Revija - Revija Ognjišče

Cenzurirani nogometaš Neymar

Napisal Marko na 2. februarja 2016. Objavljeno v Zanimivosti.

Nekateri današnji ljudje se v želji, da ne bi ‘žalili’ drugače mislečih, včasih obnašajo nerazumljivo. Temu je podlegla celo FIFA, krovna svetovna nogometna zveza. V videu, ki so ga prikazali na prireditvi nagrade ‘Zlata žoga’, so nogometašu Barcelone Neymarju z naglavnega traku izbrisali, recimo ‘cenzurirali’ napis 100-odstotno Jezus.
Lani je Barcelona osvojila Ligo prvakov in Neymar, brazilski nogometaš, eden najboljših na svetu, je tedaj nosil naglavni trak z napisom 100-odstotno Jezus. Že takrat so ga napadli, da se kaj takega ne spodobi nositi (zakaj pa ne?). Nogometaš pa je pojasnil, da je tak trak nosil že na treningih v mladosti. (br)

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 2, str. 99

Čudež na priprošnjo Matere Terezije

Napisal Marko na 2. februarja 2016. Objavljeno v Zanimivosti.

Papež Frančišek je decembra 2015 Kongregacijo za zadeve svetnikov pooblastil, da razglasi dekret za priznanje čudeža na priprošnjo bl. Terezije iz Kalkute. Gre za nepojasnjeno ozdravitev Brazilca s težko boleznijo na možganih. 10. septembra 2008, ko je bil zaradi bolezni že v komi, so ga peljali v operacijsko sobo, da bi opravili nujen kirurški poseg. Njegova žena je večer pred tem prosila, da bi Mati Terezija ‘ozdravila’ moža. Med operacijo pa je molila skupaj s sorodniki in duhovnikom v kapeli bolnišnice. Ko se je kirurg, ki naj bi opravil zahteven poseg, po kratkem času vrnil v operacijsko sobo, je našel bolnika, ki je sedel na postelji. Bil je zbujen in ga je pri polni zavesti vprašal: »Kaj počnem tukaj?«
Kot so potrdili kasneje zdravniki, je šlo za ozdravitev v trenutku in ‘abscesi’ v možganih so preprosto in nerazložljivo izginili. Gre za enega redkih primerov čudeža ‘prve stopnje’, v katerem je moč zaznati vstajenje od mrtvih ali za popolno oz. celostno ozdravljenje, ki vključuje tudi ozdravljenje organov, ki jih je prizadela bolezen. Večina čudežev, ki jih navadno preverja vatikanska kongregacija, je ‘tretje stopnje’, kar pomeni, da gre za ozdravitev bolezni v trenutku, medtem ko bi medicina tak rezultat lahko dosegla samo po zelo dolgem čas. (br)

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 2, str. 99

Selški župnik: »Prevčevi so povezani z župnijo in dejavni v njej.«

Napisal Marko na 2. februarja 2016. Objavljeno v Zanimivosti.

V razpravah o pomenu družine naj nam bo koristno pričevanje o družini znanega slovenskega skakalca Petra Prevca, ki niza uspeh za uspehom. O družini je spregovoril župnik Damjan Prošt, ki je že od leta 2003 župnik v Selcih in se je pri verouku redno srečeval s Petrom in drugimi člani družine.
Dejal je, da so Prevčevi verna družina in povezana z župnijo: »Oče Božidar je cerkveni pevec, mama Julijana hodi redno k maši in je ‘taksist’ najmlajšima, Cene in Domen sta ministranta, sestra Nika obiskuje verouk v petem razredu in sodeluje pri otroškem pevskem zboru ter je sodelovala pri kolednikih, najmlajša Ema pa obiskuje verouk v prvem razredu.«
Župnik se spominja Prevčevih otrok, ki jih je srečeval pri verouku in drugih dejavnostih. Petra kot “tihega, mirnega in marljivega učenca, ki ni v ničemer izstopal, razen po tem, da je v zimskih mesecih zaradi treningov in tekem kar nekaj manjkal”. Brat Cene je nekoliko drugačen: »Je bolj vesele in žive narave, rad govori in se šali.« Tudi Domen je vesele narave, “a bolj tih”. Župnik je vesel, da Cene in Domen “še vedno prideta ministrirat, ko lahko prideta k maši in tudi sodelujeta pri maši s povabilom h kesanju, branjem beril in prošenj, uvodi v očenaš …”. Sestra Nika, ki tudi trenira skoke in “je bila lansko leto državna prvakinja v svoji kategoriji, je med najbolj zvestimi in rednimi pevkami otroškega pevskega zbora.” Tako pri vajah kot pri petju v cerkvi.
Župnik Damjan kot zanimivost pove: »Ko sta Peter in Domen skakala na zaključku novoletne turneje, je Nika skupaj z mamo in sestro, medtem ko je bila tekma, prišla raje k sveti maši in sodelovala pri sklepu koledovanja, kot da bi gledala prenos tekme.« Najmlajša Ema hodi k verouku v prvi razred, kjer jo poučuje katehistinja Ana.
Selski župnik išče skrivnost uspeha Prevčevih fantov v družini in starših, “pri katerih in od katerih so se in se še lahko učijo delavnosti, marljivosti, odgovornosti, veselja. Oče in mama tako fante kot dekleti, podpirata in spodbujata pri njihovih željah, njihovem delovanju oziroma pri njihovih odločitvah. Vem, da starša otrok nista nikoli silila k skakanju, ampak sta jim omogočila to, kar so želeli in jih potem na tej poti spodbujala.” Kot župnik, ki je povezan s svojimi župljani, je Damjan Prošt povabil nekaj ministrantov in jih v sposojenem kombiju odpeljal ogledat trening skokov in kvalifikacij. Ministranti so bili veseli, ko sta si Peter in Domen vzela nekaj trenutkov časa in se fotografirala z njimi. Tega, da so ministranti, niso razglašali, čeprav je njihovo fotografiranje vzbudilo pozornost novinarjev.
Po župnikovem mnenju je tudi vera pripomogla k uspehu Prevčevih otrok: »Če verujemo, da je človek telesno in duhovno bitje, je lahko uspešen – da se izrazim bolj moderno –, če je v harmoniji s samim seboj. To pa si lahko edino tako, da tudi svojo dušo hraniš z duhovno hrano in da te ta ne vleče k tlom in te raztresa. Tako ostaneš miren in zbran, kar je za skakalce še kako pomembno.« Vera človeku pomaga k zaupanju, “da je vedno v Božjih rokah, da te varujejo angeli varuhi. Potem si vesel, ko je dan mimo in ti je uspelo ali pa če tudi ne najbolje, dan izročiš v Božje roke in greš zopet naprej na drugo tekmo, kot večkrat pravi Peter.”
Župnik se tudi ne boji, da bi se Prevčeva skakalca prevzela in postala nedostopna. Z njima je v stiku, zlasti po SMS sporočilih, ki si jih večkrat pošljejo. V njih jim predvsem pred tekmami zaželi ugoden veter.

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 2, str. 55

Bolniški duhovnik p. Andrej Mohorčič

Napisal Marko na 2. februarja 2016. Objavljeno v Pogovor o.

Ob težki bolezni in preizkušnji vsakdo rabi sogovornika, s katerim lahko deli svojo bolečino, strah, jezo itd. Bolniški duhovnik pater Andrej Mohorčič se dnevno srečuje z bolniki, tudi mladimi, zato je bil pravi sogovornik na to temo. Predstavil je nekaj drobcev dogajanja med njegovimi obiski bolnikov.

– Ko vstopite v sobo, kjer vas čaka mladostnik s težko boleznijo – kaj vas pričaka tam?
Največkrat se pojavi ali jok ali umik. Pri mladem fantu ali dekletu, ki se oklepa joka in vso svojo bolečino izraža samo na tak način, je včasih res težko ostati neprizadet. Jok se te dotakne, tudi če osebno nisi vpleten v njegovo/njeno situacijo. Poskušam se vživeti, razumel pa te bolečine ne bom nikoli, ker to preboleva on/ona, ne jaz. Samo stojim mu/ji lahko ob strani, včasih ga/jo primem za roko ali čez ramena, največkrat pa je molk tisti, ki največ pove.
Pri umiku mladostnik beži od realnosti svoje bolezni, vse drugo mu je pomembnejše – kakšno vreme je zunaj, kaj je bilo danes za kosilo, kakšne čevlje ima duhovnik obute – samo da bi se ne soočil s stanjem. S takšnim mladostnikom zelo hitro navežem pogovor, ker je zgovoren, besede mu kar dežujejo. Počasi pa je potrebno preiti k bistvu, zakaj se je znašel v bolnišnici. Tu nastane tišina ali pa se pojavi krčevit jok. Dobro, smo že naredili korak naprej.

Kakšne so vsebine, o katerih se mladi v takih trenutkih želijo pogovoriti z vami?
Največkrat sam začnem pogovor. V sobi vidim, kaj ima poleg sebe, mogoče kakšno fotografijo bratca ali sestrice ali staršev od doma, plišasto igračo, osebni računalnik … uporabim karkoli, da navežem pogovor o tisti stvari in se začne počasi odpirat. Hitro mi povedo, tudi brez besed, da jim ni do tega pogovora in bi se raje pogovarjali o čem drugem, večkrat pa se zgodi, da je ravno ta predmet vstopno mesto za to, da se izpove.
Predvsem mladostniki, ki tudi doma živo živijo krščanstvo, kar sami načnejo pogovor o zakramentih. Sicer malo po ovinkih, ko se na glas spominjajo trenutka, ko je k njim domov prišel duhovnik in babici prinesel obhajilo na prvi petek v mesecu, ali pa kot spomin, kako so se srečali s škofom, ko so prejeli sveto birmo. In na hitro obnovimo znanje od verouka, katere zakramente pozna, katere je že prejel, kaj pomeni kateri od zakramentov. Tako preideva na zakramente ozdravljenja. Krasno se je pogovarjati z nekom, ki te svete stvari pozna, ki se ne boji sprave z Bogom, se ne boji svetega obhajila, se ne boji bolniškega maziljenja. Težje je, kjer ni prave vzgoje ali pa se je verouk obiskoval zato, ker je babica tako želela. V takih primerih težkih bolezni in soočenja z duhovnikom se pojavi nemalo zadrege in strahu.

Kaj si mladi v takih trenutkih največkrat želijo?
Niti dva mladostnika nista enaka, odrasli nismo izjeme, in marsikateri me zna pošteno presenetiti z izjavami, kaj počne duhovnik v bolnišnici, zakaj je med bolniki. Takšna in podobna srečanja doživljam ne samo med mladostniki, ampak tudi med odraslimi in med zdravstvenim osebjem (Klinični center v Ljubljani ima približno 2.500 bolnikov in 7.500 zaposlenih). Da bi mladostnik sam od sebe izrazil željo, da bi bil kdo ob njem, je prej velika izjema kot mladostniško pravilo. V sebi prav gotovo želi imeti v bližini koga, da bi mu izrazil svoje strahove, stiske, bolečine, dvome in kar je podobnega, druga stvar pa je, kako to povedati.
Imeti čut, kdaj sem še dobrodošel in kdaj sem že vsiljiv, je Božji dar. Ko sem prvič poklican k mladostniku, ki ima težko ozdravljivo ali povsem neozdravljivo bolezen, sam sebe vprašam, kdo je prvi izrazil željo po obisku duhovnika pri tem mladem človeku. Je bil to bolnik sam, ga je nagovorila medicinska sestra ali so bili njegovi starši tisti, ki so želeli za svojega otroka duhovno oskrbo v času zdravljenja? Če je mladostnik sam izrazil to željo, bova hitro načela pogovor. Če je bila medicinska sestra, tudi ne bo problema, ker tega zagotovo ni naredila na lastno pest, ampak se je predhodno pozanimala bodisi pri mladostniku bodisi pri njegovih starših. Če pa so to bili starši, zna biti moj obisk dvorezen meč: starši želijo, otrok pa ne – in obratno. Kako zdaj sporočiti staršem, da me njihov otrok zavrača, ker se niso prej sami med seboj pogovorili, ali pa ima mladostnik celo napačno predstavo o duhovnikih in Cerkvi? Še posebej težko je, kjer so starši ločeni in mama in oče ločeno prihajata na obiske k svojemu otroku, pa npr. mama želi, da pride duhovnik, oče pa to odločno odklanja. Težki boji se dogajajo v tem mladostniku!

Vi ste se skozi čas naučili in navadili, kaj in kako pristopiti k bolnemu človeku/mladostniku, pri nas pa se zdi, da pogosto ne vemo, kako pristopiti k bolnemu svojcu ali prijatelju. Kakšni bi bili vaši nasveti?
Mnogi bolniki se zahvalijo za obisk, so ga zelo veseli in tudi prosijo za čisto preprosto molitev. Za takšne ljudi je potrebno moliti, jih vključiti v kakšno prošnjo. Vsekakor pa se jih ne izogibati. Ne se bati bolnih, naj bodo to otroci ali ostareli. Potrebno jim je prinašati upanje, toplo besedo. Upanje pa mora biti realno, ne visokoleteče, če bolnik že ve, kaj sledi. Bog dela čudeže, sicer po svoje, pa vendar je naredil en velik čudež: življenje. In tega življenja, ki se nadaljuje tudi po končani zemeljski poti, ni konec, se nadaljuje pri Njem. To je naše upanje, ki ne osramoti.

V letošnjem Letu usmiljenja smo povabljeni tudi k telesnim in duhovnim delom usmiljenja; eno od njih je bolne obiskovati. Čeprav je mnogim to težko, se od bolnih in preizkušenih gotovo marsikaj naučimo. Kaj bi izpostavili v tem pogledu?
Kot prvo je to lahko spoznanje, da sem jutri na njegovem mestu lahko jaz. Trpljenje in bolezen sta lahko milost, kjer človek spoznava delovanje Boga v svojem življenju. Spoznavam svoje meje, do kod lahko gre moje telo, do kod gredo moje sposobnosti dojemanja sebe in Boga. To ni nič novega, do teh ugotovitev je prišel že starozavezni Job, ko se na koncu zahvali Bogu za svojo majhnost in hkrati veličino, da je ustvarjen po Božji podobi. Tudi v meni kot trpečem in bolnem se nahaja Odrešenik, ki je moral dati skozi radost otroštva, sprejetost v Kani ali ob Galilejskem jezeru, ko so ga hoteli imeti za svojega kralja, zatajitev pred Pilatovo palačo ali trpljenje na križevem potu. Vsega tega se človek nauči, če je le pripravljen odpreti oči, videti Njegovo bližino in pot, kajti tudi v bolezni »Gospodova svetilka še ni ugasnila« (1 Sam 3,3).
Erjavec M., Tema meseca, Ognjišče (2) 2016, str. 74

Zgled odpuščanja

Napisal Marko na 1. februarja 2016. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Lush Gjergi, življenjepisec blažene Matere Terezije, je leta 1989 to sveto ženo obiskal v Kalkuti. Bila je hudo bolna, priključena na aparate. Vprašala ga je, če ve, zakaj trpi. Ni ji znal odgovoriti. Ona pa je dejala: »Pripravljam Jezusovo vrnitev v Albanijo.« Dejansko se je 14. in 15. oktobra tega leta vrnila v Albanijo. Zanimivo je, da je obiskala najprej grob diktatorja Enverja Hodže, ki je albanskemu narodu in družini Matere Terezije storil toliko hudega. Pokleknila je in molila na grobu. Celo tolažila je diktatorjevo ženo! Nato je šla na grob svoje matere in sestre. S tem je dala lep zgled vsem Albancem, da je spravo mogoče doseči samo z ljubeznijo in odpuščanjem.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2016), 38.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 67.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ledena svečnica

Napisal Marko na 1. februarja 2016. Objavljeno v zgodbe.

Nedeljsko jutro je in še svečnica povrhu. Lep, prav posebno lep prazničen dan sem si obetala, ko sem se zbudila.
Vstala sem kot ponavadi in s tem že pričela svoj ustaljeni nedeljski ritem. Pa ni bilo vse tako, kot bi moralo biti. Tokrat je bilo nekaj drugače, ni namreč bilo električne energije. Mrzli radiatorji in pogled skozi okno so napovedovali hud mraz.
Z možem sva se uredila, da bi se odpravila k sveti maši. Na hišnem pragu me je prestregla soseda: »Nikar ne hodita v ta mraz in led. Samo poglejta, kako je cesta poledenela! Nikogar ne bo, vsi se bodo raje držali toplih domov. Svete maše gotovo ne bo, le kako bo župnik prišel iz sosednje fare do nas po taki poledici. Jaz niti primerne obutve nimam – z visokimi petkami ne bi prišla nikamor. Ne bodita nora in ostanita doma na varnem.« Plazu njenih besed ni bilo mogoče zajeziti, dokler ni povedala vsega, kar se je namenila izreči.
Z možem sva se samo spogledala. Nisva pustila, da naju pregovori. Počasnih, drsajočih korakov sva po poledeneli cesti odšla proti cerkvi.
»Kaj pa če res ne bo nikogar?« je mož začel dvomiti, saj sva slišala, kako od mraza poka drevje v gozdu.
»Nič hudega, bova pa odmolila rožni venec in šla domov. Če pa cerkev ne bo odprta, bova pa samo pozdravila rajne na pokopališču in se vrnila domov.«
Tiho sva šla naprej in ves čas poslušala grozljivo pokanje drevja v bližnjem gozdu, kjer je svojo moč izkazoval žled.
Pred cerkvijo naju je čakalo presenečenje. Ne samo, da je bila cerkev odklenjena, pred vhodnimi vrati je bil pogrnjen še dolg tekač, ki je omogočal varnejši oprijem obutve in s tem preprečil, da bi komu nevarno spodrsnilo.
Vstopila sva v cerkev. Bila je mrzla, saj ogrevanje ni delovalo, ker ni bilo električne energije. Na glavnem oltarju je bil na tabernaklju nameščen lep svečnik s prižganimi svečami, podoben tistemu, ki smo ga gledali v Svetem pismu s slikami. Vseh sedem sveč na njem je bilo prižganih in naju vabilo naprej v zavetje cerkve in pred oltar.
Ta svečnik je dobil naš župnik kot novomašni dar in verjetno je do sedaj služil bolj kot spomin na novo mašo ali kot okras na polici, tokrat pa je prišel še kako prav.
Pred glavnim oltarjem nas je pričakala okrasitev s svečkami. V veliki, okrogli posodi, nastavljeni na umetelno kovanih nogah, je bilo postavljenih veliko malih svečk – svedrastih, belih, modrih in rdečih, kot videz naše slovenske zastave. Gospod župnik je počastil Boga, nas pa tudi tokrat nagradil in razveselil s svojim umetniškim čutom.
Z molitvijo rožnega venca smo dočakali začetek svete maše. Obiska res ni bilo toliko kot običajno, tudi orgle so molčale in v tihoti cerkve ozvočenja nismo pogrešali. Smo pa ob romantični razsvetljavi toliko bolj na široko odprli svoja srca.
Prav v trenutku, ko je zvonček v rokah ministranta oznanil najsvetejši del svete maše, se je v zvoniku zaslišalo bitje ure. Samo trenutek pozneje so se prižgale vse luči.
Neverjetno lepo doživetje, ko nam je Jezus na tako nenavaden, otipljivo človeški način sporočil, da je on LUČ.
Mislim, da si bomo to srečanje zapomnili vsi, ki smo bili takrat pri sveti maši, saj smo bili deležni svete daritve na svečnico res ob svečah in ker je prišla prava, svetla luč v najsvetejšem trenutku.
Vsi smo si domov vzeli male blagoslovljene svečke, ki so nas še nekaj časa spominjale na to prav posebno svečnico.
KATARINA. (zgodbe). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 02, str. 36.

Včasih

Napisal Marko na 1. februarja 2016. Objavljeno v Za začetek.

Včasih sedem v cerkev pred tabernakelj. Včasih pokleknem.
Včasih pa le zaprem oči … in sem tam.
Včasih kaj povem. Včasih molčim. Včasih kričim. Včasih se jezim. Včasih jokam.
Včasih dvigujem pogled proti nebu. Včasih zakopljem obraz v dlani.
Včasih sem glasen. Včasih sem tih.
Včasih poslušam. Včasih celo kaj slišim.
Včasih prepevam.
Včasih sem oseben. Včasih sem priseben. Včasih sem iz sebe.
Včasih jemljem. Včasih dajem.
Včasih sem sam. Včasih sva v dvoje. Včasih smo vsi.
Včasih verujem. Včasih dvomim.
Včasih sem brezskrben. Včasih me skrbi.

Ti pa si vedno!
In čeprav je z mano včasih tako kot je … vem, da si. Vedno.
Nisi le včasih.

Včasih Te ne razumem. Včasih pa se mi zdi, da sem pametnejši od Tebe.
Včasih Te ljubim. Včasih ne. Včasih se mi zdi, da Te celo sovražim.
Včasih se Te bojim. Včasih bežim pred Teboj.
Včasih se ti skrijem. Včasih ti skrivam.
Včasih se mi zdi, da se Ti skrivaš.

A Ti si vedno!
In čeprav je z mano včasih tako kot je … vem, da si. Vedno.
Nisi le včasih.

Najin odnos včasih ni najboljši. Ne najbolj iskren. Ne preprost. Ne pristen.
Ne po Tvoji krivdi. Čeprav te včasih tega obtožim. In čeprav včasih tega ne vidim in ne čutim, vem, da me Ti ljubiš in objemaš in pričakuješ in čakaš … vedno. Vedno, ne le včasih.
In čeprav se skoraj vedno sam sebi zdim tako velik in pomemben, se včasih zavem kako majhen … kako droben … kako nepomemben sem v resnici. In kako neverjetno in nepojmljivo je, da me Ti ljubiš. Vedno. Ne le včasih.
In da sem ti pomemben … in dragocen … In da me Tvoja ljubezen dela velikega.

In Ti si vedno. Nisi le včasih.

Včasih stojim pod križem. Včasih pa le gledam od daleč.
Včasih tečem h grobu. Včasih pa ne upam vstopiti.
Včasih hodim po vodi. Včasih pa kopljem s svojimi umazanimi prsti po Tvoji strani.
Včasih slišim Božjo Besedo, včasih zgolj grmenje.
Včasih sem poln Duha, včasih pa le preplašen golob prhuta s krili.

Ti pa si vedno. In nisi le včasih.

Včasih sedem v cerkev pred tabernakelj. Včasih pokleknem.
Včasih pa le zaprem oči … in sem tam.
Kjer si Ti vedno.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 2, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Blagri – kristjanov življenjski načrt

Napisal Marko na 27. januarja 2016. Objavljeno v Blagri_kristjanov življenjski načrt.

Vzemimo v roke Sveto pismo, odprimo peto poglavje Matejevega evangelija in se v duhu povzpnimo z Jezusom na grič ob obali Galilejskega jezera … Prisluhnimo ‘uverturi’ v njegov govor: Blagor ubogim … žalostnim, usmiljenim, čistim … Stopimo na pot, ki jo Jezus Kristus zarisuje kot odgovor na željo po sreči – po resnični sreči, ki je človeku prirojena. V teh besedah je obsežena vsa Postava, vseh Deset zapovedi, a izražajo jih na nov način, ki ga je prinesel Kristus.

V resnici so blagri njegov portret, njegov življenjepis, njegov življenjski slog: so pot resnične sreče, ki jo lahko prehodimo tudi mi – z milostjo, katero nam podarja Jezus. Pred več kot desetimi leti smo se na teh straneh že podali na pot blagrov, tokrat jo bomo prehodili malce drugače: v svetem letu usmiljenja in v letu, ko se bodo v poljskem Krakovu zbrali mladi iz vsega sveta in razmišljali prav o nauku blagrov … Učili se bomo od Jezusa, kaj pomeni biti ubog v duhu, ponižen in usmiljen, kaj pomeni iskati pravičnost, biti čist v srcu in delavec za mir … in po tem uravnavali svoje krščansko življenje. Okrepili bomo zavest, da smo blagrovani – tudi sredi težav in trpljenja, saj nas osrečuje upanje in pričakovanje izpolnitve Božjih obljub. Kot nadaljevanje blagrov pa bomo vzeli v roke še 25. poglavje Matejevega evangelija, v katerem nam Jezus zastavlja vprašanja, ki jih bomo slišali na sodni dan ob koncu časov. Spomnili se bomo namreč na telesna in duhovna dela usmiljenja, ki so eno temeljnih meril za preverjanje našega krščanskega življenja, ki ga moramo pretehtali vsak dan. Ni veliko besed, so preproste in uporabne za vse. Krščanstvo je namreč ‘praktično verstvo’, ni namenjeno temu, da bi ga “mislili, ampak živeli”. Naj postanejo življenjski program za vsakogar, ki hoče slediti Učitelju na poti k cilju, za katerega smo ustvarjeni (“njihovo je nebeško kraljestvo”) …

BLAGRI …

… dopolnitev postave

Blagri so polnost postave. Jezus je rekel, da ni prišel odpravit postave, temveč jo dopolnit (prim. Mt 5,17). Graja judovske učitelje postave, ker so ljudi obremenili s številnimi podrobnimi predpisi … Jezus je prinesel dopolnitev postave in to novost evangelija je potrdil s svojo krvjo: praznovanje, veselje in svoboda. V resnici so blagri Jezusov portret, njegova oblika življenja: so pot resnične sreče, na katero vabi tudi nas z milostjo, ki nam jo podarja.

Blagri dopolnjujejo zapovedi Stare zaveze, so postava, ki jo daje Jezus. V teh besedah je vsa novost, ki jo je prinesel Kristus, so pot, ki jo Bog ponuja kot odgovor na željo po sreči, ki je človeku prirojena. (papež Frančišek)

… pot k resnični sreči

Govor na gori nam zarisuje pot k resnični sreči, v osmerih blagrih postavlja kažipote, ki nas usmerjajo. Jezus jih je postavil na začetku svojega javnega delovanja kot temelj: ustavo ali ‘magno carto’ krščanstva. Današnji kristjan ničesar ne potrebuje bolj kakor veselje, ki ga črpa iz vere, in to mora izpričevati z vsem svojim življenjem. Trdno zaupanje, da moramo živeti iz evangelija z radostjo in s tem izpolnjevati njegove zahteve, je prvi pogoj verske prenove in evangelizacije sveta. Vprašajmo se, če v današnjem svetu res pričujemo za to, da je življenje blagrov pot k sreči in da daje našemu življenju in delovanju najgloblji smisel?

Če bi povedal, kaj me je v celotnem Svetem pismu najbolj razmajalo in me ni nehalo pretresati do danes, bi moral priznati, da je to Govor na gori, spisek blagrov… (Alojz Rebula)

… pot usmiljenja

Ni mogoče razumeti kristjana, ki ni usmiljen, kakor tudi Boga ne moremo razumeti brez usmiljenja. Usmiljenje je namreč beseda, ki povzema evangelij. Je temeljna poteza Kristusovega obličja, tistega obličja, ki ga prepoznavamo v različnih vidikih njegovega bivanja: ko se srečuje z vsemi, ko ozdravlja bolnike, ko sedi za mizo z grešniki, predvsem pa, ko pribit na križ, odpušča. Tu vidimo obličje božjega usmiljenja. (papež Frančišek)

Blagri nakazujejo konkretne oblike usmiljenja, ki ga Cerkev danes poklicana uresničevati na viden in otipljiv način. Blagri nam namreč naročajo, naj ljubimo vse, dajemo vse, odpuščamo vse in naj ne sodimo nikogar … V osrčje nove zaveze je postavljeno spoznanje, da smo v Kristusu sprejeli Božjo milost in sočutje, občutili ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in daje upanje ter da mora naše življenje pričevati o Njegovi ljubezni do vseh naših bratov in sester. »Leto usmiljenja je ugoden čas, da spremenimo življenje, da se pustimo dotakniti v srcu. Bog se ne naveliča ponujati roke. Vedno je pripravljen poslušati … Dovolj je že sprejeti vabilo k spreobrnjenju in se podvreči pravičnosti, medtem ko Cerkev ponudi usmiljenje” (Obličje Usmiljenja, 3).

… pot mladih

Papež Frančišek je mladim v Riu de Janeiru poleti 2013 iz vsega srca priporočil, naj s pomočjo blagrov naredijo konkreten načrt za svoje življenje. Tudi dveletno duhovno pripravo na 31. svetovno srečanje mladih v Krakovu na Poljskem julija 2016 (SDM) je usmeril na pot blagrov: Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo (leta 2014) in Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali (leta 2015). Glavna tema tega velikega letošnjega srečanja mladih pa bo: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7) in se povsem ujema s svetim letom usmiljenja.

Blagri so konkreten program za življenje, ki je lahko vodilo na poti do resnične sreče. Pustite, naj vas napolni Očetova nežnost, da jo boste lahko širili okoli sebe! (papež Frančišek)

… pot k svetosti

Bog je ustvaril človeka za srečo, za polnost, ki ji kristjani pravimo svetost, in nas po krstu kliče k svetosti. Svetnik je, kdor v svojem življenju čim bolj zvesto uresničuje zgled Jezusa Kristusa, živi v sedanjosti Jezusovo pot križa in zazrt v Gospoda sveti kakor luč ljudem na njihovi poti življenja in delovanja. Je človek, ki živi ves za Boga in za druge – v duhu blagrov. Pot k svetosti ni lahka in zahteva napor. Blagri so luč na tej poti. Bolj ko bomo s čistim srcem premišljevali besede blagrov, bolj nam bo v njih zasvetilo obličje Jezusa Kristusa in bolj bomo mogli prepoznavati smisel in se veseliti tega, kar Bog polaga na pot našega življenja. S tem pa bomo že v našem vsakdanjiku okušali dar odrešenja, ki nam ga Bog v polnosti namenja v Nebeškem kraljestvu.

Blagre (blagor = sreča, blagoslov, izraz veselja, zadovoljstvo nad srečo koga…– SSKJ, 136) najbolje označimo z vsem razumljivo podobo: formula ali recept za srečo. So nekakšna razlaga, oz. komentar glavnih zapovedi: ljubezni do Boga in do bližnjega.

… Jezusova podoba

Blagri so pot, ki jo je Jezus prehodil od rojstva v Betlehemu do smrti na križu. Razkrivajo obraz Sina Božjega, križanega in vstalega, so njegova podoba. Na križu je uresničil prvi del blagrov: bil je ubog, krotak, trpeč, lačen, žejen pravice, čistega srca, miroljuben in preganjan. Vstali pa uresniči drugi del blagrov: njegovo je božje kraljestvo, je potolažen, podeduje zemljo, je nasičen, doseže usmiljenje, vidi Boga in je Božji Sin. Blagri razkrivajo tudi obrise skupnosti, v kateri živijo bratje in sestre enega srca in enega duha. Vabijo nas, da tudi mi delamo to, kar ‘smo’, se pravi, da živimo iz resničnosti, ki smo jo prejeli pri svetem krstu.

Blagri so neke vrste Kristusova lastna podoba in prav zato vabilo k hoji za njim in k življenjskemu občestvu z njim. (sv. Janez Pavel II.)

IZ ROMARJEVEGA DNEVNIKA

Približujemo se Gori blagrov, kjer se je začelo Jezusovo oznanjevanje in so množice, zbrane od vsepovsod, slišale ‘ustavo’ Božjega kraljestva. Jezus blagruje tiste, ki so slabotni, zatirani … na glavo postavlja človeško lestvico vrednot … Sedanja cerkev ne stoji prav na tistem kraju, kjer je Jezus govoril množici, bilo je bližje jezeru. Tam je nekdaj (4. stol.) stala cerkev in manjši samostan, ostanki zidov so še vidni – tam naj bi bilo spominsko mesto Govora na gori. Sedanjo cerkev so kasneje zgradili nekoliko višje, na bolj razglednem kraju. Čudovita okolica takoj navduši: pogled objema griče, ravnino pod nami, jezero, okoliške vasi in mesta … kljub veliki množici romarjev, je tu čutiti nekaj posebnega, nekaj, kar vabi k molitvi, zbranosti … Palme, cedre, evkalipti in drugo sredozemsko rastje … izredno lepo urejena okolica, cvetoča pobočja, ki se spuščajo proti jezeru, valovita gričevnata pokrajina … Stojimo v cerkvi: osmerokotni tloris spominja na blagre, na oknih pod kupolo so tudi izpisani. Odprt hodnik okrog in okrog, loki, ki usmerjajo k oltarju … skozi okna pa lahko občudujemo jezero … Za mašo se zberemo zunaj v parku, pod mogočnimi drevesi, s pogledom na cerkev in jezero v dolini. Maša v čast Kristusu kralju, pater nam prebira govor na gori (Mt 5–7 poglavje), ki ga drugače pri maši nikoli ne beremo v celoti. Naš glavni pridigar pa je Jezus sam, zato se prepustim njegovim besedam, ki dobivajo v tem čudovitem okolju prav poseben pomen: Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, … blagor krotkim … Najraje bi z gore proti jezeru odšel kar peš, da bi si današnje doživetje še bolj vtisnil v srce. (mč)

(se nadaljuje)
pripravlja Marko Čuk

Urednikova beležnica februar 2016

Napisal Marko na 24. januarja 2016. Objavljeno v Beležnica.

Letos dokaj zgodaj začenjamo postni čas – že 10. februarja. Imel bo še poseben pomen, saj ga bomo obhajali v letu Usmiljenja. Postimo in pokorimo se pred obličjem usmiljenega Očeta. Pomenljivo je, da bomo sredi letošnjega posta brali evangelij o izgubljenem sinu in usmiljenem očetu.

O neizmerni Božji ljubezni govori Jezusovo trpljenje, ki ga je prestal za nas. O njem premišljujemo pri pobožnosti križevega pota. V tiskarni je besedilo križevega pota Usmiljeni kakor Oče – križev pot v letu Usmiljenja, ki ga je napisal upokojeni mariborski pomožni škof Jožef Smej. Poleg te novosti imamo na voljo še več knjižic križevih potov.

V postnem času se na poseben način srečujemo z božjim usmiljenjem v zakramentu sprave ali spovedi. Pri odkrivanju bogastva spovedi nam bo pomagala nova izdaja v zbirki Katekizma za mlade Youcat Spoved. Knjiga govori, kako nas Bog po tem zakramentu osvobaja krivde, celi naše rane in nam po svojem odpuščanju omogoča novo življenje. Odlikujejo jo konkretni primeri, privlačno oblikovanje in jezik, ki je blizu mladim. Več o knjigi si boste lahko prebrali v prihodnji številki Ognjišča. V Zbirki Youcat – Katekizem za mlade bosta v prihodnosti izšli še dve izdaji in sicer o družbenem nauku Cerkve in o Svetem pismu.

Da bi jubilejno leto še bolj doživeli, bomo naslednji številki Ognjišča dodali posebno prilogo v svetem letu Usmiljenja. V njej bodo predstavljene cerkve s svetoletnimi vrati v Rimu in v Sloveniji ter še več podatkov o svetem letu, ki vam bodo koristili pri romanju in poglobitvi vere, zlasti v Božje usmiljenje. Ponovno bi vas spomnili na knjigo papeža Frančiška Cerkev – hiša usmiljenja, ki bo koristno duhovno branje v svetem letu, zlasti v postu.

Tudi otrokom približajmo Boga kot usmiljenega Očeta. Za to nam je dal lepo osnovo Jezus, ki je učencem povedal kar nekaj prilik o božjem usmiljenju. Med njimi je tudi prilika o izgubljeni ovci. To priliko na izviren način upodablja knjižica v obliki ovčke z naslovom Izgubljena ovčka. Več na str. 130..

Najmlajšim je tudi namenjena posebna ‘zbirka’ knjižic Božji darovi zame. V darilni škatlici so štiri kartonke: Živali, Barve, Nasprotja, Glasovi. Otrok bo vse te pojme spoznaval s pomočjo navedb v Svetem pismu. Škatlica, ki že na zunaj spominja na darilo, kar kliče, da jo podarimo, še posebej ob krstu. Več o knjigi si lahko preberete na str. 51.

Zaradi zanimanja smo ponovno ponatisnili knjigo Tonina Lasconija 365 + 1 dan s Teboj. V njej so misli ob svetopisemskih odlomkih za vsak dan v letu. 365 priložnosti za poglobitev vere z mislimi avtorja, ki je večkrat sicer izzivalen, a morda zato, da bi nas zdramil iz duhovne otopelosti in bi začutili aktualnost božje besede tudi za naš čas. Več o knjigi na st. 130.

Omenjeno knjigo Tonina Lasconija so pred leti vsak dan brali na Radiu Ognjišče. Letos pa vsak dan prebirajo iz knjig Zgodbe za dušo. Zgodbe so izbrane glede na praznike in obdobja cerkvenega leta, da bi poslušalcem pomagale zaživeti krščanstvo v našem času in prostoru. Vsakokrat navedejo, iz katere knjige je prebrana zgodba, zato jih lahko naročite na naši upravi.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Prvi film o papežu Frančišku

Napisal Marko na 22. januarja 2016. Objavljeno v Zanimivosti.

Kličite me Frančišek je naslov filma, ki prikazuje življenje papeža Frančiška od njegovega otroštva do izvolitve za papeža 13. marca 2013. Film, ki so ga minulega 1. decembra predstavili v Vatikanu, je delo italijanskega režiserja Danieleja Luchettija in si ga je od 3. decembra mogoče ogledati tudi v kinematografih po vsej Italiji.
Film pripoveduje o življenjski poti Jorgeja Bergoglia, sina italijanskih priseljencev v Argentini. Gledalcu približa trenutek njegove odločitve za duhovniški poklic, mračna leta vojaške diktature v Argentini in Bergoglievo zavzeto pastoralno delo v predmestjih Buenos Airesa do dne, ko je bil izvoljen na čelo katoliške Cerkve. Pobudo za filmsko upodobitev življenja sedanjega papeža je dal producent Pietro Valsecchi, ustanovitelj produkcijske hiše TaoDue. Idejo zanjo je dobil že kmalu po Frančiškovi izvolitvi, ko mu je postala jasna zgodovinska vloga tega papeža. Z mednarodno igralsko zasedbo je želel na filmskih platnih predstaviti lik človeka, ki povezuje različne dele sveta, jezike, kulture, generacije in družbene razrede. Snemanje je trajalo petnajst tednov, potekalo pa v Argentini, Nemčiji in Italiji ter je zahtevalo tudi precejšnje raziskovanje zgodovine in razmer, v katerih je odraščal papež, ter poglobitev v njegovo versko čutenje.
Pa še ena zanimivost, povezana s papežem. ‘Dragi papež Frančišek, rad bi malical s teboj.’ Tako se glasi naslov knjige, ki bo izšla marca 2016. Gre za zbirko pisem, ki jih je napisal osebno papež Frančišek kot odgovor na 31 ročno napisanih pisem in risb, ki so mu jih poslali otroci z vsega sveta, stari od 6 do 13 let.

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 1, str. 115

BLAGRI …

… dopolnitev postave

… pot k resnični sreči

… pot usmiljenja

… pot mladih

… pot k svetosti

… Jezusova podoba

IZ ROMARJEVEGA DNEVNIKA

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing