Breznikova kmetija je kot samotna ptica čepela v Škofjeloškem hribovju. Ni bila ne velika ne majhna, vedno pa je svojim lastnikom dajala toliko hrane, da so se lahko preživljali. Seveda Breznikovi niso bili bogataši, bili so skromni hribovski kmetje, katere je skopa zemlja vzgojila v krepke in odporne ljudi. Njihova odlika je bila velika ljubezen do te zemlje. Vsako leto so skrbno obdelali njive, pokosili travnike in posekali grmičevje, če se je že zaraslo na pašnikih.
Večino hrane so pridelali doma, le kakšna slaba letina jih je prisilila, da so kupili nekaj vreč moke. Vsako jesen so naribali čeber zelja in čeber repe in pozimi so bili redki dnevi, ko je ta hrana izpadla z jedilnika. Meso so si privoščili le ob nedeljah in praznikih.
Takšno stanje je bilo na Breznikovi kmetiji še v začetku šestdesetih let. Na njej je takrat gospodaril Matevž, oče treh sinov in štirih hčera. Otroci so dorasli in oče je razmišljal, kateremu od sinov bi kmetijo zapustil. Vsi bi jo radi imeli in vsak od njih je bil sposoben postati dober gospodar. Torej je Matevž imel dovolj naslednikov, pa vseeno ga je bolela glava. Skrbelo ga je namreč, kako bosta njegovo odločitev sprejela dva sinova, ki bosta ostala brez kmetije.
Matevževa bojazen je bila upravičena. Kmetijo je prepisal najstarejšemu sinu Petru, druga dva pa sta se počutila opeharjena. Iz same zavisti in hudobije sta skupaj s sestrami od brata, novega gospodarja, zahtevala visoko doto. Na Petrovo ugovarjanje sta odvrnila, naj kmetijo prepusti kateremu od njiju, ki sta jo pripravljena sprejeti pod enakimi pogoji. S takšno ponudbo sta Petra prisilila, da je pristal na visoko doto, ki jo je moral izplačati.
Zavist in pohlepnost seveda ne utrjujeta ljubezni in prijateljstva, temveč ju razdirata. Tudi pri Breznikovih je bilo tako. Med Petrom, bratoma in sestrami je zazijal prepad, ki se je vedno bolj poglabljal.
Leta so tekla. Peter se je poročil in v zakonu se mu je rodilo pet otrok. Z ženo sta pridno delala od zore do mraka, da sta prislužila dovolj denarja za družino. Veliko breme je bila dota, pa tudi država je Breznika – kot vse druge kmete – tlačila z davki in dajatvami.
Breznikovi otroci so rasli. Peter je kaj kmalu opazil, da za zemljo in kmetijo ne kažejo kakšnega posebnega zanimanja. Večkrat je z njimi napeljal pogovor o nasledstvu na kmetiji. Kdo jo bo od njega prevzel? Vsi po vrsti so se temu odpovedovali in očetu kar naravnost povedali, da se danes zemlje, posebno hribovske, ne splača obdelovati. Razlagali so mu, da dandanes veliko bolje živi zasebni podjetnik, obrtnik, državni uslužbenec ali tudi navaden delavec, biti kmet v hribih pa je najbolj nehvaležen poklic.
Peter je postajal vedno bolj zaskrbljen. Do zadnjega je upal, da bo najmlajši sin, petnajstletni Blaž, vendarle vzljubil to hribovsko zemljo, ki je doslej hranila njihov rod, in jo obdeloval naprej. Toda ne! Ko mu je oče ponudil kmetijo, mu je Blaž zabrusil: »Na mene ne računaj! Če boš grunt prepisal name, bom živino takoj prodal, sam bom hodil delat v tovarno, travniki pa naj se kar zarastejo!«
Prizadeti oče je hotel sina prepričati: »Glej, saj na kmetiji tu pri nas ni vse tako črno, kot si ti zamišljaš. Nekaj denarja dobimo za mleko, nekaj za pitance, prodamo les in tako se prebijamo iz leta v leto. Res je, da pridelki nimajo prave cene, pa nekaj doda država … Jaz verjamem, da je ta kriza v kmetijstvu le prehodna in upam na boljše čase. Boš videl, da boš čez leta zadovoljen, če me boš poslušal in kmetijo sprejel.«
Blaž pa je zamahnil z roko: »Oče, če bi bilo tako, kot govoriš, potem bi kmetije po teh hribih cvetele, pa je drugje še slabše kot pri nas. Živine je vedno manj, travniki se zaraščajo, gospodarska poslopja razpadajo … Tudi dekleta se nočejo možiti na kmetije. Ne, ne boš me prepričal! Za tisto delo, ki ga opravimo mi, bi morali biti milijonarji, smo pa le kot nekakšni preužitkarji. Ne moremo si poleti privoščiti morja, pozimi smučanja. Vedno samo delo in delo. Misliš, da bo še kdo celo življenje garal tako kot vidva z mamo? Nihče!«
Oče Peter je ostal brez besed. Moral je priznati, da ima sin – čeprav je še otrok – prav. Vse, kar je povedal, je na žalost resnično. Vseeno pa ni mogel razumeti, da se lahko časi tako spremenijo. Spomnil se je, kako si je pred štiridesetimi leti prizadeval, da je oče kmetijo prepisal nanj, danes, ko bi jo rad oddal, pa ne najde naslednika. Peter bi rad, da bi nekdaj trdna Breznikova kmetija obstala še naprej. Toda kako?

TUŠEK, Franc. (zgodbe) Ognjišče (2016) 08, str. 44

Vsako leto se v avgustu, na Marijin praznik, na Svetih Višarjah zbere množica ljudi. K njej poromajo z različnimi zahvalami in prošnjami. Na ta dan je vsakoletno romanje postalo že tradicionalno. Pa to ni edini dan, ko se ljudje zberejo tu gori pri Mariji.
Vsakič, ko slišim, da se na Svetih Višarjah zberejo narodi treh dežel, pomislim: “Kot takrat, pred skoraj petdesetimi leti …” Tudi takrat si nas Ti, o Marija, zbrala okrog sebe na tujem ozemlju, da smo se lahko po dolgem času srečali z vseh koncev in krajev, na silo ločeni. Tu, na tem kraju, si nam nudila varno zavetje, da smo se lahko veselili drug drugega, se ti zahvaljevali in se ti izročali v varstvo. Tu smo doživljali lepoto nebes …
Zgodnje julijsko jutro je bilo, ko me je mama zbudila, da bi prvič odšla na dolgo pot. Oblekla me je v prelepo plisirano oblekico s kratkimi rokavci in mi čez oblekla še jopico.
Mrzlo je zarezalo to prebujajoče se jutro, ko smo se mama in ata s starim očetom odpravili po stezi med polji do avtobusne postaje. Zazeblo me je tudi v noge, ko mi je jutranja rosa premočila bele dokolenke, ki sem jih imela, da me ne bi ožulili sandalčki. Ata je opazil, kaj se dogaja, in me spretno posadil na ramena. Imela sem tri leta in dva meseca. Veliko zgodnejša ura je bila kot sem ponavadi vstajala, zato me je na avtobusu hitro zmanjkalo. In do Ljubljane sem ulovila manjkajoči spanec.
Na ljubljanski železniški postaji se nam je pridružilo še nekaj sorodnikov in skupaj smo stopili na vlak. Še zdaj mi v ušesih odzvanja zvok piščalke, ki je naznanila odhod, sopihanje vlaka in enakomerno drdranje koles po železniških tirih. Oči so mi začele lesti skupaj in mama me je namestila v ležeč položaj čez svoja in atova kolena. Stisnila sem obraz k njenemu trebuhu, pa ne za dolgo. Brat, ki je takrat še varno spal v maminem trebuhu, se je začel upirati in brcati. Ne vedoč, kaj se dogaja, sem mami rekla, da me njen trebuh brca. Od srca so se vsi nasmejali in mama mi je povedala, da je v trebuhu dojenček, ki ga bom čez dva meseca že lahko videla. Potolažena, da je vse v redu, sem brezskrbno zaspala.
Prispeli smo do gondole, ki naj bi nas prepeljala iz doline na vrh hriba.
»No, kam greš? Si si zapomnila?« me je spraševal stari oče.
»V Trsk.«
»Ne, v Trst bomo šli kasneje. Zdaj nas bo gondola dvignila na Svete Višarje.«
»A tja gor?« sem pogledala za atovim kazalcem.
Gondola se je začela dvigati in iz atovega naročja sem radovedno gledala, kam se peljemo. Vse bi bilo v redu, če ne bi pogledala še dol. Panika!!! Hiše so se manjšale v hišice, ljudi nisem več razločila. Kot se je vse v dolini manjšalo, sorazmerno s tem je naraščala panika. Jokala in kričala sem. Dali so me na tla, da nisem videla skozi okno, in se krčevito držala za drog, da sem se počutila vsaj malo varnejša.
Gondola se je ustavila. Napotili smo se k cerkvi na Svetih Višarjah, ki je bila zavita v rahlo meglico.
Tik pred cerkvijo smo se nenadoma znašli v skupini ljudi. Vzvalovalo je zatajevano domotožje in nastalo je vsesplošno veselje! Pozdravljanju, objemanju, čudenju, vriskanju in veselju ni bilo videti konca. Velika skupina sorodnikov, ki se niso videli že mnoga leta, se ni mogla nehati čuditi, objemati in veseliti srečnega snidenja. Meni, triletni deklici, razen domačih čisto neznani ljudje, so v meni budili začudenje nad vsem dogajanjem. Nisem razumela, kaj vse to pomeni. Za trenutek sem pomislila, da so name pozabili, potem pa so me vzeli medse in v naročje, si me podajali in me občudovali – spet novo veselje, smeh, sreča ter objemi brez konca in kraja. Bili so to sorodniki, ki jih še nikoli nisem videla, in silovitost njihovih čustev me je plašila.
Vsa velika skupina ljudi, zbrana iz Koroške, Dolenjske, Štajerske, Gorenjske, Ljubljane in iz tujine – mislim, da nas je bilo več kot trideset – je odšla v cerkev k Mariji, da se ji zahvalijo za to srečanje. Spominjam se petja Marijinih pesmi in veselja, ki je velo med vsemi. Kako lepo je odmevala slovenska pesem, kot doma, čeprav so mi govorili, da smo v Italiji, da tukaj nismo doma, da smo v tujini.
V bližnjem gostišču sta me mama in njena sestra s hčerko vzeli v spalnico. Umaknili smo se druščini, da sta si sestri po dolgem času lahko zopet padli v objem in si imeli toliko povedati! Sestrična in jaz sva kmalu zaspali, mama in teta pa sta želeli nadoknaditi vsa zamujena leta, ki jih je teta prebila v tujini in se nista mogli srečati.
Šele ko sem malo zrasla, so mi razložili, kaj točno se je takrat dogajalo. Eden od atovih bratov je po vojni pristal na Koroškem. Z vlakom so ga, kot mnogo slovenskih mož in fantov, vračali v Slovenijo. Ko so spoznali, da jih ne peljejo v Italijo, kot so jim obljubili, ampak tja, kot že vse tiste pred njimi – na morišče, so stric in nekateri fantje skočili z vlaka, ko je bil že na slovenski strani, odšli ponovno čez mejo in si tako rešili življenje.
Nekaj let po vojni, ko je mlajši brat zrasel in poiskal zaposlitev, je doživel toliko šikaniranj, da je skupaj z mlado ženo pobegnil za starejšim bratom.
Čeprav sta bila skupaj dva, je bilo domotožje hudo. Posebno težko ga je prenašala mamina sestra. V njej se je rodila zamisel, da se čimveč sorodnikov za nekaj dni zbere na Svetih Višarjah, saj jim je bila pot v domovino zaprta, vrnitev pa je v tistih časih pomenila smrt.
In sedaj smo bili tukaj v varnem zavetju Matere Marije, živi in veseli, da nas je sprejela v svojo zaščito, kjer bomo nekaj dni preživeli skupaj. In Marija je številno družbo lepo sprejela.
Ko se je najstarejši stric več kot dvajset let po vojni smel prvič vrniti v domovino, so ›prijatelji‹ budno spremljali vsak njegov korak. Tam na občini, kjer se je moral javiti takoj prvi dan, so ga grobo ošteli, ker je prišel šele drugi dan. Povedal jim je, da so bili po dolgi poti žena in otroci zelo utrujeni, pa so ga vprašali: »A za na Brezje pa niste bili utrujeni?«
Le kako so vedeli, da so šli spotoma k Mariji Pomagaj na Brezje? Tudi kasneje, ko se je še vračal v domovino, se je vedno šel poklonit in zahvalit Mariji, saj je bil prepričan, da ga je Ona rešila. Je bil zato tako srečen in nasmejan vedno, ko je bil v Sloveniji? Nikoli ga nisem videla slabe volje.
Na Svete Višarje romajo vedno novi in novi ljudje. Veliko sorodnikov, ki nas je takrat, pred mnogimi leti, poromalo k Mariji, ni več tukaj – so že pri Njej v nebesih. Obstajajo pa spomini in fotografija; v srcih pa hvaležnost, da nam je bilo dano doživeti predokus nebes. Tako veselo bomo vriskali, peli in se objemali, ko se bomo eden za drugim zbirali pri Tebi, Marija, v nebesih, in se pridružili vsem tistim pokojnim, ki nas čakajo tam zgoraj, samo nekaj sto metrov nad Svetimi Višarjami, ki se skoraj dotikajo zvezd in nebes.
Zahvaljujem se Ti, Marija, ker sprejemaš romarje, jih rešuješ v stiskah in jim nudiš varstvo in nad vsakega, ki te obišče, razlivaš svoj blagoslov. Naj se Tvoj blagoslov razliva še na kasnejše rodove!
Katarina

Ognjišče (2016) 08, str. 24