Revija - Revija Ognjišče

Nagrajeni plamenček Ognjišča

Napisal marko na 7. marca 2016. Objavljeno v Zanimivosti.

Med letošnjimi nagrajenci Prešernovega sklada sta bila tudi skladatelj Ambrož Čopi, ki smo ga predstavili v februarskem Ognjišču, ter slikar Aleksij Kobal, ki je bil rojen leta 1962 v Kopru ter leta 1986 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost, podiplomski študij iz slikarstva pa je sklenil leta 1993 pri prof. Metki Krašovec.
Manj znano je, da je Kobal tudi avtor plamenčka, logotipa založbe Ognjišče, ki ga je za nas izdelal leta 1991. Zato mu za nagrado iskreno čestitamo. (br)

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 3, str. 99.

Ambon – prižnica – ambon

Napisal marko na 7. marca 2016. Objavljeno v Kratki odgovori.

Ambon se je v cerkvah začel pojavljati po drugem vatikanskem koncilu. Beseda ni sodobna, zato sklepam, da je ambon obstajal že pred prižnico. Napišite nekaj o zgodovini ambona, predvsem pa o pomenu, ki ga ima danes v cerkvi. (Piroška)
V cerkvah, ki so jih gradili, ko je krščanstvo v rimski državi dobilo svobodo, je bil ob ograji, ki je ločeval prezbiterij (prostor za duhovnike) od ladje (prostora za vernike), vzvišen prostor, imenovan ambon, s katerega so brali evangelij in oznanjevali božjo besedo. Škofje so v starih časih (pogosto tudi danes) pridigali s svojega sedeža v prezbiteriju, evangelij pa je prebral ali zapel diakon pri ambonu, ki je bil v starih bazilikah (npr. v Ogleju) umetniško bogato okrašen. Kasneje, vsaj v 13. stoletju, so govorniško mesto od ambona z ograje prezbiterija prenesli v ladjo in tam na vzvišeno mesto postavili prižnice. O pomenu in vlogi ambona govori navodilo o splošni ureditvi Rimskega misala: »Dostojanstvo Božje besede terja, da je v cerkvi poseben prostor, kjer se oznanja in h kateremu se med besednim bogoslužjem sama od sebe obrača pozornost vernikov.« (sč)

Ognjišče (2016) 3, str. 47

Cvetne butare in kruh

Napisal marko na 7. marca 2016. Objavljeno v Kratki odgovori.

Zanimajo me stari slovenski običaji, ki so spremljali dogajanja v cerkvenem letu. Rad vzamem v roke bogato knjigo Praznično leto Slovencev (Mohorjeva družba Celje 1965-1971, Družina 1989), v kateri narodopisec dr. Niko Kuret vse to lepo predstavi. Presenečen sem bil ob povezavi imen cvetnih butar v različnih slovenskih pokrajinah s kruhom. Posredujte to bralcem Ognjišča. (Boštjan)
Prisluhnimo torej Kuretovi razlagi. Cvetni snop prvotno ni bil samo sveženj šibja in pomladnega cvetja, ampak je na njem viselo tudi pecivo, ki je imelo celo večji pomen kot ono dvoje, kar dokazujejo še danes ohranjeni nazivi, ki pomenijo pecivo. Vsa vzhodna Slovenija cvetni snop-butaro imenuje presnec ali presmec, na Gorenjskem mu pravijo beganica, kar izvira iz gubanice (potice), na Koroškem in v Kanalski dolini je razširjeno ime prajtelj, kar pomeni isto kot presnec (velikonočni kruh). V gornji Savinjski dolini je cvetni snop – ‘potica’, okoli Koprivne pri Črni na Koroškem ‘presta’. Po veliki večini slovenskega ozemlja se torej imenuje cvetni snop po pecivu, ki je viselo na njem in je bilo prvotno najstarejša oblika kruha iz presnega testa. (sč)

Ognjišče (2016) 3, str. 48

Ko ne grem k obhajilu, mi je hudo: Jezus me čaka, mene pa ni.

Napisal marko na 6. marca 2016. Objavljeno v Pisma.

Tako kot veliko ljudi, se tudi jaz obračam k vam po nasvet. Zelo bom vesela, če bom dobila odgovor v Ognjišču. Nekaj me razjeda bolj in bolj in ne najdem odgovora. Sem mati treh še majhnih otrok. Sem cerkveno poročena. Mož je bil že poročen in je dobil tudi ničnost zakona od Cerkve. Tako sva se lahko cerkveno poročila in otroke vzgajava v veri.
Moj problem so najini spolni odnosi, ker uporabljava kondom in zato ne upam k obhajilu. Ali lahko kljub temu grem k obhajilu? Zakaj je to greh? Imam že tri otroke. Lepo skrbim zanje in za moža, k obhajilu pa ne smem, ker sva z možem uporabljala kondom? Brez spovedi ne hodim k obhajilu, ker si ne upam. Jezus me čaka več mesecev, mene pa ni, čeprav hodim k maši vsako nedeljo.
Pa še nekaj me muči: ko imava z možem odnos – brez kondoma – pa grem k obhajilu. Saj grem lahko, mar ne? Saj sva poročena. Saj vsi poročeni lahko hodijo k obhajilu, mar ne? Ko grem k obhajilu, sem srečna, vesela. Z Jezusom se pogovarjam v mislih skozi cel dan. Vedno je z mano, moj nevidni Prijatelj. Zelo rada molim. Razjeda pa me še vedno: ali lahko grem k obhajilu in se združim z možem? Pa brez slabe vesti.
Iz srca hvala za vaš odgovor
Frančiška
V svojem pismu ste postavili dve vprašanji glede zakonske spolnosti. Najprej bom odgovoril na zadnje vprašanje: Ali je spolnost v zakonu, tudi brez kontracepcije, ovira za redno prejemanje obhajila? Vem, da je odgovor na to vprašanje jasen večini bralcev Ognjišča, saj že v prvem poglavju Svetega pisma beremo, da je Bog ustvaril moškega in žensko, ju blagoslovil in jima naročil: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita« (1 Mz 1,28). Iz tega izhaja, da Bog vse od stvarjenja blagoslavlja človeški par, enega moškega in eno žensko, in posledično tudi njuno spolnost kot nekaj dobrega, kar pomeni, da ima, kot pravijo številni antropologi, vsak par moškega in ženske v sebi že po stvarjenju nekaj odrešenjskega, kar “niti kazen za izvirni greh ni uničila” (Poročni obrednik). Za kristjane pa je zakon enega moškega in ene ženske še pravi zakrament, vidno znamenje nevidne milosti, kar traja od sklenitve zakramenta zakona do smrti enega izmed sozakoncev. Vsak človek je bitje odnosov, zato toliko uspe in se kot človek razvije po podobi troedinega Boga, kolikor drugega sprejema, je do njega uvideven, nežen, ga spoštuje, posluša in ga ima rad. To Božjo dialoško in komunikacijsko dinamiko in nežnost je najgloblje predstavil Rubljev na ikoni Svete Trojice, kjer se Božje osebe hvaležno sprejemajo, ljubijo, slišijo in tako ustvarjajo sveto komunikacijo, sveti dialog, ki je od vekomaj, je sedaj in bo večen. Človek je toliko bolj Bogu podoben, kolikor bolj uspe komunicirati, dialogizirati, poslušati in se pogovarjati, biti do drugega uvideven in nežen, sodelovati z drugim človekom oziroma z drugimi ljudmi. Pri zakoncih pa ta odrešenjska komunikacija, dialog, uvidevnost, ‘poslušanje in govorjenje’ vključuje tudi darovanjsko spolnost. ‘Teologija telesa’, o kateri se v zadnjih desetletjih toliko piše in govori, lahko pomaga k ovrednotenju in obogatitvi človeške, predvsem zakonske spolnosti.

Pri zakoncih odrešenjska komunikacija, dialog, uvidevnost, ‘poslušanje in govorjenje’ vključuje tudi darovanjsko spolnost. ‘Teologija telesa’, o kateri se v zadnjih desetletjih toliko piše in govori, lahko pomaga k ovrednotenju in obogatitvi človeške, predvsem zakonske spolnosti..

Drugo vprašanje, ki ga postavljate pa je problem urejanja spočetja. Odgovarjal bom splošno, ker je to vprašanje številnih zakonskih parov in zakoncev. Krščanska zakonca imata pravico in celo dolžnost, da urejata spočetja in zato govorimo o odgovornem starševstvu, kar pomeni, da imata svojim življenjskim razmeram primerno število otrok. Po katoliškem moralnem nauku ni za zakonca ideal imeti niti ‘največje’ (maximum) niti ‘najmanjše’ (minimum), temveč najprimernejše (optimum) število otrok. To pomeni, ne da jih imata ‘čim več’ in ne ‘čim manj’, ampak toliko, kolikor jih moreta v svojih življenjskih pogojih primerno preskrbeti, prehraniti, obleči, vzgojiti itd., skratka privesti do telesnega in duševnega kruha. Iz tega sledi, da morata zakonca porajati otroke odgovorno pred Bogom in pred ljudmi. Zato govorijo tudi cerkveni dokumenti o odgovornem starševstvu, očetovstvu in materinstvu.
Najprimernejše število otrok je lahko za različne zakonske pare precej različno, četudi imajo navidezno enake zunanje pogoje. Zdi se, da lahko tudi tukaj uporabimo priliko o različnih talentih: en par ima morda talent samo za enega otroka in je za tega Bogu hvaležen, drugi par ima morda dva talenta za dva otroka, tretji tri, štiri, pet itd. Nekje sem prebral zanimivo misel, da se bo zakonski par, kjer je njuna medsebojna ljubezen večja, kljub zunanjim enakim možnostim, lažje odločil še za enega otroka več, saj je velikodušna ljubezen med zakoncema ob drugih talentih lahko dodatni talent.
Vas seveda zanima, kako je s konkretnim urejanjem spočetja, če zakonca ugotovita, da po vesti zaradi različnih razlogov več otrok ne moreta ali pa ne smeta sprejeti, ker bi ravnala neodgovorno, na drugi strani pa so popolna spolna dejanja za njuno normalno sožitje, za zakonsko zvestobo in izkazovanje medsebojne ljubezni potrebna.
Najprej moramo postaviti jasno načelo glede izbire večjega in manjšega zla. Kristjani ne govorimo o urejanju rojstev ampak spočetja. V tej luči kategorično zavračamo vse vrste splavov, ker gre pri splavu za umor še ne rojenega človeškega bitja. Tudi preprečevanja spočetij s kontracepcijskimi sredstvi je po katoliškem nauku nedovoljeno, dovoljeno in priporočljivo pa je urejanje spočetij s pomočjo naravne metode (v dneh ženinega mesečnega cikla, v katerem spočetje ni mogoče), ki številnim parom pomaga tudi k vzajemnemu vsestranskemu zorenju v zakonu. Najbrž številni zakonski pari naravnih metod za urejanja spočetij ne poznajo ali, kot nekateri menijo, za njih konkretno niso uresničljive, kajti za naravno metodo morata bita oba zakonca, pomembno je zdravje in še druge stvari. Vas, saj naravne metode ne omenjate, zanima uporaba kondoma, ki spada med neabortivne kontracepcije. Poznamo pa tudi abortivno (splavno) kontracepcijo (maternične vložke /spirala, mirena/ in hormonsko kontracepcijo), ki preprečuje ovulacijo ali ugnezdenje zarodka, kar lahko pomeni prekinitev novonastalega življenja in gre pravzaprav za eno od manj znanih metod splava. Zato je nujno razlikovanje med abortivno in neabortivno kontracepcijo, saj je slednja manjše zlo.

Zakonca, ki po prepričanju svoje vesti, ki sta jo oblikovala po molitvi in pred Bogom, neabortivne kontracepcije (npr. kondoma) nimata v svojem primeru za težki greh, in se zato v navzkrižnem primeru v luči Božjega usmiljenja odločita za manjše zlo, bi smela brez predhodne spovedi prejeti obhajilo, ker ne bi storila težkega formalnega greha.

Pri nekaterih zakoncih lahko pride do navskrižja moralnih dolžnosti. Na eni strani obstaja dolžnost odgovornega urejanja spočetja z dovoljenimi sredstvi (uporaba naravnih metod), na drugi strani pa dolžnost skrbi za trdnost zakona in za rast v medsebojni ljubezni, ki vključuje tudi spolnost, kar je dobro. Če dovoljenih načinov za urejanje spočetja (naravne metode) v konkretnem zakonskem primeru ni, si lahko ti dve dolžnosti v življenju zakoncev nasprotujeta. Zakonca ne moreta izpolniti dve nasprotujoči si dolžnosti, ki zahtevata istočasno izpolnitev in če sta v tem navskrižju, morata izpolniti tisto dolžnost, ki jo po iskreni vesti pred Bogom spoznata za večjo in pomembnejšo. Če ne obstaja navskrižja na objektivni ravni, ga pa moralni teologi to dopuščajo na subjektivni ravni, kar velja tudi za področje urejanja spočetja. V tem primeru zakonca smeta izrabiti izpolnitev večje dolžnosti, čeprav bi istočasno storila manjše zlo, kar je v določenem primeru lahko tudi neabortivna kontracepcija. Zato zakonca, ki po prepričanju svoje vesti, ki sta jo oblikovala po molitvi in pred Bogom, neabortivne kontracepcije (npr. kondoma) nimata v svojem primeru za težki greh, in se zato v navzkrižnem primeru v luči Božjega usmiljenja odločita za manjše zlo, bi smela brez predhodne spovedi prejeti obhajilo, ker ne bi storila težkega formalnega greha.
Kako je v konkretnem vajinem primeru, če se ne moreta glede urejanja spočetja ravnati po naravni metodi, pa vesta vidva, saj naj bi do spoznanja prišla po skupni molitvi in skupnem preudarku pred usmiljenim Bogom, ki vaju kot zakonski par ima rad ter vaju spremlja in obenem želi, da bi nenehno rasla v medsebojni ljubezni in da bi svoje otroke vzgojila za pristne kristjane in dobre državljane. Če dvom ostaja, in si ga sama ne zmoreta rešiti, svetujem, da se o problemu podrobneje pogovorite s svojim spovednikom ali duhovnim spremljevalcem, ki vama bo pomagal, da se bosta lažje odločila za manjše zlo v luči Božjega sočutja in usmiljenja.
Vinko Škafar

Ognjišče (2016) 03, str. 48

Družinski blagoslov

Napisal marko na 5. marca 2016. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Novi sosed je začel pogovor z ženo, ki je živela ob njihovem stanovanju: »Koliko otrok imate?«
»Osem,« je odgovorila žena.
»Moj Bog, to pa mora zelo veliko stati!«
»Oh ne, veste, mi otrok ne prodajamo, mi jih vzgajamo,« je odvrnila mati.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2016), 38.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 56.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Voda, zibelka življenja

Napisal marko na 4. marca 2016. Objavljeno v Priloga.

Za kemika je voda “brezbarvna, v debelejši plasti modrikasta tekočina brez vonja in okusa, sestavljena iz dveh atomov vodika in atoma kisika (H2O). Je večinska snov v vseh živih celicah in zato prvinskega pomena za življenje.« Sv. Frančišek Asiški jo v svoji Hvalnici stvarstva ali Sončni pesmi imenuje sestro, ki »mnogo koristi ponižna, dobra in čista«. Nemški bogoslovni pisatelj Romano Guardini v razmišljanju o blagoslovljeni vodi piše: »Skrivnostna je voda: pripravljena, da umije, kar je umazano, in poživi, kar trpi žejo. In hkrati nedoumna, nemirna, polna ugank in nasilja; vabeča v pogibel. Zares prispodoba skrivnostnih pravzrokov, iz katerih vre življenje in kliče smrt; prispodoba življenja samega, ki se zdi tako jasno, a je tako zagonetno.« Vemo, da bi brez vode življenje na naši Zemlji zamrlo, zato jo upravičeno imenujemo »modro zlato«. Tistim, ki nikoli niso občutili pomanjkanja te življenjsko pomembne tekočine, se zdi samoumevno, da dan za dnem odprejo pipo in jim priteče čista pitna voda. Ogromne množice na našem planetu te sreče nimajo.

Naša zemlja je vodni planet
Do nedavnega je veljalo prepričanje, da je Zemlja edini planet v našem osončju, ki ima vodo, lani pa so na Luni našli led. Raziskovalci vesolja domnevajo, da so lune drugih nemara še bolj vodnate, vendar velja, da je naša Zemlja vodni planet. Od 510 milijonov kvadratnih kilometrov njene površine zavzema morje kar 361 milijonov kvadratnih kilometrov ali 71 odstotkov, na kopno pride komaj 149 milijonov kvadratnih kilometrov ali 29 odstotkov. Prevladuje sicer slana voda oceanov in morij, a Zemlja je ob pomoči toplih sončnih žarkov ogromna destilacijska tovarna, ki s pomočjo izhlapevanja predeluje slano vodo v sladko in z njo oskrbuje vedno gosteje naseljeni žejni svet. Skupna količina vode na svetu znaša 1,386 milijard kubičnih kilometrov. Morska voda predstavlja več kot 97 odstotkov vseh vodnih količin; le 2,5 odstotka voda je sladkih. Skoraj 70 odstotkov vseh zalog sladke vode je v obliki ledu, sledijo podzemne sladke vode, ki predstavljajo 30 odstotkov zalog. Oceani in morja vsebujejo še več kot 10.000-krat več vode kot vse reke in vsa jezera skupaj. Pitne (sladke) vode je sicer na Zemlji v izobilju, vendar je prostorsko zelo neenakomerno porazdeljena. Redko naseljena Oceanija in vodno bogata Južna Amerika razpolagata z deset do dvajsetkrat večjimi količinami vode na prebivalca kot gosto naseljena Azija in Evropa.

Kričeča nasprotja
Američani porabijo doma 375 litrov vode na dan. Milijoni najbolj revnih na svetu se zadovoljijo z manj kot 19 litri. 46 odstotkov ljudi na svetu nima doma vodovodne napeljave. Ženske v državah v razvoju prehodijo povprečno 6 kilometrov, da pridejo do vode. Če nosiš vodo ure in ure daleč, paziš na vsako kapljico. Na bogatih koncih sveta ljudje obrnejo pipo in iz nje priteče obilje čiste vode. Okoli 900 milijonov ljudi pa ne more varno na stranišče, ker ni vode, ki bi ta stranišča izpirala in tako preprečila okužbe.

Sonce in dež – planetarni vodni krog
Ob sončni energiji se zemeljske vode stalno gibljejo, sklenjene v dinamični planetarni vodni krog. Od celotne energije, ki jo Zemlja prejme od Sonca, se četrtina potroši za kroženje vode. Sončna toplota povzroča izhlapevanje, vodni hlapi se dvigajo v ozračje in ob pomoči vetrov zaidejo tudi nad kopno. Topel vlažen zrak se dviga, v višjih zračnih plasteh pa se ohlaja. Tedaj se vodni hlapi začnejo zgoščevati in oblikujejo se oblaki. Nastanejo vodne kapljice ali ledeni kristali, ki kot dež, sneg ali toča padajo na kopno ali na vodne površine. Padavine namakajo izsušene kopne površine, nato pa delno odtečejo po površini in se postopoma združujejo v vse bolj vodnate tekoče vode. Iz oblakov začne deževati, kadar vsebujejo majhne trdne delce prahu, okoli katerih se začnejo kondenzirati vodni hlapi. Umetno lahko naredimo dež, če »posejemo« med oblake ledene kristalčke ali kristalčke srebrovega jodida. Megla so oblaki, ki se drže tal. »Smog« je megla, ki nastane zaradi kondenzacije vodnih hlapov na delcih industrijskega dima. Izraz »smog« je nastal iz angleških besed za meglo (fog) in dim (smoke). Topli vetrovi drže v sebi več hlapov kot mrzli, zato so glavni nosilci dežja. Topli vetrovi, ki pihajo nad velikimi površinami vode, se navzamejo več vodnih hlapov kot hladni. Kadar pridejo topli vetrovi, ki pihajo z morja, nad hladno pokrajino lahko pričakujemo dež. Nasprotno pa, če pripihajo hladni vetrovi nad toplo pokrajino pade malo dežja. Izračunali so, da padavine, ki v teku enega leta padejo na zemeljsko površje, predstavljajo okoli 525.000 km3 vode, vendar so porazdeljene zelo neenakomerno.

Razsoljevanje vode
Svetovna poraba vode je zaradi izboljšanja življenjskega standarda (v gospodarsko razvitih deželah) naraščala hitreje kot prebivalstvo in je danes skoraj 50 odstotkov večja kot leta 1950. Skoraj tretjina svetovnega prebivalstva pa živi na območjih z malo vode, veliko v državah podsaharske Afrike, kjer hodijo zajemat (umazano) vodo tudi do šest ur daleč! Sladko (pitno) vodo je mogoče pridobiti z razsoljevanjem morske vode. V reviji National Geographic, posvečeni vodi (april 2010) je razložena tehnologija tega postopka, ki so ga začeli uporabljati v sedemdesetih letih minulega stoletja na Bližnjem vzhodu, danes pa ga uporabljajo že v 150 državah. Razsoljevanje ni poceni, vendar je to pogosto edini način, kako priti do pitne vode. Postopek je zdaj sicer precej cenejši, vendar še zmerom drag. Sprva so se tega lotevali s segrevanjem vode do vrelišča in kondenziranjem vodne pare, pri čemer sol ostane v bazenu, iz katerega ta voda izpari. Najsodobnejši postopek, ki ga uporabljajo v obratih za razsoljevanje v Tamp Bayu na Floridi in v Perthu v Avstraliji, pa je povratna (reverzna) osmoza: vodo filtrirajo skozi membrano, ki zadrži sol. Postopek je cenejši od prekuhavanja, a je še vedno drag. Pri postopku razsoljevanja neizogibno nastaja koncentrirana odpadna slanica, ki je lahko škodljiva za okolje in tudi za podtalnico. V 14.450 obratih za razsoljevanje na svetu vsak dan pridobijo 60 milijonov litrov sladke vode.

Skrita (virtualna) voda
Porabo sladke vode, ki je ne opazimo neposredno, imenujejo »virtualna« (skrita) voda. To je količina vode, ki je potrebna, da se ustvari neki izdelek. Da se zredi junca ali kravo za zakol (200 kg govedine brez kosti), se porabi 3,091.000 litrov vode (3,060.000 za 8.500 kg paše, krme in sena + 24.000 za pitje + 7.000 za čiščenje hleva). Če postrežete s kilogramom govedine, boste postregli tudi z do 15.497 litrov vode, kolikor se je porabi za vzrejo enega goveda (deljeno z 200). Virtualna voda pri govedu, prašičih in perutnini je voda, ki jo te živali spijejo, in tista, ki je potrebna za pripravo krme zanje ter čiščenje hlevov. Pridelava sadja in zelenjave zahtevo bistveno manj vode kot reja živali. Za človeško prehrano, ki jo sestavlja meso, je treba 60 odstotkov več vode kakor za prehrano, ki je pretežno vegetarijanska. Za kilogram »najdražjih« fig je potrebnih 3.160 litrov vode, skromne jagode se zadovoljijo z 276 litri vode, krompir pa obrodi pri 255 litrih vode. V svetovni trgovini kmetijskih proizvodov se izmenja bilijone litrov virtualne vode – to je primerljivo s prostornino vode, ki vsako leto steče po afriškem veletoku Kongo. Danes dve tretjini sladke vode porabljamo za pridelovanje hrane. Vsako leto se prebivalstvo na našem planetu pomnoži za 83 milijonov ljudi, zato se bo povpraševanje po vodi povečalo. Še bolj pa bo potrebna druga rešitev: naučiti se moramo vodo bolj razumno uporabljati.

Ko si umivaš zobe
Vsi ljudje moramo s pitjem ali s sočno hrano nadomestiti enake količine vode, saj jo vsi izgubljamo približno enako hitro. To je dva do tri litre na dan. Kljub temu je eni porabimo bistveno več kot drugi. Razlika nastane zaradi drugih potreb, ki jih zadovoljujemo različno. Zobe, na primer, si dobro umijemo s kozarcem vode. Razvajenci za umivanje zob porabijo liter vode. Nemarneži, ki pipe med ščetkanjem ne zaprejo, porabijo tudi deset litrov vode. Leta 1980 smo Slovenci porabili (na dan) manj kot 90 litrov vode na osebo, danes pa je porabimo dvakrat več, to pa je v glavnem posledica razvad in nemarnosti sodobnega življenja (Davorin Tome).

Letna poraba vode
Na svetu je več kot milijarda ljudi, skoraj petina prebivalstva našega planeta živi v območjih brez pitne vode. Njihovo število se neprestano veča. Po ocenah svetovne zdravstvene organizacije vsako leto zboli za grižo 4 milijarde ljudi, 2,2 milijona jih umrje zaradi onesnažene vode, vsako leto zaradi okužbe s trahomom 6 milijonov ljudi izgubi vid. Na stotisoče ljudi beži od doma ne toliko zaradi revščine, ampak bolj zaradi pomanjkanja vode. Zadnja leta na zasilnih plovilih prihajajo v Italijo številni obupanci iz afriških držav.
V gospodinjstvih se na svetu vsako leto uporabi okoli 325 milijard kubičnih metrov vode. Uporaba na osebo znaša 52 kubičnih metrov na leto, dejanska uporaba pa je drugačna. Prebivalstvo Kambodže, kjer večina nima dostopa do vodnih virov, je v letu 2003 porabilo le 1,8 kubičnih metrov vode na posameznika, prebivalci Kostarike so v tem času porabili stokrat več vode, Avstralci pa kar tristokrat več – in sicer za zalivanje vrtov in zelenic ter napolnjevanje bazenov ob svojih luksuznih domovanjih.
Največ vode (v kubičnih metrih) porabijo gospodinjstva v naslednjih državah: Avstralija 487, Armenija 281, Kanada 259, Nova Zelandija 242, Kuba 225, ZDA 209, Singapur 203, Kostarika 184, Združeni arabski emirati 174, Ekvador 159. In kje najmanj: Kongo 4,8, Čad 4,9, Etiopija 3,5, Benin 3,5, Tanzanija 3,0, Mozambik 2,9, Uganda 2,6, Somalija 2,5, Mali 2,2, Kambodža 1,8.

Vodovodno omrežje
Od mlajše kamene dobe dalje so se številne civilizacije dokaj uspešno prilagajale krajevnim vodnim razmeram. Ko se je človek začel ukvarjati s kmetijstvom, je bila bližina primernega vodnega vira in rodovitne prsti odločilna pri nastanku prvih stalnih naselij. Človeška civilizacija je od prvih namakalnih omrežij ob Nilu, Evfratu in Tigrisu pa vse do rimskih akveduktov pokazala veliki iznajdljivost v rabi vodnih virov. Sčasoma je nastajalo urejeno vodno omrežje. To je sistem naprav za javno preskrbo prebivalstva s pitno vodo. Obsega urejen in zavarovan vodni vir, zajetje in zbiralnik ter napajalne naprave in napeljave za neposredno priključevanje uporabnikov na stanovanjskih, industrijskih in drugih območjih. Dokler teh naprav ni bilo, so zbirali vodo v vodnjakih, ki so jih gradili ob stanovanjskih hišah, kmečkih domačijah, praviloma na mestih, kjer so domnevali, da bodo našli močen podzemeljski vodni tok, ali pa ob hišah in gospodarskih poslopjih in so vanje po žlebovih napeljali kapnico s steh. V Sloveniji je bilo leta 1997 8566 kilometrov primarnega in 9424 kilometrov sekundarnega vodnega omrežja ter 395.265 priključkov. Za oskrbo z vodo so tisto leto načrpali iz javnih vodovodov 254 milijonov kubičnih metrov vode. V letih 1980-1997 se je poraba vode za gospodinjstvo povečala za 26 milijonov kubičnih kilometrov. Letna poraba pitne vode na prebivalca je pred desetimi leti znašala okoli 50 kubičnih metrov, ali blizu 130 litrov dnevno. Za Slovenijo so značilne razmeroma velika povprečna količina načrpane vode, nesmotrna poraba v gospodarstvu in industriji ter velika izguba v vodih omrežjih. Kakovost pomembnih vodnih virov se postopoma slabša, ker je na večini območij oskrbe s talno vodo gosta naseljenost z razvito industrijo, kmetijstvom in prometno obremenjenostjo.

Slovenija je bogata
Slovenije je po vodnem bogastvu tretja v Evropi (za Norveško in Švico). Povprečni letni odtok z njenega ozemlja znaša okoli 34.000 milijonov km3 vode. Za rečna režima Drave in Mure je značilno manjše letno nihanje pretokov vod zaradi vpliva taljenja ledu in snega v avstrijskih Alpah, Sava in zlasti Soča pa imata izrazit hudourniški značaj. Največji pretok Mure je 29-krat večji, največji pretok Soče pa je 244-krat večji od najmanjšega (Enciklopedija Slovenije).

Slovenija je dežela voda
Slovenija se lahko pohvali z več kot 7.400 km stalnih vodotokov, okoli 6.500 odkritimi kraškimi jamami, stotinami izvirov, slapov, sotesk jezer, z območji pomembne stalne vode, našteva Dušan Plut v knjigi Vode Slovenije (EPSI, 1995). Začetek vodne poti so padavine v slovenskih pokrajinah, njen zaključek pa so izlivi rek v Jadransko ali po Savi in Donavi v Črno morje. Največ padavin ima območje Julijskih Alp, kjer se letna količina padavin giblje med 3.000 do 4.000 mm; v osrednjem delu Slovenije je 1.400-1.600 mm padavin na leto (to je tretjina nad svetovnim povprečjem), v koprskem Primorju je 1.100-1.200 mm padavin letno, najmanj pa jih je v Prekmurju: 800-1.000 mm letno.
Osnovni oskrbni viri pitne vode so izviri in talna voda. Le-ta je navadno največ nekaj deset metrov globoko in dostopna s pomočjo vodnjakov, zaradi tanke plasti prsti pa občutljiva za onesnaževanje. Največji podzemni zbiralniki vode pri nas so na ozemlju s kraškimi, razpokanimi kamninami, kjer padavine takoj poniknejo pod površje. Izviri vseh večjih slovenskih rek so kraški. Povsod po Sloveniji, razen v njenem zahodnem, primorskem in kraškem delu, se pojavljajo vrelci mineralne in termalne vode. Znanih je okoli 80 vrelcev, večina jih je v panonskem delu Slovenije. Dalje je v Sloveniji okoli 260 slapov, kakor poimenujemo dele vodne struge, kjer voda nenadoma pade čez navpično ali zelo strmo kamnito pregrado. Za večino naših slapov velja, da so ob visokih vodah mogočni in glasni, v sušnem obdobju pa komaj curljajo, gorski se pozimi odenejo v ledeno podobo.
Skupna dolžina rek in stalnih pritokov znaša 7.400 km, vodotokov, ki so daljši od 20 km, pa je nekaj nad 4.700 km. Za vse slovenske pokrajine z izjemo Krasa je značilna velika gostota rečne mreže. Splošna značilnost porečij naših največjih rek (Sava, Drava, Mura, Soča) je zelo podobna: njihova povirja so v goratem svetu, skozi predalpski in gričevnat svet prehajajo v ravninskega. V rekah in potokih se po ozemlju Slovenije letno pretoči okoli 14 milijard m3 vode. Po skupni količini vode na prebivalca se uvršča Slovenija med najbogatejše evropske države in skoraj štirikrat presega evropsko povprečje. Rečne doline so najbolj naseljena in gospodarsko najbolj razvita področja. Ob rečnih bregovih so nastala naša največja mesta (Ljubljana ob Ljubljanici, Maribor ob Dravi, Celje ob Savinji, Novo mesto ob Krki). Slovenija se ponaša tudi s številnimi jezeri; najlepša so v goratem delu, ki so ledeniška. Jezera so zelo občutljiva za onesnaževanje. Jezerske vode se namreč zelo počasi obnavljajo, odplake pa se usedajo na jezersko dno. Od vsega slovenskega vodnega bogastva je najbolj skromen delež morja, saj premoremo samo 47 km morske obale.

Voda v Svetem pismu
Temeljno izkustvo vode kot vira življenja in rodovitnega obilja, kot očiščujoče in zdravilne snovi, pa tudi kot grozeče in uničujoče povodnji (poročilo o vesoljnem potopu – 1 Mz 6,5-9,17), je v Svetem pismu postalo pričevanje o Božji stvariteljski in odrešilni moči. S pesniškim zanosom to opeva Psalm 104: poveličuje Boga, ki je ustvaril vodovje in vodam postavil meje, katerih naj ne prestopijo. Glavna svetopisemska poročila v zvezi z vodo nekako povzema molitev ob blagoslovu krstne vode. Krst, ki je prvi krščanski zakrament in vrata k drugim zakramentom, se namreč podeljuje z vodo (z oblivanjem ali s potapljanjem) in klicanjem imen Svete Trojice (»N., jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«) Ta molitev se glasi: »Gospod Bog, po zakramentalnih znamenjih čudovito učinkuje tvoja nevidna moč. Na različne načine si pripravil vodo, da bi izražala krstno milost. Tako je Božji Duh že ob začetku sveta plaval nad vodami, da bi voda že tedaj prejela posvečevalno moč. Neke vrste prerojenje si nakazal tudi v vesoljnem potopu, ko se je po skrivnosti iste prvine končala pregreha in začela krepost. Potem si peljal Abrahamove sinove po suhi poti prek Rdečega morja, da bi ljudstvo, rešeno faraonove sužnosti, bilo podoba krščenega ljudstva. Končno je Janez v jordanski vodi krstil tvojega Sina, Sveti Duh ga je mazilil in, ko je visel na križu, je obenem s krvjo iz njegove strani pritekla tudi voda. Zato poglej, o Bog, na svojo Cerkev in ji odpri studenec krstne vode. Ta voda naj prejme od Svetega Duha milost tvojega edinorojenega Sina, da bi človeku, ki si ga naredil po svoji podobi, zakrament krsta izmil staro pregreho in ga iz vode in Svetega Duha priklical v novo mladost.«v

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2010) 5, str. 26.

Kokodakanje ali petelinjenje?

Napisal marko na 1. marca 2016. Objavljeno v Za začetek.

Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post?
»Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!« se je na pepelnično sredo svoj čas slišalo po naših cerkvah. Nekje glasno, ostro, skoraj kot grožnja, drugje spet tiho, milo, skoraj kot prošnja, kot prigovarjanje; odvisno pač ali je duhovnik pepel, ki ga je sipal na čela, šel iskat v Sódomo in Gomóro (1 Mz 19, 24) ali pa na obalo Genezareškega jezera. (Jn 21, 9). Kajti včasih “Bog veličastva grmi”, kot pravi Psalm 29, in “glas Gospodov lomi cedre in siplje ognjene plamene”, včasih pa kljub viharjem in potresom le “rahlo šepeta”, kot Eliju na Horebu (1Kr 18,12).
»Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!« so besede, ki sežejo do srca. Ali v srce. Besede, ki me vedno odnesejo na tisti čudni rob, kjer se srečujeta minljivost in večnost. Kjer Bog položi svojo majhnost ob mojo človeško veličino in položi svoje prste v moje rane, da bi mi dokazal, da verjame vame.
»Spreobrni se in veruj evangeliju!« dandanašnji zveni po cerkvah na pepelnico. In tudi ta stavek lahko zveni skoraj kot grožnja ali skoraj kot prošnja, kajti k spreobrnjenju sta klicala tako Janez Krstnik, ki je nastavil sekiro drevesom na korenine in sekal, da bi iztrebil tiste, ki ne obrodijo sadu in jih vrgel v ogenj (Mt 3,10), kot tudi Jezus, ki je prišel krščevat “v Svetem Duhu in ognju” (Mt 3,11).
In duhovniki segajo po pepel zdaj na ta, zdaj na oni kupček.
»Spreobrni se in veruj evangeliju!« so besede, ki zarežejo. In me opomnijo, da sem obrnjen stran. Da ne verjamem Njemu, ki verjame vame!
Kakšen bo torej moj post? Ne vem.
Takole na prvo žogo res nisem človek, ki bi lahko govoril o postu, saj zgledam kot da sem to prvo žogo pojedel. Pa tudi drugo in tretjo. Ali pa več manjših. Odvisno, kakšne žoge imate v mislih. Ali v želodcih.
A post ni shujševalna kura. Post je petelin. Petelin, ki je zapel, ko je Peter trikrat zatajil Kristusa, šel ven in se bridko zjokal. (Mt 26,75) In tudi jaz, ko zatajim, zatajim trikrat: izdam Boga, izdam bližnjega in izdam sebe. Ne vedno in ne nujno v tem vrstnem redu, a vedno trikrat. Kajti če prve in največje zapovedi in druge, ki ji je enaka, ne vzamem zares, lahko kaj hitro postaneta le izgovor za galantni egoizem!
ČUŠIN, Gregor. Ognjišče (2016) 3, str. 3

Urednikova beležnica marec 2016

Napisal marko na 24. februarja 2016. Objavljeno v Beležnica.

Marčevska številka Ognjišča je postna in ji prilagamo posebno prilogo v svetem letu Usmiljenja z naslovom Svetoletno romanje, s podnaslovom Spodbuda za spreobrnjenje. Zaradi te priloge bo Ognjišče malo drugače zasnovano in bo brez običajne priloge, saj bo ta priloga, ki šteje 32 strani, veliko obširnejša kot siceršnja, ki jih šteje osem.

V posebni svetoletni prilogi je precej branja o letu usmiljenja: molitev papeža Frančiška, koledar dogodkov, opis logotipa (znaka), ki ga je izdelal Slovenec, predstavitev pomena romanja, opis štirih rimskih bazilik ter svetoletnih cerkva v slovenskih (nad)škofijah. Prilogo sklenemo z nekaj zanimivosti, povezanih z letom Usmiljenja.

V prilogi so predstavljeni tudi svetniki usmiljenja. Najprej glasnika Božjega usmiljenja: sveti Janez Pavel II. in sv. Favstina Kowalska. Sledi jim opis služabnikov Božjega usmiljenja: sv. p. Pij iz Pietrelcine in sv. Leopold Mandić. Nestrohnjeni trupli obeh znanih spovednikov, delivcev zakramenta božjega usmiljenja, sta bili v začetku februarja tudi izpostavljeni v češčenje v baziliki sv. Petra.

O vseh teh svetnikih imamo pri Ognjišču knjige, ki opisujejo njihovo življenje. O p. Piju imamo dve knjigi: Pater Pij (pošlo) in Pater Pij, sveti, ponižni in ljubljeni (krajši življenjepis s fotografijami). Sv. Leopold Mandić je daljši in zanimivo napisan življenjepis. O glasnikih Božjega usmiljenja (Janez Pavel II. in sv. Favstina Kowalska) imamo krajša življenjepisa. Vse knjige, ki jih lahko dobite pri Ognjišču, so omenjene tudi v prilogi. Poleg teh imamo še tri knjige o ‘angelu’ božjega usmiljenja, blaženi Tereziji iz Kalkute, ki jo bo papež letošnjega septembra razglasil za svetnico: knjigo njenih molitev Bog ljubi danes po nas ter njen življenjepis Mati velikodušne ljubezni ter krajši življenjepis izpod peresa Berte Golob Sandale in sari. Na zadnji strani priloge je oglas za kipe Usmiljenega Jezusa, ki jih lahko samo pri Ognjišču dobite po promocijski (nižji) ceni do srede marca.

Ob vsem tem svetoletnem naštevanju naj spomnim na knjigo papeža Frančiška Cerkev – hiša usmiljenja, ki bo koristno duhovno branje v svetem letu, zlasti v postu, ter na dve knjigi o spovedi. Prva je izpod peresa Anselma Grüna Spoved, druga pa je izšla v zbirki katekizmov za mlade Youcat – spoved (več o slednji si preberite na str. 93).

Postni čas je tudi čas molitve križevega pota. Že zadnjič smo vas opozorili na novo knjigo Usmiljeni kakor Oče – križev pot v letu Usmiljenja, ki ga je napisal škof Jožef Smej. Poleg te novosti imamo na voljo še več knjižic križevih potov: Pot ljubezni do konca, je ponatis ‘zbirke’ petih križevih potov. Druga Križev pot z razmišljanji blažene Terezije iz Kalkute je po obsegu skromen, a z bogato vsebino. Tretja Srce, ki ljubi vse ljudi, je izšla že pred leti in vsebuje dva križeva pota za otroke..

Iz tiskarne prihaja knjiga Karla Gržana Začinjeno za življenje. V njej mladim s pomočjo zgodbe in, zanimivo, receptov spregovori o pripravi na skupno življenje. Knjiga bo nagovorila ne samo nje, ampak tudi vse, ki se trudijo za pristen zakonski odnos, ki je temelj družinske sreče. Zanimivo, da knjigo priporočata dve znani ženski: Desa Muck in Manca Košir.

V postnem času se pripravljamo na veliko noč in v to pripravo spada tudi nabava velikonočnih čestitk. Ponudbo čestitk naše založbe si lahko ogledate na str. 55. Eno zbirko čestitk vam ponujamo po ugodnejši ceni.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Nikoli več sama

Napisal marko na 22. februarja 2016. Objavljeno v zgodbe.

»Petintrideset let!« je glasno dejala Eva in toplo pogledala moža. »Kot da je bilo včeraj,« je dejal Dare. Tako rada se spominjata tistega dne. Saj ne vesta prav dobro, ali je bilo oblačno ali je sijalo sonce ali je morda celo malo rosilo. Samo občutek, da stopata skupaj na novo pot, je bil tako mogočen, da je bilo vse drugo manj pomembno.
Spoznala sta se po naključju. Po nekaj tednih sta že vedela, da sta namenjena drug drugemu. V pogovorih brez konca sta vstopala v svet eden drugega, v svet znanega in neznanega, v svet sanj in upanj. Včasih sta se oddaljila in takrat sta spoznala, kako se pogrešata. Začela sta načrtovati skupno pot. Z zaupanjem pa tudi s strahom. Ko sta določila dan poroke, sta globoko v sebi čutila, da sta se zavezala za vse življenje. Začela sta iskati prostor, kjer bi si spletla gnezdo, pa nista našla nič primernega. Po poroki sta se za nekaj mesecev zatekla k staršem, potem pa sta le našla sobico v četrtem nadstropju starega bloka.
Rodila se je Nina, sad njune ljubezni. Popolnoma nov svet se ju je dotaknil. Otroški jok in smeh sta se mešala z Evinim študijem. Ni ji bilo lahko, a je zmagala volja in je diplomirala. Dare pa je našel še kar primerno zaposlitev. Kadar je le mogel, je poklical domov, da je zaslišal njen in Ninin glas.
Sosed nasproti njihovega stanovanja mu je nekoč dejal: »Vi pa prihajate zelo lačni iz službe.«
»Lačen?« se je začudil. »Po čem sklepate?«
»Ker po stopnicah vedno pritečete!« Pomislil je: pa je morda res. Do prvega nadstropja je stopil na vsako stopnico, do drugega je stopal čez dve, zadnji dve nadstropji pa je res pretekel. Vedno je komaj čakal, da vstopi v njihov raj. Pa tega sosedu ni povedal. Verjetno ne bi razumel.
Začeli so graditi. Skoraj brez denarja. Na posojila. Vedno manj časa je ostajalo zanje. Pomembni so postali zidovi, opeka, plošče, železo, zidarji, tesarji … Le nedelje so ostale njihove, samo njihove. In počitnice. Vsako leto. Kratke, a njihove. Pod šotorom seveda. Za več ni bilo denarja. In vsak drugi dan so si privoščili sladoled.
Ko se jim je pridružil Žiga, so že skoraj hodili drug po drugem, zato so se spomladi, ko se je malo otoplilo, preselili v napol zgrajeno hišo. Kar naenkrat so imeli toliko prostora, da so se izgubljali. Objela jih je nepopisna sreča: bili so na svojem! Čeprav daleč od vsega, kar so imeli do tedaj pred nosom: trgovino, starše, cerkev, prijatelje …
Na svet je privekalo tretje otroško veselje: mala, drobcena Vida. Zdaj so prava družina, sta si rekla. Ko so se zaprla vhodna vrata, je bil ves svet samo njihov. Pa se jim je začel kmalu vedno bolj izmikati. Postali so potujoča družina: v vrtec, nato v šolo, pa k verouku, na krožke in v glasbeno šolo, na roditeljske sestanke. Predvsem pa služba! Vedno nove in nove obveznosti in vedno dlje sta ostajala zdoma. Od vsega tega sta postajala neskončno utrujena. Pritihotapila so se nesoglasja, prepiri in nato tihi dnevi. Zamorjena obraza sta skrivala pred otroki, pa sta predobro čutila, da jim nič ne uide.
Kadar sta se znala za hip ustaviti, sta vedno znova ugotavljala, da bi drug brez drugega težko vzdržala. Tako dobro se je nasloniti na ramo, za katero misliš, da je močna, in tako lepo se je zateči v svet nežnosti in topline.
V Evini pisarni je pogovor nanesel na njihove zakone. »Mislim,« je modrovala šefica, »da imaš ti najbolj urejen zakon v celem nadstropju.« Eva jo je malo presenečeno pogledala: »Nisva za zgled, za proč vreči pa tudi ne!« Kaj drugega naj reče, si je mislila. Pohvala pa jo je pobožala po duši.
ppp
Leta so tekla. Še sama nista vedela, kdaj je Nina zaključila osnovno šolo. »Kam sedaj?« se je spraševala sama in z njo vsi pri hiši. Ko se je odločila za gimnazijo, so trepetali, če bo sprejeta.
Za njo pa že kmalu Žiga in nato Vida. To so bili težki časi. Tako prijetna so bila leta, ko se jim ni bilo treba odločati. Toda teh je bilo malo.
Srednješolska leta so kar padla mimo njih. Tako sta čutila onadva, otroci so jih zagotovo doživljali popolnoma drugače.
Fakulteta. Izpiti. Uspehi in porazi. In končno diploma. Prva, druga in tretja. In potem še hujša mora: zaposlitev! Pisanje prošenj in zavrnjeni odgovori. Ali še huje: brez odgovora. Niti toliko niso bili vredni, da bi jim povedali, da niso nikjer potrebni. Čez dolgo, dolgo časa je nekega večera Eva sesedla na stol in vsa ponosna dejala: »Danes je našla delo še najina najmlajša.«
Praznovanje obletnice poroke se je zaključilo. Vsi so odšli in hrup se je polegel. »Bolj ali manj sama, a nikoli več sama,« je malo zamišljeno dejala Eva. Dare je prikimal. Vedno nosita svoje tri otroke s seboj, ne glede na to, kje so. Dva sta od doma, Vida načrtuje, da bi ostala doma, a je trenutno z mislimi in srcem daleč od njiju.
Po dolgih letih imata več časa zase. Ne iščeta se več in na novo spoznavata, saj je skoraj vsako dejanje že vnaprej predvidljivo. Potrebujeta le bližino. In Eva bi se sedaj rada še več pogovarjala, a mora vsako besedo skoraj izvleči iz Dareta.
»Moj kar naprej riše tiste načrte in molči,« je potožila znanka.
»Tudi če ni arhitekt, tišči besede vase!« je kar butnilo iz Eve. A ji je bilo malo lažje.
ppp
Z dekletoma je lažje našla skupne trenutke. Morda še najbolj z Vido. Ta jo je, ko je že kar nekaj časa prijateljevala z Bojanom, mimogrede vprašala: »Kako naj vem, če ga imam dovolj rada?«
Eva je nehala brkljati po kuhinji in se usedla poleg nje. »Vidiš, tudi sama sem si postavljala enako vprašanje.« Malo je premislila. »Pa je zadeva zelo enostavna.«
»To lahko rečeš ti sedaj, ko gledaš nazaj.«
»Morda je za tako spoznanje res potrebno nekaj izkušenj,« je pomislila. »Na začetku, ko si zaljubljen, si rišeš ljubljeno osebo v idealni podobi, resničnost pa je malce drugačna. Zaljubljenost mora preiti v ljubezen, odpasti morajo namišljene želje, sicer doživiš razočaranje.«
»Saj to te sprašujem. Ali sva že prerasla zaljubljenost?«
»Kaj pa je bistvo ljubezni?« jo je vprašala mama.
Vida je samo skomignila z rameni.
»Da se počutiš izpolnjenega, če več daješ, kot prejemaš.«
»Potem ga imam zelo rada,« je bilo veselje v njenem glasu, »potem se pa lahko poročiva!«
»Še posebno, če tudi Bojan tako čuti.«
Vida jo je objela, kot že dolgo ne.
ppp
Pred meseci pa ji je podobno vprašanje zastavila Nina. »Mami, ali naj se poročim ali ne?«
»To sprašuješ mene!«
»Koga pa naj. Kaj misliš ti? Saj veš, kakšno je danes mnenje o porokah.«
»Ne vem, kakšen odgovor bi rada slišala,« se je Eva obotavljala. »Povedala ti bom tako, kot iskreno mislim,« je presenetila Nino, ker ji ni odgovorila samo z da ali ne. »Živela si ob nama, naju spremljala, se z nama veselila in naju jezila. Opazovala si naju in videla, kaj je to zakon. To je moj, bolje, najin odgovor. Odločiti se moraš pa sama.«
»Visoke cilje mi postavljaš,« se je zamislila Nina.
»Ne samo visoke,« je Eva preslišala hčerkino pohvalo, »temveč tudi lepe in prijetne, če se le potrudiš in jih vzameš zares.«
Nina je samo prikimala.
»Če jih oba vzameta zares,« se je Eva dopolnila.

JARC, Janko-Smiljan, (zgodbe) Ognjišče (2016), leto 52, št. 2, str. 24

Ljubezen gre skozi želodec

Napisal marko na 22. februarja 2016. Objavljeno v zgodbe.

»Ljubezen gre skozi želodec,« je znan slovenski pregovor, ki še kako drži. Ljubezen, tista opevana in tako mamljiva beseda, ki jo vsak razume na svoj način. Mladi in neučakani dostikrat pravijo, da za ljubezen pač ni ovir, če smo zaljubljeni. Prisluhnimo zgodbi, ki pravi, kako ljubezen gre skozi želodec.
Miha in Nina sta bila sošolca. Obiskovala sta deveti razred osnovne šole. Začel se je mesec maj, bila sta si všeč in med njima se je vnela ljubezen. Nekega dne po pouku je Miha tiho stopil Nini in ji zašepetal na uho: »Bi šla z mano na sladoled?«
Nina ga je začudeno pogledala in zardela do ušes. Špela, njena sošolka, ki ji je bil Miha tudi všeč, je na ves glas zakričala: »Mihec in Ninica pa se imata rada, ha, ha, ha!« »Dovolj te imam!« je dejala Nina, se obrnila in odšla domov.
Miha je poklapan odšel iz šole proti domu, vendar je Nino počakal že pri prvem križišču in prehodu za pešce. Trajalo je kar nekaj časa, da mu je uspelo Nino pregovoriti, da sta šla skupaj na sladoled in premagata grenkobo. Prispela sta do slaščičarne in si kupila vsak svojo kepico sladoleda. Veselo sta ga lizala, toda zgodila se jima je nesreča. Nini je sladoled padel na tla. Pogledala je Miha, ki je svoja, sladoleda polna usta, raztegnil v širok nasmeh. Tedaj pa, joj: kar je bilo prej v njegovih ustih, je bilo v naslednjem trenutku že na njegovi majici. Nekaj časa sta se oba skupaj smejala, potem pa je Nina predlagala, da gresta k njej domov in mu bo ona očistila majico, da pri njem doma ne bo kaj narobe.
Počasi sta šla proti Nininemu domu in Nini je uspelo majico za silo očistiti. Miha se je odpravil domov in v naslednji ulici je srečal Špelo in sošolke. »No, Mihec, kako kaj Ninica in sladoled?« so ga zbadale. »Kaj pa je s tvojo majico, kupljeno v tujini, ali jo je vrabček pokakal?« Miha jim je jezno zabrusil nazaj: »Kokoške neumne, pustite me pri miru in pojdite se domov učit matematiko, saj jutri pišemo še zadnjo kontrolko!« Slabe volje je odšel domov.
Nekaj dni se je ogibal sošolk, tudi Nine. Neka iskrica v srcu pa mu ni dala miru. Vsak dan glasneje je trkala na skrivnostna vrata njegovega srca in nekega dne se je le opogumil in jo na samem ogovoril. Oba sta že skoraj pozabila na pripetljaj s sladoledom. Počasi, a vztrajno, je njuna ljubezen rasla in se krepila. Postala sta nerazdružljiva.
Deveti razred sta uspešno končala in po počitnicah, ki sta jih večinoma preživela skupaj na kolesarjenju in kopanju, sta začela gimnazijo. Kakšna sreča: bila sta sprejeta v isto gimnazijo in se vozila z istim avtobusom.
Nekega dne je Nina povabila domov na kosilo. Odločila se je, da bo skuhala nekaj dobrega. Miha ji je vedno govoril, kako njegova mama dobro kuha. Nini se je zdelo, da to ne more biti pretežko. Tudi njena mama je dobro kuhala. Spomnila se je pregovora, da »jabolko na pade daleč od drevesa« in bila prepričana, da velja to tudi zanjo kot kuharico. A se je Nina nekoliko zmotila: eno je gledati, drugo pa je delati in pripraviti dobro jed.
V soboto dopoldne, ko je ostala sama doma, se je polna pričakovanj veselo odpravila v veliko trgovino, kjer je našla vse potrebno za pripravo dobrega kosila. S polno vrečko dobrot je prikolesarila domov. Malo je že imela v mislih sestavljen jedilnik. Pojavil pa se je problem, kako in kje začeti, ko mame ni doma, saj ni bila preveč vešča v kuhanju. Do sedaj je skuhala le čaj, jajce in še kakšno hrenovko. Tu pa se je njena kuharska izkušnja in umetnost končala. Nekaj minut je v dnevni sobi obsedela na fotelju in razmišljala, kako naj se loti kuhanja. Prešinila jo je odrešilna misel in rekla si je: »Pa saj imam v svoji sobi računalnik in tam je na spletu napisanih in narisanih toliko receptov, da vseh še prebrati ni mogoče!« Kar odneslo jo je gor v svojo sobo, kjer je vklopila računalnik in iz množice vseh receptov izpisala tistega od zadnje nedelje, in nazaj v kuhinjo. Z vso vnemo se je lotila kuhanja po navodilih, ki jih je izpisal tiskalnik. Pristavila je za juho in dala pečenko v pečico. »Tako, pa je delo zaenkrat opravljeno in še lahko za nekaj minut skočim do računalnika in pogledam, kaj je novega na facebooku,« si je rekla. Joj, toliko sporočil jo je čakalo tam, na katera je morala takoj odgovoriti. In začela je pisati odgovore in sporočila. Brezskrbno so ji prsti poplesavali po tipkovnici, ko se ji je zazdelo, da se računalnik spet nekaj pregreva in nejevoljna nekaj zamrmrala nad tem starim mlinčkom iz katerega je pihal vroč zrak z vonjem po zažganem. Že je razmišljala, kako naj pregovori očeta in mamo da ji kupijo kaj boljšega in novejšega. Ko se je ozrla proti vratom in stopnišču, je opazila meglico dima, ki je s seboj prinašala vonj po zažganem.
Poskočila je in zgroženo zakričala: »O Bog, moje kosilo!« V hipu je bila v kuhinji, ki je bila polna dima in vonja po zažganem. Izklopila je štedilnik in odprla okno vključila ventilator. Ko se je nekoliko razkadilo, je šele dojela ves joj. Pečenka je bila vsa zgrbančena in zažgana, v loncu, kjer naj bi bila juha, ni bilo niti kapljice tekočine, ampak le kupček nečesa zažganega, ki bi ga težko prepoznala kot meso.
»Joj, kaj pa sedaj?« je pomislila, a pri vratih je že pozvonilo. Odprla je vrata in pred njo je bil Miha s širokim nasmehom in z rožico v roki, ki pa ga je pozdravil dim in smrad po zažganem ter objokana in nesrečna Nina. Miha jo je začudeno in zaskrbljeno gledal in dejal: »Nina, kaj se je zgodilo, zakaj se tako kadi in smrdi?« S solzami v očeh in z velikim cmokom v ustih je Nina komaj izjecljala, da je to njuno kosilo. Miha je nekaj časa nemo gledal, nato pa tolažeče dejal: »Veš kaj, Nina, ne bodi žalostna. Še dobro, da ni kaj hujšega.« Vstopila sta v stanovanje in oba skupaj pospravila, potem pa na Mihovo prigovarjanje šla na pico v bližnjo picerijo. Pico sta s tekom pojedla, le Nini je tokrat ostal malo večji košček kot običajno.
Hotela sta plačati, natakar je pokimal, a namesto računa jima je prinesel dve porciji sladoleda s prav takšnimi okusi, ki jih je imela Nina najrajši. »Kaj pa je zdaj to?« je presenečeno vprašala Nina. Natakar pa je mirno odgovoril: »To pa sta naročila gospod in gospa tam pri mizi ob oknu, ki sta tudi vse plačala. Menda se poznate.« Nina je sledila natakarjevi roki in pri mizi ob oknu zagledala babico in dedka. »Babi, dedek, kaj pa vidva tukaj?« je zavrisnila Nina in skoraj poletela, za njo pa še Miha. »O, tako torej, naša Ninica postaja Nina,« se je namuznila babi, dedek pa je modro prikimal in dodal: »Naša babi je nameravala za danes speči jabolčni zavitek, pa je bilo nekaj narobe s testom in sva se prišla sem potolažit.« Babi pa se kar ni mogla nagledati Miha in se vsa zatopila v spomine. »Tudi midva z mojim Mihaelom sva se poznala in se rada videla v vajinih letih. Poročila pa sva se nekaj tednov prej, preden je moj Mihael za leto in pol moral k vojakom, tja pod hribe ob Drini. Prvič sva se potem videla po dolgih devetih mesecih ob rojstvu in krstu tvoje mame.«
Zvečer sta se domov vrnila mama in očka. Že na hodniku sta ugotovila, da je z Nikinim kosilom bilo nekaj zelo narobe. Vse pripetljaje okrog kosila je Nina s sklonjeno glavo povedala mami in ob tem obljubila, da se bo začela resno učiti kuhati. Mama ji je rekla: »Veš, Nina, za pravo ljubezen je potrebno več kot le to, da se imata rada. Tudi kuhati je treba znati. Zapomni si: ljubezen gre tudi skozi želodec, saj s praznimi usti in želodcem ni mogoče živeti.« Nina je danes že prava mojstrica v kuhanju. Kdaj pa se le spomni svojega prvega poskusa. Uspešno se je lotila tudi jabolčnega zavitka ter bila deležna babičine in dedkove pohvale. Vsak začetek je težak in vaja dela mojstra.

RADUHA, Jože. (zgodbe) Ognjišče (2016) 02, str. 44

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing