Šolski spis
Učiteljica slovenščine je z velikimi črkami na tablo napisala naslov prostega spisa MOJA MAMA. Imeli smo celo šolsko uro časa, da napišemo nekaj o mamah.
Tiho sem obsedela in nisem vedela, kako naj začnem. Zbirala sem svoje misli, ki se nikakor niso hotele umiriti, da bi v spis zajela besede, ki ne bi zgrešile naslova. Tako tuje mi je zvenel ta naslov.
Učiteljica je zadovoljno gledala po učencih, ki so že pričeli s pisanjem in začudeno se je sklonila na moj prazni list papirja.
»Kako pa to, da še nisi začela pisati?« mi je presenečena zašepetala. »Saj tebi pisanje ne dela težav.«
»Ne vem, kaj naj napišem. Ta naslov mi je tako tuj. Bojim se, da bom zgrešila vsebino,« sem boječe šepnila nazaj.
»Ti da boš zgrešila? Sedaj te pa res ne razumem!« je bila vidno presenečena. »Saj imaš mamo in živiš z njo. Ti imaš pa res veliko napisati o svoji mami in to samo lepe reči. Le kako, da ti je ta naslov tako nenavaden?«
»A o mami naj pišem? O tej mami iz naše družine. O tej mami, ki je rodila vse nas?«
»Ja, o tej mami piši,« se je vidno oddahnila učiteljica.
»Ampak to ni moja mama, to je NAŠA mama, saj ni rodila samo mene, tudi druge sestre in brate je rodila in vsem je enako mama kot meni. To je NAŠA mama, a o tej mami naj pišem?«
»Ja, o njej piši, o vaši mami.« mi je učiteljica šepetaje pritrdila.
Svinčnik je začel svoj ples po praznem papirju in pravočasno sem končala šolski spis. Do takrat nisem nikoli razmišljala o mami kot samo moji. Mami, kot mami pač. Vem za mame, ki rojevajo in vzgajajo otroke, ki skrbijo zanje, jim kuhajo in perejo, ki pospravljajo in pregledujejo domače naloge. Mama, ki se ne imenuje moja, saj je ne morem imeti samo zase. Res da sem bila prva, najstarejša, ampak saj je vendar vse drugim sestram in bratom ravno toliko mama kot meni. Nekateri sošolci so bili res edinci in ti so svojim upravičeno rekli moja mama. Vsi, ki pa nas je bilo v družini kaj več, pa si je nismo mogli prilastiti zase – kaj bodo pa bratje in sestre brez nje?
Zakonci, ki ne morejo imeti otroka daljši čas, so potem, ko se jim otrok rodi, neizmerno hvaležni in ga doživljajo kot božji dar. Do njega se tudi temu primerno obnašajo in ni bojazni, da bi ga zadušili z materialnimi dobrinami in si ga prisvojili ter dušili s svojo nasilno posesivnostjo, ki ni ljubezen. Starši, ki jim je bil podarjen edinec, se znajo zahvaliti Bogu zanj s pravo ljubeznijo.
Čedalje več pa je otrok edincev, za katere so se starši zavestno odločili, ker si ne želijo nalagati pretežkih ‘bremen’ starševstva, da so ob tem lahko bolj svobodni in si ne zapravijo kariere. Ti otroci so pa reveži, ker jih ‘smeti’ (igrače, obleke, TV igrice) današnjega časa dušijo, ker jih umetna – hitro pripravljena hrana sili na bruhanje, prave hrane – ljubezni staršev pa ne dobijo.
Čedalje več je družin z enim otrokom ali tudi mater samohranilk, ko še očeta ni z njima. Kako bo tak otrok znal deliti kar koli , če še svoje mame ne deli z očetom in brati in sestrami? Kako bo tak otrok razumel, da mama ne more streči samo njemu, da mora tudi sam kaj narediti ali pa on postreči njej, jo kdaj razveseliti in prijetno presenetiti.
In kako bo tak edinec poklical svojega očeta, če ima seveda to srečo, da živi z njim ali ga vsaj pozna? Moj oče ali naš oče?
Kako tuje mi to zveni, kot pred mnogimi, mnogimi leti naslov spisa MOJA MAMA. Ne moj oče, naš oče mi je veliko ljubše in bolj domače.
Nobenih težav nisem imela, ko sem že v rani mladosti slišala za NAŠEGA nebeškega Očeta. Takoj mi je bilo jasno, da ima ta Oče še več otrok kot jih je pri nas, da smo vsi na svetu njegovi otroci. Včasih sem se spraševala, koliko bi nas znal poklicati po imenu. Bila sem zelo presenečena, ko sem v višjih razredih od kateheta pri verouku slišala besede iz Svetega pisma, ki govorijo o očetovski ljubezni Boga do vsakega od nas. Starozavezni psalmist se Bogu zahvaljuje: Nate sem se opiral od materinega telesa, od naročja moje matere si moj varuh, tebi velja moja hvalnica za vedno (Psalm 71,6). Podobno govori prerok Jeremija: Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal, preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil (Jeremija 1,5). Jezus sam je svoje prijatelje o skrbi svojega nebeškega Očeta za vsakega njegovih otrok poučil s slikovito primero: Ali ne prodajajo pet vrabcev za dva novčiča? In vendar Bog ni pozabil na nobenega od njih. Vam pa so celo vasi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se! Vredni ste več kakor veliko vrabcev (Lukov evangelij 12,6-7).
Še mnogo navedkov iz Svetega pisma mi je poleg teh presunilo srce in pisala sem jih na lističe ter jih nosila v žepih ali jih namesto plakatov pisala na vidno mesto.
Srečna sem bila, da imam v nebesih Očeta in mater Marijo in hvaležna, da sem se rodila v veliko družino.
Sedaj, v zrelih letih, pa me boli, ko vidim, kako smo sebični in gospodovalni. Vsi bi radi vse zase, vse grabimo k sebi. Tudi verniki nismo nič boljši. Ko se v cerkvi pojavi nov obraz, že tehtamo, ali ga bomo sprejeli ali ne. Ali bi mu odstopili malo MOJEGA Očeta, ki smo si ga prilastili in ga ljubosumno čuvamo zase. Še dobro, da molimo Oče naš, ki si v nebesih, tako nas vsaj za kratek čas strezni molitev, seveda, če jo molimo zbrano, s srcem. Oče iščočega veselo sprejme z odprtimi rokami in ga stisne v svoj objem, na svoje srce. Kaj pa mi? Damo priložnost in podamo roko tistemu, ki je začel iskati Očeta v zrelih letih? Mu želimo priti naproti in mu olajšati iskanje, ali si tudi Očeta ljubosumno lastimo?
Katarina. (zgodbe) Ognjišče (2016) 06, str. 24
To je zgodba o planincu, ki je želel osvojiti najvišjo goro. Po dolgi pripravi se je odpravil na pot. Hotel je, da slava pripade edinole njemu, zato je na goro odšel sam. Začel se je vzpenjati, šlo je počasi. Začelo se je mračiti. Namesto da bi se ustavil in postavil začasni šotor, je trmasto nadaljeval pot, dokler se ni popolnoma stemnilo. Vse okrog njega je postalo črno. Luno in zvezde so zakrili temni oblaki, tako da je bila tema popolna.
Vsi, ki smo odraščali v krščanskih družinah, že od otroških let, znamo molitev v obliki pesmice: »Tebe ljubim, Stvarnik moj, ki si ohranil me nocoj, tebi delo posvetim, dušo in telo izročim.« Tista molitev, ki ti je nekoliko ‘ušla iz spomina’, pa se glasi takole: »O presveto Srce Jezusovo, po rokah preblažene Device Marije darujem molitve, dela in trpljenje današnjega dne – tebi v spravo za vse žalitve, ki jih trpiš v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa, s teboj vred pa Bogu Očetu za vse tiste namene, v katere se mu ti sam vsak dan daruješ na naših oltarjih. Amen.« To je dejansko ‘posvetilna ’molitev Apostolata molitve, ki za vsak mesec določa posebne namene. Lahko pa vsako jutro rečemo Bogu tako: »Tebi v čast bodi vse, kar bom danes mislil in govoril, delal in trpel.« (sč)
Druge žabe bi seveda rade vedele, kako ji je uspelo! Izkazalo se je, da je bila zmagovalka gluha!
Novi obrednik Sveta birma določa, naj ima vsa birmanec botra, da ga predstavi birmovalcu, potem pa mu pomaga, da zvesto izpolnjuje birmanske obljube. Nalogo birmanskega botra lahko sprejme krstni boter ali tudi starši birmanca in v tem primeru je manjša ‘nevarnost’, da bi bili v ospredju darovi botrov namesto darov Svetega Duha. Nekdaj je bila navada, da so birmanskega botra ‘poiskali’ starši birmanca. Niso gledali toliko na premožnost, bolj pomembno je bilo, da je bil tak, ki bo svojega birmanca podpiral v krščanskem življenju. Po nenapisanem pravilu sta boter ali botra svojemu birmancu ali birmanski kupila novo obleko (‘birmanske ure’ so bile komaj znane). Botra je deklici kupila za na glavo venček iz umetnih rož, k birmančevi novi obleki pa je spadal klobuk, ki so ga ponekod v botrovem imenu kupili starši. Klobuk mu je bil – kot znamenje fantovske časti in moške veljave – namenjen za vse življenje. S klobukom so se obvezno pokrili za v cerkev. (sč)
»Na papeža Janeza XXIII. gledamo kot na papeža dobrote, koncila, ekumenizma, misijonov, Cerkve, ki hoče objeti svet, da bi ga prosili, naj nas iz nebes še blagoslavlja in nas spodbuja, da bi hodili po njegovih stopinjah,« je dejal papež Janez Pavel II., ki je 3. septembra v svetem letu 2000 svojega priljubljenega predhodnika razglasil za blaženega in določil, da se njegov god obhaja vsako leto 11. oktobra; tega dne leta 1962 se je v baziliki sv. Petra v Rimu, spremenjeni v »parlament« katoliških škofov z vsega sveta, začel drugi vatikanski koncil. Po posebnem božjem navdihu, ga je sklical papež, ki so imeli za »prehodnega«. Ko je bil 28. oktobra 1958 – pred petdesetimi leti – izvoljen za naslednika Pija XII., je bil star že sedeminsedemdeset let in od njega niso pričakovali kakšnih velikih reči. Bog pa je imel z njim drugačne načrte. »Ljudi je osvajala preprostost njegovega duha, obogatena z bogatimi izkušnjami,« je zapisal njegov dolgoletni osebni tajnik Loris Capovilla. »Veter novosti, ki ga je prinesel, se seveda ni nanašal na cerkveni nauk, temveč na način, kako ga predstaviti; nov je bil slog govorjenja in delovanja, nov naboj simpatije, s katero se je znal približati navadnim ljudem in mogočnikom tega sveta.«
Kako ti lahko nekdo, ki je bival pred 800 leti, dokaže, da Bog je?
Kmetu je padel osel v vodnjak. Žival se je ure in ure žalostno oglašala, medtem ko je kmet razmišljal, kako bi jo izvlekel. Nazadnje je kmet sklenil: osel je tako in tako star, pa tudi vodnjak je že prej nameraval zasuti, ker je bil brez vode.
Kdor poučuje verouk, se imenuje katehet (po grški besedi kateheo – učim, poučujem). Nekdaj so bili to predvsem duhovniki in do druge svetovne vojne so bili tudi pri nas člani učiteljskega/profesorskega zbora po nižjih in srednjih šolah. Franc Ušeničnik, dolgoletni profesor na teološki fakulteti v Ljubljani, je v svoji knjigi Pastoralno bogoslovje (1932) zapisal: »Če hodi dušni pastir kot katehet v šolo, bo po otrocih dobil stik z družinami. Dober katehet ljubi otroke in otroci imajo njega radi: ljubezen otrok pa bo katehetu pogosto naklonila tudi srca staršev.« Vzor takega kateheta je bil Anton Kržič, ki ga predstavljamo ob 120-obletnici njegovega rojstva. Ko je bil profesor verouka na uršulinski gimnaziji v Ljubljani, je bila med njegovimi učenkami tudi poznejša redovnica mati Elizabeta Kremžar, znana pesnica, ki je o njem povedala: »Bil je izvrsten katehet in vzgojitelj, v šoli resen in hkrati ljubezniv. Otroci smo ga zelo spoštovali in ljubili.«
NAJSTAREJŠI BRAT MU JE BIL DRUGI OČE
Ob srečanju s Tončkom se je začudil njegovi bistrosti in mu rekel: »Fant, ti moraš iti v šolo!« Ko se je vrnil v Ljubljano, je o tem pripovedoval svojemu redovnemu sobratu patru Andreju. To je bil Tončkov dvajset let starejši brat Miha in ta je domačim poslal sporočilo: »Tonček naj pride jeseni v Ljubljano. Jaz bom poskrbel za vse potrebno.« Jeseni sta se z očetom odpravila peš v Ljubljano, kjer ju je v frančiškanskem samostanu sprejel pater Andrej. Kljub silnemu domotožju se je Tonček pod vodstvom svojega brata posvetil učenju in opravil izkušnjo za prvi in drugi razred in bil sprejet v redno šolo. Leta 1860 je umrl oče in poslej je bil brat, pater Andrej, njegov drugi oče, čeprav je bil kmalu zatem prestavljen za kateheta v Pazin. Kot gimnazijec je bil gojenec zavoda Alojzijevišče, kjer je spoznal dve leti starejšega Josipa Jurčiča, ki se je že takrat uveljavljal kot pisatelj. Ob študiju, ki ga je zmagoval z odliko, se je posvetil glasbi in klavir mu je postal ljub prijatelj. Ves čas je v svojem srcu slišal božji klic, zato je po maturi vstopil v bogoslovje in bil leta 1871 posvečen v duhovnika.
VZGOJITELJ MLADIH ZA UČITELJSKI POKLIC
Leta 1891 je bil imenovan za profesorja verouka na moškem in ženskem učiteljišču. Njegov glavni poklic je bil, da je s svojim znanjem, predvsem pa s svojo blago osebnostjo vzgajal mlade ljudi, ki so izbrali učiteljski poklic. Kot profesor je marljivo zasledoval razvoj novejše pedagogike in metodike ter skušal ta spoznanja uporabljati za verouk. Napisal je več katehetskih knjig (Zgodovina katoliške Cerkve za srednje šole, Kratka katehetika s praktičnimi pojasnili). Leta 1913 je stopil v pokoj. Svoje zadnje moči je uporabil za pisanje knjige o hvaležnosti Zvezde in cvetice, ki je izšla po njegovi smrti. Ta ga je 3. decembra 1920 pridružila prezgodaj umrlim staršem.
Mnogi tedanji pisatelji in pesniki (Kete, Murn, Župančič) so svoje slovstvene prvence nosili v presojo uredniku Kržiču. Kolikim sta njegova prisrčna beseda in radodarna roka bili spodbuda za nadaljnje ustvarjanje! Izdal je tri zvezke Zgledov bogoljubnih otrok, Vzornike prvega svetega obhajila in številne zanimive krajše spise in tudi ljudske igre. Deloval je tudi na karitativnem in socialnem polju, celo desetletje (1907–1917) je vodil dijaško in ljudsko kuhinjo. Pomagal je povsod, kjer se je dalo kaj narediti v korist mladini. Katehet Anton Čadež, ki je nadaljeval njegovo delo, je ob njegovi smrti v listu Angelček zapisal: »Kar je najvažnejše v njegovih spisih, sestavkih in knjigah, je to, da jih vsakdo lahko bere, bere s pridom in veseljem. Kar je zapisal, je vse premišljeno, pretehtano in očiščeno. Vsak spis, vsako knjigo, ki ima njegovo ime, vzame lahko v roke vsak otrok. Tako rahločutnega, nežno navdahnjenega, tankovestnega mladinskega pisatelja, kot je bil Anton Kržič, bi težko našli.«
