Bog, ki je ljubezen, ne potrebuje posrednikov
Pred časom smo se z znanci pogovarjali o molitvi rožnega venca. Nekateri so mnenja, da bi se ljudje morali obračati zgolj na Boga in ne na Marijo in svetnike, ker da pri Bogu ne potrebujemo nobenih posrednikov in priprošnjikov. Pravijo, da je to tako, kot bi bil Bog neko težko dostopno in trdosrčno bitje, da ga morajo še svetniki prositi za nas, da bi nas vendarle uslišal. Tako pa je Bog ljubezen in ne potrebujemo nikakršnih posrednikov. Kaj vi mislite o tem?
In da tudi ni res, da bi Jezus svojo mater izročil nam (kot mater) ampak apostolu, kar je bilo takrat v navadi, da so svojci poskrbeli za pokojnikovo mater.
Tako so nekateri tudi mnenja, da so dogajanja v Lurdu, Fatimi itd, delo hudega duha. Menda bi se morali zanašati zgolj na to, kar piše v Svetem pismu. Kaj je res?
Neja
Že to, da ste se v družbi pogovarjali o rožnem vencu, je pohvale vredno. Redki se danes pogovarjajo o njem. Res pravimo, da je to marijanska molitev, a je prav toliko in še bolj kristocentrična, saj ob duhovni Marijini navzočnosti premišljujemo skrivnosti Jezusovega življenja, ne njenega. V središču torej ni Marija, ampak Jezus. In Marijina navzočnost, ki je ‘v živo’ doživljala te dogodke, nam s svojo duhovno bližino lahko še posebej pomaga prodirati v te skrivnosti. Poleg tega pa sta glavni molitvi pri rožnem vencu očenaš in zdravamarija, ki pa sta pravzaprav svetopisemsko besedilo; tako da pri tej molitvi ponavljamo praktično Božjo besedo in razmišljamo o Jezusovem življenju.
V vseh od Cerkve priznanih Marijinih prikazovanjih lahko prepoznamo tisto Marijino vlogo, ki jo v duhu zremo, ko beremo: »Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14). Med vsemi ženami je Marija posebej omenjena, zato lahko sklepamo, da je imela v tistem času tudi posebno vlogo. Prvo Cerkev je uvajala v molitev; bila je animatorka prve skupnosti Cerkve v pričakovanju Svetega Duha, saj ga je sama že tako bila ‘polna’, zato to vlogo ohranja tudi še kasneje in na neki način tudi danes. Katoliška Cerkev ni nikoli Marije in še manj svetnikov enačila z Jezusovo vlogo. Odrešenik je samo Kristus. Res pa je, da si je On sam izbral Marijo, da je kot človek prišel k nam. In na neki način to ‘pot’ uporablja še danes. Marija je zanesljiva pot k Jezusu Kristusu in v njem k Očetu. Tako nas Marija na primer z redno molitvijo rožnega venca uvaja v duhovno življenje in v poglabljanje duhovnega življenja. Marija nam pomaga, da smo v njeni družbi vedno bolj pozorni na njenega Sina in njegovo življenje – tako kot je v zemeljskem življenju bila Ona. Zato nas pri tem podpira, vodi, usmerja in pomaga.
Morda še besedo glede mnenja, ki ste ga zapisali, “da pri Bogu ne potrebujemo nobenih posrednikov in priprošnjikov”. V tem duhu bi lahko nadaljevali enako (ne)upravičeno, da je nepotrebno tudi to, da mi sami kaj prosimo Boga, saj On vendar bolje ve, kaj mi potrebujemo, in mu ni treba tega šele povedati. In če bi to logiko razmišljanja nadaljevali, bi prišli do absurda, da je najbolje, da smo v odnosu z Bogom kar tiho, saj On vse bolje pozna in ve kot mi. In vendar nas Jezus ni tako učil. Sam je molil in učence je učil moliti, da bi nato tudi oni učili druge. Molitev, tudi če je prosilna, ni najprej neko moledovanje za nekaj, ampak je prošnja le izraz našega stanja, ki je prav, da ga mi začutimo in izrazimo ter tudi na ta način pridemo v osebni stik z Bogom. In to je pravzaprav cilj molitve. Živi in osebni stik z Bogom na človeški način. Ker Bog spoštuje svoje stvari, ki jih je ustvaril, in človeka še posebej, se mu je celo sam približal na človeški način, tako da je postal človek. Ker pa je tipično človeški način tudi bivanje v skupnosti, je tudi Jezus hotel osnovati skupnost, ki jo imenujemo Cerkev. In bratje in sestre, ki se ljubijo med seboj, je normalno, da se tudi skupaj obračajo na Boga, ki je naš skupni Oče, in na Kristusa, ki je naš Brat. A se ne dogaja tako tudi med ljudmi? Nekatere stvari se pogovorimo na štiri oči, druge pa je veliko bolje in tudi bolj osrečujoče, če se jih pogovarjamo v krogu družine, prijateljev … In enako je tudi v odnosu z Bogom. Nekatere stvari ‘uredimo’ z njim na samem; druge pa skupaj z drugimi. In to občestvo, ker verujemo v življenje po smrti, velja tudi za tiste, ki so že umrli. Tudi z njimi še vedno tvorimo tako imenovano ‘občestvo svetnikov’. Tako pri prošnji molitvi ne gre torej za to, da bi mi morali Boga na kaj spomniti ali od njega kaj ‘izsiliti’, ker nam sicer ne bi hotel dati. Marveč je molitev in tudi prošnja molitev, skupaj z drugimi pomoč predvsem prošnjiku, da se lažje prav odpre Bogu, da mu ta sploh lahko podeli potrebno pomoč; seveda pa na način, kot On ve, da je za prosilca najbolj prav. Mi živeči na zemlji večkrat ne vemo, kako prav moliti in kaj prav prositi. Svetniki in Marija, ki pa živijo že poveličano življenje, pa tudi naše potrebe bolj realno in prav spoznavajo, tudi v luči onstranskega spoznanja, ter nam lahko pomagajo se pravilno naravnati na Božje darove, da jih ne bi ‘zgrešili’ ali Bogu onemogočili, da nam jih podari.
Glede izročitve Marije Janezu in po njem celotni cerkveni skupnosti imamo jasno tradicijo, ki seže že v apostolsko dobo, da so ta odlomek Janezovega evangelija tako razumeli od vsega začetka. V Apostolskih delih sem že omenil, da je jasno izražena Marijina posebna vloga. In tako jo je Cerkev razumela v vseh obdobjih, kar lahko prepoznavamo tako po zapisih cerkvenih očetov ali pa po njeni vlogi v bogoslužju od prvih stoletij naprej. Tudi Janezov zapis sam v evangeliju je zelo zgovoren. Zanimivo, da Janez, ko opisuje ta dogodek, ne zapiše imena Janez, ampak ga imenuje “učenec, katerega je ljubil”. Uporabi izraz ‘učenec’ in “učenec, katerega je ljubil”. S tem dobi ta oseba splošen, univerzalen značaj. Kajti dejansko je res, da je vsak vernik “učenec, katerega Jezus ljubi”. Janez in Jezus sta se dobro poznala in si bila blizu, zato je težko razumljivo, da bi ga v tako kočljivem trenutku Jezus ne poklical po imenu. In svojo mater imenuje ‘žena’, kar zopet potrjuje to široko perspektivo dogodka. In končno sta o tem pričevala Janez in Marija sama prvi skupnosti, saj sta nedvoumno tako doživela te Jezusove besede in jih nato v tem občestvenem smislu tudi živela.
Ne vem, na osnovi česa bi kdo sklepal, da so dogajanja v Lurdu ali Fatimi in še marsikje drugje delo hudega duha. O vseh od Cerkve priznanih Marijinih prikazovanjih lahko jasno in brez zamegljenosti uvidimo, da so sadovi dolgoročno dobri. Tako ne deluje hudobni duh; njegovi učinki so lahko v prvem hipu tudi na videz dobri, a dolgoročno se vedno pokaže njegov hudobni značaj. Seveda lahko posameznik vse obrne tudi v slabo in zlorabi. A kot celota so ta prikazovanja pozitivna za posameznike in tudi za Cerkev kot celoto.
Glede zanašanja zgolj na Sveto pismo, lahko odgovorimo s samo Knjigo knjig, v kateri je zapisal Janez, da je Jezus poleg tega, kar je zapisno v Svetem pismu, rekel in storil toliko, da vse knjige sveta tega ne bi mogle zajeti. Od teh stvari, ki niso zapisane, pa so se nekatere ohranile preko žive tradicije, tako da ima Cerkev kot svoj vir za življenje poleg Svetega pisma tudi tradicijo življenja celotne Cerkve. Marija v prikazovanjih prav nič ne dodaja Kristusovemu razodetju, ampak kvečjemu poudarja kakšen vidik, ki je za določeno dobo pomemben. Sicer pa predvsem spodbuja k večji ljubezni do Boga in bolj zvesti hoji za Kristusom in pri tem svetuje tudi potrebna in primerna sredstva kot npr. več molitve, odpoved, post, več dobrih del in podobno. Torej nič, kar bi bilo proti Svetemu pismu. Marijina prikazovanja res niso nujno potrebna, so pa zelo koristna in, če jih Bog omogoča, tudi za nas potrebna. Seveda jih pa nismo dolžni z enako vero sprejemati, kot sprejemamo Jezusa in njegovo odrešenjsko delovanje za nas in za ves svet.
TURNŠEK, Marjan. Ognjišče (2015) 01, str. 46
Iz vašega besedila je očitno, da poznate vsaj nekatere romanske jezike, in bo zato tokrat odgovor malce bolj strokoven, za kar se tistim, ki vas ta način odgovarjanja ne zanima, opravičujem. Četudi smo mi, kot trdite, prevedli očenaš iz latinščine (vulgate), ima standardni prevod Svetega pisma (2006) enak prevod očenaša (“in ne vpelji nas v skušnjavo”), prevod jeruzalemske (katoliške) izdaje Svetega pisma (2010) pa se glasi “in ne vpelji nas v preizkušnjo” (Mt 6,13). Oba omenjena slovenska prevoda sta iz grščine (skušnjava = peirasmós/n/) in ne iz latinščine (skušnjava = tentatio/nem/), čeprav je seveda Jezus učil učence moliti v aramejščini. To pomeni, da je že prevajalec očenaša v grščino imel težave pri iskanju najboljšega izraza, saj je že na prvi pogled ta prošnja zelo nenavadna, saj Bog ne more človeka vpeljevati v skušnjavo in tega tudi Jezus ni mogel učiti svoje učence. Gre namreč za očiten semitizem, kot razlagajo strokovni raziskovalci besedila očenaša, in za prevod navedene prošnje očenaša pravijo: Antični semit ni razlikoval med neposredno vzročnostjo (Bog me preizkuša, me vpelje v skušnjavo) in posredno vzročnostjo (Bog dopušča, da sem skušan). Mi, ki razlikujemo med neposrednim vzrokom in posrednim vzrokom ali dopuščanjem, bi morda raje rekli Bogu: »Ne dopusti, da smo skušani.« Toda mi ne prosimo preprosto, da ne bi bili skušani (se pravi nedovzetni za skušnjave – ta nesmisel bi zanikal vsak pomen življenju, ki je že samo po sebi preizkušnja, polno ‘skušnjav’), ampak prosimo, da naj takrat, ko smo z Božjim dopuščanjem skušani, in torej postavljeni na preizkušnjo ali v skušnjavo, ne popustimo, naj ne pademo v zlo, naj ne storimo greha.
Po nekaj dneh se je vznemirjenost moje šefinje malo polegla. Kljub temu mi je sem in tja še zastavila kakšno vprašanje.
Nekaj dni pred božičnim praznikom je Marko prejel prijazno vabilo, ki je ponovilo prijateljevo obljubo ob božiču pri vojakih. »Zakaj pa ne?« si je rekel in začel pripravljati nahrbtnik za na pot.
Njihovo veselje ob pričakovanju božiča se je še stopnjevalo, ko je mama povedala, da bodo Jureta krstili takoj po božiču, na praznik Svete družine. Ob tej novici so šli vsi po svoje krstne sveče, spravljene v posebni škatli v omari. Tadejeva je bila najkrajša in vsi so vedeli, zakaj. On je bil najstarejši. Ob vsakem krstu otroka v njihovi družini so vsi drugi otroci stali ob krstnem kamnu, vsak s svojo prižgano svečo in pospremili svojega najmlajšega člana v življenje Božjega otroka.
Na žalost je vedno manj družin, ki bi bile posredovalke vere otrokom, ne samo pri nas, ampak tudi po vseh ‘krščanskih’ deželah. Zato se je Cerkev po drugem vatikanskem koncilu odločila ponovno uvesti pripravo na sprejem krščanstva, katehumenat za odrasle, ki že več desetletij obstaja tudi pri nas. Obrednik Uvajanje odraslih v krščanstvo navaja stopnje te priprave. Prva stopnja: ko se človek odloči za začetno spreobrnitev, hoče postati kristjan in ga Cerkev sprejme za katehumena. Druga stopnja: ko je že napredoval v veri, že skoraj dovršil katehumenat in začne bližnjo pripravo na prejem zakramentov. Tretja stopnja: ko na koncu duhovne priprave prejme zakramente, s katerimi postane kristjan. Odraslim navadno podeljuje zakramente (krst, birmo) škof med slavjem velikonočne vigilije. (sč)
Klic “Gospod, usmili se” (Kyrie eleison) je ostanek litanij, dialoške molitve med kleriki in ljudstvom na začetku maše. Prvotno (4. stol.) je bil Kyrie eleison na Vzhodu molitev in petje ljudstva (zato v grškem jeziku), združen z raznimi prošnjami. Za časa papeža Gelazija (492–496) je bil znan tudi v Rimu, kjer so okoli leta 600 menjavali s Kyrie tudi Christe, pel pa ga je pevski zbor v dveh zborih in sicer po zelo lepih koralnih napevih. Šele v 13. stol. ga je molil duhovnik, če ni bilo petja. Prvotno je bilo prepuščeno mašniku, kolikokrat naj se ponavlja klic “Gospod, usmili se” in “Kristus, usmili se”. Že v 7. stol. pa so klicali trikrat “Kyrie eleison”, trikrat “Christe eleison” in spet trikrat “Kyrie eleison”. Po stari razlagi naj bi se ta klic obračal na tri božje osebe. (sč)
Hiša velikega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika (1872–1957) nosi pečat njegove izredne osebnosti. Hišo je kupil leta 1915 njegov brat Andrej za skupno življenje treh bratov in sestre, kar pa se ni uresničilo. Jože Plečnik se je vanjo vselil leta 1921, ko je postal profesor arhitekture na ljubljanski univerzi. Takoj je naredil načrt za valjasti nadstropni prizidek, pred vhodom vanj je uredil veliko zastekljeno vežo, kasneje še zimski vrt. Po mojstrovi smrti (1957) je v njej nekaj časa živel njegov nečak Karel Matkovič, leta 1970 pa so dediči hišo in celotno zapuščino prodali mestu Ljubljana, ki je v hiši ustanovilo Arhitekturni muzej. Leta 2013 so hišo zaradi prenove zaprli, septembra 2015 pa so jo spet odprli; v novo pridobljenih prostorih je stalna razstava Plečnik, študijski center in drugo.
O tem spregovori evangelist Luka, pisec Apostolskih del, zgodovine mlade Cerkve, na dveh mestih. Prisluhnimo mu. »V Damasku je bil neki učenec z imenom Ananija. Ta je imel videnje, v katerem mu je Gospod rekel: “Ananija!” “Glej, tu sem Gospod!” je odgovoril. Gospod mu je rekel: “Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna! V Judovi hiši poišči človeka iz Tarza, ki mu je ime Savel. Glej, ta človek moli in v prikazni je videl moža z imenom Ananija, kako je vstopil in nanj položil roke, da bi spet videl.” Ananija je odgovoril: “Gospod, od mnogih sem slišal o tem človeku, koliko gorja je prizadel tvojim svetim v Jeruzalemu. Tudi tu ima od velikih duhovnikov pooblastila, da lahko vklene vse, ki kličejo tvoje ime.” Gospod pa mu je rekel: “Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove. Pokazal mu bom, koliko bo moral trpeti za moje ime.” Ananija je šel in stopil v hišo. Položil je nanj roke in rekel: “Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.” V hipu so padle kakor luskine z njegovih oči. Spet je videl in se dal krstiti. Zaužil je hrano in vrnile so se mu moči« (Apd 9,10–19).
Ni vedno lahko in prijetno imeti prve besede.