Sveto leto 1983: 1950-letnica odrešenja
Zgodilo se je drugače, kajti papež Janez Pavel II. je na koncu srečanja s kardinalskim zborom 26. novembra 1982 dejal, da bo leto 1983 izredno sveto leto ob 1950-letnici odrešenja, Jezusove smrti na križu. Ko so mu kardinali in člani rimske kurije 23. decembra 1982 prišli voščit božične praznike, jim je v dolgem nagovoru razgrnil svojo zamisel izrednega svetega leta odrešenja. »Bližnji jubilej hoče priklicati v zavest tisto obhajanje odrešenja, ki se v Cerkvi nenehno slavi in obnavlja. Njegov posebni pomen je klicati k poglobljenemu razmišljanju o dogodku odrešenja in o njegovi konkretni povezavi z zakramentom sprave.« Na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 1983, je bila objavljena bula, ki se začenja z znamenitimi besedami: “Odprite vrata Odrešeniku”, ki jih je izrekel ob nastopu svoje papeške službe 22. oktobra 1978. »Od tistega trenutka so bila moja čustva in moje misli vedno bolj usmerjene h Kristusu Odrešeniku, k njegovi velikonočni skrivnosti, vrhuncu božjega odrešenja in najvišje uresničitve usmiljenja do ljudi vsakega časa … Res, da je vsako liturgično leto proslava našega odrešenja, toda jubilejna obletnica odrešilne Kristusove smrti nas vabi, da se take proslave bolj zavzeto udeležimo. Že leta 1933 je papež Pij XI., blagega spomina, posrečeno hotel obhajati 19. stoletnico odrešenja z izrednim svetim letom, puščajoč ob strani vprašanje datuma Gospodove smrti na križu.« Ta papeška listina je določala, da se bo izredno sveto leto odrešenja začelo 25. marca 1983, na praznik Gospodovega učlovečenja, zaključilo pa 22. aprila 1984, na praznik Gospodovega vstajenja. 25. marca je papež Janez Pavel II. odprl sveta vrata bazilike sv. Petra. Obred se je pričel s spokorno procesijo, ki se je razvila iz cerkve sv. Štefana znotraj vatikanskega obzidja, enega najstarejših svetišč na rimskih tleh. Pred papežem je stopal zbor strežnikov, semeniščnikov in bogoslovcev, za njimi pa štirideset mladih z vsega sveta, ki so nosili velik lesen križ. Papež je stopil k bronastim svetim vratom, ki jih je za sveto leto 1950 izdelal italijanski umetnik Lodovico Consorti. Trikrat je potrkal na vrata z istim kladivom, ki ga je uporabil papež Pij XI., ko je 1. aprila 1933 odprl sveta vrata za izredno sveto leto ob 1900-letnici odrešenja. V levi roki je držal patriarški pastorale (škofovsko palico), ki ga papeži rabijo samo ob posebno slovesnih prilikah. Vrata sta od znotraj odprla dva najstarejša uslužbenca bazilike svetega Petra. Nato je kot prvi svetoletni romar vstopil v baziliko. Med mašno homilijo je dejal: »Glejte, odprli smo sveta vrata izrednega svetega leta in skoz nje vstopamo v baziliko svetega Petra. To je simbol. Vstopamo ne samo v to častitljivo rimsko baziliko, vstopamo tudi v najbolj sveto razsežnost Cerkve – v razsežnost milosti in rešenja, ki jo Cerkev vedno črpa iz skrivnosti odrešenja. Črpa jo vedno in brez prestanka. V tem letu, ki ga danes začenjamo, pa vendar želimo, naj bi se Cerkev še bolj zavedala dejstva, da odrešenje v njej traja kot dar božjega Ženina … Želimo, da bi se vsi njeni otroci oklenili božjega Odrešenika, Njega, ki je vrata, skozi katera moramo vstopiti, če hočemo biti rešeni.« Istega dne so kardinali, papeževi odposlanci, odprli sveta vrata drugih treh rimskih bazilik: sv. Janeza v Lateranu, Marije Velike in sv. Pavla zunaj obzidja.
Papež je v svojem predbožičnem nagovoru kardinalom dejal, da se bo jubilejno leto obhajalo istočasno v vsej Cerkvi, tako v Rimu kot v krajevnih Cerkvah v razdobju tega leta. Svetoletni odpustek je bilo mogoče dobiti v cerkvah, ki so jih določili škofje. Pri izbiri teh cerkva so bile na prvem mestu stolnice. Verni ljudje pa so si kljub temu svetem letu želeli romati v Rim, središče krščanstva. To upravičeno željo je imel v mislih papež, ko je rekel, da se Rim “s svojim edinstvenim značajem, s svojimi apostolskimi spomini, z obhajanjem praznika v papeževi navzočnosti odpira vsem vernikom”. Bilo je veliko romanj v Rim z vseh koncev sveta. Romarji so obiskali štiri velike rimske bazilike, udeleževali so se srečanj s svetim očetom ob sredah, ki so imela v svetem letu značaj molitvenega bogoslužja. Razen splošnih avdienc ob sredah bile še razna druga srečanja in pobožnosti. Slovensko svetoletno romanje v Rim je bilo od 22. do 26. februarja 1984. Zaradi težav pri potovanjih v tujino (depozit!) se ga je udeležil le okoli 1000 romarjev iz domovine, ki so se jim v Rimu pridružili rojaki iz zamejstva in Rima. Skupaj so obiskali velike rimske bazilike ter imeli tam svetoletne pobožnosti. 24. februarja je bilo srečanje s papežem Janezom Pavlom II. v dvorani Pavla VI., ki jih je prisrčno nagovoril. Med drugim je dejal: »Obhajanje svetega leta naj vam da novega poguma in zagona. Utrdi naj vaše prizadevanje za dobro, da bi bili tako v družbi, v katero vas je postavila božja previdnost, prepričani in učinkoviti pričevalci resničnosti našega odrešenja.«
Nadvse veličastno je bilo svetoletno romanje mladih z vsega sveta, ki je trajalo pet dni cvetnega tedna – od 11. do 15. aprila 1984. Ob začetku je bilo v večnem mestu okoli 35.000 mladih romarjev, ob koncu pa vsaj desetkrat več – nad 350.000. Med molitvenim bedenjem na cvetno soboto jih je nagovoril. »Kaj je vaša naloga, dragi mladi? Dejal bi, da morate sprejeti nekakšno preroško vlogo: delajte tako, da bo vaša dejavnost obtožba obstoječega zla, nastopite predvsem zoper tako razširjeno kulturo smrti. Vedno morate ceniti življenje in storiti vse, da ga bodo tudi drugi cenili.«
Na veliko noč, 22. aprila 1984, po slovesni praznični maši na Trgu svetega Petra je papež Janez Pavel II. zaprl sveta vrata bazilike in s tem dejanjem zaključil izredno sveto leto ob 1950-letnici odrešenja, ki je bilo najdaljše sveto leto v zgodovini, saj je trajalo 13 mesecev. Potem ko je vrata zaprl, je mladim izročil svetoletni križ: »Ponesite ga v svet znamenje ljubezni Gospoda Jezusa do človeštva in oznanite vsem, da je samo v umrlem in vstalem Jezusu odrešenje.«
Silvester Čuk
Ognjišče (2015) 12, str. 61-62
Prvo Marijino leto v zgodovini katoliške Cerkve je razglasil papež Pij XII. z okrožnico Sijajna krona na praznik Marijinega rojstva 8. septembra 1953. V njej je navedel, zakaj se je odločil za praznovanje posebnega Marijinega leta: »Da bi po vsem svetu obhajali prvo stoletnico, odkar je naš predhodnik Pij IX., blagega spomina, slovesno razglasil versko resnico, da je bila blažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in posebni pravici, ki ji jo je podelil vsemogočni Bog glede na zasluženje Kristusa Jezusa, Zveličarja človeškega rodu.« To se je zgodilo 8. decembra 1854. Marijino leto se je zato pričelo na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije, 8. decembra 1953, ko je papež Pij XII. slovesno odprl vrata bazilike Marije Velike v Rimu. V teku Marijinega leta je papež vodil razna slavja, sprejemal romarje z vsega sveta, jih navduševal za češčenje Matere božje z govori, apostolskimi pismi in radijskimi poslanicami. Verniki so mu radi prisluhnili in povsod po svetu se je Marijino češčenje izredno poživilo. Z okrožnico H Kraljici nebes z dne 11. oktobra 1954 je Pij XII. uvedel praznik Marije Kraljice, ki naj se obhaja zadnji dan v maju, Marijinem mesecu. Po preureditvi bogoslužnega koledarja po koncilu je bil god Marije Kraljice prenesen na 22. avgust, na osmi dan po Marijinem vnebovzetju. Prvo Marijino leto se je zaključilo 8. decembra 1954.
Papež Janez Pavel II. je v okrožnici O Odrešenikovi materi (Redemptoris mater), podpisani 25. marca 1987, na praznik Gospodovega oznanjenja Mariji, napovedal posebno Marijino leto, ki se bo pričelo binkošti, 7. junija 1987, in se bo zaključilo na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1988. Posvečeno je bilo dvatisočletnici Marijinega rojstva. »Četudi ni mogoče časovno natančno določiti datuma Marijinega rojstva, se vendarle Cerkev stalno zaveda, da je Marija na obzorju zgodovine odrešenja nastopila pred Kristusom … Ta njen nastop pred Kristusovim prihodom dobiva vsako leto odsev v bogoslužju adventa.« V Rimu se je praznovanje Marijinega leta pričelo v baziliki Marije Velike na binkošti, 7. junija 1987, s katero so bila povezana največja Marijina svetišča po vsem svetu. Od tam so prenesli podobo Marije, rešiteljice rimskega ljudstva (Salus Populi Romani) na Trg svetega Petra, kjer je bila slovesna maša. Ta praznik je bil izbran zato, ker je bila Marija med apostoli v dvorani zadnje večerje na prve binkošti. Marijino leto so obhajali po vseh krajevnih Cerkvah. Pri nas je vsaka škofija določila, kako bo Marijino leto obhajala. »Glavni namen tega milostnega leta ne smejo biti zunanje slovesnosti,« so naročali slovenski škofje, »ampak poglobitev krščanskega življenja po Marijinem zgledu v hoji za Kristusom v veri, upanju in ljubezni.« Ob zaključku Marijinega leta na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1988, so bile zahvalne slovesnosti v glavnih romarskih središčih..
Objavljen je koledar dogodkov v tem letu Usmiljenja za vsak mesec. V decembru so se odprla sveta vrata bazilik sv. Petra, sv. Janeza v Lateranu in sv. Pavla zunaj obzidja ter stolnic po vsem svetu. Na novo leto, praznik Marije, svete Božje Matere, je bilo odprtje svetih vrat bazilike sv. Marije Velike. 25. januarja, na praznik spreobrnjenja apostola Pavla, bo ekumensko bogoslužje v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja. 2. februarja, na praznik Gospodovega darovanja, bo jubilej posvečenega življenja in sklep leta posvečenega življenja. 10. februarja, na pepelnico, bo papež med spokornim obredom v baziliki sv. Petra odposlal po vsem svetu misijonarje usmiljenja, ki “bodo znamenje materinske skrbi Cerkve za božje ljudstvo, da bi vstopilo v globino bogastva te skrivnosti, ki je za vero tako temeljna.” Vsem spovednikom polaga na srce, naj bodo “pravo znamenje Očetovega usmiljenja”. Veliko slavje bo 3. aprila 2016, na nedeljo božjega usmiljenja, ko se bodo ob papežu zbrali tisti, ki sledijo skrivnosti božjega usmiljenja. 3. junija, na praznik Srca Jezusovega, bo jubilej duhovnikov. V oktobru, mesecu rožnega venca, bo Marijanski jubilej. 6. novembra 2016 se bodo zaprla sveta vrata v rimskih bazilikah in škofijah. »Jubilejno leto se bo zaključilo na slovesni praznik Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva, 20. novembra 2016. Na ta dan bomo ob zaprtju svetih vrat predvsem hvaležni in se bomo zahvaljevali Sveti Trojici, da nam je naklonila ta izredni čas milosti.«
Tisto noč, ko se je rodil Jezus, so angeli to veselo novico oznanili pastirjem. Med njimi je bil tudi zelo reven pastir, ki ni imel prav ničesar. Ko so njegovi prijatelji sklenili, da na povabilo angelov gredo v votlino in vzamejo s seboj kakšno darilo, so povabili tudi njega. Pastir pa je rekel: »Ne morem iti praznih rok, nimam kaj podariti.« Prijatelji so ga prepričevali in ga nazadnje le pregovorili.
»Iščeva prenočišče.«
Veroučne strani 51. letnika Ognjišča (2015) so pripovedovale zgodbo o neskončni resničnosti – Svetem Duhu – ki v vseh časih nagovarja mlade – in danes prav gotovo na način, ki ga morejo mladi razumeti. Le potruditi se je treba.
Božična številka Ognjišča izide pred božičnimi prazniki, da obogati pričakovanje rojstva našega Odrešenika. Zato je seveda razumljivo, da pismo ni bilo napisano za letošnje novo leto, ampak je nastalo pred nekaj leti. Vzdušje teh novoletnih romanj, ki jih organizira Taizé, pa je isto. Letos romajo mladi za novo leto v Valencijo v Španiji.
Tvoja misel je pravilna: sveto nazareško družino Jezusa, učlovečenega Božjega Sina, njegovo mater Marijo in varuha svetega Jožefa je Cerkev postavljala za vzor krščanskim družinam. Začetki izrecnega češčenja svete družine pa segajo v 17. stoletje. Močne korenine je to češčenje pognalo po letu 1850, ko so nastopili miselni tokovi, ki so z odkrito sovražnostjo začeli napadati družino in spodkopavati njene zdrave temelje. Zaskrbljenost za družino je polagoma spodbudila uvedbo posebnega praznika, posvečenega sveti družini. Vpeljal ga je papež Leon XIII. leta 1893, leta 1921 je bil zaukazan za vso Cerkev. Od leta 1970 po prenovljenem koledarju obhajamo praznik svete družine na nedeljo po prazniku Kristusovega rojstva; če v božični osmini ni nedelje, je praznik svete družine 30. decembra. (sč)
