Revija - Revija Ognjišče

Ko opravim birmo, me ne boste več videli v cerkvi!

Napisal Marko na 23. maja 2016. Objavljeno v Pismo meseca.

Odločitev, da napišem to pismo, ni bila lahka, ker do sedaj nisem našla pravega razumevanja za svojo stisko v duši. Znašla sem se na razpotju med vero v Boga in nevero. Zavedam se, da imam otroke, ki potrebujejo moj zgled v veri, po svoje pa sem žalostna, ker čutim, da potrebujem tisto ‘nekaj več’. V svojem možu nimam prav velike podpore v veri, zato se počutim še bolj sama.
Mogoče sem malo obupana, ker se mi otroci upirajo, češ zakaj pa tata noče k maši. Nočejo k verouku. Žalosti me dejstvo, da ne sprejemajo Jezusa, kot sem ga jaz v njihovih letih. Nobenega veselja ni v tem, ko gredo k verouku. Vse mora biti pod prisilo. Zakaj mora biti tako? Že zdaj mi je sin rekel: Ko opravim birmo, me ne boste več videli v cerkvi. Žalostna sem, ker imam po svoje Boga rada in vendar ne vem, kako naprej. Ne morem razumeti, zakaj pri verouku v današnjem času toliko zahtevajo od otrok. Ko smo mi hodili k verouku, je bilo vse lažje, je bilo manj pritiska na nas, pa vseeno smo odnesli veliko znanja. Le zakaj me je strah birme? Kaj šele bo, ko se bo zares začelo. Razpeta sem med obveznostjo do otrok, smislom vere v Boga in sama s sabo. V vsem tem boju z domačimi sem dosegla le eno, da otroci ne preklinjajo več, in tudi druge v družini opozarjam na to. Stari tata tako grdo preklinja, da me boli v dno duše. Kako mora boleti šele Boga.
Izčrpana sem in ne vem, kako naj to povem duhovniku, da me bo razumel in ne obsojal, češ, da sem obupala. Izčrpana od boja z otroki, možem in ljudmi, ki zaničujejo mojo vero, kolikor je je še ostalo. Morda še ni prišel pravi trenutek, da me nekdo potegne iz vode, ker čutim, da se počasi utapljam v lastnem boju za ohranitev vere v Boga.
Če bom našla pot nazaj k nebeškemu Očetu, ne vem, vem pa, da ga imam še vedno rada. Čutim, da je tu nekje še vedno upanje zame in za mojo družino.
Rafka

fotografija je samo ilustracija

Nisi edina, ki te mučijo problemi, ki jih navajaš v pismu. Teh se zavedajo matere in očetje, ki gredo s svojimi otroki vsako nedeljo k maši, matere in očetje, ki pošiljajo svoje otroke v verouku, da bi bili trdni v veri. Zaskrbljeni smo tudi mi duhovniki, ki smo postali duhovniki zato, da vodimo ljudi k nebeškemu Očetu, pa opažamo, da je vedno manj ljudi v cerkvi pri nedeljskih mašah. To nas zelo boli. Starejši se spominjamo, kako so bile nekdaj cerkve polne vernikov in vrste prvoobhajancev in birmancev dolge. Kot ti, se z bolečino v srcu sprašujemo, zakaj ni več tako. Ni povsod po svetu tako. Misijonarji, zlasti tisti, ki delujejo v afriških državah, pripovedujejo o velikih množicah, ki prihajajo k nedeljski maši in živo sodelujejo s petjem in plesom. Nobena maša jim ni predolga. Zakaj je pri nas povsem drugače? Lahko iščemo razloge, vseh ne bomo našli. Glavni vzrok pa je, da ljudje iščejo predvsem materialne dobrine, misleč, da jih bodo osrečile. Pa jih ne! Zato si upravičeno zaskrbljena za svoje otroke, če bodo šli po isti poti. Ne bodo srečni.
Danes se veliko govori o vrednotah. Toliko več, kolikor manj jih je. Tudi odgovorni v politiki se počasi začenjajo zavedati, da izhod iz krize, ki jo kruto doživljamo, ni v dviganju plač ali ohranjanju privilegijev. Izhod iz krize je v ponovnem odkrivanju duhovnih vrednot. Vse drugo zadovolji človeka le za kratek čas. Ga tako rekoč upijani, ko se pa strezne, ga boli glava, se počuti slabo, slabše, kot se je počutil prej. Predvsem pa je bolj prazen.
Birma je nekakšna preizkusna točka. Morala bi biti potrditev v veri. Ko je mlad človek dovolj star, da razmišlja s svojo glavo, bi moral vero, ki jo je prejel pri krstu po želji staršev, osvojiti kot svojo osebno odločitev. Da so se starši odločili za krst namesto njega, je popolnoma pravilno. Tudi za to, da je šel v šolo, so se morali starši odločiti namesto njega. Enostavno, to je koristno zanj, čeprav tega osnovnošolček še ne more razumeti. Če bi tega ne storili, bi staršem pozneje upravičeno očital: zakaj me niste prisilili, saj jaz nisem vedel, kaj je zame dobro. Za birmo ne velja več, da se ne more odločiti sam, prav to birma zahteva: njegovo zavestno odločitev. Potreben je spodbude najprej s strani staršev. Zavest pripadnosti Cerkvi mora biti tako močna, kot je na primer pripadnost narodu. Biti Slovenec je nekaj, kar mora mlad človek razumeti kot čast, ponos, kot ‘vrednoto’. To mladina danes razume, čeprav ji v šoli o tem malo govorijo ali nič. Naša šola je izgubila, zanemarila vrednote.Ti si svojo vero sprejela kot vrednoto in zato je v tebi tako močna. Kot bi bilo nepojmljivo, da bi ti tvoj doraščajoči fant ali dekle rekla: »Jaz nisem Slovenec, Slovenka!«, bi moralo biti nerazumljivo, da reče: »Nisem kristjan, kristjanka!« 72 % Slovencev se ima za katoličane, čeprav ne hodijo v cerkev vsako nedeljo, ampak samo za velike praznike ali pa sploh ne. Namen birme je, da poglobi v mladem človeku zavest, pripadnosti Cerkvi. Da so s tem povezane tudi obveznosti, je vsakomur jasno. Kakor se za mene kot Slovenca zahteva, da živim na ravni razvitosti svojega naroda, da govorim slovenski jezik, da se obnašam kot kulturen človek, da se čim bolj izpopolnjujem, da sem delaven, razvijam svoje sposobnosti, sem pošten itd, tako se od kristjana zahteva, da živi primerno “svojemu poklicu kristjana”. Kakor šola krepi naše umske sposobnost, da širimo svoje obzorje, tako nas verska vzgoja usposablja, da vero spoznavamo, jo poglabljamo in po njej živimo.

Težko je reči, kaj vero spodbuja in kaj jo ovira. Pretirane zahteve glede znanja so lahko ovira. Neko splošno znanje pa se le zahteva, kot se zahteva znanje slovenskega jezika, predmetov splošne kulture, ki je vedno bolj obsežno. Mnogi otroci danes pridejo k verouku brez osnovnega znanja o veri. Znanje je potrebno. Še bolj pomembno je tisto, kar si zapisala: »Če bom našla pot nazaj k nebeškemu Očetu, ne vem, vem pa, da ga imam še vedno rada.« To mora razumeti tvoj birmanec, to mu skušaj razložiti, mu dati. Upam, da ni mislil čisto zares, ko je rekel: »Ko opravim birmo, me ne boste več videli v cerkvi!« To bi pomenilo, da je birma zanj namesto potrditve v veri odpad od vere. Pod vplivom okolja, sošolcev se na žalost marsikje to dogaja. Puberteta je še ena skušnjava več. Odrasli kristjani, ne samo starši, jim moramo biti v oporo s pametno vzgojo, tudi versko, predvsem pa s svojim zgledom, s pogovorom, z ljubeznijo … Računajmo tudi s tem, da življenje mnoge ‘izuči’, zato ne smemo nikdar obupati, tudi nad takimi, ki pravijo, da jih po birmi ne bomo več videli v cerkvi.

BOLE, Franc. oče urednik. (Pismo meseca). Ognjišče (2012) 05, str. 8

Sem Argentinka, vnukinja Slovencev, ki so morali bežati iz domovine zaradi vere

Napisal Marko na 23. maja 2016. Objavljeno v Pismo meseca.

Že velikokrat mi je prišlo na misel, da bi vam pisala. Sem iz Argentine, vnukinja Slovencev. V naš dom vsak mesec pride Ognjišče in vedno si vzamem čas, da preberem članke, ki me zanimajo. Pri branju me večkrat prevzame misel, zakaj ne čutim do konca svojega slovenstva.
Sem tukaj rojena, tukaj sem hodila v argentinsko šolo. Imam svoje argentinska prijatelje … Vendar sem se doma naučila in govorila slovensko. Hodila sem tudi v slovensko šolo in imam tudi svoje ‘slovensko – argentinske’ prijatelje … Učili so nas slovenskih navad, jedi; vsako nedeljo imamo slovensko mašo. Kaj sem torej? Slovenka? Argentinka?
Lahko rečem, da je moje srce razdeljeno. Nikoli ne bi opustila argentinska mate ali asado (priljubljene pijače in jedi), pa tudi slovenske potice ne! Zelo ‘polemičen’ je razlog, zakaj smo tu. Povedali so nam, da so morali naši stari starši bežati iz domovine zaradi vere, ker se niso hoteli prilagoditi temu, kar so vsiljevali po drugi svetovni vojni. Torej smo prišli sem, da bi lahko imeli nove možnosti, da bi družini lahko nudili, česar v Sloveniji ni bilo mogoče takrat nuditi. Danes vidim, kako je veliko mladih prišlo v kremplje relativizma in jih nič več ne zanima Bog in darovi, ki jih ima on pripravljene za vsakega izmed nas. Vprašanje je torej, ali smo vredni tiste žrtve naših starih staršev? So oni zaman zapustili domovino in tisto, kar so ljubili? Ko grem na obisk v Slovenijo, pa vidim, kako je tudi tam veliko mladih zašlo v relativizem in zanemarjajo vero. Kje je ostala tista Slovenija, o kateri so mi pripovedovali starši?
Velikokrat sem brala, da so tisti, ki so šli iz Slovenije po vojni, izdajalci. Torej sem vnukinja izdajalcev? Ali je lahko izdajalec človek, ki je zapustil tisto, kar je najbolj ljubil: domovino, družino, lastni dom, zaradi vere, zaradi Boga? Tisti, ki so morali bežati iz domovine zaradi vere, so nas učili, da so največje vrednote: Bog, mati, domovina.
Razumem, če ne bi hoteli objaviti pisma, vem, da je tema totalitarizem in dogajanje po vojni delikatna zadeva. Zanima me, kaj mi lahko poveste o tem, kam ‘spadamo’ mi, kdo smo, kaj smo mi za Slovence v Sloveniji … Velik zaklad je tukaj v Argentini ohranjanje slovenskih navad in vere. Lepo bi bilo, če bi v Sloveniji to poznali, če bi hoteli vedeti kako se je doživljala zgodovina s te strani, od tistih, ki so morali bežati iz lepe domovine.
Tatjana

V vseh letih izhajanja Ognjišča sem občudoval zanimanje, ki je za Ognjišče prihajalo prav iz Argentine. Prav pri vas je največje število naročnikov izven Slovenije. Zahvaliti se moramo tudi vašim slovenskim duhovnikom, ki dobivajo Ognjišče v paketu in ga potem razdelijo naročnikom. Ko sem leta 1987 spremljal škofa Janeza Jenka na njegovem več kot mesečnem obisku v Argentini, sem se lahko osebno prepričal, kako priljubljeno je Ognjišče v Argentini. Tvoje pismo me v tem še potrjuje.
Nimam nobenih težav, da odgovarjam na tvoja vprašanja tudi glede odhoda tvojih starih staršev v tujino. To je boleče vprašanje in zelo aktualno ob 70-letnici konca druge svetovne vojne, ki je mnogim namesto svobode prinesel nasilje in strah. Letos mineva 25 let od prvih svobodnih volitev. Ni šlo vse tako, kot smo si želeli in pričakovali, vseeno pa imamo toliko svobode, da lahko izražamo svoje misli, ne da bi se morali bati posledic. To je zelo pomembno za nas, ki delamo v sredstvih javnega obveščanja, tisku, radiu, televiziji in internetu. Žal pa so najbolj vplivna sredstva na tem področju v rokah prejšnje usmerjenosti, tistih, ki nas skušajo čim bolj utišati. Toda mi se ne pustimo ustrahovati in povemo svoje mnenje. Žalostno pa je, da mnogi verniki, naši bralci, tega ne marajo in pravijo naj se “ne vtikamo v politiko”. To so posledice petdesetletne diktature komunizma.
Naj odgovorim najprej na vprašanje, ki ga postavljaš. Ste vi in vaši stari starši, ki so morali bežati pred diktaturo komunizma, izdajalci? Sama si že odgovorila. Seveda ne. Lahko si ponosna, da so se tvoji stari starši tako odločili. Vem, da jim ni bilo lahko, posebno v začetku, ko še niso poznali jezika. Vse so prenesli, ker so imeli pred očmi vrednote: Bog, mati in domovina. Občudovanja vredno je posebno to, da ste v vaših družinah ohranili ne samo vero staršev, ampak tudi jezik, običaje, navezanost na svojo domovino.
Verjamem, da sedaj čutiš, da pripadaš dvema domovinama. To ni nič slabega. Pripadaš dvema kulturama, kar je velika prednost in bogastvo. Obe domovini moraš imeti rada in ju tudi imaš. Vesel sem, da prihajaš v domovino svoji starih staršev in tako še poglabljaš vezi in poznanje te domovine. Prepričan sem, da si ponosna tudi na Slovenijo, ki ji je Stvarnik podaril toliko naravnih lepot.
Boleče je vprašanje, ki ga postavljaš: zakaj je danes toliko mladih “prišlo pod kremplje relativizma”. Jaz bi temu rekel izguba ‘vrednot’. To se vidi tukaj, pri vas v Argentini pa morda manj. Pri vas ima vera še neko splošno priznanje, kot nekaj, kar je človeku potrebno, ga dopolnjuje. Pri nas v Sloveniji pa so bile duhovne vrednote tako zaničevane, ovirane, zasmehovane, da se pozna še danes. Vem, da je duhovna kriza splošna, se dogaja vsakemu narodu, zlasti kristjanom. Pomisliti moramo, kaj ostane človeku, če izgubi smisel svojega obstoja. Naš in vaš argentinski papež Frančišek tako lepo poudarja te resnice. Priporoča dnevno branje evangelija, vsaj kratek odstavek. Tam so odgovori na vsa naša vprašanja.
Koliko ljudi bi lažje prenašalo težave v življenju, ki se jim nihče ne more izogniti! Kako bi lahko imeli lepše stike med seboj. Kako bi se izognili strahu pred starostjo, pred smrtjo, čemur se ne more nihče izogniti. Samo kdor ima jasno spoznanje smisla svojega življenja, ve, da se bo njegovo življenje po smrti nadaljevalo. Jezus nam zagotavlja: »Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (Jn 14,3). Za nas je Jezusov evangelij osnova za naše verovanje. Kot Jezusovi učenci se nimamo česa bati. Lahko se nam zgodijo v življenju tudi neprijetne stvari, kar je del našega sprejemanja božje volje, vendar vemo, da nam bo Jezus vedno stal ob strani, kot pravi sv. Pavel v pismu Korinčanom: »Bog je zvest in ne bo dopustil, da bi bili skušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da boste mogli prestati« (Kor 10, 13).
Slovenci smo ponosni na vas. Ste nam za zgled, zlasti kar zadeva vero, ki ste jo ohranili močno in trdno. Ognjišče pa si šteje v čast, da ga tako radi berete in da vam utrjuje to vero.

oče urednik Franc Bole

Ognjišče (2015) 05, str. 8

Nergava ženska

Napisal Marko na 22. maja 2016. Objavljeno v zgodbe.

“Našla je svoj mir med zvezdami,” so zapisali v osmrtnici.
Upam, da res, kajti življenje ji ni prizanašalo. Pravzaprav ni šlo toliko za to, da bi bilo njeno življenje polno tegob in žalosti, h kroničnemu nezadovoljstvu je največ prispevala njena izrazito negativna naravnanost. Tudi tedaj, ko bi se lahko odpočila od dela in oddahnila od skrbi, je kar naprej premlevala o problemih – tistih, ki so bili že mimo, in onih, ki se bodo šele pojavili, kajti v sebi je bila prepričana, da se bodo. Tudi če na obzorju ni bilo nobene težave, jo je znala ustvariti. Če drugega ne, si je najkasneje v oktobru delala skrbi s tem, kdo ji bo pozimi odmetal sneg izpred hiše. V maju, ko je bilo malce prevroče za pomlad, je že tarnala, da to leto zaradi suše in vročine ne bo na vrtu nobenega pridelka. Bila je mojstrica v odkrivanju temnih plati življenja in izvedenka v nerganju, zato ni čudno, da so ji skrbi in nejevolja zastrle pogled na vedrejšo plat življenja.
Dokler je še mogla, se je rada odpravila po vasi in poklepetala z vsakim, ki si je vzel čas zanjo. Zadnje čase, ko je noge niso več ubogale, si je namestila stol pred hišo in čakala, da pride kdo mimo, da rečeta kakšno besedo, ker se ji bo potem dan zdel malo manj dolg.
Rada sem jo imela, njenim kroničnim skrbem in nerganju navkljub. Globoko v sebi je bila nesrečna ženska, obdana z leti, izkušnjami in spomini namesto s svojci. Nikoli nisva razpredali, zakaj je tako naneslo, a vseskozi sem imela občutek, da zaradi tega nosi globoko v sebi dolga leta zatajevano bolečino.
Ne vem, kdaj mi je prišlo v navado, da sem jo vsako poletje, ko sem v njeni bližini preživljala več časa kot sicer, vsaj enkrat obiskala. Vselej me je sprejela z vidnim zadovoljstvom in še preden sem utegnila sesti, je že spraševala, kaj mi lahko ponudi. Ponavadi sem se odločila za kavo, ker je bilo veselje opazovati njeno vnemo pri pripravi tega napitka. Dobro sem vedela, da mi pri njej ne bo treba delati drugega kot poslušati in prikimavati. Ničesar drugega ni pričakovala od mene. Zadovoljila se je s pozornim poslušalcem, pred katerega je lahko razprostrla svojo paleto problemov in težav, ki so ji grenili življenje, kajti življenje je težko, je rada poudarila. Ko sem jo takole poslušala, vso zavzeto od spominov in skrbi, sem nehote podvomila, da vse le ni moglo in more biti tako črno.
Samo enkrat sem jo skušala napeljati na vedrejšo plat, češ gotovo se ji je v življenju pripetilo tudi kaj lepega, je le odmahnila z roko, rekoč: “Kaj bi tisto, ko pa za lepim takoj pridejo težave, da si človek še oddahniti ne more od hudega. Ja, premlada si še, da bi razumela in tudi časi so sedaj drugačni,” je dodala, da bi podkrepila verodostojnost svojih tegob.
Saj, če bi z drugega zornega kota gledala na življenje, bi se ji verjetno marsikaj drugače obrnilo, sem sama pri sebi razglabljala, z njo pa o tem nisem razpredala, kajti kdo bi devetdesetletnici spremenil tok misli.
Lansko poletje je minilo, ne da bi šla do nje. Brez posebnega razloga in tudi brez tehtnega opravičila. Preprosto sem nekaj mencala, češ saj je še dovolj časa, saj grem lahko jutri, pojutrišnjem, no in na koncu sploh nisem šla. To nesrečno mencanje mi ni bilo v ponos. Ni šlo toliko za občutek neizpolnjene dolžnosti kot za nejevoljo nad tem, da sem opustila dejanje, pri katerem bi bil moj trud v primerjavi z zadovoljstvom nje, ki naj bi ji bil obisk namenjen, povsem zanemarljiv. Ko se je leto bližalo koncu, mi je prišlo na misel, da bi gospe poslala voščilnico. Zato, da bo vedela, da mislim nanjo, pa čeprav tega ne pokažem. V običajno voščilo sem vnesla še opravičilo za mojo nepozornost in obljubo, da bom zamujeno nadoknadila v prihodnjem letu.
Njen odgovor je bil kratek, le preprosto voščilo, kot smo jih bili vajeni pred leti. Vedela sem, da je v njem vložene več pozornosti kakor v marsikatero umetelno izpisano misel in željo. Pokazala je, da zna ceniti to, kar je narejeno iz srca. Pokazala je, da se v vsakem, še tako nergaškem in zakrknjenem značaju skriva kanček srčnosti.
Rafaela, Ognjišče (2016) 05, str. 44

Kaj je greh proti Svetemu Duhu in kaj je duša in vest?

Napisal Marko na 21. maja 2016. Objavljeno v Pisma.

Imam nekaj vprašanj, povezanih z vero. Prvo: slišala sem, da se vsi grehi lahko odpustijo, razen grehi proti Svetemu Duhu. Kateri so ti grehi? Drugo pa je povezano z dušo in vestjo. Kaj je pravzaprav duša? Ali je to isto kot vest? Zakaj nekateri živijo tako, kot bi ne imeli duše in prav tako ne vesti?
Jana

Odpuščanje naših grehov, ki je sad Jezusove velikonočne daritve za nas vse, je nezaslužen in zastonjski dar ljubezni Svete Trojice. Kot ljubezni in nobenega izraza ljubezni ne moremo zaslužiti ali izsiliti, še manj prisiliti, tako tudi odpuščanja grehov ne. Zato je v osnovi treba reči, da ni tako velikega greha, ki ga Bog ne bi mogel ali hotel odpustiti. Zopet pa je prav jasno povedati, da ni tako majhnega greha, da bi ga Bog mogel odpustil človeku mimo njegove želje in privolitve. Če torej kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja, da bi s svojo očiščujočo in odrešujočo ljubeznijo mogel vstopiti v njegovo resničnost greha in jo s tem izničiti; njega pa sprejeti nazaj v občestvo kot oče izgubljenega sina. Greh proti Svetemu Duhu imenujemo pravzaprav prav takšno zakrknjeno stanje človekovega srca, ki zavrača delovanje Svetega Duha v svoji notranjosti. Sveti Duh je namreč Božja ljubezen, ki se ‘pretaka’ med Očetom in Sinom in želi v ta krogotok Božjega življenja vključiti tudi grešnega človeka, ki je z grehom ali povsem prekinil svojo povezavo z njim ali pa jo močno okrnil. Kdor je torej tako zakrknjen, da Bogu niti ne prizna, da je Bog, in se sam postavi na njegovo mesto ali postavi tja kakšno drugo stvar, ta greši proti Svetemu Duhu. Če pa se to stanje spremeni, pa Bog spet lahko vstopi vanj in mu nakloni svojo očiščujočo in odpuščajočo navzočnost. Takrat pa ta greh ni več neodpustljiv.
In še nekaj misli glede duše in vesti. Po svetopisemskem razodetju je človek oseba, ki je ustvarjena po Božji podobi in je telesno-duhovna resničnost. In duša je tisto duhovno počelo v človeku, zaradi katerega postane materialno telo človeško in deležno dostojanstva Božje podobe. Duhovna duša ne nastane iz spolnih celic obeh staršev, kot to velja za telo, ampak jo Bog iz ljubezni neposredno ustvari in je zato neumrljiva. To po današnjem splošnem prepričanju Bog stori sočasno s spočetjem in od takrat naprej novo bitje ostane človek za vso večnost. Človek kot oseba je zaradi obdarovanosti z duhovno in neumrljivo dušo, ki je neločljivo povezana z njegovo telesno komponento, z razumom in s svobodno voljo naravnana na Boga in poklicana z dušo in telesom k večni blaženosti v nebesih; torej v neposredno občestvo s Sveto Trojico in v njej z vsemi odrešenimi.

Če kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja.

Prav to, da smo telesno-duhovna bitja, da smo torej tudi duša, nam omogoča, da nosimo v sebi poseben ‘Božji glas’, ki ga imenujemo vest. Človek je namreč sposoben, če ni ovir, v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo; in to mimo svojih subjektivnih ali celo egoističnih interesov. Pri tem razločevanju so v vest vključene tudi druge človekove sposobnosti, zlasti sodba razuma in intuitivni vpogled. S tem je človek sposoben dojemati nravno (etično – moralno) vrednost dejanj in tudi sprejemati odgovornost zanje.
Kadar smo pripravljeni kot razumna bitja poslušati ta notranji glas, vest, moremo ‘slišati’ Boga, ki nam govori. Pravilno oblikovana vest soglaša s tem, kar je v skladu z razumom in z razodeto Božjo postavo. In k dostojanstvu človeka spada, da more in sme ravnati po takšni vesti. Nihče bi ga ne smel siliti v kaj drugega. Po stanju, ki sledi izvirnemu grehu, pridemo do pravilne in resnicoljubne vesti s pomočjo vzgoje, s čim globljim poznavanjem Božje besede in učenja Cerkve. Zelo pomembna je pri tem tudi molitev ter pogovor z modrimi ljudmi. Vsakodnevno pravilno izpraševanje vesti ali pregled dneva skupaj s Svetim Duhom, gotovo pri oblikovanju vesti zelo koristi, saj jo ohranja občutljivo in pravilno naravnano.
Zaradi osebnih razlogov ali vplivov od ‘zunaj’ se vest pri svojih sodbah more tudi motiti. Če oseba za to stanje nima osebne krivde, se ji slaba dejanja, ki sledijo takšni vesti, ne prištevajo kot krivda; seveda pa zlo vseeno povzročijo in niso dobra. Kolikor je pa sama hote pripomogla k tej ‘zameglitvi’ vesti, pa nosi tudi sorazmerno odgovornost za dejanja, ki ji sledijo. Če v takšnem zatemnelem stanju vesti vztrajamo, lahko pride do ‘kosmate’ vesti, torej vesti, ki ni več občutljiva in kot ‘dobro’ sprejema tudi sicer očitno slaba dejanja. Lahko pa se razvije tudi ‘preobčutljiva’ vest; ta pa napak presoja slabost dejanj in jim pripisuje večjo slabost, kot jo v resnici nosijo v sebi.

Človek je sposoben v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo.

Zakaj nekateri živijo, kot da ne bi imeli duše niti vesti, je vprašanje, na katerega je težko direktno odgovoriti, saj ima verjetno vsak primer svojo lastno zgodovino in razvoj, ki bi ga bilo treba poznati, da bi lahko presodili bolj konkretno. A splošno lahko rečemo, da na oblikovanje vesti vpliva marsikaj: tako notranje stvari v človeku (intelektualne, čustvene in duhovne sposobnosti; razne notranje rane, ki so posledica lastnih ali tujih dejanj) kot zunanji vplivi (zlasti vplivi okolice, javnega mnenja, družbene norme, krogi prijateljev, kdaj tudi poklic … in še marsikaj). Vendar pa lahko verjamemo in upamo, da noben človek ni tako odtujen samemu sebi, da z lastnim prizadevanjem, s pomočjo drugih in z Božjo milostjo ne bi mogel svoje vesti spet ‘prebuditi’ in se zavesti, da ni samo golo biološko telo, ampak da ima tudi duhovno dušo, ki ga dela drugačnega od prav vsega drugega ustvarjenega.
Torej je skrb za negovanje svoje notranjosti izredno pomembna skrb človeka zase in seveda tudi pomembna soodgovornost za oblikovanje notranjosti drugih. Na duhovni ravni smo namreč med seboj povezani in vplivamo drug na drugega v dobrem in slabem; hočemo ali nočemo. Naj nam tudi izredno leto usmiljenja pomaga, da bomo drug na drugega vplivali predvsem v dobrem.
TURNŠEK, Marjan. Ognjišče (2016) 05, str. 48

Župnijske matične knjige

Napisal Marko na 19. maja 2016. Objavljeno v Kratki odgovori.

Ko sem za birmo potreboval potrdilo o krstu svoje hčerke, je župnik, pri katerem sem to iskal, vzel iz knjižne omare veliko knjigo in iz nje prepisal podatke za to potrdilo. V tisti omari je bilo nekaj podobnih knjig. Rekel je, da so to župnijske matice. Kaj je to? (Rok)
Matične knjige so najbolj dragocene knjige, ki jih hranijo župnijski arhivi. Začetki matičnih knjig so povezani s samim začetkom krščanstva. Zelo verjetno je, da je mlada krščanska skupnost vodila pregled svojih članov, vendar se to ni ohranilo. Obvezno vodenje krstne in poročne knjige je uzakonil tridentinski cerkveni zbor (1545–1563). Rimski obrednik je leta 1614 predpisal tudi mrliško knjigo in vsem trem matičnim knjigam določil vzorec. Prvotno so bile matične knjige pisane v latinskem jeziku. Od avstrijske cesarice Marije Terezije pa so morale biti pisane v državnem jeziku, nemščini. Slovenščina se je v njih pojavila ob koncu 19. stoletja. Vpisi v matične knjige so bili prvotno opisni, po letu 1770 pa po predpisanih obrazcih. “Matične knjige sodijo brez dvoma med najbolj dragoceno gradivo, ki ga hranijo župnijski arhivi,” sodi zgodovinar France Dolinar. “Danes so matice predmet raziskav vseh tistih strok, ki imajo kjerkoli opraviti z našo preteklostjo.” (sč)

Ognjišče (2016) 5, str. 50

Pogovor z Marijo

Napisal Marko na 18. maja 2016. Objavljeno v zgodbe.

Pozdravljena, Marija, mati učlovečene Besede, Jezusa Kristusa, in moja zvesta prijateljica, zaupnica, priprošnjica in tiha spremljevalka.
Prišla sem k Tebi, da se v tihoti cerkve zazrem vate in v nekaj minutah popolne tišine zrem ne samo v Tvoj prelepi obraz, ki je delo človeških rok, ampak tudi, da se približam Tvojemu ljubečemu srcu, ki je meni in vsem, ki si to želimo, nenehno materinsko odprto. Prišla sem pred Te, Marija, kot nebogljen otrok, ki se že ob misli, da je mama doma in ga čaka, počuti lepo.
Po nekaj minutah tihe povezanosti najinih src zaslišim korake, pa še ene …
Tudi danes, tako kot pred vsako sveto mašo, se začne molitev rožnega venca. Ni nas veliko, ki si želimo biti povezani s Tabo v občestvu prav preko te, Tebi tako ljube molitve. Na več krajih po svetu si se prikazovala, ponavadi najbolj preprostim, in jih prosila za molitev rožnega venca. Te, tako preproste, a tako bogate molitve. Saj so najlepše prav preproste stvari, za katere si mora človek zavestno vzeti čas: za jutranjo zarjo in roso, za opoldanski pozdrav Mariji, za večerno zahajanje sonca in za pogled v nebo, posuto z zvezdami …
Danes smo si vzeli čas tudi zate, Marija, da te v najlepšem mesecu, mesecu maju, počastimo s šmarnično pobožnostjo.
Odpiranje vrat je pogostejše, ljudje vstopajo in polnijo cerkev v večjem številu kot na običajne delavnike. Na koncu se vsuje še gruča otrok, ki so zunaj čakali do zadnjega hipa, da se sveta maša začne.
Še zadnja pesem se zasliši, preden se razidemo. Jaz pa tiho obsedim in si jo še enkrat tiho prepevam: “Veš, o Marija, moje veselje? Veš moje želje? Ljubil bi te! Zmeraj pri tebi … Drugega nimam, srce mi vzemi … tebi ga dam … Ti si ga vnela, zate gori … ti ga ohrani, hudega brani, reši ga ti.”
Med tihim prepevanjem se moje misli preselijo v sosednjo župnijo, v čas misijona, kjer sem poslušala predavatelja, ki nam je znal na zelo lep način približati Tvojo molitev.
Svoje poslanstvo duhovnika sedaj opravlja na Kozjanskem. Pri obisku bolnikov na prvi petek je prišel do žene, ki živi daleč od cerkve, visoko v hribih. Ne more več delati, samo toliko še ima moči, da poskrbi sama zase, da ni v breme drugim.
Iz svojega skromnega domovanja pride na sonček, sedi pred hišo in gleda v dolino. Pa jo duhovnik nekoč vpraša: “Kaj pa počnete danes, ko je tako lepo sonce?”
“Ne moram več delati. Nič ne delam, samo sedim tukaj. Hvaležna sem Bogu, da se lahko grejem na soncu in celi dan molim rožni venec za vse tiste, ki se v dolini pod mano vozijo po cesti. Samo to še lahko delam.”
Duhovnik takrat in mi zdaj, ko smo to slišali, smo lahko samo obnemeli. Žena v svoji skromnosti niti ne ve, kako veliko delo opravlja za vse nas, ki se tisti dan vozimo in hitimo po cesti. Bogu in Tebi, Marija, hvala za take ljudi.
Bogu hvala tudi za našega krajana: že od malega je bil navajen, da rožni venec moli kleče. Kljub letom, boleznim, poškodbam in bolečinam še vedno moli rožni venec na kolenih.
Marija, si ga zato obvarovala nesreč? Le kdo drug je bedel nad njim, ko se je pri delu v gozdu splašil konj in ga vlekel za sabo? Kdo je takrat posegel vmes, da je roka spustila uzdo in je ranjen v nezavesti obležal, konj pa je prestrašen in podivjan galopiral domov. Marija, ti si vodila in izbrala prave ljudi in jim dajala moči in znanja, da so pravilno pomagali. Prvim, ki so ga našli, reševalcem, ki so pravočasno prišli, in potem osebju v bolnišnici. Ti si bila tista, prepričana sem, ker njegova ura za odhod še ni prišla. Ti pa si ga hotela nagraditi za vse njegove kleče premoljene rožne vence.
In kaj je naredil po več mesecih okrevanja, ko je komajda lahko šele kratek čas stal pokonci? Zopet je, še ves v povojih in v mavcu, pokleknil in molil. In tako moli še danes.
Marija, zahvaljujem se ti za take ljudi, ki jih je še mnogo, mnogo po svetu in pri nas in so nam v spodbudo. Zahvaljujem se ti, ker si naša ljubeča mati, h kateri se lahko vedno zatečemo. Dokler imamo Marijo in radi molimo rožni venec, nismo nikoli sami in imamo vedno kaj početi in s tem nekomu nekaj dobrega dati – pa čeprav ležeč na bolniški postelji.
Hvala ti, Marija!
Katarina, Ognjišče (2016) 05, str. 24

Fant, ki je postal papež

Napisal Marko na 17. maja 2016. Objavljeno v Priporočamo, berite.

“Dragi mladi, vesel sem, da z vami praznujem šestinsedemdeseti rojstni dan. Rojstni dan in dan krsta nas spominjata na dar življenja in na mladost vere, ki jo Bog nenehno obnavlja. Zato se veselim, ker lahko danes z vami razmišljam o tem, kar je najbolj značilno za mladost, namreč o smislu življenja in poklicanosti,” je dejal papež Janez Pavel II. 18. maja 1996 v Postojni na začetku svojega ‘pogovora’ z mladimi iz vse Slovenije in tudi od drugod. Od tega čudovitega srečanja mineva dvajset let. Takratni mladi, ki so danes že zreli možje in žene sredi življenja, se tega radi spominjajo.

Za poživitev spomina na tega velikega papeža, ki je bil že takrat svetnik, čeprav še ne ‘uradno proglašen’, bo dobrodošla tale knjiga, ki je sicer namenjena najstnikom (to potrjuje tudi oblikovanje naslovnice), gotovo pa bo nagovorila tudi odrasle. Španski pisec bralcu v 29 zelo kratkih poglavjih pripoveduje življenjsko zgodbo Karola Wojtyla – Janeza Pavla II. od rojstva v poljski družini 18. maja 1920 do ‘zadnjega potovanja’ – odhoda v Očetovo hišo 2. aprila 2005.

Miguel Alvarez
Fant, ki je postal papež
Založba Družina, Ljubljana 2014, str. 159,
cena broš. 19,90 €

Za začetna poglavja je imel najbolj zanesljiv vir: knjigo Dar in skrivnost, ki jo je napisal papež sam ob petdesetletnici svojega duhovništva (1996). Zgodba njegovega papeževanja se začne s poglavjem Ne bojte se, kot je zaklical Cerkvi in svetu ob nastopu službe prvega pastirja Cerkve 22. oktobra 1978. Trajala je dobrih sedemindvajset zelo razgibanih in zgodovinsko prelomnih let. Pisec se je moral močno potruditi, da je iz vsega dogajanja izluščil najbolj pomembna dejstva. Branje je privlačno tudi zato, ker knjiga ni pisana v ‘dokumentarni’ obliki, temveč v pogovornem slogu.

Točno leto dni po atentatu (na Trgu sv. Petra), 13. maja 1982, je Janez Pavel II. pokleknil pred Fatimsko Marijo v njenem portugalskem svetišču. Isti dan so obhajali tudi 65. obletnico prvega Marijinega prikazanja pastirčkom Luciji, Jacinti in Frančišku. Tega skrivnostnega sovpadanja se je sveti oče spomnil pred več kot polmilijonsko množico, ki je napolnila ploščad: “Ta dva datuma se tako križata drug z drugim, da v tem vidim poseben klic za prihod sem … Prišel sem se zahvalit …”.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2016) 3, str. 112-13

Blagor krotkim

Napisal Marko na 15. maja 2016. Objavljeno v Blagri_kristjanov življenjski načrt.

Ljudje smo večkrat nestrpni, nervozni, se pritožujemo, do drugih imamo veliko zahtev, a ko se te dotaknejo nas, reagiramo s povzdignjenim glasom, kot da bi bili gospodarji sveta … Prav zato je svet že od začetka svet vojn, prepira, sovraštva … Mi pa smo poklicani na pot krotkosti in potrpežljivosti … Samo s krotkostjo lahko pritegnemo ljudi k usmiljenja polni božji ljubezni. Koliko bi lahko napravili za božje kraljestvo, če bi se znali krotko in potrpežljivo izogibati izbruhom nestrpnosti, saj ti na žalost neštetokrat uničujejo najboljše človeške sile … (papež Frančišek)

Prvi štirje blagri kažejo ‘razmere’, ki običajno veljajo za bedne in sramotne, kot so revščina, žalost in lakota … “Ponižni pa bodo dedovali deželo, zatrjuje Psalm 37,11. S tem izrazom je psalmist skušal govoriti o ‘ubogih’, ‘brezpravnih’, ‘nebogljenih’, ‘nemočnih“ … Nasprotovati nasilju z nasiljem, pomeni samo še povečevati razdejanje. Resnica za zmago ne potrebuje moje nasilnosti. Kristjan je proti vsakemu zlu, ne samo do smrti hudobneža, ampak vse do svoje smrti, saj da ni večje ljubezni kot je ta, da daš svoje življenje v službo dobrega za izgubljenega brata. Zmaga tisti, ki dopusti, da ga umorijo, ne pa tisti, ki mori. Na začetku zgodbe našega odrešenja je pokol nedolžnih otročičev, zaključuje pa se s Kalvarijo.

Sad Duha je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu. Nikar ne iščimo prazne slave s tem, da drug drugega izzivamo in drug drugemu zavidamo. (Gal 5, 22.25-26)

SVET PRAVI

Ruski pisatelj in nobelovec Aleksander Solženicin († 2008), je čudovito orisal uresničenje tretjega blagra v svoji črtici Matrjonina hiša. Krotka in blaga žena Matrjona mora veliko pretrpeti, mnogi jo zaničujejo, tudi najbližji … Mož jo je zapustil, čeprav je poosebljenje dobrote, nikomur ni nikdar rekla žal besede in nikogar ni sodila ali obsojala z besedami. Posvojenki Kiri je zapustila kamrico v prizidku iz brun, del hiše je sama pomagala seliti in pri tem v nesreči tudi sama izgubila življenje. Na pogrebu se je pokazalo, kako je bila ta, od vseh zapostavljena in zasmehovana žena, plemenita. Solženicin svojo črtico sklene: »Nihče je ni razumel, celo mož jo je zapustil, pokopala je šest otrok, ne pa svojega družabnega značaja, bila je tuja sestram in svakinjam, zbujala je zasmeh, ker je delala zastonj za druge – takšna je bila Matrjona, ki si pred smrtjo ni nakopičila nobenega premoženja. Zapustila je le umazano belo kozo, šepasto mačko, fikuse … Poleg nas vseh je živela in nismo razumeli, da je bila Matrjona tisti pravični človek, brez katerega, kakor pravi pregovor, še vas ne more obstati.. Tudi mesto ne. Niti ne ves svet.«

JEZUS PRAVI

Blagor tistim, ki niso nasilni. To niso strahopetci, vdani v usodo: nič ni namreč bolj žalostnega in ponižujočega, kot da se sprijaznimo s stanjem. Srečni tisti, ki se upirajo, vse prenesejo in vztrajajo. Tisti, ki ne tulijo z volkovi, tisti, ki se ne bojijo spregovoriti tudi takrat, ko besede prizadenejo, tisti, ki imajo pogum, da se spopadejo s problemi in nesoglasji, in se pustijo včasih tudi pribiti na križ.

Krotkost naredi naše vsakdanje življenje in bivanje bolj človeško in polno. Jezusove besede “Blagor krotkim” so popolno nasprotje militarističnemu geslu “Gorje premaganim!”. Le tisti, ki je blag, ne zbuja strahu. Le tisti, ki ne sprejema in ne uveljavlja nasilja v odnosu do drugih, je lahko nosilec pomoči in graditelj razumevanja. Ta ‘nerealni’ nauk preroka iz Nazareta predstavlja edino uresničljivo možnost, ki nam je dana danes, da bi preživeli.

Jezus je “krotak in v srcu ponižen” (Mt 11, 29). Ta krotkost ni samo lastnost Kristusovega značaja, ampak je življenjska drža, ki jo je sam uresničil, “ko je prevzel podobo služabnika” (Flp 2,7). On, edini dedič Očeta, se je odrekel vsem prednostim in koristim te dediščine, dokler vsi brezpravni in razdedinjeni (krotki) ne bodo dobili v last tistega, kar jim pripada.

Krotkost je vse prej kot krotka, pohlevna – je velesila, ki rešuje svet. Krotkost ni vsiljiva, ni nasilna, zato pa je – silna. (Miha Žužek)

Kje se bo otrok naučil krotkosti, če večkrat sliši svoje starše, kako se prepirajo? Če sliši, kako se starši pričkajo in uporabljajo grde izraze, od koga naj se potem otrok nauči lepo govoriti o bližnjem? (Friderik Baraga)

Gospod Jezus, vabil si nas z besedami: “Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste mir svojim dušam” (Mt 11,28-29).
Daj, Gospod, da bi vedno bolje razumeli, da se ti ne moremo približati in da se ne moremo veseliti tvoje prisotnosti in tvojih milosti, če ne bomo takšni, kakor si ti, ki si krotak in iz srca ponižen.
Odpusti mi, Gospod, da pri pogovorih in ob nesoglasjih tolikokrat nisem skušal biti tebi enak in bratom in sestram nisem razodeval tvoje krotkosti.
Na žalost se dostikrat nisem skušal vživeti v druge, ampak sem hotel uveljavljati le svoje pravice. To, kar bi bil lahko dosegel z zaupnim pogovorom, v medsebojnem posredovanju evangelija, je bila le nekoristna debata, kajti manjkala mi je tvoja ljubeznivost.
Tako sem zapravil številne priložnosti, ko bi lahko svojega bližnjega približal tebi; zato nisem bil deležen veselja, ki si ga pripravil za tiste, ki razodevajo sadove Svetega Duha: prijaznost, krotkost, potrpežljivost, dobroto.
Pošlji nam svojega Duha, da nam prenovi srce in duha, da bomo lahko svetu prikazali tvoj pravi obraz. Bernhard Häring

Krotkost in ‘nenasilje’ vpeljujeta v naše vsakdanje življenje in resničnost čisto novo, drugačno obliko odnosa z bližnjimi.

Če povzamemo različna mnenja in izkušnje, teorijo in prakso zagovornikov nenasilja, lahko izrazimo ‘deset zapovedi’ nenasilnega:

1. Nauči se prepoznati in spoštovati ‘sveto’ v vsakem človeku, pri samem sebi in v vsakem delčku stvarstva. Dejanja nenasilnega človeka pomagajo, da zagori iskrica božje luči, ki je prisotna v vsakem srcu, tudi v srcu nasprotnika in sovražnika.

2. Sprejemaj samega sebe, ‘takega kot si v resnici’, z vsemi svojimi talenti in bogastvom, pa tudi z vsemi omejitvami, napakami, pomanjkljivostmi in šibkimi točkami; bodi prepričan, da jih Bog sprejema.

3. Živi v resničnosti samega sebe, brez pretiranega ponosa (ošabnosti), ne nasedaj iluzijam in lažnim obetom.

4. Spoznaj, da morda tisto, kar ti zbuja odpor do bližnjega, izhaja iz tega, da nočeš priznati, da imaš tudi sam isto napako.

5. Odreči se dvojnim merilom in nasprotjem: ‘mi/oni’, ki delijo ljudi na ‘dobre/slabe’ in dopuščajo ‘demoniziranje’ nasprotnika. Taka miselnost je korenina vsakovrstne nestrpnosti.

6. Sooči se s strahom in se mu postavi po robu, ne samo s pogumom, ampak tudi z ljubeznijo.

7. Poskušaj razumeti in sprejeti, da novo Stvarjenje, gradnja skupnosti ljubezni, lahko uspeva le skupaj z drugimi. Ne more biti delo enega samega, zahteva potrpežljivost in sposobnost odpuščati.

8. Poglej nase kot na del Stvarstva in se spomni, da je uničevanje našega planeta problem, ki je globoko duhoven, ne le znanstveni ali tehnološki. Smo samo ena stvar.

9. Sprejemaj trpljenje, morda celo z veseljem, če si prepričan, da to pripomore k osvoboditvi Božjega, ki je v drugih. To ti bo pomagalo, da boš znal sprejeti svoje mesto v zgodovini, z vsemi pretresi in različnimi vplivi in posledicami.

10. Upočasni svoj korak, bodi potrpežljiv, sej semena ljubezni in odpuščanja v svoje srce in v srca vseh, s katerimi živiš. Postopno rasti z njimi v ljubezni, v usmiljenju in v zmožnosti odpuščati.

ZGODBE

Nemogoče do spora

Dva meniha, ki sta živela v puščavi, sta več let prebivala v isti celici, ne da bi kdaj prišlo med njima do kakšnega prepira. Nekega dne pa je eden od njiju rekel: »Ljudje na svetu se veliko prepirajo: mar ne bi poskusila tudi midva!« – »Ne vem prav dobro, kaj je to prepir ali spor,« je odvrnil drugi. »Poglej to opeko, jaz bom trdil, da je moja, ti pa reci, da je tvoja. Jaz bom še naprej govoril, da je moja, ti pa vztrajaj pri svojem in povej, da je že lep čas tvoja. Tako se rodijo spori in prepiri.«
Dala sta opeko na mizo, sedla drug naproti drugega in eden od obeh je rekel: »Daj mi jo, moja je.« »Ne, moja je,« odgovori drugi. »Če je tvoja, potem jo vzemi in pojdi v miru,« odvrne prvi.

Janez Dobri

Papež sv. Janez XXIII., znan tudi kot Janez Dobri, je s svojo otroško pobožnostjo, preprostostjo in privlačnim nastopom vsemu svetu razodeval, kako na svetu živeti odgovorno, z ljubeznijo do Jezusa, s hrepenenjem po nebesih in v stalnem prizadevanju za dobroto in pripravljenosti žrtvovati se za druge. Ko je bil 28. oktobra 1958 izvoljen za papeža, je z veseljem stopil v ložo bazilike sv. Petra, da pozdravi množico in jo blagoslovi, ker se je rad srečeval z ljudmi in se z njimi pogovarjal. Toda ko se odgrnili zavese, ni videl ničesar, ker so ga oslepili močni žarometi. Tedaj se je njegov pogled ustavil na osvetljenem križu in zdelo se mu je, da mu Kristus govori: »Angelo, spremenil si ime in obleko, toda dobro si zapomni: če ne boš krotak in iz srca ponižen kot jaz, ne boš videl nič, boš slep!« Prav ponižnost in krotkost srca sta bili temeljni potezi njegove osebnosti, saj je ob izvolitvi dejal, naj ljudje ne iščejo v njem “državnika ali diplomata, tudi ne znanstvenika ali organizatorja, ampak pastirja”. Tak je bil tudi v resnici: kot oče, ki išče in izbira besede in drže, ki nekaj povedo, besede, ki ne ranijo, ampak rojevajo ljubezen.
Nekaj njegovih misli:“Krotkost ni strahopetnost, krotkost je polnost moči.” + “V krotkosti in ponižnosti srca obstoji milost sprejemljivosti, govorjenja, ravnanja, milost potrpežljivega prenašanja, sočustvovanja, molčanja in opogumljanja.” + “Najbolje živiš takole: zaupaj v Gospoda, ohranjaj mir srca, vse glej z dobre strani in delaj dobro vsem, nikoli ne delaj zlega!” + “Dobroto je treba storiti blago. Ni se treba posluževati trdih načinov, da vzdržuješ red. Čuječa dobrota seže mnogo dlje kot strogost in bič.” + “Rad prepuščam drugim zvijače in tako imenovane diplomatske spretnosti, sam pa se bom zadovoljil z dobrohotnostjo in preprostostjo v besedah in ravnanju. Končni uspeh je zagotovljen tistemu, ki bo ostal zvest nauku in zgledu našega Gospoda.” + “Vedno ostani potrpežljiv in blag, ničesar se ne boj in v ničemer ne pretiravaj.”

Gospod, podaril si mi odpuščanje, / čez krotka usta vino si razlil, / da bi ljubezni Tvoje se napil, / da bi pozabil vse poti nekdanje. (France Balantič)

Mnogi iščejo pri zdravnikih pomirjevalna sredstva. Toda brez krščanske krotkosti problemov ni mogoče razrešiti. (Tomas Špidlik)

Vsakdo izmed nas naj po zgledu Kristusove ljubezni in krotkosti postane boljši in naj s svojo dobroto okuži še druge. (Janez Pavel I.)

Veselijo naj se tisti …

Veselijo naj se tisti, ki ne pozabljajo, da Bog ne izbira svojih prijateljev med najboljšimi, najbolj simpatičnimi, najbolj pametnimi, najlepšimi …, ampak med tistimi, ki so spoznali, da ga potrebujejo in se mu zaupljivo izročajo v varstvo.
Veselijo naj se tisti, ki ne gledajo samo nase, ampak jih zanimajo tudi žalost in potrebe drugih in na nikogar ne gledajo zviška in oblastno. Bog jim bo pokazal, kako lepo je biti dober.
Veselijo naj se tisti, ki prinašajo na svet ljubezen do Boga kot luč, ki ogreva. Tisti, ki tolažijo in pomagajo ter znajo deliti. Bog jih bo napolnil z veseljem.
Veselijo naj se tisti, ki se trudijo, da bi se razumeli, ki ravnajo obzirno in s spoštovanjem z vsemi člani družine, ki razumejo, da morajo sodelovati tudi pri delu in le pri zabavi in znajo odpirati vrata svoje hiše tudi drugim. Ti bodo deležni božjega prijateljstva.
Veselijo naj se tisti, ki ne zatirajo drugih s svojo oblastnostjo, ki spoštujejo belca, črnca, … vsakega človeka, katere koli barve kože. Bog jim bo pokazal, kako lepo je živeti v miru.
Veselijo naj se tisti, ki si prizadevajo, da bi se izognili prepirom in sporom, majhnim in velikim, tisti, ki sestavljajo mavrico miru v okolju, v katerem živijo, in spoštujejo vsako od Boga ustvarjeno bitje. Bog jim bo dal čudovito nagrado.
Veselijo naj se tisti, ki se morajo boriti in trpeti, da bi svet postajal vrt miru, kot si ga je Bog zamislil. On bo otrl vsako njihovo solzo in pripravil zanje praznovanje brez konca.

Kdo so krotki? Najprej so to tisti, ki znajo ‘krotiti’ samega sebe, ki obvladujejo svoj jaz in vse, kar se ‘kuha’ v njem: vzkipljivost, slabo počutje, jezo, živčnost, žalost, razočaranje, ljubosumnost, preklinjanje, maščevalnost … Potem svojo pot usmerjajo k bližnjim. Niso napadalni, njihov cilj ni, da bi se uveljavili in si kaj prisvajali zase, ne uporabljajo sile; nočejo tekmovati z drugim, se spopadati in na koncu za vsako ceno zmagati. Niso pa to malodušneži, ki pustijo, da jim drugi hodijo po glavi, temveč so tisti, ki branijo svoje pravice in pravice drugih brez nasilja in skušajo premagati zmoto. So nenasilni, zavračajo neusmiljeno tekmo za dobrine, ki neti pohlep, niso prevzetni in domišljavi … niso trmasti, se ne kujajo in ne kuhajo zamere, niso maščevalni in ne širijo mržnje do drugih… Čeprav jih vsi označujejo za ‘izgubarje’, pa to niso nikakršni pobožni kristjani s sklonjeno glavo, ki vse potrpijo in se zatečejo v cerkev molit, temveč imajo sebe v oblasti, imajo moč nad seboj in drugi jih potrebujejo, da premagajo zlo v sebi, so nasprotje ošabnosti in oblastnosti, ohranjajo svojo mero, svoje dostojanstvo in odgovornost. Eden od načinov krotkosti, ki je danes še kako potreben, je drža sprejemanja, poslušanja, dialoga. Na nas je izbira, ali bližnjega jemljemo kot ‘pekel ali blagoslov’. Krotkost vsebuje spoštovanje, prijaznost, dobroto. Samo s krotkostjo lahko pritegnemo ljudi k usmiljeni božji ljubezni. Koliko bi lahko napravili za božje kraljestvo, če bi se znali krotko in potrpežljivo izogibati izbruhom nestrpnosti; saj ti na žalost neštetokrat uničujejo najboljše človeške sile.

Gospod, podari mi novo srce.
Gospod, podari mi krotko srce,
ki mu bodo tuji
navali ošabnosti in jeze.
Ustvari v meni čisto srce, ponižno,
blago, miroljubno, dobrotno, milo …,
ki ne bo nikomer storilo nič žalega,
ampak bo na zlo odgovorilo z dobroto,
ki te bo ljubilo bolj kot vse stvari,
ki bo mislilo predvsem nate
govorilo o tebi, se ti zahvaljevalo,
daj mi pravega duha,
da ne bom iskal sebe, ampak tebe,
in bo v meni pomladil vse,
kar se je postaralo.
Gerolamo Savonarola

DEJSTVA

Krotkost ni strahopetnost

V ZDA se posamezniki večkrat zatečejo k dejanjem ‘državljanske neposlušnosti’, ki se jo poslužujejo tudi verni. Pred dobrimi desetimi leti so bile tri redovnice dominikanke zaradi sabotaže obsojene na 41, 31 in 30 mesecev zapora. Neke nedelje so namreč oblečene v bele kombinezone in obute v teniske, odstranile verige na rešetkah in vstopile v raketni silos za izstrelke Minuteman. Smrtonosni izstrelek so poškropile s krvjo, ki so si jo dale odvzeti, in z njo narisale križe. »Bolje naša kri, kot kri iraških otrok,« so povedale na sodišču. Ena od trojice, sestra Kathy, je pisala iz zapora: »Moč nenasilja je v tem, da deluje počasi, vendar deluje zanesljivo spreminja miselnost. Kri ubogih je pomembnejša kot vsa politika.«

Vprašanja

– Katere so, po tvoji presoji, značilnosti krotkega človeka v današnjem svetu. Poskusi sestaviti Deset zapovedi prijaznosti in ljubeznivosti za naš čas.

– Sveti Pavel je v spodbudi kristjanom v Filipih zapisal: Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem (Flp 4,5). Ali si prepričan, da od kakovosti odnosov med ljudmi odvisna tudi kakovost življenja? Povej kakšno svojo izkušnjo, ki to potrjuje.

– Omenili smo, da je danes veliko nasilja v dejanjih, pa tudi v besedah in mislih … Poskušaj označiti kakšen je tvoj odnos in drža do bližnjega, predvsem do najbližjih (pasiven, aktiven, ravnodušen, poslušen, razumevajoč, ljubezniv …

Krotak sem, ko skušam v pogovoru z življenjskim sopotnikom, z odraščajočo hčerko… ponižno prisluhniti, sprejeti spodbude, razloge drugega, in ga ljubiti takega, kot je. Krotak sem, ko pospravim vse zlobne ‘puščice’ namigovanj in zbadanj, ki ne bi prinesle nič dobrega. Krotek sem, ko imam pogum, da včasih preslišim tisto, kar me rani in se ne odzovem napadalno. Ko ne uveljavljam svoj prav in nočem imeti zadnje besede v pogovorih. Včasih je to težko, saj se počutim tako imenitno, če obvelja moja. – Posvetil bom več pozornosti tistim, ki so najbolj slabotni, ki so krotki po naravi, ker se ne morejo braniti. Pomagal bom starejšim, ki si sami ne morejo pomagati in jim navadno pomagamo samo tako površno, da se jih rešimo, neprijazni smo do tujcev in se pogosto okoriščamo tudi pri delu. Ne bom se zanašal na lastne moči, ampak nanj, ki je krotak in ponižen v srcu. Če Jezusa počastim iz dna srca v evharistiji in na križu, bom pri njem črpal pravi mir, in bom ‘zraven’, ko bo sprejemal v deželo luči, pravičnosti, in drugih mesijanskih dobrin, ki so obljubljene krotkim v srcu. V njegovi smrti na križu, v križanem in vstalem, iščem moč, da bi postal ‘pšenično zrno’. Če bo umrlo egoizmu v zemlji mojega srca, bo obrodilo sadove dobrote, krotkosti in pozornosti do vseh, ki so mi blizu in so najbolj potrebni pomoči.

Čuk M., Veroučne strani, v: Ognjišče (2016) 5, str. 86.

Kaj pomeni beseda ‘liturgija’?

Napisal Marko na 14. maja 2016. Objavljeno v Kratki odgovori.

Ko se govori in piše o cerkvenih obredih in bogoslužju nasploh, se pogosto uporablja beseda ‘liturgija’. Zanima me, kaj ta beseda pomeni? Kaj pa izraz ‘liturgika’? (Albert)
Na tvoje prvo vprašanje najdemo jasen odgovor v Katekizmu katoliške Cerkve: “Beseda ‘liturgija’ izvirno pomeni ‘javno opravilo’, ‘službo ljudstva in v prid ljudstvu’. V krščanskem izročilu hoče beseda povedati, da je božje ljudstvo udeleženo pri ‘božjem delu’. Po liturgiji Kristus, naš Odrešenik in veliki duhovnik, nadaljuje v svoji Cerkvi, z njo in po njej delo našega odrešenja. Besedo ‘liturgija’ nova zaveza uporablja, da označuje ne le obhajanje bogočastja (svete obrede), temveč tudi za oznanjevanje evangelija in dela ljubezni. V vseh teh položajih gre za božjo službo in službo ljudi” (KKC 1069-70). Z besedo ‘liturgika’ pa označujemo vedo, znanost o bogoslužju, ki spada med glavne in zelo pomembne študijske predmete na teoloških fakultetah in se pod različnimi vidiki predava v več letnikih. (sč)

Ognjišče (2016) 5, str. 47

Ali muslimani častijo Marijo?

Napisal Marko na 13. maja 2016. Objavljeno v Pisma.

V Evropo prihaja vedno več beguncev, ki so večinoma muslimani. Nekje sem prebral, da tudi muslimani častijo Marijo. Ali jo častijo kot Jezusovo mater, ali so ji dali kakšno drugo vlogo? Jezus (Isa) je, kolikor vem, pri muslimanih čisto navaden prerok in ne Božji sin. Ali se Marija omenja tudi v Koranu? Dober poznavalec Korana mi je rekel, da poznajo tudi angela Gabrijela, ki je prav tako oznanil Jezusovo rojstvo. Morda moje vprašanje zanima še koga, zlasti sedaj, ko se soočamo s pripadniki te vere. Hvala za odgovor.
Boško

Hvala za vprašanje, ki se najbrž v tem času, ko prihaja vse več beguncev islamske vere v Evropo, postavlja še komu.
Najprej naj omenim, da niso znani samo številni starodavni svetopisemski apokrifi, ampak tudi nekatere novodobske (new age) skupnosti in tudi ločine, ki zajemajo iz Svetega pisma toliko, kolikor se jim zdi primerno ali potrebno za njihovo skupnost oziroma ločino. Znan je naš rojak Jakob Lorber (+ 1864), ki je napisal svoje ‘razodetje’, Rudolf Steiner (+ 1925), ustanovitelj antropozofije, svoj peti evangelij, Joseph Smith (+ 1844), ustanovitelj mormonov, Mormonovo knjigo itd. Islam seveda ni novodobska skupnost in ne ločina, saj je zelo številno ‘verstvo knjige’, ki obstaja že od leta 622, ko je Mohamed (+ 632) odšel iz Meke v Medino. Kljub temu bi rad omenil, da se je Mohamed srečeval z judi in kristjani nestorijanci ter se tako srečal vsaj z nekaterimi svetopisemskimi knjigami Stare in Nove zaveze, kar se pozna v Koranu. Povem naj tudi, da so nestorijanci, ki jih je Mohamed poznal, po svojem ustanovitelju Nestoriju (+ 451) učili, da sta v Kristusu dve osebi, Božja in človeška, in da je Marija sicer Kristusova mati, ne pa tudi Božja mati. Vsi muslimani cenijo Marijo, nekatere muslimanske ločine (npr. nekateri šiiti imamiti) pa se ji tudi priporočajo. Nekoč mi je ob Marijini katoliški kapelici v Mariboru dejala mlada Romkinja, muslimanka: »Vi katoličani imate pač Jezusa, mi pa imamo Marijo!« Znano je, da na Kosovu v katoliško Marijino svetišče Letnica prihajajo 15. avgusta, na praznik Marijinega vnebovzetja, kosovski muslimani. Romi, ki Mariji zelo zaupajo, ji prižigajo številne sveče in se ji priporočajo. To tradicijo kosovski muslimanski Romi ponekod nadaljujejo tudi v Sloveniji, kamor so se preselili nekateri že v bivši skupni državi ali pa pozneje.
Vem, da se vaše vprašanje ne nanaša na gornje Marijino priporočanje in češčenje, saj je znano, da muslimani, tako šiiti kot suniti, častijo samo enega Boga in jih v krščanstvu zelo moti krščanski nauk o troedinem Bogu in Sveti Trojici. Kljub temu ima Marija v Koranu zelo častno mesto, predvsem poročilo o angelovem oznanjenju Mariji, ki ga najdemo na dveh mestih, v tretji in devetnajsti suri (poglavju), o Marijinem devištvu pa še v enaindvajseti (K 21,91 = Koran, 21 sura /poglavje/, 91 ajet /vrstica, verz/) in šestinšestdeseti suri (K 66,12). Medtem ko tretja sura v verzih od 42 do 46 omenja več angelov in napoved čudežnega Jezusovega govorjenja že iz zibke, nas poročilo v devetnajsti suri zelo spominja na vrstice v evangeliju, ki poročajo o tem dogodku, razen o Jezusovem govorjenju v zibelki, ki ga Sveto pismo nikjer ne omenja. Morda bo najbolje, če navedemo iz Korana, iz devetnajste sure, nekaj navedkov o vseh treh dogodkih: angelovem oznanjenju Mariji, Marijinem spočetju Jezusa in Jezusovem rojstvu, da boste lažje razumeli Marijin položaj v Koranu.
Devetnajsta sura, ki ima naslov Marija (Merjem/a/), najprej spregovori o Zahariju in Janezu (Krstniku) in nato o oznanjenju angela Gabriela Mariji, o Marijinem spočetju Jezusa in o Jezusovem rojstvu. Ko se je (Marija) umaknila pred domačimi na vzhodno stran (v tempelj) in je tam stopila za zastor, smo k njej poslali angela Gabriela, pokazal se ji je v podobi čudovitega moškega. »Pred teboj se zatekam k Usmiljenemu, če se ga bojiš!« je vzkliknila. »Prav jaz sem poslanec tvojega Gospoda,« je dejal angel, »z vestjo, da boš rodila krepostnega sina.« »Kako bom rodila sina,« je odvrnila ona, »ko pa se me noben moški ni dotaknil in nikoli nisem nečistovala.« Angel pa je odgovoril: »Tako bo! Tvoj Gospodar je dejal: “To zlahka storim!” On bo znamenje za ljudi in znak naše milosti. Tako je vnaprej določeno!« Zanosila je in se umaknila na oddaljen kraj. Ob porodnih bolečinah je legla pod neko palmo … Z otrokom v naročju je prišla k svoji družini. »O, Marija,« so rekli sorodniki, »Storila si nekaj nezaslišanega – ti, sestra Aronova! Tvoj oče ni slab človek in tudi tvoja mati ni bila blodnica!« Marija pa je pokazala na otroka. »Kako naj govorimo z otrokom v zibki,« so vprašali. Otrok pa je spregovoril: »Gospodov služabnik sem, dal mi je to Knjigo in me postavil za glasnika vere. Kjerkoli bom, me bo blagoslavljal. Ukazal mi bo, naj molim in delim miloščino, dokler bom živel, in naj bom dober z materjo. Ne bo me naredil nepravičnega in neposlušnega. Mir z menoj – na dan mojega rojstva, na dan smrti in na dan, ko bom vstal od mrtvih!« Glejte, to je Jezus, Marijin sin! To je prava resnica o njem, o kateri dvomijo. Nepredstavljivo je, da bi imel Bog otroka! Slava mu! Ko se odloči nekaj storiti, samo reče: »Bodi!« in zgodi se. Edini Bog je resnično moj in vaš Gospodar, zato se klanjajte samo njemu! To je prava pot. … In angeli so rekli: »O Marija, Gospod te je izbral in te ustvaril čisto, nad vse žene sveta te je povzdignil (K 19,16-34; K 3,42). (Prevod: Prim. Erik Majaron, prev., Koran, Učila International, Tržič 2004, 228-229; 45.)
Iz gornjega sledi, da je bil koranski Jezus (Isa) iz Korana spočet deviško, z neposrednim Božjim posegom, po nadnaravni poti. Svojo posebnost Jezus pokaže takoj po rojstvu, ko spregovori v zibelki in razloži, da njegova mati ni storila nič ‘nezaslišanega’ (K 19,27), temveč je le izpolnila Božjo voljo.

Marija ima v Koranu zelo častno mesto, predvsem poročilo o angelovem oznanjenju Mariji, ki ga najdemo na dveh mestih.

Koran ima Jezusa za preroka, negira pa njegovo božanskost in zavrača Sveto Trojico in njegovo smrt na križu. Islamski nauk o Jezusu (islamska kristologija) govori o Jezusu zgolj kot o človeku, enem od petindvajsetih prerokov islama, ki je bil tako blizu Bogu (Alahu), da ga je brez telesne smrti vzel v nebesa. Jezusu, ki je v islamu predvsem napovedovalec zadnjega preroka Mohameda, je v Koranu posvečenih skoraj sto verzov, ki jih najdemo v petnajstih različnih surah, kjer Jezusa imenujejo Jezus (Isa), Mesija (Masih) ali Marijin sin, kar nas tukaj še posebej zanima, sicer pa je prav kot Marijin sin največkrat omenjen; in sicer triindvajsetkrat.
Marija, ki nastopa kot edina ženska v Koranu, je tudi pogosta tema islamskih mistikov, ki v njej vidijo simbol človeške duše, ki je po Božji milosti rodila največjo modrost Jezusa, in nekateri islamski mistiki ji dajejo prednost pred vsemi ljudmi, tudi pred vsemi moškimi. Ne samo v mistiki, marveč tudi v izročilu in ljudski pobožnosti obstaja do Marije poseben odnos, saj je znano, da še danes, ne samo kosovski romski muslimani, ampak tudi pobožni Turki obiskujejo tim. Marijin grob v bližini Efeza.
Muslimani, nekateri kosovski romski muslimani, nekateri Turki in morda še kdo so izjema, ne častijo ne Marije in ne njenega sina Jezusa, ker zanikajo Jezusovo božanskost in Marijino Božje materinstvo, kljub temu pa ima Marija pomemben položaj v Koranu in tudi Jezus, ki je napovedoval zadnjega preroka Mohameda, je zelo spoštovan prerok.
Seveda pa bomo katoliški kristjani na Slovenskem Marijo kot Božjo Mater tudi letos v mesecu maju – v luči svetopisemskega razodetja in nauka Cerkve – častili in se ji priporočali, da bi nam izprosila milost, da bi ostali zvesti njenemu sinu Jezusu Kristusu, ki ni samo Marijin, ampak tudi Božji Sin ter pot, resnica in življenje.
ŠKAFAR, Vinko. (Pisma) Ognjišče (2016) 05, str. 46

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing