Lani avgusta sem drugič v življenju doživel šok. Sem že mnogo let v pokoju in preživljam zadnja leta dan za dnem travmatična obdobja, ki so dosegla vrhunec v lanskem letu.
Človek bo zapustil starše in se pridružil ženi in bosta oba eno telo, je zapisano v Svetem pismu. Tako je tudi bilo.
V družini se rodijo otroci, čas beži. Družina se posveti materialnemu urejanju okolja v družini. Otroci rastejo. In se zgodi. Nenačrtovana nosečnost, ki družino pahne v dilemo. Ali narediti splav? V usodnem odločanju se nepremišljenost in strahopetno in popolnoma neumno zakonca odločita za splav. Neumna odločitev, ki se je takrat zdela logična. Napaka! Napake se začneš zavedati po kakšnem letu in se odločiš obiskati spovednika. Spoved je bila težavna, mogoče uspešna ali le utopija.
Leta minevajo, otroci odidejo, a v srcu greh raste in raste, razjeda dušo in na koncu vse telo. Z leti spoznaš, da si v potrošniški naglici storil najhujši zločin, greh, ki te vsak dan mori. Greh poskušaš z vzgojo otrok in vnukov popraviti, toda madež kljub spovedi in kesanju ostaja kot kamen na duši.
In po mnogih letih z mnogimi spovedmi in prejemanju obhajila ugotoviš, ko slišiš papeža, da si zaradi splava izobčen iz Cerkve. V trenutku ugotoviš, da si štirideset let živel v grehu, ker ti duhovnik ni imel pravice odpustiti storjeni greh. Šok. Kaj sedaj?
Kristus je na zemlji iskal izgubljene ovce, grešnike. Je tudi res, da je dal navodila: »Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni, komur jih zadržite, so jim zadržani.« Ali to velja za izobčene iz Cerkve? Kaj sedaj? Veliki smrtni greh ni izbrisan, ker ga duhovnik v tistem času ni imel pravice odpustiti. Kaj mi sedaj ostane? Samomor, ker sem popolnoma zavozil življenje zaradi mladostne nezrelosti in nerazsodnosti oz. neumnosti. Kje je rešitev za vse storjene kasnejše grehe, ki so posledica takratne izobčenosti?
Sedaj v zrelih letih, ko se bliža konec življenja, vsak trenutek izkoristim v pokoju, da prosim Boga odpuščanja.
Res je splav največji greh, saj je umor bitja, ki ima dušo in se že z materjo, ki ga nosi pod srcem, pogovarja in je že duhovno povezan s Stvarnikom, a takšnega prepričanja, kaj šele spoznanja, nisem bil zmožen v tistem času. Za takšen greh ni opravičila in vsak, ki bi se za takšen korak odločil, naj tisočkrat prej premisli, da se bo v tem času otrok že rodil. Splav nikoli, za nobeno ceno. Travmo nosiš vse življenje. Verjetno je tudi smrt zato težka, ker si izobčen in omadeževan.
Papež sedaj ponuja leto usmiljenja, a leta, prekleta zaradi izobčenosti, ostajajo in z njimi nakopičene neuspešne spovedi.
Upanje zadnje umre, zato upam, da se me bo vsaj Kristus usmilil, saj pogosto zaradi storjenega greha priteče solza iz oči. A leta bežijo in z njimi se bliža smrt. Ali obstaja rešitev? Bog mi pomagaj! Prosim, ne obsojajte mene ali moje žene, ker se že vsak dan obsojam, a le upam, da je Bog ljubezen in da odpušča slabotnim ljudem tudi takšne napake oz. neumnosti.
Hvala za razumevanje mojih grehov.
vaš starejši bralec Franc

Katoliška Cerkev je pred sto leti izdala Zakonik cerkvenega prava (ZCP 1917), ki je zbirka uradnih cerkvenih predpisov ter razdeljen na poglavja in ta na kanone. Po drugem vatikanskem cerkvenem zboru je izšel novi Zakonik cerkvenega prava (ZCP 1983), ki je izrazito pastoralno usmerjen in nikakor noče biti samo zbirka uradnih predpisov in moriti Duha, saj smo vsi ‘poklicani k svobodi’ (Gal 5,13). Namen Zakonika je dati cerkveni skupnosti takšno ureditev, ki daje prednost ljubezni, milosti in duhovnim darovom, obenem pa omogočiti njihovo urejeno rast v življenju cerkvene skupnosti in posameznikov (sv. Janez Pavel II.). To tudi velja za šesto knjigo Zakonika cerkvenega prava (od kanona 1311 do kanona 1399), ki govori o kaznivih dejanjih v Cerkvi, saj želi biti občutljiva, natančna in sočutna glede izrekanja različnih kazni, tudi kazni izobčenja.
Morda se kdo sprašuje, zakaj izobčenje zaradi izvršenega splava? Že v Stari zavezi beremo: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal: preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil« (Jer 1,5). Katekizem katoliške Cerkve za mlade takole razloži grešnost splava: »Samo Bog je gospodar življenja in smrti. Niti ‘moje’ življenje ne pripada meni. Vsak otrok ima od spočetja dalje pravico do življenja. Od samega začetka je nerojen človek lastna oseba, v njen krog pravic ne sme posegati od zunaj nihče, ne država ne zdravnik in tudi ne mati ali oče. Jasnost Cerkve glede tega ni nobeno pomanjkanje usmiljenosti; s svojim stališčem želi še bolj opozoriti na škodo, ki je ni mogoče popraviti in ki je storjena nedolžno umorjenemu otroku, njegovim staršem in celotni družbi« (Youcat 383).
Zdi se, da kazen izobčenja zaradi splava, ki jo je uvedel leta 1869 papež bl. Pij IX., potrebuje danes več razumevanja, sočutja in predvsem usmiljenja s strani cerkvene zakonodaje ter zato pooblastitev številnejših spovednikov oprostitve od izobčenja, kar so ugotovili tako

Apostolski sedež kot tudi slovenski škofje, že pred papežem Frančiškom, ki je dal v letu usmiljenja vsem spovednikom pooblastitev oprostitve od izobčenja zaradi splava. V tem duhu je tudi Apostolski sedež že pred leti podelil poseben privilegij nekaterim redovnikom (frančiškanom, kapucinom, minoritom, dominikancem, jezuitom, avguštincem in karmeličanom), ki lahko odvežejo do izobčenja zaradi splava kadarkoli in ne glede na število splavov. Tudi slovenski škofje so leta 1997 pooblastili vse duhovnike, ki imajo pravico za spovedovanje, da lahko odvežejo od izobčenja, pridržanega krajevnemu škofu, v adventnem in postnem času, med misijonom in duhovnimi obnovami ter pri spovedi zaročencev pred poroko. To je gotovo v duhu evangelija in tudi v duhu gesla leta usmiljenja: Usmiljeni kakor Oče.
Prav tako že Zakonik cerkvenega prava in poznejši cerkveni dokumenti učijo, da vnaprej izrečenega izobčenja zaradi splava ni, četudi kdo učinkovito oskrbi odpravo plodu, v naslednjih primerih: 1. Če oseba, ki je storila ali sodelovala pri splavu, še ni stara 18 let. 2. Če se ne zaveda, da je z grehom naredila tudi kaznivo dejanje. 3. Če ni bila pri pravi pameti oz. ni mogla razumno ravnati, v pomanjkanju svobode oz. pod vplivom hudega strahu. To pomeni, da ni vsak veliki greh, ki bi navadno zadel vnaprej izrečeno izobčenje, nujno kaznivo dejanje, je pa vsako težko kaznivo dejanje hkrati tudi greh. Da je neko dejanje opredeljeno kot kaznivo dejanje, morajo sočasno sovpadati trije elementi: zunanja kršitev norme, moralna obdolžljivost in predpisana kanonična kazen (sankcija). Tukaj ne govorimo o grehu splava, ampak o cerkveni kazni vnaprej izrečenem izobčenju zaradi splava.

In kako je bilo v vašem primeru? Po Zakoniku cerkvenega prava vi niste bili izobčeni, ker niste, kot trdite, vedeli za ta cerkveni zakon (ZCP 1323,2: »Kazen ne zadene tistega, ki je kršil zakon ali ukaz, če brez krivde ni vedel, da krši zakon ali ukaz«), po katerem bi izvršilca splava zadelo vnaprej izrečeno izobčenje. Tako je tudi spovednik, katerikoli je že bil, prav ravnal, da vam je dal odvezo od splava, saj niste bili izobčeni. Bilo bi pa seveda normalno in nujno, da bi vas duhovnik poučil, da boste pač v primeru morebitnega naslednjega splava izobčeni. Toda to, da vas duhovnik ni na to opozoril in poučil, ni vaš problem, marveč njegov, kar bi pa lahko bilo že naslednje vprašanje, žal pa zanj tukaj ni prostora, da bi ga obravnavali.
Odrešeni bomo, ne ker smo dobri in sveti, temveč ker je Bog dober, sočuten in usmiljen z nami. Zato tudi vi bodite Bogu hvaležni, ker je vaš šok samo šok, ki pa ne izhaja iz stvarnega izobčenja. Zdi se mi, da bo treba v tem izrednem jubilejnem letu usmiljenja še nekatere stvari podrobneje razjasnjevati tako glede spovedovanja (o čemer je v letošnjem Ognjišču posebna rubrika) in tudi glede izobčenj. Leto usmiljenja naj bi nam pomagalo, da bi poglobili hvaležnost do Božjega usmiljenja in da bi tudi sami bili usmiljeni do tistih, s katerimi živimo, in so nas hote ali nehote prizadeli in potrebujejo naše sočutje in usmiljenje. Bodite usmiljeni kakor Oče.
Vinko Škafar

Ognjišče (2016) 02, str. 48

Oglašam se v zvezi s postnimi spodbudami, ki jih je v zadnjih letih precej več, kot jih je bilo pred desetletji ali še prej. Čeprav je post v krščanstvu že dolgo znan, lahko ob postnih spodbudah slišimo različne pripombe – izrekajo jih mladi, pa tudi osebe, ki so že precej v letih. Na primer:
Komu pomaga, če se postim?
Komu pomaga, če se 40 dni vzdržim od alkohola?
Kaj pomaga, če se postim 40 dni, nato pa vse ‘prinesem noter’ (nekateri po količini, drugi po zahtevnosti glede kvalitete in okusnosti jedi)?
Bolj kot post, je potrebna zmernost na vseh področjih.
Ko sem pred leti na začetku posta omenila, da bom v postu kuhala bolj enostavne jedi, se je eden od družinskih članov nasmejal: “Aha, postni čas bo zate praznik, ne post, ker ne maraš kuhati zahtevnih jedi.” Res je namreč, da nisem navdušena kuharica. Torej za ene post, za druge praznik.
Morda so vprašanja v zvezi s postom primerna za obravnavo v vaši reviji.
Meri

Pa začnimo kar s prvim vprašanjem: komu pomaga, če se postim. Najprej meni. To je najkrajši odgovor. Kajti post je osebna odločitev za tovrstno duhovno vajo. ‘Duhovna vaja’ pa pomeni, da post ni ‘shujševalna kura’, čeprav lahko ob njem tudi shujšam, ampak je neka neobičajna dejavnost, ki jo izberem iz verskega razloga. Verski razlog pa je v zadnjem koraku vedno usmerjen v osebni odnos z osebnim Bogom. Torej gre za negovanje odnosa z Njim in ne zgolj za neko vajo ali izpolnitev kakšnega principa. Post v verskem pomenu je simbolni izraz tega odnosa, s katerim želim Bogu nekaj ‘povedati’. Kakor z vsakim simbolnim dejanjem ali darilom, ki je namenjeno človeku, želim tej osebi nekaj sporočiti, tako človek tudi Bogu sporoča povsem konkretno in ne zgolj v mislih oziroma platonsko.
Post pa ima lahko več pomenov. Lahko je preprosto ‘pozornost’, ki jo želim izraziti Bogu, in to takšno pozornost, ki me nekaj stane. Občutek lakote, ki post spremlja, pa mi je nenehen ‘opomnik’ na Božjo navzočnost. Tako post pomaga bolj živo zaživeti v zavedanju stalne navzočnosti Boga. Post lahko ima značaj spokornosti, kadar želim z njim pokazati svojo skesanost nad lastno grešnostjo in z njim nekoliko zadostiti za žalitve, ki so posledice greha. Razpoloženje, ki ga post povzroči, je lahko tudi koristen ‘pripomoček’ pri premišljevanju Jezusovega trpljenja ali človeške grešnosti, saj je o teh resničnostih lažje premišljevati s praznim kot s polnim želodcem. Kot asketična vaja pa post pomeni ‘trening’ na področju prehrane, da si utrdim voljo za duhovni boj na drugih področjih bojevanja proti zlu. Že beseda ‘askeza’ namreč pomeni vaja, trening, ki je iz svetne rabe prešla v cerkveno uporabo (v antiki je pomenila npr. urjenje vojaka na poligonu, da bo dovolj pripravljen za resnični boj). Za duhovni boj je namreč potreben dobro ‘pripravljen’ človek. Pavel je Efežanom namreč pisal: »Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih« (6,12). In post gotovo pomaga v tej pripravi, saj ima pozitiven učinek tako na telo kot na dušo in duha – če je seveda v pravšnji meri in s pravim namenom.

Takšen namen tudi izključi ‘zlorabe’ posta, kot so omenjene v vprašanju. Če se štirideset dni postimo, nato pa vse ‘noter prinesemo’ in smo s tem računali že od začetka, potem v bistvu nismo imeli pravega namena in tudi post ni bil duhovno dogajanje. Sicer nas pa pravi post utrdi, tako da smo tudi po končanju posta zmožni lažje obvladati svoja hotenja in nagnjenja, ne pa obratno. Enako velja za omenjen primer kuhanja ‘bolj enostavnih jedi’. Če je razlog odločitve za to lenoba pri kuhanju, potem to res ni pravi post. Lahko pa je to prava izbira, če s takšnim kuhanjem kaj prihranimo in to namenimo za kakšne dobrodelne namene. Tisto glede lažjega kuhanja pa je samo stranski učinek pravilne odločitve, ne pa vzrok. Prav dejstvo, da smo ljudje različni, da imamo različne okuse, nas usmerja v različne vrste posta in zato tudi različne postne spodbude, ki nas vabijo, da se v postu povežemo in bi učinki bili še močnejši. Post v širšem pomenu besede se ne nanaša samo na hrano, ampak lahko zajema tudi druga področja. Morda komu odpoved v hrani sploh ni težka, zato je lahko zanj bolj primeren ‘post oči’, ko se odloči za manj gledanja televizije ali manj uporabe interneta ali kaj podobnega. Vsak sam najlažje odkrije, katero področje je v določenem trenutku zanj najprimernejše.
In s tem smo tudi že zaslutili, da lahko post koristi tudi drugim. Prvi vidik je prav v tem, da lahko s postom kaj prihranimo in to darujemo bolj potrebnim. Tako imajo le-ti materialno korist od našega posta. Ker pa je pravi post pravzaprav duhovno dogajanje, ima učinek tudi na življenje drugih ljudi. Če ga namenimo za konkretno osebo, ji naše duhovno prizadevanje lahko pomaga v njenem stanju; podobno kot če zanjo molimo. Če se ta oseba morda bori s kakšno skušnjavo, ji je naše darovanje zanjo lahko v veliko pomoč; podobno smo lahko drugim v pomoč tudi pri boju s posledicami greha, ki še ostanejo tudi po spovedi. Z zgledom posta pa tudi lahko vplivamo na druge, da se tudi sami lažje odločijo zanj. Primer je lahko v vprašanju omenjena akcija ‘40 dni brez alkohola’, ki lahko ima tudi takšen vzgledni učinek; ali pa lahko premagovanje teh 40 dni darujemo kot duhovno pomoč konkretnemu človeku, ki se še ne more uspešno zoperstaviti skušnjavi prekomernega pitja.
Strinjam se, da je še pomembnejša od posta, ki traja le nekaj časa, trajna zmernost v vsem. In zanjo si je treba vedno prizadevati. Je pa obdobje posta lahko primerni začetek iskanja ravnovesja na določenem področju, ki nam pomaga ohranjati pravilno zmernost tudi po tem obdobju.
Postni čas nam z različnimi možnostmi posta, predvsem pa s pomnoženim premišljevanjem Kristusovega trpljenja za nas in za naše odrešenje, daje odlično priložnost za poglobitev osebnega in družinskega duhovnega življenja. In sadovi tega bodo ostali tudi po postnem času in nam pomagali še naprej ohranjati in poglabljati pristen in živ odnos do Jezusa Kristusa, ki ga letos še posebej zremo kot Obličje Očetovega usmiljenja.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče (2016) 02, str. 46