»Katarina!« je presenečeno obstala moja šefinja, ko me je videla prihajati po stopnicah iz frančiškanske cerkve. »Kje si pa bila?«
»No, v cerkvi.«
»Kaj pa si delala?«
»Pri maši sem bila.«
»Pri maši? Že pred službo? Ja, kdaj si pa potem vstala?«
Ni počakala mojega odgovora, ampak je, kot da je v tem hipu prišla do nekega pomembnega spoznanja, veselo, presenečeno in nejeverno hkrati, vzkliknila: »Zato ti prideš vsako jutro v službo tako … tako …, kot da priplavaš z oblakov,« je iskala pravi izraz. »Le kaj delaš tam med tisto peščico starih ženic, ki se hodijo v cerkev samo gret?«
Nisem ji nič odgovorila, pa tudi priložnosti nisem imela, saj je svoje opažanje že razlagala sodelavcem, ki so, vsi zaspani, pričeli prihajati v službo. »Poslušajte, naša Katarina hodi v cerkev. Na lastne oči sem jo videla prihajati po tistih stopnicah.« Z roko je pokazala v smeri proti cerkvi.
Za večino ta novica ni bila tako ‘šokantna’, saj so vedeli, da prihajam s podeželja, in v tistih časih je bilo podeželje še pretežno krščansko.
Po nekaj dneh se je vznemirjenost moje šefinje malo polegla. Kljub temu mi je sem in tja še zastavila kakšno vprašanje.
»Res me zanima, zakaj hodiš v cerkev?«
»Da se srečam z Jezusom, se pogovorim z njim in ga pozdravim.«
»Kako pa veš, da je tam?«
»Duhovnik in starši so mi povedali.«
»Starši ti marsikaj povejo, pa jim res verjameš?«
»Ja, vse jim verjamem.«
»Tudi to, da Miklavž prinaša darila in da štorklja nosi otroke?«
»V Miklavža verjamem, tudi v njegova dobra dela, ki jih je storil v svojem življenju, verjamem. Verjamem pa tudi, da živi veliko dobrih ljudi, ki mu še danes posodijo svoje roke in odprejo svoje srce, da otroke po njih razveseli z darili. Za štorklje ki bi nosile otroke, pa prvič slišim. V naši družini nas je vse rodila naša mama. Njene nosečnosti sem videla, jih spremljala in se z njo pogovarjala, kaj počne otročiček v njenem trebuhu in kako ga bova negovali, ko bo rojen.«
»Ne smeš vsega verjeti, kar ti pravijo,« je že malo utišala svoj zasmehujoči glas, »ne smeš vsega verjeti, tudi staršem ne. In kaj te še učijo?«
»Da moram biti poštena, da vas moram spoštovati, ubogati in upoštevati vaša navodila.«
Presenečeno me je pogledala: »So ti res to naročili?«
»Res. Rekli so mi, da moram vas in delo, ki mi ga naložite, vedno blagoslavljati. Vedno moram narediti po svojih najboljših močeh, tudi če mi boste dali počistiti stranišče.«
Šefinja je onemela. Zastrmela se je vame in me samo ocenjujoče gledala.
»A ni prav, da me tako učijo?« sem vprašala, da bi prekinila mučno tišino.
»Katarina, ti imaš krasne starše,« je dahnila.
Kmalu so ugotovili, da ob petkih ne jem mesa. Čudili so se temu in me spraševali o pomenu tega. Šestnajstletna vajenka sem jih morala učiti in jim razlagati še marsikaj, kar nam je prineslo razgibano dogajanje cerkvenega leta.
Obiskovala sem mladinski verouk in tudi doma veliko spraševala ter brala Ognjišče, iskala sem odgovore vsepovsod, saj nisem hotela izpasti kot nevednica. Razlagati take stvari ‘nevernim Tomažem’ ni bilo lahko. Niso verjeli samo na besedo, češ starši so me tako učili. Hoteli so stvari ‘prijeti’ in ‘otipati’. In mojih argumentov bi kmalu zmanjkalo, če tudi sama ne bi iskala odgovorov na pravih mestih. Še sedaj sem hvaležna tem ‘nevernim Tomažem’, saj so mi nehote pomagali, da sem na ta način prišla do svoje trdne osebne vere.
Na velikonočni ponedeljek mi je mama pripravila pravo pojedino za moje sodelavce: pravo domačo šunko, pirhe naših kokošk, hren z domače njive, sladki domači kruh in domačo, bogato nadevano orehovo potico. Vse to sem prinesla v službo in za malico postregla sodelavcem. Vsi so bili presenečeni in veseli vsega dobrega, kar sem prinesla. Niso mogli prehvaliti dobre malice, čeprav ni bila blagoslovljena, in vedno znova so mi naročali, naj se zahvalim mami za vse poslano.
Bila sem kar malo nečimrna, ko sem jim razlagala, s kakšnim namenom je kakšna stvar položena v velikonočno košaro. Zavzeto so me poslušali, mogoče tudi zato, ker so imeli polna usta dobrot.
Po malici me je šefinja poslala, da bi pospravila skladišče. Še dobro nisem začela delati, že je prišla za menoj. Bili sva sami.
»Katarina, se ti zelo mudi iz službe? Bi lahko danes bila eno uro kasneje doma?«
»Lahko.«
»No, potem me počakaj nekaj minut, bova šli skupaj iz službe.«
Še vedno nisem vedela, kaj me čaka, vendar sem jo ubogala in počakala. Sodelavci so se že zdavnaj razšli, ko sva stopili na ulico.
»Kam pa greva?« se jo plaho vprašala.
»Tja gor po tistih stopnicah,« mi je pokazala stopnice, ki vodijo v frančiškansko cerkev. »Že zelo dolgo nisem bila v cerkvi, pa ne bi rada šla sama. Rada bi videla, kaj je tam takega, da tebe vsak dan vleče tja.«
Od veselja me je stisnilo v prsih. Aleluja! Najraje bi vriskala z Vstalim, se veselila na vse grlo.
Pa nisem storila ničesar od tega. Samo tiho sem se ob šefinji vzpenjala po stopnicah in se skupaj z njo podala v cerkev.
Sedli sva v čisto zadnjo klop in za dolgo časa tiho obsedeli …
KATARINA. Ognjišče (2015) 01, str. 50

V rokah je držal razglednico, na kateri je bila slika zasnežene vasi. »Dragi naš Janko! V teh prazničnih dneh boš še pogosteje v naših mislih. Naj ti novorojeno Dete daje moči in te varuje, da se boš srečno vrnil med nas! Lep pozdrav od vseh domačih!« Čeprav je vsebino znal že na pamet, je znova gledal v majhne črke, ki jih je napisala mamina roka. Še močneje kot običajno je občutil domotožje.
Zatopljen v misli o svojih najdražjih je Marka opazil šele, ko je ta prisedel k njemu na trdo vojaško posteljo. »Kaj ti je, Janko? Ali ti najdražja sporoča, da si je izbrala drugega, ko se držiš tako žalostno?« »Ah, ne! Le mamino voščilo prebiram. Nocoj bi bil tako rad med domačimi.« »Ali je kakšen poseben dan?« je radovedno vprašal Marko, »Božični večer je!« je tiho rekel Janko in se ozrl naokoli, če kdo prisluškuje njunemu pogovoru. »A, to je tisti večer, ko greste ponoči v cerkev? Jaz o tem ne vem prav veliko. Pri nas praznujemo le Silvestrovo. Zadnja leta sem ga preživljal v družbi vrstnikov. Kot deček pa sem bil v prazničnih dneh najbolj osamljen otrok na planetu.« »Kako to?« je bil začuden Janko.
»Moja starša sta zdravnika in za praznike sta dežurala. Pogosto kar oba na iste dneve. Mene pa sta oddala teti in stricu, ki nista imela svojih otrok. Sklenil sem, da sam nikoli ne bom imel družine, saj ne bi maral, da bi moji otroci imeli podobno otroštvo in mladost, kot sem ju imel sam!«
»Pri nas pa so prazniki tako lepi – predvsem ta večer je nekaj posebnega!« »Gotovo se ti cedijo sline po dobri hrani in pijači!« je šaljivo pripomnil Marko in dodal: »Od doma sem dobil paket dobrot – lahko si privoščiva majhno praznovanje!«
Fanta, ki ju je vojaščina ločila od doma, sta dolgo v noč klepetala. Janko je Marku opisal, kako božič praznujejo na kmetih, v njihovi družini. »Naslednje leto ob tem času bova že slekla vojaško suknjo in vabim te, da božični večer preživiš pri nas!«
Čez mesec dni sta se poslovila na brniškem letališču, kamor sta prispela iz Makedonije.
Nekaj dni pred božičnim praznikom je Marko prejel prijazno vabilo, ki je ponovilo prijateljevo obljubo ob božiču pri vojakih. »Zakaj pa ne?« si je rekel in začel pripravljati nahrbtnik za na pot.
Oddahnil se je, ko s svojim avtomobilom po vijugasti cesti prispel v hribovsko vas, prekrito s snežno odejo. Janko ga je pričakal pri cerkvi in mu pokazal pot do svojega doma. Na pragu mogočne kmečke hiše ga je sprejela Jankova mama. Toplo mu je stisnila roko in ga povabila v kuhinjo, kjer je omamno dišalo. »Potica je že pečena! Ko pridemo od polnočnice, boš kot naš gost dobil največji kos, je rekla smeje. Kmalu so se jima pridružili še drugi člani družine. Marka so sprejeli kot starega znanca in ga povabili, naj se jim pridruži pri postavljanju jaslic.
»Saj tega ne znam!« je v zadregi priznal. »Boš pa opazovalec!« je resno pripomnila Jankova najmlajša sestra. V družinski sobi so že imeli pripravljeno vrsto škatel, v katerih so bili pisani balončki, svetli trakovi in pentlje za okras smrečice, ki je dišala po smoli in svežini. »Kako lepo drevesce!« je dejal. »Ali ni škoda, da ste ga posekali zaradi nekega praznika?« Janko mu je razložil, da je bilo posekano na kraju, kjer ni imelo možnosti, da bi se povzpelo v višino.
Pod okrašeno smrečico so polagali mah in pod njihovimi spretnimi prsti je nastajala zelena pokrajina. »Še nekaj kamnov in štorov dodajmo,« je ustvarjanje vodila ena od deklet, »pašnik ne sme biti brez tega!« Iz lesenega zaboja so nato priromali kipci pastirjev in ovc. Gostu, ki jih je opazoval z rastočim navdušenjem, so razložili, da so kipci stari dobro stoletje. »Marko, glej, ta pastir je podoben tebi!« se je pošalila najmlajša in ga povabila, da mu določi mesto na jaslicah. »Sedaj pa najvažnejše,« se je oglasil Janko, ko je na mah postavil hlevček. Sledil je pravi posvet, kdo bo vanj položil kipca Marije in Jožefa. »Jezuščka pa položi ti, Marko.« »Čemu jaz?« je začudeno vprašal in Katarina, najmlajša, mu je razložila. »Da se bosta spoznala!«
Ko so končali z jaslicami, je v sobo že legal prvi mrak. Člani družine so hiteli opravljat še zadnja nujna dela pred iztekom dneva.
»Avemarijo zvoni!« je slovesno naznanil oče. »Ali ste vsi?« je vprašal in se ozrl po sobi. »Zdaj bomo blagoslovili hišo,« je Janko razložil gostu, ki je, prevzet od prazničnega vzdušja, tiho opazoval dogajanje. Oče je prinesel posodo z žerjavico in nanjo nasul zdrobljene oljčne liste, mama pa je vzela v roke skodelico z blagoslovljeno vodo in oljčno vejico. »Kdo bo molil naprej?« je vprašala. Katarina je prižgala svečo, ki jo je vložila v svetilko, in prijela Marka za roko. »Tudi ti pojdi z nami! Iz hiše gremo blagoslovit hlev in skedenj pa še klet … Če ne znaš moliti, pa si zaželi kaj lepega.«
Ubogal je in se pridružil mali procesiji, ki je romala od poslopja do poslopja in se vrnila v toplo sobo ob jaslice. Sledila je praznična večerja, pri kateri je bil Marko deležen posebne pozornosti. Občutil je, da ga je ta preprosta družina popolnoma osvojila s svojo naklonjenostjo in prisrčno prijaznostjo.
»Boš šel z nami k polnočnici, ali si želiš spat?« ga je smeje vprašal Janko. »Verjemi mi, Janko, želim si, da bi ta večer ne minil. Nocoj se počutim, kot da bi se podal na potovanje v neki drug svet. Tvoji starši so preprosti ljudje, pa tako polni modrosti in ljubezni. Moja starša sta vrhunska specialista na področju srčne kirurgije. Temu sta posvetila življenje in vse svoje znanje sta usmerila v to. Tudi ob redkih prostih dneh in na dopustu imata bolj malo časa zame. Včasih sem dobil občutek, da jima s svojimi resnimi vprašanji grem na živce. Danes sem pri vas doživel, da sem ljubljen in sprejet, kot da bi bil vedno član vaše družine. Šele sedaj razumem, zakaj pri vojakih čutil tako domotožje. In zdaj vem, kaj pomeni božični večer!«
Na poti do vaške cerkve so se družini pridružili bližnji sosedje. Nekateri so imeli v rokah bakle, ki so jim osvetljevale zasneženo pot.
Duhovnik je na koncu polnočnice vsem zbranim voščil, da bi v prazničnih dneh našli mir v sebi in ga delili drugim.
Ko se je na božični dan Marko poslavljal, mu je Jankova mama rekla: »Če si v naši hiši vsaj malo doživel, kaj pomeni božič, sem neizmerno srečna! Želim, da bi spoznal, kaj bo tvojemu življenju dajalo smisel in vrednost!«
Čez nekaj tednov je Janko prejel pismo: »Še enkrat se zahvaljujem za čudovito doživetje božičnega praznika pri vas. Tvoja družina mi je vrnila vero v dobro v ljudeh. Če bom imel družino, si želim, da bi bila podobna vaši!«

HVALA, Irena. Ognjišče (2015) 01, str. 36

Mrzlo je bilo in otroci so se tiščali na k peči. Tadej je bral, Manca in Tinka sta igrali domine, Tinkara, najmlajša, pa je pomagala noni treti in čistiti orehe. Vsi so se veselili slastne potice, ki jo zna speči samo njihova nona.
Približeval se je božič. Letos bo zanje nekaj posebnega. V prvih dneh decembra se je namreč v njihovo družino rodil Jure. Tadej, Manca, Tinca in Tinkara so dobili bratca. Od časa do časa so pustili svoja opravila in šli, zdaj eden zdaj drug, v sobo k posteljici, v kateri se je nasmihal in kremžil njihov bratec. S kakšnim veseljem so se ob dojenčku pripravljali na božič. Na praznik rojstva Božjega Otroka.
Z očetom so že prinesli mah iz bližnjega gozda. Pripravili so štalico in ogrado za ovčke in pastirje. Letos bo lahko tudi Jure občudoval njihovo delo.
Njihovo veselje ob pričakovanju božiča se je še stopnjevalo, ko je mama povedala, da bodo Jureta krstili takoj po božiču, na praznik Svete družine. Ob tej novici so šli vsi po svoje krstne sveče, spravljene v posebni škatli v omari. Tadejeva je bila najkrajša in vsi so vedeli, zakaj. On je bil najstarejši. Ob vsakem krstu otroka v njihovi družini so vsi drugi otroci stali ob krstnem kamnu, vsak s svojo prižgano svečo in pospremili svojega najmlajšega člana v življenje Božjega otroka.
Že dan pred božičem so v kotu dnevne sobe stale lepe jaslice. Šli so k polnočnici in občudovali Božje Dete, ki so ga mladi na začetku maše slovesno položili v jaslice. Jaslice v cerkvi so bile zelo velike, mnogo večje kot pri njih doma. In prava voda je tekla po strugi v pokrajini. Tadej je bil navdušen nad jezerci, ob katerih so stale ovčke in se napajale. In veliko pastirčkov je bilo okrog štalice. Otroci so vedeli: bili so prvi, ki so se prišli poklonit Detetu. Štalica je bila velika, lepo osvetljena. da je bil dobro viden speči Jezušček in ob njem skrbna mama Marija in sveti Jožef. Pa osliček in voliček. Ko so po cerkvi luči ugasnile, so bile razsvetljene jaslice še lepše.
Oče in mama sta med polnočnico mislila na Jureta, ki ga je doma varovala nona, in na vse svoje otroke, ki sta jih gledala v klopeh pred seboj, in njuna hvalnica Bogu je bila iskrena, segajoča do božjega prestola. Hvala in slava Bogu na višavah!
Napolnjeni z božjim mirom so hiteli skozi mrzlo noč v toplo zavetje doma.
Jure je spal kot angelček. Mama in oče sta ga pokrižala, za njim pa še vse svoje otroke, ko so šli spat. Mirno so utonili v spanje božične noči.
»Mmmm, potica! Dobra potica!« je veselo prepeval Tadej v božičnem jutru. Vsi so zbudili dobre volje. Nona je postregla s potico in dišečim čajem.
»Nona, si prihranila potico za krst?« je bila radovedna Manca. Nona se je zasmejala. »Nisem, ker bom za krst spekla drugo.«
»Z našimi orehi,« je dodala Tinkara, ki se je spomnila, koliko dela je imela s čiščenjem jedrc. »Seveda, jejte brez skrbi!« se je smehljala nona in božala svoje vnuke z ljubečim pogledom.
Vsak dan so spremljali Jureta. Koliko so mu zrasle nogice, koliko lask ima na glavici. Veselili so se vsakega njegovega glasu in vsakega njegovega nasmeha. Kazali so mu figurice z jaslic, zlasti malega Jezusa. On jih je samo gledal.
Prišla je nedelja, praznik Svete družine, dan svetega krsta. Vsem je iz oči sijalo veselje. Za otroke so bile tisti dan najbolj pomembne sveče. Da jih ne bi pozabili doma! Župnik je znal tako lepo pripraviti krstni obred in k sodelovanju je pritegnil vse prisotne, še posebej pa brate in sestre krščenca. Med obredom so prižgali svoje krste sveče in jih ponosno držali. Juretovo je imel v rokah oče. Jure je bil ves čas tiho. Nedolžno je gledal v svet, ko se je v njem dogodil čudež: postal je Božji otrok.
Na koncu obreda je župnik povabil Tadeja, Manco, Tinko in Tinkaro k jaslicam. Tam so spet prižgali sveče. »Zdaj pa lepo vsi skupaj zmolimo en očenaš za Jureta.« Vsi so se pokrižali in glasno molili. Ko so končali, se je oglasila Tinkara: »Pa še eno zdravamarijo, da ga bo Jezusova mama varovala.« In so molili.
Mama je pestovala Jureta ter opazovala svoje otroke in moža, ki se jim je pridružil pri jaslicah. Bila je presrečna in odmevalo ji je v ušesih, kot da bi igralo tisoč orgel: »Slava Bogu na višavah! Hvala in slava zdaj in vekomaj!«
Pavlina Bizjak

Ognjišče (2015) 01, str. 18