Jalovec (2645 m)
Jalovec je šesta najvišja gora v Sloveniji. Z vrha, ki se strmo spušča proti trem alpskim dolinam (Loška Koritnica, Tamar in Zadnja Trenta), je lep razgled na najvišje vrhove Julijskih Alp..
Vrtača (2181 m)
Vrtača je vzhodna soseda Stola, drugi najvišji vrh v Karavankah, imenujejo jo tudi Visoka Vrtača; med domačini na južni strani (Žirovnica, Bégunje) je znana kot Nemški vrh.
500-letnica rojstva sv. Terezije Avilske
Papež Frančišek je oklical leto posvečenega življenja, ki se je začelo na prvo adventno nedeljo, 30. novembra 2014, in se bo zaključilo 2. februarja 2016, na praznik Gospodovega darovanja. V tem letu dve veliki, po vsem svetu delujoči redovni družini obhajata jubilej svojih ustanoviteljev: salezijanci 200-letnico rojstva sv. Janeza Boska (16. avgusta), karmeličanke pa 500-letnico rojstva sv. Terezije Ávilske, prenoviteljice reda (28. marca). Ta izredna žena, ki se je vsa posvetila božjemu ženinu, je velika učiteljica globokega in nenehnega molitvenega življenja. Zapis o njenem življenju in delu v Ognjišču za mesec marec spremlja molitev slovenskih sester karmeličank in njihovo zagotovilo, da bodo v tem jubilejnem letu “še posebej prosile gospoda, naj nas vse blagoslavlja in nam pomaga zaživeti v svojem življenju tisto najglobljo resnico, ki je v polnosti prežela sv. Terezijo: Jezus Kristus, učlovečeni Bog, je središče našega bitja. V njegovi smrti in vstajenju smo odrešeni za večno življenje. Vstopajmo v pogovor z njim, ki nas ljubi.”
več lahko preberete v prilogi – Ognjišče 03_2015
Jezusovo trpljenje in rožni venec
Pri molitvi rožnega venca me najbolj ganejo in nagovorijo skrivnosti žalostnega dela, v katerih v duhu spremljamo Jezusa v njegovem trpljenju. Vprašujem vas, če niso morda prav te skrivnosti bile pobuda za molitev rožnega venca. (Valerija)
Začetki rožnega venca segajo v 13. stoletje, ko se je že uveljavila molitev Zdrava Marija. Začeli so moliti določeno število ‘zdravamarij’ in po številu palmov so določili število 150 ter to imenovali ‘psalterij blažene Device Marije’. Z njim so slavili Boga nepismeni samostanski bratje. 15. stoletju so ta način molitve povezali s premišljevanjem Jezusovega trpljenja, zato bi mogli reči, da je drugi, žalostni del rožnega venca najstarejši. Pri skupni molitvi rožnega venca v postu naštevamo skrivnosti, kot jih navaja znana pesem Duša, le pojdi z mano. Zanimivo je, da ima vsaka slovenska pokrajina svoje posebne rožnovenske pesmi, ki pa so danes skoraj vse pozabljene. Ponekod se pri žalostnem delu rožnega venca še poje pesem Lepa roža, Mati Božja, Marija sedem žalosti, ki naj bi bila doma s Koroškega. (sč)
Oscar Romero – blaženi
* 15 avgust.1917, Ciudad Barrios, El Salvador; 24 marec 1980, San Salvador
“Umreti hočem tukaj, ker moram vstati med svojim ljudstvom.”
»Svojega brata zelo pogrešam, toliko stvari bi ga še moral vprašati, toliko nasvetov dobiti od njega,« je dejal Gaspar Romero, brat novega blaženega, v pogovoru za italijanski verski mesečnik Jesus (2/2015), v katerem je orisal njegovo življenjsko pot. »V družini nas je bilo šest bratov in sestra. Oscar, rojen 15. avgusta 1917, je bil dvanajst let starejši od mene. Že pri enajstih letih je govoril, da bo postal duhovnik. Dobrotniki so mu omogočili, da je odšel najprej v malo semenišče in nato v bogoslovje v San Salvador. Leta 1938 so ga poslali študirat v Rim, kjer je bil leta 1942 posvečen v duhovnika. V domovino se je vrnil leta 1844. Njegov poklic je bil kristalno čist. Nagovarjal me je, naj tudi jaz postanem duhovnik, pa sem mu odkrito povedal, da je neprimernih duhovnikov že veliko, zakaj bi jim pridružili še nove.«
Po vrnitvi iz Rima je Oscar precej let vodil dve župniji v revnem predmestju, potem so ga poklicali za ravnatelja medškofijskega semenišča v San Salvadoru. Leta 1970 je bil imenovan za tamkajšnjega pomožnega škofa, leta 1974 pa je sprejel vodstvo škofije Santiago de Maria. 23. februarja 1977 je postal nadškof in metropolit v San Salvadoru. Ni šel stanovat v škofijsko palačo, ampak v bolnišnico. Hotel je imeti proste roke, da nastopi zoper strašne socialne krivice, s katerimi se je srečeval na vsakem koraku. 12. marca 1977 je bil umorjen njegov prijatelj jezuit Rutilio Grande, ki se je zavzemal za pravice kmetov pred nasiljem veleposestnikov. Ta smrt je poglobila njegovo zvestobo ubogim in ga okrepila za obrambo njihovih pravic. Od predsednika Molina, osebnega znanca, je odločno zahteval, naj uvede preiskavo o tem zločinu. Ko se ni nič premaknilo, je sklenil, da iz protesta ne bo sodeloval pri nobeni državni proslavi in tako je tudi storil. Mnogim se je zameril tudi zato, ker je bila ob nedeljah v stolnici maša za vse, bogate in revne, pri kateri v svojih pridigah obsojal vnebovpijoče socialne krivice. Vse pogosteje je prejemal anonimna sporočila z grožnjami smrti, kar pa ga je še bolj okrepilo in večalo njegovo ljubezen do ljudstva, ki mu je bilo zaupano. »Tri dni pred tistim ponedeljkom, ko je bil umorjen,« je povedal brat Caspar, »sem prejel ne vem več katero anonimno pismo, v katerem je pisalo: “Povej svojemu bratu, da ne bo minilo 72 ur, ko ga bomo aretirali in odvedli v kraj, kjer ga nikdar ne boste našli.” Pohitel sem k Oscarju in mu pokazal pismo, pa mi je mirno odvrnil: “Ne skrbi, pojdi domov; če te bom potreboval, te bom dal poklicati.”« Poklicali so ga drugi dan, 24. marca 1980 popoldne, in mu povedali, da so najeti morilci streljali nanj med mašo v kapeli bolnišnice, kjer je stanoval. To se je zgodilo pri darovanju, tako da je sam postal daritev. »Pohitel sem tja in nemočen gledal, kako ga hočejo rešiti.« Ves trud je bil zaman. Nadškofa-mučenca so položili na mrtvaški oder v stolnici in štiri dni so se ob njem zgrinjale množice ljudi, ki so ga imele za svetnika. K njegovemu pogrebu na cvetno nedeljo, 30. marca 1980, se je zgrnilo več kot 250.000 ljudi z vseh koncev države in tudi od drugod, kajti nadškof Romero je bil kot neustrašen borec za socialno pravičnost znan po vsem svetu. Pokopali so ga v stolnici in ljudje so začeli brž romati na njegov grob. Papež sv. Janez Pavel II. ga je imel za mučenca. Približno mesec dni smrtjo je bil nadškof Romero v Rimu pri papežu Janezu Pavlu II. »Dejal mi je da sta obramba socialne pravičnost in prednostna skrb za uboge izhodiščni točki za delovanje Cerkve.« Ko je papež Janez Pavel II. med svojim apostolskim potovanjem v Srednjo Ameriko (marca 1983 in februarja 1996) obiskal El Salvador, je obakrat zahteval, naj v uradni program vključijo tudi obisk Romerovega groba v stolnici glavnega mesta,
Postopek za njegovo razglasitev za blaženega se je pričel leta 1997. Nekateri so ta postopek zavirali, ker so napačno razumeli prizadevanje nadškofa Romera za socialno pravičnost, pa se je izkazalo, da se je držal načel, ki jih je zapisal papež bl. Pavel VI. v svoji okrožnici O razvoju narodov (1967). Papež Frančišek je postopek pospešil in 23. maja 2015 bo velik praznik za brezpravne množice ne le v državi El Salvador, ampak tudi drugod po svetu, ker bo borec za njihove pravice v duhu evangelija, poveličan pred vesoljno Cerkvijo.
pričevanje 04_2015
Materina ljubezen
iz knjige ZGODBE ZA SKLADEN ZAKON IN DRUŽINO (zbirka Zgodbe za dušo 12), zbral in uredil: Božo Rustja, 184 strani, 11,5 x 20,5 cm, trda vezava, barvne fotografije
Prelistajte: * * * Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 8,90 €, s kartico zvestobe: 8,01 €
Sreda je bila zanjo poseben dan. Lepše se je oblekla, dala molitvenik v torbico in se odpravila na molitveno srečanje žena v župnijsko cerkev. Pred tem je morala pospraviti, skuhati večerjo, oprati perilo in ga zlikati, saj je bila zaposlena v predilnici. Vsakokrat, ko se je vrnila s sredinega srečanja, sem naslednje jutro dobil za zajtrk kos odličnega peciva. Dejala mi je, da je ostajalo in ga je zato vzela.
Neke srede, ko je bila mama zopet na srečanju žena, sem šel v župnijsko dvorano, ki je bila v kleti. Oče ni imel nič proti temu, samo da je lahko v miru igral karte s svojimi prijatelji. Skril sem se in opazoval žene v dvorani. Mamo sem zagledal v kotu. Prepevale so in prepoznal sem mamin glas. Po duhovnikovem nagovoru pa so se žene zbrale v zadnjem delu dvorane, kjer je bilo na voljo pecivo, čaj in kava. Prepričan sem bil, da bo kakšen kos tega peciva ostal tudi zame.
Mama je pila samo čaj. Potem sem videl, kako je stopila do pladnja s pecivom, vzela kos, ga pazljivo zavila v papir in ga spustila v torbico. Mislim, da druge žene tega niso opazile.
Počutil sem se krivega, ko sem to videl. Dobil sem toliko koščkov peciva, pa ne zato, ker so ostajali, ampak zato, ker se jim je mama odrekla, da bi jih prinesla meni.
Hitel sem domov. Vedel sem, da ne bom več mogel z užitkom jesti tistega peciva. Kaj ji bom rekel jutri, ko bo položila kos peciva na moj krožnik? Toda ne smem je razočarati, saj me želi samo osrečiti. Zato sem pojedel pecivo, a nikoli več ni imelo tako dobrega okusa.
Taka je bila moja mama.
B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2015), 26.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, Ognjišče, Koper, 2022, 51.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.
Zgodbe … sejejo upanje, kažejo novo pot, vlivajo pogum. In zdaj, zbrane v novi zbirki, vzbujajo veselje do življenja! Ne ne, ne gre za puhlo vzhičenost ali kratkotrajno pretirano očaranost. Božo Rustja je pod tem naslovom iz svoje bogate zbirke odbral zgodbe, ki nas opomnijo, da so za pristno veselje potrebni služenje, odkrivanje notranje sreče, molitev in ljubezen v družini, prav tako odpuščanje, usmiljenje in trdna odločenost, da živimo za nekoga. Tudi te zgodbe nam pomagajo, da ob njih osebno rastemo, predvsem pa nas želijo voditi do resničnega navdušenja nad življenjem, ki nam je dano. Že štirinajstič povedano in zapisano tako, da pritegne in pusti v človeku sled,” je na platnicah knjige zapisal Božo Rustja, ki je zgodbe prevedel, zbral in uredil.
izbira in pripravlja Marko Čuk
“Deset božjih zapovedi se premalo razlaga in upošteva”
Najprej bi revijo Ognjišče pohvalila. V današnji množici časopisov je res dobra in potrebna. Hvala vsem, ki pri njej sodelujete, in Bog daj, da bi tako delali še naprej.
Vera je temelj mojega življenja, moj največji zaklad na tem svetu, in živim jo z velikim veseljem. Rada bi jo posredovala tudi drugim. Po svojih močeh se trudim za to, vem pa, da premalo. Sem pač laik, nevedna preprosta ženska. Imam več časa, ker živim sama. Mnogo molim, berem in hodim v cerkev kadar morem. Veliko se tudi pogovarjamo s prijatelji, največ o verskih stvareh, in si posredujemo izkušnje, se spodbujamo in si pomagamo.
Te dni sem dobila od prijateljev gradivo o življenjski spovedi na podlagi desetih božjih zapovedih. Saj jih poznamo od otroštva, vendar menim, da se o njih premalo piše, govori, predvsem pa ne upošteva dovolj! Kaj vse se da pri vsaki povedati! Kaj vse se danes veruje namesto v edinega pravega Boga. Vem, da mnogo ljudi malo ali nič ne ve o raznih okultnih praksah (joga, horoskopi, bioenergija, numerologija, klicanje duhov, vedeževanje in še in še). Mnogi se pri iskanju sreče zatekajo k nepravim ljudem. Tudi sama sem, zaradi nevednosti, doživela drago, zelo poniževalno in seveda popolnoma nekoristno izkušnjo. Tu je na delu zelo premeteni hudi duh, ki človeku nastavlja vse mogoče in vabljive pasti. On je oče laži in vedno hoče samo slabo, čeprav je embalaža zelo lepa in privlačna. Pa koliko je preklinjanja Boga in Marije. Menim, da tega ne smemo dopustiti.
Pri tretji zapovedi: “Spoštuj Gospodov dan”, me naravnost boli, ko vidim, kako malo je otrok, birmancev, mladine ob nedeljah pri sveti maši (med počitnicami skoraj nič). K svetemu obhajilu pa pristopajo vsi, kot da je vse lepo in prav. Nikogar nočem obsojati, vendar nas katekizem uči, da če eno mašo po malomarnosti opustiš, ne smeš k obhajilu brez spovedi. Bolezen je druga stvar. Ali ti mladi ljudje in tudi starejši to vedo in opravijo pravilno spoved, da se obtožijo velikega greha? Mislim, da jih bi morali bolj spodbujati – ljubeznivo in spoštljivo. Pa tudi nedeljsko vele-kupovanje po trgovinah in marketih ni primerno. Kako zelo smo odgovorni za vse – za sebe in za druge.
Neki duhovnik je pred nedavnim rekel pri sveti maši: »Ali poznate Katekizem katoliške Cerkve – Kompedij?« Tudi jaz sem med tistimi, ki ga v celoti še nisem predelala, a ga moram. Saj razlaga osnove naše vere. Zelo cenim duhovnike, škofe in druge oznanjevalce vere, mislim pa, da bi bilo prav, da bi Katekizem katoliške cerkve in deset božjih zapovedi večkrat razlagali, saj so nam dane za srečo že tu na zemlji in zlasti v večnosti.
Lea
Včasih mi kdo reče: »Kaj bi hodil k spovedi, saj nimam nobenih grehov!« Ti si naštela komaj polovico desetih božjih zapovedi in mislim, da bi se moral tisti, ki pravi, da nima nobenih grehov, zamisliti, ali je to res. Načela si veliko problemov, ki bi jih težko obdelali v enem odgovoru na pismo. Lotimo se vsaj nekaterih. Živiš med ljudmi, se z njimi pogovarjaš in odkrivaš veliko problemov, ki jih morda mi duhovniki ne zaznamo dovolj. Iz svoje izkušnje praviš, da bi morali večkrat razlagati deset božjih zapovedi. V Katekizmu katoliške Cerkve so lepo razložene, tam pa so obdelane tudi resnice in zapovedi naše vere. Slovenski prevod katekizma (804 strani) je prvič izšel leta 1993. Ti navajaš skrajšano izdajo ali Kompendij, ki ima 244 strani. Ilustrirani katekizem za mlade Youcat je izšel leta 2011 in ima 302 strani. Navajam vse tri katekizme; zadnji je najbolj praktičen in tudi privlačen, zlasti za mlade (prevod iz nemščine – izdala Slomškova založba – Ognjišče, 17,90 €), prva dva sta bolj ‘resna’, namenjena iskalcem.
Iz tvojih vprašanj v pismu, bi se dotaknil problema tretje zapovedi “spoštuj Gospodov dan”. Pišeš, “naravnost boli in teži me, ko vidim, kako malo je otrok, birmancev, mladine v nedeljo pri sveti maši”. Osnovni problem je v tem, da starši ne gredo k nedeljski maši, kako naj potem zahtevajo, da gredo njihovi otroci in mladi? V živih župnijah se morda nekaj naredi s tem, da mlade ‘zaposlijo’. Prvo je, da so strežniki (ministranti) pri maši. Je pa še marsikaj, kar bi zaposlilo mlade. Nekatere župnije imajo zelo žive ‘organizacije’ na primer skavte, pomočnike pri pripravi za prvo obhajilo, animatorje za birmo, pevski zbor, delo pri karitas, obiskujejo bolnike, starejše, osamljene … Za vse to delo mora biti nekdo odgovoren, duhovnik vsega ne zmore. Pridobiti mora odrasle in jih vključiti v to delo. Ni lahko, se pa splača potruditi. Pomembno je tudi to, da se laiki med seboj pogovorite o svoji župniji, o njenih problemih, kako vplivati na svojo okolico …
Za pogosto obhajilo smo lahko samo veseli, da so ljudje opustili navado iti k obhajilu za božič in veliko noč. Večina vernikov, ki hodijo redno k maši ima vse pogoje, da gredo tudi k obhajilu. Moti te, ker niso bili prejšnjo ali še kakšno drugo nedeljo pri maši. Res je, Cerkev nas obvezuje, da smo ob nedeljah in zapovedanih praznikih pri sveti maši. Vendar je to cerkvena zapoved, ki nas veže ob normalnih okoliščinah. Če starši otroke prejšnjo nedeljo niso poslali k maši, ali so šli z njimi kam na obisk, ali so bile kakšne drugačne ovire, ni on kriv. Ni veljavna enačba: “ena nedelja brez maše, en smrtni greh”. Morda takrat na to, ali sme iti k obhajilu, ni niti pomislil. Za odrasle je odgovornost večja, pa tudi tu bi se lahko reklo, da vsak izostanek od maše še ni smrtni greh. Priznam, da imam rajši dolgo vrsto vernikov pri obhajilu, kot da bi imel take, ki si grizejo dušo, ker ne vedo, ali bi šli ali ne. Pa Jezusu je verjetno tudi bolj všeč tako. To velja, če je to izjema in ne stalna navada iz nemarnosti.
Strinjam pa se s tvojimi pripombami glede nakupovalnih središč ob nedeljah. Nekateri se norčujejo, češ: “včasih smo hodili v cerkev k maši, danes pa hodimo v trgovske centre, to so danes moderne katedrale”. Tudi če bi bilo to res, bi bila to zelo žalostna zamenjava. Prodati vero za en nakupovalni voziček! In ko boš priklenjen v svojo sobo in ne boš mogel več iti v maksi market? Prej ali slej pride tudi do tega. In če ti ob nedeljah ne greš obiskat svoje mame ali stare mame, očeta, kdo bo prišel k tebi? Župnijsko občestvo ni samo nekaj lepih spominov, je trdna vera v večno življenje, večno radost. Živa župnija ne pusti svojih ostarelih osamljenih. Tudi to je ‘maša’, občestvo verujočih. Papež Frančišek to znova in znova poudarja.
Še marsikaj bi morali povedati ob božjih zapovedih, kar si ti začela, pa sem jaz opustil, ker bi ne bilo dovolj prostora. Letošnjo jesen bo v Rimu sinoda o družini, Bog daj, da bi vedno bolj razumeli vlogo družine pri vzgoji v veri.
urednik oče Franc Bole
Molitev
Zgodnje pomladanski dan. Janez je zjutraj opazil prve sive lase na svoji glavi. Nasmehnil se je. Kdo ve, zakaj ga danes spremljajo davni življenjski spomini. Kakor zahvalna pesem so za nekaj lepega, neizrečenega. Pritisne na gumb najsodobnejšega traktorja. Nekam nerodno izskoči in z obema nogama udari na sveže zorano zemljo dolge njive. Globoko zajame zrak. Blag veter prinese vonj čudovite lepote njegove drage rodne vasi. Iz cerkvice na griču se zasliši opoldansko zvonjenje. Ob robu njive njegov oče pripravlja pšenično seme. »Ata, malo počakaj!« mu zakliče. Okorno sklene utrujeni roki. »Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj …« Nikoli ga ni bilo sram moliti, kjer koli je bil. To je bil nekakšen neizmeren dar, moč za sleherni dan, za vsako preizkušnjo.
Prereže ga davni spomin. Šest let mu je bilo. Oče ga je utrujen dvignil in skoraj tekel z njim po ulicah mesta. Ko sta se ustavila pred staro bolnišnico, so v daljavi zvonovi oznanili poldan. Prišla sta na obisk k mamici, ki je umirala mlada za težko boleznijo – rakom. Stopil je k njej, ko ga je vsa bleda in izmučena gledala z nepopisno ljubeznijo. Stegnila je tresočo roko in pogledala moža. »Nikoli nisem pomislila, da bom sposobna darovati svoje trpljenje zanj« … S hladnimi prsti je nežno in dostojanstveno pokrižala svojega malega Janeza. Deček jo je skoraj prestrašeno vprašal: »Mama, zakaj to delaš?« »Boš že razumel, ko boš velik!« Nekaj dni zatem je umrla.
Trepetajoči veter prinaša od daleč glas zvonjenja. Janez globoko zavzdihne. Redko je pomislil – a vedno je vedel, da se je uresničila mamina napoved. Globoko v sebi nosi zgled ljubezni in upanja tiste vere, ki mu jo je podarila njegova draga mama. Njena žrtev je bila bogato poplačana. Ostal je to, kar je najbolj želela – veren, priden in pošten človek. Nasmehne se. Pogleda očeta in zakliče: »Dajmo, ata!« Pogumno skoči na svojega železnega konjiča. Znova pritisne na gumbe digitalnega robota. Kako se je vse spremenilo, pomisli. Ljudje vedno redkeje molijo, v vaški cerkvi je maša vsako tretjo nedeljo, ker primanjkuje duhovnikov. Ampak njegov sin Gregor je tudi veren in dober fant. Naslednje leto se bo poročil. Tako zagnanega, veselega kmeta ni daleč naokoli. Janez se zadovoljno nasmehne. Kako čudno: spomini in prihodnost. Tisti, ki zares molijo, molijo nenehno vsak trenutek svojega življenja. In tisti, ki so nas naučili takšne molitve, so nam podarili največji zaklad. »Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri …«
Stanislav. (zgodbe) Ognjišče (2016) 03, str. 45
Jubilejni radijski misijon
Letošnji, že 10. radijski misijon, ki bo od 22. do 28. marca, bo potekal pod naslovom Za vas živim na Radiu Ognjišče, vodili ga bodo salezijanci in Hčere Marije Pomočnice. Vsak dan bodo misijonski pogovori ob 10.15, 13.00 in 17.00, ponovitev pa med 21. in 23. uro. Posnetki bodo na voljo tudi v arhivu na spletni strani Radia Ognjišče. Vsak večer ob 20.00 bo molitev rožnega venca. Petek, 27. marec, je načrtovan kot spovedni dan. Več o možnostih za spoved in o misijonu sploh boste lahko našli na spletni strani radia http://radio.ognjisce.si/.
Raziskave na mrtvem telesu, upepelitev in raztros pepela
Zanima me, kakšno je stališče katoliške Cerkve glede odločitve kristjana, da po smrti svoje telo daruje v raziskovalne namene (Inštitut za anatomijo v Ljubljani) ali svoje organe podari drugim. Drugo vprašanje pa je, ali lahko duhovnik opravi mašo zadušnico za tistega mrliča, ki se je za življenja odločil, da bo po smrti njegovo telo upepeljeno in pepel raztrosen na Žalah ali kje drugod in tako ne bo imel svojega groba. Ali Cerkev to dovoljuje, odobrava ali pa sploh ne?
Sploh me zanima, kako Cerkev gleda na upepelitev pokojnega. Nekje sem zasledila, da je bolj krščansko pokopati pokojnega v krsti.
Hvaležna vam bom za odgovore na vprašanja, ki begajo mene in še marsikoga drugega.
Marija
Nova odkritja in nove navade zahtevajo tudi nove odgovore, kar velja tudi za vaša vprašanja, ki si jih pred sto leti katoliški kristjani na tak način še niso postavljali. Vaša vprašanja vključujejo pogled Cerkve na darovanje telesa za raziskave po smrti, upepelitev (incineracijo) ali sežig (kremacijo) pokojnikovega trupla v posebni napravi (krematoriju) ter pogreb z žaro ali raztros pepela. Znano vam je, da se vse to tudi pri nas dela.
Pišite na:Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si
Najbrž veste, da obstaja medicinska etika, ki presoja, kaj je etično in kaj ne v odnosu zdravnika do bolnika, tako glede presaditve organov, kar lahko vključuje tudi številne raziskave na telesih mrtvih. Odgovor na ta vprašanja je odvisen od verskega, filozofskega in družbenega pojmovanja človeka, od znanosti o človeku (antropologije). Cerkev in kristjani ob filozofskem in religijskem pojmovanju človeka, ki je lahko zelo različno, poglobljeno in tudi kvalitetno, imamo krščansko pojmovanje človeka, ki korenini v razodetju in v nauku Cerkve. V luči razodetja in nauka Cerkve poznamo tudi bioetiko, ki proučuje moralne in družbene posledice, ki jih povzročajo eksperimenti v genetiki, reproduktivni biologiji in tudi z uporabo umetnih organov, presajanjem organov, kar je danes velik izziv.
Darovanje telesa za raziskave po smrti in presaditev organov
Katekizem katoliške Cerkve pravi: »Znanost in tehnika po svojem notranjem smislu zahtevata brezpogojno spoštovanje temeljnih kriterijev nravnosti; biti morata v službi človeške osebe, njenih neodtujljivih pravic, njenega resničnega in celostnega blagra, v skladu z božjo zamislijo in božjo voljo« (KKC 2294). »Presajanje organov ni nravno sprejemljivo, če darovalec ali njegovi upravičenci niso dali razsvetljene privolitve. Presajanje organov se sklada z nravnim zakonom in more biti zaslužno, če so fizične in psihične nevarnosti tveganja, ki se jim izpostavi darovalec, sorazmerne iskani dobrini pri prejemniku« (KKC 2296).
Najpogostejša in najbolj uspešna doslej je presaditev ledvice. Zelo obetajoča je obnovitev vida s prenosom roženice. Presaditve srca, jeter, pljuč in pankreasa sodijo na področje kliničnih možnosti. Znano je, da je tudi nekdanji beograjski nadškof Franc Perko, ko je bil še profesor na teološki fakulteti v Ljubljani, podaril ledvico svojemu bratu in mu tako podaljšal življenje.
Inštitut za anatomijo, ki ga omenjate, in drugi podobni inštituti so gotovo nujno potrebni, če želi medicina napredovati. Na tem in drugih medicinskih področjih je moderna medicinska znanost dosegla izjemne rezultate. Prenos (transplantacija) organov postavlja seveda vrsto etičnih vprašanj glede medčloveških odnosov, glede osebne in družbene odgovornosti in glede predvidljivih duševnih posledic. V zadnjem času se je veliko razpravljalo o vprašanju določitve trenutka smrti v zvezi z odvzemom organov od pravkar umrlega. Kajti ravnati je treba hitro, da organ ne propade. Samo po sebi ni etični problem, če se po ugotovljeni smrti uporaben organ, ki je predviden za presaditev, ohranja z umetno prekrvitvijo, seveda po določenimi pogoji. Toda še naprej ostajajo psihološki problemi.
Če je živemu človeku dovoljeno dati npr. ledvico, potem je toliko bolj dovoljeno uporabiti, seveda s predhodnim dovoljenjem umrlega, tudi njegovo mrtvo telo za medicinske raziskave. Seveda pa je “s telesi umrlih treba ravnati s spoštljivostjo in ljubeznijo v veri in upanju na vstajenje” (KKC 2300). »Obdukcija trupel more biti nravno dopustna zaradi zakonite preiskave ali znanstvenega raziskovanja. Prostovoljno darovanje organov po smrti je zakonito in more biti zaslužno« (KKC 2301). Ob upoštevanju tega je pomembno, da računamo s tem, da se lahko tudi tukaj pojavijo psihološki problemi pri sorodnikih. Srečal sem se s primerom, ko je vdova moža, ki je za življenja dovolil uporabo svojega mrtvega telesa v znanstvene namene, zelo trpela, ker se od moževega mrtvega telesa ni obredno in molitveno poslovila. Zelo pomembna je poslovitev od pokojnikovega darovanega telesa za raziskave po smrti in tudi od telesa tistih, ki so pozneje upepeljeni in je pepel položen v grob ali drug primeren prostor v žari ali pa je raztrosen. Zato se ponekod poslavljajo tudi obredno in molitveno od pokojnika pred upepelitvijo, kar je pri nas še premalo navzoče.
Upepelitev mrtvega telesa in raztros pepela
Glede upepelitve (incineracija) ali sežiga (kremacije) moramo povedati, da je bila ponekod v navadi od prazgodovine do danes. V bronasti dobi jo je poznala večina indoevropskih ljudstev. Pri starih Grkih in Rimljanih se je upepelitev opravljala vzporedno s pokopom in pogrebom (z inhumacijo). Upepelitev je redna oblika pogreba v hinduizmu. Danes je upepelitev vse pogostejša v zahodnoevropskih kulturnih krogih in takšen pogreb opravljajo tudi kristjani, predvsem protestanti in katoličani, pravoslavni ji bolj nasprotujejo, v islamu pa je strogo prepovedana.
V zgodovini se je poslavljanje od telesa in upepelitve različno uveljavljalo. Ponekod (v Egiptu, Mehiki in Peruju) so tudi preparirali človeška trupla (mumificirali), da bi preprečili njegovo razpadanje. V Egiptu so iz telesa najprej odstranili možgane in drobovje, telo balzamirali, ovili v povoj, na obraz pa nadeli masko. Mumificirano telo so položili v sarkofag, tega pa v grobnico. Ta postopek je najti v vseh religijah, ki poudarjajo globoko povezanost telesa in duše za posmrtno življenje. Prav ta način in drugi načini pokopa so pomagali, da je marsikaj ohranjeno, kar je tudi pomagalo pri razvoju različnih znanosti.
Izraelci so zelo cenili mrtva telesa svojih prednikov in njihove grobove. Pomislimo le na izraelskega očaka Jakoba, ki se je na povabilo sina Jožefa na stara leta izselil v Egipt in bil kljub temu pokopan v kanaanski deželi, kjer so bili že pokopani Abraham, njegova žena Sara, Izak in Rebeka ter drugi (prim. 1 Mz 49,50). Ob tem lahko pomislimo tudi na Jezusovo smrt in pokop. Prvi kristjani so izjemno cenili mrtva telesa svojih prednikov, saj so se v času preganjanja zbirali na grobovih mučencev, v katakombah in tam obhajali evharistijo. V vzhodni Cerkvi so svetniški ostanki (relikvije) svetnikov še posebej spoštovani in češčeni. Zato Turki niso mogli huje žaliti srbskega narodnega ponosa in verskega pravoslavnega čuta kakor s tem, da so leta 1594 grob prvega srbskega nadškofa sv. Sava († 1237), največjega srbskega svetnika, v samostanu Mileševa razdrli, njegove svetniške ostanke pa nato sežgali na Vračaru v Beogradu, kjer zdaj stoji sicer še nedokončana veličastna cerkev sv. Save.
Odnos katoliške Cerkve se je glede upepelitve spreminjal, saj je Zakonik cerkvenega prava pred sto leti, iz leta 1917, prepovedal cerkveni pogreb tistemu, ki bi naročil, naj se njegovo telo sežge (kan. 1240, par. 5). Jezusov vzorec položitve njegovega telesa v grob in vstajenje od mrtvih je postal edini vzorec za katoliškega kristjana in je zato katoliškim kristjanom upepelitev bila poznana samo kot praksa drugih kultur in njim ni bila dovoljena. Po 2. vatikanskem koncilu se je odnos do upepelitve postopno spreminjal, saj tudi Stara zaveza večkrat poudarja, da smo ljudje iz zemlje in da se bomo spremenili v prah (prim. 1 Mz 3,17; 18,27; Job 30,19; Iz 26,19; Ps 22,30 itd.). Katekizem katoliške Cerkve iz leta 1992, je glede upepelitve kratek: »Cerkev dopušča upepeljevanje, če le-to ne razodeva postavljanja vere v vstajenje telesa pod vprašaj« (KKC 2301) in se sklicuje na sedanji Zakonik cerkvenega prava, iz leta 1983, ki pravi: »Cerkev zelo priporoča, naj se ohrani pobožna navada pokopavanja teles rajnih, vendar ne prepoveduje sežiganja, razen če bi bilo izbrano iz razlogov, ki so nasprotni krščanskemu nauku« (Kan 1176, par. 3).
Katoliška Cerkev danes ne prepoveduje več upepelitev mrtvega telesa, razen če bi ta bila izbrana zaradi razlogov, ki so nasprotni krščanskemu nauku, tj. če bi pokojnik zavračal posmrtno življenje in verjel v izničenje človeške osebe (duše) in se zato dal upepeliti. Isto velja za pepel, ki je v žari položen v grob, kakor za raztros pepela. Za kristjana je pomembno, da tako v primeru odločitve za pokop mrtvega telesa v krsti kot v primeru upepelitve in položitve žare v grob ali z raztrosom pepela izraža vero v vstajenje od mrtvih in večno življenje. Kljub temu kristjani dajemo prednost pokopu mrtvega telesa, saj je taka judovska in krščanska tradicija. Pokop telesa pomeni tudi bolj postopno poslavljanje od tistega telesa, s katerim smo se v življenju srečevali, se gledali, se ga z dotikali, se imeli radi, si medsebojno pomagali, in nam je to telo bilo zelo dragoceno in nam marsikaj pomenilo, sočasno pa se jasneje in z močnejšo simboliko izraža tudi spoštovanje telesa, ki je pri krstu postalo tempelj Svetega Duha in bo ob koncu časov poklicano k vstajenju od mrtvih in večnemu življenju, čeprav slednje velja tudi za upepeljena telesa.
Vinko Škafar