Prosim za nasvet, kako naj odgovorim (med pogovorom) sogovorniku ali sogovornici, ki sta sicer verna, a oba dvomita v posmrtno življenje. Včasih se zgodi, da kateri sogovornik dvomi z besedami: »Še nihče (od rajnih) ni prišel nazaj. Nihče še ni prišel povedat, kako je v večnosti!« Kako naj najbolj pravilno odgovorim na take neumne besede? Osebno ne pričakujem česa takega, saj vendar ob smrti pokojnika molimo: »Gospod, daj mu (ji) večni pokoj. Večna luč naj mu (ji) sveti. Naj počiva v miru!«
Rafaela
Vere v Boga, tudi vere v posmrtno življenje, ki je predvsem milost, se ne da ‘raziskovati’ znanstveno. Področje duhovne znanosti, tudi vere, upanja in ljubezni, je bolj sorodno uvidom umetnika, intuicije, srca in ga je lažje predstaviti z nebesednim izražanjem in s simbolično ali pesniško govorico, s filozofijo in za nas kristjane z razodetjem, kot empiričnim raziskovanjem. Jezus, ki je naše vstajenje in življenje, v priliki o ubogem Lazarju in bogatašu polaga v Abrahamova usta trditev o vračanju pokojnih: »Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih« (Lk 16,31). Za umrle v odgovoru na vaše vprašanje ne uporabljam izraza rajni, ampak raje pokojni, ki izhaja iz staroslovanske (tudi poljske) besede ‘pokoj’, kar pomeni mir (hebr. šalom), božji mir, ki pomeni dokončen razcvet in uresničitev človekovih enkratnih zmožnosti v Bogu.
Zdi se mi, da je zelo dobro izhodišče za iskanje vsestranskega odgovora na vaše vprašanje dejstvo, da imajo vsa velika verstva in kulture spoštljiv odnos do svojih pokojnih, predvsem svojih bližnjih prednikov, in so zato rudi razvila različne obrede ob pogrebih, kar nam sporočajo tako današnja pokopališča in tudi številni človeški grobovi iz davnine, ki jih raziskuje arheologija. Pomislite samo, koliko ljudi se je že zbralo na grobovih naših pokojnih sorodnikov, znancev in prijateljev, predvsem ob pogrebih in tudi ob prazniku vseh svetih in na vernih duš dan. Zame tudi ta zbiranja in obredja vključujejo posredno ali neposredno, če se tega zavedamo ali ne, vernost v onstransko življenje.
Tudi stara ‘nerazodeta’ verstva negujejo obredni odnos do pokojnih: afriška, če govorimo bolj na splošno, predvsem z animističnimi prvinami, z vero v duhove prednikov, azijska pa z vero v reinkarnacijo, ki je po njihovem potrebna, da bi se lahko duše pokojnih, ki še niso dozorele in so grešne, le enkrat povezale in zlile z božanstvom.
Krščanstvo, in tudi druga razodeta verstva, pa zelo poudarja neuničljivost človeka kot posameznika in človeške osebnosti in zato kristjani v svoji veroizpovedi, ki je skupna vsem trem velikim in zgodovinskim krščanskim skupnostim (katoliški, pravoslavni in protestantski), izpovedujemo vero v ‘občestvo svetih’.
V pogovoru si lahko pomagate tudi z razlago s pomočjo podob, znamenj in simbolov ter poezije, čeprav vsaka primerjava šepa, lahko pa kljub temu pristnim iskalcem določen vidik osvetli. Nekateri primerjajo biološkega človeka z ličinko in pokojnega z metuljem; saj gre v obeh primerih za isto bitje, čeprav se ličinka lahko spremeni v metulja, metulj pa se več ne more povrniti ali spremeniti v ličinko, kot se pokojni ne vračajo v naše zemeljsko telesno življenje.
Morda bo koga še lažje nagovorila druga podoba. Smrt je podobna rojstvu, saj v krščanski tradiciji celo trdimo, da je smrt drugo rojstvo ali ‘rojstvo za nebesa’, in svetniške godove navadno obhajamo na dan svetnikove smrti. Ko se otrok rodi, zapušča materino telo, ki ga je hranilo, a je počasi, v devetih mesecih, postalo pretesno in zadušljivo in v njem ne bi mogel preživeti. Otrok preživlja strašno krizo in ne ve, da ga zunaj čaka svet, ki je večji od materinega telesa, poln širokih obzorij, ki jih postopno odkriva. Pred rojstvom je zarodek komuniciral samo z materjo, ona je bila zanj edini in ves svet, z rojstvom pa so se odprla številna področja sveta in predvsem številni ljubeči ljudje. V smrti človek, njegova duša, njegova osebnost, preživlja podobno krizo: postane slab, zmanjka mu zraka, pade v agonijo in je tako rekoč iztrgan s tega sveta. Seveda pa se zgolj znanstveno, biološko ne zaveda in ne ve, da bo vstopil v neizmerno prostrani svet in se bo njegova sposobnost komuniciranja odprla v neizmernost. To prostranstvo imenuje apostol Janez novo nebo in nova zemlja. Biološko telo umirajočega s smrtjo preneha živeti, ker je rojen za novo nebo in novo zemljo in zato ni več omejen zgolj na telo, ampak dobi novo razsežnost v božjem obnebju.
Morda lahko komu isto osvetli pesnik Tone Kuntner v mojstrskih verzih:
Cel človek je Zemlja in Nebo, cel človek duša in telo.
Ne vidiš vsega, če ne vidiš tudi, kar vidijo slepi.
Ne slišiš vsega, če ne slišiš tudi, kar slišijo gluhi.
Ne poveš vsega, če ne poveš tudi, kar nemi povedo.
H Kuntnerjevim verzom še dodajmo svojo misel o védenju pokojnih:
Ne veš vsega, če ne veš tudi, kar pokojni vedo.
Bog, ki preseneča slepe, da več ‘vidijo’ kot mi, ki dobro vidimo; On, ki preseneča ‘gluhe’, da več slišijo kot mi, ki dobro slišimo; On, ki nemim daje, da več povedo kot mi, ki dobro govorimo; On tudi preseneča pokojne, da več vedo kot mi, ki se nam zdi, da toliko vemo. Že stari so rekli, da “modri vé, da veliko vé, čeprav se dobro zaveda, da je še več tistega, česar še ne vé; nespametnež pa meni, da vse vé.”
Govoreč v podobi: ličinka je lahko ‘presenečena’, ko postane metulj z barvnimi krili, ki ji omogočajo let; toliko bolj je lahko ‘presenečen’ novorojenček, ko opazi, da mama ni edino bitje na svetu in da je ob njej toliko ljubečih bitij, ki ga imajo radi in so srečni, ko jih pogleda in ko spregovori prve besede in naredi prve korake. Predvsem pa bo človek resnično in v polnosti presenečen, če bo iskal v življenju Božjo voljo in po njej živel, če bo delal dobro in ljubil Boga ter svojega bližnjega, ker bodo posledično v onstranstvu njegove potrebe in enkratne zmožnosti uresničene. To bo življenje, ki ne bo prenehalo; to bo dan, ki ne bo poznal noči; to bo luč, ki ne bo ugasnila; to bo mir (šalom), ki bo pomenil popoln razcvet in razvoj človekovih možnosti v Kristusu, našem edinem Odrešeniku, ki je vstajenje in življenje. V tej veri v večno življenje je veliki mislec, evangeličanski pastor in nacistični mučenec Dietrich Bonhoeffer tik pred usmrtitvijo dejal: »Za mene je ta konec (smrt) začetek življenja!« Jezus, tudi mi, smo se pravzaprav rodili, da bi umrli in se s smrtjo rodili za večnost, kajti človek je bitje prihodnosti.
Kristjani verujemo, čeprav nam nihče ni prišel povedat, kako je v večnosti, da je med nami in pokojnimi možna duhovna komunikacija, da mi lahko pokojne izročamo božjemu usmiljenju in Božji ljubezni, ter prav tako nas naši pokojni iz onstranstva dobrohotno spremljajo in blagoslavljajo na naši zemeljski življenjski poti. Zato kristjani za pokojne molimo in se jim lahko tudi priporočamo v molitev.
Vinko Škafar

Ognjišče (2015) 11, str. 79

Za praznik vseh svetih lahko, če izpolnimo določene pogoje, dobimo popoln odpustek za en greh. Zanima me za koga, za pokojnega za katerega smo naročili molitve, ali za sebe? Zanima me tudi, če vsak dan veliko molim za svoje drage pokojne ali imajo korist od molitve samo oni ali tudi jaz?
Terezija

Spoštovana gospa Terezija, naj najprej odpraviva morebiten nesporazum. Odpustki se ne nanašajo na odpuščanje greha; temu služi zakrament sprave ali spoved pa tudi popolno kesanje. Odpustek pa se nanaša na odpravljanje posledic greha (kazni za greh), ki ostanejo še po obhajanju zakramenta sprave, zato pridobitev odpustkov predpostavlja stanje brez greha oziroma nenavezanosti na greh. Ob prazniku vseh svetih oziroma ob dnevu vernih rajnih lahko pridobimo odpustek le za rajne; ob drugih primerih, npr. v svetem letu, ob praznovanju župnijskega zavetnika …, pa ga lahko pridobimo tudi zase. Nikoli pa ga ne moremo za druge še žive; njim moremo le pomagati, da sami izpolnijo pogoje za pridobitev popolnega ali delnega odpustka.
In še odgovor na vaše zadnje vprašanje o tem, ali imate od molitve za rajne tudi vi kakšno korist. Vsaka resnična molitev je osebni pogovor z Bogom, ne glede, kaj je vsebina molitve. In vsak živi in osebni stik z Bogom, pogovor z njim – če je seveda resničen, je ‘koristen’ za molivca samega. Kot je koristen pogovor s človekom, če tudi se pogovarjata o drugih. Čeprav lahko ima od pogovora korist tudi tretji, je vendar koristen tudi zanju, predvsem za njun medsebojni odnos (če seveda s pogovorom ne grešita – npr. opravljata ali obrekujeta druge). Zato kar pogumno molite še naprej za vaše rajne in boste imeli duhovno korist tudi sami.
Zdi se mi primerno, da ob vašem vprašanju o odpustkih zapišem še nekaj misli, ki bodo lahko koristile v prvih dneh letošnjega novembra. Pa tudi v svetem letu usmiljenja, ki se bo pričelo 8. decembra, in v katerem bo dostop do odpustkov po papeževem naročilu še posebej olajšan.

Kaj so odpustki?
Ob svetih letih, za vse svete, ob praznovanjih župnijskih zavetnikov in drugih izrednih priložnostih ali določenih molitvah Cerkev odpre (to je privilegij papeža) svoj posebni ‘zaklad’ milosti, kar imenujemo odpustke, da bi posamezniku pomagala pri težkem boju s časnimi posledicami greha (kaznimi za greh). Sv. papež Janez Pavel II. je čudovito opisal ta zaklad Cerkve v svoji buli ob odprtju jubilejnega svetega leta 2000: »Sicer pa razodetje uči, da kristjan na poti spreobrnjenja ni sam. Njegovo življenje je v Kristusu in po Kristusu s skrivnostno vezjo pridruženo življenju vseh kristjanov v nadnaravni edinosti s skrivnostnim telesom. Tako se med verniki obnavlja čudovita izmenjava duhovnih dobrin, v moči te izmenjave pa svetost enega podpira svetost drugih, celo prek škode, ki jo je greh enega povzročil drugim. Nekatere osebe pustijo za seboj nekak presežek ljubezni, prestanega trpljenja, čistosti in resnice, ki zadolžuje in podpira druge. Gre za resničnost ‘namestništva’, na katerem je utemeljena celotna Kristusova skrivnost« (Skrivnost učlovečenja, točka 10). Ta zaklad torej ‘polnijo’ molitve in žrtve svetih, ki zase ne potrebujejo več svojih dobrih del. Ta ‘presežek’ se potem razdeljuje tistim, ki si z izpolnitvijo določenih pogojev pridobijo popolni ali delni odpustek časnih posledic grehov zase ali ob določenih primerih za rajne; za žive jih ni mogoče pridobiti, ker imajo to možnost še sami. Seveda ta pomoč ne odvezuje od osebnega prizadevanja pri konkretnem odpravljanju posledic grehov, a je v veliko pomoč. Cerkev nam tako zagotavlja “občestvo v pokori”, osvobaja osamljenosti pri odgovoru usmiljenemu Bogu, ki nam pri zakramentu sprave odpusti krivdo in večne posledice naših grehov. »Molitev za dosego odpustka je v tem, da vstopimo v to duhovno občestvo in se popolnoma odpremo drugim. Tudi v duhovnem območju nihče ne živi samemu sebi. Zdravilna skrb za zveličanje lastne duše je osvobojena strahu in sebičnosti le tedaj, ko postane tudi skrb za zveličanje drugih« (Skrivnost učlovečenja, točka 10). Pri tem še posebej velja poudariti, da smo pri trajnem spreobračanju lahko pomočniki tudi našim rajnim, ki se še nahajajo v stanju vic, kar pomeni, da se v svojem zemeljskem življenju s svojo pokoro niso zadostno očistili časnih posledic svojih grehov in se jih morajo očiščevati po smrti. V stanju vic si človek more želeti samo eno: čim hitrejše popolno zedinjenje z Bogom v Božjem kraljestvu, ki še zaradi obstoja časnih ‘kazni’ za grehe ni možno. S popolnim odpustkom zanje, jim lahko priskočimo na pomoč, da se jim ta edina želja uresniči in s tem dosežejo polnost sreče v blaženosti. Verjetno nam bodo ob srečanju v nebesih za to posebej hvaležni. Ker smo v novembru, naj dodam, da popolni odpustek samo za rajne lahko pridobimo:
a) na vernih duš dan (lahko že na praznik vseh svetih), če v župnijski cerkvi poleg rednih pogojev zmolimo zdravamarijo, očenaš in vero;
b) ob molitvi za rajne na pokopališču, od 1. do 8. novembra (ob splošnih pogojih); če ob drugih časih molimo na pokopališču za rajne, dobimo za rajne delni odpustek;
c) vselej lahko vse odpustke, delne in popolne, naklonimo rajnim po načinu priprošnje.

Za lažje razumevanje odpustkov, obnovimo, kaj se dogaja pri odpuščanju. Greh združuje v sebi krivdo in večno ali časno posledico. Krivda je osebna odgovornost za zlo, ki jo lahko odpusti le Bog. Tudi večno kazen, ki je vezana na veliki ali smrtni greh in praktično pomeni pogubljenje, lahko odpusti le Bog. Časna posledica za greh pa je vse, kar grešno dogajanje pusti v človekovi telesni, psihični ter duhovni strukturi in tudi po spovedi ostane, kot posledica greha, s katero se moramo sami in skupaj z drugimi še boriti. Primeri: če se nekdo spove greha jemanja mamil, od katerih je že postal telesno zasvojen, mu Bog odpusti krivdo in tudi kazen pogubljenja, če v njegovem primeru obstaja, a njegovo telo ostaja zasvojeno z mamilom in bo treba še veliko truda, da se posameznik reši; ali če se kdo spove sovraštva, mu Bog odpusti krivdo, a njegova čustva, ki so ranjena v odnosu do te osebe, so še naprej negativna do nje in bo potrebno še dolgotrajno prizadevanje, da se bodo spremenila v bolj pozitivna; podobno je s kakšno grešno navado, ki je zasužnjila tudi človekovega duha – po spovedi bo nagnjenost k istemu grehu še zelo močna. In prav pri borbi proti tem ‘ostankom’ greha tudi po kesanju in zakramentu sprave, lahko milost odpustkov kot pomoč celotnega občestva Cerkve v veliki meri pomaga.
In kaj so osnovni ali navadni pogoji?
Za dosego odpustka je treba izpolniti določene pogoje. Poleg posebnega pogoja, ki je ob posameznih priložnostih različen (npr. ob dnevu vseh svetih je to obisk pokopališča ali župnijske cerkve z molitvijo za rajne; v svetem letu je to npr. obisk cerkve s svetimi vrati; na god zavetnika župnije obisk te župnijske cerkve, udeležba na vsaj tridnevnih duhovnih vajah …), je treba izpolniti tudi redne pogoje, ki so: najprej popolna nenavezanost na greh, ki se izraža v dobro obhajanem zakramentu sprave ter v resnični notranji drži svobode pred vsem grešnim, vsaj v tistem trenutku, ko opravljamo druge pogoje, za popolni odpustek (če te popolne nenavezanosti na greh ni, potem smo deležni le delnega odpustka); drugi redni pogoj je obhajilo ali druga določena molitev ali pobožno dejanje; in tretji molitev po namenu svetega očeta (vera, očenaš, zdravamarija in slava Očetu).
Iz te kratke predstavitve je razvidno, da so odpustki tesno povezani z resničnostjo zadoščevanja ali pokore pri zakramentu sprave (spoved), ki je namenjena našemu osebnemu prizadevanju za odpravljanje časnih posledic grehov, katerih krivda je bila izbrisana. K novi evangelizaciji lahko spada tudi to, da druge poučimo o pomenu in vrednosti odpustkov ter jim tako pomagamo, da jih postanejo deležni in se morda tudi z njihovo pomočjo rešijo kakšnih zasvojenosti, s katerimi se borijo že daljše obdobje.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma) Ognjišče (2015) 11, str. 77

Brala sem kratka razmišljanja iz zbirke Jutranjice 2008 (izdalo društvo prijateljev Svetega pisma). V enem od razmišljanj pisatelj – zdi se, da je duhovnik – poudari, da umrli iz nebes ne gledajo na nas in ne spremljajo naših življenj, kot je splošno prepričanje, temveč spijo, so popolnoma odsotni in se bodo zbudili ob ponovnem stvarjenju sveta.
Zame je to precej pomembna razlika. Če v Svetem pismu res tako piše, ali je tako vsaj prepričanje Cerkve, me zanima, zakaj in na kakšnih temeljih se potem obračamo na svetnike, prosimo za čudeže in darujemo za duše v vicah … Če se ne zavedajo nas, niti sebe, so vsa ta dejanja brez smisla in bi se v molitvi morali obračati le na Boga, Jezusa in Marijo (ki je že vstala, ne?), vsi svetniki pa to ne bi bili več, ker speči pač ne morejo delati čudežev niti zanje posredovati pri Bogu. Vesela bom odgovora.
Marjana

S pomočjo internetnih brskalnikov ni bilo težko priti do osnovnih podatkov, za kakšno literaturo gre in iz katerih krščanskih krogov izhaja. Iz spletne strani Krščanske adventistične cerkve sledi, da so ustanovili Društvo prijateljev Svetega pisma njeni člani. Iz tega je mogoče sklepati, da je tudi avtor Jutranjic 2008 njihov član in da ta premišljevanja za vsak dan izražajo prepričanje in razlago Svetega pisma adventistične cerkve. V marsičem se njihovo verovanje ujema s katoliškim, a se v mnogih posameznostih tudi razlikuje. Še posebej dajejo najvažnejši poudarek Jezusovemu drugemu prihodu kot novemu stvarjenju – adventu. Od tod tudi njihovo poimenovanje ‘adventisti’. Tako ste tudi vi pri prebiranju naleteli na takšne razlike, ki ste jih takoj opazili, saj ste bili očitno vzgojeni v katoliškem razumevanju in razlagi.

Poglejmo po bliže vaša vprašanja ter dileme in poskušajmo najti nanje odgovor. Prebrali ste: “umrli iz nebes ne gledajo na nas in ne spremljajo naših življenj, kot je splošno prepričanje, temveč spijo, so popolnoma odsotni in se bodo zbudili ob ponovnem stvarjenju sveta”. Takšno razumevanje življenja po smrti lahko uvrstimo v določeno začetno stopnjo Božjega razodevanja judovskemu ljudstvu o življenju po smrti. V stari zavezi najdemo postopen razvoj nauka o življenju po smrti. Zgoraj omenjeno prepričanje, lahko prepoznamo kot zelo zgodnje starozavezno pojmovanje, ki je vezano s starozaveznim pojmovanjem ‘šeola’. To je judovsko podzemlje, ki so si ga predstavljali kot kraj ‘smrtnih senc’, kjer umrli zgolj pasivno bivajo in čakajo na Odrešenika. Živijo torej kot ‘sence’, brez sposobnosti komunikacije med seboj, z drugimi in tudi z Bogom. A že v starozaveznih spisih, zlasti modrostnih, najdemo zapise, ki to predstavo močno presegajo. Samo za primer naj navedem Jobovo knjigo (Job 19,26) in Knjigo Makabejcev ter nekatere zapise v psalmih. V obeh je vera v življenje po smrti že precej drugačna in že predstavlja sposobnost osebnega odnosa z Bogom tudi po smrti.

V novi zavezi pa je Kristusovo razodevanje življenja po smrti še posebej dopolnjeno. Katoliška Cerkev ta pogled sintetizira v Katekizmu Katoliške cerkve t. 1022 takole: »Vsak človek prejme v svoji neumrljivi duši večno plačilo takoj ob smrti v posebni sodbi – ki postavi njegovo življenje v odnos do Kristusa – bodisi prek očiščevanja bodisi s takojšnjim vstopom v nebeško blaženost bodisi s takojšnjim pogubljenjem za vekomaj.« Čeprav je v novi zavezi močno naglašen Jezusov drugi prihod kot konec sveta in s tem vesoljna sodba, je z gotovostjo izpričano tudi osebno dogajanje ob smrti posameznika, ki bo z vesoljno sodbo dopolnjeno v občestvenem smislu. Kot neposreden ‘dokaz’ za takojšnje poplačilo po smrti lahko navedem pripoved o bogatinu in ubogem Lazarju (Lk 16,22) in pa Jezusove besede desnemu razbojniku na križu, da bo še tisti dan z njim v raju (Lk 23,43).
V tem verovanju pa je prisoten tudi odgovor na vašo dilemo glede smiselnosti priprošnje k svetnikom. Pa tudi o načinu povezanosti nas še živečih v zemeljskem življenju in že umrlih. Iz razodetih dejstev sledi, da ta vez ni neposredna, v smislu kot ste prebrali, “da umrli iz nebes ne gledajo na nas in ne spremljajo naših življenj, kot je splošno prepričanje”. Torej je tudi katoliški nauk, da umrli ne spremljajo našega življenja kot nekakšen ‘film’ in da bi mogli ‘videti’ vse, kar mi počnemo. Ker še nimamo nobene osebne izkušnje o načinu ‘onstranskega’ dojemanja in doživljanja, te povezave tudi ne moremo povsem opredeliti. Vemo pa dovolj, da sklepamo, da lahko z molitvijo z njimi vzpostavimo poseben duhovni stik in da smo si lahko v duhovno pomoč. Bog pa ob določenih primerih lahko nakloni tudi milost, da se s kakšnim izmed rajnih bratov ali sester lahko srečamo tudi na kakšne druge izredne načine, ki jih imenujemo ‘znamenja’, lahko tudi v obliki prikazovanj ali videnj. To povezanost in tudi medsebojno pomoč imenujemo v apostolski veroizpovedi ‘občestvo svetnikov’, ki je sicer širši pojem, a vključuje tudi ta vidik.
V upanju, da sem lahko vsaj nekoliko osvetlil skrivnost bivanja po smrti zlasti z novozaveznega vidika, saj je Jezusovo vstajenje od mrtvih in življenje v poveličanem telesu najpopolnejši vir spoznanja o stanju človeška kot celote po smrti.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 11, str. 28-29.