Ob robu gozda je na majhni jasi stala skromna lesena hiška. Majhna hiška, še manjša okenca, ki so kot očke mežikale v dan. Sten skoraj ni bilo videti, saj so bile vse obložene z drvmi, ki so se sušile za dolgo mrzlo zimo. Samo na zadnji strani, ki je bila obrnjena proti severu, jih ni bilo. Tu pa se je kopičila druga šara: lestev, lopar, omelo, razni stari lonci, ki so poleti služili namesto lončkov za rože, tu so bile tudi stopnice, ki so vodile na podstrešje.
Hiška je imela samo dva prostora: kuhinjo in sobo. V njej sta živeli mama Marička in hčerka Trezka, malce bolj debelušna majhna punca, ki je na eno oko močno škilila in morda jo je prav to oviralo, da je bila za delo bolj počasna. Preživljali sta se z rento, ki jo je mama Marička dobivala po pokojnem možu, ki ga je ubilo v rudniku, in pa z delom na okoliških kmetijah. Imeli pa sta tudi dve kozi, prašiča in nekaj kokoši, ki so se pasle okoli hiške.
In prav v to skromno hiško sem tako rada zahajala in pogosto sem kar pobegnila od doma, samo babici sem povedala, kam grem, ali pa očetu, mama je bila vedno huda; bila je bolj ‘gosposka’. Ko je prišla pome, je stala pri vratih in niti usedla se ni. »Boš kakšne uši privlekla iz te hiše!« se je jezila in brskala po moji glavi. V tej hiši nikoli nisem dobila uši, sem jih nekaj let kasneje v drugi, bolj nobel hiši, v kateri pa je bilo kljub bahaštvu mnogo manj čistoče kot v tej hiški.
Še danes imam pred sabo sliko, kako sem sedela za majhno, majavo mizo in pridno zajemala kruh, nadrobljen v kozje mleko. Lica so mi kar rdela, ko sem s slastjo zajemala iz bele skodelice z rdečo rožo na strani, ki je imela en ročaj odkrhan, kdo ve, kako stara je že bila. Mama Marička in Trezka sta se smehljali, ko sta videli, s kakšnim užitkom jem. Pri nas doma ni bilo nobeno mleko tako dobro in tudi kruh ne, čeprav je bil visok, rahel in bolj bel, ta pa je bil nizek in črn in včasih je med zobmi kar malce zaškripalo, vendar pa je bil to zame najslajši kruh na svetu. Ko sem se najedla, sem pestovala mačke, ki so tekale po kuhinji in se grele ob štedilniku. To so bile prijazne živali, naše pa se niso pustile božati, če sem katero ujela, me je opraskala in zbežala. Tudi kozličke sem lahko božala, še koza, ki je rada koga z rogovi, me je prijazno gledala. Tako sem seveda domov pridišala po mačkah in kozah, mama pa me je marsikdaj ‘pobožala’ s šibo. Toda nič ni zaleglo – tako rada sem zahajala v ta skromni domek, kjer sta me vedno pričakali prijazna beseda in toplo, dišeče kozje mleko v rožnati skodelici. Vse je bilo skromno in revno, še Jezus v kotu se mi je zdel bolj reven in vdan v usodo, kot naš.
Tako sem tudi nekega predbožičnega popoldneva – bilo mi je pet ali šest let – stopala proti tej hiški. Vsi doma so bili zaposleni z nečim in nihče ni imel časa zame.
»Boš nama pomagala okrasiti božično drevesce,« sta me povabili mama Marička in Trezka. Kar zavriskala sem od veselja, saj mi doma niso pustili, da ne bi strla kakšne steklene kroglice. »Ga bomo prej postavili, da ne bo treba pri petrolejki,« je rekla mama Marička. Z vso vnemo sem se lotila dela. Hitela sem obešat papirnate okraske, vse, kar je bilo kaj bolj vredno, je bilo nekaj v poseben papir zavitih bombonov, ki so že nekaj let romali na drevešček in jih nihče ni pojedel, da bi bili za naslednji božič.
Tako sem bila zaverovana v delo, da nisem opazila, da se zunaj že mrači. V sobi je bilo vedno bolj temno, saj je skozi majhna okna, ki so bila polna rož, prišlo le malo svetlobe. »Zdaj pa le pojdi,« je rekla mama Marička. »Najbrž te nihče ne bo prišel iskat, so gotovo jezni, ker si spet pri nama. To pa vzemi za božič,« mi je potisnila v roke v časopisni papir zavit košček potice. Bila je še topla in dišala je po rožičih in cimetu. »Pa naj te ne bo strah, s tabo hodi angel varuh. Tako pridne otroke ima še posebno rad,« me je pokrižala z okorno, žuljavo roko.
Kar z malce tesnobe v srcu sem stopala po gazi proti domu, nekoliko zaradi strahu pred mamo, nekoliko zaradi teme v gozdu, čeprav je mesec prijazno svetil skozi veje. Nekje na po poti sem malce proč od gazi zagledala postavo. Zastal mi je dih, potem pa sem se spomnila besed mame Maričke in sem na glas rekla: »Me ni nič strah, tako pridne otroke, kot sem jaz, ima angel varuh še posebej rad.« Takrat se je postava premaknila in nasproti mi je stopila mama. Ne vem, ali so jo ganile besede o angelu varuhu ali pa na božični večer ni hotela pokazati svoje jeze – ni me niti okarala, kaj šele da bi me s šibo. Samo molčala je, ko sem doma ob krušni peči vsem domačim pripovedovala, kako lepo božično drevo imata Marička in Trezka, kako prijazen obrazek ima Jezušček v njunih jaslicah. In kot da bi že nekaj dni ne jedla, sem se basala s potico, katere se je še držal časopisni papir. Mamina lepo rumena z orehi in rozinami nadevana pogača mi ni dišala tako, kot košček nizke, črne rožičeve potice, kajti veliko težje je bila spečena in samo dvakrat na leto je bila na mizi v tej revni hiši. Pri nas, četudi nismo bili bogati, smo imeli vedno lep kruh in mama je bila odlična gospodinja.
Pozneje, po praznikih, mi je šele napravila pridigo. Molče sem jo poslušala. Čeprav danes ne vem vsega, kaj mi je govorila takrat, brez njenega privoljenja k materi Marički nisem več šla. To pa je bilo bolj poredko. Najbolj sem si zapomnila njene besede: “Pa začni že enkrat odraščati, začni misliti, da se moraš nehati družiti s temi bajtarji!” Nisem je razumela povsem, vem samo, da nisem želela odrast, da sem vedno hotela biti majhna deklica rdečih ličk, ki zajema slastno kozje mleko iz rožnate skodelice.
Od tega je že mnogo let. Mamo Maričko že davno krije zemlja, hčerka Trezka pa si je kljub vsemu ustvarila družino in že pestuje pravnuke. In ko se srečava, se razveseliva druga druge. »Ti pa se nisi nič spremenila, vedno si tako prijazna z nami, malimi ljudmi,« mi je rekla zadnjič.
Začudeno sem jo pogledala in ji trdno stisnila dlan: »Trezka, mi vsi smo mali, velik je samo On, ki je nad nami!«

KUMER, Ana. (zgodbe) Ognjišče (2012) 01, str. 26

Rahlo naletava prvi sneg. Pred vrati so božični prazniki. V mislih hočem zbrati in urediti svoje revno življenje. Nikoli ne pridem do konca. Ko doumem eno resnico, se mi podre druga. Najbolj preproste so najpomembnejše. Kaj je človek? Kaj je čas? Kdo je Bog? Vedno sem se boril za smisel. Pohvalim samega sebe, pa zazija pred mano prepad.
Po kratkem sprehodu ob reki zavijem spet v središče mesta, kičasto okrašenega, porabniško nasilnega. Počasi grem mimo farne cerkve. Bilo bi grdo, če ne bi vstopil vsaj za hip in sklenil svoja premišljevanja. Sam si ne morem pomagati prav dosti.
Odrinem težka vrata. Pomočim prste v blagoslovljeno vodo in se pokrižam. Prostor je temačen, a svet in miren. To iščem – miren kraj, kjer bom vsaj za trenutek našel svoj mir.
Zagledam moškega, ki kleči v klopi sredi cerkve. Roke ima na obrazu, kakor da premišljuje ali moli. Pokleknem in naredim korak, dva. Takrat osuplo obstanem. Zaslišim, da moški joče. Zmedeno se hočem obrniti in pobegniti. Presenečenje pa tako, pomislim. Česa takega še nisem doživel, četudi je nekaj povsem normalnega. Starejši moški, mojih let, kako čudno! Obraz si pokriva z dlanmi in ihti. Hočem razumeti, hočem vedeti. Sprašujem se, kaj je v tem moškem, silovitem, neustavljivem joku? Obnemoglo sedem v klop nekaj metrov za obupanim človekom. Vame udarjajo najbolj vsakdanja, človeška vprašanja. Da joka moški? Je to primerno glede na ‘srečno’ kulturo tam zunaj? Je to spodobno? Sploh ne vem, ali joka od žalosti ali od sreče. Oboje je mogoče. Nenadoma mi je, tako na skrivaj, na dnu duše všeč, da joka še nekdo poleg mene. Bi moral stopiti k človeku in mu položiti roko na ramo? Morda pa čaka duhovnika, da bo v spovednici opral svojo vest. Vest obstaja sleherni trenutek in je težka težka.
Sklonim glavo. Ali ni ta temačni prostor, v katerem gorijo le drobne svečke ob Marijinem kipu, kot nalašč, da se razjočemo, pa kakršen koli vzrok za to že je? Tam zunaj je bučni sejem bližajočih se praznikov. Pogledam svoji sklenjeni roki. Mislil sem zmoliti nekaj malega – zase, zdaj pa me vleče čudna potreba, da bi molil za tega neznanega človeka, ki joka.
Nenadoma se umiri. Trenutki tišine kapljajo v čas, ki ga moramo napolniti. Ta jok je bil čisto drugačen od tistih na televiziji in v romanih in psiholoških ordinacijah. Bil je tako iskren, tako pošten, tako obupno nujen za preživetje, da me je presenetil in ganil. Moški pred mano se vzravna. Nekaj časa sedi mirno, mirno. Zaveda se, da je še nekdo v cerkvi, a čutim, da ga to ne vznemirja in ne moti. Blagrujem ga. Morda mu celo zavidam. Vstane iz klopi in poklekne. Ko se obrne počasi in gre mimo mene proti izhodu, ne morem, da ga ne bi s pogledom prežarčil do poslednje resnice. Da, prav takšen je, kot sem sam. Tik pred starostjo, s težo življenja na ramenih. Običajni obraz, postava, obleka. Nič posebnega – ali vendar le? Še enkrat sem začuden. Na tem obrazu je mir, sprejetje, tolažba, zahvala. Kakor da je čisto dobro, kakor da sploh nima več nobenega problema. Zakaj je sploh jokal, če je vendar moški?
Nikoli ne bom vedel vzroka, a videl sem posledice. Izkoristil je čudovito, blagoslovljeno možnost svoje globoke vere. To je pravi kraj za takšna dejanja, o tem sem prepričan! Rahlo naletava prvi sneg. Pred vrati so božični prazniki miru in globoke sreče.

Stanislav. (zgodbe) Ognjišče (2012) 01, str. 38

Pozvonila sem in že sva si padli v objem. Široko nasmejana je Nadja pokazala na veliko rdečo luč nad vrati. »Danes jo bo Darko odstranil, je ne potrebujem več,« je povedala in me prisrčno povabila v stanovanje. Tista luč je utripala, če je kdo pozvonil pri vratih. Če pa je zvonil telefon, je v prostorih stanovanja utripala modra luč. Nadja namreč dolga leta ni popolnoma nič slišala.
Božični prazniki so tu in, kot vsako leto, sem sklenila obiskati sorodnike in prijatelje. Nočem zapravljati predprazničnih dni z nakupi in pospravljanjem stanovanja. To je čas mirnih trenutkov srečanja z Bogom v molitvi, za obisk cerkve, za pogovor z družinskimi člani. Veseli me postavljanje jaslic in priprava prazničnih dobrot, ker pri tam sodeluje vsa družina. Komaj čakam na srečanje s Tonetom, ki je pred kratkim prišel iz bolnišnice. Še posebej pa se veselim srečanja s prijateljico Nadjo. Nadja je zlata duša. Poznam jo že več kot trideset let in dobro mi je znana njena življenjska zgodba.
Kot otrok je v četrtem letu prebolela klopov meningitis in kronično vnetje srednjega ušesa. Oglušela je na obe ušesi. Hoteli so ji pomagati z operacijo, ki pa ni uspela. S sluhom je izgubljala tudi govor. Obiskovala je posebno osnovno šolo, kjer so jo učili govoriti. Naučili so jo branja z ust. Takrat še niso poznali znakovnega jezika – jezika s kretnjami. Bila je bistra deklica. Ko je dobila slušni aparat za eno uho, se je izboljšal tudi govor. Do drugega letnika poklicne šole je uporabljala ta aparat. Potem je dobila zaušesni aparat. Sluh pa se je slabšal, Vrstile so se močne vrtoglavice z bruhanjem, težave z ravnotežjem, bolečine. Slušni živec je odmrl, aparat ni več pomagal.
Svetovali so ji ponovno operacijo – za polžev vsadek, kar je bilo še novost ne medicinskem področju. »Veš, takoj sem se odločila,« mi je takrat rekla Nadja. »Izgubiti nimam kaj, lahko pa pridobim ogromno. Tako si želim slišati! Pripravljena sem na bolečine. Vem, da bo dolgo trajalo …« Zahtevno operacijo je dobro prestala, nekaj dni je okrevala v bolnišnici, en mesec je bila doma. Ko se je rana zacelila, so ji nastavili še zunanji del aparata. Šele zdaj se je začelo, kar je pričakovala. Šlo je počasi, a na težave je računala. »Ne moreš pričakovati, da boš takoj slišal in si potem razočaran. Petinštirideset let nisem slišala in je razumljivo, da moram vztrajati z aparatom, čeprav je žaganje s cvilečo žago, brušenje, še tako nemogoče.« Vztrajala je v vajah, uho se je počasi privajalo. Nadja je bila ponosna nase in mi nanjo.
Ko sva sedeli ob kavici, mi je razlagala: »Zdaj slišim, česar nikoli nisem slišala: žgolenje ptic, šumenje listja v krošnjah dreves. Slišim mijavkanje muce, lajanje psa, veliko novega. Nekaterih zvokov še ne razločim in tedaj vprašam moža, otroka ali koga drugega, in si zapomnim.«
Mene dobro razume, saj sva se doslej sporazumevali preko ustnic, v tem je prava mojstrica. Toda slišati je nekaj čisto drugega »Zdaj slišim tudi tvoj glas,« mi je rekla. »Slišim Darka in otroke. Srečna sem. Lahko poslušam radio, na televiziji razumem poročila, oglase, vreme. Telefon pa je zame še vedno problem. Pa se bom tudi tega privadila. Vedno manj si pomagam z branjem z ustnic. Nimam več vrtoglavic, sem umirjena, sproščena. Saj vidiš.« Široko se je nasmejala, kot se zna le ona, in meni je bilo toplo pri srcu.
Tedaj je zajokal dojenček v sosednji sobi. Nadja je vstala, dvignila otroka in ga, zibaje v naročju, prinesla k meni.
»Glej, to je naš Tobija. Si slišala, da je zajokal?« Prikimala sem. »Jaz tudi,« je rekla smeje. »V svetu tišine sem najbolj pogrešala jok in smeh svojih otrok, ko sta bila še dojenčka. To bom nadoknadila zdaj z vnuki. A ne, Tobija?« je nežni stisnila k sebi otroka svoje hčerke Tamare. Tobija je veselo zacmokal z usti in se trudil po svoje spregovoriti. S prstkom je kazal na jaslice v kotu sobe. Nadja ga je odnesla tja in mu začela pripovedovati zgodbo božične noči.
Prisluhnila sem miru bližajočega se večera, v katerega so vstopili zvonovi iz bližnje cerkve.
»Tudi zvonove slišim,« je povedala Nadja. Spogledali sva se, se nasmehnili. Potem sva se pokrižali in zmolili Angel Gospodov. Darko je že odstranil rdečo žarnico nad vhodom in pridružil se nama je v molitvi.
BIZJAK, Pavlina. Ognjišče (2013) 01, str. 50