Nekoč ste v nekem odgovoru zapisali, kako je razveseljivo, da ljudje bolj množično – skoraj vsi, ki so pri maši – pristopajo k svetemu obhajilu. Tudi sama sem tega zelo vesela, obenem pa me to žalosti, ker vem, da je dosti takih ljudi, ki živijo ‘na koruzi’, a kljub temu hodijo k obhajilu. Bog ne daj, nočem in tudi ne smem nikogar obsojati, saj smo vsi grešniki. Nočem biti ‘farizej’, pa vendar se mi zdi to vprašljivo pred Bogom in Cerkvijo. Kaj lahko stori duhovnik, ki ve za take primere, saj ljudi pozna? Taki ljudje so tudi slab zgled za druge, ali ni to žalitev Boga?
Sami veste, koliko je danes neporočenih parov in mnogi brez slabe vesti pristopajo k obhajilu. Morda pa Bog gleda drugače in je tudi zanje prejemanje obhajila zdravilo? V več primerih sem, ko je pogovor nanesel na spoved, slišala ljudi: zakaj bi hodil k spovedi, saj nisem naredil nič takšnega? Greh jih tako rekoč nič ne prizadene in hodijo k obhajilu, k spovedi pa ne gredo. Tako sem žalostna zaradi tega! Za te ljudi seveda molim, saj so tudi moji otroci in vnuki med njimi.
Kaj se je zgodilo z nami kristjani? Sveti zakon sploh ni več nobena vrednota. Kam gremo? Saj je danes skoraj več otrok nezakonskih kot pa zakonskih. In to ni nič ‘sramotnega’, je samoumevno. Po civilni zakonodaji imajo neporočeni pari skorajda več ugodnosti kot poročeni. Na videz so takšne družine v dosti primerih kar srečne, oziroma ni razlike med urejenimi družinami, razen da se mama piše drugače kot otroci. Kako je to žalostno!
V moji glavi je prava zmeda. Zaradi tega sem tako težko vesel kristjan. Vem, da to ni dobro, a si ne morem pomagati, v srcu me boli in skeli. Na zunaj seveda moraš kazati drugačen obraz, sprejemati dejansko stanje z razumevanjem, a ni lahko. Gospod naj se nas vseh usmili!
Anica

Prav je, da si opozorila na ‘drugo stran medalje’ našega sodobnega krščanstva, ki ni tako svetla in bleščeča. Tudi o tem se moramo pogovoriti. Kot duhovnik si seveda ne zatiskam oči pred to vedno bolj temno sliko, ki si jo opisala. Nekaj podobnega se sicer dogaja tudi drugod, zlasti po stari ‘krščanski’ Evropi, ki postaja vedno bolj poganska, zato je potrebna nove evangelizacije. Bil sem devet let župnik, v vsakodnevnem stiku z ljudmi. Kot urednik Ognjišča sem tudi veliko potoval po naši domovini in tudi po svetu, se pogovarjal z duhovniki in z ljudmi o raznih perečih problemih. Ti si jih nekaj naštela. Tudi svoje pomisleke o tem, kar sem zapisal o pogostem in množičnem prejemanju svetega obhajila. Zame je to dejstvo razveseljivo in zdi se mi prav, da ljudi še bolj spodbujamo k rednemu prejemanju svetega obhajila. Seveda imam v mislih vernike, ki prihajajo k rednim svetim mašam. Katekizem katoliške Cerkve uči, da je evharistija – sveta maša velikonočna gostija, in pravi: »S samim smislom evharistije se sklada, da verniki, če so pripravljeni, kakor se zahteva, prejmejo obhajilo vsakokrat, ko se udeleže maše. Močno se priporoča tisto popolnejše sodelovanje pri maši, ki je v tem, da verniki po duhovnikovem obhajilu iz iste daritve prejmejo Gospodovo telo« (KKC 1388). Kompendij (povzetek) Katekizma katoliške Cerkve na vprašanje, kaj se zahteva za prejem svetega obhajila, odgovarja: »Za prejem svetega obhajila mora biti človek polno včlenjen v katoliško Cerkev in v stanju milosti, se pravi, da se ne sme zavedati nobenega smrtnega greha. Kdor se zaveda, da je storil velik greh, mora prejeti zakrament sprave, preden pristopi k obhajilu« (291). Apostol Pavel je vernike v Korintu, kjer so se razpasle razne pregrehe, resno opomnil, da s takim srcem ne morejo prav sodelovati pri Gospodovi večerji (maši): »Kdor bo nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa« (1 Kor 11,27–29). Ta njegov opomin si moramo vzeti k srcu tudi mi.
V svojem pismu omenjaš nekaj primerov ljudi, ki v svojem vsakdanjem življenju ne upoštevajo božjih in cerkvenih zapovedi, pa “brez vsake slabe vesti” pristopajo k svetemu obhajilu. Pri ‘rednih’ svetih mašah (nedeljskih in delavniških) se to redko dogaja, pogosteje pa najbrž pri raznih izrednih prilikah, kot so poročne, birmanske ali pogrebne maše, ki se jih udeleži večje število ljudi, tudi takih, ki so ‘obrobni’ verniki. Zelo zaskrbljujoče je dejstvo, da so ljudje izgubili čut za greh. »Zakaj bi hodil k spoved, saj nisem naredil nič takšnega?« pravijo. Naš papež Frančišek, ki mu ljudje tako radi prisluhnejo, ponavlja: »Bog se ne naveliča odpuščati. Mi se naveličamo prositi odpuščanja.«
Sicer pa je na svetu še veliko dobrega, skritega našim očem: družine, ki se imajo rade, požrtvovalni ljudje, ki velikodušno služijo drugim, toliko globoko vernih kristjanov, ki pomagajo duhovnikom, radi vzamejo v roke verski časopis ali knjigo, kjer najdejo duhovna hrano … Tudi danes je kljub vsemu mogoče biti ‘vesel kristjan’ in za nas duhovnike velja, da je lepo biti duhovnik.

urednik oče Franc Bole – Ognjišče (2013) 06, str. 6

Čutim neko bolečino, ker sem si  želel, da bi imel družino, vendar se mi to ni uresničilo. Še živo podoživljam tisti čas, ko smo si iskali primerno življenjsko sopotnico. Večkrat sem bil zaljubljen v kakšno dekle, vendar se je zmeraj, tudi po moji krivdi, končalo z razočaranjem. Z mano se je dogajalo, da mi je kljub neki prvinski želji, da bi si ustvaril družino, vedno bilo tudi strah pred vsem tem, ker tudi nisem srečal dekleta s približno podobnim pogledom na življenje. Mislim pa, če bi takrat spoznal takšno dekle, ki bi ji na krščanskih temeljih tudi jaz ustrezal, bi tudi ta strah premagal.
V tistem času nam je nenadoma umrl oče, ki je delal na domači kmetiji. To delo sva potem nadaljevala z bratom, kar ob drugem poklicnem delu še vedno delava. Mama nama je kuhala do poznih let. Zadnji dve leti pred smrtjo je bila bolna. V glavnem sem jo negoval jaz. Kakšna praznina, žalost je nastala, ko drage mame ni več. Če ne bi vse življenje molil in iskal Boga, bi sedaj skoraj zagotovo obupal. Večkrat sem slišal za kakšen primer, ko sta živela sin z ostarelo materjo in so ljudje rekli: “Ko bo mati umrla, se bo zapil”. Temu se nič ne čudim, res je to neznosno trpljenje, vsaj zame. Hvaležen sem svojim staršem, da so me krščansko vzgojili in potem sem še sam na teh temeljih gradil.
Težko mi je, ko opažam, kako mladi, tudi otroci, lahkotno opuščajo nedeljsko sveto mašo. Mnogi starši se trudijo, da bi nudili otrokom potrebne materialne dobrine, na duhovnem področju pa jim dajejo malo, ker tudi sami nimajo veliko. Na kaj se bodo ti otroci oprli v življenju, ko bo treba delati, skrbeti in bodo prišli tudi težki časi? Skupna udeležba družine pri nedeljski sveti maši je zelo pomembna tako za starše, kot za otroke. Seveda ne iz navade, ampak iz potrebe. Tako se njeni člani, skupaj s cerkvenim občestvom ‘sončijo’ pred Jezusom, odpirajo se njegovi milosti, da jih zdravi, in jim daje svoje Telo za moč in ljubezen.
Nekako v tej drži bi morali ponižno in iskreno umevati sveto mašo, da nam bo postala življenjska potreba. Kakšen duhovni kapital se pri maši nalaga v otroke, ki imajo še celo življenje pred seboj! Dragi starši, hodite s svojimi otroki k maši, četudi je morda vaša vera šibka.
Dragi oče urednik! Sedaj mi je lažje, ko sem napisal to pismo. Hvala za toliko dobrega, ki sem ga prejel preko te revije, Bog vam povrni.
Dušan

Neštetokrat se ponavlja ta zgodba: dekleta tožijo, da niso našle poštenega, vernega fanta, fantje pa, da niso našli našle vernega, poštenega dekleta. Tu je nekaj narobe. Ne v tem, da pisma, ki jih objavljamo v Ognjišču, niso iskrena, o tem ne dvomim, saj se ‘falsificirano’ pismo hitro odkrije, tudi če nisi poklicni detektiv. Dovolj časa sem bil župnik in še več let urednik, ki odgovarja na vaša pisma. Zdi se kot da bi se šli fantje in dekleta ‘slepe miši’. Saj poznate to priljubljeno otroško igro, ko nekomu zavežejo oči in mora loviti. Težko kaj ujame. To, o čemer govorimo, pa ni otroška igra, ampak življenjska stvarnost. Kaj morajo narediti mladi, da se ne bi šli ‘slepe miši’? Najprej si odvezati oči.
Dobri in verni fantje ali dekleta ne padejo z drevesa kot zrela hruška. Treba jih je iskati. Najprej je treba najti primeren kraj. Če stojiš pod smreko, boš težko našel hruško. Za hruško moraš iti v sadovnjak. Tako boš težko našel “pošteno, krščansko dekle” v disko klubih, na zabavah, plesih ali v gostilnah. Ne vem, kje si ti iskal, na takih krajih najbrž ne, ker se imaš za “poštenega, krščanskega fanta”. Najdeš jih pa lahko v cerkvi, kamor redno zahajaš, V raznih krščanskih izobraževalnih in dobrodelnih krožkih, karitas, skavtih. Najbrž v tvoji župniji, če je manjša in daleč od večjih centrov, tega sploh ni. Treba se je potruditi in ‘aktivno’ iskati. Na deželi, kjer se ljudje med seboj dobro poznajo, je to lažje. Če se predstaviš, da poznaš nekoga, ki ga ona pozna, pa primer župnika, kaplana, pevovodja, organista, ne boš postal sumljiv in jo lahko povabiš na kavo ali čaj, na klepet … Lahko pa se pridružiš skupini, v katero zahaja ona, bo še bolj naravno. Vsekakor je treba delati načrtno, biti iskren in ne delati napak prehitrega ‘osvajanja’. Vsekakor pa si je treba vzeti čas. Tudi hruška ne dozori čez noč. Dati je treba tudi dober zgled! Kot vidim iz drugega dela tvojega pisma, ti to ni manjkalo. Ne vem pa, če si si vzel čas, izbral pravo strategijo, imel določen cilj, izbrano dekle. Redko kakšen podvig uspe že v prvo, treba je vztrajati, da prideš do cilja. Ne govorim to toliko zate, ker si, kot kaže, že “vrgel puško v koruzo”. Sicer so danes v ‘modi’ pozne poroke. Ko sem jaz prišel na svet, je moj oče imel tvoja leta, res, da sem zadnji od petih otrok. Če bi prehitro obupal, bi ne imeli očeta urednika Ognjišča in morda niti Ognjišča.
Posebej me je razveselil tvoj odnos do svete maše. Danes duhovniki doživljamo veliko razočaranje, ker toliko ‘krščanskih’ ljudi ne ceni svete maše, ne zase ne za svoje otroke. Nekateri vsaj pošljejo svoje otroke, navadno do birme. Nič čudnega, da potem tudi otroci ne hodijo več k maši, če ne vidijo svojih staršev v cerkvi. Po milosti božji pa so tudi izjeme. Upravičeno se sprašuješ, kje bodo ti otroci našli moč za preizkušnje življenja. Ni čudno, da smo po samomorih na vrhu lestvice v Evropi. Ali ima brez Boga življenje še smisel, zlasti, ko pride trpljenje, preizkušnje, osamljenost?
Poleti je še več izgovorov, da bi ostali ob nedeljah brez maše. Še več pa je razlogov, da smo pri maši, ker je to naša duhovna hrana, ki jo še kako potrebujemo. Hvala za priznanje Ognjišču. Tudi to je lahko duhovna hrana v počitnicah, ko je več časa za branje.

urednik oče Franc Bole – Ognjišče (2011) 06, str. 6