Mi vsi smo mali
Ob robu gozda je na majhni jasi stala skromna lesena hiška. Majhna hiška, še manjša okenca, ki so kot očke mežikale v dan. Sten skoraj ni bilo videti, saj so bile vse obložene z drvmi, ki so se sušile za dolgo mrzlo zimo. Samo na zadnji strani, ki je bila obrnjena proti severu, jih ni bilo. Tu pa se je kopičila druga šara: lestev, lopar, omelo, razni stari lonci, ki so poleti služili namesto lončkov za rože, tu so bile tudi stopnice, ki so vodile na podstrešje.
Hiška je imela samo dva prostora: kuhinjo in sobo. V njej sta živeli mama Marička in hčerka Trezka, malce bolj debelušna majhna punca, ki je na eno oko močno škilila in morda jo je prav to oviralo, da je bila za delo bolj počasna. Preživljali sta se z rento, ki jo je mama Marička dobivala po pokojnem možu, ki ga je ubilo v rudniku, in pa z delom na okoliških kmetijah. Imeli pa sta tudi dve kozi, prašiča in nekaj kokoši, ki so se pasle okoli hiške.
In prav v to skromno hiško sem tako rada zahajala in pogosto sem kar pobegnila od doma, samo babici sem povedala, kam grem, ali pa očetu, mama je bila vedno huda; bila je bolj ‘gosposka’. Ko je prišla pome, je stala pri vratih in niti usedla se ni. »Boš kakšne uši privlekla iz te hiše!« se je jezila in brskala po moji glavi. V tej hiši nikoli nisem dobila uši, sem jih nekaj let kasneje v drugi, bolj nobel hiši, v kateri pa je bilo kljub bahaštvu mnogo manj čistoče kot v tej hiški.
Še danes imam pred sabo sliko, kako sem sedela za majhno, majavo mizo in pridno zajemala kruh, nadrobljen v kozje mleko. Lica so mi kar rdela, ko sem s slastjo zajemala iz bele skodelice z rdečo rožo na strani, ki je imela en ročaj odkrhan, kdo ve, kako stara je že bila. Mama Marička in Trezka sta se smehljali, ko sta videli, s kakšnim užitkom jem. Pri nas doma ni bilo nobeno mleko tako dobro in tudi kruh ne, čeprav je bil visok, rahel in bolj bel, ta pa je bil nizek in črn in včasih je med zobmi kar malce zaškripalo, vendar pa je bil to zame najslajši kruh na svetu. Ko sem se najedla, sem pestovala mačke, ki so tekale po kuhinji in se grele ob štedilniku. To so bile prijazne živali, naše pa se niso pustile božati, če sem katero ujela, me je opraskala in zbežala. Tudi kozličke sem lahko božala, še koza, ki je rada koga z rogovi, me je prijazno gledala. Tako sem seveda domov pridišala po mačkah in kozah, mama pa me je marsikdaj ‘pobožala’ s šibo. Toda nič ni zaleglo – tako rada sem zahajala v ta skromni domek, kjer sta me vedno pričakali prijazna beseda in toplo, dišeče kozje mleko v rožnati skodelici. Vse je bilo skromno in revno, še Jezus v kotu se mi je zdel bolj reven in vdan v usodo, kot naš.
Tako sem tudi nekega predbožičnega popoldneva – bilo mi je pet ali šest let – stopala proti tej hiški. Vsi doma so bili zaposleni z nečim in nihče ni imel časa zame.
»Boš nama pomagala okrasiti božično drevesce,« sta me povabili mama Marička in Trezka. Kar zavriskala sem od veselja, saj mi doma niso pustili, da ne bi strla kakšne steklene kroglice. »Ga bomo prej postavili, da ne bo treba pri petrolejki,« je rekla mama Marička. Z vso vnemo sem se lotila dela. Hitela sem obešat papirnate okraske, vse, kar je bilo kaj bolj vredno, je bilo nekaj v poseben papir zavitih bombonov, ki so že nekaj let romali na drevešček in jih nihče ni pojedel, da bi bili za naslednji božič.
Tako sem bila zaverovana v delo, da nisem opazila, da se zunaj že mrači. V sobi je bilo vedno bolj temno, saj je skozi majhna okna, ki so bila polna rož, prišlo le malo svetlobe. »Zdaj pa le pojdi,« je rekla mama Marička. »Najbrž te nihče ne bo prišel iskat, so gotovo jezni, ker si spet pri nama. To pa vzemi za božič,« mi je potisnila v roke v časopisni papir zavit košček potice. Bila je še topla in dišala je po rožičih in cimetu. »Pa naj te ne bo strah, s tabo hodi angel varuh. Tako pridne otroke ima še posebno rad,« me je pokrižala z okorno, žuljavo roko.
Kar z malce tesnobe v srcu sem stopala po gazi proti domu, nekoliko zaradi strahu pred mamo, nekoliko zaradi teme v gozdu, čeprav je mesec prijazno svetil skozi veje. Nekje na po poti sem malce proč od gazi zagledala postavo. Zastal mi je dih, potem pa sem se spomnila besed mame Maričke in sem na glas rekla: »Me ni nič strah, tako pridne otroke, kot sem jaz, ima angel varuh še posebej rad.« Takrat se je postava premaknila in nasproti mi je stopila mama. Ne vem, ali so jo ganile besede o angelu varuhu ali pa na božični večer ni hotela pokazati svoje jeze – ni me niti okarala, kaj šele da bi me s šibo. Samo molčala je, ko sem doma ob krušni peči vsem domačim pripovedovala, kako lepo božično drevo imata Marička in Trezka, kako prijazen obrazek ima Jezušček v njunih jaslicah. In kot da bi že nekaj dni ne jedla, sem se basala s potico, katere se je še držal časopisni papir. Mamina lepo rumena z orehi in rozinami nadevana pogača mi ni dišala tako, kot košček nizke, črne rožičeve potice, kajti veliko težje je bila spečena in samo dvakrat na leto je bila na mizi v tej revni hiši. Pri nas, četudi nismo bili bogati, smo imeli vedno lep kruh in mama je bila odlična gospodinja.
Pozneje, po praznikih, mi je šele napravila pridigo. Molče sem jo poslušala. Čeprav danes ne vem vsega, kaj mi je govorila takrat, brez njenega privoljenja k materi Marički nisem več šla. To pa je bilo bolj poredko. Najbolj sem si zapomnila njene besede: “Pa začni že enkrat odraščati, začni misliti, da se moraš nehati družiti s temi bajtarji!” Nisem je razumela povsem, vem samo, da nisem želela odrast, da sem vedno hotela biti majhna deklica rdečih ličk, ki zajema slastno kozje mleko iz rožnate skodelice.
Od tega je že mnogo let. Mamo Maričko že davno krije zemlja, hčerka Trezka pa si je kljub vsemu ustvarila družino in že pestuje pravnuke. In ko se srečava, se razveseliva druga druge. »Ti pa se nisi nič spremenila, vedno si tako prijazna z nami, malimi ljudmi,« mi je rekla zadnjič.
Začudeno sem jo pogledala in ji trdno stisnila dlan: »Trezka, mi vsi smo mali, velik je samo On, ki je nad nami!«
KUMER, Ana. (zgodbe) Ognjišče (2012) 01, str. 26
Po kratkem sprehodu ob reki zavijem spet v središče mesta, kičasto okrašenega, porabniško nasilnega. Počasi grem mimo farne cerkve. Bilo bi grdo, če ne bi vstopil vsaj za hip in sklenil svoja premišljevanja. Sam si ne morem pomagati prav dosti.
Da bi dobili nazaj življenjsko energijo, moramo ob vsaki zarji izkoristiti nov dan. Bog v vsakem izmed nas pripravlja nekaj čisto novega.
Kot otrok je v četrtem letu prebolela klopov meningitis in kronično vnetje srednjega ušesa. Oglušela je na obe ušesi. Hoteli so ji pomagati z operacijo, ki pa ni uspela. S sluhom je izgubljala tudi govor. Obiskovala je posebno osnovno šolo, kjer so jo učili govoriti. Naučili so jo branja z ust. Takrat še niso poznali znakovnega jezika – jezika s kretnjami. Bila je bistra deklica. Ko je dobila slušni aparat za eno uho, se je izboljšal tudi govor. Do drugega letnika poklicne šole je uporabljala ta aparat. Potem je dobila zaušesni aparat. Sluh pa se je slabšal, Vrstile so se močne vrtoglavice z bruhanjem, težave z ravnotežjem, bolečine. Slušni živec je odmrl, aparat ni več pomagal.
Katekizem katoliške Cerkve (Kompendij) v poglavju o molitvi piše tudi o »molitvenem boju«, kajti »kdor moli, se bojuje zoper samega sebe, zoper okolje in zlati zoper skušnjavca, ki stori vse, da bi človeka odvrnil od molitve«. Našteva tudi težave pri molitvi. »Raztresenost je pogostna težava pri naši molitvi. Odvrača pozornost od Boga in nam more odkriti tisto, na kar smo navezani. Tedaj se mora naše srce spet ponižno vrniti h Gospodu. Molitev ogroža tudi suhota. Kdor premaga suhoto, se more v veri oklepati Gospoda tudi brez občutene tolažbe. Naveličanost je oblika duhovne lenobe, ki nastane zaradi popuščanja v čuječnosti in zaradi malomarnosti srca.« Izkušeni duhovni voditelj p. Tomaš Špidlik modro svetuje: »Danes se ljudje ne zberejo lahko. Psihološko ustrezen se zdi nasvet: moliti kratko, toda pogosto. Posvečati delo z dobrimi nameni in t.i. ‘zdihljaji’. Tako bo molitev nehala biti obremenjujoča dolžnost, začeli bomo moliti tudi brez besede.« (sč)
Celovška Mohorjeva družba je izdala zajeten zbornik, posvečen dr. Valentinu Inzku (1923–2002), neutrudnemu vsestranskemu delavcu za Slovence in za njihovo ohranitev na avstrijskem Koroškem. Ko je ta plemeniti mož pred leti razmišljal o svojem življenju, je zapisal: »Če pregledam svoje 27-letno poklicno in javno delovanje, potem z mirnim srcem lahko rečem, da so bila izpolnjena ta leta z doslednim delom za narod. Vse to pa je bilo možno zaradi opore, ki sem pri tem delu našel v družini.« Devet let je vodil Narodni svet koroških Slovencev, potem pa so ga njegovi nasprotniki zvijačno ‘odžagali’. To ga je prizadelo, ne pa potrlo. »Kdor stoji v javnem življenju sredi odločitev, mora računati tudi z razočaranji. Vendar me taki trenutki v mojem življenju nikdar niso potrli, temveč sem se po vsaki težji življenjski preizkušnji vprašal, kako bom zastavil v bodoče svoje sile še bolj v prid slovenske narodne skupnosti na Koroškem.« Na njegovem grobu v rojstnih Svečah je napis: »Služil je Rodu in Gospodu,« ki povzema vsebino njegovega življenja in dela.
Rodil se je 22. januarja v kmečki hiši pri Pregleju v Svečah, na domu Einspielerjev, ki je dal slovenskemu narodu vrsto požrtvovalnih in za duhovni razvoj na Koroškem zaslužnih mož; šest duhovnikov med njimi Andreja (1813–1888), ki je bil skupaj s Slomškom in Antonom Janežičem ustanovitelj Mohorjeve družbe. Mati je bila učiteljica Marija Einspieler, oče Valentin Inzko pa orožnik. Mali Foltej je obiskoval najprej dvojezično šolo v Svečah, gimnazijo v Celovcu, nadaljeval pa na glavni šoli v Borovljah. Vpisal se je na učiteljišče, leta 1942 je moral k vojakom; konec vojne je dočakal v ujetništvu,od koder se je vrnil marca 1946. Na univerz v Gradcu je študij slavistike končal z doktoratom leta 1949. Leto prej, 30. marca 1948 se je pri Gospe Sveti poročil z učiteljico Marijo Ziherl, begunko iz Vodic nad Ljubljano, sorodnico Einspielerjevih. 
Njuno, čez zlato poroko segajočo ljubezen so obogatili štirje otroci: Zdravko (1949), Marija (1951), Zala (1952) in Alenka (1956). »Svoji ženi Marinki sem hvaležen za njeno razumevanje v vseh letih najinega skupnega življenja,« je povedal v pogovoru za Ognjišče ob 75-letnici. »Bila je najmočnejša opora pri vseh mojih dejavnostih ter v mnogih zadevah najzanesljivejša svetovalka.« Najprej je poučeval slovenščino, zgodovino in zemljepisna klasični in realni gimnaziji v Celovcu, zatem pa na celovškem učiteljišču, dokler ni bil (1963) imenovan za strokovnega nadzornika za Državno gimnazijo za Slovence v Celovcu. Kot profesor je pri pouku ustvarjal družinsko vzdušje, veliko so tudi prepevali. Poleg šolske dejavnosti je sodeloval na domala vseh področjih življenja koroških Slovencev. Veliko je pisal: bil je odbornik Mohorjeve, sodeloval je pri verskem listu Nedelja, pri slovenskih oddajah celovškega radia. 
V domači župniji je bil organist pri svitnah (adventnih zornicah). Ustanovil je Katoliško prosveto, Zvezo slovenskih katoliških izobražencev. Leta 1960 je bil izvoljen za predsednika novoustanovljenega Narodnega sveta koroških Slovencev, ki ga je vodil devet let in v tem času je bil tudi urednik Našega tednika. Odmeven je bil njegov delež na sinodi krške/celovške škofije; na njej je Nemce na Koroškem prosil odpuščanja za vse, kar so jim Slovenci slabega storili. Ko mu je sin Zdravko dejal, da je bila to “odlična taktična poteza”, je oče Inzko odgovoril, da je to storil “iz čisto krščanskih nagibov”. Izvoljen je bil v osrednjo komisijo sinode ter skupaj z dr. Ernestom Waldsteinom pomagal pripraviti nemško-slovenski sinodalni dokument Sožitje Nemcev in Slovencev v koroški Cerkvi. Plod sinode je bila tudi publikacija Das gemeinsame Karnten-Skupna Koroška, ki sta jo omenjena moža skoraj dvajset let. V spominskem zapisu, ki ga je škof Egon Kapellari pripravil za omenjeni zbornik, pove, da je ob svojem škofovskem posvečenju v celovški stolnici 21. januarja 1982 navajal besedilo te sinode, ki vabi k sodelovanju “v duhu krščanske ljubezni”.
Proti koncu avgusta 2002 ga je na domu v Svečah zadela kap in nekaj mesecev kasneje, 6. novembra je za vedno zaprl oči. Sin Zdravko se spominja: »Še malo pred smrtjo mi je rekel: Ti si en fajn pub. Nekaj podobnega je rekel tudi sestrama (Zali in Alenki, Marija je namreč leta 1995 umrla za rakom in to je bil za starše boleč udarec). Smrt je sprejel vdano in je mirno zaspal. S sestrama smo bili v bolnišnici, tudi mama. Tiho smo pomolili in ga še pobožali. Na mrtvaški oder smo ga položili v njegovi domači hiši pri Pregleju v Svečah, v tisti šiši, kjer se je rodil, in ogromna množica ga je spremljala k zadnjemu počitku.« Škof Egon Kapellari piše, da se je kot celovški škof s profesorjem Inzkom pogosto pogovarjal in da mu je mnogokrat dobro svetoval. »Ko je umrl, sem bil že dve leti graško-sekovski škof. Rad sem na željo njegove družine vodil mašo zadušnico v Svečah.« V svojem zapisu pričuje: »V krščanski veri je bil doktor Inzko po nauku katoliške Cerkve vse življenje globoko zakoreninjen. Pogosto izrečena tridelna formula za slovensko katoliško identiteto Bog, mati, domovina je bilo navdihujoče obzorje tudi tega zvestega sina Cerkve.«
Že to, da ste se v družbi pogovarjali o rožnem vencu, je pohvale vredno. Redki se danes pogovarjajo o njem. Res pravimo, da je to marijanska molitev, a je prav toliko in še bolj kristocentrična, saj ob duhovni Marijini navzočnosti premišljujemo skrivnosti Jezusovega življenja, ne njenega. V središču torej ni Marija, ampak Jezus. In Marijina navzočnost, ki je ‘v živo’ doživljala te dogodke, nam s svojo duhovno bližino lahko še posebej pomaga prodirati v te skrivnosti. Poleg tega pa sta glavni molitvi pri rožnem vencu očenaš in zdravamarija, ki pa sta pravzaprav svetopisemsko besedilo; tako da pri tej molitvi ponavljamo praktično Božjo besedo in razmišljamo o Jezusovem življenju.
Iz vašega besedila je očitno, da poznate vsaj nekatere romanske jezike, in bo zato tokrat odgovor malce bolj strokoven, za kar se tistim, ki vas ta način odgovarjanja ne zanima, opravičujem. Četudi smo mi, kot trdite, prevedli očenaš iz latinščine (vulgate), ima standardni prevod Svetega pisma (2006) enak prevod očenaša (“in ne vpelji nas v skušnjavo”), prevod jeruzalemske (katoliške) izdaje Svetega pisma (2010) pa se glasi “in ne vpelji nas v preizkušnjo” (Mt 6,13). Oba omenjena slovenska prevoda sta iz grščine (skušnjava = peirasmós/n/) in ne iz latinščine (skušnjava = tentatio/nem/), čeprav je seveda Jezus učil učence moliti v aramejščini. To pomeni, da je že prevajalec očenaša v grščino imel težave pri iskanju najboljšega izraza, saj je že na prvi pogled ta prošnja zelo nenavadna, saj Bog ne more človeka vpeljevati v skušnjavo in tega tudi Jezus ni mogel učiti svoje učence. Gre namreč za očiten semitizem, kot razlagajo strokovni raziskovalci besedila očenaša, in za prevod navedene prošnje očenaša pravijo: Antični semit ni razlikoval med neposredno vzročnostjo (Bog me preizkuša, me vpelje v skušnjavo) in posredno vzročnostjo (Bog dopušča, da sem skušan). Mi, ki razlikujemo med neposrednim vzrokom in posrednim vzrokom ali dopuščanjem, bi morda raje rekli Bogu: »Ne dopusti, da smo skušani.« Toda mi ne prosimo preprosto, da ne bi bili skušani (se pravi nedovzetni za skušnjave – ta nesmisel bi zanikal vsak pomen življenju, ki je že samo po sebi preizkušnja, polno ‘skušnjav’), ampak prosimo, da naj takrat, ko smo z Božjim dopuščanjem skušani, in torej postavljeni na preizkušnjo ali v skušnjavo, ne popustimo, naj ne pademo v zlo, naj ne storimo greha.
V letih po končani 2. svetovni vojni so bili pri nas učbeniki za zgodovino pisani po sovjetskem vzoru. V pregledu zgodovine starega veka je pri rimskem obdobju prvega stoletja ‘našega štetja’ pisalo tudi tole: »V tistem času je v Judeji baje živel neki Kristus.« Danes so zelo redki strokovnjaki v našem svetu, ki bi dvomili o zgodovinskem obstoju Jezusa iz Nazareta. Ne glede na to ali je zgodovinar veren ali ateist. Tudi vedno bolj temeljito poznavanje judovstva in helenizma v 1. stoletju potrjuje pristnost tako novozaveznih podatkov, kot zapisov o Kristusu, ki so se ohranili v delih judovskih in poganskih rimskih kronistov tistega časa. Posebno prepričljive so tiste poteze v ravnanju in govorjenju Jezusa iz Nazareta, kjer se Jezus na avtentičnem ozadju mišljenjskih in duhovnih gibanj svojega judovskega okolja izpostavi s popolnoma nepričakovanimi izjavami.
Jasno je torej, da so pisci, ki so svoje delo opravili trideset, štirideset ali petdeset let po dogodkih, bili ljudje, ki so o Jezusu vedeli in verjeli veliko več, kot more ugotoviti zgodovinska stroka. Za stroko tudi ne bo zmanjkalo vprašanj, zakaj se ‘poročila’ evangelistov tako razlikujejo in jih pogosto ni mogoče uskladiti med seboj. Celo to ni jasno, kako je potekal sodni proces pred judovskim in pred rimskim sodiščem in kakšna je bila prava osnova za smrtno obsodbo. A verniki se kot verniki zanašamo na pričevanje tistih, ki so se z njim srečali po vstajenju. Apostol Peter pravi v svojem govoru v Cezareji: »Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih« (Apd 10,40-41). Kristjani nismo zato, ker verjamemo, da je Jezus iz Nazareta zgodovinska oseba, ampak zato, ker verujemo tem pričam in verujemo, da smo sami vstopili v kontinuiteto z njihovim pričevanjem. Da smo zdaj tudi mi priče, da je vstal in je rešitelj za celotno človeštvo. Kaj pa more tu reči zgodovinar? Charles Dodd takole piše v svojem delu Začetnik krščanstva: »Te ljudi je nekaj spremenilo. (…) Tu imamo resničen ‘zgodovinski dogodek’. V življenju teh ljudi je to vrh prejšnjih dogodkov, ki so jih ohranili v svojih spominih na Jezusa, in ustvarjalno izhodišče za nove vrste dogodkov; te je svet kmalu spoznal. To je iz njih napravilo nove ljudi, toda pomenilo je tudi rojstvo novega občestva« (str. 132 sl.).
Najprej lepa hvala za zaupanje in iskrena čestitka vam in ženi k odločitvi za tri otroke, ki vas gotovo osrečujejo in duhovno bogatijo. Iz vprašanja sklepam, da vam je znan nauk katoliške Cerkve o kontracepciji in tudi to, da Cerkev sprejema in po usposobljenih strokovnjakih spodbuja predzakonce in zakonce k spoznavanju in k uvajanju v naravno urejanje spočetja. Seveda pa naravno urejanje spočetja predpostavlja zdravje in predvsem brezpogojno ljubezen, ki vključuje iskreno in zaupno komunikacijo ter odgovorno in ljubeče sodelovanje obeh zakoncev. S problemom urejanja spočetja oz. odgovornega starševstva se srečujejo vsi zdravi zakonski pari, saj z urejanjem spočetja izključujejo splav, ki ga ima katoliška Cerkev za veliki greh, za umor še nerojenega otroka. V moralni teologiji razlikujemo abortivno in neabortivno kontracepcijo, pri prvi gre za onemogočanje ugnezditve že oplojenega jajčeca, pri drugi pa za preprečitev oploditve. Čeprav cerkveni nauk nasprotuje vsakršni kontracepciji, sta abortivna in neabortivna neprimerljivi, saj že izraz abortivna pomeni, da gre pri prvi za abortus (splav), pri drugi pa za preprečitev oploditve. Pri operativni sterilizaciji gre sicer za neabortivno toda trajno kontracepcijo, ki izključuje možnost, da bi lahko nastopila za zakonski par nova priložnost za drugačno svobodno odločitev. Operativna sterilizacija ni po katoliškem nauku samo moralno vprašljiva kot vsaka kontracepcija, ampak je greh tudi zato, ker trajno onemogoča zakoncema, da bi tudi na spolnem področju zaupala v možnost novega začenjanja. Zato se krščanska zakonca v običajnih okoliščinah ne smeta odločiti enkrat za vselej, koliko otrok bosta imela. Odgovorno starševstvo v polnem pomenu besede pomeni stalno odprtost pred Bogom, ki lahko vključuje v novem položaju drugačen odgovor glede števila otrok. Sterilizacija tako odprtost onemogoča, ker ima več ali manj trajne posledice. Vsi pa dobro vemo, da je lahko vsak dan tako za posameznika, kot tudi za zakonski par, nova milostna priložnost.