Med svetniki, ki jih imamo na koledarju v mesecu juliju, je po vsej Evropi in tudi pri nas najbolj češčen apostol Jakob Starejši, čigar praznik obhajamo 25. julija. Zaslovel je zaradi svojega groba v Galiciji, pokrajini na severozahodu Španije, v kraju, ki se po njem imenuje Santiago de Compostela in je bil v srednjem veku (10. – 15. stol.) tretja božja pot krščanskega sveta – za Sveto deželo in Rimom. Jakob Starejši (Jezus ga je poklical pred drugim apostolom enakega imena) je bil prvi mučenec med apostoli: ob veliki noči leta 44 ga je dal usmrtiti Herod. Ko so Palestino zasedli muslimanski Arabci (7. stol.), so njegove kosti prenesli v Galicijo. Prva cerkev nad njegovim grobom je bila posvečena 25. julija 816. Kmalu so se v Kompostelo začeli zgrinjati romarji iz vseh delov stare celine po ustaljenih poteh (‘camino’). Ena od teh je bila tudi ‘hrvaška pot’, ki je vodila od Zagreba po slovenskem ozemlju do Parme v Italiji. Opisana je v Mednarodnem vodniku evropskih poti, ki je izšel leta 2002 v Parizu. To je spodbudilo slovensko Društvo prijateljev poti sv. Jakoba, da so poiskali in označili Jakobovo pot v Sloveniji. Zakonca Marjeta in Metodij Rigler, kompostelska romarja in ‘srce’ Društva, sta jo predstavila v zanesljivem vodniku Kje so tiste stezice, ki so včasih bile? (samozaložba, Ljubljana 2010).

DRUŠTVO PRIJATELJEV POTI SVETEGA JAKOBA

Zakonca Marjeta in Metodij Rigler iz Ljubljane, pravnica in diplomirani ekonomist, sta prva Slovenca, ki sta v novejšem času peš prehodila dobrih 800 kilometrov dolgo pot do Kompostele. To doživetje ju je globoko zaznamovalo in želela sta ga deliti z drugimi. »Po zgledu drugih narodov in držav v Evropi sva s prijatelji ustanovila Društvo prijateljev poti svetega Jakoba z namenom oživljanja tradicije slovenskih srednjeveških romanj in potovanj po poteh, ki vodijo v Kompostelo, in nekdanjih božjepotnih poti, spodbujanje romanj k cerkvam svetega Jakoba v Sloveniji in na tujem, ohranjevanje in utrjevanje vezi s Slovenci v zamejstvu ter ureditev poti svetega Jakoba v Sloveniji,« beremo v uvodu Vodnika, ki je glavni vir te priloge; ta želi biti povabilo, da bi se s to knjigo v roki pridružili romarjem na Slovenski Jakobovi poti. Društvo je bilo ustanovljeno leta 2000 in sicer z namenom, da po zgledu drugih narodov in držav v Evropi v naši domovini oživlja tradicijo srednjeveških romanj in potovanj po poteh naših prednikov v Kompostelo. V srednjem veku je bil Camino steber povezovanja in združevanja evropskih ljudstev in držav. Največ slovenskih romarjev je v daljno Kompostelo potovalo med 10. in 15. stoletjem, o čemer pričajo pisni viri pa tudi odmev v ljudski pesmi. Svet Evrope je leta 1985 proglasil to edinstveno pot po severni Španiji za prvo kulturno pot Združene Evrope in tudi finančno podpira obnovo poti in prenočišč za romarje ob njej.

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije je leta 2007 Društvu prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji podelilo status društva, ker edino goji tradicijo romarstva in hkrati spoznavanja in popularizacije kulturnih spomenikov in naravne dediščine v Sloveniji. Jakobove poti povezujejo Slovence doma in izven naših meja. Društvo želi s slovensko Jakobovo potjo dodati kamenček v mozaik naše prisotnosti v Evropi, zato sodeluje z evropskimi Jakobovimi društvi, ki vsako leto v drugi državi organizirajo svetovne kongrese.

____________

SLOVENSKA JAKOBOVA POT – SLOVENSKI KAMINO
Svetemu Jakobu Starejšemu je na Slovenskem posvečenih 67 cerkva, od tega 22 župnijskih. Ustanovitelji Društva prijateljev poti svetega Jakoba so na zemljevidu Slovenije označili kraje s cerkvami zavetnika romarjev in tako so se izrisale posamezne smeri, ki bi lahko nakazale razvejanost Jakobove poti po Sloveniji. Osrednja pot, ki so jo poimenovali tudi deblo Jakobove poti, poteka od hrvaške meje pri mejnem prehodu Obrežje preko Ljubljane proti Trstu. Po njej romamo z zanesljivim Vodnikom zakoncev Rigler v roki. Gorenjska veja Jakobove poti gre iz Ljubljane in pelje preko Korenskega sedla v Avstrijo ali preko Svetih Višarij v Kanalsko dolino v Italiji in naprej proti Komposteli. Od madžarske meje proti osrednji Sloveniji tretjo smer – ogrsko vejo, nakazujejo med drugim tudi imeni nekdanjih romarskih prenočišč Špitalič pri Žički kartuziji, Špitalič v Tuhinjski dolini. Na osrednji poti srečamo 17 cerkva svetega Jakoba. Mnoge od njih so nekoč, ko so ljudje hodili peš, povezovale poljske poti in steze, zdaj pa so mnoge zarasle in ‘jakobčki’, člani Društva prijateljev poti svetega Jakoba, so jih po skrbnem iskanju očistili (to iskanje je zakoncema Rigler navdihnilo naslov Vodnika Kje so tiste stezice …)
Prvi blagoslov na začetku poti v cerkvi sv. Jakoba na Ponikvah, župnija Velika Dolina so ‘jakobčki’ prejeli 25. junija 2004, na dan državnosti, prvo društveno etapno romanje pa so zaključili 23. julija 2005 z romarsko mašo v cerkvi sv. Jakoba v Trstu. Po večletnem delu je Društvo leta 2009 trasiralo in označilo celotno slovensko Jakobovo pot od hrvaške meje do Trsta. Pot je dolga 300 kilometrov, za dobro pripravljenega romarja je predvidenih devet dni hoje.
Zakonca Štefanič iz Kočevja sta bila leta 2004 na Caminu s kolesom (860 km) in porodila se je zamisel, da ob slovenski Jakobovi pešpoti trasirata še slovenski kolesarski Camino. Kolesarska pot je dolga okoli 340 km, predvidenih je pet etap, ob poti je 12 cerkva, posvečenih sv. Jakobu. Blagoslovitev in otvoritev je bila v Jakobovem svetem letu 2010, 25. julija, v cerkvi sv. Jakoba na Ponikvah pri Veliki Dolini.

____________
SLOVENSKA JAKOBOVA POT JE OZNAČENA
Srednjeveški kompostelski romarji so navadno iz Santiaga nadaljevali pot do rta Finisterre (Konec sveta) ob atlantski obali in tam nabrali školjke, ki so si jih pritrdili na romarski plašč ali klobuk kot potrdilo, da so dosegli cilj svojega romanja. Ta školjka iz družine pokrovač je postala razpoznavni znak kompostelskega romarja in sv. Jakoba. Tudi Jakobovo pot povsod označuje rumena školjka ter rumena (smerna) puščica. Kolesarska pot ima v školjki še kolo. Oznake so nameščene navadno na drevesih, hišah, kozolcih, drogovih, tam, kjer so lastniki gozdov, hiš, gospodarskih poslopjih dali soglasje za namestitev. Društvo je vseh dvajset občin, preko katerih je speljana Jakobova pot, zaprosilo za dovoljenje označitve poti na javnem dobru in je z vztrajnostjo pridobilo soglasje vseh. Na javnih kovinskih in lesenih drogovih so lepo vidne nalepke v rumeni barvi z vrisano rjavo školjko, ki kažejo smer hoje. Na križiščih popotniku pomagajo izbrati pravo pot smerne table v dveh velikosti z napisom Jakobova pot in s stilno rumeno školjko na modri podlagi in z znakom slovenskega društva prijateljev poti sv. Jakoba in silhueto romarja s popotno palico. Romarska zavetišča, ki nudijo romarjem prenočišče, pa imajo pritrjeno večjo ročno izdelano školjko v rumeni barvi. Da bi bili Jakobovi romarji na poti čimbolj prepoznavni, imajo pešci in kolesarji Jakobove majice, kolesarji pa še dodatne znake, po katerih so razpoznavni tudi na tujem.

____________
Pisca Vodnika iz lastne dolgoletne izkušnje romarjem svetujeta, kako naj se pripravijo na pot: kakšna oblačila so potrebna, obutev naj bo uhojena, saj noge najbolj trpijo, kako je treba skrbeti za osebno higieno in seveda za zdravje. Poleg osebnih dokumentov (osebne in zdravstvene izkaznice) imajo popotniki po slovenski Jakobovi poti od leta 2010 slovenski romarski list in romarsko potrdilo, ki se dobi ali naroči na sedežu Društva prijateljev poti sv. Jakoba v Ljubljani.

____________

I. SLOVENSKA VAS – KOSTANJEVICA (28,5 km)
Slovenska Jakobova pot je dolga 300 km in je razdeljena na 9 ‘etap’ različne dolžine; nekatere pa imajo več ‘odsekov’. Koliko časa rabimo za določen del poti, ni odvisno le od dolžine, ampak tudi od terena (ravnina, vzpon, spust), od vremena in telesne vzdržljivosti. Dnevna pot se zaključi v prenočišču/počivališču.
Slovenski del poti sv. Jakoba (Šentjakobska pot, Jakobova pot) se začne pri znamenju s Križanim, v Slovenski vasi, ob meji s Hrvaško, blizu mednarodnega prehoda Obrežje. Pot se nadaljuje proti vasi Ponikve do podružnične cerkve sv. Jakoba (župnija Velika Dolina). Cerkev je bila nekoč romarska, ki je privabljala predvsem romarje iz Hrvaške, ki so tukaj prespali in temu je bil namenjen prizidek – arkadno preddverje. Pod tablo, ki opozarja na bližino državne meje, je nalepka s školjko. Prvi večji kraj na poti je Podbočje, nekdaj Sveti Križ, po župnijski cerkvi sv. Križa, zgrajeni leta 1907. Ob njej je dom, ki nudi zavetje romarju. Po dobri uri hoje pridemo do Kostanjevice.

____________
II. KOSTANJEVICA – HRUŠICA (27,6 km)
Kostanjevica je eno najstarejših slovenskih mest in stoji na otoku, ki ga obliva Krka. Župnijska cerkev sv. Jakoba je iz 13. stoletja in je najstarejša ohranjena stavba v mestu. Po mostu čez Krko pridemo do nekdanjega cistercijanskega samostana Kostanjevica. Na vhodni stopnici cerkvice Marije Tolažnice v Malih Vodenicah je v kamen vdolbena Jakobova školjka. Iz Javorovice, najvišje vasi na Gorjancih, pridemo v območje kartuzije Pleterje, kar pove tabla z napisom ‘Območje tišine’. Sredi vinogradov vidimo znameniti samostan. Gotska cerkev Svete Trojice (1420) je najbolje ohranjena kartuzijanska cerkev v Evropi. Zadnja postaja tega dne je Hrušica s cerkvijo sv. Jakoba.

____________
III. HRUŠICA – NOVO MESTO – VAVTA VAS – VRHTREBNJE (37,8 km)

Po dveh urah hoje pridemo v Novo mesto, metropolo Dolenjske, ki jo obkroža zelena Krka. Ustanovljeno je bilo 7. aprila 1365, od 7. aprila 2006 pa je sedež novoustanovljene škofije. Jakobova pot nas vodi proti Vavti vasi z župnijsko cerkvijo sv. Jakoba. Po nekaj urah hoje nas steza pripelje do vasi Dolenji, Srednji in Gorenji Globodol. Nadaljujemo vzpon in pridemo do vasi Vrhtrebnje. Skozi vas teče 15. poldnevnik in temu je posvečeno obeležje nedaleč od cerkve sv. Jakoba. Zanjo skrbita prijazna ‘jakobčka’ Tatjana in Janez Smolič. Zgrajena je bila leta 1525, pri gradnji so sodelovali vaščani Vrhtrebnjega, Repč in Grmade. V svetem Jakobovem letu 1999 na Jakobovo nedeljo je njihov rojak nadškof Alojzij Šuštar blagoslovil obnovitvena dela in nova barvna okna, na katerih je slikar Marko Jerman upodobil slovenske svetniške kandidate Janeza Gnidovca, Antona Vovka, Friderika Baraga in bl. Antona Martina Slomška. Na Jakobovo nedeljo 2004 pa je blagoslovljen prenovljeni oltar sv. Jakoba. Pred cerkvijo je doprsni kip nadškofa Šuštarja. Skozi vas peljeta slovenska Jakobova pot in Baragova pot.

____________
IV. VRHTREBNJE – STIČNA (23,7 km)
Z Vrhtrebnja pridemo po asfaltni cesti v vas Grmada, kjer stoji rojstna hiša ljubljanskega nadškofa metropolita Alojzija Šuštarja (1920–2007). Naslednja znamenitost ob poti je gradič Mala vas, kjer se je rodil naš svetniški kandidat Friderik Baraga, misijonski škof med ameriškimi Indijanci. Blizu vasi Sela pri Šumberku, ki se ponaša s cerkvijo sv. Janeza Krstnika (1526), je grad Šumberk s cerkvico sv. Katarine. Prvi gospodarji so bili iz rodovine sv. Eme Krške. Od Sel pri Šumberku nas še lep kos poti skozi prijazne vasi pelje do Stične. V Ivančni Gorici pozdravimo sv. Jožefa, varuha nazareške družine, v novi cerkvi, zgrajeni leta 1992. Na desno se odpira pogled proti starodavnemu stiškemu samostanu.

____________
V. STIČNA – VELIKA DOBRAVA – POLICA – LJUBLJANA (36,1 km)
V Stični se je začelo redno samostansko življenje leta 1135; tri leta pred tem so v to dolino cistercijanski menihi iz Francije, proti koncu leta 1136 je oglejski patriarh Peregrin izdal ustanovno listino. Samostan, ki je bil dolga stoletja žarišče kulture in omike, je danes pomembno duhovno središče Cerkve na Slovenskem. Iz Stične se je leta 1602 odpravil na romanje v Kompostelo Primož Kore s priporočilnim pismom škofa Tomaža Hrena. Pot nas pelje naprej. Naslednja postaja je Velika Dobrava s cerkvijo sv. Jakoba. Ko gremo naprej, vidimo na levi Višnjo Goro, slikovito staro mestece, na katero so bili Višnjani zelo ponosni. Tukaj je bil dolga leta župnik Janez Cigler, avtor prve slovenske povesti Sreča v nesreči (1836). Skozi Dedni Dol s cerkvijo Žalostne Matere Božje se dvigamo do vasi Polica, sredi katere kraljuje župnijska cerkev sv. Jakoba. Malo naprej od Hrastja pri Grosupljem je arheološko zanimiva Magdalenska Gora s cerkvijo sv. Marije Magdalene. Po skoraj šestih urah hoje pridemo do Ljubljane. V kornih klopeh ljubljanske stolnice je relief, ki prikazuje usmrtitev apostola Jakoba Starejšega. Jakobovi romarji usmerijo svoje korake proti župnijski cerkvi sv. Jakoba na Levstikovem trgu pod Gradom. Cerkev so v letih 1613–1615 na prostoru predhodnice, poznogotske cerkve, zgradili jezuiti, ki so prišli v Ljubljano leta 1597 in so bili začetniki visokošolskega študija pri nas. Po nekaterih virih naj bi bil sv. Jakob nekaj časa celo zavetnik Ljubljane, zdaj je sv. Jurij, kateremu je posvečena kapela na Ljubljanskem gradu.

____________
VI. LJUBLJANA – BLATNA BREZOVICA – VRHNIKA – LOGATEC (40,4 km)
Iz Ljubljane teče Jakobova pot po Barju. Po skoraj štirih urah hoje pridemo skozi Vnanje, Notranje Gorice in Bevke do Blatne Brezovice s cerkvijo sv. Jakoba. Ob njej so nekdaj pokopavali menihe iz nekdanjega cistercijanskega samostana Bistra, v katerem je zdaj Tehniški muzej Slovenije. Po poldrugi uri hoje ob Ljubljanici pridemo do Cankarjeve Vrhnike. Romarska pot se vije po Klancu do cerkve Svete Trojice, ki je bila zgrajena okrog leta 1630. Z Vrhnike gremo naprej po poljski poti, ki nas popelje proti Logatcu. Z utrujenimi koraki stopamo po cesti ob Napoleonovem drevoredu. V prvem križišču zavijemo levo do cerkve sv. Nikolaja in romarskega zavetišča ob njej.

____________
VII. LOGATEC – PLANINA – STUDENO (21,4 km)
Ko se odpravimo iz Logatca naprej, korakamo skoraj štiri ure, da čez Planinsko polje pridemo do Planine pri Rakeku. Lahko pa nam jo ‘zagode’ reka Unica: če je visoka in je cesta, ki pelje v Laze, poplavljena, je treba narediti ovinek, ki pot podaljša za poldrugo uro. Ob večjem deževju se Planinsko polje spremeni v Planinsko jezero, ki je globoko pet metrov. Župnijska cerkev v Planini je posvečena sv. Marjeti. Jakobova pot nas usmeri k božjepotni cerkvi Marije, Pribežališče grešnikov na Planinski Gori nad vasjo, potem preko Strmce v Studeno. Vas s cerkvijo sv. Jakoba se omenja leta 1162, ko sta jo istrska mejna grofa Švancenburška podarila stiškemu samostanu. Leta 1703 je bila ustanovljena kuratna kaplanija v Studenem za vasi Studeno, Strmca, Belsko, Bukovje, Gorenje in Zagon.

____________
VIII STUDENO – PODRAGA (31,3 km)
Iz Studenega se Jakobova pot vije skozi vasi Belsko in Bukovje do Predjame. Obiščemo znameniti Predjamski grad; zaslovel je zaradi zgodbe viteza Erazma Predjamskega, ki je živel v času turških vpadov. V Predjami je cerkev Žalostne Matere Božje, ki jo je leta 1462 posvetil tržaški škof Piccolomini, poznejši papež Pij II. Iz Predjame pridemo v Šmihel pod Nanosom, zatem v Strane v podnožju Nanosa. Vaška cerkev sv. Križa naj bi bila ena najstarejših na Postojnskem. Pred cerkvijo stoji ena najdebelejših tis v Sloveniji. Po ljudskem izročilu naj bi bila zasajena že leta 350! Tu naj bi se zaustavila sv. Ciril in Metod, ko sta leta 867 potovala v Rim. Malo naprej Jakobova pot ‘ponuja’ dve smeri: desno po pobočju Nanosa k cerkvi sv. Brikcija in do vrha Nanosa, od tam se spusti do cerkve sv. Hieronima in še nižje do cerkve sv. Nikolaja nad Podnanosom; druga smer pa poteka skozi Veliko Ubeljsko po Rebrnicah v Vipavsko dolino, do Podrage. Del podraškega župnišča je preurejen v prenočišče za Jakobove romarje in je označen z veliko rumeno Jakobovo školjko nad vrati. V župnijski zid je bila leta 1842 vgrajena kapelica. Vaščani so se odločili, da jo prenovijo in jo posvetijo sv. Jakobu, zavetniku romarjev in popotnikov. Člani Društva prijateljev poti sv. Jakob so iz hvaležnosti za vse srečne romarske korake prispevali za mozaično podobo svetnika. Mozaik sta izdelali sestri redovnici Pavla in Darinka Bajc. Obnovljena kapelica je bila blagoslovljena 26. aprila 2008.

____________
IX. PODRAGA – ŠTJAK – REPENTABOR – TRST (42,7 km)
Slovenska Jakobova pot se iz Podrage dviga do Štjaka, ki je dobil ime po župnijski cerkvi sv. Jakoba. Ta del poti je bil prvi označen in blagoslov je bil 25. julija 2008 pri kapeli sv. Jakoba v Podragi. Pokriva se z delom Otmarjeve poti, poti, ki nosi ime po Otmarju Črnilogarju (1931–1999), dolgoletnem župniku v Podragi, profesorju klasičnih jezikov, prevajalcu Svetega pisma in planincu. Pot združuje deset cerkva treh župnij (Podraga, Štjak, Vrabče). Romarji se iz Podrage vzpenjajo na Vrhe, kjer po slemenu poteka meja med Vipavsko dolino in Krasom. Že od daleč se vidi župnijska cerkev sv. Jakoba. Na pročelju, ki verjetno izvira iz gotske predhodnice sedanje cerkve, je relief s podobo sv. Jakoba. Na glavnem oltarju je slika Poklona sv. Jakoba Materi Božji, angeli nosijo svetnikove simbole. Spustimo se v dolino Raše in od tam čez kraški svet do Avberja z župnijsko cerkvijo sv. Nikolaja, ki jo je poslikal Tone Kralj. Jakobova pot čez kraško gmajno vodi do Tomaja, rojstnega kraja pesnika Srečka Kosovela (1904–1926). V Krepljah je cerkev sv. Notburge, zavetnice kmečkih dekel. Iz Dola pri Vogljah se dvignemo proti Repentabru mimo nekdanjega mejnega prehoda v Italijo. Na skalnem Repentabru že od leta 1316 stoji svetišče Matere Božje. Sedanja cerkev je bila zidana leta 1750. Z Repentabra se že vidijo Opčine, kamor iz Trsta vozi znameniti openski tramvaj. Župnija Opčine, ki jo vodijo slovenski salezijanci, ima dvojezično bogoslužje v župnijski cerkvi sv. Jerneja. Zadnja postaja slovenske Jakobove poti je župnijska cerkev sv. Jakoba v Trstu. Župnija je bila ustanovljena 25. julija 1855, natanko eno leto po posvetitvi cerkve. Slovenski romarji, prijatelji poti sv. Jakoba, so v tej cerkvi prvič zaključili romanje 23. julija 2005.

____________

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2016) 7, str. 58.

(ob obletnici) »Kar se tiče odločitve za življenje, sta se v meni bojevali dve poti, pot slikarja ali pot duhovnika. Odločil sem se za duhovniško pot. Toda očitno Bog Stvarnik ni hotel, da bi bil dar ustvarjanja, ki mi ga je dal, zavržen. Poiskal je pot, po kateri mi je bilo dano oboje,« je leta 1971 v pogovoru z dr. Francem Rodetom, takratnim urednikom revije Znamenje, dejal akademski slikar Stane Kregar. Na Rodetovo vprašanje, kako je usklajeval poklic duhovnika in poklic slikarja, je Kregar odgovoril: »Ta spoj duhovnika in slikarja je motil in še vedno moti mnoge. Meni pa se je zdelo povsem razumljivo, posebno če sem se spomnil srednjeveških menihov, ki so vse življenje posvetili čudovitim inicialkam v psalterijih. Zame je to drug način oznanjevanja božje slave in evangelija.« Kot slikar je na poseben način oznanjal božjo slavo s svojo cerkveno ali sakralno umetnostjo. Njegova dela – slike, freske, barvna okna, mozaiki, sgrafitti – so posejana po slovenskih cerkvah od Prekmurja do morja. Po monografiji Stane Kregar, ki je izšla pri založbi Družina leta 2005 ob stoletnici umetnikovega rojstva in je pri njej sodelovalo več strokovnjakov, na kratko predstavljamo to ‘zapostavljeno’ področje njegovega ustvarjanja.

“ŽELJA PO BARVAH JE TIČALA V MENI OD OTROŠTVA”
Lepoto sveta je zagledal 10. novembra 1905 v Žapužah pri Dravljah. Oče je bil mizar in je znal lepo risati, mati pa je bila bolj literarno nadarjena. V družini je bilo sedem otrok. »Kljub revščini je v njej vladalo prisrčno vzdušje. Vsi smo se radi imeli, bili smo zelo navezani drug na drugega. Vrednost številnih družin je tudi v tem, da je v njih več povezanosti, več ljubezni med brati in sestrami.« Okrog njegove rojstne hiše je bilo takrat še kmečko okolje, ki ga je raziskoval. »Želja po barvah je tičala v meni … Mnogokrat sem leže na domačem vrtu v travi gledal oblake, ki sem v njih videl zdaj to, zdaj ono, opazoval sem, kako se spreminjajo. Zdi se mi, da je bil to temelj moji poznejši težnji po spreminjanju enega predmeta v drugega.« Ob zgledu staršev je začutil, da je treba delati. »Dolžnosti sem se zavedal, ko sem videl očeta, kako mora delati v delavnici od jutra do večera, in mater, ki je ravno tako morala garati, skrbeti za sedem otrok. Vse to te kliče, da tudi ti narediš svoje.« Po štirih razredih ljudske šole je šel na škofijsko klasično gimnazijo v bližnjem Šentvidu, kjer se je začel ukvarjati z risanjem, od pete (današnje prve) gimnazije je bil ilustrator rokopisnega dijaškega glasila Domače vaje. Po maturi je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil po štiriletnem študiju teologije leta 1929 posvečen v duhovnika. Ko je leta 1930 umrl slikar duhovnik Gašper Porenta, profesor risanja na škofijski gimnaziji, so ga določili za njegovega naslednika. Odločil se je za študij slikarstva na Akademiji v Pragi in po petih letih nastopil službo profesorja risanja v Šentvidu, kjer je ostal do leta 1945, ko je bila škofijska gimnazija ukinjena. Profesor Stane Kregar je postal svoboden umetnik. Njegov umetniški razvoj obsega več stopenj: od začetne praške variante kubizma, prek surrealizma (pozna trideseta leta), poetičnega realizma (čas med vojno in po njej), lirske abstrakcije (1957–1962) vse do figuralike v zadnjem obdobju življenja. »Razne dobe v mojem slikarskem življenju izhajajo iz notranje potrebe. Spreminjal sem se, ker sem neprenehoma iskal pristnost, ker sem hotel ostati zvest svoji notranji resnici.«
Proti koncu petdesetih let je začel ustvarjati za cerkve v različnih tehnikah: od slik in fresk, sgrafitov in mozaikov do barvnih oken (vitrajev). »Pomen Kregarjeve sakralne umetnosti je v velikem številu izvedenih del v cerkvah na celotnem slovenskem ozemlju, predvsem pa v tem, da je slovenski cerkveno slikarstvo dvignil na kvalitetno raven« (Andrej Doblehar). Leta 1971 je za svoje življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado. Pri delu je vztrajal, dokler so mu dopuščale moči, ki so mu pojemale zaradi hude bolezni. V svet večne Lepote je odšel 1. avgusta 1973. Pri pogrebni maši v župnijski cerkvi v Šentvidu se mu je nadškof Jožef Pogačnik zahvalil: »Za vse tvoje prizadevno delo za lepoto naših cerkva se ti, dragi Stane, na tem kraju, ki se mu tudi pozna tvoja umetniška roka, zahvalim. Zvest duhovnik si bil in neizmerno radodaren. Tvoje zasluge za naše cerkve bo znala oceniti šele kasnejša zgodovina.« Vstajenja čaka v družinskem grobu, katerega nagrobnik-znamenje krasi njegov mozaik Trnova krona v spomin na dva brata, ki sta bila umorjena leta 1945 v Kočevskem rogu.

____________

“V SVOJIH DELIH NE BOŠ UMRL” (nadškof J. Pogačnik)
Umetnostni zgodovinar Milček Komelj je v svoji študiji (Kregarjevo strmenje k nevidnim obalam) zapisal, da je bil Stane Kregar “slikar, ki ni bil povsem od tega sveta”. Ker je gledal na življenje v luči nadzemeljske perspektive, so ga zavračali kot neživljenjskega. Njegova cerkvena umetnost je ostajala v ozadju in v senci nezanimanja, “najbrž tudi zaradi nenaklonjenosti do vsega cerkvenega v časih komunistične oblasti”. Slikar Marijan Tršar (Kregarjev doprinos slovenskemu sakralnemu slikarstvu) piše, da je bilo v časih, ko je bila večina ljudi nepismenih, slikarstvo “najbolj uspešno nadomestilo za pisano besedo in umetnost podob je bila vedno zaželena in iskreno podpirana … Cerkve niso bile le hiše molitve, temveč tudi hrami umetnosti. Ljudem, ki so bili vajeni ‘brati’ slike, je bilo všeč tisto, kar je bilo “na prvi pogled razumljivo”. Takšno gledanje “večine likovno nevzgojenih vernikov je primoralo cerkveno vodstvo, da je za bogoslužne namene povečini sprejemalo le likovna dela ‘ljudskega okusa’.” Kregar je bil za mnoge ‘premoderen’ in moral se je vsaj malo prilagoditi ‘ljudskemu okusu’. »Morda mi bo kdo očital, da v sakralnih delih nisem bil vselej tako revolucionaren kot v drugih. Pred očmi moramo imeti dvoje: prvič, slovenska sakralna umetnost je bila zelo zanemarjena; drugič, ker gre za kultne (obredne) podobe, je nemogoče, da ne bi bile v službi liturgije. Liturgija pa zahteva svoje.« Vsekakor drži, kar je zapisal Marijan Tršar: »Stane Kregar je v stenskem slikarstvu, kamor štejemo tehnike freske, mozaika, sgrafitta in vitraja, ustvaril umetnine, ki bodo ostale kot vrhunska dela trajno zapisane v zgodovini cerkvenega slikarstva. Še posebno ga je, zaljubljenega v barve, pritegoval vitraj.« Po letu 1960 je največ naročil dobil iz cerkvenih krogov, tako za posamezne naslikane (oltarne) podobe Kristusa, Marije in svetnikov kot predvsem za freske na svež omet, mozaike, vitraje in sgrafitte. Umetnostni zgodovinar Pavel Toplak v Kregarjevi monografiji predstavlja njegove cerkvene slike in freske (Cerkveno slikarstvo Staneta Kregarja).

SLIKE
Oltarna slika Matere Božje z Jezusom iz Sodražice (1950) je ena prvih čudovitih Kregarjevih slik, ki pa se slogovno ni veliko odmaknila od Marije z Detetom iz Dravelj (1938). Podobnost med slikama je opazna po načinu upodabljanja Marije z Jezusom in podajanja prostora. Nad Marijo je Sveti Duh v podobi goloba, ob njej pa angeli, ki jo slavijo (s cvetjem) in ji strežejo. Leta 1957 je Kregar ustvaril svojevrstno oltarno sliko za župnijsko cerkev sv. Janeza Krstnika v Preski pri Medvodah, na kateri se prepletajo zgodbe iz Svetega pisma stare in nove zaveze. Začenjajo se s stvarjenjem, prvim grehom in izgonom Adama in Eve iz raja. Sredi podobe je Janez Krstnik: z dvignjenim kazalcem desnice je zadnji starozavezni prerok, v levici pa kot glasnik nove zaveze drži križ in trak z napisom Ecce Agnus Dei (Glejte Jagnje Božje). Na levi strani spodaj je Oznanjenje, zgodba se zaključi s prizorom križanja. Posebnost slike je nenavaden okvir, mizarski izdelek (spomin na očeta), ki daje sliki poseben značaj. Zaradi načina podajanja vsebine se je slika (sprva) zdela premoderna. Sam je povedal, da je neki učitelj dejal župniku: »Gospod župnik, kje ste vendar staknili tega kubističnega slikarja?« Zelo mu je bila pri srcu velika oltarna slika v kapeli bogoslovnega semenišča v Ljubljani, triptih: Stvarjenje, Odrešenje, Poveličanje (1965); istega leta je ta sveti prostor dobil tudi Kregarjev križev pot (olje na lesu). Tudi oltarni nastavek za novo župnijsko cerkev v Poljanah nad Škofjo Loko (1969) je triptih: v sredini je lik Križanega, na levem in desnem krilu so simboli evharistije in Kristusovega trpljenja.

FRESKE
Prvo večje freskantsko delo Staneta Kregarja je poslikava prezbiterija župnijske cerkve sv. Petra v Pivki leta 1957. Na slavoloku pred prezbiterijem je upodobil Marijino oznanjenje. Na svodu prezbiterija je v velikem kvadratnem polju križ s simboli štirih evangelistov; svod na vsaki strani stražijo po trije kerubi. Na desni strani spodaj je Zadnja večerja, vsi drugi deli prostora so poslikani s prizori iz življenja apostola Petra. – Leta 1964 je Kregar s freskami poslikal krstilnico župnijske cerkve na Viču v Ljubljani z naslednjimi motivi: Mojzes prikliče vodo iz skale in Krst v Jordanu, Izgon Adama in Eve iz raja, Kristus Odrešenik, Angel varuh s krstno svečo, Angel varuh ob otroku pri molitvi. Simbol črnega sonca, ki ga vidimo ob prizoru izgona iz raja, se pri Kregarju pojavlja nad vsakim dramatičnim prizorom. – Apsido frančiškanske bazilike Matere Usmiljenja v Mariboru je v letih 1964–1965 obogatil s slikami štirih evangelistov, oznanjenja, zadnje večerje, križanja in večerje v Emavsu. – Osrednji prizor na poslikavi apside župnijske cerkve sv. Lovrenca v Brežicah (1966) v mandorli nad oltarjem upodobitev Kristusa Vladarja, ki sprejema mučenca diakona sv. Lovrenca. Okoli nje so prizori iz stare in nove zaveze ter razni starokrščanski simboli. – Stane Kregar je slikovno opremil novo cerkev v Dražgošah, zgrajeno po načrtih arhitekta Toneta Bitenca (1968), kot tudi njegove cerkve v Idriji (1969), Poljanah (1970) in v ljubljanskih Kosezah (1974). V središču oltarne slike v cerkvi sv. Lucije v Dražgošah je v mandorli vstali Kristus Vladar, levo nad njim je Jagnjeta, ki stoji na knjigi s sedmimi pečati. V spodnjem delu, desno od tabernaklja, je prizor mučeništva gorečih vaščanov, ki so bili med vojno izdani sovražniku v roke. Kasneje je Kregar k oltarni freski dodal še križev pot. – V freski nad vhodom v novo župnijsko cerkev sv. Jožefa Delavca v Idriji (1970) je Kregar v osrednjem delu prikazal ‘delovni dan’ svete Družine, na levi strani pa je rudar, ki koplje v jami, kmet, ki z mehanizacijo obdeluje polje ter žena s snopom, na desni je žena čipkarica in mož, ki napravlja drva. – Delavcem se je poklonil tudi z oltarno fresko v župnijski cerkvi na Cankovi (1970): nad sveto Družino lebdita dva angela, ki držita trak z napisom: Varuh Sina Božjega – vzor delavcev. – Odranci, nova župnijska cerkev Svete Trojice (arh. Janez Valentinčič), 200 kvadratnih metrov fresk na obodu cerkve je nastajalo več kot dve leti (1970-1972). Zgodba se začne z rajem in izvirnim grehom, oznanjenje, rojstvo, sledijo Jezusove pridige, prilike in čudeži, križanje, vstajenje. Kip Matere Božje, delo kiparja Franceta Kralja, je Kregar ‘vključil’ v freske tako, da je nad kipom narisal goloba, simbol miru, od katerega pada žarek nad kip, proti kateremu prihajajo z leve strani verni romarji, z desne pa svetniki. – Vse svoje freske je Stane Kregar naslikal sam, pri mozaikih in vitrajih pa so z njim sodelovale tuje delavnice. Vedno je delal zelo hitro ter tudi velike stenske ploskve končal v enem dnevu. Pri freskah so mu bili v veliko pomoč zidarji, ki so mu pripravili oder in svež omet na steni, na katero je potem prenesel motiv iz predlog, ki jih je pripravil vnaprej. Z vsemi sodelavci je znal ustvariti prisrčen stik. Njegove besede in dejanja so izžarevale veličino človeške blagohotnosti.

SGRAFITTO
To je slikarska tehnika, pri kateri nastane podoba z izpraskanjem ene ali več plasti raznobarvnih ometov. Stane Kregar se je to tehniko spoprijel leta 1967, ko je okrasil dve steni pod zvonikom cerkve sv. Cirila in Metoda za Bežigradom. Na levi strani stene v pritličju sta upodobljena zavetnika cerkve sv. Ciril in Metod, slovanska apostola, ki sta mu bila zelo pri srcu, na desni pa je sv. Frančišek Asiški, obdan od najrazličnejših ‘sester’ živali. V višjem nadstropju je na desni strani sv. Klara, na levi pa sv. Krištof, patron stare bežigrajske cerkve. – Na pročelju župnišča v Idriji (v njem se zbirajo otroci k verouku) je upodobil Kristusa z otrokoma. – V krstilnici župnijske cerkve v Kranju je v tehniki sgrafitta upodobljen prizor Jezusovega krsta v Jordanu.

VITRAJI (BARVNA OKNA)
Vitraj je podoba, sestavljena iz koščkov barvnega stekla, ki so med seboj povezani s svinčenimi šivi. Stane Kregar je v zadnjih dveh desetletjih življenja zasnoval več kot 280 barvnih oken, vendar so umetnostni zgodovinarji ta bogati del njegovega opusa do sedaj obravnavali le mimogrede. V omenjeni monografiji to področje Kregarjevega ustvarjanja predstavi slikarka Veselka Šorli Puc. ki se tudi sama posveča vitraju. Kregarja, zaljubljenega v žive barve, ki naj bi govorile same po sebi, ne oziraje se na predmet, je vitraj zelo pritegnil. »To delo me veseli. Barvna okna so zelo lepa stvar, ker dajejo barvi neko gibanje. Skoznje prodira v prostor sončna svetloba in barva se spreminja vsako uro. Ljudje imajo barvna okna radi, ker naredijo prostor barvit in ga dvignejo s tega sveta.« Prva barvna okna je Kregar zasnoval leta 1958 za cerkev sv. Martina v Šmartnem v Tuhinjski dolini. V tistem času je vitraj v svetu doživljal pravo renesanso, kajti med vojno je bilo po Evropi veliko starih barvnih oken uničenih. Med vsemi mojstri vitraja je na Kregarja napravil največji vtis francoski slikar Alfred Manessier (1911–1993). V Kregarjevem opusu barvnih oken ni izrazitih slogovnih stopenj, prej bi lahko govorili o vitraju, ki je namenjen starim cerkvam, in vitraju, ki je nastajal z novimi cerkvami, kjer je bil vitraj načrtovan skupaj s prostorom in je prišlo do tesnega sodelovanja med arhitektom, slikarjem in naročnikom. V svojih oknih Kregar upodablja svetnike, angele, Marijo, v veliki meri pa so njegovi vitraji kristocentrični, zlasti je zanj značilna ikonografska rešitev, ki združuje Križanega in vstalega. Bolj kot v podobah se razživi v govorici simbolov. Za barvna okna je navadno izdelal najprej več manjših osnutkov, izvajalcu pa je izročil karton v naravni velikosti. Vsi Kregarjevi vitraji so bili izdelani v delavnici Staklo v Zagrebu. ‘Zlata doba’ nastajanja njegovih vitrajev je bila, ko je celostno opremljal nove cerkve arh. Toneta Bitenca (Dražgoše 1968, Idrija 1969, Poljane 1970, Koseze 1974). Višek Kregarjevih stvaritev v tehniki vitraja predstavlja njegovo poslednje delo – celotna oltarna stena nove cerkve v Kosezah. »Prav oltarna stena v Kosezah je dokaz, da je naš umetnik v svojem nenehnem potovanju med tradicijo in moderno doumel bistvo vitraja. Luč, ki prežarja njegova okna, govori skozi Kristusove rane in Njegovo slavo ter nas po Njem vodi k Luči, ki je Dobrota, Resnica in Lepota sama« (Veselka Šorli Puc).

MOZAIKI
»V primerjavi s Kregarjevim bogatim opusom je število njegovih mozaikov razmeroma majhno,« piše v naši monografiji umetnostni zgodovinar Andrej Doblehar. Mozaik velja za eno najtrpežnejših slikarskih tehnik in tudi eno najdražjih, zato se je v zgodovini umetnosti pojavljal v omejenem obsegu in v okviru najbolj cvetočih civilizacij. Z mozaiki so sprva krasili tla, nato pa tudi stene, oboke in stebre. Bistvena je dvojna narava mozaika: mozaik kot slika in mozaik kot dekorativna tehnika. Kregar je z mozaiki okrasil stranico na znamenju z družinskega nagrobnika v Šentvidu (1948), župnijsko cerkev na Ježici (1963-1975), krstilnico v cerkvi sv. Roka v Dravljah (1965), nagrobno kapelo družine Selan na Žalah (1971), avlo novega dela teološke fakultete v Ljubljani (1973); po njegovi smrti pa so izvedli še mozaika na dvorišču bazilike Marijinega oznanjenja v Nazaretu (1974) in v osrednji Slovenski hiši v Buenos Airesu (1974). Po osnutkih Staneta Kregarja je mozaike med leti 1948-1975 izdelal mozaicist Alfio Tambosso, doma iz Spilimberga v Italiji, kjer se je izšolal v šoli za mozaiciste in je po drugi svetovni vojni dalj časa živel in ustvarjal v Ljubljani. Mozaiki, ki so nastali za župnijsko cerkev na Ježici v Ljubljani, so Kregarjevo največje tovrstno delo in tudi eno njegovih najobsežnejših del nasploh. Kregar je naredil osnutke za mozaike na tabernaklju (1963), za sprednji in desni ali severni in vzhodni pas zgornjega dela sten v novem delu cerkve ter polkrožno apsido, naredil je osnutek za mozaični križev pot kot podobe nepravilnih oblik (1963). Mozaik v apsidi (1965) na sredini prikazuje Marijo kraljico sveta, ob njej so zavetniki cerkve, angel varuh s tremi otroki ter razni simboli, ki kažejo njegovo bogato poznavanje ikonografskih vprašanj. Z uporabo zlate in modrozelene barve v apsidi cerkve na Ježici se je Kregar naslonil na srednjeveške zglede, kjer ti barvi nastopata kot podoba nebeškega. – Kot zadnje delo prenove so avlo prizidka Teološke fakultete okrasili z mozaikom sv. Cirila in Metoda, imenovanim ‘Rast Cerkve’.

VEZENINE IN KNJIŽNA OPREMA
»Kregarjevi načrti za liturgična oblačila ali paramente nedvomno sodijo k manj znanemu delu njegovega opusa,« ugotavlja Veselka Šorli Puc. Prvi naj bi umetnika k ustvarjanju na tem področju spodbudil p. dr. Roman Tominec, dolgoletni predavatelj cerkvene umetnosti na teološki fakulteti v Ljubljani. Pri njem je naročil prve mašne plašče. K temu so ga nagovarjali tudi drugi, ki so se trudili za lepoto bogoslužja, prenovljenega na koncilu. Kregar je tudi pri oblikovanju oblačil znal srečno povezovati tradicijo z modernim tako v liturgičnem kot oblikovnem smislu. Poznal je prizadevanja arhitekta Ivana Vurnika in njegove soproge Helene, ki sta zasnovala nekaj prelepih liturgičnih vezenin. V prvem obdobju je tudi sam, tako kot onadva, ostal pri kombinaciji precej realistično upodobljenih svetnikov in ornamentike. V pokoncilskem obdobju pa se je najpogosteje prepuščal govorici simbolov. Na Kregarjevih mašnih plaščih prevladujejo evharistični in kristološki simboli: riba, pet hlebov, pa tudi drugi simboli: golob kot simbol Svetega Duha. Zelo rad se je posluževal tudi simbolne govorice rastlin (vinska trta, žito, oljka, palmove veje), ki imajo vse biblični pomen. Njegove zamisli so uresničevale šolske sestre v svojih vezilnicah v Mariboru in Radovljici.
Prvi sad drugega vatikanskega koncila je bila Konstitucija o svetem bogoslužju (1963), ki je uvajala bogoslužje v domačem jeziku, zato je bilo treba vse bogoslužne knjige prevesti. Koncilska navodila so zahtevala, da morajo biti prevodi tudi glede opreme in tiska simboli božje lepote. Za to, da so bili slovenski lekcionarji (knjige beril in evangelijev) lepi po svoji zunanjosti, tisku in opremi, je veliko pripomogel umetnik Stane Kregar, ki mu je bilo kot duhovniku to področje domače. Najprej so prišle na vrsto knjige nedeljskih beril in evangelijev, tri knjige za delavniške maše ter ena za godove in praznike svetnikov in še za različne priložnosti. Platnice so bile v različnih barvah. Kregar je z veliko ljubeznijo poskrbel tudi za lepo podobo obrednikov za posamezne zakramente.

____________

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2015) 11, str. 56.