Velikonočna procesija
Ne morem si predstavljati slovenske velike noči brez velikonočne procesije, ki je izpoved vere v vstalega Kristusa. Zame je doživetje, ki me obogati in okrepi. Ali jo poznajo tudi drugod? (Matej)
Velikonočni procesiji pravimo tudi vstajenjska procesija, ker se začne z obredom vstajenja pri božjem grobu pred izpostavljenim Najsvetejšim. Procesijo opravimo na velikonočno jutro, pred slovesno mašo ali v soboto zvečer po maši velikonočne vigilije. Duhovnik in njegovi sodelavci (diakon, ministranti) gredo k božjemu grobu, tam pokleknejo in skupaj z verniki tiho počastijo Najsvetejše. Ko duhovnik Najsvetejše pokadi, ogrnjen z velumom, odstrani z monštrance tančico, in obrnjen k ljudem trikrat zapoje aleluja, vsakokrat više. Zbor in ljudstvo trikrat odpoje. Procesija se začne z vstajenjsko pesmijo (Zveličar naš je vstal iz groba), gre iz cerkve in se razvije po krajevni navadi. Na podeželju so velikonočne procesije veliko bolj veličastne kot v mestih, kjer so možnosti omejene. Ko se procesija vrne v cerkev, zapojemo zahvalno pesem. Po blagoslovu z Najsvetejšim pevci zapojejo »Raduj se, Kraljica nebeška.« (sč)
Igralec Jim Caviezel, ki je igral Jezusa v filmu Pasijon Mela Gibsona, je razkril, kaj mu je dajalo moči, da je zmogel igrati tako pomembno vlogo. Začelo se je z romanjem njegove žene v Medžugorje. Takrat je na Irskem snemal film Monte Cristo. Na ženino navdušenje je gledal z rezervo, saj je menil, da je lahko katoličan, ne da bi veroval v privatna razodetja, med katere spadajo tudi Marijina prikazovanja. Bil je tako zaposlen s snemanjem, da se ne bi mogel udeležiti srečanja z enim od medžugorskih vidcev. Ampak ravno ob vidčevem obisku Irske je dobil prost dan. Udeležil se je srečanja v cerkvi in doživel, kako je prizadeti na vozičku pokleknil. Naslednjo nedeljo je imel spet prost dan in srečal se je z vidcem Ivanom, ki mu je dejal, da ljudje najdejo čas, za tisto, kar imajo radi. In če ne gredo k maši, ne gredo zato, ker nimajo radi Boga. Nato mu je dejal, da mu Bog naroča, naj moli s srcem.
Zelo težko je bilo pri snemanju zadnjih prizorov v filmu. Izpahnil si je ramo in kadar je kdo udaril po križu, mu je rama ponovno izkočila. Pri bičanju so ga dvakrat res udarili in zadali štirinajst centimetrsko rano. Primanjkovalo mu je spanja, vsako jutro je moral vstati ob treh, ker je samo v maski preživel osem ur … Poseben izziv je predstavljal mraz. Bilo je komaj kaj nad ničlo. Zelo težko je bilo pri prizoru križanja, njegov kostum pa je bil samo majhen kos lanenega platna.
Božji grob, postavljen v naših cerkvah, središče ljudske pobožnosti od velikega četrtka zvečer do velike sobote, spominja na pravi Kristusov grob v Jeruzalemu. Prve božje grobove so na evropskih tleh začeli postavljati proti koncu 12. stoletja. Na veliki petek, dan Jezusove krvave daritve na križu, ni bilo svete maše; posvečene hostije, ki so ostale od maše na veliki četrtek, so do 16. stoletja položili v nekak grob, ga s kamnom pokrili in zapečatili. Kasneje pa so v božji grob postavili monštranco, ki so jo zagrinjali s tančico v znamenje žalosti in Gospodove smrti. V naših krajih po starodavnem običaju postavljamo božji grob, ki dramatično ponazarja dogodke velikega petka in velike sobote. Te so prikazovali tudi s kulisami, ki so si jih omislili po mnogih župnijskih cerkvah. Božji grob se na veliki petek blagoslovi z molitvijo, ki vsebuje prošnjo: »Nebeški Oče … prosimo te, naj vsi verniki, ki bodo pri tem božjem grobu molili, začutijo tvojo bližino in ljubezen«. (sč)
Papež Frančišek je oklical leto posvečenega življenja, ki se je začelo na prvo adventno nedeljo, 30. novembra 2014, in se bo zaključilo 2. februarja 2016, na praznik Gospodovega darovanja. V tem letu dve veliki, po vsem svetu delujoči redovni družini obhajata jubilej svojih ustanoviteljev: salezijanci 200-letnico rojstva sv. Janeza Boska (16. avgusta), karmeličanke pa 500-letnico rojstva sv. Terezije Ávilske, prenoviteljice reda (28. marca). Ta izredna žena, ki se je vsa posvetila božjemu ženinu, je velika učiteljica globokega in nenehnega molitvenega življenja. Zapis o njenem življenju in delu v Ognjišču za mesec marec spremlja molitev slovenskih sester karmeličank in njihovo zagotovilo, da bodo v tem jubilejnem letu “še posebej prosile gospoda, naj nas vse blagoslavlja in nam pomaga zaživeti v svojem življenju tisto najglobljo resnico, ki je v polnosti prežela sv. Terezijo: Jezus Kristus, učlovečeni Bog, je središče našega bitja. V njegovi smrti in vstajenju smo odrešeni za večno življenje. Vstopajmo v pogovor z njim, ki nas ljubi.”
Začetki rožnega venca segajo v 13. stoletje, ko se je že uveljavila molitev Zdrava Marija. Začeli so moliti določeno število ‘zdravamarij’ in po številu palmov so določili število 150 ter to imenovali ‘psalterij blažene Device Marije’. Z njim so slavili Boga nepismeni samostanski bratje. 15. stoletju so ta način molitve povezali s premišljevanjem Jezusovega trpljenja, zato bi mogli reči, da je drugi, žalostni del rožnega venca najstarejši. Pri skupni molitvi rožnega venca v postu naštevamo skrivnosti, kot jih navaja znana pesem Duša, le pojdi z mano. Zanimivo je, da ima vsaka slovenska pokrajina svoje posebne rožnovenske pesmi, ki pa so danes skoraj vse pozabljene. Ponekod se pri žalostnem delu rožnega venca še poje pesem Lepa roža, Mati Božja, Marija sedem žalosti, ki naj bi bila doma s Koroškega. (sč)