Malo po začetku maše nenadoma prideta v cerkev dva mlada – fant in dekle. Ustavita se nekaj korakov pred menoj. Niti opazil ju ne bi, če ne bi bila nekaj posebnega. Dva mlada zaljubljenca, ki se vedeta res nenavadno. Držita se za roki, fant dekletu ves čas polaga glavo na rame, potem jo gleda v oči in se ji smehlja. Ne obvladam se. Začnem ju opazovati. Najprej pomislim, da sta vstopila v cerkev čisto naključno, morda celo namerno izzivalno, provokativno. Ko pomislim, da sploh ne vesta, kje sta, na moje veliko presenečenje skleneta roke; gledata na oltar in sodelujeta pri mašnem obredu. Potem se znova objameta, kot da sta doma ali na kakšni kulturni prireditvi. Poljubita se nežno, srečno, spoštljivo. To ni tista prva afektivna ljubezen, ki včasih povsem odvzame človeku normalno razsodnost. Zelo se imata rada, vendar se v cerkvi tako ne obnaša! Ne vem, ali naj ju obsojam ali strpno potrpim. Morda pa na neki način predstavljata vso današnjo mladino. Po glavi mi začne rojiti tisoč vprašanj in odgovorov. Česa podobnega še nisem videl. Fant in dekle se spet objameta. Pomislim: morda pa smo najpreprostejše vprašanje verniki vseh časov najbolj zapletli, problematizirali. O tem je težko govoriti.
Maša se počasi bliža koncu. Na vrsti je obhajilo. Fant se obrne k dekletu in ji nekaj razlaga. Ona odločno odkimava. Kaj je med njima? Stopita narazen, kakor da je njuna ljubezen nenadoma minila. Večina njima podobnih bi ostala za reko ali v mestnem parku. Fant gleda dekle, ji nekaj prigovarja. Dekle zopet odkima, zdaj je povsem drugačna – nekam izgubljena, prizadeta. Potem se fant odloči. S hitrimi koraki gre z drugimi verniki proti oltarju. Presenečen globoko zajamem zrak. Se dekle boji? Se morda čuti nevredna tako velikega Daru?
Večno vprašanje: kaj je ljubezen? In kako gledamo nanjo mi vsi? Navadni, nenavadni, elita, janzenisti, duhovniki, kardinali … Kako je Bog ustvaril človeka? Kaj mu je dal iz svoje brezpogojne ljubezni?
Fant pride nazaj. Njegov obraz je srečen. Čutim, da je napolnjen s tisto celoto človeškega življenja, zaradi katere smo srečni in večni. Stopi k dekletu. Pogleda jo. Tudi jaz vidim, da je bleda. Po licih ji zapolzita solzi. Stegne roko in ju obriše. Spet ji nekaj govori. Zdaj se dekle nenadoma nasmehne. Videti je, da je sprejela, kar ji je manjkalo. Slutim, da bo naslednjo nedeljo šla tudi ona k obhajilu …
Vesel sem, ker čutim, da bosta zmogla. Da bosta dogradila svoji mladi nadebudni življenji. Prava ljubezen je telo duh, je celota in zrelost človeka, ki pride hvaležno do svoje polnosti. Takrat so odveč dileme in tisočletno preganjanje za nekaj, kar smo dolžni sprejeti. Duhovnost raste od spodaj: iz solz, iz ponižnosti, ko mnogokrat pademo v blato, da bi nas večni Stvarnik pobral, obrisal in poljubil.
Konec maše. Sam sebi skušam odpustiti, ker sem gledal z očmi, da bi videl s srcem. Fant se nenadoma obrne in me pogleda naravnost v oči. Kakor da hoče moj odgovor. Blago se nasmehnem, srečen za ta dva mlada, lepa človeka, ki sta danes sama našla pomemben odgovor. Molil bom, da bosta vztrajala v ljubezni in veri.
Stanislav. Ognjišče (2016) 06, str. 44

Opazovala sem ju. Delala sem se prav nevidna.
Janez, moj sinko, je nekega dne prosil nono, naj mu zamenja prtiček na buli (klekljarski blazini). »Veš, nona, tukaj so same rože. Da bi bile vsaj vse oranžne barve, ker imam oranžno barvo najraje, pa so bele, rdeče, modre. Jaz bi naredil prtiček z živalicami.«
»Janez, to pa je zame prava malenkost!« mu je odgovorila nona in se nasmehnila. Poiskala je prtič, na katerem so bile ribice in ptice. »Ti je všeč?« ga je vprašala. Bil je vesel. Nona je naredila, kakor je želel.
Klekljanja se je učil že eno leto in kar dobro mu je šlo od rok. Večkrat sem morala kaj popraviti, a kar je naredil v šoli, je bilo brezhibno. Imajo res pridno učiteljico v klekljarski šoli. Mlada je, tako potrebujejo ti naši drugošolčki. Potožila mi je, da jim manjka vztrajnosti. Vedno znova nam pravi, kako jih moramo spodbujati tudi doma. Saj verjamem: vsi bi radi videli, da bi bilo vse takoj narejeno in če ne gre, bi vse pustili in obupali. Klekljan je je tudi odlična vaja za potrpežljivost, Kolikokrat sem sedla k Janezu, da je doma lažje vztrajal. Z nono sta imela na mizi vsak svojo bulo in premetavala sta klinčke ter klepetala. Tudi molila sta včasih. Poslušala sem ju.
»Za koga klekljaš to čipko?« ga je vprašala nona nekega večera.«Za mamico, za rojstni dan.« Pogledal je po kuhinji, če sem morda kje blizu in prisluškujem. »Ne povej ji, prosim,« je rekel.
Glej no, ta dva sta prava zaveznika! Vedno imata kakšne skrivnosti. Seveda je morala skoraj priseči, da bo molčala kot grob.«Tu okrog, te ribice, mi boš naredila ti,« jo je prosil. Bilo je pretežko zanj. »Imaš rad ribice?«
»Če bi mama dovolila, bi imel akvarij in v njem sto vrst rib!«
»Sto vrst rib?« se je smejala nona. »A ko so na krožniku, jih pa ne maraš, kaj?« ga je podražila, ker je vedela, da ne mara jesti rib. »Pa so zdrave, veš! Če bi bil res lačen, bi jih jedel. Se spomniš tistega čudeža, ki ga je naredil Jezus, da je nasitil pet tisoč mož in še ne vem koliko žena in otrok, pa še veliko hrane je ostalo? Pomnožil je dva hleba kruha in pet rib,« mu je na kratko povzela evangeljsko zgodbo.
Njegove misli so bile drugje. »Glej, nona, na tej čipki je nekaj živalskega vrta. Tudi pajki so.«
»Kolikor vem, se ti pajkov bojiš!« mu je rekla.
Dvignil je pogled s čipke in se zazrl v njen oči. »Bojim,« je priznal. »Te tukaj pa tako lepo prepletaš, sukaš.«
»Nona, ali ni lepo, da je Bog ob vesoljnem potopu poleg nekaj ljudi rešil tudi veliko živali,« je modroval.
»Ja, ja. Kako pust bi bil ta naš svet brez živali. Bog dobro ve, kaj dela. Lep je ta naš svet. Bog ga je ustvarjal z veliko ljubeznijo do nas ljudi.«
Tako sta sukala niti in besede. Tanke niti v nežno čipko, mile besede v ljubezen. Ko je bila čipka sklekljana, mu jo je nona pomagala sneti. Lepo zavita v prozoren papir je bila prekrasno darilo zame. Bila sem ga res vesela, saj sem dobro vedela, koliko truda je moj sinko vložil. Tudi moj mož ga je pohvalil, čeprav se mu je od začetka zdelo, da je klekljanje »babje« delo in se je čudil sinovemu zanimanju za to. Bil je mesec maj, Marijin mesec, najlepši mesec v letu. Janez je hodil vsak dan k šmarnicam. Doma sta z nono postavila šmarnični oltarček. Prve dni je tudi nona šla k šmarnicam, a kar naenkrat je noge niso več ubogale: padla je in si zlomila kolk. Ko se je vrnila iz bolnišnice, ji je Janez delal družbo. Veliko sta se pogovarjala.
»Moli zame!« mu je naročala vsak dan, ko je šel k šmarnicam. »Saj veš, da sem žalostna, ker ne morem v cerkev,« je rekla, vzela v roke rožni venec in molila pri Marijinem oltarčku.
Obljubil ji je, da bo molil, in ko se je vrnil domov, ga je vprašala če je držal besedo.
Nekega dne ji je rekel: »Nona, zdaj, ko se bolje počutiš, bi lahko klekljala. Kaj ko bi zdaj, ob koncu meseca maja, sklekljala podobo Device Marije.« Bila je vesela.
»Ti pa imaš pametne zamisli, čeprav si še tako majhen,« ga je pohvalila in mu rekla, naj prinese iz omare papirce. In čisto pomlajena je začela klekljati.
Minulo zimo se je tudi Janez lotil klekljanja Marijine podobe. Malo sem mu pomagala, da jo je dokončal do maja. Zdaj sta obe, nonina n njegova, vsaka v svojem okvirju na temno modri žametni podlagi. Gledata se in čipkasto nežno molita k Bogu Očetu in Sinu in Svetemu Duhu za vse ljudi.
Zdaj je Janez v petem razredu. Še vedno kleklja in s pogledom večkrat poboža ti podobi. Vem: takrat razmišlja o noni, vem, takrat mu je hudo, ker je več ni, in vem, da bo v njegovem srcu nonina poslednja čipka ohranjala spomine na skupne molitve.
BIZJAK, Pavlina. Ognjišče (2011) 06, str. 52

Ko je Ema v Družini prebrala vabilo na romanje po Slomškovih poteh od Celovca mimo Beljaka, čez Korensko sedlo do Bleda, se je v trenutku odločila: »Grem!« Že vrsto let je v sebi nosila željo, da bi prehodila to pot.
Skupina petih pohodnikov jo je že čakala pred stolnico v Celovcu. Ema je začutila njihove vprašujoče poglede. Bila je vsaj dvajset let starejša, z velikim nahrbtnikom, njihovi pa so bili komaj omembe vredni. Ko je povedala, da ni vajena daljših poti, sta se vodja Vid in njegova žena Milena spogledala. »Težka bo!« so govorili njuni pogledi.
»Nahrbtnik bo pa malo pretežak,« je previdno začel Vid. »Dva para čevljev in še velik del prtljage bomo med potjo pustili pri mojih znancih.«
Odšli so v stolnico, zmolili desetko in krenili na pot.
Kar z lahkoto jim je sledila, po nekaj kilometrih pa je začela malo pešati in čutila je, da so zaradi nje upočasnili korak. K sreči so se po Vrbskem jezeru peljali z ladjico. »Verjetno si je tako tudi Slomšek skrajšal pot,« je dejala Milena, ki je sploh veliko vedela o Slomšku in ji je lajšala pot s pripovedovanjem o njem.
Prenočišče so poiskali v Beljaških Toplicah. »V tem kraju sem se rodila,« je povedala Ema med večerjo. »Tik pred koncem vojne in dve uri pred letalskim napadom.« Vsi so prisluhnili. »Osebje v porodnišnici je bilo do moje mame zelo neprijazno in žaljivo. Zlasti še, ko jim ni uspelo, da bi me zamenjali z novorojenčkom z zajčjo ustnico. “Videla sem, da sem rodila deklico!” je hlipala mama. Vsem sva bili odveč.«
Besede so se trgale iz nje. »Moj oče je bil nekaj tednov pred tem iz delovnega taborišča v Celovcu prestavljen v Trst. Z mamo sta si lahko le dopisovala. Nikoli več se nista videla. Ostala je sama z mano. Med neprijaznimi ljudmi. Ni videla drugega izhoda, kot da se vrne domov. Peš. Čez Korensko sedlo.«
»Zato si se nam pridružila?« je Milena glasno izrekla, kar so čutili vsi.
»Da prehodim in podoživim mamino in svojo pot,« je bilo več vedrine v Eminih besedah. »Mama je vzela na pot samo očetova pisma. Po vojni jo je nova oblast neprestano zasliševala, zato jih je v strahu sežgala. Samo eno kuverto imam v spomin na očeta,« je zamišljeno dodala.
»Sedaj vse razumem,« je dejal Vid, »ampak pot je vendar naporna.«
Zjutraj je imela Ema težke noge. »Hoja vse uredi,« jo je opogumljala Milena in odšli so na pot. Ko je bilo že nekoliko utrujena, so zagrizli v strmino proti Korenskemu sedlu. V obupno strmino. Vsak korak je bil težak . “Le kako je mama zmogla to pot,” se je vedno bolj čudila. Mesec dni po porodu, v negotovosti, kaj se dogaja z očetom, v zmedi ob bližajočem se koncu vojne, skoraj brez hrane in v raztrgani obutvi. Večino vrednih predmetov, ki jih je še imela, je zamenjala z mleko že v Beljaku, zadnje pa med potjo, saj ga je sama izgubila že po nekaj dneh. “Ali sem se na poti ves čas od lakote jokala?” se je spraševala. “Le od kje je mama dobivala moč, da je zmogla ta strašni breg?” Sočutje in spoštovanje do mame sta se utrjevala z vsakim korakom. Prav čutila je, kako blizu sta si postali. S celim telesom jo je čutila, prav tako kot jo je takrat čutila mama, ko jo je nosila v naročju.
Od časa do časa ji je uspelo, da je na kratko zbrano molila, sicer pa je samo prosila: “Jezus, daj mi moči, da ne omagam! Prosim te! Pri tebi je vse mogoče.”
Sem pa tja je slišala kakšen pogovor, sicer pa so si vse povedali s kretnjami in pogledi. Končno, končno se je pot nekoliko zravnala. Pripeljala jih je do cerkvice na Strmcu. Kakšno olajšanje! Kot da ji je padla teža z nog. Kar ni mogla verjeti, da je resnično premagala ta strašni klanec. »Mamin klanec!« si je rekla in v sebi je čutila neizmerno srečo.

Malo pred mejo na Korenskem sedlu je začelo deževati. Najprej rahlo, nato pa vedno močneje. Ni odprla dežnika, ampak je uživala v dežnih kapljah, ki so ji polzele po obrazu in ji hladile razgreta lica.
Zatekli so se pod veliko streho, ki je pred leti varovala carinike pred dežjem in soncem. Pripeljala se je skupina motoristov. Tako prešerno razigrani so bili, da je pozabila na boleče noge. »Le kako so lahko ti cestni divjaki, ki se jih med vožnjo kar bojim, tako simpatični!«
Ploha je šla kar prehitro mimo. Ravne poti po Poljani je bilo malo, nato so se začeli spuščati. Ema je najraje hodila zadnja, da je bila lahko z mislimi pri mami. »Stiskati jo je moralo pri srcu, saj ni vedela, kje bo našla zavetje zase in zame.« Selili sta se od znancev do sorodnikov. Šele po letu dni je mama s težavo našla službo. Cele dneve je bila zdoma, zato je Emo vzela k sebi teta in pri njej je ostala do odhoda v šolo. Navezala se je nanjo in jo vzljubila. Kot da je njena mama. Ko je prišla mama na obisk, je bila zbegana. »Katera je prava?« je takrat premišljevala. Tej razdvojenosti se je pridružilo še boleče zapostavljanje okolice, ker je bila nezakonski otrok.
Z vstopom v šolo se je preselila k mami, ki je bila zelo skrbna, toda prave topline je pri njej pogrešala. “Verjetno zato, ker je njej mama umrla pri devetih letih. Služila je pri tujih ljudeh in je bila prikrajšana za ljubezen in nežnost. Česar sama ni prejela, ni mogla dajati,” je v mislih mlela Ema. Med počitnicami je pri teti šla k prvemu svetemu obhajilu. Tudi pozneje je samo pri njej hodila v cerkev in še to bolj naskrivaj, ker je mama zaradi neprestanih pritiskov tedanjih oblasti skrivala svoje prepričanje.
Kljub skromnim sredstvom ji je mama omogočila šolanje na srednji in nato še na višji šoli, da bi ji omogočila boljše življenje kot ga je imela sama. Ob prvi možnosti se je zaposlila, da ne bi bila še naprej mami v breme.
“Ti moj Blaž!” je Ema z veseljem pomislila na svojega moža in korak ji je postal lahkotnejši. “Začel me je spodbujati, naj nadaljujem študij na visoki šoli.” Nista bila ravno mlada, ko sta se spoznala. Da sta namenjena drug drugemu, sta začutila ob prvem srečanju. Pomislila sta na poroko. Cerkveno seveda. Toda ona ni vedela, ali je krščena ali ne. »Verjetno,« je menil župnik, »toda papirjev nimate.« In so jo krstili pogojno in prejela še zakrament svete birme.
Ustvarila sta si svoj svet, v katerem sta se dopolnjevala. Doživljala sta lepe in težke trenutke. Takrat, že v zrelih letih, je Ema prvič resnično doživela, da je sposobna in vredna spoštovanja. Začela je slikati, nadaljevala je učenjem harmonike. Že v otroških letih je rada igrala svojim vrstnikom, zdaj pa z njo razveseljuje varovance v domu starostnikov.
“Nič, kar je lepega, ne traja dolgo,” je predla misli naprej. Kot strela z jasnega je udarila Blaževa bolezen. Rak. Operacija, terapija, nihanje med življenjem in smrtjo. Dnevi so se vlekli v neskončnost. Takrat je šele spoznala, kako zelo rada ga ima. Toliko kot takrat, ni še nikoli premolila. Saj ji tudi sicer ni bilo težko skleniti roke, ampak tedaj je gorela v molitvi. Občutila je krhkost tega sveta in moč duhovnega. Prijateljstvo z Bogom je postalo bistveni del njenega življenja. “Ali je mama slutila, da se z očetom nikoli več ne bosta srečala?” se je spraševala, ko je skušala slediti drugim. “Mama je celo življenje pogrešala moža, jaz pa tako zelo očeta.”
Pot proti Podkorenu je postala položnejša, da so se noge spočile. Izogibali so se glavni cesti in občudovali svet okoli sebe. »V kakšen raj nas je postavil ljubi Bog!« so bili polni hvaležnosti.
V Mojstrani so še enkrat prespali. Za Emo je bilo romanje pravzaprav končano. Pot, ki jo je kot senca spremljala od otroštva naprej, je postala resničnost. Sedaj ve, da je težka, nič več pa se je ne boji. Kako lahkoten je bil njen korak skozi dolino Radovne proti Bledu. Preplavljali so jo občutki sreče, zmage in hvaležnega spoštovanja mame. “Ti si junakinja!” je govorilo vse v njej. “Z menoj v naročju si zmogla to naporno in dolgo pot.”
Ob zahajajočem soncu so stali na terasi blejskega gradu in strmeli v jezero pod seboj. Tako lepega Bleda Ema še ni videla.
Vid, ki med hojo skoraj ni govoril, je bil prešerno razpoložen. »Hvala Bogu, srečno smo prišli na cilj. Samo naj mi še kdo reče, da se z voljo ne doseže vse!«
»Z božjo pomočjo je vse mogoče,« ga je doživeto dopolnila Ema.

JARC, Janko-Smiljan. Ognjišče (2016) 06, str. 56
zgodbo Mamina in njena pot najdete tudi v knjigi Marija na kolencah, Ognjišče 2021, str. 144-149.

»Sama, sama, zdaj sem pa sama,« si je ponavljala in hodila sem ter tja po kuhinji. »Tako si se že davno odločila, zdaj pa je napočil ta trenutek,« se je oglasilo v njej. Res, vedno je govorila: ko pride snaha k hiši, gre zase, da ne bosta ena drugi v napoto – pa vendar je ostala ob njej nekaj časa. Danes pa je po manjšem nesporazumu napočil ta trenutek, a si še v sanjah ni predstavljala, kako težak bo.
Čeprav sta se lepo ujeli, je že dlje čutila, kot da jo nekaj duši, kot tujka se je počutila v hiši, ki jo je pred leti s takim veseljem opremljala. Vse tisto, kar je z zadoščenjem kupovala, zdaj ni bilo več njeno. Vsak krožnik, vsak lonec, vsaka skleda, vse je bilo kupljeno z ljubeznijo.
Raje se je odrekla obleki zase, samo da je polnila omare in police. Z možem nista imela dopustov, nikamor nista šla, samo delo delo in ena sama velika ljubezen do domačije. In ko je ostala sama, je z neomajno voljo delala naprej z eno samo željo, da dobi snaho, vnuke, da bo rod živel naprej, ona pa se bo umaknila zase, jim priskočila na pomoč, drugače pa pustila, da živijo svoje življenje. In vendar je bil trenutek odločitve tako težak
Čeprav je njena hiška dihala toplo in prijazno, se ji je v tem trenutku zdela kot ječa. Ni videla lepe kuhinje ne drugih prostorov, vse se ji je zdelo mrzlo in prazno. Živčno je prestavljala krožnik in lonce in ni vedela, kaj naj vzame v roke, da si prvič sama zase pripravi večerjo. Ni imela teka, zato je šla v posteljo brez večerje. Dušila se je v solzah in tudi prejokala noč. Sredi noči je vstala, odprla knjižno omaro in pobožala polne police knjig, ki so že več let čakale, da jih vzame v roke. »Zdaj bom imela čas tudi za vas,« je zašepetala.
V mrzlem jutru si je pripravila skodelico bele kave, nadrobila vanjo kruh in sedla za mizo. Zrla je v lepo svetlečo ploskev in žlica ji je padla iz rok. Prvič v življenju je sedela pri jedi sama. Prej kot otrok med starši, dedkom in babico, brati in sestrami, potem z možem in otroki – danes pa sama, čisto sama … Pokrižala se je, pustila na mizi skodelico dišeče kave, sedla v avto in se odpeljala na pokopališče.
Pokleknila je na mrzlo zemljo, naslonila glavo na hladen marmor in neutolažljivo zajokala. »Ko bi mogla, bi legla k tebi, da bi bila za vedno skupaj,« je šepetala. Še nikoli, niti takrat, ko ga je mnogo prezgodaj izgubila, si ni tako močno želela, da bi šla za njim. Takrat so jo še potrebovali otroci, danes pa se ji je zdelo, da je ne rabi nihče več.
Stopila je še do groba moževe matere, pokleknila, dvignila roke in jo goreče prosila odpuščanja. »Mati, odpustite,« je šepetala. Šele zdaj je razumela, kako težko je ta stara, zgarana ženica prepustila svoj prostor njej in se umaknila zase. Še danes jo vidi, kako je vsa sključena pod težo bremena let, stopala po dvorišču in skušala še kaj postoriti.
Ona pa je vsa mlada in polna moči tekala in se gnala z delom, ne da bi se zavedala, da bo tudi ona nekoč na njenem mestu. »Mati, danes sem pa jaz tam in odpustite mi, če sem vas kdaj užalila,« je pobožala gomilo in potolažena vstala. Kot po čudežu so se ji posušile solze in pomirjena je zapustila božjo njivo. Čutila je, da jo oba, mož in tašča, gledata iz nebes in ji vlivata moči, vedela je, da ji verjameta, da je bilo njeno kesanje iskreno.
Z velikim upanjem, da bo kos tudi tej odločitvi, je stopila v kuhinjo. Ogenj je ugasnil in kava na mizi se je ohladila. Zakurila je in se ozrla skozi okno. Snaha je stala ob štedilniku in ji pomahala. Stopila je k oknu in ji pomahala nazaj.
Pristavila je lonček, skuhala dišečo tekočino, dala na pladenj in nesla čez dvorišče v hišo. »Pridi, bova skupaj popili kavo,« je povabila snaho. Sedli sta za mizo in se pogovarjali. »Jutri pa jo jaz prinesem k vam,« je rekla tiho. Nasmehnila se ji je – kako rada je imela to pridno in prijazno mlado ženo. »Saj bova še naprej veliko skupaj, le veliki bolje se bova počutili, če bova stali vsaka za svojim ognjiščem,« ji je rekla v tolažbo.
Lahkih korakov je šla nazaj, nič več se ni počutila tako sama. Tudi ko je opoldne sama sedela za mizo, ne. Nekje sta nad njo bedela mož in tašča, blizu nje pa so živeli njeni, ki so jo imeli radi. Ni se umaknila zato, da bi jim ne bila v napoto, samo stopila je nazaj, da bodo sami živeli svoje življenje, po svoje, da bodo trdno stali na svojih nogah. Tako bo odslej stala tudi sama.
Zazrla se je v bogkov kot. Še včeraj se ji je zdel žalosten kot ona sama, danes pa kot da jo bodri in ji vliva novih moči, da ji hoče povedati, naj ne omaga pod križem, kot ni omagal on. Po dolgem času je bila kot včasih – polna moči, polna upanja in polna trdne vere.
KUMER, Ana. Ognjišče (2012) 06, str. 52

Počasi se zlekne po klopi za mizo. Utrujen je in zaspan, po glavi pa mu rojijo temne misli o večnem spancu. Bilo bi enkratno, razmišlja, zaspati za klopjo po kosilu in se nič več prebuditi, medtem ko se oče in mati pogovarjata ob kavi. Umaknil bi se temu prekletemu življenju, tako pa ga moraš vzeti in živeti v enolični vsakdanjosti, se pogovarjati iz enega samega razloga, da pač ne molčiš.
Mati se pritožuje nad vremenom: »Kdaj bo prenehalo deževati, zdaj je že za vse dovolj mokro!«
»Ta teden bo težko kaj z vremenom, ker so ledeni možje,« odgovori oče.
»Kar naj pada, bo vsaj sadje odcvetelo!« naveličano reče Marjan.
»Dež ga zbije na tla,« odvrne nekoliko osuplo mati, »ne da bi odcvetelo in jeseni potem ne bo sadja.«
»Saj je vseeno,« odgovarja brezbrižno, »za čebele je brez vrednosti, samo letajo po njem, namesto da bi šle v gozd na smreke.«
»Kaj pa če smreka ne bo medila?« mu postavi oče vprašanje z izkušenostjo čebelarja, ki dobro ve, kolikokrat je smreka zatajila.
»Potem je pa tako nič!« vrže besedo zaspano z jezika, nadaljnje, ki bi se morale glasiti: saj na tem svetu se nič ne splača, ko je vse en sam nič, pa k sreči obdrži zase. Odvihral je v svojo sobo in se vrgel na posteljo. Najraje bi se izkričal: vse je nič! Nič nima smisla! Ko bi bilo že enkrat konec te pomladi, ki mi vedno prinaša samo nesrečo.
Ni mu do ležanja. Spravi se k oknu in opazuje težke deževne kaplje, ki polzijo po steklih. Debele kaplje dežja v valovih zbijajo belo cvetje sadnega drevja, ki se ziblje v sunkih vetra. Oblaki hite raztrgani, tam se je na trenutek pokazal celo košček nebesne modrine. Dež skoro poneha, potem začne zopet vedno bolj padati in polzeče kaplje vzamejo jasne slike onstran stekla, le motni obrisi ostanejo …
Začne brskati med knjigami, da bi bral, pa se ne more odločiti: Kaj svežega? Ah, ne! Raje kaj poznanega, lepega, da se umirim in sprostim, razmišlja. Išče dalje: Remarque, Čas življenja, čas smrti, Nebesa ne poznajo izbrancev! Ne! Preveč nihilizma! Kaj pa Draga moja Izza? Ne! V senci cvetočih deklet? Ne! Ne! Opusti iskanje po že prebranih knjigah, saj išče le besede, ki bi bile vsaj malo napisane na njegova razpaljena čustva. Pa ravno ta hoče umiriti, že tako si jih je preveč razgrebel in sedaj ga boli. Pozabil bi rad. Pozabiti hočem! si govori. Zato mora biti kaj življenjskega. Na mizi leži Sveto pismo. Oči se mu ustavijo na njem, to bo, kjer koli se bo odprlo, tam bom bral … Prvo pismo Korinčanom, spev ljubezni, beseda življenja in smrti, zdaj poleg, zdaj daleč, zdaj se mu zdi, da jo ima, pa je zopet nedosegljiva.
Odpre dnevnik, pa ne ve, kaj bi pisal, da je vse skupaj nevredno in življenje nesmiselno ali pa o … Prebira nazaj, srce je razbolelo od iskanja. Tu je zdaj našel besedo, pred katero beži, katero meša s tisto veliko besedo Ljubezni … O njej bi pisal, o deklici, ki jo celo v svojih zapiskih skriva pod zaimek ona, ali pa jo imenuje kar deklica. Zdaj ne more več utišati krika srca, ki vpije njeno ime: Mojca! Mojca! … Zdaj, ko jo izgublja ali pa jo je že izgubil in je krik le še vodilo iskanja, želje po vrnitvi. Ne piše, le razmišljanja se mu pode po glavi kot nevihtni oblaki na popoldanskem nebu: Je sploh kdaj bila moja deklica, ali pa sem si jo le naslikal v sanjah kot svojo? Ali je res vse izgubljeno, ali pa Ljubezen res zmore premagati vse, tudi potrpeti? …
Počasi se bliža večer. Spomni se na šmarnice in odide proti cerkvi na hribu, čeprav še vedno dežuje. Zdaj mu je edina želja videti njo, njo, deklico … ve, da bo v cerkvi kljub dežju.
Neki avtomobil ga pošteno oškropi, ko gre ob glavni cesti, tako da se spet slabe volje upira pljuskajočim mislim: Ali ne greš v cerkev samo zaradi nje? Zaradi nje, ki bi jo moral pravzaprav pozabiti in si ozdraviti razbolelo srce. Sedaj sem ji tako samo še neprijetna senca, sitnež, in vsako srečanje mi samo še razboli srce. Pobegniti bi moral, pozabiti! Zakriči si: Ustavi se! Ne nori! Utišaj srce! Bodi močan! Nič se ne zgodi. Koraka dalje, z ihto nizkega oblaka, iz katerega dobesedno lije in ki z veliko hitrostjo drvi čez polje proti hribom v ozadju. Divji veter mu hoče odnesti dežnik, na zahodu pa se naglo veča okno jasnine.
Vzpenja se proti cerkvi, naliv poneha. Ko stopi iz gozda na jaso pod cerkvijo, skozi okno v hitečih oblakih posije rumeno sonce in oblije cerkev in jaso z mehko svetlobo …
… Pa saj tamle spredaj gre deklica! Hoče pohiteti za kito, ki se lesketa v večerni svetlobi, pa je predaleč. Vsak hip bo na stopnicah in v cerkvi …
Zruši se v zadnjo klop, poišče z očmi kito in utone v razmišljanju. Molil bi rad, pa se le prepira s Tistim v notranjosti: Samo besede, besede, rad jo imam, razumeš?
– Pa jo res ljubiš? Veš, kaj je ljubezen? Ljubezen ni samo prejemati, ampak tudi dajati!
– Dal bi zanjo vse! Vse bi ji dal!
– Bi res dal vse zanjo, bi ji res vse dal?
– Mir, se počasi izvije iz notranjosti, tega ji ne znam dati, ne morem, ali jo s tem ne izgubim?
– Ljubezen hoče vse!
– Ampak jaz bi rad …
– Kaj bi rad, sebičnež!
Kako, saj če gledaš tako, potem je vse sebičnost, že to, da nekaj hočeš, da bi nekaj rad, saj izpolnitev želje ti že daje nekakšno lastnino, pa naj bo takšna ali drugačna … Kdo sploh pozna Ljubezen, ali jo morda le slutimo?
Maši sledi bolj na pol, zdaj bodo že prošnje, in ko duhovnik reče: »Zdaj lahko še vsak sam doda svojo prošnjo«, se besed oklene kot rešitve: Zanjo, Gospod, za Mojco! Prosim te!
Cerkev se je spraznila. Odhaja tudi deklica, rad bi pohitel za njo, rekel besedo, pa saj bom samo nadležen kot tale dež, razmišlja, ki zopet začenja. Ah, dež, zmočil ji bo krilo, ko pada tako z vetrom, in zbil vse cvetove s stare jablane. Naenkrat mu je žal za lepoto! Kaj ne moreš sprejeti vsega ob svojem času, kaj drviš za prihodnostjo, ki se spremeni v vsakdan, ko ga začneš živeti. Poleti boš jokal za pomladjo, kot čez kakšno leto za mladostjo, za vsem tem iskanjem, bolečino, ker boš spoznal, da je kljub vsemu lepše, kot pa če bi ti bile izpolnjene vse želje in izravnane vse poti …
Na križišču stoji križ. Ozre se nanj in pridušeno reče: »Torej, Gospod, omili moje težke kaplje iskanj, da ji ne zbijem cveta mladosti, ampak naj bodo kaplje iskanj kot rosa, ki le poživi cvet …«
JAVOR, Jani, Ognjišče (2011) 06, str. 52