Pri polnočnici se je zbralo veliko ljudi. Ko so na koncu maše s hvaležno radostjo zapeli zadnjo kitico najlepše božične pesmi Sveta noč, blažena noč, se je cerkev začela počasi prazniti. Nekateri so še postali ob jaslicah in ob rahli spremljavi orgel z molitvijo počastili Božje Dete.
Med njimi je bila tudi Sonja. Že precej let je z vsem srcem sodelovala v župniji. Najprej kot pevka na koru, nato pa kot katehistinja. Rada je pomagala njihovemu župniku, ki je vedno bolj omagoval pod težo let, vendar pa se je še vedno ves razdajal za svoje župljane. Pogosto so ljudje opazili, kako med mašo zaradi bolečin stiska ustnice. Toda maševal je vedno. Ni klonil pod težo križa.
Ko so orgle zaigrale še zadnje akorde in se je nežna melodija izgubila v snežni noči, se je Sonja odpravila proti zakristiji, da vošči župniku. Ob njem je bilo še nekaj mož in žena, ki so se radostno poslavljali in po belih gazeh odhiteli proti svojim domovom.
Ko je ostala sama z njim, mu je spoštljivo podala desnico in tiho rekla: »Blagoslovljen božič, gospod župnik.« Pogledal jo je s svetim žarom v očeh. Krepko je stisnil njeno desnico ter jo s svojo levico objel, kot objame oče svojo hčer. Molčal je, govoril je tisti njegov objem. Z njim se ji je zahvalil za vse, kar je storila za župnijo in tudi zanj.
Ko je še lahko hodil, ga je večkrat peljala v hribe, ki so bili njegova ljubezen. Ko je resno zbolel, ga je obiskovala v bolnišnici in mu vlivala upanje. Včasih je potrkala na njegova vrata in s kratkim pogovorom pregnala njegovo samoto. Do njega je čutila neko posebno skrb, kot da bi bil njena stari oče. Morda ravno zato, ker svojih starih očetov ni poznala. Oba sta padla v vojni.
Župnik je bil vedno zadržan in zelo redkobeseden. Nocoj, po polnočni maši, pa ji je z očetovskim objemom povedal, kako ji je hvaležen za vse.
Zelo jo je presenetil in bila je v zadregi. Ko jo je izpustil iz objema, je le dahnila: »Gospod župnik, držite se!« Kljub ganjenosti pa se ni mogla znebiti slutnje, ki se je prikradla v njeno srce. Slutnje, da se župnik poslavlja in da je to morda njegov zadnji božič.
S solzami v očeh je stopala proti domu in v njeni notranjosti so odmevale njegove besede: »Kristus se bliža, Kristus prihaja.«
Anica

Ognjišče (2016) 01, str. 45

Ko so kmetje pospravili zadnje pridelke z njiv in vrtov in napolnili kleti s krompirjem, peso in repo, pobrali jabolka in hruške v sadovnjakih, pripravili velike skladovnice drv in zaklali pujska, je zadišalo po zimi.
Ko je burja zažvižgala okrog vogalov in med hišami ter osmukala še zadnje liste z dreves in je zjutraj travnike in polja pobelila slana, so na oknih zacvetele prve ledene rože in v koritu je zmrznila voda. Zadišalo je po adventu.
Zjutraj smo pred šolo odšli k adventni maši, pravili smo ji zornice, in v mrzli cerkvi nas je močno zeblo. Doma nas je čakala mama z vročim čajem v topli kuhinji. V gumijaste škornje smo obuli debele volnene nogavice, ki so jih za nas spletli angelčki in nam jih je v pehar ali na krožnik položil sveti Miklavž. Na skednjih smo poiskali sanke. Pred prvim snegom smo šli v gozd po mah za jaslice. Ko so se v zraku zavrtinčile prve snežinke, je zadišalo po praznikih.
Zvečer smo trli orehe za potico. »Žvižgajte zraven!« je naročila mama. Poribali smo lesen pod v kuhinji in lesene stopnice, pospravili po omarah. Stric nam je pripeljal drevešček. Mama je spekla potico in pokrila mizo z najlepšim prtom. Zadišalo je po božiču.
Dopoldne smo bili še v šoli (božič je bil delavnik!). Po kosilu smo v kuhinjski kot postavili drevešček in pod njim pogrnili mah za jaslice. Mama je iz gornje sobe prinesla star okovan, zaprašen kovček. Pobožno ga je odprla in trije pari otroških oči so se zagledali v skrbno zložene škatle in škatlice, v katerih so bile lučke, okraski, zlati in srebrni trakovi in jaslice. Hlevček smo naredili iz kamnov in ga pokrili s slamo, razporedili pastirce, naredili z ogledalcem vodo za ovčke in z moko zarisali poti. Vse so vodile proti hlevčku. Naš Jezušček je imel svileno rjuhico in mama ga je ljubeče pobožala, preden ga je položila v jasli. Še lučke in okraski in trakovi in … ko je bilo vse nared, smo pogasili vse luči in prižgali lučke na dreveščku. Kuhinja je bila polna luči in topline in velikega pričakovanja. Tiho smo zapeli najlepšo božično pesem. Sveta noč, blažena noč je odzvanjalo po hiši. Vsako leto je bilo tako in vsako leto znova je bilo to za nas otroke čudovito doživetje.
Na zemljo je padel mrak. Sveti večer. Ko je zazvonil večerni ave, smo blagoslovili vse prostore v hiši in se v molitvi ustavili pri jaslicah. Po večerji smo se otroci zbrali ter v majhnih skupinah šli po vasi od hiše do hiše gledat jaslice. Ob vsakih smo nekaj zapeli, voščili praznike in bili strašno veseli, če smo dobili jabolko, pomarančo, kos potice. Vsa vas je bila praznično razsvetljena, na vseh oknih so gorele lučke, povsod je dišalo po božiču, ljudje so bili ljubeznivi in prijazni.
Malo pred polnočjo smo se zbrali doma in šli skupaj k polnočnici. Mraz je bil in tema – če so naletavala še drobne snežinke in je sneg škripal pod nogami, je bil večer res pravi. V zvoniku je svečano pritrkovalo, cerkev je bila vsa razsvetljena in od vseh strani so prihajali ljudje. Polnoč in Sveta noč. Jezus se je spet rodil. Za vsakogar od nas. Maša je bila dolga in slovesna in ko se otroci segreli, je marsikateri zaspal. In tudi v spanju je imel nasmejan obraz. Ko smo prišli domov, je mama skuhala čaj in narezala potico. Čeprav smo bili utrujeni in zaspani, smo kar neradi zlezli v postelje. Ko pa je bilo tako lepo …
Božič mojega otroštva. Vsako leto znova čaroben in vsako leto znova najlepši …

Ester. (zgodbe) Ognjišče (2016) 01, str. 44

Cel dan sta bila polna prijetnega, prazničnega razpoloženja. Že dolgo ni njihov mladinski zborček pel tako zagnano in tako iz srca kot tokrat pri polnočnici, da se je njihovo navdušenje preneslo na ljudi, ki so do zadnjega kotička napolnili domačo cerkev. Ko so na koncu maše odpeli še zadnjo kitico Svete noči, so jim ljudje tako navdušeno zaploskali, da so morali dodati še dve pesmi. Po maši so pevci njihove vasi odšli domov peš. Pogovarjali so se in vmes prepeli božične pesmi, vedno znova pa so se vračali na Glej, zvezdice božje. In zvezde so jih resnično spremljale celo pot.
Popoldne sta se ravno spravila k branju, ko ju je zmotila mama: »Ali bi šla vidva sama na obisk k babici?«
»Kaj ne bomo šli vsi?« se je začudil Oskar.
»Teta Iza je sporočila, da bi bil stric Matija vesel. če bi ga danes obiskala v bolnišnici.«
»Ali greva lahko kar s kolesom?« je bila vesela Julija, ki je rada kolesarila.
»Kar pojdita, saj je vreme skoraj aprilsko,« je presodila mama in čez deset minut sta že poganjala pedale proti babičini hiši.
Komaj sta dobro pozvonila, je babica že odprla vrata. Stisnila ju je k sebi in ju vsa radostna odpeljala v dnevno sobo. Še vedno je dišalo po kadilu, v kotu je gorela velika sveča, poleg nje pa so bile postavljene raztegljive papirnate jaslice. Babica je bila nanje zelo ponosna, saj jih je imela že njena stara mama in so bile nekakšna hišna svetinja.
Povabila ju je za mizo, na kateri je bilo vse polno slik in albumov.
»Dobro, da sta prišla,« je babica žarela, »sredi spominov sem. Sprehajam se med temi slikami. Kar preselila sem se v tiste čase.«
»Si tudi ti na tej sliki?« je pokazala Julija na sliko učenčkov, slikanih verjetno na šolskem dvorišču.
»Kaj me ne prepoznata?« se je začudila babica, »saj sem si čisto podobna. Še vedno imam prav takšen pogled kot takrat.«
S pogledom sta iskala po sliki. »Tista drobna punčka v drugi vrsti si ti?« je ugibal Oskar.
Veselo je prikimala. »Vidita, da se nisem veliko spremenila.«
»In kdo so vsi drugi?« je hitela Julija.
»Še sama se ne spomnim vseh imen. Razkropili smo se menda kar po celem svetu. Takrat pa smo si bili tako podobni. Razposajeni, polni življenja in vragolij. Življenje je potem premetavalo vsakega po svoje in kovalo na različne načine.«
»Se nikoli več niste srečali?« se je čudila Julija.
»Nikoli. Včasih še koga srečam, večine pa že dolgo nisem videla.«
»Te slike pa še nisem videl!« je Oskar pokazal na drugo sliko. »To je gotovo najin oči! To pa stric Tonči!«
»Za njima si pa ti!« je dodala Julija.
Babici so zažarele oči. »Moja fanta,« je dejala z nežnim glasom.
»Ti si pa videti zelo žalostna,« je opazila Julija.
»Tebi nič ne uide,« je zmajala z glavo babica. »Ženska pač! Pustimo to, saj ni pomembno. Na tej sliki pa sem zelo nasmejana,« je pokazala na drugo sliko.
»Kaj ni pomembno?« se je vmešal Oskar. »Sta te fanta spravila v slabo voljo?«
»Fanta? Še slutila nista, kaj vse se dogaja v meni.«
Vnuka sta utihnila. Če babica ne bi sama nadaljevala, si je ne bi upala vprašati ničesar več.
»Velika nesreča se je zgodila,« je dejala čez čas.
»Nesreča!« sta se začudila oba hkrati.
»Saj ne vem, kje naj začnem … Vajin oči si je neizmerno želel sestrice,« je počasi nadaljevala. »Saj sta se s Tončijem zelo dobro razumela in se še vedno, ampak on je venomer ponavljal, da bi rad imel sestrico. Da bi jo pestoval, božal, vozil naokoli, se z njo igral, pogovarjal …«
»Tega nama ni nikoli povedal,« je z nekoliko presenečenim glasom dejal Oskar.
»Res sem zanosila. In sva z vajinim pokojnim dedkom upala, da bo punčka.«
»Noseča si bila. Potem si …« Julija ni mogla dokončati stavka.
»Potem se je zgodila nesreča. Saj sem že povedala.«
Babica je prestavila roke v naročju, ustnice so se ji malo zatresle. »Pozno popoldne sem se vračala iz mesta. Avtobus mi je ušel prav pred nosom. Nesrečna sem stala na postaji, saj tedaj avtobusi niso vozili prav pogosto. Mimo se je s konjsko vprego pripeljal znanec, ki je imel kmetijo v bližini, in me povabil na voz. Prisedla sem. Ustavili smo se pred spuščenimi zapornicami. Ko je mimo pripeljal vlak, je lokomotiva močno zapiskala. Konj je preplašeno skočil in divje potegnil. Skoraj sem padla z voza. Z vso močjo sem s trebuhom udarila ob rob voza. Zastokala sem od bolečin. “Saj ni nič hudega,” sem dejala vozniku, kmalu pa me je obšla huda slutnja. Otrok se od tedaj v meni ni premaknil več. Nikoli več. Mrtvega otroka sem nosila v sebi, dokler …«
Vsi so molčali.
»Potem je prišel tisti dan. “Ali bom tudi jaz umrla?” sem vprašala sestro, ki je bila ves čas ob meni, “dva majhna fanta in moža imam doma.” “Samo nanje mislite in jih boste še videli.”«
Babica je zopet utihnila. Morda je mislila, da bosta kaj vprašala, a sta ostala brez besed. »Ko je bilo vse končano, sem vprašala tisto sestro, ali je bil fantek ali deklica,« je nadaljevala. »Rekla je samo: “Deklica”, meni pa so se ulile solze, menda bolj kot prej zaradi bolečin.«
»Uboga babica,« je dejala Julija in jo sočutno gledala.
»Domov sem prišla praznih rok. Sama … Tistih oči, s katerimi sta me sprejela fanta, ne bom nikoli pozabila. In vajin oči ni nikoli več rekel, da bi rad imel sestrico.«
»Ti je še vedno hudo?« je čez čas vprašal Oskar.
»Kako naj povem. Še vedno. Še vedno boli, ampak nekako drugače. Vidita, dolgo, zelo dolgo sem žalovala in jokala, večinoma naskrivaj, da me otroka ne bi videla. Vse se je vrtelo v obupnem krogu. Ko sem nekoč šla v mesto, sem stopila v stolnico. K Brezjanski Mariji. Nič ji nisem mogla reči kot samo: “Marija, ti me razumeš in mi lahko pomagaš. Saj si stala pod križem mrtvega Sina!” Še sama ne vem, koliko časa sem klečala tam pred njeno podobo. V mene je prišla misel, ki je nisem pričakovala. “Ne jokaj. Naj se ti ne trga srce. Iz tebe je prišel k meni angel, tvoja deklica. Preskrbljena je in vas od tu spremlja in varuje. Tebe in vse tvoje drage. Vem, da težko razumeš, ampak tako je bilo najbolj prav.” Odšla sem iz cerkve. Sama ne vem, od kod se je vame naselil mir. Vse je ostalo tako kot prej, samo tista pekoča praznina in bolečina je s tedni izginila.«
»Si nama to svojo skrivnost in bolečino namenoma povedala na božični dan?« je vprašala Julija.
»Ne, ne. Se pa na božični dan srce lažje odpre.«
»Sedaj pa razumem,« se je spomnila Julija, »v moji skrinjici, kjer imam shranjene najpomembnejše predmete, sem našla čestitko, ki jo je oči napisal mamici ko sem se rodila. Prebrala sem: “Vedno sem si želel, da bi imel sestrico, sedaj pa imam hčerkico in tebe!”«
Babici se je zatresla roka, v kateri je držala eno od slik. »Tako je napisal?« se je začudila. »Čisto prav je napisal. Vidiš, Julija, ti si na neki način očijeva hčerka in sestrica.«
»Potem imam kar dve sestrici,« je dejal Oskar in prisrčno so se nasmejali.
»Tam pri Mariji pa zvesto spremljevalko,« je dodala Julija.
Babica je začela pospravljati slike in vnuka sta vedela, da bi rada ostala sama. S svojimi slikami, spomini in bolečino, ki pa ne reže več v srce.

J. Jarc – Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 1 (2016), 24.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Tisti hip, ko sem vstopila v stanovanje, sem vedela, da je nekaj narobe. Človeka začutiš v njem, mislim živega. Mrtvega tudi, samo drugače.
»Luka, oj, Luka,« si nisem hotela priznati, da nekaj slutim.
Luka je negibno sedel na kavču, napol zleknjen.
»Ne, ne, Luka, ne!«
In vendar je ostalo pri ne, za zmeraj.
Praznina je izpodrinila prej vedno tako polno življenje. Vsi so me tolažili, še najbolj pa hčerki, a žalosti mi ni mogel odvzeti nihče. Dotlej nisem vedela, da ima lahko toliko obrazov. Kdaj pa kdaj jo samota požene nekam proti dnu, nevarno blizu praznini, včasih se v poznih jesenskih dneh zlije v otožnost ali se sredi zime odene v tesnobo.
Še najraje pa brska po spominih.
Spomini … Tudi na tisti davni 27. april. Pol Ljubljane je drlo v Trst z vlakom, druga polovica z avtomobili, vsi pa z istim namenom: po par ali dva kavbojk. Študenti smo se, jasno, drenjali v vlaku. Tam mi je en pogled spremenil življenje. Saj to vendar ni bil katerikoli pogled. Oči so se mi ustavile na lepotcu, ki mu ni bilo para ne v vagonu, niti na vlaku in, prisegla bi, da tudi na celem svetu ne. Postaven, z modrimi očmi, črnimi lasmi, z zobmi, da bi lahko delal reklamo za zobno pasto, je stal na prehodu, obrnjen proti meni. Ja, stal je kot pravi kavalir. Razlog več za občudovanje.
Prvega ne pozabiš nikoli, tudi njegovih prvih besed ne: »Greš tudi ti po kavbojke?«
Nič bolj izviren ne bi bil, če bi me vprašal po vremenu, a zakon privlačnosti je že prehitel njegovo nerodno vprašanje.
In tako je življenje začelo pisati mojo zgodbo. Ni bilo pravljica, saj življenje vendar ni pravljičar.
Imel je preveč modre oči in preveč čara je bilo v njih, da bi bil vseskozi samo moj, toda če sem kaj znala, sem znala odpuščati in ceniti to, kar je bilo dobro in lepo.
Tišina in samota rišeta spomine, prihodnost, ki se nakazuje nekam siva in pusta, pustita pri miru.
Spomini, živi kot življenje samo, in veliko lepega se je nabralo v njem.
Denimo radost sveže rojenega materinstva in Luka, ves nasmejan, s šopkom vrtnic, ki hiti proti meni, da je pust in strog bolnišnični hodnik dobil rožnat pridih. Sva bila kdaj bolj srečna kot tistega nepozabnega dne?
Ali pa vzhičenost po napornem vzponu na Triglav. Kako je zadonel naš vzneseni HURA! Štirikrat, za vsakega enkrat.
»Kako pogumni in vzdržljivi smo mi, meščani!«
Mogoče pa na tistem vzvišenem kraju ne bi smeli biti tako glasni.
Fotografije kot dokaz, da si dogodkov nisem izmislila. Sproščeni obrazi ob morju. Joj, kako sta otroka tam uživala! Mi štirje pobiramo krompir pri mojih domačih. Luka se drži nekam kislo. Mestnemu človeku kmetovanje ni bilo pisano na kožo.
Midva z Lukom, ki srkava kavo na Markovem trgu v Benetkah. Nebeško dobra je bila.
Glej, kako čas beži. Na tej fotografiji že nazdravljamo naši novo pečeni magistrici znanosti.
»Ponosen sem nate,« je takrat dejal Luka in odločno potrepljal starejšo hčer.
Brskam dalje. Fotografije so zložene po časovnem zaporedju. (Luka je bil vedno natančen in sistematičen.) Vsi štirje smo zadnjič pozirali skupaj tistega dne, ko je Luka popeljal pred oltar najino mlajšo.
Človek bi rekel, da so se nam dogajale samo prijetne stvari. No, ni bilo čisto tako, a lepi spomini, hvala Bogu, prej in bolj pogosto priplavajo na površje. Čas že ve, kaj dela, ko jemlje bolečini ostrino.
Zaradi nešteto lepih trenutkov si Luka zasluži, da sem vsak teden ob njem. S počasnimi koraki in šopkom vrtnic v roki režem tišino in spokojnost pokopališča. Včasih me poboža jesenski list, ko nad mano zapleše svoj zadnji ples, spet drugič me prijazno pozdravi pomladno sonce. Tudi narava zna tolažiti.
Danes sem spet kupila vrtnice. Tokrat sem izbrala nežne barve. Roza. Naročim, naj dodajo roza pentljo. Nastal je lep šopek. Z njim ponosno zakorakam po ulici. Hitim, kot bi se bala, da bom kaj zamudila. Nepričakovan zaplet.
»Gospa, rože niso dovoljene!«
»Oprostite, nisem vedela.«
Včasih so bile. Teh časov pač ni več. Ubogljivo jih odložim za sprejemni pult in grem naprej, dokler mi od sreče ne zastane korak. In nato se mi od vsega lepega orosi še oko. Saj to, kar držim v rokah, je več kot le drobno dete! To je vendar čudež!
Zgodilo se je nekaj, kar bo končno vdrlo v mojo praznino.
Srečo je treba deliti, tako kot žalost. Srečo seveda raje. Nazaj grede poiščem za pultom šopek, ki sem ga na ukaz odložila, in spet hitim, tokrat v drugo smer. Koraka ne upočasnim niti tedaj, ko bi že zaradi posvečenosti prostora morala stopati bolj umirjeno, da ne rečem dostojanstveno.
Luka, danes ti moram povedati nekaj pomembnega.
»Dedi,« rečem prav potihoma, pravzaprav zašepetam, ko prispem na cilj. »Vnukinjo imava. Meta ji je ime.«
Noben list ne pade z drevesa, samo mladi brsti že iščejo svoj prostor na vejah dreves za novo življenje. A vendar so naredile prostor sončnemu žarku, da je našel pot do naju dveh. Tenak je moral biti, kajti njegovo toploto sem začutila samo na delu telesa in svetlobo uzrla tam, kjer je zapisano Lukovo ime. Nežno in blagodejno se me je dotaknila.
Tedaj sem vedela, da je Luka prišel blagoslovit novo življenje na zemlji.

Rafaela, Ognjišče (2016) 01, str. 54

Sedeli so za mizo, vsi, cela družina se je zbrala, da skupaj proslavijo praznik Jezusovega rojstva. Na čelu je sedel oče, poleg njega najstarejša hčerka Mojca, ki je pestovala dvoletno Marjetko, zraven nje njen mož, dvojčka Peter in Pavel ter šolarka Ema, ob njej pa babica Ivanka. Ko so odmolili pred prazničnim kosilom, se jim je pridružila še mati Irena z najmlajšo, komaj nekaj dni staro Jernejo. Šele pred dvema dnevoma sta prišli iz porodnišnice in obe sta bili še malo slabotni, toda za tako velik praznik sta se hoteli vsaj pri kosilu pridružiti družini. Vsi so se ljubeče ozrli na mamo in malo in začutili so, da tako lepega božiča še niso imeli, čeprav so vedno lepo praznovali. Kot da je to dete prineslo v hišo poseben blagoslov.
Oče Tone je pobožno gledal ženo in otroka in zdela se mu je kot sama nebeška Mati, ko je vsa srečna stiskala k sebi drobceno štručko. Babica Ivanka je stegnila roko in pokrižala malo na čelu. Potem se je zazrla v hčerine oči. Njuna pogleda sta za hip obstala – obe sta čutili, kaj mislita, in čez hčerin obraz je hušknila senca. V zadregi je povesila oči, potem pa še tesneje stisnila dete k sebi, kot da bi se bala, da bi jo izgubila, kot da se bo zdaj zdaj zbudila iz sanj, saj še vedno ni povsem dojela, da je po štiriindvajsetih letih ponovno mati. In spomnila se je tistega dne pred sedmimi meseci, ko je prišla domov od ginekologa. Bili sta sami z mamo, mož je bil v službi, najstarejša hči je s svojim možem živela pri njegovih starših, drugi trije otroci pa so bili v šoli.
»Noseča sem!« se je zgrudila na kavč in so ji napolnile solze. Mamo je njena izjava za hip zmedla, a se je hitro zbrala in mirno rekla: »O, kako lepo! Pa bo spet veselje pri hiši!«
»Mama, a se ti hecaš z mano?« je poskočila hči. »Jaz pri mojih letih, štiriinštirideset jih že imam, moja Mojca ima že otroka, babica sem že, pa naj bom ponovno mati? Saj se mi bodo vsi smejali,« je tarnala Irena in hodila sem ter tja po kuhinji.
»Ja in kaj potem, če se kdo smeje? Najbrž bo malo takih ali pa nobeden, se boš mar ozirala na ljudi?« jo je mirila mati.
»Ne, ne bom rodila tega otroka,« je izdavila. »Naredila bom splav.«
»Kaj si rekla zdaj, nesrečnica?« je planila mati kvišku.
»Ja, prav ste slišali, pa tudi zdravnik mi je dejal, da je nosečnost v mojih letih že rizična,« se ni vdala hči.
»In kaj boš rekla možu?« jo je vprašala mati.
»Nič, saj še ne ve, kako je z mano,« je bila že malce zmedena.
»In ti boš to pred njim skrila, mu lagala? Ne, tega ne stori, do smrti ti bo ležal na duši ta greh in tvoja vest ne bo nikoli več mirna,« je rekla mati in jo povabila k sebi.
»Zdaj pa me pozorno poslušaj, draga hčerka, a obljubi mi, da bo to ostalo med nama, toda moram ti to povedati. Večkrat si me vpraševala, zakaj si sama, brez bratov in sester, pa se ti nisem upala povedati resnice. Hotela sem ti, pa sem odlašala, ker se čutim preveč kriva pred tabo. Nisem pa hotela tega nesti v grob. Zdaj, ko si na taki poti, ti povem. Bilo ti je dobro leto, komaj se je iztekel moj porodniški dopust, ko sem spet zanosila. Vsa obupana sem se zatekla k svoji šefinji, ki pa me je hladno zavrnila: “Kaj mislite, da boste kar naprej rojevali in ostajali doma, pa neprespani hodili na delo pa nabirali bolniške, ko bodo otroci zboleli. Ne, jaz takih delavk ne potrebujem, lahko dobim take brez otrok – v vrsti čakajo na delo. Izberite: služba ali otroci!” Potem mi je obrnila hrbet in odkorakala iz pisarne. Stala sem tam vsa nemočna, z enim velikim vprašanjem: kaj sedaj? Kot mesečna sem nekaj dni tavala okrog, vsa neprespana hodila v službo in se odločala. V tistem trenutku sem videla edino odrešitev, da naredim splav. Imela sem tebe, oče je malo pred tem ostal brez dela – delal je na črno, pa ga je ta delodajalec odpustil in šel v tujino. Zato je bila moja plača edini dohodek naše revne družine. Bila sem tako obupana, da nisem videla izhoda. Očetu sem rekla, da grem zaradi službe na neke preglede, mu pustila tebe v varstvo za en dan in šla. Zdravnik mi je sicer odsvetoval, a ko sme mu razložila, v kakšni stiski sem, je privolil. Šele ko je bilo vsega konec, se je oglasila moja vest … Bog ne daj, da bi tudi ti občutila tisto, kar sem jaz takrat. Bila sem prazna, kot da sem brez duše, prazna in ponižana. Na srce mi je legel greh: bila sem morilka, ja, umorila sem človeka, tisto drobceno bitje, ki je komaj pričelo rasti v meni, želelo je živeti, jaz pa nisem hotela … In kot bi se vse zarotilo proti meni, je mož že čez en mesec dobil dobro plačano delo. Če bi to vedela, ne bi splavila. Sama bi vzela delovno knjižico iz rok šefinje, ki me ni razumela, morda tudi zato ne, ker sama nikoli ni hotela imeti otrok zaradi linije in svobode, kot je rada poudarjala. In tako sem živela naprej s tem grehom in čakala, čakala, da se v meni ponovno oglasi drobceno življenje. A sem čakala zaman. Nikoli več nisem mogla biti mati in ti si ostala sama, edinka. Tvojemu očetu sem povedala šele ko je zbolel. Tako silno žalostno me je gledal, poln nemih očitkov, da sem pokleknila predenj in ga prosila odpuščanja. “Jaz ti odpuščam, saj sama nosiš težo greha, a Bog ti je naložil to pokoro, da ga boš nosila do smrti.” In res, moja vest ne bo nikoli čista. Zato premisli te moje besede in ne stori tega, kar sem storila jaz.«
Irena jo je molče poslušala, potem pa svojo mamo objela. »Mama, odločila sem se: rodila bom tega otroka. Nikoli ne bom pozabila, kako pogumna si, da si mi zaupala svojo težko skrivnost. Hvaležna sem ti, neizmerno hvaležna.« Potem sta obe tiho zajokali.
Koliko veselja je bilo v družini vse te mesece, ko so pričakovali rojstvo. Vsi vprek so tekmovali, kdo bo bolj pomagal mami. Ko je Irena možu položila malo v naročje, mu je zaupala, kaj je mislila storiti. Ni marala, da ob tej sreči, ki jo je občutila ob rojstvu tega otroka, leži nekaj na njeni duši. On je od veselja zaril obraz v belo blazino, na kateri je počivala hčerka. Hvaležen je bil svoji tašči, da s svojo odkrito besedo preprečila nekaj tako hudega. In danes, na božič, praznik rojstva Božjega Otroka, so ob novem življenju še bolj živo občutili, kako srečna družina so.

KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2013) 01, str. 32