Sveto leto imenujemo tisto leto, v katerem katoliški verniki po posebnem odloku svojega vrhovnega pastirja – papeža in pod posebnimi pogoji (spokorna romanja v Rim in obisk štirih papeških bazilik, prejem zakramentov, molitve, dobra dela) prejemajo več darov iz zakladnice zasluženja svetnikov (odpustki) in več milosti. Sveto leto je združeno z raznimi slovesnostmi. Sveta leta so imeli že Izraelci, izvoljeno ljudstvo stare zaveze. V Mojzesovi postavi beremo: »Posvetite petdeseto leto in razglasite svobodo po deželi vsem njenim prebivalcem; bodi vam jubilej in vsakdo naj se vrne k svoji lastnini in k svoji rodovini« (3 Mz 25,10). V tem petdesetem, svetem ali jubilejnem letu (hebr. yobel – ovnov rog, s katerim so trobili ko so naznanjali začetek svetega leta), so Judje odpuščali vse dolgove, torej je bilo to že pri njih ‘leto usmiljenja’.
Ko so proti koncu srednjega veka v Cerkvi začeli razmišljati o ustanovi svetih let, so bogoslovni učenjaki razmišljali: stara zaveza je predpodoba nove zaveze. V stari zavezi so ob jubilejnem letu odpuščali materialne dolgove in to se je ponavljalo vsakih petdeset let, krščansko jubilejno ali sveto leto pa naj se obhaja vsakih sto let, ker se tedaj odpuščajo duhovni dolgovi, ki imajo pred Bogom večjo težo. Prvo sveto leto so obhajali leta 1300 pod papežem Bonifacijem VIII. Naslednje sveto leto naj bi bilo po sto letih – leta 1400, toda papežu Klementu VI. se je zdela ta dobra predolga, zato je ukazal, naj bo sveto leto vsakih 50 let. Papež Pavel II. pa je leta 1470 določil, naj bo sveto leto vsakih 25 let, da bi vsak rod vernikov doživel vsaj eno sveto leto. Tako je (razen nekaterih izjem zaradi političnih razmer) ostalo do danes. Doslej je bilo 26 rednih svetih let, takih, ki se vrstijo po ritmu 25 let; zadnje redno sveto leto je bil veliki jubilej 2000 pod papežem sv. Janezom Pavlom II. Poleg rednih svetih let je bilo v novejšem času nekaj izrednih svetih let, povezanih s pomembnimi obletnicami in dogajanji. Leta 1933 je papež Pij XI. oklical sveto leto ob 1900-letnici odrešenja, Jezusove smrti na križu; leta 1983 pa smo pod papežem sv. Janezom Pavlom II. obhajali izredno sveto leto ob 1950-letnici Jezusove ljubezni do konca. – Med izredna sveta leta bi mogli prišteti dve Marijini leti: leta 1954 pod papežem Pijem XII. in leta 1987 pod sv. Janezom Pavlom II. Papež Frančišek s tem izrednim svetim letom usmiljenja ponuja zdravilo za bolno sodobno človeštvo.
Silvester Čuk

Ognjišče (2015) 12, str. 59

Papež Pij XI. je 24. decembra 1932 kardinale, ki so mu prišli voščit božične praznike, presenetil z napovedjo, da bo v spomin na ‘največji dogodek v zgodovini’ – Jezusovo smrt na križu, leto 1933 razglasil za sveto leto. To nepričakovano naznanilo je ponovil v svoji božični poslanici, ki jo je prenašal vatikanski radio. Pri tem se ni oziral na točno zgodovinsko letnico Jezusove smrti, pred očmi je imel skrivnostni božji načrt odrešenja človeštva. »Ta resničnost skrivnosti odrešenja mora zajeti vsakega vernika, da začuti njeno delovanje v vsakdanjih okoliščinah, kjer človek živi, trpi in dela, v tem koščku drugega tisočletja po Kristusu.« Papežev odlok (bula) o svetem letu odrešenja je bil objavljen na praznik Gospodovega razglašenja, 6 januarja 1933. Določal je, da se sveto leto odrešenja začne na cvetno nedeljo, 2. aprila 1933, z odprtjem svetih vrat bazilike svetega Petra, zaključi pa se 2. aprila 1934, na velikonočni ponedeljek.

Sveta vrata bazilike sv. Petra je odprl papež Pij XI., sveta vrata drugih treh papeških bazilik pa so odprli od njega pooblaščeni kardinali. V Rim se je zgrnila množica romarjev, ki je že sredi tega svetega leta presegla število tistih, ki so v središče krščanstva poromali v svetem letu 1925. Romarji so prihajali z vseh koncev sveta; med njimi so bili preprosti ljudje in izobraženci, mladi in stari. Papež. ki je bil velik ljubitelj misijonov, jih je sprejemal z velikim veseljem, zanje je imel prisrčne nagovore. Slavje svetega leta odrešenja je po vsem katoliškem svetu poživilo versko življenje po vsem katoliškem svetu in tudi pri nas. V spomin na to sveto leto so marsikje postavljali križe v zahvalo za odrešenje. V tem svetem letu je papež Pij XI. razglasil številne blažene in svetnike: med njimi Bernardko Lurško, Marijino izbranko, in Janeza Boska, velikega apostola mladine. Ob zaključku tega svetega leta je papež Pij XI. dejal, da bo prihodnje sveto leto odrešenja leta 2033.
Silvester Čuk

Ognjišče (2015) 12, str. 59

Zgodilo se je drugače, kajti papež Janez Pavel II. je na koncu srečanja s kardinalskim zborom 26. novembra 1982 dejal, da bo leto 1983 izredno sveto leto ob 1950-letnici odrešenja, Jezusove smrti na križu. Ko so mu kardinali in člani rimske kurije 23. decembra 1982 prišli voščit božične praznike, jim je v dolgem nagovoru razgrnil svojo zamisel izrednega svetega leta odrešenja. »Bližnji jubilej hoče priklicati v zavest tisto obhajanje odrešenja, ki se v Cerkvi nenehno slavi in obnavlja. Njegov posebni pomen je klicati k poglobljenemu razmišljanju o dogodku odrešenja in o njegovi konkretni povezavi z zakramentom sprave.« Na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 1983, je bila objavljena bula, ki se začenja z znamenitimi besedami: “Odprite vrata Odrešeniku”, ki jih je izrekel ob nastopu svoje papeške službe 22. oktobra 1978. »Od tistega trenutka so bila moja čustva in moje misli vedno bolj usmerjene h Kristusu Odrešeniku, k njegovi velikonočni skrivnosti, vrhuncu božjega odrešenja in najvišje uresničitve usmiljenja do ljudi vsakega časa … Res, da je vsako liturgično leto proslava našega odrešenja, toda jubilejna obletnica odrešilne Kristusove smrti nas vabi, da se take proslave bolj zavzeto udeležimo. Že leta 1933 je papež Pij XI., blagega spomina, posrečeno hotel obhajati 19. stoletnico odrešenja z izrednim svetim letom, puščajoč ob strani vprašanje datuma Gospodove smrti na križu.« Ta papeška listina je določala, da se bo izredno sveto leto odrešenja začelo 25. marca 1983, na praznik Gospodovega učlovečenja, zaključilo pa 22. aprila 1984, na praznik Gospodovega vstajenja. 25. marca je papež Janez Pavel II. odprl sveta vrata bazilike sv. Petra. Obred se je pričel s spokorno procesijo, ki se je razvila iz cerkve sv. Štefana znotraj vatikanskega obzidja, enega najstarejših svetišč na rimskih tleh. Pred papežem je stopal zbor strežnikov, semeniščnikov in bogoslovcev, za njimi pa štirideset mladih z vsega sveta, ki so nosili velik lesen križ. Papež je stopil k bronastim svetim vratom, ki jih je za sveto leto 1950 izdelal italijanski umetnik Lodovico Consorti. Trikrat je potrkal na vrata z istim kladivom, ki ga je uporabil papež Pij XI., ko je 1. aprila 1933 odprl sveta vrata za izredno sveto leto ob 1900-letnici odrešenja. V levi roki je držal patriarški pastorale (škofovsko palico), ki ga papeži rabijo samo ob posebno slovesnih prilikah. Vrata sta od znotraj odprla dva najstarejša uslužbenca bazilike svetega Petra. Nato je kot prvi svetoletni romar vstopil v baziliko. Med mašno homilijo je dejal: »Glejte, odprli smo sveta vrata izrednega svetega leta in skoz nje vstopamo v baziliko svetega Petra. To je simbol. Vstopamo ne samo v to častitljivo rimsko baziliko, vstopamo tudi v najbolj sveto razsežnost Cerkve – v razsežnost milosti in rešenja, ki jo Cerkev vedno črpa iz skrivnosti odrešenja. Črpa jo vedno in brez prestanka. V tem letu, ki ga danes začenjamo, pa vendar želimo, naj bi se Cerkev še bolj zavedala dejstva, da odrešenje v njej traja kot dar božjega Ženina … Želimo, da bi se vsi njeni otroci oklenili božjega Odrešenika, Njega, ki je vrata, skozi katera moramo vstopiti, če hočemo biti rešeni.« Istega dne so kardinali, papeževi odposlanci, odprli sveta vrata drugih treh rimskih bazilik: sv. Janeza v Lateranu, Marije Velike in sv. Pavla zunaj obzidja.
Papež je v svojem predbožičnem nagovoru kardinalom dejal, da se bo jubilejno leto obhajalo istočasno v vsej Cerkvi, tako v Rimu kot v krajevnih Cerkvah v razdobju tega leta. Svetoletni odpustek je bilo mogoče dobiti v cerkvah, ki so jih določili škofje. Pri izbiri teh cerkva so bile na prvem mestu stolnice. Verni ljudje pa so si kljub temu svetem letu želeli romati v Rim, središče krščanstva. To upravičeno željo je imel v mislih papež, ko je rekel, da se Rim “s svojim edinstvenim značajem, s svojimi apostolskimi spomini, z obhajanjem praznika v papeževi navzočnosti odpira vsem vernikom”. Bilo je veliko romanj v Rim z vseh koncev sveta. Romarji so obiskali štiri velike rimske bazilike, udeleževali so se srečanj s svetim očetom ob sredah, ki so imela v svetem letu značaj molitvenega bogoslužja. Razen splošnih avdienc ob sredah bile še razna druga srečanja in pobožnosti. Slovensko svetoletno romanje v Rim je bilo od 22. do 26. februarja 1984. Zaradi težav pri potovanjih v tujino (depozit!) se ga je udeležil le okoli 1000 romarjev iz domovine, ki so se jim v Rimu pridružili rojaki iz zamejstva in Rima. Skupaj so obiskali velike rimske bazilike ter imeli tam svetoletne pobožnosti. 24. februarja je bilo srečanje s papežem Janezom Pavlom II. v dvorani Pavla VI., ki jih je prisrčno nagovoril. Med drugim je dejal: »Obhajanje svetega leta naj vam da novega poguma in zagona. Utrdi naj vaše prizadevanje za dobro, da bi bili tako v družbi, v katero vas je postavila božja previdnost, prepričani in učinkoviti pričevalci resničnosti našega odrešenja.«
Nadvse veličastno je bilo svetoletno romanje mladih z vsega sveta, ki je trajalo pet dni cvetnega tedna – od 11. do 15. aprila 1984. Ob začetku je bilo v večnem mestu okoli 35.000 mladih romarjev, ob koncu pa vsaj desetkrat več – nad 350.000. Med molitvenim bedenjem na cvetno soboto jih je nagovoril. »Kaj je vaša naloga, dragi mladi? Dejal bi, da morate sprejeti nekakšno preroško vlogo: delajte tako, da bo vaša dejavnost obtožba obstoječega zla, nastopite predvsem zoper tako razširjeno kulturo smrti. Vedno morate ceniti življenje in storiti vse, da ga bodo tudi drugi cenili.«
Na veliko noč, 22. aprila 1984, po slovesni praznični maši na Trgu svetega Petra je papež Janez Pavel II. zaprl sveta vrata bazilike in s tem dejanjem zaključil izredno sveto leto ob 1950-letnici odrešenja, ki je bilo najdaljše sveto leto v zgodovini, saj je trajalo 13 mesecev. Potem ko je vrata zaprl, je mladim izročil svetoletni križ: »Ponesite ga v svet znamenje ljubezni Gospoda Jezusa do človeštva in oznanite vsem, da je samo v umrlem in vstalem Jezusu odrešenje.«
Silvester Čuk

Ognjišče (2015) 12, str. 61-62

Prvo Marijino leto v zgodovini katoliške Cerkve je razglasil papež Pij XII. z okrožnico Sijajna krona na praznik Marijinega rojstva 8. septembra 1953. V njej je navedel, zakaj se je odločil za praznovanje posebnega Marijinega leta: »Da bi po vsem svetu obhajali prvo stoletnico, odkar je naš predhodnik Pij IX., blagega spomina, slovesno razglasil versko resnico, da je bila blažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in posebni pravici, ki ji jo je podelil vsemogočni Bog glede na zasluženje Kristusa Jezusa, Zveličarja človeškega rodu.« To se je zgodilo 8. decembra 1854. Marijino leto se je zato pričelo na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije, 8. decembra 1953, ko je papež Pij XII. slovesno odprl vrata bazilike Marije Velike v Rimu. V teku Marijinega leta je papež vodil razna slavja, sprejemal romarje z vsega sveta, jih navduševal za češčenje Matere božje z govori, apostolskimi pismi in radijskimi poslanicami. Verniki so mu radi prisluhnili in povsod po svetu se je Marijino češčenje izredno poživilo. Z okrožnico H Kraljici nebes z dne 11. oktobra 1954 je Pij XII. uvedel praznik Marije Kraljice, ki naj se obhaja zadnji dan v maju, Marijinem mesecu. Po preureditvi bogoslužnega koledarja po koncilu je bil god Marije Kraljice prenesen na 22. avgust, na osmi dan po Marijinem vnebovzetju. Prvo Marijino leto se je zaključilo 8. decembra 1954.
Silvester Čuk

Ognjišče (2015) 12, str. 63

Papež Janez Pavel II. je v okrožnici O Odrešenikovi materi (Redemptoris mater), podpisani 25. marca 1987, na praznik Gospodovega oznanjenja Mariji, napovedal posebno Marijino leto, ki se bo pričelo binkošti, 7. junija 1987, in se bo zaključilo na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1988. Posvečeno je bilo dvatisočletnici Marijinega rojstva. »Četudi ni mogoče časovno natančno določiti datuma Marijinega rojstva, se vendarle Cerkev stalno zaveda, da je Marija na obzorju zgodovine odrešenja nastopila pred Kristusom … Ta njen nastop pred Kristusovim prihodom dobiva vsako leto odsev v bogoslužju adventa.« V Rimu se je praznovanje Marijinega leta pričelo v baziliki Marije Velike na binkošti, 7. junija 1987, s katero so bila povezana največja Marijina svetišča po vsem svetu. Od tam so prenesli podobo Marije, rešiteljice rimskega ljudstva (Salus Populi Romani) na Trg svetega Petra, kjer je bila slovesna maša. Ta praznik je bil izbran zato, ker je bila Marija med apostoli v dvorani zadnje večerje na prve binkošti. Marijino leto so obhajali po vseh krajevnih Cerkvah. Pri nas je vsaka škofija določila, kako bo Marijino leto obhajala. »Glavni namen tega milostnega leta ne smejo biti zunanje slovesnosti,« so naročali slovenski škofje, »ampak poglobitev krščanskega življenja po Marijinem zgledu v hoji za Kristusom v veri, upanju in ljubezni.« Ob zaključku Marijinega leta na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1988, so bile zahvalne slovesnosti v glavnih romarskih središčih..
Silvester Čuk

Ognjišče (2015) 12, str. 64

V svojem prvem nagovoru pred nedeljsko opoldansko molitvijo angelskega češčenja, 17. marca 2013, je papež Frančišek dejal: »Ko slišimo usmiljenje, ta beseda spremeni vse. To je najboljše, kar lahko slišimo: spreminja svet. Nekaj usmiljenja naredi svet manj mrzel in bolj pravičen. Čutimo potrebo, da prav razumemo božje usmiljenje, tega usmiljenega Očeta, ki je tako potrpežljiv.« Od takrat ne neha govoriti o neizmernem usmiljenju nebeškega Očeta, “ki se ne naveliča odpuščati”, zato njegova napoved izrednega svetega Usmiljenja ni presenečenje. Kako bo potekalo, naj spregovori sam v svojem pismu, s katerim ga je napovedal. »Na praznik Brezmadežnega spočetja (8. decembra) bom z veseljem odprl sveta vrata. Ob tej priložnosti bodo to vrata usmiljenja. Kdorkoli bo vstopil skoznje, bo lahko občutil ljubezen Boga, ki tolaži, odpušča in vliva upanje. Na nedeljo zatem, na tretjo adventno, se bodo odprla tudi sveta vrata v rimski stolnici, baziliki svetega Janeza v Lateranu. Zatem se bodo odprla vrata tudi v drugih papeških bazilikah. Določam, da se na isto nedeljo v vsaki krajevni Cerkvi v stolnici, ki je materna cerkev za vse vernike, ali pa v konkatedrali ali drugi pomembni cerkvi odpre za vse sveto leto enaka vrata usmiljenja. Po izboru ordinarija jih je mogoče odpreti tudi v svetiščih, kamor romajo številni romarji, ki se jih v srcu na teh svetih krajih dotakne milost in najdejo pot spreobrnjenja. Vsaka krajevna Cerkev bo tako neposredno vpeta v dogajanje tega svetega leta kot v izreden trenutek milosti in duhovne prenove. Jubilej bomo tako praznovali v Rimu kot po krajevnih Cerkvah kot vidno znamenje občestva vse Cerkve. 8. december sem izbral, ker je ta datum zelo pomenljiv za nedavno zgodovino Cerkve. Sveta vrata bom namreč odprl ob petdesetletnici zaključka drugega vatikanskega koncila … Na misel mi prihajajo besede, ki jih je izrekel sv. Janez XXIII., ko je odprl koncil, da bi nakazal, po kateri poti naj hodi: “Zdaj ima Kristusova nevesta zdravilo usmiljenja raje, kot da bi uporabljala orožje strogosti.”« Malo naprej beremo: »To jubilejno leto hočemo preživeti v luči Gospodove besede: usmiljeni kakor Oče. Evangelist podaja Jezusov nauk, ko pravi: “Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!” (Lk 6,36). Ta življenjski program je zahteven in obenem bogat z veseljem in mirom.« Kakšne bodo dejavnosti v tem izrednem svetem letu? »Poseben vidik svetega leta je romanje, ki je podoba poti, ki jo vsak človek prehodi v svojem življenju. Življenje je romanje in človek je popotnik, romar, ki prehodi pot do želenega cilja. Tudi za to, da dospe do svetih vrat v Rimu in vsakem drugem kraju, bo moral vsak, glede na svoje moči, opraviti romanje. To bo znamenje dejstva, da je tudi usmiljenje cilj, ki ga je treba doseči in zahteva vztrajnost.«
Objavljen je koledar dogodkov v tem letu Usmiljenja za vsak mesec. V decembru so se odprla sveta vrata bazilik sv. Petra, sv. Janeza v Lateranu in sv. Pavla zunaj obzidja ter stolnic po vsem svetu. Na novo leto, praznik Marije, svete Božje Matere, je bilo odprtje svetih vrat bazilike sv. Marije Velike. 25. januarja, na praznik spreobrnjenja apostola Pavla, bo ekumensko bogoslužje v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja. 2. februarja, na praznik Gospodovega darovanja, bo jubilej posvečenega življenja in sklep leta posvečenega življenja. 10. februarja, na pepelnico, bo papež med spokornim obredom v baziliki sv. Petra odposlal po vsem svetu misijonarje usmiljenja, ki “bodo znamenje materinske skrbi Cerkve za božje ljudstvo, da bi vstopilo v globino bogastva te skrivnosti, ki je za vero tako temeljna.” Vsem spovednikom polaga na srce, naj bodo “pravo znamenje Očetovega usmiljenja”. Veliko slavje bo 3. aprila 2016, na nedeljo božjega usmiljenja, ko se bodo ob papežu zbrali tisti, ki sledijo skrivnosti božjega usmiljenja. 3. junija, na praznik Srca Jezusovega, bo jubilej duhovnikov. V oktobru, mesecu rožnega venca, bo Marijanski jubilej. 6. novembra 2016 se bodo zaprla sveta vrata v rimskih bazilikah in škofijah. »Jubilejno leto se bo zaključilo na slovesni praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, 20. novembra 2016. Na ta dan bomo ob zaprtju svetih vrat predvsem hvaležni in se bomo zahvaljevali Sveti Trojici, da nam je naklonila ta izredni čas milosti.«
Silvester Čuk

Ognjišče (2015) 12, str. 64-65