardo in dvesto petdeset milijonov članov. Zaradi tega nas ne bi smelo biti sram. Nismo pa nič kaj ponosni.
Kako zelo potrebujemo božjo pomoč tudi v počitnicah, nam je nakazala že Marjeta. Evharistija je dobesedno Bog z nami. Če je Bog z nami, kdo more biti proti nam? In njegovo pomoč v resnici potrebujemo. Prvi kristjani so preganjalcem, ki so jim prepovedovali nedeljsko shajanje pri sveti maši, rekli: »Brez maše (evharistije) ne moremo živeti.« To bi moralo veljati tudi za nas, tudi v počitnicah. Srečevali se bomo kot družina, družba, sorodniki, prijatelji … Držati moramo skupaj, da nas ne napadejo ‘volkovi’, teh pa danes ni malo. Varni smo samo, če držimo skupaj in se opiramo na našega velikega brata Jezusa.
Ko gremo po svetu, lahko vidimo tudi veliko poučnega. Hoditi moramo z odprtimi očmi za dobro. Marsikaj se lahko naučimo. Ko sem kot študent dvoje počitnic ‘štopal’ po Franciji, Švici in Belgiji, sem se veliko naučil. Ne samo jezika, ampak tudi in še bolj verskega življenja, kar mi je zelo pomagalo pri delu v župnijah Postojna in Bertoki, še bolj pa pri Ognjišču. Še sedaj imam lepe spomine na tista doživetja. To je bila moja druga univerza. Res je, počitnice so lahko tudi zelo koristne. Take koristne počitnice želim tudi vam.

urednik oče Franc Bole – Ognjišče (2013) 07, str. 6

Milosti bolniškega maziljenja

Napisal Marko na 17. junija 2016. Objavljeno v Kratki odgovori.

Pri vsakoletnem narodnem romanju bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje, ki ga že od leta 1969 organizira Ognjišče, me zelo prevzame podeljevanje bolniškega maziljenja. Ali ta zakrament odpušča tudi velike grehe? (Filip)
Zakrament bolniškega maziljenja je postavil Kristus sam in za katerega pričuje apostol Jakob v svojem pismu: »Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj molijo nad njim ter ga v Gospodovem imenu z oljem mazilijo« (Jak 5,14. Ta zakrament ima za prejemnika te učinke: poveča mu posvečujočo milost; očiščuje ga grehov in časnih kazni; krepi ga v skušnjavah in trpljenju, zlasti v smrtnem boju; podeli mu tudi telesno zdravje, če je koristno njegovi duši. V bolniškem maziljenju se redno odpuščajo mali grehi in časne kazni za grehe. Izredno pa se odpustijo tudi smrtni grehi, kadar se bolnik resnično kesa, spovedati pa se ne more. Tudi bolnik, ki je maziljenjem v nezavesti, prejme odpuščanje grehov, če se jih je poprej kesal. (sč)

Ognjišče (2016) 6, str. 47

Motoristi za motoriste MzM

Napisal Marko na 15. junija 2016. Objavljeno v Na obisku.

Pomlad na cesto prikliče tudi vse motoristične navdušence, a tako, kot se motoristi veselijo sezone za vožnjo, mnogi nad njimi tarnajo in jih zmerjajo z divjaki, samomorilci …. Zato s tem opravimo kar v uvodu: Ne obsojajmo motoristov kar počez, da so divjaki, in ne sodimo jih po njihovem videzu ali načinu oblačenja. Kdor je vsaj nekaj ur preživel v skupini motoristov, ki se temu načinu življenja predajajo zares, je videl, da gre pri njih za veliko več kot pa za divjanje po cestah.

Tako, zdaj lahko sproščeno vkorakamo v ta članek, v katerem vam bom približal motoristično društvo Motoristi za Motoriste (MzM), njegove člane, vzdušje ob druženju z njimi itd. Na Brinovem griču je kraj Nova Štifta, kjer smo se v poznem ponedeljkovem popoldnevu pod lipo srečali in si segli v roke z nekaj ustanovnimi člani društva MzM. Na začetku smo se pogovarjali kar stoje ob motorjih in videlo se je, da so tudi njihovi pogovori potekali o morebitnih pridobitvah in opremi, ki si jo je kateri izmed njih privoščil preko zime. Sledili so pogovori o preteklem vikendu, kje se je kdo potepal in kakšne vožnje so opravili. Pripovedovali so tudi o kakšnih dogodivščinah – tudi takih, kjer so se sami zgražali nad početjem mlajših divjakov; posebej je izstopala zgodba o dirkačih, ki se gredo dirkanje na stari cesti na Črni Kal, in še kakšna lokacija bi se našla. »Ti res niso bili pri pravi, ker so sneli celo izpušne cevi, nato pa divjali po tistih nekaj ovinkih gor in dol,« je dejal Jani, ki se je ravno tisti dan ustavil na Črnem Kalu. Pavle Hočevar, tajnik društva, je zato dodal, da je prav, da precejšen del njihove dejavnosti usmerjajo tudi v preventivo, kjer sodelujejo z različnimi moto klubi po Sloveniji, tudi s policijo, in opozarjajo na lastno odgovornost motoristov ter tudi ostalih udeležencev v prometu. »Skrb za varnost želimo tako razporediti na vse udeležence v prometu, ne samo na motoriste.«

Užitek v vožnji

Ker je pogovor tekel ravno o varnosti, me je zanimalo, kakšen je njihov pogled na varnost vožnje z motorji. Najprej so izpostavili ozaveščenost, da kot motoristi spadajo v ranljivejšo skupino udeležencev v prometu. Postregli so z razmislekom, da je ob dejstvu, da je v Sloveniji več kot 50 tisoč motoristov, dejstvo tudi to, da bo vsako leto verjetno prišlo vsaj do kakšne nesreče ali tragičnega dogodka. Na vprašanje, kaj za večjo varnost lahko naredimo vozniki avtomobilov, so hkrati zazveneli vsaj trije odgovori: »Nehajte uporabljat mobitele med vožnjo!« Nato je frančiškan pater Niko Žvokelj nadaljeval: »Pri motoristih je enako kot pri vsem ostalem, zato ne smemo posploševati. Mirne duše lahko rečem, da kolikor jih poznam, so motoristi v 80 ali celo več odstotkih tisti možakarji in ženske, ki uživajo v vožnji, posebej na ovinkih. In to uživanje v vožnji ne pomeni, da noriš, da prideš čim prej na nek cilj, ampak je že sama vožnja tisti cilj, ki ne rabi norenja in velikih hitrosti. V večini primerov gre za druženje, obstajajo pa posamezniki, ki odstopajo in za katere ne moremo prevzemati odgovornosti. Svoje preventivno delo opravljamo, potem se pa vsak sam na motorju odloči, kako in kaj.« Pavle je dodal: »V teh dvajsetih letih, kar sem sam prisoten med motoristi, se je kultura precej spremenila, in to na boljše.« Velike zasluge za to imajo ravno motoristična društva, katerim je mar za varnost. To dokazujejo tudi s tem, da se organizirajo tečaji varne vožnje, da sodelujejo s policijo, da se tudi drugače angažirajo v odborih za varnost v cestnem prometu, ob začetku šolskega leta na križiščih pomagajo policiji in gasilcem pri zagotavljanja varnosti itd.

Začetki društva
Motoristi iz ribniške okolice se dobivajo že 19 let. »Leta 1998 je do mene prišel starosta kluba Stane. Tisto leto nas je kar nekaj prijateljev kupilo motor in prišli smo do ideje, da gremo na Novo Štifto k patru Niku po blagoslov. In ker ima pater Niko dobre ideje, je rekel, če bi blagoslov motorjev opravili kar skupinsko, ne da smo kapljali posamezno.« S temi besedami je Pavle opisal začetke druženja navdušencev nad motorji. Starosta Stane je dodal: »Na prvem blagoslovu se nas je zbralo 12 motoristov; to je bila prva taka izkušnja skupinske vožnje z motorjem.« Pavle je nato dodal, da se je ideja razširila in so se blagoslova motoristov začela udeleževati tudi druga moto društva. Idejno zasnovo je pripisal patru Niku. »Tako, kot je na Štefanovo začel blagoslavljati prave konje, je začel blagoslavljati tudi naše konjičke.«
Pater Niko je še malce natančneje opisal dogodke ob samem začetku. »Takrat smo najprej ustanovili društvo MK Ribničan. Društvo je štelo 75 članov in to smo bili prava klapa. V tistem času so se začela tudi srečanja motoristov na Tromostovju v Ljubljani in mnogo naših članov se je ob sredah družilo tam. Kot rečeno je bil leta 1997 prvi blagoslov in takrat je prišel tudi Janez Šimenc, ki je videl, kako smo zastavili blagoslov. Naslednje leto so potem začeli z blagoslovom tudi v Mirni Peči.«
Kmalu po tistem so društvo MK Ribničan razpustili, tudi pater Niko je bil prestavljen v Strunjan, kljub temu pa je bila še zmeraj živa ideja, da je treba nekaj narediti. Pater Niko je nadaljeval: »Na večer smrti papeža Janeza Pavla II. sem se že kot premeščen v Strunjan oglasil pri Pavletu in začela sva pogovor o tem, kaj bomo naredili, ker ni več kluba. Predstavil sem mu idejo, ki mi je hodila po glavi že več kot eno leto, in sicer, da bi ustanovili solidarnostno društvo. Vedel sem, da je, če se je kje kdo poškodoval, družina ostala bolj ali manj prepuščena sama sebi in morebiti kakšnim prijateljem.« Tisti večer sta Niko in Pavle že postavila temelje, da bi to moral biti nekakšen sklad, kjer bi zbirali sredstva in bi ob morebitnih nesrečah lahko izkazali solidarnost tudi kot motoristično društvo.

V jedru društva solidarnost
Ideja se je še malce dodelala in tako so pred 10 leti registrirali društvo Motoristi za Motoriste. »Z idejo smo zelo dobro uspeli, saj so se mnogi hitro našli v njej, tudi ime se je dobro prijelo in naš logotip, ki ga tudi drugi uporabljajo vsepovsod. Na začetku smo še malce opozarjali, da je to naš logotip, ampak zdaj kar pustimo, da se ideja širi kot se širi.«
Ustanovni člani so v večini motoristi iz širše ribniške okolice, k njim so hitro pristopili prijatelji z avstrijske Koroške in vseh krajev Slovenije. Dogovorili so se vse podrobnosti in društvo je lahko začelo delovati.

Problem za varnost pri motoristih nastane potem, ko si nekdo kupi motor, nima izkušenj in se takoj požene do visokih hitrosti, nima pa osnovnih občutkov in izkušenj, kako se motor obnaša na različnih podlagah, ovinkih, ob nenadnem zaviranju itd. Zato naj velja priporočilo, da se sploh kot motorist začetnik najprej spoznamo z motorjem in udeležimo kakšnega tečaja varne vožnje – na ta način bo največ storjeno za varnost.

Sredstva za sklad zbirajo celo leto in po besedah patra Nika so se že kmalu po ustanovitvi pojavile prve prošnje za pomoč. »Če se ne motim, je bila prva denarna pomoč posredovana že leta 2005. V teh desetih letih do danes smo razdelili več kot 55 tisoč evrov pomoči. Ves ta denar je bil zbran s prispevki; ves ostali denar, ki ga društvo rabi za svoje delovanje, se financira iz članarine in drugih dejavnosti, tako da za samo delovanje društva ne porabljamo denarja iz sklada,« je dodal Pavle. Poleg tega so društvo registrirali tudi kot društvo v javnem interesu za varnost v cestnem prometu in se tako uvrstili na seznam društev, ki so lahko prejemniki sredstev od dohodnine. Podpornike imajo tudi med mnogimi podjetji in posamezniki, ki se odzovejo in njihovo delovanje tudi finančno podprejo. Vse to daje celotnemu delovanju društva pomemben pečat in zadovoljstvo, da tudi drugi prepoznajo njihov trud in koristnost.
MzM danes šteje 165 članov, na listi za članstvo pa imajo že 22 kandidatov. Tajnik Pavle je dejal: »Imamo veliko povpraševanja, vendar niti nimamo velike želje povečevati števila članov v društvu, ker se s tem samo povečuje težava glede obveščanja, organizacije občnega zbora itd. Ljudje pa kar čutijo z društvom. Glede na odzive in kopico vprašanj glede letošnjega blagoslova bo pred nami spet en veličasten dogodek.« Člani društva prihajajo od vsepovsod, tudi iz tujine. »Tudi versko smo pisana druščina in nimamo nobenih omejitev glede članov – važno nam je, da vsi v srcu dobro mislimo.«

Aprilski blagoslov glavni dogodek
Višek druženja predstavlja blagoslov motoristov, ki se vsako leto odvija 27. aprila pri Novi Štifti. »Mi smo začetniki blagoslovov motoristov v Sloveniji,« ponosno pove Pavle. »Ob 10. obletnici bomo tako imeli že 18. motoristični blagoslov.« Pater Niko ga dopolni: »Po letošnjem letu ne bomo več šteli let, ampak bomo ostali pri imenu Legendarni motoristični blagoslov. To ime si tudi zaslužimo, saj so bila leta, ko o dogodku ob blagoslovu nismo ničesar objavljali, pa je še zmeraj prišlo blizu tisoč motoristov.« Brinov grič je za vse, ki pridejo na blagoslov, skoraj premajhen in trenutno so v društvu na meji tega, kar grič in tudi oni organizacijsko zmorejo pripraviti, da je prireditev še zmeraj lepa in doživeta za vse.

Potovanje na sprejem k papežu Frančišku
Poleg aprilskega blagoslova je čez leto v prvi vrsti pomembno druženje. Leta 2009 so organizirali tudi prvo skupno potovanje. »Naš red je takrat praznoval 800-letnico ustanovitve in sem bil takoj zato, da gremo skupaj v Asissi. Na prvo skupno potovanje nas je šlo 84 vozil in 140 ljudi. Od takrat vsako leto organiziramo skupno potovanje in letos je padla ideja, da se v luči svetega leta in naše desetletnice odpravimo v Vatikan na avdienco k papežu Frančišku. Od januarja smo sprožili vse napore v to, da smo idejo predstavili na različnih ravneh – bili smo pri nunciju, v Sloveniji je bil februarja kardinal Parolin in smo bili v pogovorih tudi z njim. Prišli smo do dogovora, da nas bo papež Frančišek sprejel 18. junija. V veliko pomoč pri organizaciji nam je bil tudi naš veleposlanik v Vatikanu Tomaž Kunstelj,« je pater Niko opisal idejo in vso organizacijo ob letošnjem potovanju v Vatikan. »Kar se letošnjega odhoda k papežu Frančišku tiče, je bilo zanimanje izjemno, saj smo 250 prijav, na kolikor smo bili omejeni, napolnili v 12 urah. Mislimo, da bo to dogodek, kot ga še ni bilo – tudi z vsebinskega vidika, saj smo verjetno edino društvo na svetu, ki smo organizirani s tako solidarnostno noto. Tudi na srečanju s papežem mu bomo predali sredstva za nakup motornega kolesa za potrebe slovenskega misijonarja.«

Erjavec M., Na obisku, v: Ognjišče (2016) 5, str. 104.

Blagor lačnim in žejnim pravičnosti

Napisal Marko na 15. junija 2016. Objavljeno v Blagri_kristjanov življenjski načrt.

Blagor tistim, ki se trudijo, da bi v svetu zavladala pravičnost. Zelo preprosto se je ujeti v zanke pokvarjenosti, krivičnosti, v vsakdanjo politiko, kjer je vse samo posel … veliko krivic je na svetu, zaradi katerih mnogi trpijo. Jezus na to odgovarja: “Blagor tistim, ki se borijo proti tem krivicam.”. (papež Frančišek)

Blagor lačnim in žejnim pravice je soroden tistemu o žalostnih, ki bodo potolaženi. Kakor tam prejmejo obljubo tisti, ki se ne uklonijo ‘diktatu’ vladajočega mnenja in navad, marveč se v trpljenju postavijo temu po robu, tako gre tudi tukaj za ljudi, ki iščejo to, kar je zares veliko, zares pravično, zares dobro.

‘Pravičnost’ v Matejevem evangeliju pomeni ‘pravo življenje’, to je zvestoba božji volji. Lakota in žeja v Svetem pismu pomenita človekovo hrepenenje po Bogu, težnjo po pravičnosti tistih, ki doživljajo različne oblike krivice. Človekovo hrepenenje po pravičnosti se je začelo uresničevati z Jezusovim učlovečenjem in njegovim oznanjevanjem”.

Ta pravičnost ni človeška pravičnost, tudi ni to pravičnost tistih, ki veljajo za pravične, ker spoštujejo zakone. To je ideal učenca, ki hoče živeti kakor Jezus, ki hoče izpolnjevati Očetovo voljo. Pravičnost ni nekaj meglenega, ampak je vedno dejanska pomoč, s strani Boga in ljudi do tistih, ki so pomoči najbolj potrebni: »Bog pomaga do pravice zatiranim, daje kruha lačnim« (Ps 146,7).

Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša. Položil sem nanj svojega duha, narodom bo delil pravico. Ne bo vpil, ne bo povzdigoval in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, zvesto bo delil pravico. Jaz, Gospod, sem te poklical v pravičnosti in te prijel za roko, varujem te in te postavljam za zavezo ljudstvu in za luč narodom, da odpreš slepe oči in izpelješ jetnike iz zapora, iz ječe tiste, ki sedijo v temi. (Iz 42,1-3.6-7)

SVET PRAVI

Blagor brezbrižnim, ki se zanimajo samo za svoje stvari. Tistim, ki se odločijo za to, kar jim ustreza, prinaša korist, … in pravijo: »Vsak naj skrbi zase … mene to ne briga … naj o tem razmišljajo drugi …« Blagor tistim, ki ostajajo hladni spričo dejstev, ki jih priganjajo, ki v tem, kar se dogaja ne vidijo nobene krivice in ne čutijo odgovornosti. To so ljudje, ki jim življenje z drugimi, bližnji, skupnost … ne pomeni veliko; v svojem malem svetu živijo mirno, ne muči jih zavest krivde.

JEZUS PRAVI

Blagor tistim, ki doživljajo čut za pravičnost, tako kot občutijo lakoto ali žejo. Blagor tistim, ki resničnost dojemajo skozi božje oči, ki se čutijo odgovorne za zlo na svetu in se z vsemi močmi borijo proti njemu, ki ne živijo le zase, ki razumejo, da je treba gledati tudi okoli sebe, odpirajo svoje roke in srca in se razdajajo. Bog sam bo potešil njihovo lakoto in napolnil njihovo žejo z nedopovedljivim veseljem.

Žeja in lakota vodi človeka k Bogu

Beseda ‘pravičnost’ vsebuje troje: pravičnost Boga, ki jo ponuja vsem; pravičnost človeka, uresničevana z dobrimi deli; socialna pravičnost in solidarnost. To troje je povezano v eno kot pri drevesu korenina, cvet in sad.

Za Juda je Bog vir življenja: pravičnost je tisto življenje, ki prihaja od Boga v osebi in ki se po osebi tudi prenaša na druge, na svet. Pravičnost je pokorščina Bogu, ki podarja življenje in voljnost posredovati to življenje: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,33).

Reči ‘življenje’ in reči ‘razdajanje’ sebe drugim, je neločljivo povezano. Kdor živi, živi z drugimi. Če si prisvajaš življenje, to postane smrt, podobno kakor se usmradi voda v mlakuži. V Jezusovem življenju in delovanju je vse to zelo očitno: ‘vrača’ v življenje tisto, kar je bilo mrtvo; obudil je Lazarja in ga poklical iz groba, Zahej je ‘preobrnil’ svoje življenje: od izkoriščevalca do dobrotnika, samarijan pomaga tistemu, ki je na videz mrtev …. Ozdravljenja, izganjanje hudih duhov … so vidna znamenja posredovanja božjega življenja, ki želi dobro in predstavlja ‘zdravje’ vsakega človeka. V vsakdanjem življenju se s pomočjo bližnjemu, z odpuščanjem, z varovanjem najbolj slabotnih … verni človek bliža Bogu. Bolj ko človek živi v pokorščini Bogu, bolj čuti kako raste v njem želja, da bi pomagal tistim, ki so v težavah, ki živijo v pomanjkanju … To ‘gibalo’ (poklicanost) je neke vrste lakota in žeja, ki se ne da več ustaviti. Bolj ko veren človek srečuje priložnosti, da bi delal dobro, bolj njegova lakota in žeja narašča: in tistemu, ki več da, se bo tudi več dalo.

Sv. Edith Stein je dejala, da je človek, ki pošteno in strastno išče resnico, že na poti h Kristusu. O takšnih ljudeh govori blagor – govori o tej žeji in lakoti, ki je blagrovana zato, ker vodi človeka k Bogu, h Kristusu in zato odpira svet božjemu kraljestvu. Bog pričakuje našo notranjo budnost za njegovo tiho nagovarjanje, ki je v nas in nas iztrga iz praznih navad na pot k resnici – k Jezusu Kristusu.

Blagor mu, kdor zna darove edinstvenega nebeškega Očeta spremeniti v razodetje pravice in v ljubezen do bližnjega. (Bernhard Häring)

Vsi živimo na isti ladji in ta se bo potopila ali rešila z nami vsemi. Ne moremo upati v lastno rešitev, če se ne borimo za pravičnost in mir, ki ju hoče Bog. Oče za vse svoje otroke, za vse narode. (Bernhard Häring)

Pravičnost je odsev svetosti. Biti pravičen pomeni biti svet v odnosu do ljudi, narediti tako, kot je dobro tudi za bližnjega. (papež Frančišek)

Naj zacveti cvetlična greda sveta

Sodobni svet je popolnoma osvojila potrošniška miselnost, podvržen je tržnim zakonom in še zdaleč ni podoben zemlji, na kateri bi cvetela pravičnost. Zemlja je danes cvetlična greda, ki nam vsak dan rodi vsakovrsten plevel: razrašča se pridobitništvo, izkoriščanje, ropanje, prisvajanje. Verni človek je poslan na svet, ki ni njegov, živi znotraj sistema, vendar vanj ne spada. On ne ugasi svoje žeje in lakote, ampak jo postopoma ob dogodkih vsakdanjega življenja polni in napaja. Tako prihaja do takšne notranje občutljivosti, da je sposoben slišati in videti tiha znamenja, katera Bog pošilja v svet in tako razbijejo nasilnost vsakdanjosti. Tako kot poje Marija v svoji hvalnici: »Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke (nič več neenakosti in oblasti, ki stiska in pritiska); lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne (nič več zbiranja in razdeljevanje dobrin po potrebah vsakega posameznika) (Lk 1,52). Bl. Pavel VI. je poudaril, kako se je Marija pokazala v Magnifikatu in tudi v vsem življenju zavetnica socialnih pravic: razkrila je bedo tistih, ki hočejo druge prevladati. Z Marijo se torej predajmo Kristusovi šoli in se ne naučimo biti lačni in žejni pravice.

Lakote in žeje po pravici ne smemo nikdar omejevati samo na zemeljske dobrine. Največje darilo, ki smo ga prejeli, je vera, in hvaležnost zanjo nas obvezuje, da jo s svojim načinom življenja in z besedo posredujemo tudi drugim. (Bernhard Häring)

Stvarnik narave in človeka, daj nam moč, da bomo znali na sovraštvo odgovoriti z ljubeznijo, na krivičnost s pravičnostjo, naj vojno z mirom. (sv. Janez Pavel II.)

Pravičnost je strog sodnik. Ničesar ne spregleda in se ne da podkupiti. Na starih slikah je upodobljena z obvezo na očeh. To pomeni, da se ne bi smela ozirati veljavo človeka, ki ga mora soditi. (Stanko Cajnkar)

Prava revolucija se zgodi samo prek brezpogojne predanosti Bogu, ki je merilo pravičnost in hkrati večna ljubezen. In kaj nas bi lahko rešilo, če ne ljubezen? (Benedikt XVI.)

Vera, ki jo dan na dan utrjujemo z evharistijo, nas ne bo prevarala, če se bomo sedaj na zemlji, vsak na svojem mestu, spustili v boj za pravico, kakršne nas je učil Kristus. Naj nam bo jasno, da ta pravica izključuje vsako nasilje in sovraštvo. Nova pravica izvira iz Kristusove krotke ljubezni. (Bernhard Häring)

Pred ljubeznijo je težje vzdržati kot pred pravičnostjo. Na kolena ne sili pravičnost, pač pa ljubezen. (Franc Sodja)

Sreča je v vsakem stanu doma, je vsakemu odločena, da jo le prav spozna in prav išče. Mati prave sreče je pravičnost. (bl. Anton Martin Slomšek)

Ponižno prihajam k tebi, Gospod,

da bi te prosil za pogum.
Z dušo in srcem želim živeti v pravičnosti
in se nočem prodati nikomur in za nikakršno korist.
Želim si, da bi bil močan,
da se bom lahko uprl skušnjavam …
in ne bom iskal navideznega miru v lagodnosti in zaslepljenosti.
Prosim te za odločnost in vztrajnost,
da ne bom podlegel napakam, krivicam, sovraštvu …
da ne bom samo nezadovoljen
zaradi razmer, ki vladajo na svetu,
ampak bom ohranjal živo veliko željo,
da bi delal za to, da bi ga izboljšal.
Pomagaj mi, da bom neutruden graditelj
tvojega Kraljestva vere in pravičnosti,
vreden sprejeti tvoje besede:
»Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni:
jaz sem svet premagal« (Jn 16,33).

Jezusov obraz danes

Božji Sin je prišel, da bi odkupil izgubljeno človeško življenje, nas odrešil. Sin človekov je bil za svoje iskanje pravice ‘nagrajen’ s smrtjo. On pušča na svetu svojo podobo (ikono): obraz, oblit s krvjo, opljuvan in ponižan, znamenje neskončne bolečine. Tisti, ki čuti žejo in lakoto po pravici, more ta obraz srečati na svoji poti; in ko se mu bo približal, se ga dotaknil in poljubil (kot je naredil Frančišek Asiški ob srečanju z gobavcem), se mu bo ta obraz pokazal v vsej svoji lepoti. Naša sreča se poraja iz prizadevanja, da bi bilo na svetu več pravičnosti. Kot piše sv. Avguštin, bomo “napolnjeni s tem, česar smo lačni in žejni”. Veselje do življenja se rojeva le tako, da živimo. To ni besedna igra, ampak je izkušnja. Tu se rojeva pravo veselje, tista umirjenost, tista pesem ki ponavlja: srečni tisti, ki čutijo žejo in lakoto po pravici, in gradijo mir tam, kjer so spori. Najbolj globoke in skrite potrebe in želje njihovega srca bodo potešene: »Ne bodo več lačni in ne bodo več žejni in nič več jih ne bo žgalo sonce ne kakršna koli pripeka« (Raz 7,16). Gospod sam bo kruh ki bo potešil njihovo lakoto, vino, ki bo pogasilo njihovo žejo. Samo Bog lahko izpolni najbolj globoke in skrite želje človeškega srca.

Bistvo pravice, ki nam jo je prinesel Kristus, je hvaležnost. Vse, kar imamo, tudi najvzvišenejši dar, to je božje prijateljstvo in čast božjega otroštva, nam narekuje hvaležnost do Boga. Samo kdor zna biti vedno in povsod hvaležen, zna ceniti božji dar in slediti Kristusu v njegovi lakoti in žeji po pravici. (Bernhard Häring)

Brez plemenitih sadežev naših dobrih del ljudje ne morejo spoznati, da je Bog, ki vanj verujemo, zares Bog pravičnosti, usmiljenja, resnice in ljubezni. (Lojze Bratina)

ZGODBE

Nihče nima večje ljubezni

Giuseppe (Pino) Puglisi je bil vzoren duhovnik, ki se je posebej posvečal mladim v mestni četrti Brancaccio v Palermu. Vzgajal jih je po evangeliju in tako odvračal od zgrešenega način življenja, v katerega jih je prisilila mafija. »V imenu Kristusa, križanega in vstalega, tega Kristusa, ki je Pot, Resnica in Življenje, se obračam do odgovornih: spreobrnite se! Nekega dne bo prišla Božja sodba!« Zvesti Kristusov pričevalec je slutil, da mafija že steguje roke po njem. V svojih javnih nastopih je mafijce, ki so sejali strah med ljudi, povabil, naj pridejo, da se pogovorijo. Namesto tega pa so 15. septembra 1993, na njegov 56. rojstni dan, poslali dva morilca. Po napornem dnevu se je zvečer pripeljal domov s svojim starim avtomobilom. Ko je izstopil iz vozila in šel proti vratom, ga je nekdo poklical. Obrnil se je in njegov pajdaš ga je zahrbtno ustrelil v tilnik. Mafijska eksekucija! Kasneje so morilca aretirali. Povedal je, da je duhovnik, ko sta se mu z drugim mafijskim ubijalcem približala, z nasmehom na ustnicah dejal: »To sem pričakoval.« Na njegovem grobu je napis: “Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje” (Jn 15,13). Leta 2013 je takratni papež Benedikt XVI. podpisal odlok o njegovi razglasitvi za blaženega.

Deset zapovedi za življenje v pravičnosti (človeško gledano)

Čeprav se ljudje danes najraje ‘gibljejo’ v povprečju (zlati sredini), pa ne more nihče živeti brez nekaterih opozorilnih znamenj, in brez cilja, ki mora biti določen. Benjamin Franklin, ameriški pisatelj, državnik, znanstvenik …, pravičnik, je v svoji avtobiografiji postavil naslednja življenjska pravila (ki so predstavljana kot predlogi)

1. Zmernost: ne prenajedaj in ne opijaj se.
2. Molk: ne govori, če to ne koristi drugemu ali tebi samemu; izogibaj se plehkosti in praznih pogovorov.
3. Red: potrudi se, da bodo vse stvari na svojem mestu, da bo vsak kotiček tvojega delovnega okolja urejen.
4. Odločnost: odloči se, da boš storil tisto, kar moraš; brez odlašanja naredi tisto, za kar si se odločil.
5. Skromnost: ne zapravljaj, razen za svojo nujno potrebo ali potrebo drugih; nikoli ne zapravljaj.
6. Delavnost: ne zapravljaj časa; poskrbi, da boš vedno imel početi kaj koristnega; odstrani vse dejavnosti, ki niso potrebne.
7. Iskrenost: bodi pristen in pravičen v svojem načinu razmišljanja in če govoriš, govori razumljivo in s skladno s tem, kar delaš.
8. Pravičnost: Ne povzročaj nikomer nič zlega, nikomur ne škoduj in nikoli ne odkloni pomoči, ki si jo dolžan dati.
9. Umerjenost: izogibaj se skrajnosti; premagaj se in se ne razburjaj zaradi dejanj, za katera misliš, da bi si to zaslužila.
10. Mirnost: ne dovoli, da bi te motile nepomembne stvari, prav tako plehki dogodki, ki se jim ne moreš izogniti.

Zmagala bo ljubezen

V začetku devetdesetih je divjala v Burundiju vojna med etničnima skupinama Hutujev in Tutsijev in zahtevala 300.000 življenj, več 100.000 pa jih je moralo zaradi genocida zapustiti domove. Nekdanja učiteljica Marguerite Barankitse, iz skupine Tutsijev, je hotela pomagati Hutujcem tako, da je odprla hišo miru, nekakšno sirotišnico. Ko so jih odkrili, je morala zvezana gledati, kako so 72 ljudi, ki jih je hotela rešiti, pobili z mačetami. Takole pripoveduje: »Če ne bi imela vere, bi tisto noč pred tolikimi leti prav gotovo rekla: Dovolj, videla in doživela sem več grozot, kot jih more prenesti človeško srce.« Toda vem, da je Jezus rekel: vedno bom z vami, do konca sveta. Ko je bilo najtežje, sem prosila Boga za pomoč: Gospod – sem dejala – pomagaj mi, da bom vedno verjela v življenje in v ljubezen.« Vem, da bo vedno zmagala ljubezen, nikoli sovraštvo. Človeka, ki ima sočutje, dostojanstvo in ljubezen, ne more nič prestrašiti. Nihče in nič ne more ustaviti ljubezni – najsi bodo to vojske, sovraštvo, preganjanje, lakota ali pomanjkanje.«

Mednarodni strokovnjak

Otroci so čebljali in piščanci so čivkali okrog gospe Marie de las Mercedes, ki je metala koruzno zrnje svojim kokošim. Tedaj je z oblakom prahu po cesti iz Santa Dominga pribrzel imeniten avtomobil in ustavil pred hišo. Gospodič v suknjiču in kravati, z majhnim potovalnim kovčkom v roki je vprašal Mario: »Ali mi boste dali eno kokoš, če uganem njihovo točno število? Ona se je namrdnila. On je hitro vzel iz avtomobila najnovejši računalnik, vključil GPS, povezal svoj pametni telefon z aplikacijo za satelitsko fotografijo in vključil sistem za štetje: »Imate stodvaintrideset kokoši.« Vzel je eno in jo držal v rokah. Tedaj ga gospa Maria vpraša: »Če vam jaz povem, kakšno službo opravljate, mi boste pustili kokoš?« On se je prisiljeno nasmehnil. Gospa je rekla: »Vi ste mednarodni strokovnjak.« Vzela je kokoš in razložila, da je bilo to lahko ugotoviti in bi verjetno vsak uganil: »Prišli ste, ne da bi vas kdo poklical, vstopili ste v kurnik, ne da bi vprašali za dovoljenje, povedali ste mi nekaj, kar sem jaz že vedela, in za to ste zahtevali še plačilo.« (zgodba iz Dominikanske republike)

V mladosti mislimo: najmanj, kar bi nam lahko ljudje izkazovali, je pravičnost. Na stara leta spoznamo, da je to največ. (Marie von Ebner-Eschenbach)

Kristjan je človek, ki se zaveda, da v vsakem primeru najprej živi od obdarovanosti; da torej more vsaka pravičnost obstajati le v tem, da je tudi sam obdarjevalec – enak beraču, ki je hvaležen za prejete stvari in jih velikodušno deli naprej. (Joseph Ratzinger)

Pravičnost je umetnost pravilnega razdeljevanja. Zato je po svojem bistvu služba, z vsemi posebnostmi službenega razmerja in odgovornosti. (Stanko Cajnkar)

Zagovorniki slabotnih

Blagor tistim, ki vpijejo: »Ni ti dovoljeno«, kot Janez Krstnik, pred krivicami oblastnikov, ker bodo prej ali slej morali pretrpeti mučeništvo.
Blagor neprevidnim, ki niso prizanesljivi do krivic, kot Jezus, ki je z bičem očistil tempelj – Očetovo hišo.
Blagor tistim, ki pokažejo svoje nestrinjanje in neodobravanje in so kritični do vseh, ki zatirajo brate, ker bodo prejeli udarce od tistih, ki se prilizujejo.
Blagor tistim, ki so deležni sovraštva in dobivajo grožnje, ker so zagovorniki slabotnih, saj jih bo Jezus, zvesta priča, branil ob dnevu sodbe.
Blagor če živijo v resnici in polnosti tisti DA, ki so ga nekoč izrekli Gospodu, ker se tako razodeva polnost njegovega kraljestva. (Justo Asiain)

Rekel sem dobremu Bogu …

Rekel sem dobremu Bogu, da njegov Sveti Duh ni dovolj učinkovit, saj je toliko vojn, ob vseh ljudeh, ki umirajo od lakote, zaradi mamil, ki povzročajo toliko trpljenja med mladimi, zaradi nasilja, o katerem beremo v časopisih in poslušamo na radiu in TV …
Toda Bog mi je odgovoril: »In kaj je tebi svetoval moj Duh? Kaj si ti naredil? Kako bo pravica na svetu, če ti nič ne narediš za pravičnost? Kdo bo delal za resnico, če ti ne boš začel biti resničen? Kdo bo gradil mir, če ti nisi pomirjen sam s seboj in svojimi bližnjimi? Poklical sem te, da poneseš »veselo sporočilo« med ljudi. (Jean Debruynne)

Človek je bil od nekdaj lačen in žejen, ne le zato, ker so dobrine na svetu napačno porazdeljene, ampak zato, ker je človek nenasiten: več ko ima, več si želi. Žeja po denarju, žeja po modi, žeja po ljubezni, žeja po … Na tem svetu pa ni pravičnosti, in tisti, ki se zanjo trudijo, pogosto ne morejo uspeti, ker so »mogočni« poslužujejo vseh sredstev. Zato bomo, če hrepenimo po pravičnosti, pogosto žejni in lačni, toda videli smo že, da vsi blagri prinašajo težave in preganjanje. Osnovna drža za uresničevanje pravičnosti je – biti odkrit. Samo tisti je lahko odkrit, ki je lačen in žejen pravičnosti, zato današnji svet odkritost preganja, ker ta razkrinkava strahopetnost. Odkriti moramo biti najprej do sebe, toda to je samo pogoj, da smo odkriti do drugih. Biti odkriti pomeni povedati stvari v obraz, povedati tako, kot je, tudi oblastem, tudi nadrejenim… o tem je lahko sanjati, a zelo težko je to uresničiti. Kdor pa bi bil rad odkrit, ne da bi ljubil pravičnost in ne da bi bil pripravljen na preganjanje ali vsaj zapostavljanje, se bo moral zadovoljiti s tem, da bo ostal le pri besedah. In taka je danes večina.

Pravičnost daje vsakomur njegovo in ne zahteva tega, kar pripada drugemu, spregleda lastno korist, da bi vsem zagotovila enakost. (sv. Ambrož)

Človek je vreden imena človek, če si tam, kjer je, prizadeva za pravičnost. (Romano Guardini)

Z izmenjavo zemeljskih darov si boste pridobili obilje in boste nasičeni. Toda če te izmenjave ne boste opravljali z ljubeznijo in dobrohotno pravičnostjo, bo ene privedla v požrešnost, druge v lakoto. (Kahlil Gibran)

DEJSTVA

Kako naj govorimo o pravičnosti:

– če vsak dan zaradi lakote umre 17.000 otrok (na leto več kot 6 milijonov – za tri Slovenije), skoraj vsi na južni polobli;
– če 300.000 mladoletnih otrok služi v vojskah po svetu, in je 12 milijonov otrok vsako leto ranjenih ali so pohabljeni zaradi min;
– če je že 13 milijonov otrok izgubilo starše zaradi AIDS–a, če 15 milijonov otrok ni nikoli obiskovalo šole, če jih 55 milijonov dela v tovarnah in so izkoriščani kot živali;
– če gre vsak večer lačnih spat 963 milijonov ljudi; milijarda jih živi v barakarskih naseljih brez pitne vode, vsako minuto umre ženska pri porodu. 1,3 milijarde ljudi nima dostopa do osnovnega zdravstva, 2,5 milijarde ljudi živi v neustreznih higienskih razmerah.
– če si od stotih ljudi šest lasti 59 % vsega bogastva; 80 jih živi v človeka nevrednih pogojih; 70 je nepismenih; 50 pa lačnih?
Pravičnost je dar, pa tudi sad vestne izbire med deli zla in potjo Gospodovo.
Te statistike odkrivajo, kako zelo smo se oddaljili od prvotnega Božjega načrta. Ali smo sploh lahko »pravični« pred njim? Papež bl. Pavel VI. je napovedal: »Bojte se jeze revnih ljudstev, ko se bodo uprli, nas bodo potolkli …« Če torej na svetu ni pravičnosti, kako bi bil lahko mir?

Gospod, prišel si na svet,
da bi vžgal ogenj ljubezni in pravice.
Daj, o Gospod, da bi vsi, ki smo blizu tvojemu srcu,
mogli spoznati veliko Očetovo željo,
ki si jo ti razodeval z vsem svojim življenjem:
da bi ljudje kot božja družina živeli v popolni edinosti,
da bi vse duhovne in materialne dobrine
sprejemali kot dar edinega Očeta
in jih posredovali drugim

Osvobodi nas, Gospod,
ozkega razumevanja pravice,
in še posebno bogatine in tiste ljudi, ki nočejo služiti,
če ne dobe takoj povračila.
Daj, da bi razumeli pravico tako,
kot si jo razumel ti, usmiljeni Odrešenik,
ko si sodiI grešnika.
Daj, da bomo znali biti hvaležni!
Če smo hvaležni vsak trenutek svojega življenja,
smo povezani s pravičnostjo Očeta,
ki posvečuje svoje ime s tem, da pomaga ubogim.
Bernhard Häring

Vprašanja

– Katere so, po tvoji presoji, značilnosti krotkega človeka v današnjem svetu. Poskusi sestaviti Deset zapovedi prijaznosti in ljubeznivosti za naš čas.

– Sveti Pavel je v spodbudi kristjanom v Filipih zapisal: Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem (Flp 4,5). Ali si prepričan, da od kakovosti odnosov med ljudmi odvisna tudi kakovost življenja? Povej kakšno svojo izkušnjo, ki to potrjuje.

– Omenili smo, da je danes veliko nasilja v dejanjih, pa tudi v besedah in mislih … Poskušaj označiti kakšen je tvoj odnos in drža do bližnjega, predvsem do najbližjih (pasiven, aktiven, ravnodušen, poslušen, razumevajoč, ljubezniv …

Ne moremo vsega staviti samo na materialno pravičnost in prizadevanje za družbeni mir, za skupno blaginjo… V luči vere je edino Bog tisti, zares pravičen, kot Stvarnik in tisti, ki je stvari dokončal. Bog je pravičen tudi zato, ker v svojem odnosu do stvarstva, spoštuje to, kar je naredil – naravo. Zato hoče, da jo tudi mi spoštujemo. Brez pristnega duha uboštva, brez ljubezni do križa, lakote in žeje po pravičnosti, ne more nihče živeti iz svojega krsta in širiti okrog sebe evangeljskega duha. Samo če se bo v nas poglobila zavest naše povezanosti z Bogom, se bo okrepila tudi naša povezanost z bližnjimi. Največje darilo, ki smo ga prejeli, je vera. Komur je bližnji samo sredstvo, da doseže lastne koristi, ali lastno uveljavljanje, ta je daleč od pravičnosti. Vrednost svoje vere dokazujemo z odnosom do tistih, ki nam ne morejo nuditi drugega kot svoj obraz in svoje potrebe. Naučimo se dejavne ljubezni, prepriča nas lahko samo eno: pravica, ki jo izkazujemo Bogu s češčenjem, hvaležnostjo in z otroško ljubeznijo. Bistvo pravice, ki jo je prinesel Kristus, pa je hvaležnost. Kdor zna biti vedno in povsod hvaležen, zna ceniti božji dar in slediti Kristusu v njegovi lakoti in žeji po pravici, ta je njegov učenec.

Moja prva beseda je dobrota, druga spet dobrota in tudi tretja dobrota, iz katere se rodi pravičnost. (sv. Janez XXIII.)

Gospod vas nagovarja in vabi, da bi bili preroki nove dobe, poslanci njegove ljubezni, da bi zmogli pritegniti ljudi k Očetu in graditi prihodnost, v kateri je upanje za vse človeštvo. Svet potrebuje to obnovo. (Benedikt XVI. mladim v Sydneyju 2008)

Z Bogom lahko govorimo le tedaj, če s svojimi rokami objamemo svet, kolikor bolje moremo; to pomeni, če v vse vnašamo božjo resnico in pravičnost. (Martin Buber)

Nemarnost, da bi se bojevali zoper sile, ki razdirajo pamet in dušo, je glavni krivec, da živimo v svetu, polnem zunanjih vojn. Kdor ne najde nobenega sovražnika v svoji notranjosti, ga bo našel zunaj. Karkoli se dogaja v duši, se dogaja tudi v svetu. Če duša živi v nepravičnosti, bo tudi svet raztrgan. (Fulton Sheen)

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 6, str. 86.

Vrh Korena (1999 m), Veliki Zvoh, Krvavec

Napisal Marko na 14. junija 2016. Objavljeno v Razgibajmo se.

V pogorju “skupine Krvavca”, v predgorju Grintovcev, na grebenu, kjer se vrstijo vrhovi Krvavec (1853 m), Veliki Zvoh (1971 m) in Vrh Korena (1999 m), ki je najvišji vrh, ki ni dvatisočak.

Nadaljuj z branjem

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing