Revija - Revija Ognjišče

Stara drevesa

Napisal Marko na 20. novembra 2023. Objavljeno v zgodbe.

Slišal sem, da so stara drevesa zelo pomembna za zdrav gozd. Nisem vedel, zakaj, zato sem ob neki priložnosti vprašal gozdarja. Povedal mi je, da stara drevesa s svojimi razvejanimi koreninami ohranjajo prst, jo varujejo pred izpiranjem. Čistijo vodo in ohranjajo vlažnost tal. V sredicah debel, ki so delno odmrla, nastane zemlja, v kateri se naselijo mnoga koristna živa bitja. V duplinah starih dreves gnezdijo ptice. Odmrlo in padlo drevo, je še rekel gozdar, postane najboljše kališče za nova drevesa. Razpadajoče drevesno deblo je vir hrane mladikam.
Prav zato skušajo gozdarji spremeniti miselnost ljudi, ki imajo v lasti gozdove. Ni dobro odstraniti vsakega starega ali odmrlo drevo. Za pravo ravnovesje in zdrav razvoj gozda je treba zmanjšati človekov vpliv v njem.
Če je v gozdu tako, ali ni podobno tudi med nami? Razmišljam namreč o pomenu starih in ostarelih ljudi.
Stari ljudje so z vsakim letom bolj na robu, izgubljajo vpliv na družbo, postajajo breme za pokojninski sklad in so najpogostejši obiskovalci bolnišnic in zdravstvenih domov.
Zdi se mi, da tudi naša družba pretirava s čiščenjem. Pri tem ne mislim samo na dejstvo, da so vsi domovi za ostarele polni in so čakalne vrste zelo dolge. Zavedam se, da je to za mnoge edina in najboljša rešitev.
Osebno se mi zdi pomembnejše dejstvo, da imajo stari ljudje velik vpliv na nas, mladike, ki rastemo iz njih.
Videti starega človeka, polnega duha, veselja, vedrine notranjega miru, je najboljše rastišče za mlade. Zagrenjen in razočaran starec ali starka pa življenje zavira.
Mlajši se ob starih učimo, kako sprejemati svojo starost, umiranje, bolezen. Stari ljudje lahko, podobno kot odmrla drevesa, s svojo držo vplivajo na mlajše še dolgo po svoji smrti.
Zato starejšim ljudem sporočam, da ste za nas zelo dragoceni.

J. Čuk, (zgodbe), v: Ognjišče 11 (2023), 83.

Fran Miklošič (1813–1891)

Napisal Marko na 20. novembra 2023. Objavljeno v Obletnica meseca.

(ob obletnici) »V jeziku je skrit lep kos narodne zgodovine. Iz jezika se dajo spoznati narodne prosvetne razmere in tvarna ter duhovna izobrazba. Narod, ki je sam ustvaril prosvetne naprave, jim je dal tudi svoje izraze. Če jih je dobil od tujega naroda, je sprejel z njimi navadno tudi tuje izraze. (…) Po jeziku se sodi kulturno stanje naroda. Čim večje je število tujih izrazov v kakem jeziku, tem večji je bil vpliv tuje omike. Tuje besede v jeziku so torej znamenje narodne siromaščine. Če mora narod za prosvetne predmete ali vrednote jemati tuje izraze, je znamenje, da kulture ni imel ali pa da je jezik tako uboren, da nima izrazov za te vrednote. Mogoče je seveda tudi to, da narod ne spoštuje svojega jezika in brez potrebe sprejema tuje izraze.« Tako je v svoji obravnavi Kako izgubljamo besede (1942) zapisal jezikoslovec Anton Breznik (1881–1943), duhovnik, profesor slovenščine na prvi slovenski gimnaziji v Šentvidu. Ko se je pripravljal na svoj poklic, je študiral tudi dela Frana Miklošiča, ki so ga sodobniki imenovali »največji slovničar 19. stoletja«.

20. novembra 2023 mineva 210 let od rojstva dr. Frana Miklošiča, jezikoslovca svetovnega slovesa. – Rojstna hiša v Radomerščaku pri Ljutomeru. – Spominska plošča na rojstni hiši.

OD PRLEKIJE DO CESARSKEGA DUNAJA
Fran Miklošič je bil sin Prlekije, deželice bistrih ljudi, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje. Rodil se je 20. novembra 1813 na Radomerščaku, vasici južno od Ljutomera, središča Prlekije. Ko mu je bilo šest let, se je družina preselila v Ljutomer, kjer je imel oče gostilno in trgovino. Ljudsko šolo je obiskoval v Ljutomeru. Stric Martin, župnik v Središču ob Dravi, je nagovoril starše, da so nadarjenega sina dali na gimnazijo v bližnji Varaždin, po dveh letih pa v Maribor, kjer je leta 1830 maturiral. Bil je izredno nadarjen. Odlikoval se je zlasti v jezikih. Po maturi je šel študirat pravo in modroslovje v Gradec, tedaj kulturno središče štajerskih Slovencev. Veliko se je družil s svojim rojakom Stankom Vrazom, kasnejšim ilirskim pesnikom. Po končanem študiju prava (1836) se je posvetil filozofiji in dosegel doktorat. Ker ni dobil mesta rednega profesorja filozofije v Innsbrucku, je jeseni 1838 prišel na Dunaj, in sicer z velikim jezikoslovnim znanjem. Poznanstvo s Kopitarjem se je razvilo v trdno prijateljstvo. Miklošič je bil Kopitarjev učenec, kot jezikoslovec pa je svojega učitelja daleč prekosil. Kopitar ga pridobil, da je maja 1844 postal njegov naslednik v dvorni knjižnici. Za to mesto ga je priporočalo znanje klasičnih jezikov, sanskrta, večine evropskih in slovanskih jezikov. V viharnem letu 1848 je stopil v javnost kot predsednik novo ustanovljenega društva Slovenija. Leta 1849 je bila na dunajski univerzi ustanovljena slavistična stolica, ki jo je zasedel Miklošič, najprej kot izredni, nato pa redni profesor. Večkrat je bil dekan filozofske fakultete, leta 1854 pa rektor ugledne dunajske univerze. Leta 1852 se je poročil in za vedno ostal Dunajčan, vendar po srcu zaveden Slovenec. Njegovo plodno življenje se je izteklo 7. marca 1891. Na osrednjem pokopališču nekdanje cesarske prestolnice je našel svoje zadnje počivališče.

Primerjalna slovnica slovanskih jezikov. Miklošičevo temeljno delo. Na slovensko šolstvo je Miklošič vplival s svojimi Slovenskimi berili za srednje šole, ki so utrdila našo pisavo. – Miklošičev trg v Ljutomeru. – Miklošičev park (s kipom) v Ljubljani.

MIKLOŠIČEVO RAZDOBJE SLAVISTIKE
Jezikoslovec France Bezlaj je ob 150-letnici rojstva Frana Miklošiča, ki ga imenuje največji slovenski jezikoslovec in najpomembnejši slavist, kar jih je doslej živelo, v slavistični reviji Jezik in slovstvo zapisal: »Brez nasilja lahko razdelimo dosedanji razvoj slavistike na tri okvirna razdobja. Prvo je bilo domoljubno zbirateljsko in je pripravljalo temelje. Iz tega časa poznamo imena kakor Dobrovsky, Kopitar …« Z razvojem jezikoslovnih ved sredi 19. stoletja se začenja v slavistiki drugo, Miklošičevo razdobje. Vseh 36 let svojega publicističnega delovanja je bil osrednja osebnost v stroki. Povezal je slavistiko s sodobnim jezikoslovjem in njegove izsledke je presajal na slovansko gradivo. Zajel je pri tem vsa področja, kamor je segala znanstvena misel, sam zbiral gradivo, ga sam analiziral in obdeloval do zaključnih sintez in nekatere so obveljale kar za sto let. Težko je verjeti, da je vse to zmogel en sam človek. Miklošičevih del je 34 samostojnih knjig v 44 debelih zvezkih, drugih spisov, ki so po večini izšli v raznih publikacijah avstrijske akademije, je po številu nad 100. Celotni zbrani spisi bi obsegali okoli petdeset knjig po petsto strani. Njegovo književno delo je obsegalo skoraj vse panoge slovanske filologije: slovnico, slovar, zgodovino, narodopisje … Tretje obdobje, ki je nastopilo za njim, se je posvetilo samo tistim problemom, pri katerih Miklošič ni razpolagal z zadovoljivim gradivom ali ga niso zanimali. Miklošič se je že kot študent prava in filozofije v Gradcu ukvarjal s slavistiko in bil v stikih s Kopitarjem. Ko je leta 1838 prišel na Dunaj, ga je Kopitar vzljubil kot sina, Miklošič pa je s svojimi deli pripomogel, da je bil Dunaj v njegovem času priznano slavistično središče. »Usoda ga je izbrala,« piše Bezlaj, »da je bil v pravem času pravi mož na pravem mestu.«

Univerza na Dunaju, kjer je postavljen tudi Miklošičev doprsni kip. Bil je večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze. – Pokopan je na osrednjem dunajskem pokopališču.

NAJVEČJI SLOVANSKI JEZIKOSLOVEC
Po zaslugi Jerneja Kopitarja je Fran Miklošič maja 1844 dobil njegovo mesto v dunajski dvorni knjižnici. Že pred tem je opozoril nase s svojo temeljito in resno oceno Primerjalne slovnice Nemca Franza Boppa. Pokazal je na napake, ki jih je Bopp zagrešil, ker ni poznal slovanskih jezikov. Leta 1845 je v Leipzigu izšel njegov Etimološki slovar staroslovanskega jezika (z latinskim naslovom), ki vsebuje marsikatero še danes priznano etimologijo. Hvaležnemu spominu svojega učitelja Kopitarja, ki je umrl 11. avgusta 1844, je posvetil grško Življenje sv. Klementa Ohridskega. Ko je bila leta 1849 na dunajski univerzi osnovana slavistična stolica, je bil nanjo imenovan Miklošič. Že prvo leto je napisal za svoje študente tri učbenike in cerkvenoslovanski slovar. Dunajska akademija je leta 1848 razpisala nagrado za primerjalno slovansko slovnico. Miklošič se je takoj lotil dela in konec maja 1851 predložil svojo Slovnico slovanskih jezikov I–IV (Dunaj 1852–1875), ki je njegovo temeljno delo. V njej je najbolje in najobširneje obdelana stara cerkvena slovanščina, druge slovanske jezike primerja samo s staro cerkveno slovanščino, ne pa med seboj. V to primerjalno slovnico je vnesel več svojih drugih del. Drugo najpomembnejše Miklošičevo delo je Etimološki slovar slovanskih jezikov (1886), ki je še danes vsakemu slovanskemu filologu in jezikoslovcu neobhodno potrebna knjiga. Fran Miklošič je s svojimi deli vplival na razvoj slovenskega knjižnega jezika, zlasti po zaslugi Frana Levstika, njegovega zvestega učenca. Miklošičeva slovnica je bila pri nas razsodnica v slovničnih prepirih. Po njegovih učenih slovničnih delih so slovenskemu jeziku dajali knjižno obliko. Za razvoj slovenskega jezika in šolstva so pomembna njegova Slovenska berila za višje razrede srednjih šol, ki so utrdila našo pisavo. V svojem delu Slovanska knjižnica (1870) je pozval Slovence, »naj skrbijo za tisti jezik, ki ga jim je Bog dal«.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2023), 42-43.

Žalostinka Franceta Balantiča

Napisal Marko na 20. novembra 2023. Objavljeno v Dnevnik vaškega župnika.

Po vojni skoraj docela zamolčani pesnik s preroškim darom – France Balantič – se je rodil 29. novembra 1921 v revni delavski družini v Kamniku. V Ljubljani je obiskoval gimnazijo, ki jo je končal v začetku okupacije. Jeseni leta 1941 je začel študirati slavistiko. Sredi l. 1942 je bil odpeljan v taborišče Gonars. Marca 1943 se je vključil v protikomunistične vaške straže in odšel v Grahovo na Notranjskem. Tam je v noči s 23. na 24. november skupaj s svojimi vernimi prijatelji doživel nepozabni veliki petek mučenja in smrti. Neposredni napad na Grahovo je izvedla Tomšičeva brigada pod poveljstvom španskega borca in partizanskega podpolkovnika Staneta Semiča – Dakija, ki je bil doma z Blok. V divjem sovraštvu je dal vse ujetnike z ranjenimi vred na pragu goreče postojanke ustreliti in mrtve ali še žive pahniti v ogenj, kjer so vsi zgoreli. Tako se je uresničila Balantičeva pesem, kjer je napovedal, da bo v ognju groze moral umreti.
V spominih mlajše pesnikove sestre Tilke, ki je bila ob bratovi smrti stara osem let, lahko beremo: »Kaj se je zgodilo, v svoji otroški duši nisem mogla dojeti. Vedela sem le, da našega Franceta ni več, česar pa nisem mogla sprejeti. Naš France se ni vrnil. Umrl je tako kakor na tisoče mladih ljudi. Umrli so, ker jim nesmiselno človeško sovraštvo ni pustilo dosanjati njihovih sanj. Ko je France zgorel kot nema bakla v grahovski noči, se je za nas, družino v skromni hiši za Bistrico, podrl svet. Mama je onemela v svoji žalosti, ata se je zaprl vase in v njegovem svetu ni bilo več luči, tema je gledala tudi iz njegovih oči« (Tilka Balantič Jesenik, Spomini, 1985, rokopis).
Zakaj je moral naš izjemno talentirani pesnik Balantič sredi žuboreče pomladi življenja doživeti ogenj groze in človeške hudobije, ki mu je vzela življenje? Ob branju njegovih tako milozvočnih, presunljivih in duhovno skorajda neprekosljivih stihov mi prihaja na misel sporočilo Knjige modrosti iz Stare zaveze, kjer je med drugim zapisano: »Pravični bo našel pokoj, četudi prezgodaj umrje … Brezmadežno življenje odtehta visoko starost. Ker je bil Bogu všeč, je bil od njega ljubljen in ker je živel med grešniki, je bil vzet. Vzet je bil, da ne bo hudobija popačila njegovega mišljenja ali zvijača zapeljala njegove duše … Ker je dosegel popolnost, je v kratkem času dosegel polna leta. Zakaj všeč je bila Gospodu njegova duša, zato ga je tudi hitro vzel iz srede hudobije« (Mdr 4,7–14).
Iz Balantičevih pesmi hitro spoznamo, da je bil Božji izbranec, ki ni poznal hudobije, sovraštva in zvijače. V parih letih pesniškega ustvarjanja je izpolnil dolga leta. Njegove nepozabne pesmi razodevajo slo po življenju, hrepenenje po ljubezni, iskanje večne sreče v Bogu, povezanost z rodno grudo pod Kamniškimi Alpami in slutnjo prihajajoče smrti.
Duhovnik in pesnik Vladimir Truhlar odkriva v Balantičevih sonetih večno žive duhovne prvine, kjer je pesnik odkrival skrivnosti svojega srca in duha: »Vse je milost. Za tabo se bom zdaj napotil. Pomagaj, Kristus, mi, da bom ukrotil bolest po zemlji, da bom ves Tvoji luči se zarotil. Ti si življenje, svoboda, mir … V sebi čutim dih smrti. V smrti si sam. Najtežja je ločitev od zemlje … Bog je! Popolna izročitev Bogu. Ponižnost. Prah sem pred Teboj. Vrh – ljubezen božja do mene. Neskončno me ljubi. Zaupanje v usmiljenje. Smrt v Kristusu. Pot v drugačno življenje. Prava svoboda si Ti … Zdaj lahko umrem, ne bojim se več smrti. Pel Ti bom tam, Ti večna Lepota« (Vladimir Truhlar, Doživljanje Absolutnega v slovenskem leposlovju, str. 192–194).
Mladi pesnik, ki je ljubil življenje, je v pesmih preroško napovedal svoje mučeniško umiranje v ognju groze, kar je doživel v Grahovem l. 1943. Kot umetnik je doumeval, da je rojen za svobodo, ki mu jo prinaša Kristus. Zato je zgodaj odklonil komunizem, ki je človeštvo pehal v suženjstvo, materializem, nečlovečnost in brezboštvo. V ljubezni do Boga in slovenskega naroda je zasnoval sonetni venec sonetnih vencev, ki ga zaradi prezgodnje smrti ni mogel dokončati. Njegova pesniška duša je hrepenela po očiščenju in Bogu. V Božjem usmiljenju je našel prehod iz greha v Božje otroštvo.
Pesem Žalostinka se je uresničila 24. novembra1943 v Krajčevi hiši, stoječi poleg župnijske cerkve Marije Brezmadežne v Grahovem. Pesnik Balantič resnično ni mogel dobiti sestrice, da bi njegove zoglenele kosti ponesla na kamniške Žale.
Naj Balantičeva Žalostinka vsem Slovencem in Slovenkam pomaga, da nikoli več ne bomo začeli bratomorne vojne. Takšna vojna bi nas dokončno izbrisala iz raja pod Triglavom. In tedaj bi bila zares v meni in v tebi smrt slovenskega naroda spočeta in rojena.

M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 11 (2023), 84.

Franc Pirc (1785-1880)

Napisal Marko na 20. novembra 2023. Objavljeno v Obletnica meseca.

»Le pomislite, koliko koristi imate od sadja. Vživajte surovega ali kuhanega, vselej vam veliko odrine. Če ga posušenega shranite, vas ob hudi letini varuje lakote. Če ga v mesto prodate ali mošt iz njega stlačite ali pa žganje iz njega skuhate, vam bo veliko zaleglo in vam dohodke povečalo. Lepo sadje nas tedaj razveseljuje, nam k živežu pomaga, nam premoženje povečuje in nas ob hudi letini lakote varuje. Prizadevajte si tedaj, kmečki gospodarji, vse pripravne prostore z žlahtnim drevjem zasajati, ker boste od tega sami velik dobiček vživali, vaši otroci pa vam bodo hvaležni in še po smrti bodo radi za vas molili.« Tako je po lastnih izkušnjah zapisal duhovnik Franc Pirc v uvodu svoje knjige Krajnski vertnar (1830), prve slovenske knjige o sadjarstvu. V prvi polovici svojega dolgega življenja je deloval kot duhovnik in umni sadjar v domovini, nekaj krajšo drugo polovico pa je posvetil misijonskemu delu med ameriškimi Indijanci, kamor ga je privabil zgled junaškega misijonarja Friderika Baraga. Oznanjal jim je evangelij in jih skušal tudi gospodarsko dvigniti.

“OČE UMNE SADJEREJE NA KRANJSKEM”
Rodil se je 20. novembra 1785 v Kamniku, osnovno izobrazbo je dobil pri tamkajšnjih frančiškanih, srednjo šolo pa je pod francosko Ilirijo obiskoval v Ljubljani. Valentin Vodnik ga je navdušil za materni jezik in pesnikovanje. Po končani srednji šoli (1810) je študiral bogoslovje in bil 13. marca 1813 posvečen v duhovnika (duhovnika sta bila tudi njegova mlajša brata Janez in Simon). Nekaj mesecev je bil kaplan v Šmartinu pri Kranju, zatem sedem let vikar v Beli Peči (župnija Kranjska Gora). V letih strašne lakote 1816 in 1817, ki je posebno prizadela Gorenjsko, je Pirc spoznal, kaj pomeni sadje v ljudski prehrani. Kot župni vikar v Pečah pri Moravčah (1820–1830) je prepotoval Kranjsko in sosednje dežele, da bi se poučil o gojitvi sadnega drevja in vinske trte. Na cerkveni zemlji je uredil drevesnico ter posajal jabolčne in hruškove pečke in orehe. Kmetom je brezplačno delil cepiče. Leta 1830 je izdal prvi del svoje knjige Krajnski vertnar, ki je z drugim delom doživela več izdaj. V Podbrezjah na Gorenjskem je služboval samo pet let (1830–1835), a je zapustil trajne spomenike svoje dejavnosti. Takoj je uredil obsežno drevesnico, iz katere je oddajal po 8000 drevesc letno. Iz nje so še desetletja kasneje zalagali zasebne, župnijske in šolske drevesnice na Kranjskem. Sezidal je novo župnišče in na travniku pod njim zasadil velik sadovnjak. Njegov sadni izbor je štel nad 700 sort. Naročal je: »Vsak učitelj mora biti sadjar in poklican, da napredne zamisli o sadjarstvu širi na deželi in uči kmete.« S svojim delom in s svojimi spisi si je prislužil naziv “oče umne sadjereje na Kranjskem”.

ZA BARAGOM MED AMERIŠKE INDIJANCE
Misijonska poročila, katera je dunajski Leopoldinski družbi pošiljal Friderik Baraga, ki je odšel v misijone leta 1831, in njegova pisma so Pirca tako prevzela, da je sklenil iti po njegovih stopinjah, čeprav je bil že v petdesetem letu. Odpovedal se je župniji, razprodal in razdal je vse svoje reči in 16. junija 1835 zapustil domovino, na ameriška tla je stopil 4. septembra. Odšel je v Detroit k škofu Reseju, ki ga je namenil za pomočnika Baragu v pokrajinah ob Velikih jezerih. Zaradi hudega mraza ni mogel do njega, zato je svoje poslanstvo začel na misijonski postaji La Croix. Med Indijanci je delal s pomočjo tolmača, kmalu pa se je naučil njihovega jezika, tudi s pomočjo dotedanjih Baragovih indijanskih spisov. V njegovem delovanju je bil na prvem mestu pouk v veri, ustanavljanje misijonskih postaj, gradnja cerkva in šol ter prizadevanje za človeški dvig Indijancev. Pirčevo misijonsko delovanje v Ameriki obsega dve obdobji: od 1835 do 1852 v pokrajini ob gornjem delu Michiganskega jezera in od 1852 do 1873 v Minnesoti. Leta 1837 je odpotoval v Le Point k Baragi, katerega je škof Rese postavil za generalnega vikarja za misijone med Indijanci in takrat sta se slovenska misijonarja prvič srečala v Ameriki. Leta 1851 je bila v Minnesoti ustanovljena škofija St. Paul. Pirc se je takoj ponudil, da pride pomagat kot misijonar za Indijance in škof mu je izročil v upravo severni del Minnesote. O svojem delu je pridno poročal v domovino in njegova pisma so objavljala razna glasila, predvsem katoliški list Zgodnja Danica. Leta 1864 je obiskal domovino, da bi pridobil nove sodelavce. Odzvalo se je 16 mladih misijonarjev, med njimi Jakob Trobec iz Polhovega Gradca, ki je kasneje postal tretji škof v škofiji St. Cloud. ‘Oče’ te škofije in mesta z enakim imenom je bil naš misijonar.

INDIJANCI SO MU PRAVILI “DOBRO SRCE”
Po teh letih delovanja v Minnesoti je izdal nemško knjigo Indijanci v Severni Ameriki (1855), ki ima tri dele: v prvem opisuje življenje staroselcev plemen Otava in Očipve, v drugem popisuje zgodovino pokristjanjevanja staroselcev, v tretjem pa opis lastnega misijonskega dela. Indijancem je ne le oznanjal evangelij, ampak se je tudi trudil, da bi jih iz nestalnih lovcev in ribičev naredil za poljedelce in obrtnike. Sam jih je učil obdelovati zemljo, jim preskrboval razna semena, začel v veliki meri saditi krompir, ki se je dobro obnesel in je postal glavna hrana. Seznanjal jih je tudi z živinorejo. S tem je pripomogel, da so se ustalili v nekem kraju in bivali v hišah namesto v šotorih. Razumel se je tudi na zdravilstvo. Ob epidemiji črnih koz leta 1846 je v misijonski postaji Arbre Croche cepil okoli 900 Indijancev. S takim prizadevanjem si je pridobil njihovo zaupanje, nakopal pa si je sovraštvo belih, zlasti trgovcev in vladnih agentov, ki so z žganjem zastrupljali Indijance, da bi zasedli njihovo zemljo. Indijanci so mu pravili Dobro srce.
Leta 1871 se je moral zaradi starostnih težav, predvsem hudo opešanega vida, umakniti z misijonskega polja. Odločil se je za vrnitev v domovino. V Ljubljano je prispel 3. oktobra 1873. Avstrijske oblasti so mu določile pokojnino, kakršna je pripadala upokojenim župnikom. Prve mesece je preživel kot gost frančiškanov v domačem Kamniku, potem pa se je naselil v ljubljanskem stolnem župnišču, od koder je vsak dan hodil maševat v stolnico. Umrl 22. januarja 1880 v 95. letu življenja. Leta 1892 so prebivalci mesta Rich Point glasovali za preimenovanje v Pierz v spomin na Franca Pirca, ki je poleg Barage in Knobleharja najbolj markantna osebnost naše misijonske zgodovine.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2020), 88-89.

Postati moramo varuhi otrokovega otroštva

Napisal Marko na 20. novembra 2023. Objavljeno v Kolumna - Kristovič.

Zaradi pomembnosti in vpliva na ves kasnejši otrokov razvoj verjetno ne mine seminar, šola za starše ali predavanje na temo vzgoje in izobraževanja, kjer ne bi poudarjal, da je v sodobnem času ena glavnih nalog sveta odraslih, da zavarujemo otrokovo otroškost. Zakaj? Razlogov je več – trije pa so bistveni.

1. Preveč organiziranih obšolskih oziroma obvrtčevskih dejavnosti
Mnogi starši so danes pretirano zaskrbljeni, da je njihov otrok novi Ronaldo, Messi, Mozart, Nobelov nagrajenec, Dončić, telovadni virtuoz … in so prepričani, da mora že v predšolskem obdobju hoditi (mnogi starši rečejo, da sami sebe doživljajo kot taksi-službo, ker morajo otroke nenehno nekam voziti in hoditi po njih) na določene dejavnosti, da ne bo zapravil svojega talenta, genialnosti in nadarjenosti. Rezultat je na žalost ravno nasproten. V najstniških letih praktično vsi odnehajo. Vsa genialnost in nadarjenost pa izpuhti neznano kam. Vzrok za to je tudi v sami stroki, ki že leta pretirano poudarja nadarjenost in genialnost otrok. Priča smo zanimivemu paradoksu: v predšolskem obdobju in prvih razredih osnovne šole skorajda vsi otroci obiskujejo eno ali več dejavnosti, ko mine kakšnih 10 let, pa ugotavljamo, da vseh teh otrok, ki so obiskovali te dejavnosti, več ni oziroma so vse dejavnosti opustili. Imamo pa generacije apatičnih in iztrošenih otrok, ker smo jih v otroštvu pretirano obremenili in jih izčrpavali z vsemi temi dejavnostmi. Z drugimi besedami: oropali smo jih njihovega otroštva in jih prehitro potegnili v svet odraslih, kjer je potrebno drugega premagati, biti boljši od drugih, biti bolj talentiran od vseh ostalih in biti nekaj posebnega na način, da drugega premagaš. Na žalost pa se izgubljenega otroštva ne da nikoli več nadomestiti. Predšolsko obdobje in obdobje prvih treh razredov je obdobje umirjenosti, domišljije, pravljic, zgodbic, proste igre, namišljenih prijateljev ipd. Skratka, pomembno je, da je v tem obdobju otrok lahko res otrok. V tem obdobju mora biti otrok čim več doma, da se notranje umiri in bivanjsko zasidra, ne pa da se ga nenehno vozi v neka tuja umetna okolja. Pomembno je, da spodbujamo otrokov notranji svet, to je svet kreativnosti in ustvarjalnosti ter domišljije. Otroku moramo dovoliti in omogočiti pogoje, da sam kreira svojo igro in ne da starši vedno bolj postajajo otrokovi animatorji. Na tej točki pa vidimo še drugi zanimiv paradoks: v tem zgodnjem obdobju starši otroke vozijo na vse mogoče dejavnosti, v najstniških letih, v obdobju pubertete, ko bi športne in vse druge aktivnosti res bile potrebne, pa jih dolge ure prepuščajo zaslonom, družbenim omrežjem in mnogim nepreverjenim, pogosto zelo škodljivim vsebinam, ki hranijo njihovo dušo.

2. Zasloni in družbena omrežja
Celotne generacije otrok in mladostnikov so zasvojene z zasloni in družbenimi omrežji. Ker imajo zasloni na možgane in kognitivne sposobnosti praktično identičen vpliv kot trde droge, v stroki govorimo o digitalnem kokainu in digitalnem heroinu. Duševno zdravje med otroki in mladostniki iz leta v leto sistemsko pada. Naši otroci že pri desetih, enajstih letih tožijo o občutkih anksioznosti, depresije, občutjih notranje praznine, zdolgočasenosti, brezvoljnosti, da se ne morejo zbrati, da se ne zmorejo umiriti, da so nervozni, da se težko osredotočajo itd. Prav šokantno je, da v vzgojno-izobraževalnem sistemu in na sistemski ravni same države tej problematiki pravzaprav ne namenjamo nobene resne pozornosti. Prav gotovo so v prvi vrsti na potezi starši, ki otroku kupijo pametni telefon in igralno konzolo ter mu tudi dovolijo dolge ure ždeti pred vsemi temi zasloni. Kljub temu bi morali na sistemski ravni sprejeti določene ureditve in ukrepe, ki bi veljali za vse šole in za vse otroke. Potrebno se je tudi zavedati in upoštevati, da so tudi starši različno izobraženi ter osveščeni o tovrstni problematiki. Vsak, ki ima svojega otroka resnično rad, bo naredil vse, da ga obvaruje vseh negativnih vplivov na njegov nadaljnji razvoj. Enako bi morala ravnati tudi država, ki ji je mar za prihodnost družbe in za vsakega posameznega državljana. Zasloni so največji kradljivci našega časa, naših medosebnih odnosov in otroštva naših otrok.

3. Permisivnost, ki otroka dojema kot pomanjšanega odraslega
Posledično ni diferenciacije med svetom odraslih in svetom otrok. Vse stavimo na pamet in razum, čeprav je npr. predšolski otrok predvsem bitje domišljije in čustev, kar pomeni, da njegovo dojemanje sveta in njegove izbire vedenja ne temeljijo predvsem na razumu. S tem ko je permisivnost dolga leta promovirala, da je otrok staršev prijatelj, se je otrokom na nezavedni ravni zgodila velika krivica, saj so jim naložili bremena, ki jim niso kos. Če otrok postane staršev prijatelj, pomeni, da je prevzel vlogo odraslega človeka. Če otrok postane staršev zaupnik, kar pomeni, da starš od njega pričakuje tudi kakšen nasvet za svoje tegobe, še posebej če govorimo o relaciji oče–mama, bi pravzaprav morali govoriti o čustveni zlorabi otrok. V tovrstnem odnosu otroku posreduje informacije in vsebine, ki jih zaradi tega, ker je otrok, ne zmore ustrezno čustveno ter razumsko predelati, ne ve, kako bi se na to odzval in kaj naj z vsemi temi vsebinami naredi – tudi to je čustvena zloraba otrok. Včasih so nas starši v družbi odraslih ob določenih pogovorih poslali stran od njih. Zaradi tega, ker vsi pogovori odraslih niso za otroška ušesa. Tako je bilo tudi prav in tako bi moralo biti tudi danes. V stroki govorimo o diferenciaciji odraslega in otroškega sveta.
Otrokom moramo dovoliti, da so lahko res otroci. Prav to je najboljša popotnica za smiselno in lepo življenje.

Vaši otroci niso vaši otroci.
Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so.
Po vas prihajajo, a ne od vas.
Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.
Lahko jim darujete svojo ljubezen,
toda ne morete jim dati svojih misli,
kajti oni imajo svoje misli.
(Kahlil Gibran)

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 11 (2023), 12-13.

Zakaj nam Bog pošilja trpljenje, če nas neskončno ljubi?

Napisal Marko na 19. novembra 2023. Objavljeno v Pisma.

Pred mesecem dni je nečak, star komaj 15 let, hudo zbolel za malignim tumorjem v glavi. Cela žlahta smo bili najprej v šoku, potem pa smo se odločili njegovo bolezen predati v »Božje roke«. Z župnikom smo opravili v župniji tudi devetdnevnico za zdravje in blagoslov. Pred kratkim pa sem dobil vprašanje, na katerega ne znam prav odgovoriti: Zakaj nam Bog pošlje takšno trpljenje, če nas neskončno ljubi? In zakaj bi molili in prosili Boga za zdravje, če nam je ravno on poslal to bolezen? Hvala za vaše razmišljanje in odgovor.
Jona

Zastavljeno vprašanje je eno najtežjih, saj se nanaša na navzočnost zla in trpljenja v človekovem življenju, kljub temu da nas je Bog ustvaril iz ljubezni in nam je nikoli ne odtegne. Po drugi strani je tudi res, da se vsaj brez Božje privolitve nič ne more zgoditi. Še posebej je vprašanje pereče, ko trpljenje ali bolezen zadene nas same ali naše najbližje. Odgovor ni preprost, saj v takšnih primerih odgovora ne zahteva samo razum, marveč celoten človek, tudi njegova čustva, globinska doživljanja. Zato ni naključje, da teologija govori o »mysterium iniquitatis«, skrivnosti zla; skrivnosti pa nikoli ne moremo priti do dna, čeprav lahko vanjo vedno globlje prodiramo.

Bog je ustvaril svobodnega človeka
Dokončno pojasniti skrivnost zla torej ni mogoče. Zlo, trpljenje v raznih oblikah doživljamo, ne moremo ga zanikati; a ko o njem razmišljamo, razum vedno znova naleti na neke meje, preko katerih se ne more prebiti. Ko združimo človeške moči razmišljanja in Božje razodetje, je edina pametna razlaga za obstoj zla to, da je Bog ustvaril določena bitja do neke mere svobodna, seveda ne enako svobodna, kot je on sam. To pa pomeni, da se človek in angeli lahko odločijo tudi drugače, kot si je zamislil Bog, ki jim sicer želi srečo, veselje in izpolnitev v Ljubezni. Ni hotel človeka, ki bi kot stroj »produciral« ljubezen, ampak svobodnega človeka, ki se mora za ljubezen svobodno odločiti, sicer to ne bi bila ljubezen. Če pa je svoboden, mora imeti tudi možnost, da izbere ne-ljubezen. In po svetopisemsko-krščanskem razodetju je tukaj izvor zla. Torej v svobodi tistih bitij, ki jih je Bog ustvaril svobodne. S tem je Bog dopustil, da se lahko angel ali človek odloči tudi proti njemu in s tem tudi proti sebi in soljudem ter vsemu stvarstvu. Da ta možnost obstaja, je dobro, saj predpostavlja obstoj svobode, ki je velika dobrina. Jo pa angel ali človek lahko tudi zlorabi.
Po krščanskem razodetju sta torej dve bitji, ki sta ustvarjeni s svobodo, človek in angel. Zato lahko od obeh izhaja zlo. Zlo torej izhaja iz človeka samega in potem tudi preko raznih grešnih struktur, ki jih človek vzpostavi v tem svetu. Vzrok posameznikovega zla, trpljenja, bolezni je lahko sam, drugi človek (ali več ljudi) ali hudobni duh.

Bolezen je posledica greha, a ne osebnega greha bolnika
Sveto pismo nam na začetku predstavi, da v raju ni bilo trpljenja, bolezni v današnjem pomenu besede. Trpljenje se pojavi šele v tretjem poglavju Prve Mojzesove knjige, kjer se pojavi izvirni greh. Greh pa je zlo, za katerega se angel ali človek svobodno odloči in s tem se prične tudi trpljenje, tako v odnosih med ljudmi kakor v odnosih z naravo. Trpljenje in zlo sta torej povezana med seboj. Trpljenje je posledica zla; trpljenje pa vključuje tudi bolezni. Bolezen ni nekaj, kar bi Bog predvidel za življenje v raju. Pojavi se, ko je delovanje narave, naravnih zakonitosti zaradi duhovnega vpliva greha prizadeto.
Vsaka bolezen je torej posledica greha. Seveda ni vsaka bolezen posledica osebnega greha bolnika, ampak moramo to razumeti v smislu, da greh vsega sveta, torej grehi vseh ljudi skupaj skozi vso zgodovino vzpostavljajo vedno nove pogoje za razvoj bolezni, ki seveda lahko prizadenejo tudi povsem nedolžne ljudi. Zlo je nekaj duhovnega in v krščanskem videnju kot takšno vpliva na vso resničnost, na fizikalne, kemične, psihološke in na duhovne procese in jih ovira. Za primer: ekološka onesnaženost in ogroženost narave je izraz človekovega greha, izraz zla, ki ga je sprožil človekov greh pretiranega izkoriščanja naravnih virov; ne za nujne potrebe preživetja, marveč za bogatenje nekaterih na račun drugih. Nekdo npr. zboli za rakom ali kakšno drugo hudo boleznijo zaradi zastrupljenega ozračja, v katerem mora živeti in ni sam za to kriv in odgovoren. Nosi pa posledice greha tistih, ki jim je več za dobiček kakor pa za to, da bi ohranjali okolje čisto in zdravo.

Bog nikoli ne pošilja bolezni, trpljenja, vse to le dopušča
Sedaj morda že lahko odgovorimo na »očitek« Bogu, ki se kdaj pojavi, da nam pošilja trpljenje, bolezen … Bog nikoli ne pošilja bolezni, trpljenja, zla. Vse to le dopušča, ker mora ljudem pustiti svobodo, da se lahko odločijo za dobro, za ljubezen. Zato ga lahko vedno prosimo za pomoč v bolezni ali kakšnem drugem trpljenju. In bodimo prepričani, da bo pomagal tako, kakor je za nas najbolj prav. Tudi v Svetem pismu lahko preberemo, takoj po oznanilu izvirnega greha, da Bog obljublja pomoč pri premagovanju zla. Tega pa ne naredi kot poseg »od zunaj«, ampak tako, da sam vstopi v človekovo stisko, trpljenje, celo človekov greh vzame nase. Zato lahko Pavel zapiše, da »tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28). »Vse« pa vključuje tudi trpljenje. Da misli resno, je Bog dokazal, ko je Božji Sin, druga Božja oseba, postal človek; torej je vstopil v vso našo resničnost. Tako se je resnična Božja narava združila s človeško in v njej že povsem premagala vsako zlo. Jezus kot človek, s svojo človeško naravo, ki je zdaj pri Očetu v nebesih, je popolnoma zunaj zla. Če pa je človeška narava v enem posamezniku že premagala zlo in ni več pod njegovim vplivom in je premagala tudi zadnjo posledico greha, ki je smrt, potem lahko z Božjo pomočjo to dosežejo vsi ljudje. Bog je človeško naravo sicer odrešil, je pa od svobodne odločitve vsakega posameznika odvisno, ali bo to sprejel ali ne. Bog nas ne želi prisiliti niti v odrešenje, ampak nam ga ponuja, mi pa se lahko svobodno odločimo zanj.
Naj povzamem. Bog nas ima rad in nam ne pošilja trpljenja. Ko pa trpljenje že je, ne po njegovi volji, in ga ne moremo s svojimi prizadevanji odstraniti, nam želi pomagati to trpljenje spremeniti v nekaj pozitivnega tako, da ga moremo združiti s trpljenjem Jezusa Kristusa, ki je odrešilno trpljenje, saj ga je sprejel nase učlovečeni Božji Sin iz ljubezni do vsakega izmed nas. Tako lahko tudi trpljenje pomaga, da se še bolj predamo Kristusu, ki nas bo privedel k Očetu, kjer ne bo več ne bolezni ne trpljenja in bomo spet vsi eno v Kristusu v poveličanem stanju, ki je edina prava, dokončna ozdravitev človeka, saj ne bo več ne trpljenja ne smrti, ampak večno življenje v Božji ljubezni. Zato je vsaka molitev v stiski bolezni, lastni ali drugega, in v vsakem trpljenju smiselna, saj nas odpira za Božje delovanje, ki nam želi biti blizu v vsaki naši stiski.

M. Turnšek, Pisma, v: Ognjišče 11 (2023), 36-37.

Matej Mohorič

Napisal Marko na 18. novembra 2023. Objavljeno v Moj pogled.

“Naredim največ, kar znam in zmorem, vse ostalo pa položim v Božje roke”

Matej Mohorič je hvaležen sogovornik, ki razmišlja, analizira in pove zelo veliko. Je vrhunski kolesar, trikratni svetovni prvak. Nazadnje pred nekaj tedni tudi v disciplini gravel oz. vožnji po makadamu. Z veliko dobre volje se je Matej odzval našemu vabilu za pogovor, čeprav je bil že z obema nogama na dopustu.

– Ob koncu sezone ste doživeli lep sprejem v Šenčurju pri Kranju. Zdelo se je, da ste bolj zadržan človek, ki ni rad v središču pozornosti.
Krajani Šenčurja so me res presentilli. V Šenčurju preživim malo časa, pa so se kljub temu tako potrudili. Dobro ste ocenili, takšne stvari mi ne godijo preveč, ker sem sramežljive sorte. Me pa posebej veseli, ko vidim toliko navdušenih otrok, ki se želijo fotografirati z mano, dobiti moj avtogram, da sem jim vzornik. Ob njih se sprostim in se lažje udeležim takšnih dogodkov.
Sramežljiv sem, saj se ne počutim nič bolj posebnega kot kdorkoli drug, ki opravlja svoj poklic.

– Velikokrat zasledimo, da so in smo novinarji zelo veseli vašega bogatega izražanja. Se tega zavedate?
Drži, verjetno je ta sposobnost povedati in izraziti stvari z besedami pri meni res izrazitejša. Sem bolj analitični tip duha. To obrnem v svojo korist tudi na dirkah, saj cestno kolesarstvo ni samo merjenje moči, ampak je v ospredju tudi veliko taktike, tehnologije in diplomacije, da si izboriš mesto v ekipi.

– In to ste si zagotovo izborili. Celo več – v enem od podkastov sem slišal, da se tudi kolesarski kolegi v ekipi za kakšno tehnično stvar odločijo šele potem, ko vi opravite analizo in se prvi odločite.
Ja, ko je recimo treba napisati, kakšen pritisk v gumah bomo naslednji dan vozili, najprej napišem jaz, in šele potem vsi ostali.
Težko opišem, ampak že zelo zgodaj v karieri sem želel veliko pozornosti nameniti opremi in pripravi, tudi prehrani – vsem vidikom, ki lahko pomagajo do boljših sposobnosti in boljšega kolesarjenja na dirki. Tudi zaradi tega imam morda malce več izkušenj kot moji kolegi, zato se obrnejo name za nasvet, če so sami negotovi.

– Gorazd Štangelj je rekel, da vi vse naredite popolno. Je to veliko breme?
Vedno sem bil in bom perfekcionist. Se pa z leti učim sprejemati ne samo svoje napake, ampak tudi napake drugih. Z leti se zaveš, da je lepota sveta pravzaprav v tem, da ni popoln, da je raznolik, da smo si različni.

– Kako zahtevno je biti popoln celo sezono? Verjetno ima vse svoje meje.
To je bistvo vsakega človeka. Kako iz sebe potegniti največ, a hkrati ne izgoreti. Kako pri svojem delu, v svojih odnosih ostati uspešen in poskrbeti tudi zase. To je tista uravnoteženost, ki jo vsi iščemo, in to počnemo celo življenje. Gradimo na lestvici vrednot, kakor si jo zastavimo.
Ob tem se je treba naučiti še kakšne veščine. Osnova vsakega življenja je rutina. Vse, kar štrli iz rutine, načrtujemo veliko vnaprej. Sam si sedaj ne morem privoščiti, da bi se prepustil toku.
Pri kolesarstvu je povsem enako. Tudi tam pretehtamo, česa se bomo lotili in česa ne, kaj nam bo koristilo pri zmogljivosti in kaj ne. V ekipi poskušamo zaposlovati najrazličnejše strokovnjake, ki nam lahko pomagajo.

– Gledalci se navdušujemo nad vami, nad vašimi uspehi. Ste kot sodobni gladiatorji, ki se podajate v skorajda mučenje in trpinčenje. Je z vidika človekove moči in po svoje dostojanstva šel profesionalni šport predaleč?
Če pogledava z vidika nekoga, ki opravlja običajno službo in se za konec tedna odloči povzpeti s kolesom na Jošta, je to lahko zelo gladiatorsko.
Naši predniki so morali opraviti veliko fizičnega dela na polju, v gozdu, od jutra do večera. Ne vem, če bi se njim moje početje zdelo gladiatorsko.
Izpostavil bi velik napredek v znanosti. V kolesarstvu smo ves čas spremljani zelo od blizu. Merijo nam vse ali večino življenjskih funkcij – srčni utrip, variabilnost srčnega utripa, količino spanja, saturacijo v krvi in še vse, kar je s krvjo povezano, količine maščobe, vse, kar je povezano s hrano in energijskim vnosom, porabo. Vsak kilodžul porabljene energije je zabeležen. Natančno se analizira prebavni sistem in zase lahko rečem, da lahko med samimi tekmovanji prebavim večjo količino hrane ter poskrbim za večji vnos energije v telo v krajšem času kot večina ostalih. Vse to se da ob stalnem zdravniškem nadzoru natrenirati in s tem pomikaš svoje meje navzgor.

Poudariti hočem, da je oskrba s strani ekipe res na profesionalnem nivoju in si upam trditi, da se 500 kolesarjev, ki sodelujejo v ProTouru, uvršča vsaj v zgornji 1 odstotek najbolj zdravih posameznikov med svojimi vrstniki, če ne celo v 1 promil svoje populacije. Priprava in oskrba je torej vrhunska.
Kar se naporov tiče, so veliki, to drži. Ampak naše telo je na te napore vrhunsko pripravljeno. Hkrati je treba vedeti, da se res hudi, ekstremni napori zgodijo recimo 12-krat letno, na 12 etapah ali dirkah, ki me res izčrpajo do konca. Ostale so merjenje moči, vendar to ne pomeni vsak dan vožnje ves čas v maksimalnem naporu. V primerih, ko jaz pridem do roba svojih moči, je za moje telo to še vedno manj stresno kot pri nekom, ki je pisarniški tip, nato pa se z nekaj rekreativnimi vožnjami poda na Jošta ali Vršič. Njegovo telo ni vajeno naporov, mišice niso trenirane za takšne stvari.

– Kako pa je s psihično kondicijo, da ste sposobni intenzivnost kolesarske sezone iz leta v leto zdržati tudi na psihični ravni?
Fizično kondicijo je lažje natrenirati kot psihično. Mednarodna kolesarska zveza nam je že na svetovnem prvenstvu, ko sem postal mladinski svetovni prvak, pripravila predavanje kolesarja Philipa Gilberta, ki je tisto leto zmagal med člani. Od njega sem prvič slišal, da se mu ni težko pripraviti fizično, veliko težje je zaupati si, verjeti vase in na dirki to potem tudi pokazati.
Takrat se mi je zdelo to precej hecno, saj sem bil od vedno precej samozavesten, fizično pa morda nisem bil najbolj nadarjen. Čez toliko let, po vseh izkušnjah, lahko rečem, da je psihična priprava res pomembna. Redki so posamezniki, ki dosegajo visok nivo na obeh področjih. Če bi bil menedžer ekipe in bi izbiral talente, bi se odločal za tiste, ki so osebnostno zelo trdni, samozavestni, z jasno izraženo ambicioznostjo, mogoče celo egoizmom. Lažje je tekmovalca fizično še dotrenirati kot pa ga spraviti na vrhunsko psihično raven.
Z rutino izgrajuješ samozavest. Ko se na dirki odloča, zato trdno veš, čemu si tam. Če tega nimaš, potem moraš najprej pri sebi razčistiti, kaj bi rad in kaj sploh počneš na kolesu.
Na tem področju ima velik vpliv tudi vera. Če veš, da obstaja nekaj večjega od tebe, če zaupaš, da bo na koncu vse v redu, da se bo vse zglihalo, potem je lažje. Seveda te lahko nesreča ali smola hitro spravita iz tira. Imam kolege, ki trdno verjamejo, da imajo vse sami pod kontrolo. A ko se jim začnejo stvari podirati, ko gre narobe, se podira tudi njihova hišica iz kart, takrat se znajdejo v zelo slabem položaju.

– Nakazali ste duhovni vidik. Večkrat ste že poudarili, da je vera eden od stebrov, na katerega se naslonite. Imate med kolesarskimi sotekmovalci in kolegi tudi take, s katerimi lahko govorite o Bogu, molitvi, veri?
Ja, večkrat oz. čedalje pogosteje. Kolesarji smo si med sabo različni, eni hočejo imeti vse v svojih, človeških rokah in verjamejo v naključja. Meni pa je najtrdnejši nauk ta, da naredim največ, kar znam in zmorem, vse ostalo pa položim v Božje roke. In kar bo, bo. Če pride kaj narobe, to tudi sprejmem. Če mi je eno etapo nagajalo kolo, bo pa drugič boljše. Na določene stvari ne moreš vplivati.
V kolesarstvu je zelo veliko posameznikov osredotočenih samo na rezultat. To se mi ne zdi najboljši način, saj si potem v primeru slabega rezultata vedno razočaran. Če pa si zelo fokusiran na svojo pripravo, na svojo izvedbo, daš vse od sebe, boš na koncu zadovoljen, če boš prvi ali nekje na sredini. Veš, da si naredil največ, kar si lahko.

– Ko ste po svetu, greste kdaj z namenom v cerkev, ali za kaj takega enostavno ni časa?
Se zgodi, seveda. Mogoče tudi ne vedno ravno kakšna cerkev ali kapelica, ker tudi ni nujno zame, da se ustavim v sakralnem objektu. Pogosto izkoristim trenutek v naravi, na robu ceste, ko si na vzponu in se ti razpre razgled. Na takšnih mestih se kar ustavim in se počutim zelo hvaležnega za vse. In v takšnih trenutkih čutim prisotnost Boga ter sem hvaležen za vse priložnosti, ki so mi dane.

– Po prazniku vseh svetih sledi zahvalna nedelja. Za kaj ste vsako leto oz. še posebej letos hvaležni?
Največkrat sem hvaležen za to, da sem bil rojen na tako krasnem delu sveta. Bil sem že skoraj povsod in vsakič, ko se vrnem domov, se zavem, kako lepo je v Sloveniji. Vem, da so službe stresne, da so situacije za mnoge težke, pa vendar mislim, da so na drugih koncih sveta pogoji za življenje slabši, zahtevnejši.
Za letošnjo sezono sem hvaležen opremljevalcu koles, ki me je spodbudil k temu, da sem jim lahko naredil uslugo tako, da sem šel z njihovim kolesom na svetovno prvenstvo v gravelu – vožnji po makadamu. To je odprlo povsem novo dimenzijo, za katero sploh nisem vedel. Priznam, da so bile to vedno moje sanje, saj sem želel trenirati gorsko, ne cestno kolesarstvo. Spomnim se let, ko smo se kot mulci s kolesi preganjali po gozdnih cestah … Cestno kolesarstvo mi je bilo celo dolgočasno, je pa sedaj postalo moja služba in mi je priraslo k srcu. Vedno sem malce ljubosumno gledal dirke v ciklokrosu, tudi gorskem kolesarstvu. Res sem hvaležen, da sem se lahko udeležil svetovnega prvenstva. Bil sem presenečen, da sem to priložnost izkoristil za zmago in naslov svetovnega prvaka.

– Po zmagi na makadamu ste dajali vtis, da je šlo za dirko, ki je izvenserijska; kot dirka, ki ste se je veselili zaradi dirke same, mogoče celo zaradi njene prvinskosti, surovosti …
Gravel oz. vožnja po makadamu je povsem drugačna disciplina kot cestno kolesarstvo. S fizičnega vidika ima veliko povezave s tem, kar jaz počnem, je pa po težavnosti suvereno na prvem mestu, saj gre v tej disciplini na polno od štarta do cilja. Na cesti se veliko dogaja v skupini, v zavetrju, tukaj pa je vsak sam. Ima pa ta disciplina svoj čar. Je bolj prvinski vidik kolesarskega dirkanja, zahtevnost, na moč, kar mi ustreza. Več je načrtovanja, saj je veliko manj oskrbe s hrano in pijačo ob poti, ni dovoljena menjava kolesa, tudi ob okvari ne – lahko ga samo popravljaš. To je dobro, saj ni razlik med bolj in manj bogatimi ekipami.
Gotovo je to disciplina, ki ji zelo raste priljubljenost.

– Za nas, rekreativne kolesarje, običajno jesen pomeni konec kolesarske sezone. Začne se indoor kolesarjenje. Ali tudi vi kdaj kolesarite na trenažerju, odpeljete kakšno Zwift virtualno dirko?
V zadnjih letih to zelo veliko koristimo. Tehnologija je naredila ogromen korak naprej in sodobni trenažerji omogočajo zelo realen občutek. Pred 10 leti nisem vedel, da potrebujem dva posebej zmogljiva fena, da mi pihata hladen zrak med treningom na trenažerju. Če je zunaj neprijetno vreme, grem veliko raje na trenažer kot na cesto. Včasih je bilo zame nepredstavljivo, da bi eno uro poganjal sobno kolo, zdaj brez težav na trenažerju oddelam cel trening, tudi po štiri ali več ur.

– Začenjate dopust. Je ta čas stresen ali se ga veselite?
Imamo dve vrsti kolesarjev – eni s ponedeljka na torek odpeljejo kolo v klet, ga zaklenejo, zaklenejo klet in se vrnejo nazaj po štirih tednih. Sam sem to poskusil samo enkrat in se je zelo slabo končalo. V vseh letih sem našel dobro ravnovesje in se zelo veselim tega časa. V dopust ne vstopam fizično izčrpan, saj že nekaj let opažam, da sem ob koncu sezone najbolje pripravljen in zmogljiv. Sem pa naveličan in utrujen od potovanj, pritiskov, obveznosti.
Med dopustom je tudi nekaj več časa za obiske sponzorjev in seveda čas za običajen oddih in dopust, nekaj časa se umirim, nekaj časa obiščem otroke. Zelo se veselim tega dela leta. In zagotovo nimam odtegnitvenega sindroma po koncu sezone. V tem mesecu in pol skoraj vsak dan vsaj malo kolesarim in živim zdravo športno, saj lahko posežem po bolj pestrih zelenjavnih jedeh, nekaj več je tudi spanja.

M. Erjavec, Moj pogled, v: Ognjišče 11 (2023), 38-40.

Krizantema

Napisal Marko na 17. novembra 2023. Objavljeno v zgodbe.

Krizantema …
V moji sobici cvete. Tako lep je njen cvet. Skoraj ne morem verjeti, da ga je dala jesen. Ne morem verjeti, da je to poslednji cvet umirajoče narave, da je to njen labodji spev. Ne morem verjeti in vendar je res. Le kje je umirajoča zemlja dobila moč, da nam je v poslednjih trenutkih življenja podarila toliko lepoto? Saj vse iz nje izvirajoče življenje v teh dneh ugaša, saj ona sama komaj še živi. Krizantema pa je tako krasna, o tolikšni sili življenja govori! Kot biser je, ki ga mati izroči hčeri šele poslednji trenutek, da s tem neizmerno poveča njegovo vrednost.
Krizantema …
V moji sobici cvete in jaz uživam njeno krasoto z bolečino v duši. Boli me spoznanje, da je njen cvet dala jesen. Boli me spoznanje, da bo v naravi zavladala smrt, še preden se bo ta cvet osul. Saj že dolgo odpada listje – list za listom in gole veje se kakor v prošnji stegujejo za poslednjimi. Morda pa je ta cvet zato tako krasan, da je pogled na umirajoče življenje še bridkejši …
Krizantema …
V moji sobici cvete in mi s svojo krasoto oznanja smrt … in mi s svojo krasoto govori o moči umirajoče narave. Saj bi tudi ta cvet mogel cveteti in odcveteti prej, toda ali ne bi bili potem jesenski dnevi še težji? Ali ne bi pogled na odpadajoče listje še bolj bolel? In – s čim bi krasili grobove svojih dragih na njihov praznik?
Krizantema …
V moji sobici cvete in mi govori o ljubezni umirajoče narave; o ljubezni, ki svoje poslednje cvetje poklanja mrtvim. V tej ljubezni – ljubezni do mrtvih – je dobila zemlja moč, da nam je v teh mrzlih dneh poklonila cvet s tolikšno življenjsko silo.
Krizantema …
V moji sobici cvete in mi govori o ljubezni, o lepoti iz nje izvirajočega žrtvovanja. S svojim življenjem, izvirajočim iz umirajočega življenja, me prosi, naj tudi iz mojega življenja klije cvetje, cvetje ljubezni. Ljubezni do vseh onih, katerih življenje mi je blizu – do onih, katerih praznik obhajamo v teh mrzlih jesenskih dneh. Vabi me, naj krasim grobove rajnih s cvetjem, ki je prejelo življenje iz ljubezni umirajočega življenja zemlje – še bolj s cvetjem, ki se rodi iz ljubezni v mojem srcu, s cvetjem, ki iz življenja ne le izvira, ampak življenje tudi prinaša – prinaša vsem onim, ki po njem hrepene, pa ga brez naše pomoči še ne morejo doseči. Vabi me, naj v dneh umiranja z molitvami in žrtvami pomagam dušam rajnih, da bodo skoro deležne večnega življenja.
Krizantema …
V moji sobici cvete …
V mojem srcu pa cveti cvetje njenega cvetja – molitev za rajne.

Helena, (zgodbe), v: Ognjišče 11 (2023), 75.

Sto let Goriške Mohorjeve družbe

Napisal Marko na 16. novembra 2023. Objavljeno v Priloga.

(ob obletnici) »Ker so nam nekateri odličnejši zastopniki goriške duhovščine sporočili, da je splošna želja, naj se ustanovi v goriški nadškofiji Družba sv. Mohorja, prošnjo z veseljem sprejemamo. … Z redno oblastjo, ki Nam pritiče, ustanavljamo s pričujočo listino pri glavnem oltarju Naše metropolitanske cerkve Družbo na čast imenovanega svetnika in izjavljamo, da je tako kanonično ustanovljena.« S temi besedami je goriški nadškof Frančišek B. Sedej 17. novembra 1923 ustanovil Goriško Mohorjevo družbo. Ob stoletnici ustanovitve »ene najvažnejših versko-kulturnih ustanov slovenske manjšine v Italiji« predstavljamo njen pomen in zgodovino.

Po prvi svetovni vojni so se Slovenci na Goriškem in vsem zahodnem delu slovenskega narodnega ozemlja znašli v novi državi. Po propadu Avstro-Ogrske je zahod Slovenije pripadel Kraljevini Italiji. Med primorskimi Slovenci je bilo precej članov Mohorjeve družbe v Celovcu. Leta 1914 je bilo na Primorskem skoraj 17.000 naročnikov redne zbirke, v goriški nadškofiji 9.684, v tržaško-koprski pa 4.908. Nova meja med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo je postajala iz dneva v dan bolj zaprta. Obstajala je nevarnost, da med Slovence v Italiji ne bodo mogle več prihajati Mohorjeve knjige. Italijanske oblasti ne bi dale uvoznega dovoljenja za knjige iz takratne Jugoslavije. Celovška Mohorjeva se je namreč po prvi svetovni vojni preselila najprej na Prevalje, pozneje pa v Celje.

NOVA ZALOŽBA S KRŠČANSKO USMERITVIJO
Tudi zaradi težav pri dobavi knjig iz Slovenije so v Gorici začeli izhajati časopisi in različne knjige. Od učbenikov in poljudnih knjig do takih z gospodarsko tematiko pa vse do leposlovja. Na področju izdajateljstva se je najbolj uveljavila Goriška matica. Anton Gregorčič jo je celo ustanovil, da bi kot katoliška založba nadomeščala Celovško Mohorjevo družbo. Nekateri duhovniki, združeni v organizaciji Zbor svečenikov sv. Pavla, so začeli opozarjati na nevarnost, da bi omenjena založba ne mogla jamčiti, da bo tudi v prihodnosti izdajala knjige v krščanskem duhu, saj gre za zasebno ustanovo. Najprej so predlagali, naj Goriška matica pride pod cerkveno okrilje in naj postane cerkvena bratovščina, podobno kot je to Celovška Mohorjeva. To se ni zgodilo, zato se je rodila misel, da na Primorskem ustanovijo lastno Mohorjevo družbo. Na zboru Katoliškega tiskovnega društva jo je izrekel duhovnik Virgil Šček. Zato so v okviru zbora svečenikov sv. Pavla ustanovili poseben pripravljalni odbor, ki naj pripravi pravilnik in poslovnik nove družbe.

»Pripomočki« za slovensko pesem
Pozna dvajseta leta prejšnjega stoletja veljajo za izredno temno obdobje v zgodovini primorskih Slovencev. In kakšen je bil odgovor Mohorjeve? Na občnem zboru leta 1928 so prosili skladatelja Vinka Vodopivca (na sliki), naj poskrbi za izdajo nekaj cerkvenih pesmaric. Vedeli so, da bo slovenska pesem preživela za cerkvenimi zidovi in zato so hoteli organistom in zborom ponuditi dobre pesmarice. Februarja leta 1928 je takratni urednik Mohorjeve Anton Kacin razposlal pisma številnim slovenskim skladateljem. Obvestil jih je, da bo Mohorjeva družba izdala cerkvene pesmarice. Med besedili je bilo tudi nekaj novih, ki jih je napisal Filip Terčelj. Izšle so štiri glasbene zbirke: Božji spevi, Gospodov dan, Svete pesmice in Zdrava Marija. Strokovnjaki pravijo, da so med uglasbenimi »pesmimi tudi pravi biseri poljudne cerkvene pesmi«, je o pesmaricah zapisal Rudolf Klinec.

Virgil Šček, ki je odigral pomembno vlogo na samem začetku Mohorjeve v Gorici, se je pozneje umaknil. Marko Tavčar, sedanji tajnik Goriške Mohorjeve družbe, sicer tudi poznavalec Ščekovega življenja, razloži Ščekovo vlogo pri Mohorjevi: »Duhovnik Virgil Šček je dal pobudo, da bi ustanovili neko novo založbo, in sicer Goriško Mohorjevo družbo. Potem so drugi ljudje prevzeli vodilna mesta pri novi ustanovi. On se je ukvarjal z drugimi stvarmi. Ne pozabimo, da je bil državni poslanec. Skrbel je za izdajo vrste časopisov. Direktno se z Mohorjevo ni ukvarjal, je pa njeno delo pozorno spremljal in zanjo prispeval nekaj molitvenikov, med katerimi so nekateri doživeli tudi več ponatisov.« O pomenu zbora svečenikov sv. Pavla pa Tavčar dodaja: »Postopoma je organizacija prerasla stanovske okvire in dobila splošno narodnoobrambno vlogo. Na prvem mestu ji je bila skrb za pastoralo. Vzporedno z njo pa je gojila skrb za ohranjanje narodne zavesti.«Goriški nadškof Frančišek Borgija Sedej. – Lastnoročno napisan pozdrav goriškega nadškofa Sedeja. – Goriška stolnica, sedež bratovščine sv. Mohorja. – Duhovnik Virgil Šček.

NENADOMESTLJIVA VLOGA DUHOVNIKOV
Pripravljalni odbor (Josip Ličan, Venceslav Bele, Stanko Stanič, Josip Rustja) je obvestil nadškofa Sedeja, da bodo ustanovili cerkveno bratovščino, založbo Mohorjevo družbo v Gorici. Nadškof Sedej je ob branju pravil lastnoročno vnesel določbo, da mora biti društvo pod škofovim pokroviteljstvom in naj ima bratovščina sedež v goriški stolnici. 26. novembra 1923 je potrdil pravila Goriške Mohorjeve družbe in ta datum imamo lahko za začetek delovanja te pomembne kulturno-verske ustanove. Društveni poslovnik je stopil v veljavo pol leta kasneje in s tem je bila nova družba formalno ustanovljena.
Ustanovitev Goriške Mohorjeve družbe je bilo veliko in pomembno dejanje. Brez nadškofa Sedeja in brez duhovnikov, povezanih v Zbor svečenikov sv. Pavla, bi do tega pomembnega koraka ne prišlo. Duhovniki so prevzeli začasno poverjeništvo. Med ljudmi so širili novico o novi družbi ter jim priporočali njene knjige. Očitno so dobro opravili svoje delo, saj je leta 1924 imela družba kar 12.000 članov.
Toda formalni administrativni ustanovitvi je sledilo trdo delo: priprava prvega knjižnega daru, prve redne zbirke, ki je izšla konec leta 1924. V njej so bili Koledar za leto 1925, Gospodarska čitanka, ki jo je uredil inženir Josip Rustja, prevod romana Na Indijo in prevod Raisovega dela Preužitkarji ter molitvenik Juraja Dobrile Zgodi se tvoja volja.

Rudolf Klinec – pisec zgodovine Mohorjeve in njen zvesti avtor

Pestrost tega daru govori o poslanstvu nove Mohorjeve. Slovenskim bralcem bo nudila knjige verske vsebine, leposlovje pa tudi knjige, ki bodo pomagale pri umnem gospodarjenju in bodo praktične narave. Laiku Janku Kralju so poverili nalogo, da bo vzdrževal stike z avtorji knjig in sprejemal rokopise. Književni odsek je vodil dekan Venceslav Bele, ki mu je uspelo pridobiti več sodelavcev. Postal je tudi prvi urednik Mohorjevih knjig. Posebno pozornost je posvetil koledarju. Ta je še danes ena osrednjih knjig vsakoletne zbirke in dragocen dokument časa.

TEŽKO FAŠISTIČNO PREGANJANJE
Mlada ustanova se je že ob svojem začetku spoprijela s težavami. Italijanska država je hotela poitalijančiti Slovence in Hrvate v Julijski krajini. Stanje se je še poslabšalo z nastopom fašizma. Takrat je bil ogrožen celo obstoj Goriške Mohorjeve. Družba je prišla celo na seznam prevratnih organizacij. To je pomenilo stalno grožnjo, da bo razpuščena. V časopisih so se pojavljali strupeni članki proti slovenski manjšini in Mohorjevi družbi. Upadlo je število naročnikov knjig, ker so se zlasti državni uslužbenci bali, da bi izgubili delovna mesta. Fašizem je udaril sámo gospodarsko podstat družbe in pri tem skoval prefinjeno taktiko. Knjige, ki so bile že natisnjene in je družba zanje plačala že papir in tiskarske stroške, so zaplenili. Nastala je ogromna gospodarska škoda in družbi je grozil propad. Vendar je Mohorjeva družba delovala sicer v skrčenem obsegu tudi med fašizmom.
Leta 1923 je italijanska vlada sprejela zakon o šolski reformi (Gentilijeva reforma), ki je določal postopno odpravo pouka v slovenščini na osnovnih šolah. Tako so bili do konca šolskega leta 1927/1928 odpravljeni še zadnji razredi s poukom v slovenščini. Mohorjeva je na ta udarec odgovorila tako, da je začela izdajati vzgojna in poučna dela. Mame so lahko doma iz teh knjig učile otroke slovensko brati in moliti. Preganjanje je doletelo tudi tajnika Janka Kralja, ki so ga oblasti poslale v konfinacijo. Na njegovo mesto je odbor imenoval dr. Antona Kacina, ki je ostal tajnik družbe trideset let.
Zakoni in uredbe proti Slovencem so se kar vrstili. Tako je leta 1928 morala prenehati izhajati večina slovenskih časopisov. Tedaj je bil spet pod vprašajem obstoj Goriške Mohorjeve družbe. Toda družba ni vrgla puške v koruzo. Na tajnem rednem občnem zboru v Gorici leta 1928 so naprosili duhovnika in priljubljenega skladatelja Vinka Vodopivca, naj oskrbi nekaj cerkvenih pesmaric. Slovenska pesem se je namreč morala umakniti v zavetje cerkvenih zidov in zborom je bilo treba ponuditi primerne pesmi.

REŠEVAL JO JE CERKVENI ZNAČAJ
Skoraj enodušno mnenje zgodovinopiscev Goriške Mohorjeve družbe je, da je ta obstala zaradi svojega cerkvenega značaja. »Nadškof Sedej in vodilni pri Goriški Mohorjevi družbi so zaslutili, da je edino jamstvo, da ta ustanova preživi vse hujše pritiske, to, da dobi cerkveni status,« pravi tajnik družbe Marko Tavčar. Mohorjeva je bila cerkvena bratovščina in njen status je potrdil papež. Tavčar poudari pomen konkordata, ki sta ga podpisala Kraljevina Italija in Sveti sedež 11. februarja 1929: »Konkordat je dal pravne temelje, ki so jamčili, da fašizem ni mogel popolnoma uničiti Mohorjeve, kakor je ukinil na primer Zadružno zvezo in s tem uničil sto zadrug na Primorskem. Seveda to ne pomeni, da je fašizem ni preganjal.
Uničil pa je ni!«Knjige Rudolfa Klinca, ki so izšle pri Goriški Mohorjevi družbi.

Z odstopom goriškega nadškofa Sedeja (1931) je Goriška Mohorjeva izgubila svojega velikega zaščitnika. Njegovi nasledniki italijanske narodnosti niso imeli več takega posluha za to cerkveno bratovščino. Stanje je še poslabšal napad Kraljevine Italije na Etiopijo. Med vojno so se še bolj zaostrili varnostni ukrepi in nadzor nad vsemi dejavnostmi. Za delno izboljšanje lahko imamo leto 1937, ki je prineslo rahlo otoplitev in družba je lahko leta 1939 izdala poleg koledarja še štiri knjige.
Sledila je druga svetovna vojna in v vojnih letih Goriška Mohorjeva ni izdala nobene knjige. Leta 1943 najprej propade fašizem, nato kapitulira Italija. To za Mohorjevo pomeni nov mejnik in leta 1944 se je ponovno sestal njen odbor. Želeli so nadaljevati z izdajateljsko dejavnostjo. Prišlo je do dogovarjanj s Celjsko Mohorjevo, a to ni obrodilo velikih sadov. So pa skupaj izdali knjigo Jožeta Lavrenčiča Tri božje poti. V negotovosti so potem izdali še koledar za leto 1946, leto pozneje pa še za leto 1947.

Primorski slovenski biografski leksikon
Njegovi začetki spadajo že v leto 1971, ko je Rudolf Klinec s sodelavci na seji odbora Goriške Mohorjeve predložil izdelan načrt Primorskega slovenskega biografskega leksikona (PSBL).»Delo naj bi bilo podobno Slovenskemu biografskemu leksikonu (SBL). Obdelalo naj bi osebnosti, ki so bile važnejše v življenju primorskega človeka, in tudi tiste, ki bi zaradi nepomembnosti na splošni slovenski ravni ne našle vstopa v SBL, a so za Primorsko zelo zaslužne.« Navezali so tudi stike z uredništvom SBL v Ljubljani. Na seji 23. februarja 1972 so sklenili, naj delo izhaja v snopičih z vsakoletnimi mohorjevkami. Prvi snopič (A–Bartol) so bralci dobili v roke leta 1974, dvajseti in zadnji snopič (Dodatek M–Ž) pa je izšel leta 1994. Rudolf Klinec je postal njegov zavzet in najodličnejši sodelavec: napisal je nad sto člankov, čeprav je umrl že na koncu 4. snopiča, veliko jih je zapustil v rokopisu. Predvsem pa je PSBL vodil s svojim ogromnim znanjem, velikim ugledom in izredno človeško toplino.
Tajnik Marko Tavčar poudarja, da gre pri leksikonu za »skupinsko delo«. Po njegovem ima leksikon še globlje korenine, saj te »segajo že v čas po drugi svetovni vojni, ko so Rudolf Klinec, prof. Kacin in Stanko Stanič začeli razmišljati, da bi kazalo izdati knjigo, v kateri bi zbrali življenjepise uglednejših primorskih ljudi. Idejo je razvil in ji dal neko bolj strukturirano obliko raziskovalec bibliotekar Marjan Brecelj, ki je bil v začetku tudi urednik leksikona. Ko se je iz različnih razlogov moral temu odpovedati, je urejevanje sprejel prof. Martin Jevnikar. Skrbel je, da je leksikon redno izhajal. Že nekaj časa se pogovarjamo, da bi kazalo zbrano gradivo vsaj posodobiti. V leksikonu so namreč opisani tudi še živeči ljudje in jasno je, da so se v toliko letih stvari spremenile bodisi glede njihovega življenja kot njihovega ustvarjanja. Zato bi kazalo pripraviti posodobitev leksikona. Mogoče bi to najprej naredili na bolj sodoben, računalniški način in morda pozneje izdali v tiskani obliki.«

NOVI IZZIVI PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Po drugi svetovni vojni nastopi za Goriško Mohorjevo novo negotovo obdobje in čas novega iskanja. Leta 1947 pride do združitve večjega dela Primorske z matično domovino. Od skupno 165.000 slovenskih vernikov goriške nadškofije jih je tako prišlo pod Jugoslavijo 145.000. Pod Italijo ostane približno 20.000 slovenskih vernikov. Tržaški Slovenci živijo v drugi upravni enoti, Svobodnem tržaškem ozemlju. Število članov je v začetku vojne znašalo 11.500, po vojni pa je padlo na 1.500. Odbor Mohorjeve je v novih razmerah stopil v stik z Mohorjevo v Celovcu in predlagal sodelovanje. Sad tega je skupni Mohorjev koledar, ki je 12 let povezoval primorske in koroške Slovence. Nove razmere so pripeljale do tega, da je Goriška Mohorjeva v svoje organe sprejela tudi zastopnike s Tržaškega. Zlasti potem, ko so se znašli skupaj v eni državi. Tako so leta 1965 na izrednem občnem zboru uzakonili nove odločbe, ki so odprle vrata laikom. Različni koledarji Goriške Mohorjeve družbe.
Taka Mohorjeva družba je leto za letom med ljudi v zamejstvu, zdomstvu pa tudi v matični državi pošiljala knjižne darove. Pozneje pa tudi druge knjige. Lotila se je tudi nekaterih velikih projektov. Gotovo med te spada Slovenski primorski biografski leksikon. Izhajal je dvajset let in prikazal približno pet tisoč mož in žena, ki so delovali na Primorskem ali so povezani s to pokrajino.
Med večje projekte spada tudi zbirka Naše korenine. »Nastala je na pobudo zgodovinarja Branka Marušiča. V zbirki je izšlo čez trideset knjig različnih avtorjev. V njej so izredno dragoceni dokumenti, ki govorijo o primorski stvarnosti. Naj omenim samo dragocena vojna dnevnika duhovnikov Novaka in Klinca, knjigo Tragedija v Cerknem … Že prva knjiga, ki prinaša besedila predavanj o Sveti Gori, je bila v tistem času odmevna pobuda,« meni o zbirki tajnik Tavčar.

ZADRUGA
Iskanje novih oblik delovanja spremlja Mohorjevo skozi celo stoletje. Tudi v zadnjih desetletjih je morala iskati nov način, kako prilagoditi svoje delovanje državni zakonodaji. Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je postajalo vse težje finančno poslovanje, knjige pa so lahko izdajali v sodelovanju s Katoliškim tiskovnim društvom. »Ko pa se je še to zapletlo, je postalo nujno, da si zamislijo nekaj novega. In takrat se je oblikovala ideja, da je najbolj primerno, da ustanovijo zadrugo. Tako so leta 1994 ustanovili zadrugo. Člani zadruge so tržaški in goriški duhovniki ter kulturniki. Z ustanovitvijo zadruge so omogočili okvir za založniško dejavnost. Po drugi strani pa so krepili sodelovanje med Trstom in Gorico in posredno tudi Benečijo,« razloži preoblikovanje v zadrugo sedanji tajnik. V okviru Zadruge Goriška Mohorjeva družba izhaja tudi tednik Novi glas in mesečnik za otroke Pastirček.Sedež Goriške Mohorjeve Družbe na Placuti. – Blagoslov (v latinščini) z lastnoročnim podpisom papeža Pija XI. – Dolgoletni tajnik družbe Janko Kralj. – Sedanji tajnik Marko Tavčar. – Sedanji predsednik prelat Renato Podbersič.

POGUMNO V PRIHODNOST
Vse založbe se danes srečujejo s podobnimi težavami. Zaradi novih medijev ljudje manj berejo knjige. Te in še druge težave, ki so povezane z njenim posebnim poslanstvom, tarejo Goriško Mohorjevo družbo. »Sedanji čas terja širšo zasnovo dela. Knjiga ima še vedno svoj pomen in bo ostala neka osnova založniškega dela. Naklada je v zadnjih 25 letih padla in lanska redna zbirka je imela nekaj nad 700 naročnikov. Novi časi vabijo k izkoriščanju novih medijev. Izdali smo že nekaj zgoščenk. Nekatere knjige so opremljene s QR-kodo, ki knjigo obogatijo z dodatnimi informacijami. Sodobna tehnologija omogoča tudi uvajanje tipa črk, ki so primerne za disleksike. So oblike, ki bi jih kazalo še razvijati. Mogoče tudi v obliki zvočnih knjig. Stvari čakajo na neki nov zagon. Če imamo ideje, jih lahko prej ali slej uresničimo. Le pravi ljudje morajo priti. Ter sredstva in volja,« z optimizmom zre v prihodnost tajnik Marko Tavčar.

»Ena najvažnejših versko-kulturnih ustanov slovenske manjšine v Italiji«
»Goriška Mohorjeva družba je ena najvažnejših versko-kulturnih ustanov slovenske manjšine v Italiji.« S temi besedami začenja Rudolf Klinec, velik poznavalec zgodovine GMD in njen dolgoletni sodelavec, svojo knjigo Zgodovina Goriške Mohorjeve družbe, ki je izšla leta 1967. Sedanji tajnik Marko Tavčar pritrjuje njegovim besedam: »Mohorjeva družba deluje že skoraj sto let. V prvih letih svojega delovanja je odigrala temeljno vlogo pri izdajanju knjig, ki bi sicer ne zagledale belega dne. Z vsem delom, ki ga opravlja še danes, je ustanova, ki ima pomembno kulturno in duhovno vlogo. V teh desetletjih se je ta vloga drugače izražala kot v prvih letih. Zlasti od srede 90. let, ko je bila zaradi pravnih razlogov ustanovljena Zadruga Goriška Mohorjeva, se je ta dejavnost še razširila.«
»V dobi fašizma so opravljale njene knjige vse naloge, saj so bile takrat edine, ki so izhajale v Italiji. Ni bilo slovenskih šol, časopisov, še v cerkvi so fašistične oblasti ovirale slovenske pridige, če sploh niso bile prepovedane. Tam so bile mohorjevke edina slovenska beseda, ki je ljudi tolažila, plemenitila in jim vlivala poguma za boljše čase. Otroke so učile brati, kmete umnega kmetovanja, s pesmaricami so učile peti verske in posvetne pesmi, vernike so z molitveniki spremljale v cerkev in versko življenje,« pa je že ob 80-letnici GMD mojstrsko strnila njen pomen Nadja Pahor Veri.

B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 11 (2023), 44-49.

dr. Jožef Magdič, zdravnik in nevropsihiater

Napisal Marko na 12. novembra 2023. Objavljeno v Gost meseca.

“Kriza sodobnega človeka je kriza čustev”

Področje psihičnega in duševnega zdravja v vsej svoji širini je zelo aktualno. Ukvarjanje z lastnim psihičnim stanjem je postalo že skoraj normalno, se pa razumevanje določenih stanj začne pri razumevanju njihovih podstati oziroma vzrokov.
O psihičnem zdravju veliko ve dr. Jožef Magdič, zdravnik in nevropsihiater, ki je na tem področju dejaven že več kot 50 let.

– Začniva pogovor z nekaj zgodovinsko-analitičnega pogleda na področje psihiatrije. Najprej bi me zanimalo, kako ste vi doživljali vstop na področje medicine in psihiatrije ter kako ste spremljali velik napredek na področju te znanosti.
Psihiater sem postal leta 1971. Če vključiva še obdobje specializacije, se z dušeslovjem ukvarjam že več kot 50 let. Glede razvoja bi dejal, da ga zelo pozdravljam.
Zgodovinsko gledano je področje duševnega zdravja spet postalo aktualno v drugi polovici 19. stoletja. Ob branju Svetega pisma stare zaveze, grške mitologije, tudi spisov iz rimskih časov lahko sicer zasledimo, da so se ljudje od vekomaj ukvarjali s psihiatrijo in psihoterapijo. Če konkretno pogledava, so stari Grki zdravili duševne bolezni in motnje na način, da so osebe dali v jamo in mednje metali nestrupene kače. To je bila oblika šok terapije, ki je vplivala na možgansko in tudi na psihodinamično dogajanje. V taki situaciji bolnik ni več mogel fantazirati o svoji bolezni ali motnji, ampak se je moral boriti za svojo eksistenco. Na tak način ga je ta šok tudi odvrnil od njegovih težav.
Če povem še malo bolj bombastično, se je govorilo, da je bilo v vojnih časih mnogo manj nevroz, ker je bila v človeku toliko bolj prisotna borba za obstoj, ki je tudi premagala različne čustvene ali mentalne krize. Tako lahko v luči razvoja vidiva, da so tudi različne šokterapije imele v takratnem času svoj smisel.

– Glede na povedano se jasno kaže, da je psihičnih motenj bistveno več v času, ko človek živi v izobilju, v nekem hedonističnem, uživaškem slogu, in bi lahko celo rekli, da gre za bolezen sodobnega, uživaško naravnanega človeka.
Drži. Ta trend je v vzponu vse od časa industrializacije – in od takrat je tudi velik napredek v življenjskih razmerah za vse sloje ljudi. Če tega ne bi bilo, se tudi Freud ne bi mogel zgoditi, niti celotna teorija psihiatrije. Šlo je dobesedno za nujnost pojava teh teorij. Psihoanaliza je rezultat mentalnega stanja in kriz na področju razvoja družbe, v kateri so se v drugi polovici 19. stoletja in potem absolutno v 20. stoletju pojavljali novi izrazi čustvovanja.
Če ostanem pri klasični psihiatriji, se je ta naprej razvijala v 18. stoletju preko Phillippa Pinela, ki je v Parizu dobesedno snel okove s psihičnih bolnikov in je pozitivni rezultat francoske revolucije. V tistem obdobju so osebe s psihično motnjo na veliko zapirali.
Kasneje je razvoj farmacije in farmakologije prinesel psihičnim bolnikom bolj kakovostno zdravljenje. So pa bili to še vedno zelo težki časi za psihično bolne, saj je še sam Puškin zapisal: »Ne daj mi, da zblaznim, o Gospod!« Če boste gledali raznorazne hiše, kjer so se zdravili takratni duševni bolniki, je to bila grozljivka.
Iz lastne izkušnje lahko povem, da sem postal zdravnik leta 1966 in sem bil povabljen v Hrastovec, kjer še danes bivajo duševni bolniki. V tej ustanovi je nenormalno zaudarjalo, smrad vsepovsod, ljudje so ležali na slamnjačah … Če greste danes v Hrastovec, kjer je socialnovarstveni zavod, gre za elitno oskrbo z zelo snažnimi in urejenimi prostori. Tudi to je pokazatelj napredka na področju psihiatrije. Želim povedati, da se je z razvojem industrije in rastjo standarda pokazal interes za zdravljenje duševnih bolezni in motenj.
Potem se spomnim svojega dela v psihiatrični bolnišnici v Ljubljani, kjer smo za zdravljenje še uporabljali elektrošoke – in pri uporabi teh smo bili vsi nesrečni. Danes Slovenija baje nima nobenega aparata za izvajanje zdravljenja z elektrošoki. Če bi se predvidelo, da je potrebno zdravljenje na ta način, naj bi se bolnike vozilo v Zagreb.
V času razvoja sem se srečal tudi z zdravljenjem z inzulinom. To so bila hipoglikemična komatozna stanja, in če malce pretiravam, boljših terapij za različne psihoze, kot je bila inzulinska, nisem videl. Še danes poznam ljudi, ki so po takšni terapiji povsem mentalno ozdraveli. Vendar se je izkazalo, da je inzulin življenjsko nevaren in se je to zdravljenje opustilo, saj sta tako elektrošok kot inzulin pustila precej stranskih posledic.
Medicina se je usmerila na druga zdravila, s katerimi smo v zadnjih desetletjih dosegli nove vrhunce. Kar ponosen sem na farmakološko industrijo, saj je razvila vrhunska zdravila, ki učinkovito in usmerjeno delujejo na zdravljenje recimo shizofrenij, manično-depresivnih bolezni …
Kot psihiater lahko rečem, da nisem nesrečen nad načinom, kako se je psihiatrija razvijala. Skozi čas se je povečevala pozornost na duševne bolezni in s tem se je razvijal tudi način, kako k tem boleznim pristopamo. Razvoj psihiatrije prav nič ne zaostaja za drugimi vejami v medicini.

– V Sloveniji je v pripravi Zakon o psihoterapiji, kaj več bova o njem mogoče še rekla, kako pa je z Zakonom o duševnem zdravju?
Z Zakonom o duševnem zdravju sem zadovoljen, čeprav so določena mesta, ki bi jih bilo treba popraviti, in so tudi predlogi, da bi do teh sprememb prišlo. Je pa ta zakon ob sprejetju, že v samostojni Sloveniji, prinesel bolnikom precej pravic in svobode, kar nekaj ravnanj in pojmovanj je namreč spremenil na veliko boljši nivo. V času Jugoslavije je lahko rešilec nekoga odpeljal in je o njegovi usodi odločal dežurni zdravnik ter potem predstojnik psihiatrične ustanove. Odločil se je lahko tudi za odvzem svobode temu človeku. Svoboda pa je najvišja človekova pravica. Na tem področju so se gotovo dogajale krivice in marsikoga se je dobesedno strpalo v psihiatrično bolnišnico in se ga tam zadržalo proti njegovi volji. S spremenjenim zakonom o tem, ali je treba nekoga zadržati v psihiatrični bolnišnici, odloča samo še sodišče skupaj s sodnim izvedencem psihiatrične stroke. Glede na preteklost danes na tem področju ni več tako izrazite subjektivnosti.

– O čem govorimo, ko govorimo o psihiatriji in kako s tem sovpada izraz duševna bolezen?
Gotovo je za potrebe najinega pogovora treba ločiti med psihiatrijo, ki se ukvarja s psiho, in drugo dimenzijo, ki jo predstavlja duševnost. Jaz osebno to razlikujem. Mi imamo psiho in dušo, to sta dva različna termina. Psiho ustvarjajo možgani – ni psihe brez možganov. Lahko si predstavljamo, da so možgani violina – in glasba, ki jo violina proizvaja, je naša psiha. Duša pa je popolnoma nekaj drugega. In zato je zanimivo, da se še vedno pogovarjamo o duševnih boleznih. Kot fanatičen psihiater moram zagovarjati, da gre za psihične bolezni. Ne gre za bolezni duše.
Obstaja pa povezava med dušo in psiho – če ima psiha možnost, da dobi dostop in če dobi pravico, da sodeluje z mojo dušo, potem je lahko moja psiha presrečna. Deset Božjih zapovedi je zame urejanje psihe s pomočjo duše, ki je v bistvu Stvarnik v meni.

– Področje duševnega zdravja je v zadnjih desetletjih dobilo veliko pozornosti. Ali zaradi večjega zanimanja za to področje lahko potrdite, da je večji tudi delež psihičnih bolezni in motenj?
Pojavnost naravnih psihičnih bolezni je bolj ali manj enaka. Upam si trditi, da je delež shizofrenije enak, kot je bil pred 500 leti, njena pojavnost je v podobnem odstotku skozi vsa stoletja in med vsemi sloji družbe.
Vendar moram dodati, da sodobna družba, vdor drog in drugih kemičnih produktov ustvarja shizofreniji podobna stanja. Ustvarja psihoze in tega je gotovo več kot nekoč. Naša naloga pa je ugotoviti, kaj je bilo pri bolniku primarno – tista primarna, osnovna, biološka shizofrenija, ali sekundarna, shizofreniji podobna, z drogo izzvana bolezen. Na videz bi se nekomu zdelo, da je danes več shizofrenij, kar ni res, je pa gotovo več simptomatskih psihoz, torej umetno izzvanih psihotičnih stanj.
To področje lahko na kratko povežem tudi s sanjami. Prav neverjetno je, kako halucinogene droge vplivajo na strukturo sanj. Glede na vsebino in strukturo sanj lahko ugotovim, če je nekdo pred kratkim posegel po takšnih drogah. Čim se prepozna sprememba sanj, kjer se izraža najgloblje osnovno mentalno bistvo človeka, pa lahko govorimo o vplivu droge na celotno mentalno življenje.

– Kako pa bi opisali področje psihoanalize in kako jo razumeti?
Gre za ukvarjanje s čustvi. Kriza sodobnega človeka je kriza čustev. Mi imamo razuma vrh glave in ga poudarjamo skozi šolski sistem, strukturo družbe, številke, dobičke … Do psihoanalize je prišlo zato, ker je čustvena plat človeka to zahtevala. Če ostanem na področju šolstva – kdaj gremo v šolo? Ko smo na intelektualnem področju toliko možgansko razviti, da bomo realnost razumsko sprejemali in nabirali logično znanje … Dandanes veljaš toliko, kolikor znaš, kakršna je tvoja izobrazba, kolikor prispevaš v družbo. Razvoj se meri v tem, kaj proizvedeš. Kaj pa proizvedeš? Realne proizvode, ki pa niso delo čustev. Letalo ne nastane na podlagi čustev, ampak mišljenja, razuma. Od renesanse naprej smo šli v to smer, kjer se loči in v ospredje daje razum ter taktilnost.
Zato so tako imenovane duševne/psihične motnje zame motnje emocionalnosti, motnje našega čustvenega življenja.

Pred

leti je bil v reviji Ognjišče naš gost eksorcist koprske škofije Janez Kavčič. O svojem delu je takrat govoril tudi z vidika prepoznavanja bolezenskih stanj, ko je treba razločevati, kdaj gre za obsedenosti in kdaj za psihične bolezni. Ste se pri svojem delu kdaj srečali z obsedenostmi?

Zmanjkuje nam energije za čustvenost. Naj bralci samo pomislijo, kako potekajo njihovi dnevi. Koliko časa imajo na voljo, da posvečajo kakovostne ure svojim bližnjim, zakoncu, otrokom? Gledava povsem realno. Naše ljube osebe so personifikacija našega čustvenega življenja. Več je tako imenovane mentalne motenosti, pod katero pa razumevam samo krizo čustev.

– Pravite, da smo v dobi, ko je preveč razuma in premalo čustev. Ob tem ne morem mimo premika družbe iz patriarhata v matriarhat oziroma feminizem: zdi se, da živimo v zelo žensko/čustveno obarvanem svetu, kjer se veliko govori o tem, kako se odločamo glede na občutje, občutke, ugodje in kako pomembno je, da poskrbimo za svoje počutje. Zelo pogosto je v ospredju tisto, kar nam paše. Kako torej razumeti, da je po eni strani preveč razuma, po drugi pa se zdi, da smo v preveč čustveno obarvanem svetu?
Nekoč, že dolgo nazaj, sem napisal, da v moji ordinaciji jokajo tudi moški. Sicer pa je to kompleksno vprašanje. Če odgovorim kot psihoanalitik – gre za moški edipalni kompleks, kjer gre za zaljubljenost matere v sina, ki se ne zmore odcepiti od primarne družine, in druga stvar je, da je šolski sistem narejen na psiho žensk. Odgovor na to vprašanje bi gradil iz teh dveh predpostavk.
V očeh mame je sin malo božanstvo in sta nevrotsko negativno povezana. Če greva nazaj v zgodovino: žene so bile okrog ognjišča, možje so bili lovci. Ostale so samo tiste družine, kjer so možje prinesli ulovljeno domov. V današnji družbeni realnosti moški ni več tako aktualen. Ženske so z razvojem in z lastnim prihodkom postajale samostojnejše. To je zelo vplivalo na položaj moških in žensk v družbi ter tudi na razumevanje vezi med sinovi in mamami. Vendar je treba razumeti, da je kriza moškosti v tem, ko se moški ne osvobodi edipovega kompleksa, in potem raje ostane v mama hotelu, kot da bi si našel življenjsko sopotnico. To kaže tudi na krizo sodobne družbe in seveda vsi ti možakarji, ko trkajo na vrata abrahama, gotovo ne morejo biti veseli. Zato je pri moških zaznavati stanja, ko iz čustvene nezrelosti večnega mladeniča čez noč postanejo starci. Prehoda pa ni.
Šolski sistem ter pogled na moškost in ženskost v naši družbi se odražata v zasedenosti delovnih mest po spolu. Večina zdravniškega osebja je žensk, med mojimi študenti na psihologiji je večina žensk, enako je v izobraževanju, sodstvu … Rezultat tega je, da so estrogeni hormoni omogočili ženskam, da so mirneje prestale testosteronske agresivnosti fantov. Še enkrat povem, da je šolski sistem napisan na psiho ženske. Zaradi tega moški danes zavzemajo enostavnejše poklice, ženske pa bolj študirajo. In če so nekoč k meni zaradi izgorelosti prihajali samo moški, sedaj prihajajo zgolj oziroma bolj in bolj ženske.

– Torej moramo ločiti med pozitivno in negativno čustvenostjo. Kakšna je razlika?
Marsikdo mi reče, da se kot oseba doživlja zelo čustveno. Kdo je čustven? Tisti, ki izbira pozitivno emocionalnost. Če pa je nekdo agresiven, destruktiven, depresiven, to niso izrazi pozitivne emocionalnosti. Številni depresivni ljudje se opisujejo kot zelo čustveni, ne vidijo pa, da so polni predvsem negativnih čustev. Biti čustvena oseba pomeni, da si poln pozitivnih čustev.
Težava naše družbe je v tej negativni čustvenosti, agresivnosti, nastrojenosti, ki pa se pojavlja ravno zaradi tega, ker nam zmanjkuje energije. Jungova psihoanaliza temelji na energiji. Mi imamo organe psihe, ki dobivajo določene količine energije. Te energije zmanjkuje.

– Omenjate tudi zelo prisoten sodobni pojem izgorelosti. Kako pride do tega pojava?
Glede na pomanjkanje energije in razcepljenosti interesov ne moremo recimo več govoriti le o romantični emocionalnosti žensk. Ne moremo, ker jim njihova sodobna poklicna in splošna družbena preobremenjenost jemlje njihovo plemenitost. Prvinsko plemenitost.
V sodobni družbi je veliko pomanjkanje tiste pristne, romantične, prisrčne ljubezni. To pomeni, da je v tebi prisotno preprosto, pristno veselje ob tem, da si srečal soseda, sodelavca, ženo – sočloveka. V današnjem času prehitro izgubljamo mentalno energijo, in potem pademo v vrtinec negativnih čustev: jeze, razočaranja, zavisti …

– Kako razumeti tako velik delež posameznikov, ki pravijo, da so izgoreli? Po vaši razlagi pri izgorelosti ne gre toliko za izgovore, niti ne za pomehkuženost, nezmožnost vztrajnosti, pomanjkanje ciljev in s tem upad smiselnosti …
Izgorelost pri sodobnem človeku ni noben izgovor. Ni. Nihče ni rad v pomanjkanju energije, nihče ni rad neuspešen. V tej družbi priznavam malo lenuhov. Pa še tisti, ki bi jih prepoznal kot lenuhe, bi zame kot psihiatra bili v bistvu izločenci iz družbe.
Pogled na izgorelost z mentalnega gledišča je drugačen. Če ima posameznik nizko frustracijsko toleranco, je to rezultat slabe ego energije. Gre za energetsko slabo opremljen ego; premalo šparamo duševno energijo, premalo mislimo nase. Pri tem pridobimo razne brazgotine, ki pa samo kažejo na to, da delo, ki ni opravljeno z zadostno ego energijo, sploh ni koristno. Tisto, kar delam v stanju izčrpanosti, ni produktivno. Mentalno delo zahteva tudi to, da v zdravem smislu spoštujem svojo psiho in svojo dušo. Samo tisto, kar naredim z zdravo pametjo, lahko uporabljam in smatram kot koristno, saj sem delo opravil energetsko opremljen. Čim več mentalnih brazgotin bom pridelal, tem slabši bo moj ego.
Hkrati pa se zavedajmo, da je razvoj sodobnega človeka napredoval tako hitro, da se nam svet kar naprej odpira v nove dimenzije. Vse bolj živimo tudi na področju imaginarnega, navideznega. Danes ne uspemo več biti kos vsej ponudbi, vsemu razvoju in informacijam. To vodi k razpršenosti naše pozornosti, razpršenosti naše energije. Energijo izgubljamo na širini. Mi smo radovedni in se samo širimo v svojih zanimanjih in interesih. Zaradi razpršenosti imamo težave z iskanjem cilja. Vse me privlači, kar hkrati pomeni, da me nič ne privlači dovolj, da bi zadevo pripeljal do konca in da bi se zaradi tega odpovedal drugim stvarem. Namesto da bi si stvari in interese odvzemali, si jih samo še dodajamo.

– To je vidno tudi v primeru določenih osebnih psihičnih stanj: rešujemo jih tako, da si izberemo še dodatne dejavnosti, telovadbo, meditacije, kuharijo, tečaje …, namesto da bi kaj oklestili. Je tudi v tem modrost – manj je več – za sodobnega človeka?
Z odpovedjo določenim dejavnostim in stvarem si šele v osnovi omogočimo, da pridemo k sebi. Mi pa hodimo proč od sebe. Tako težko je današnjemu človeku biti sam, sam pri sebi, v tišini, z lastnimi mislimi. To, da gremo vase, je terapevtsko početje, in če te lastne terapije ne izvajamo sproti, se nam kopičijo frustracije, ki bi jih radi reševali z vedno novim.
Pri tem me moje nezavedno ohranja, ščiti – če sem v stresu z realnostjo, mi prihrani ukvarjanje s samim seboj. Vendar samo določen čas, saj mi račun izstavi med počitnicami, ob praznikih. Takrat to nezavedno zahteva, da si vzamem čas. To javljanje psihe, ki nas kliče, da pridemo k sebi, je zelo terapevtsko. Moja psiha ne želi, da hodim proč od sebe, da se zatekam k raznim opojnostim, ampak da se ukvarjam s samim seboj. Neukvarjanje s sabo v tem globljem pomenu je največja katastrofa sodobnega človeka.

– Omenili ste praznike, ki so pred vrati. Kako pa je s prazniki v luči pogleda na sodobnega človeka?
Vsekakor prazniki sodijo v ta vsebinski paket katastrofičnega doživljanja s strani sodobnega človeka. Najbolj kritični so gotovo božično-novoletni prazniki. Samo poglejmo na fenomen veselega decembra – vse gre v smeri zabave, veseljačenja, hrupa in svetlobe, samo da se nam ne bi bilo treba v tišini lastnega doma ukvarjati s seboj ali svojimi najbližjimi. Da ja ne bi bili mistični! In nato imamo opraviti s tako imenovanimi božičnimi depresijami. Te se izražajo kot bolj racionalne bilančne depresije, ko ljudje delajo pregled celega leta, ali komunikološke depresije vstopanja v odnose. Koliko je pogovorov, kje bo kdo preživel te praznike, kje bo kdo za božič …
Zanimivo: skrb in stres okoli teh praznikov tudi dokazuje, kako je človek transcendentalno bitje. Celo mnogi ateisti poskrbijo, da mi imajo kaj za povedati o tem, kako lep božični večer so imeli. Gre za čarobnost naše transcendentalnosti.
S prazniki je povezanih veliko čustvenih elementov – kdo pride, koga bi povabil, s kom bi se sploh družil …? Z mnogimi imajo ljudje težke situacije, celo leto se niso uspeli srečati, slišati, govoriti, in si sedaj postavljajo hud imperativ, kako mora biti za praznike vse idealno.
Na predbožično in božično depresijo zato gledam kot popolnoma čustveno-sociološki in transcendentalni fenomen. In teh depresij ni malo. Zame, podeželskega psihiatra, so ta depresivna stanja predstavljala kar precejšen delež pri dodatni obremenitvi dela.

– Ko omenjate preobremenitev dela, je še kako aktualno vprašanje ureditve področja psihoterapije v Sloveniji. Kako gledate na to?
Za začetek bi povedal, da terapevtov ne bo nikoli dovolj. Potem je treba vedeti, da je bila psihoterapija med ljudmi vedno prisotna. Če se vrnem k Svetemu pismu – samo poglejmo, koliko je tam psihoterapije. Jobova knjiga je le eden od primerov, kjer lahko spremljamo potek psihoterapije. Razni psihoterapevti so hodili k njemu, a neuspešno, vse dokler se Job ni pogovoril z Bogom. To kaže tudi na dejstvo, da kjer je prisotna transcendenca, tam je duša srečna.
Glede prisotnosti psihoterapevtov je moj vidik tudi, da niso vse situacije takšne, da bi bila nujna prisotnost zdravnika. Enako je treba gledati z vidika priprave nove psihoterapevtske zakonodaje na Slovenskem. Jaz kot zdravnik sploh nimam nobene zahteve, da bi moral biti vedno in povsod prisoten. Zelo sem srečen, če se s človekovo psiho ukvarjajo različni profili in sem lahko samo pomožni vidik tudi komu drugemu. To bi moralo biti tudi vodilo ob že omenjeni pripravi predloga zakona o psihoterapiji. Zdravniki in tudi psihologi bi lahko bili srečni, če se želi s tem področjem psihičnih motenj še kdo ukvarjati, saj to pomeni, da bo delo razbremenjeno in porazdeljeno. Sploh ob povečani potrebi, ko se srečujemo s povečanim številom psihičnih motenj.
Zavedajmo se, da še tolikšno število psihoterapevtov najrazličnejših modalitet ne more rešiti naše družbene situacije. Enostavno smo kot družba tako izčrpani in razpršeni z našo mentalno energijo, da posamezni psihiatri, ki se spoznamo na to dinamiko, nudimo samo drobce, kot svetlobne žarke, več pa glede na družbeno situacijo sploh ne moremo doseči. Zato so psihoterapevti zelo dobrodošli. Nikoli nas ne bo dovolj in sem zadovoljen, da se populacija glede tega izobražuje.

– Analiza družbe ni ravno bleščeča. Vam vseeno kaj vliva upanje v prihodnost, ali je vaš pogled v naprej bolj črnogled?
Sem otrok druge svetovne vojne. Kdor je doživel tiste čase in šel skozi tiste situacije, ve, kaj je težko življenje. Zase bi dejal, da sem večni optimist. Ne gradim hiše na pesku pesimizma. Hkrati pa nisem naivnež, ki bi potiskal glavo v pesek. Enostavno verjamem v človeka. Družba ima gotovo določene oscilacije, se bodo pa stvari tudi uredile. Pred kratkim sem že povedal, da na to ne moremo gledati brez Stvarnika. Zavedati se moramo, da Stvarnik ni samomorilen. On nas je ustvaril. Če bi nas uničil in nas pustil v samouničenje, bi s tem uničil svoj lastni načrt, celo samega sebe. Zaupam Stvarniku, zato zaupam tudi človeštvu.

OSEBNA IZKAZNICA
Dr. Jožef Magdič
je v Lipi rojeni Prekmurec, sin kmečkih staršev. Leta 1961 se je vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani in leta 1966 postal zdravnik ter leta 1971 v Zagrebu specialist nevropsihiatrije. Januarja 1972 je odšel v Švico, kjer se je zaposlil kot psihiater v Zürichu in vpisal študij psihoanalize na Inštitutu Carla Gustava Junga ter diplomiral leta 1975. Od leta 1976 do 1983 je delal kot psihiater v Nemčiji, štiri leta predvsem na področju sodne psihiatrije, in leta 1978 doktoriral na Univerzi v Tübingenu.
Po vrnitvi v domovino je delal v Psihiatrični bolnišnici Maribor in v Ormožu ter z Zdravstvenem domu Murska Sobota, na koncu pa imel zasebno psihiatrično ordinacijo.
Je član mednarodne zveze za analitično psihologijo, predavatelj, mentor in supervizor za bodoče jungovske psihoanalitike v Ljubljani, in sicer na Univerzi Sigmunda Freuda ter pri Slovenski zvezi za Jungovo analitično psihologijo.
Zase rad pravi, da ljubi celo Slovenijo, najrajši pa je v Prekmurju. Ker je v letošnjem letu obhajal okrogli jubilej, mu v uredništvu Ognjišča kličemo še veliko zdravja in blagoslova.

M. Erjavec, Gost meseca, v: Ognjišče 12, 2023, str. 6-11.

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing