Revija - Revija Ognjišče

Zgodi se mi po tvoji besedi

Napisal Marko na 2. marca 2015. Objavljeno v Za začetek.

Ne vem, kaj si je mislila Marija, ko je k njej pristopil angel. Prav tako lahko le ugibamo o občutkih, ki so ji brez dvoma preleteli srce in telo, ko ji je rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Evangelist le skopo pove, “da se je vznemirila”.

Pa vi? Se vam je že kdaj dogodilo kaj, kar je v hipu, a do korenin spremenilo vaše življenje? Mu spremenilo tok in potek? Ga zasukalo v novo, drugačno, nepoznano in negotovo smer? Ste kdaj, brez pomisleka, storili kaj takega, kar je osupnilo vašo okolico? Recimo … na hitro sprejeli kakšno odločitev, ki je ogrozila varnost vašega vsakdana? Odločitev, ki ne le da je povzročila cel niz sprememb, ampak je v svoj vrtinec potegnila tudi vaše najbližje in tudi njim do obisti spremenila življenje? Ste se kdaj počutili, kot da so se vsa bremena tega sveta zgrnila na vaša pleča? Da vaš naslednji korak, gib, beseda odloča o prihodnosti in usodi človeštva? In da je ta naslednji korak, gib, besedo treba storiti in izreči zdaj! Takoj! Ta trenutek!?

Vem, da bo vaš prvi izgovor ta, da vaše življenje ni tako usodepolno, da živite mirno od ponedeljka do petka, (dobro, no, čez vikend si pač daste malo duška), da pa nikakor in pod nobenimi pogoji ni mogoče, da bi vaše besede in dejanja imeli usoden zgodovinski vpliv, ko vas še vaši domači ne poslušajo in ne upoštevajo! Da so take stvari prihranjene za junake, še to bolj knjižne in filmske, in za svetnike. Vi pa, da niste ne eno ne drugo, predvsem pa ne tretje! Sploh pa, da nimate tovrstnih težav!

Pa je res tako?

Bom pa vprašal drugače: Ste padli na izpitu? Ste izgubili službo? Ali pa vam ponujajo boljše delovno mesto, pa vas je strah odgovornosti? Vas je presenetila nezaželena nosečnost? Ste morda izgubili otroka? Vas otroci ne ubogajo? So odšli od doma? So morda celo zašli na kriva pota? Vas je zapustil mož, žena? Ste tik pred ločitvijo? Ali pa ne veste, če je prav, da se poročite? Je pravi, prava, ali ne? Ste izgubili zaupanje prijateljev? Ali še huje, ste izgubili zaupanje v prijatelje? Vam nihče ne verjame? Ne veste, kaj bi rekli? Kaj bi si mislili?

To pa že zveni bolj znano in s čim navedenim ste se, tako ali drugače, brez dvoma že srečali. In kaj ste storili takrat? Ko se je treba o nečem odločiti, ljudje postopamo zelo različno: eni se zaprejo vase, drugi iščejo nasveta, eni svoje dvome nesejo v gostilno, drugi pred tabernakelj, eni žrebajo, drugi računajo, eni molijo, drugi spet prebirajo horoskope … Odločitve so pomembna stvar. Vsi veliki junaki, svetniki, pa tudi Marija, so do trenutka odločitve živeli svoje življenje tiho in neopazno, od ponedeljka do petka … In človek pravzaprav nikoli ne ve, kdaj in v koga se bo uprl božji kazalec ter se bo zaslišal glas: »Ti si moj ljubljeni sin (hčer), danes sem te rodil, nad teboj imam veselje!«

Naslednjič, ko boste pred veliko in pomembno odločitvijo, je nikar ne imenujte problem, ali težava, temveč si predstavljajte, da je k vam pristopil angel in vam dejal: »Pozdravljen, pozdravljena, obdarjen/a z milostjo, Gospod je s teboj!« in molite, da boste imeli v sebi toliko ponižnosti in ponosa, da boste izrekli skupaj z Marijo: »Zgodi se mi po tvoji besedi!«

ČUŠIN, Gregor, Na začetku, v: Ognjišče (2015) 03, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Ukrajina joka

Napisal Marko na 2. marca 2015. Objavljeno v Priporočamo, berite.

(aktualno)
»Obtožujemo Rusijo, da je pritiskala in tlačila ukrajinsko ljudstvo, da je naše sinove silila v svojo službo, odgnala naše očete v Sibirijo in naše junake za svobodo zaprla. Obtožujemo Rusijo, da nam je vzela naše narodno premoženje in nas oropala kruha, da bi z njim trgovala,« je v svoji zadnji (pa tudi prvi) pridigi dejal svojim ljubljenim vernikom v vasi Volovodivki stari župnik Nikander, blaga duša, ki so ga ljudje spoštovali in imeli radi kot očeta. Komunisti so ga obsodili na smrt, ker na noben način ni hotel povedati, kam je zakopal ‘cerkvene zaklade’ (bogoslužne posode). Očitali so mu, da jih je skril pred ljudstvom; govorili so, da bi z izkupičkom kupili živeža za stradajoče. Njegova vest je bila mirna, ker se je zavedal, da jih je skril “pred komunisti, ki so jih hoteli vzeti ljudstvu”.
Ko bomo prebirali to knjigo, bomo lažje razumeli, zakaj se je v naših dneh vnela vojna med Rusi in Ukrajinci. Ukrajina, ki je od leta 1991 samostojna država, je bila nekoč žitnica carske Rusije. Ko so prišli na oblast boljševiki, so kmetom odvzeli zemljo, kljub temu pa so od njih zahtevali ustrezne davke – toliko in toliko žita. Ljudje, ki jim je pretila smrt od lakote, žita niso imeli kje vzeti, zato so jih neusmiljeno zapirali, nazadnje tudi župnika.

Naročila:

Prizorišče zares krutega dogajanja je nekdanja poljska Ukrajina. Začenja se z opisom skrivnostnega Vranjega gozda, kjer so Rusi pomorili množico upornikov.Slovenski prevod knjige, ki ji ima poleg pričevalne moči tudi literarno vrednost, je izšel leta 1940 kot šesti zvezek zbirke Za resnico. Zakaj je ta zbirka nastajala in kaj je bralcem hotela povedati, zvemo iz Uvodne besede Marijana Smolika; na kratko povzema dogajanje, ki po eni strani razodeva satansko hudobijo, po drugi strani pa moč ‘božjega orožja’, molitve.

Pisatelj Aleksij Polipenko je bil sprva ukrajinski vojaški duhovnik, po zlomu carske armade pa je bil nekaj časa podeželski župnik, kjer je na lastne oči videl mnogo boljševiških grozovitosti. Po prvi svetovni vojni je prestopil v katoliško Cerkev in je nekaj let prebival v Münchnu, kjer je leta 1937 zagledala luč sveta naša povest. Imena so izmišljena, dogodki pa so verno zapisani. Pisatelj je nazadnje odšel v Argentino, kjer je postal duhovni vodja katoliških Ukrajincev.

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 4, str 82-83.

Urednikova beležnica marec 2015

Napisal Marko na 28. februarja 2015. Objavljeno v Beležnica.

Ko boste prejemali marčevsko številko Ognjišča, bomo že krepko zakorakali v postni čas. To se bo odražalo tudi v njeni vsebini. V drugi polovici marca (od 19. do 25.) obhajamo v Sloveniji teden družine. Praznujemo ga v letu, ki ga v celotni Cerkvi posvečamo razmisleku o družini in o njeni vlogi v sodobni družbi. Zato smo kot goste meseca povabili ljudi, ki se ukvarjajo z zakonci: jezuita Vitala Vidra, Marijo Maučec Suša in zakonca Siter. Prevečkrat pozabljamo, da je ljubeč in razumevajoč zakon najboljša osnova za trdno in srečno družino. Tudi rubrika Povejmo z zgodbo nam v mesecu, ko praznujemo materinski dan, govori o materi in pomenu zakona. Nadaljujemo tudi z zakonsko-družinsko rubriko Kako sva se spoznala, v kateri predstavljamo zakonske skupine. Zakonske skupine, ki bi želele sodelovati, naj se oglasijo na naslov matej.erjavec@ognjisce.si.

Marec je zaznamovan tudi z drugo obletnico izvolitve papeža Frančiška (13. marec 2013). To je tema mladinske priloge. Bolj kot ‘bilanco’ njegovih dveh let papeževanja, priloga predstavlja delo papežev. Predlog zanjo je knjiga Ognjišča Papež se predstavi mladim, ki na zanimiv, privlačen in sodoben način predstavi izvolitev papeža, papeško službo v Cerkvi, njegovo delo in simbole ter seveda sedanjega papeža. Priloga ima šest grafičnih razdelkov. Na začetku vsakega je postna spodbuda, vzeta iz papeževih tvitov za lanski post. Iz tega je izpeljan tudi postni izziv.

Naj še spomnim, da imamo poleg že omenjene knjige Papež se predstavi mladim še tri knjige o sedanjem papežu: Papež Frančišek – njegov življenje in izzivi, ki je bila prva knjiga o priljubljenem papežu v slovenščini; Misli iz srca – misli papeža Frančiška ter Pripovedi o papežu Frančišku – življenje v osemdesetih zgodbah. Nekaterih knjig ni več veliko na zalogi, zato pohitite z naročili.

Marec zaznamujeta tudi dva ‘ženska praznika’: dan žena in materinski dan. V Ognjišču vam tokrat predstavljamo Slovenko leta, slepo Sonjo Pungertnik. O njej smo pisali v Ognjišču že pred desetletji kot mladem dekletu, sedaj pa jo predstavljamo kot Slovenko leta, ki s ponosom govori o svojem krščanstvu. Prav tako predstavljamo drugo ženo Alenko Puhar, ki je v preteklosti pogumno načenjala ‘prepovedane teme’.

S tem pa še nismo izčrpali ‘ženske tematike’. Veličino žena in njihovo posebno poslanstvo v družbi in Cerkvi predstavlja tudi redovniško življenje. Tako vam predstavljamo s. Marijo Imperl, salezijanko, ki je ravnateljica študentskega doma s 35 študentkami na Gornjem trgu v Ljubljani. Priloga pa je posvečena 500-letnici rojstva sv. Terezije Avilske, prenoviteljice karmeličanskega reda, velike učiteljice duhovnega življenja in cerkvene učiteljice. Predstavljene redovnice in žene so zelo različne, a vsaka s svojim poslanstvom.

V postnem času se pripravljamo na veliko noč. Že zadnjič smo napisali, naj bo branje dobre duhovne knjige del priprave na veliko noč. Za največji krščanski praznik svojim najbližjim in prijateljem radi voščimo. Uporabimo pri tem voščilnice s krščanskimi motivi, ne razne ‘potrošniško plehke’ motive. Ponudbo za velikonočne voščilnice Ognjišča si lahko ogledate na str. 57.

Prihodnja številka bo ‘zgodovinska’: minilo bo točno 50 let od izida prvega Ognjišča. V njej bomo pripravili tudi nekaj zanimivosti, povezanih z zlatim jubilejem.

Ciprnik (1745 m) in Vitranc (1638 m)

Napisal Marko na 26. februarja 2015. Objavljeno v Razgibajmo se.

Ciprnik je razgledni vrh na pobočju med dolino Male Pišnice in Planice in je nepogrešljiva kulisa planiške skakalne arene … SV vrh gore predstavlja Vitranc, ki pa se je s svojimi smučarskimi progami zelo uveljavil v svetu alpskega smučanja.

Nadaljuj z branjem

Je mož zasvojen s poslom?

Napisal Marko na 22. februarja 2015. Objavljeno v Pisma.

Sem mama petih otrok, oba z možem sva zaposlena. Vedno bolj sem brezvoljna in izčrpana, saj je mož nenehno odsoten. Ob časovno zahtevni službi je globoko zabredel v posel. Svete so knjige in CD -ji, čutim, da je vedno v poslu. Ob družabnih srečanjih nagovarja navzoče za posel, kar je zelo moteče. Pogosto zaradi tega nisva dobrodošla. Bojim se, da gre za zasvojenost. Ne pusti, da bi o tem razpravljala, češ, da ne razumem njega, niti posla. Želim, da bi bili družina, da bi imela čas za otroke in drug za drugega. Vendar posel krade otrokom očeta, meni pa moža. Prosim, spregovorite na to temo. Tako bom imela temelj za resen pristop k najinem problemu.

Amalija

V vašem vprašanju se je najbrž prepoznalo veliko ljudi. Marsikdo je danes prepričan, da je temeljna skrb za družino ali bližnje skrb za zagotavljanje materialnega blagostanja. Ob tem prepogosto pozabimo na čustveno pa tudi duhovno blagostanje in povezanost v družini. Vsekakor je pomembno dejstvo, da smo materialno preskrbljeni. Hudo je, če nas je iz dneva v dan strah kako bomo sestavili začetek in konec meseca. Žal med nami živi veliko ljudi, ki jim bolj kot skrb za zdravje in medsebojno razumevanje, srce polni skrb glede tega kaj bodo postavili v lonec ali kako se bodo prebili iz meseca v mesec. Toda pozabiti na medsebojno razumevanje, povezanost, toplino, predanost in čustva, ob tem, da se borimo zgolj za materialno preživetje, ni prav. Imeti družino brez ljubezni, pomeni enako kot imeti avto, pa pozabiti natočiti gorivo in se čuditi, ker ne gre naprej.

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

V modernem potrošniškem svetu se nam pogosto zgodi, da nas zanese skrb za materialno plat našega življenja. Zanese nas na enosmerno pot, na kateri s ciljem, da bi poskrbeli za družino, pogosto najbolj škodimo ravno družini. Težko je v svetu, ko nas vse okoli nas prepričuje, da smo uspešni šele takrat, ko je materialna plat naših življenj urejena. Brezskrbnost danes ne pomeni le tega, da si zdrav, temveč tudi to, da lahko brez težav plačuješ položnice in svojim najbližjim zagotavljaš standard, za katerega misliš, da je primeren zanje. Kateri je ta standard, ne ve nihče. Večinoma ga določa potrošniška družba. Težko je človeku, ki je prepričan, da mora najprej zagotoviti družini primerno materialno blagostanje dopovedati, da ga potrebujemo tudi kot partnerja in očeta. Ljudje to težko slišijo. Sam sem v psihoterapevtski in svetovalni praksi pogosto naletel na ljudi, ki so skrb za materialno blagostanje zlorabljali, da so se lahko iz družine umaknili. To je sicer skrajnost, ki pa ni tako redka. Veliko ljudi se ne znajde v svetu čustev, ne znajde se kot oseba, ki bi morala otroka pocrkljati ali se z njim pogovoriti, ne znajdejo se kot oseba, ki bi se s partnerjem poglobljeno pogovorila o intimnosti, osebnih željah, potrebah, strahovih, zato se umaknejo v delo. Delo je socialno sprejemljivo vedenje. Če nekdo veliko dela, velja za skrbnega, odgovornega človeka. To je potem odličen izgovor, ko se potožimo, da ga potrebujemo tudi v čustvenem smislu. Saj skrbim za družino! Saj vam zagotavljam vse, kar potrebujete! Žrtvujem se za vas! Žal pa ob tem pozabljajo, da družina zaradi takega stanja pogosto razpada. Otroci imajo morda zadnji model telefona, nimajo pa opore v očetu. Nimajo zavetja in topline in osebe, s katero bi se pogovorili.

Z veliko medsebojnega razumevanja, spoštovanja in odločnosti se je mogoče podati na pot, na kateri ne le s svojim mišljenjem, temveč tudi s svojimi dejanji pokažemo partnerju, kakšno partnerstvo si želimo. Poskrbite zase. Samo notranje močan človek je slišan. Omenili ste, da ste izčrpani in brezvoljni. Bojim se, da takem v odnosu ne boste slišani. Če želite biti opora otrokom in sebi, se morate ‘vzeti v roke’. Poskrbeti zase ni sebičnost. To pomeni vzpostaviti razmere, v katerih se bo morda partner in oče vrnil v družino.

ZADEL, Aleksander. (Pisma). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 2, str. 74-76.

Se spomniš trenutka?

Napisal Marko na 21. februarja 2015. Objavljeno v Zanimivosti.

Danes se skavti spominjajo rojstva ustanovitelja, Roberta Baden Powella, ki je zapisal: »Poskusite zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kot ste ga prejeli.«

Skavtstvo niso le obljuba, kroj in rutka. To je način življenja! Letos jih na to opominjajo broške z Robertom, ki sedi na rami in daje še dodatno spodbudo za dobra dela. Včasih je to pomoč drugemu, spet drugič premagovanje samega sebe in lastne lenobe. Kaj bo danes tvoje dobro delo?

Tako se danes, 22. februarja, sprašujejo slovenski katoliški skavti, ki so leta 2020 praznovali 30-letnico delovanja. Letos Dan spomina spremlja tudi video

več na skavtskem spletnem domu skavt net

Robert Baden-Powell

Napisal Marko na 20. februarja 2015. Objavljeno v Pričevanje.

* 22. februar 1857, Paddington, Anglija, † 8. januar 1941, Njeri (Nyeri), Kenija

Skavte je vedno učil, naj poslušajo glas vesti in častijo Boga.

Skavtstvo po svetu in pri nas smo predstavili v prilogi Skavt je skavtu brat (Ognjišče, junij 2004). Na kratko povzemam zgodovino te posrečene vzgojne organizacije za mlade v starosti od 8 do 26 let. Slovenska javnost se je s skavtstvom prvič seznanila leta 1913, prvi skavtski tabor pa je bil leta 1923 v Bohinju. V času med obema vojnama je doživelo lep razcvet. Drugo svetovno vojno so slovenski skavti in skavtinje preživeli v zamejstvu (na Goriškem in Tržaškem) in v izseljenstvu, v Sloveniji ga je komunistični režim zatrl. Postopoma se je začelo prebujati. Po osamosvojitvi Slovenije je zaživelo Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS). Za njegov rojstni dan velja 31. marec 1990. Zdaj ima približno 4500 aktivnih članov, ki so razdeljeni v štiri starostne skupine; vodi jih okoli 820 voditeljev prostovoljcev.

Za svetovno skavtsko družino je vsako leto 22. februar DOBER DAN – World thinking day, spominski dan rojstva njenega očeta. Robert Baden-Powell se je namreč rodil 22. februarja 1857 v Londonu v ugledni angleški družini kot sedmi sin od desetih otrok. Za njegovo vzgojo je skrbela mati, kajti oče je umrl, ko je bil star komaj tri leta. Stari oče je v dečku prebudil veselje do pustolovščin in ljubezen do narave. Stephe, kot so mu pravili (po njegovem prvem priimku Stephenson), je že teh letih obvladal veščine, kot so postavljanje šotora, zavezovanja vozlov, kurjenja ognjev, kar je kasneje vključil v svojo ‘šolo’ za mlade. Po srednji šoli se je odločil za vojaški poklic. Kot konjeniški častnik je dalj časa služboval v Indiji, tedaj angleški koloniji. Tam so ga razmere prisilile, da je svoje vojake izuril za ogledniško službo (scouting). Zelo se je izkazal med drugo bursko vojno v Južni Afriki s peščico tako izvežbanih vojakov ubranil mesto Mafeking pred obleganjem veliko močnejših čet. Na podlagi teh izkušenj se mu je porodila zamisel o ‘zabavnem’ vzgojnem sistemu, kjer bi otroci in mladi uživali ter obenem urili svoje sposobnosti.

Poleti 1907 je z 21 dečki različnih družbenih slojev šel taborit na otok Brownsea v Rokavskem prelivu in z njimi nadvse uspešno preizkusil svojo zamisel skavtstva. Izkušnje je popisal v ‘učbeniku’ Skavtstvo za fante (slovenski prevod z naslovom Skavt je izšel leta 1932). Ta njegova knjiga velja za eno najpomembnejših pedagoških del 20. stoletja. V njej je prvič uporabil načelo ‘learning by doing’ (učenje z delom). Gibanje je postavil na krščanske temelje. Zapisal je: »Organizacija, kakor je naša, ne bi dosegla svojega cilja, če ne bi posredovala verskega znanja.« Poudarjal je: mlad človek se mora zavedati, da mu je Bog blizu pri vsakem njegovem dejanju, zato naj se do njega obrača v vseh telesnih in duhovnih nevarnostih. »Kadar delate kaj slabega, pomislite na Boga in se boste takoj ustavili.« Maja 1910 se je upokojil s činom generala poročnika in zdaj se je popolnoma posvetil skavtstvu. Konec oktobra 1912 se je poročil z Olavo Soames, s katero se je spoznal na križarjenju. Kakor on, je bila tudi ona rojena 22. februarja, toda med njima je bilo 32 let razlike: ob poroki je imela nevesta 23 let, ženin pa 55 let, vendar sta se lepo ujela in rodili so se jima trije otroci: sin in dve hčerki. V začetku je svojemu možu pomagala pri vodenju skavtske organizacije z urejanjem pošte, nato je bila njegova voznica. Kasneje je prevzela vodenje skavtinj, ki so pridružile skavtom leta 1909. Leta 1920 so se v Londonu zbrali skavti z vseh koncev sveta. Baden-Powell, ki je bil za skavte BiPi (kar sta tudi kratici skavtskega pozdrava, ki pomeni ‘bodi pripravljen’ (be prepared), je to srečanje imenoval ‘jamboree’, kar v jeziku dakotskih Indijancev pomeni ‘zbor vseh plemen’. BiPi je bil enoglasno izbran za svetovnega voditelja skavtov (Chief Scout). Njegov način vzgoje mladih je bil toplo sprejet tudi v cerkvenih krogih. Papež Pij XI. je leta 1934 sprejel Roberta Badena-Powella in njegovo ženo v zasebni avdienci kot svetovna voditelja skavtov in skavtinj in je skavtstvo imenoval ‘veličastno delo’. Leta 1937 je bil peti svetovni ‘jamboree’ na Nizozemskem in BiPi se je na njem poslovil od svojih mladih prijateljev z zgoraj navedenim pismom-oporoko. Zadnja leta je preživljal v Nyeri (Kenija), kjer je 8. januarja 1941 prenehalo biti njegovo plemenito srce. Angleški kardinal Bourne je bil v prijateljskih stikih z Robertom Baden-Powellom. »Razpravljam sem z njim na dolgo in široko, zagotavljal mi je, da bodo skavte vedno učili, naj poslušajo glas svoje vesti in častijo Boga, kakor najbolje znajo.«

(pričevanje 03_2015)

Čemu še cerkvene zapovedi?

Napisal Marko na 18. februarja 2015. Objavljeno v Kratki odgovori.

V Katekizmu katoliške Cerkve je ob razlagi deseterih božjih zapovedi zapisano, da jih je “v srce človeškega bitja vrezal Bog”, spoznamo pa jih po glasu vesti, ki vsem govori: »Delaj dobro in vzdrži se hudega«. Čemu so torej potrebne cerkvene zapovedi? (Vida)

Cerkvene zapovedi gotovo nimajo enake ‘teže’ kot božje zapovedi, ki so obvezujoče in osrečujoče za vse. Cerkvene pa, kot že samo ime pove, so namenjene tistim, ki so z zakramentom svetega krsta postali člani Cerkve. Ta ima pravico, da jih kot Mati in Učiteljica vodi na poti za Kristusom. Katekizem katoliške Cerkve – Kompendij na vprašanje, kakšen smoter imajo cerkvene zapovedi, pojasni: »Petere cerkvene zapovedi imajo za svoj cilj, da vernikom zagotavljajo nujno potrebno najmanjšo mero duha molitve, zakramentalnega življenja, nravnega prizadevanja in rasti ljubezni do Boga in do bližnjega« (431). Tako pomaga kristjanom, da “s svojim življenjem pritegujejo ljudi k veri v resničnega Boga, gradijo Cerkev, preoblikujejo svet v duhu evangelija in pospešujejo prihod božjega kraljestva” (433). (sč)

Križani Jezus odpušča skesanemu grešniku

Napisal Marko na 16. februarja 2015. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

V Španiji je cerkev, v kateri zelo častijo velik križ, na katerem je Jezusova desna roka odtrgana od žeblja in spuščena kot za blagoslov. Zakaj? Izročilo ve povedati, da je nekoč pod tem križem stala spovednica, v kateri so se ljudje spovedovali in prejemali odpuščanje grehov. Nekega dne se je neki mož spovedal težkih grehov in pokazal znake iskrenega kesanja. Spovednik je razmišljal, ali bi mu dal odvezo ali ne. Šlo je za velike in številne grehe.

Grešnik je vneto prosil. »Dobro, dajem ti odvezo, toda glej, da ne zapadeš nazaj v iste grehe!« je bil duhovnik strog. Spokornik je obljubil, da se bo poboljšal. Toda v svoji slabosti je spet padel. Kesanje ga je spet privedlo pred spovednico pod velikim križem. »Tokrat vam ne morem dati odveze,« je rekel spovednik. »Zares se kesam in trdno obljubim …« je obljubil grešnik. »Prosim, dajte mi odvezo, rešite me bremena mojih grehov.« Spovednik je končno dal odvezo in dodal: »Naj vam bo, a to je zadnjič!«

Preteklo je precej časa. Stara navada in človeška slabost sta naredili svoje in mož je spet padel v greh. In spet je prišel k spovedi k istemu duhovniku v isto spovednico pod tisti križ. »Zdaj je že zadosti. Vedno znova padaš. Tvoje kesanje ni iskreno!« je bil strog spovednik. »Res je, oče, padam, ker sem slab, toda iskreno se kesam. Glejte, jaz sem bolnik. Prosim, dajte mi odvezo.« »Ne, ne morem ti dati odveze in te osvoboditi bremena grehov,« je bil neizprosen duhovnik.

Tedaj je bilo z velikega križa slišati ječanje. Jezus na križu je odtrgal desno roko od žeblja, jo stegnil nad grešnika in z njo naredil znamenje križa v odpuščanje grehov. Spovedniku je rekel: »Ti nisi bil zanj bičan, s trnjem kronan, pribit na križ in nisi zanj prelil svoje krvi! Ali nisi bral v evangeliju, kako sem bil usmiljen do Marije Magdalene, Samarijanke, Zaheja in številnih drugih grešnikov!« Nato je grešniku dejal: »Pojdi v miru. Odpuščeni so ti tvoji grehi!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2019), 43.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 52.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Sveti Duh viden očem

Napisal Marko na 15. februarja 2015. Objavljeno v Sveti Duh kot ogenj in veter.

Sveti Duh tudi danes nagovarja mlade (2)

V Apostolskih delih beremo, da so bili na binkoštni dan apostoli zbrani na enem kraju. Naenkrat so zaslišali močan šum kot bi se bližal silovit vihar (Apd 2,2). Tedaj “so bili napolnjeni s Svetim Duhom” (Apd 2,4). Veter je torej prva prispodoba (simbol) Svetega Duha, “tudi zelo posrečena, saj veliko stvari, ki jih lahko povemo o vetru, po analogiji, nedvomno velja tudi za Svetega Duha,” je povedal papež Janez Pavel II. v eni svojih katehez. Poglejmo podrobneje.

Veter slišiš, toda ne veš,
od kod prihaja in kam gre
“Veter veje, koder hoče«, je rekel Jezus ko se je pogovarjal z Nikodemom (Jn 3,8). Potrebno se je roditi znova, za svobodo, za odprtost, za prostost …. Sveti Duh nas lahko preseneti, saj deluje, kjer hoče, kadar hoče, kakor hoče … po vsem svetu. Prispodoba vetra nas tudi uči, da si Svetega Duha ne moremo lastiti le kristjani: v vseh ljudeh ga lahko odkrijemo, in vidimo, kako deluje. Na področju vere (verskega čutenja) ne more biti nikogar, ki bi se obnašal kot gospodar in ukazoval, saj vetru nihče ne more zapreti ust! In tako lahko naredimo že prvi dober sklep: poskusimo zatreti našo slabo navado, ko tako radi sodimo in obsojamo druge. Nismo samo mi dobri. Vsi lahko postanejo junaki nove zgodovine. Sveti Duh nas vabi, da razmišljamo širše in da stopimo z vzvišenega mesta (piedestala). Vsa velika dela Svetega Duha – to so tudi vsi svetniki – so ponižni, tudi takrat, ko so po rodu kraljeve krvi, kot npr. belgijski kralj Baldovin, ki je v svoj dnevnik zapisal: »Naredi me ponižnega, Gospod Bog vsemogočni, in srečnega, da si me ustvaril tako majhnega.«

O veliki Duh
čigar glas slavim v vetrovih in čigar dih
daje življenje vsemu svetu, poslušaj me!
Prihajam k tebi, kot eden tvojih številnih sinov.

Jaz sem majhen in nemočen
Potrebujem tvojo moč in tvojo modrost.
Daj, da se spremenim v lepoto,
stori, da moje oči strmeč občudujejo
škrlatno zarjo sončnega zahoda …
Daj, da moje roke hvaležno sprejemajo stvari,
ki so izšle iz tvojih rok,
in da moja ušesa poslušajo tvoj glas.

Daj mi modrost, da bom razumel,
kar si razodel nam ljudem
in vsa čudesa v drobnih listih in mogočnem skalovju.
Rad bi bil močan, ne zato, da bi se z močjo ponašal,
ampak da bi z njo premagoval samega sebe.

Naj se bom vedno pripravljen na srečanje s teboj
s čistimi rokami in jasnim pogledom,
da bo, ko se moje življenje konča,
moj duh za vedno s teboj.

Veter razburka, dviga,
razveže, prebudi ….
Sveti Duh je energija, je moč, ki dviga napetost duše. Pomislimo na to, kaj je zgodilo z albansko redovnico, ki jo danes ves svet pozna kot bl. Mater Terezijo iz Kalkute. Sveti Duh stori, da začnemo jemati duhovno življenje resno, da zamenjamo naše otroške poglede in želje in si želimo vedno višje … k preseganju samega sebe. Sveti Duh nas osvobaja ‘kompleksa školjke’: navezanosti na trdno skalo, na gotovost naše kamrice, zavetja doma. Strah nas je misli, da bi se odvezali z našega varnega priveza in se drznili podati na odprto morje… zato v življenju neprestano ponavljanje, brezvoljnost, nobenega navdušenja za pustolovščine, pomanjkanje fantazije … Kot da si ne želimo, da bi Sveti Duh preveč deloval, kot da ga želimo nekam zapreti, da bi nam dal mir in ne bi bil preveč zahteven v svojem delovanju … Morda bi ga izpustili iz kletke za birmo in binkošti, več pa … Toda Sveti Duh se ne pusti ujeti, želi delovati – v vsakem drugače – in vedno za skupno dobro.

Veter prodira povsod
»Gospodov duh prežema ves svet« (Mdr 1,7). Januarja leta 1986 smo lahko na TV prvič videli čudovite posnetke planeta Urana (sedmi planet Sonca s tretjim največjim premerom), ki jih je na Zemljo z oddaljenosti treh milijard kilometrov poslala sonda Voyager 2. Ta oddaljenost pa ni nič v primerjavi z velikostjo naše galaksije. Mlečno cesto namreč sestavlja 200 – 400 milijard zvezd (skoraj polovica se jih lahko primerja z našim Soncem) in ima premer 100.000 svetlobnih let!
Pa tudi ta naša galaksija je, lahko rečemo, prava malenkost v primerjavi s celotnim vesoljem, ki se razteza v prostoru 15 milijard svetlobnih let. Če bi se torej peljali v ‘vozilu’ s hitrostjo 300.000 kilometrov na sekundo, bi potrebovali 15 milijard let, da bi prišli na konec vesolja. In vse to brezkončno vesolje je polno Svetega Duha!

Veter oblikuje gore, kamnine,
marmor, … obraz
Sveti Duh “upogiba, kar upira se, … vodi vse, ki so zašli,” pravi Pesem slednica pri bogoslužju na Binkošti. – Sveti Duh se dotakne pogana Abrama in ga naredi za vesoljnega očeta vere. – Sveti Duh se oglasi pri pastirju Davidu in ga izbere za kralja. – Sveti Duh se ozre na Marijo in jo naredi za Mater-Devico. – Sveti Duh pokliče preganjalca Savla in ga preobrazi v apostola narodov. – Sveti Duh ‘se loti’ grešnika Avguština in ga naredi za cerkvenega očeta. – Sveti Duh navdihne Frančiška in ga naredi enega najbolj priljubljenih svetnikov. – Sveti Duh se dotakne mene in tebe … in nas, če seveda hočemo, pripravlja za še lepše in večje reči.

Veter je gibanje, zagon
Sveti Duh spreminja stare navade, povabi nas, da obrnemo stran, pogumno in zagnano. In prav to je najbolj bistveno. V življenju namreč niso važna leta, ampak volja in življenjski zagon … Aleksander Veliki je pri osemnajstih letih zmagal v bitki pri Hajroneji; sveta Ivana Orleanska je imela komaj sedemnajst let, ko je osvobodila Orleans; Mozart je pri dvanajstih že skladal, Dominik Savio je bil pri štirinajstih zrel za svetništvo; Raffaello je umrl star 37 let, Chopin jih je dočakal 36, Jezus Kristus 33 … Nobenega dvoma ni: v življenju niso važna leta, ampak življenjski zagon, ki nam ga daje močan veter Duha.

Veter je tudi poezija
Veter včasih zapiha tudi kot močna burja, z več kot 100 km na uro, drugod po svetu tudi kot orkan, ki ruši in odnaša vse, kar se mu postavi na pot. Navadno pa veter ne dela pretiranega hrupa: ljubeče boža žitno klasje, nekoliko poklepeta z morskimi valovi, se spusti skozi gozd, da zašelestijo listi v drevesnih krošnjah, prinaša najčudovitejše dišave, odpiha oblake in nebo je naenkrat prepolno modrine … Veter prinaša svežino, da ostrmimo in rečemo: kakšna poezija! Prav to danes tudi potrebujemo: nekaj svežega navdiha, novih možnosti izražanja, za naše misli, ideje … da bi znali naše besede obleči v tenkočutnost, nežnost in lepoto …

Veter je vsak trenutek drugačen,
se ne ponavlja
Sveti Duh nas osvobaja tudi kompleksa resnosti, to je pretirane prilagodljivosti, enoumja, mode … po kateri se vsi oblačijo na enak način, vsi govorijo enako in posnemajo drug drugega. Veter Svetega Duha nam govori: »Bodi ti sam svoj. Ne boj se iti ven iz črede, ne boj se zapustiti ograde! Nič ni bolj zoprnega kot roditi se kot original in umreti kot kopija!«

Veter dela čudeže
Duh je fantazija, je vir novih pogledov, pričakovanj, obetov, pogumnih in inovativnih načrtov, je spodbujevalec prihodnosti. Ko njegov veter sreča jadra, ki so se pripravljena zaupno odpreti, se dogajajo čudeži. Tak je tudi primer blaženega Giacoma Alberioneja, ki je leta 1921 ustanovil Družbo sv. Pavla (Pia Societa san Paolo), eno največjih verskih združenj prejšnjega stoletja, katere poslanstvo je bilo “delati za ljudi sedanjega časa s sodobnimi sredstvi”. To, kar je storil, je bil sposoben narediti velikan. Čeprav je bil šibkega zdravja, saj so ga vse življenje mučile številne bolezni, in je moral neprestano jemati zdravila, zelo malo je spal, ker je imel hude bolečine zaradi artritisa, nikoli ni tehtal več kot 45 kg, pa je tega drobcenega moža v polnosti prežemal dih Svetega Duha – zato je delal čudeže. In nekaj podobnega lahko rečemo tudi za nekatere, ki so sledili njegovemu zgledu: ob petdesetletnici Ognjišča se spomnimo na Franca Boleta, Bojana Ravbarja, Silvestra Čuka, ljudi velikih idej in vizij, ki so v času ko je nastajalo Farno ognjišče s svojim delom in iskanjem poti do mladih, z veliko trmo in veliko mero plemenitosti prisluhnili vetru Svetega Duha, ki so ga oblastniki skušali z vsemi sredstvi utišati … toda ni se ga dalo ustaviti; s svojim pogumnim delom so vlivali samozavest tudi drugim … Tako kot nekdaj starodavne menihe bi tudi njih lahko imenovali ‘sinovi vetra – sinovi Svetega Duha’.

Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha (Jn 3,8)

Nekaterim se vera zdi dolgočasna, to pomeni, da nimajo Svetega Duha. (sv. Janez Vianney)

Božji Duh deluje kot kvas in ne kot uspavalni prašek. (Lojze Bratina)

Tisti, ki nimajo vere, imajo dušo bolj slepo, kot tisti, ki nimajo telesnih oči. Na tem svetu smo kot v neki megli: vera je veter, ki to meglo razganja in stori, da našo dušo obseva sonce. (sv. Janez Vianej)

… več zgodb o Svetem Duhu in njegovem delovanju pa v knjigi Vodi me dobrotni Duh, ki je nedavno izšla v zbirki Zgodbe za dušo (Nova serija 3), ki jo je pripravil in uredil Božo Rustja.

pripravlja Marko Čuk

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing