Eden od viškov izrednega svetega leta Božjega usmiljenja je bilo mašno slavje v baziliki sv. Petra v Rimu na pepelnico, 10. februarja 2016, s spokornim obredom pepeljenja.
“Pri tem bogoslužju so navzoči misijonarji usmiljenja, ki bodo prejeli poslanstvo, da bodo znamenje in orodje Božjega odpuščanja,” je v homiliji povedal papež Frančišek. “Dragi bratje, skušajte pomagati odpreti vrata src, premagati sram, ne bežati od luči. Vaše roke naj blagoslavljajo in dvigajo brate in sestre z očetovsko ljubeznijo; naj po vas Očetov pogled in roke objamejo sinove in zdravijo njihove rane.” Misijonarje usmiljenja je napovedal že v svoji buli Obličje usmiljenja, s katero je razglasil izredno sveto leto. Ob tej priliki sta bili blizu papeškega oltarja stekleni krsti z mumificiranimi trupli sv. Pija iz Pietrelcine in sv. Leopolda Mandića, oba sta bila kapucina, kot neutrudna spovednika sta bila ‘utelešenje Božjega usmiljenja’. Papež je želel, da bi bila njuna ‘navzočnost’ spodbuda in zgled spovednikom pa tudi vsem vernikom. Na straneh te priloge predstavljamo sv. Leopolda Mandića ob 150-letnici njegovega rojstva.

“ON BO EDEN OD ZAVETNIKOV LETA USMILJENJA”
Pater Flaviano Gusella, rektor svetišča sv. Leopolda Mandića v Padovi, je v mesečniku Glasnik sv. Leopolda zapisal: “Imel sem srečo, da sem izmenjal nekaj besed s papežem Frančiškom po avdienci na Trgu sv. Petra v sredo, 22. aprila 2015. Ko sem mu pokazal razglednico s sliko sv. Leopolda Mandića, mi je rekel: “Ta bo eden od zavetnikov prihodnjega leta usmiljenja,” potem pa je dodal: “Ali ti spoveduješ tako kot on!” Skoraj v strahu sem odgovoril, da skušam delati tako, čeprav je težko posnemati svetnika. Bil sem vesel, ker sem videl, da papež Frančišek pozna patra Leopolda in njegov način spovedovanja ter ga priporoča ne samo kapucinom, ampak tudi vsem spovednikom.”
Kmalu zatem so iz Rima sporočili, da papež želi, da bi bilo njegovo truplo skupaj z zemeljskimi ostanki sv. patra Pija iz Pietrelcine izpostavljeno v baziliki sv. Petra 10. februarja 2016, na pepelnico, ko bo razpošiljal misijonarje usmiljenja. Prosili so, naj čimprej opravijo rekognicijo (preveritev istovetnosti) telesa sv. Leopolda in ga položijo v posebno stekleno krsto za prevoz v Rim. Škof je imenoval komisijo cerkvenih in laičnih strokovnjakov, ki so se lotili naloge 6. oktobra 2015. Odstranili so marmornato ploščo, ki zakriva svetnikov grob v kapeli ob samostanski cerkvi. Krsto so prenesli v bližnji prostor, kjer so opravili vse potrebno (kot vidimo na slikah ). Preden so balzamirano truplo sv. Leopolda Mandića položili v okrašeno stekleno krsto, so se zbrali vsi redovniki in svetnika počastili s slovesnim molitvenim bogoslužjem s petjem psalmov in branjem odlomkov svetnikovih spisov.
Dragocene relikvije sv. Leopolda Mandića in sv. Pija iz Pietrelcine, izrednih služabnikov Božjega usmiljenja v zakramentu sprave, so slovesno pripeljali v Rim – prvega iz Padove, drugega pa iz kraja San Giovanni Rotondo na jugu Italije – 3. februarja 2016. Prva postaja je bila bazilika sv. Lovrenca zunaj obzidja, ki jo oskrbujejo kapucini. Od tam so ju prepeljali v rimsko svetoletno cerkev svetega Odrešenika. V petek, 5. februarja, pa so ju v slovesnem sprevodu po rimskih ulicah pospremili v baziliko sv. Petra in ju postavili blizu papeškega oltarja pod konfesijo. Častilcem teh dveh kapucinov se je naslednji dan ‘mimo sporeda’ pridružil papež Frančišek. Na pepelnico sta bila ‘priči’ poslanja misijonarjev usmiljenja. Iz Rima sta odšla 11. februarja: sv. Pij se je ustavil v svoji rojstni Pietrelcini, sv. Leopold pa se je na poti iz Rima domov v Padovo ustavil za tri dni v božjepotnem svetišču v Loretu in dva dni v Bologni. Pater Leopold je silno želel delovati med Slovani kot misijonar edinosti med kristjani. Odmev te njegove neuslišane želje je bil obisk njegovih relikvij v Zagrebu od 13. do 18. aprila 2016. 28. aprila 2016 so bile tudi v župniji Ljubljana – Štepanja vas.

OD SAMOSTANA DO SAMOSTANA, ZA STALNO V PADOVI
Mandići so star rod: iz Bosne so se v 15. stoletju naselili v okolici Splita. Svetnikovi stari starši po očetovi strani pa so prišli v Boko Kotorsko, ki je bila že od leta 1688 pod Avstrijo. Bodoči kapucin Leopold se je rodil 12. maja 1866 v Hercegnovem kot predzadnji od šestnajstih otrok Petra Mandića in Karoline Carević. Pri krstu so mu dali ime Bogdan Ivan. Deček se je rad mudil med brati kapucini, ki so imeli tam manjši samostan. Vzljubil je njihovo preprosto življenje v uboštvu in njihovo pobožnost. Kot šestnajstletnik je odšel leta 1882 v kapucinsko semenišče v Videm (Udine); po dveh letih pa v noviciat v Bassano del Grappa, kjer je dobil redovno obleko in redovniško ime Leopold. V samostanih v Padovi in Benetkah je končal študij filozofije in teologije ter bil 20. septembra 1890 posvečen v duhovnika. Po novi maši je silno želel oditi na slovanski jug kot apostol edinosti med kristjani. Predstojniki njegove želje niso mogli uslišati, saj je bil Leopold majhne postave (samo 1,39 metra), rahlega zdravja, z govorno napako, zaradi katere nikoli ni bil pridigar (kar je ena od odlik kapucinov). Prvih sedem let je bil v beneškem samostanu Sv. Odrešenika kot spovednik in opravljal je razna preprosta dela. Septembra 1897 je bil poslan v Zadar za samostanskega predstojnika, avgusta 1900 pa so ga prestavili za spovednika v Bassano del Grappa; 6. aprila 1905 je prišel za samostanskega vikarja v Koper, kjer je kmalu zaslovel kot moder duhovni voditelj in spovednik. Od tam je 9. septembra 1906 odšel v Thiene pri Vicenzi, kjer je bil spovednik v Marijinem božjepotnem svetišču. Spomladi 1909 je pater Leopold prišel v Padovo za voditelja klerikov, mladih kapucinov, ki so se s študijem filozofije pripravljali na duhovniški poklic. Poglabljal se je v študij cerkvenih očetov in svoje znanje z veseljem posredoval mladim. Nekaterim se je zdelo, da je do njih preveč očetovski, zato je bil leta 1914 te službe razrešen in postavljen samo za spovednika. S svojimi izrednimi darovi je prav kmalu postal iskan in cenjen spovednik ljudi vseh družbenih slojev. Ker se ni hotel odpovedati avstrijskemu državljanstvu, je bil med prvo svetovno vojno konfiniran v južno Italijo.
Po vojni se je vrnil v Padovo, kjer je z manjšimi presledki ostal vse do svoje smrti. Z vsem srcem se je posvetil spovedovanju. V Letopisu beneške kapucinske province je zapisano: “Pri spovedovanju izžareva izreden čar zaradi svoje duhovne širine, vpogleda v duše in zlasti zaradi svetosti življenja. K njemu se zgrinjajo ne samo preprosti ljudje, temveč tudi izobraženci in osebe višjih slojev, univerzitetni profesorji in študenti ter škofijski in redovni duhovniki.” Oktobra 1923 so ga poslali na Reko za spovednika hrvaških vernikov. Pater je ubogal, ljudje v Padovi pa so zahtevali, naj se njihov spovednik vrne. Padovanski škof je posredoval pri vrhovnem predstojniku kapucinov in pater Leopold se je za božič vrnil v Padovo in z veseljem opravljal svoje poslanstvo služabnika božjega usmiljenja. 22. septembra 1940 je obdan od hvaležne množice vernikov obhajal svojo zlato mašo. V začetku aprila 1942 so ugotovili, da ima raka na požiralniku, vendar je v svoji službi vztrajal ‘do zadnjega diha’. Spovedoval je še 29. julija 1942, zjutraj 30. julija se je v samostanski bolniški kapeli pripravljal na sveto mašo, a se je nezavesten zgrudil. Odnesli so ga v njegovo celico in mu podelili sveto maziljenje. Kmalu zatem je z vzdihom Pozdravljena, Kraljica z rokami, stegnjenimi kvišku, izdihnil. Do pogreba, 1. avgusta, se je ob krsti zvrstila nepregledna množica in počastila svojega ljubljenega spovednika, ki so ga imeli za svetnika. Pogrebna maša je bila v servitski cerkvi, ki je veliko večja od kapucinske, vendar je bila takrat tudi ta premajhna. Pokopali so ga najprej na glavnem mestnem pokopališču, dvajset let pozneje so bili njegovi posmrtni ostanki preneseni v kapelo ob kapucinski cerkvi.

Škofijski postopek za njegovo beatifikacijo se je pričel leta 1946. Za blaženega ga je razglasil papež Pavel VI. 2. maja 1976. “Ponižni kapucin, ki ga danes razglašamo za blaženega, se je posvetil predvsem s podeljevanjem zakramenta svete pokore,” je dejal v svojem nagovoru. “Moramo samo občudovati in se zahvaljevati Gospodu, ki danes ponuja Cerkvi tako edinstveni lik služabnika milosti zakramenta pokore, ki z ene strani spodbuja duhovnike k tako pomembnemu služenju in tako potrebni vzgoji, in ki vernike, goreče, mlačne ali brezbrižne, poučuje, kako pomembno vlogo ima še vedno, danes celo še bolj, osebna spoved, vir milosti in miru, šola krščanskega življenja, opora brez primere na zemeljskem romanju proti večni sreči.” Med svetnike ga je prištel Janez Pavel II. 16. oktobra 1983. Predstavil ga je: “Za vse, ki so ga poznali, je bil samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je drugje: v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas duhovniškega življenja, se pravi, dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice-spovednice.”

IZREDEN SLUŽABNIK USMILJENJA IN ODPUŠČANJA
“Pater Leopold je bil duhovnik, ki zaradi govorne napake ni mogel pridigati. Bil je duhovnik, ki si je silno želel iti v misijone kot apostol edinosti kristjanov, vendar nikoli ni odšel, ker je bilo njegovo zdravje silno krhko,” je dejal papež Janez Pavel II. 16. oktobra 1983 ob njegovi razglasitvi za svetnika. “Kaj je torej ostalo svetemu Leopoldu? Ostali so mu bratje in sestre, ki so bili izgubili Boga, ljubezen, upanje … Tem ‘ubogim’ je sveti Leopold posvetil svoje življenje, zanje je daroval svoje trpljenje in svoje molitve; predvsem pa je z njimi obhajal zakrament sprave.” Bil je od Boga navdihnjeni služabnik odpuščanja in usmiljenja. Komaj je kot mlad redovnik začel spovedovati, so že hiteli k njegovi spovednici v vseh samostanih, kjer se je mudil, v Padovi, kjer je bil skoraj triintrideset let, pa se je pri vratih njegove spovedne sobice zgrinjala reka spovedancev in sicer ne samo preprosti ljudje, ampak tudi zastopniki vseh družbenih slojev: univerzitetni profesorji in študenti, duhovniki in redovnik, visoki častniki so skupaj s kmeti in delavci potrpežljivo čakali, da pridejo na vrsto za spoved. “Koliko miru smo doživeli v tisti mali sobici, ki je na prvi pogled vzbujala občutek praznote in zapuščenosti,” je povedal eden od duhovnikov, ki so si ga izbrali za spovednika in duhovnega voditelja. “Toda notri je bival ubog kapucin, ponižen in skromen, ljubezniv in potrpežljiv, ki je vse sprejemal z ljubeznijo, ker se je čutil vsem dolžnik za milost, da je mogel služiti Bogu v vsakem, ki je prišel k njemu. Od njega smo odhajali polni miru, kakor izgubljeni sin, ki se je vrnil k očetu. Mir, to je bil poseben dar patra Leopolda.”
Tistim, ki so vstopili v njegovo spovedno sobico boječe, je dajal poguma: “Nič se ne bojte! Tudi jaz sem grešnik, čeprav sem duhovnik. Če bi me Bog ne držal na vajetih, bi bil slabši od drugih. Nič se ne bojte!” je dejal s tako prijateljskim glasom, da se je duša odprla. Neki univerzitetni profesor je pričeval: “Ko sem se prvič spovedal pri patru Leopoldu, me je poslušal in mi govoril s tolikšno dobroto in prijaznostjo, da sem se spraševal, ali ni morda preveč širokovesten, ali ne zanemarja svoje dolžnosti? A takoj na to sem si rekel: “Ne, ti se motiš! Pater Leopold ima tisto krotkost, s kakršno je Jezus sprejemal skesane grešnike, iz njegovega zgleda zajema tolikšno dobroto in milino.” Vedno sem imel tak občutek, kadar koli sem ga obiskal, saj je bil moj redni spovednik osemnajst let, vse do svoje smrti.” Tistim, ki so mu očitali preveliko blagost v spovednici, je dejal, da se je usmiljenja do grešnikov učil pri Jezusu. “Vidite, on nam je dal zgled!” Pri tem je pokazal na Križanega. “Nismo umrli za duše mi, ampak on, ki je zanje prelil svojo božjo kri. Kakor nas je učil s svojim zgledom, taki moramo biti do duš.” Potem se je malo pošalil in dejal: “Če bi mi Jezus očital preveliko širino pri spovedovanju, bi mu rekel: “Gospod, ti si mi dal slab zgled, ker si zaradi svoje neskončne ljubezni do duš umrl na križu.”” Nekaj dni pred smrtjo je rekel: “Več kot petdeset let spovedujem, pa mi vest ne očita, ker sem vedno dal odvezo, pač pa mi je žal za tista dva ali tri primere, ko je nisem mogel dati. Morda nisem storil vsega, kar bi moral, da bi vzbudil kesanje tudi v tistih dušah.” Običajno pri spovedi ni dajal dolgih naukov. Premišljen nasvet, moder izrek, pogosto ena sama beseda, to je bilo dovolj, da je pokazal duši pravo pot. Kadar je bilo treba, je znal biti zelo odločen. “Ko spovedujem in svetujem, čutim vso težo svoje službe. Ne smem izdati svoje vesti. Kot duhovnik, božji služabnik, se ne bojim nikogar, to je, kadar mi visi štola na ramenih. Najprej in predvsem resnica!”
Pater Leopold je imel tudi dar prerokovanja. Zaupnemu prijatelju je marca 1932 ves žalosten povedal: “Nocoj med molitvijo mi je Bog odprl oči. Videl sem Italijo v morju ognja in krvi!” Napovedal je grozote druge svetovne vojne. Junija 1940 je na vprašanje, če bo tudi Padova tarča letalskih napadov, odgovoril, da bo večkrat bombardirana in dodal: “Na žalost bo tudi ta samostan zadet. Toda tale sobica za spovedovanje bo ostala nedotaknjena. Tu je Bog izkazal dušam veliko usmiljenja, zato mora ta spovednica ostati spomenik božje dobrote.” Njegova napoved se je uresničila: 14. maja 1944 je padlo pet težkih bomb na kapucinsko cerkev in samostan. Cerkev je bila skoraj popolnoma uničena. Prav po čudežu je ostal cel kip Brezmadežne in Leopoldova sobica za spovedovanje. Žrtve ni bilo nobene. Gotovo je pater Leopold iz nebes obvaroval svoje brate.

S PISMI JE TOLAŽIL, SVETOVAL, SE ZAHVALJEVAL
Pred začetkom svetega leta Božjega usmiljenja je izšla dopolnjena izdaja spisov sv. Leopolda Mandića z naslovom Iz globine mojega ubogega srca. V prvem delu zajetne knjige so njegova pisma, v drugem pa poljudni bogoslovni spisi in razmišljanja. Njegovih spisov je malo, vendar dovolj, da nam veliko povedo o značaju njegove svetosti. Preprost človek, goreč, celo žareč od ljubezni do Boga in do ljudi. S pismi je nadaljeval in dopolnjeval svoj apostolat v spovednici. V arhivu sv. Leopolda Mandiča v Padovi hranijo okoli 300 pisem, s katerimi je pater nagovoril skoraj sto oseb. Besedila so v knjigi predstavljena po abecednem redu priimka naslovljencev, na koncu je nekaj pisem, katerih naslovljenec ni znan. Časovni razpon pisem patra Leopolda je šestdeset let. Prvo pismo, namenjeno Andriju Kornerju, prijatelju iz mladih let, je napisal 30. marca 1883, kmalu po prihodu v kapucinsko semenišče v Vidmu (Udinah), zadnje pismo pa je 20. julija 1942, le nekaj dni pred smrtjo, namenil Angelu Marzottu iz Padove.
Gotovo je svetnik napisal veliko več pisem, a so se mnoga izgubila; nekatera so bila le listki, ki jih ljudje hranijo kot dragoceno družinsko relikvijo. Na žalost so se izgubila skoraj vsa pisma, ki jih je pater prejel. Od tistih, ki mu jih je pisal p. Odorik iz Pordenona, njegov stalni duhovni voditelj, se jih je ohranilo samo dvanajst. To so tista, ki so bila po mnenju patra Leopolda najbolj važna za njegovo duhovno življenje. Hranil jih je v ovojnici, na katero je napisal Najdražji spomini. Pogosto jih je jemal v roke, jih ponovno prebiral, o njih razmišljal in iz njih črpal potrebne nauke.
Pogosto so pobuda za njegova pisma bili žalostni dogodki v družini ali v osebnem življenju. Ob srečanju s trpljenjem je pater v svojih pismih tolažil, vlival poguma, zagotavljal spomin v molitvi in včasih tudi v božjem imenu obljubljal uslišanje. Enemu svojih spovedancev je pisal: “Ne pišem vam samo kot prijatelj, ampak tudi z oblastjo, ki mi je dana ne po mojem zasluženju, marveč po evangeliju. Ta trenutek se naš Gospod Jezus Kristus poslužuje moje uboge osebe in vam, ki verujete, obljublja obilno tolažbo. Jezusovo Srce bije za vas s posebno ljubeznijo. O vas so zapisane besede: “Velika je tvoja vera, naj se ti zgodi, kakor želiš.” Te besede sem vam povedal v Jezusovem imenu. Prepričan sem, da želi, naj vam jih povem.” V pismih je odgovarjal tudi na vprašanja, reševal dvome, spodbujal. Pogosto je naslovljence vabil, naj verujejo v Boga, v Božjo previdnost. Zahvaljeval se je za molitve, darove in naklonjenost dobrotnikov. “Hvala za tako živo vero, s kakršno obdajate mojo malenkostno osebo,” je pisal neki dobrotnici. “V služabniku svetišča želite počastiti našega Gospoda. V tolažbo vam navajam evangeljski izrek, da prejme plačilo preroka, kdor podpira preroka. To pomeni, da Bog blagoslavlja tiste, ki častijo in podpirajo njegove služabnike.”

Vsa ohranjena pisma so napisana v italijanščini, čeprav je bil njegov materni jezik hrvaščina in se je vedno imel za Hrvata. Od ohranjenih pisem je le eno, ki ga je pisal svojim bližnjim sorodnikom. Svojemu starejšemu bratu Andriju (1851) je 11. aprila 1924 poslal pismo, v katerem omenja, da ga osrečuje služba spovednika, da po božji dobroti rešuje ljudi iz blata pokvarjenosti. Bratu naroča, naj pozdravi brata Nikola in sestro Marijo v Hercegnovem, od katerih že dvajset dni ni dobil glasu. To dokazuje, da je bil vedno povezan s svojimi domačimi, čeprav je bil že od svojega šestnajstega leta daleč od njih.

Sveti Leopold Mandić je z otroškim zaupanjem častil Mater Božjo, kar potrjujejo tudi ‘pisma’, ki jih ji je pošiljal. V njih ji je izpovedoval svojo otroško ljubezen in vdanost, izpovedoval pa je tudi vero in zaupanje v njeno sredništvo pred božjim prestolom. Zato ji je pošiljal ‘prosilna’ pisma v imenu ljudi, ki so bili v raznih težavah. “Tebi, preblažena Gospa, pošiljam v Svetem Duhu tole pismo in te ponižno prosim, poglej vendar milostno na verno družino, ki jo dobro poznaš in za katero veš, da te prosim. Znane so ti velike stiske, v katerih je. Prosim te, dobra in premila Gospa, da jim pomagaš. Presveta Gospa, naj te prosim z vso ljubeznijo in naj trdno verujem, da boš sprejela moje pismo in me uslišala, za kar te prosim. Ponižni in vsega dobrega nevredni služabnik brat Leopold.”

 Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2016) 5, str. 58.